OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
25. nedelja med letom, 22.9.2019

Naredite si prijatelje z bogastvom

Am 8,4-7; 1 Tim 2,1-8; Lk 16,1-13

Evangelij današnje nedelje nam pod določenim zornim kotom predstavi zelo moderno in aktualno priliko: o krivičnem oskrbniku. Osrednja osebnost je oskrbnik pri veleposestniku, oseba, ki je bila poznana tudi na našem podeželju, ko je še obstajal veleposestniški red. V nekem smislu to odgovarja temu, kar je današnji delegirani upravitelj podjetja.

Podobno kot v najboljših prilikah, je tudi tukaj zaslediti dramo v malem, ki je polna dogajanja in sprememb na prizorišču.

Prvi prizor, oskrbnik in njegov gospodar:

»Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: 'Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik'.«

Nenadna odpustitev z dela! Oskrbnik se niti ne poskusi braniti. Njegova vest je umazana in dobro ve, da tisto, kar je njegov gospodar zvedel, popolnoma drži. Drugi prizor je oskrbnikov samogovor, ko je ostal sam:

»Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: 'Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva'.«

Kot vidimo, se ne preda; takoj pomisli, kako si pomagati, da bi si zagotovil prihodnost. In tu je že tretji prizor, oskrbnik in kmetje:

»Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: 'Koliko si dolžan mojemu gospodarju?' Ta je rekel: 'Sto čebrov olja.' On pa mu je dejal: 'Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.' Spet drugemu je rekel: 'Koliko pa si ti dolžan?' Rekel mu je: 'Sto kadi žita.' Dejal mu je: 'Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset'.«

To je klasičen primer podkupovanja in poneverjanja pri obračunu, ki nam daje misliti na podobna pogosta dejanja v naši družbi, pogosto v precej drugačni meri. In sedaj še sklep, ki od vseh najbolj bega:

»In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal.«

Ali morda Jezus namerava potrditi in spodbuditi podkupovanje? Da bi razumeli, se moramo spomniti posebne narave učenja v prilikah. Le-teh ne gre prenesti v celoti z vsemi njihovimi podrobnostmi na področje moralnega nauka, ampak samo v tistem pogledu, ki ga hoče poudariti pripovedovalec. Ko Jezus govori o kralju, ki, preden gre na vojno proti drugemu kralju, sede in preračuna svoje moči (prilika predzadnje nedelje), noče kraljev spodbujati, naj se vojskujejo; vsem hoče le priporočiti, naj dobro premislijo o sredstvih, ki jih imajo na razpolago, preden se odločijo za neko dejavnost. Pogosto zgodba, ki jo pripoveduje v priliki, služi samo kot podlaga neki ideji, ki jo je potrebno odkriti in sprejeti ter pustiti vse ostalo ob strani.

 

Zadnja sprememba ( sobota, 21. september 2019 )
Preberite več...
 
24. nedelja med letom, 15.9.2019

Kakšno veselje je v nebesih

2 Mz 32,7-11.13-14; 1 Tim 1,12-17; Lk 15,1-32

V današnjem bogoslužju beremo celotno petnajsto poglavje evangelija po Luku, ki prinaša tri tako imenovane prilike »usmiljenja«: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu. Vse tri prilike imajo istega protagonista, ki ni ne ovca, ne drahma in še manj izgubljeni sin, ampak Bog sam. On je pastir, ki je izgubil eno svojih ovc, on je žena, ki je izgubila svojo drahmo in je oče, ki je izgubil enega svojih sinov. Tudi namen pripovedi vseh treh prilik je isti: odgovoriti farizejem in pismoukom, ki so godrnjali nad Jezusom, ker je »sprejemal grešnike in z njimi jedel«.

V eni od postnih nedelj smo že poslušali zadnjo od teh prilik, ki govori o izgubljenem sinu. Tokrat pa so pred nami razgrnjene vse tri skupaj in to nas zavezuje, da izluščimo skupno prvino vseh treh, njihov skupni ton, ki zveni skozi vse tri prilike. Skupaj bomo odkrili, kateri je ta skupni ton. Najprej v celoti prisluhnimo prvi priliki, ki je kratka, in bodimo pozorni, kolikokrat se pojavi pojem veselja, zadovoljstva, radosti:

»Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« 

Zdaj preberimo še drugo priliko, ki je tudi sorazmerno kratka, ponovno bodimo pozorni na navzočnost téme o veselju:

»Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

V tem trenutku nam je že jasno: leitmotiv prilik je Božje veselje (»Veselje vpričo Božjih angelov« je hebrejski način izražanja, ki pove: »V Bogu je veselje«). V tretji priliki o dobrem očetu veselje prekipeva in postane praznik. Tisti oče je kakor ves iz sebe in ne ve, kaj bi si še izmislil: naroči, naj pripravijo najboljšo obleko, prstan z družinskim pečatom, zakoljejo naj pitano tele, vsem pa pravi:

»Jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.«

Prav tu je najbolj revolucionaren vidik teh prilik. Bo že prav, da je v nebesih veselje in praznovanje zaradi ene najdene ovce, se pravi zaradi enega grešnika, ki se spreobrne; toda zakaj se »bolj veseliti« kot zaradi devetindevetdesetih, ki so ostali v staji? Zakaj mora na tehtnici ena ovca odtehtati več kot vse druge, ki so ostale skupaj, in tista, ki pomeni več, mora biti prav ta, ki je pobegnila in je naredila največ težav?

To ni retorični ugovor. Prav v zvezi s to priliko je nekdo, ki je bral evangelij, takole izrazil svoje odzive: »V nasprotju s tradicionalno interpretacijo jaz verjamem, da naj bi bil izgubljeni sin v bistvu baraba in hinavec; lenuh, ki po neumnosti z veseljačenjem zapravlja imetje, ki ga je zahteval od očeta. Potem pa, ko je bil lačen, pravi sam pri sebi: 'V hiši mojega očeta je tudi za služabnike dobro poskrbljeno; vstal bom torej in rekel mojemu očetu, da sem grešil zoper nebesa in zoper njega …'. Motivacija torej ni kesanje, ampak lakota. Šel je vase zaradi potrebe, ne zaradi ljubezni. Starejši sin ni simpatičen, pa tudi hinavec ni in se ne obnaša arogantno in neobčutljivo kakor mlajši. Je namreč nekdo, ki je več let delal; je nekdo, ki ni nikoli imel poguma, da bi si vzel kakšen prost večer in se zabaval.

Njegova osorna drža je lahko nedostopna, toda med obema bratoma imam odkrito raje poštenost, čeprav strogo, tega zadnjega, kot pa neumno in dvoumno aroganco tistega, ki je odšel.«

Ta odziv nam zadostuje, da razumemo, kako ta prilika res ne sledi človeški logiki in je ne moremo razumeti, če ne vstopimo v Božje misli, ki so drugačne od naših misli. Tako počasi odkrivamo, zakaj je »večje veselje« v nebesih zaradi enega grešnika, ki se spreobrne, kot pa zaradi devetindevetdesetih pravičnih, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. Najbolj prepričljivo razlago sem našel pri pesniku Charlesu Péguyu. Tista ovca, ki se je izgubila, kakor tudi mlajši sin, sta povzročila, da je vztrepetalo Božje srce. Boga je bilo strah, da bi ju za večno izgubil, da bi bil prisiljen obsoditi ju in se jima za večno odpovedati. Ta strah je v Bogu porodil upanje in ko se je upanje nekoč uresničilo, je to prebudilo v njem veselje in praznik. »Vsaka človekova spokorjenost je kronanje Božjega upanja«.

Morda se zdi čudno, da bi tudi Bog poznal upanje. To je skrivnost, a je tako. Pri nas ljudeh je pogoj, ki omogoča upanje, dejstvo, da ne poznamo prihodnosti; ne vemo, kaj nam prihranja in zato je prostor za upanje. V Bogu, ki pozna prihodnost, pa je pogoj, ki omogoča upanje, da ne želi (in v nekem smislu ne more) uresničiti tistega, kar želi, brez našega privoljenja. Človeška svoboda razloži obstoj Božjega upanja.

Zadnja sprememba ( sobota, 14. september 2019 )
Preberite več...
 
23. nedelja med letom, 8.9.2019

Če kdo hodi za menoj 

Mdr 9,13-18b; Fil 9b-10.12-17; Lk 14,25-33 

Evangeljski odlomek današnje nedelje je eden tistih, ki bi ga poskušali zaobiti in ga omiliti kot preveč trdega za ušesa sodobnega človeka. Prisluhnimo:

»Z njim so potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: 'Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec … Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec'.«

Takoj na začetku pojasnimo neko stvar. Evangelij je na trenutke izzivalen, nikoli pa ni protisloven. Malo naprej v evangeliju po Luku Jezus odločno opominja, da je treba spoštovati očeta in mater (prim. Lk 18,20) in glede moža in žene pravi, da morata biti eno samo telo in da človek nima pravice ločiti tega, kar je Bog združil. Kako nam lahko torej sedaj reče, naj sovražimo očeta in mater, ženo, otroke, brate in sestre?

Da ne bi videli pohujšanja tam, kjer ga ni, je treba upoštevati neko dejstvo. Hebrejščina nima primernika za več ali manj (ljubiti neko stvar bolj ali manj kot neko drugo); poenostavi in vse zoži na ljubiti ali sovražiti. Stavek: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere …«, moramo torej razumeti v smislu: »Če kdo pride k meni ne da bi imel mene rajši od svojega očeta in svoje matere …«. Da bi to razložili, bo dovolj, če preberemo isti odlomek v evangeliju po Mateju, ki se glasi takole: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37).

Toda s tem odlomku nismo vzeli izzivalnega naboja, ki je ostal nedotaknjen. Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni, tako tiste do ljubljenih ljudi (oče, mati, žena, otroci, bratje in sestre) kot tiste do svojega imetja. A ne gre le za to, da bi ga količinsko ljubili »nekoliko bolj, kot druge stvari«, marveč gre za ljubezen, ki je kvalitetno drugačna in posebna. Sv. Benedikt, ki je to razumel, je zapustil svojim menihom izrek: »Nikoli prav nobene stvari postaviti pred ljubezen do Kristusa«. Stavek, za katerim se ljudje pogosto skrivajo: »Imam ženo in otroke«, lahko torej velja za številne življenjske okoliščine, a človeka ne opravičuje izmikanja dolžnostim do Jezusa.

Zadnja sprememba ( sobota, 07. september 2019 )
Preberite več...
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 906