OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Gospodovo razglašenje, 6.1.2019
gospodovo_razglasenje.jpeg

Današnji evangeljski odlomek je pravzaprav evangelij v malem. Govori namreč o prihodu obljubljenega Odrešenika na svet; o tem, kako ga izraelski voditelji niso hoteli sprejeti in so potegnili za sabo še večino ljudstva, in končno o tem, da so ga našli in se ga oklenili poganski narodi, katerih prvi predstavniki so trije modri.

Človek se nehote vpraša, zakaj se ljudje ob srečanju z učlovečenim Bogom tako različno odzivamo. Zakaj ga eni zavržejo in drugi sprejmejo. Te skrivnosti ne bomo nikoli do kraja doumeli, ker gre tu za skrivnost Božjega klica in človekovega svobodnega ali pa samovoljnega odgovora nanj. Eno pa je vendar pri tem gotovo – to, kar je zapisal veliki Pascal: Dovolj je luči za tiste, ki žele videti, in dovolj teme za tiste, v katerih te želje ni. – Bog se prej ali slej razodene tistim, ki ga iščejo z vsem srcem; skrit pa ostaja za tiste, ki bežijo pred njim, pa se ne zavedajo, da s tem bežijo pred lastno srečo in notranjim mirom.

Jezus ni noben tiran, ki bi nas hotel podjarmiti in usužnjiti; nasprotno, Jezus je človekov resnični osvoboditelj in rešitelj iz brezna greha in strahote smrti. Okleniti se njega zato pomeni okleniti se svobode, življenja in ljubezni.

To je po hudih bojih in iskanjih dognal tudi naš pesnik Dragotin Kette, ko je zapisal:

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,

tvoj izgubljeni sin je zopet tu …

O naj mu žarek milosti zasije

v tem osamelem, osamelem dnu …

Glej, menil sem, da mogel bi živeti

brez tebe kdaj, brez svojega Boga;

a naj li rastejo vonljivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba?

Zato prešini me, o Bog, zaneti

mi večni, žarki ogenj v dnu srca!

Ta večni, žarki ogenj je neskončna Božja ljubezen, ki se sklanja k človeku, da bi ga povzdignila k sebi, v neminljivo svetlobo.

Nekateri ljudje so slepi za to božansko luč. Mislijo, da je ne potrebujejo, zato je tudi ne iščejo; celo zaprejo se pred njo, kadar jim jasno pokaže pot, na katero jih ne vleče. Bojijo se te luči, kakor se je je zbal kralj Herod – ker ne marajo, da bi se razkrila njihova dela. Kakšna kratkovidna in zaslepljena sebičnost!

Drugo vrsto ljudi pa predstavljajo trije modri, ki so se z veseljem odpravili za lučjo, za zvezdo vodnico. Niso se ustrašili utrudljive poti, niso se izgovarjali na nevarnosti potovanja, niso ga odlagali na kasneje, ampak so pogumno sledili zvezdi in končno našli njega, ki so ga iskali. Tako so postali vzor vsem bogoiskalcem, vsem, ki prizadevno iščejo smisel svojega življenja.

Jezusova bližina jih je napolnila z veseljem. Vdano so pokleknili, molili in obdarovali svojega Odrešenika. Tudi mi bi se morali vsak dan zahvaljevati Bogu za milost vere in odrešenja, ki smo ga po njem deležni. Tudi mi bi morali pokloniti Bogu dar svetega življenja.

Evangelist Matej poroča, da so se modri vrnili domov po drugi poti. V človeku, ki se sreča z Bogom, se nujno nekaj predrugači. Tak človek pretrga s starim načinom življenja in krene na drugo, novo pot. Če smo v teh božičnih dneh začutili večjo bližino Boga, potem odločno stopimo na novo pot še trdnejše naveze z Bogom!

Zadnja sprememba ( nedelja, 06. januar 2019 )
 
Nedelja sv. Družine, 30.12.2018

Predati in prestopiti

nedelja_sv_druzine.jpeg

Evangelij nam danes pripoveduje o Jezusu, ko je imel dvanajst let. Vsa družina je odšla v Jeruzalem, da bi po tradiciji skupaj z vsemi Izraelci obhajali praznik pashe, izhod iz egiptovske sužnosti. To praznovanje je trajalo osem dni. V tej veliki procesiji proti Jeruzalemu je sodelovalo veliko vasi in vsi so drug drugemu pomagali paziti na otroke.

Jožef, Marija in Jezus so lepo preživeli te vélike praznične dni. Tudi branje iz Hagade in seder, obredno večerjo s posebnimi jedili na prva dva dneva, ko so peli posebne pesmi in obnavljali stare običaje, to je namreč osrednji del praznika. Ves ta čas je bil Jezus s svojimi starši, kot je zahteval običaj. Nosnice so mu polnili močni in dražeči vonjave, s katerimi se je mešal vonj po živini in po ljudeh in po že tedaj starodavnem jeruzalemskem prahu.

Končno je prišel dan, da se vrnejo domov. Predstavljajte si, kako se ponovno oblikujejo karavane in se počasi spravljajo v red. Vsi so se odpravljali proti domu, zato starši niso bili zaskrbljeni, če otroka ni bilo z njimi, saj je bil gotovo pri sorodnikih ali prijateljih.

Minil je prvi dan, ki so ga nekateri prepešačili, drugi pa prejahali na kameli ali na oslu. Povratek domov je prijeten, pogovarjajo se o vsem, kar so doživeli, in se spominjajo vsega, kar je davno prej napravil Bog njihovim prednikom. Ko je sonce zašlo, so se družine zbrale, da prenočijo. »Jožef, pogledala bom, kje je Jezus. Morda se je zaklepetal s prijatelji.« Kako malo je vedela!

Nihče od sorodnikov ga ni videl. Prijatelji so ga videli zadnjikrat včeraj, preden so odšli. Treba bo nazaj v Jeruzalem!

Marijino srce je razbijalo. Vsaka mati na svetu pozna ta občutek. Otroka ni, mojega otroka ni!

Potovanje v visoki nosečnosti v Betlehem ni bilo nič v primerjavi z bolečino, ki ju je gnala nazaj v Jeruzalem. Tri dni sta vročično hodila po mestu. Prvi dan nič. Drugi dan nič. Vedno težje si dopovedujeta, da se ni zgodila nesreča, da ga niso ugrabili, da ga niso prodali kot sužnja.

Tretji dan sta spet nazaj v templju, tokrat sta si drznila vstopiti tudi v zasebne prostore, kjer so učitelji postave razpravljali o raznih vprašanjih postave. 

Ravno tukaj je bil. In vse tri dni se je dobro počutil, ko je, dvanajstleten, spraševal učitelje postave in jim tudi odgovarjal. Skušajte si predstavljati občutke staršev.

»Sin, kako si vendar mogel?«

Njegov odgovor je čuden  in Marija ga je menda premišljala v svojem srcu več let. »Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Je tak odgovor na mestu ali je nesmiseln? Treba bi mu jih bilo naložiti nekaj po zadnji plati, če si predstavlja, da je vse v redu, ko je tako zapustil svoje starše.

Pa vendar, premislimo malo. Ni prišel na ta svet, da bi bil Marijin in Jožefov otrok. Ravno obratno. Onadva sta bila priklicana v življenje, da bi pripravila tega fanta za njegovo nalogo, ko bo odrasel. Dragocena medsebojna bližina v vsaki družini ima to nalogo, da pošlje mlade ven, da odrastejo. Ali, lepše povedano, da odidejo in kot zrele osebe pričajo, kdo je Bog in kako Bog deluje v svetu.

Jezus je tako delal. Ko bo prišel čas, tudi mi pokažimo, da je Bog glavna vrednota v našem življenju.

Zadnja sprememba ( nedelja, 30. december 2018 )
 
4. adventna nedelja, 23.12.2018

Marija, vzor vere

4_adventna.jpeg

»Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27)  Predstavljajte si prizor:  Jezus je ravnokar očaral množico poslušalcev in neka ženska, verjetno mati, zavpije: »Res si moral imeti čudovito mater!«

Jezus je verjetno odgovoril nekako tako: »Da, imel sem čudovito mater, vendar čudovito v tistem smislu, na katerega vi še pomislite ne. Ni bila čudovita zato, ker me je biološko rodila, to delajo vse matere. Veličastna je zato, ker me je rodila v veri.«

Na tem mestu, pa tudi na drugih mestih, kjer Jezus govori o svoji materi, moramo biti zelo pazljivi, da bomo pravilno razumeli, kaj Jezus dejansko pove o njej. V evangelijih so mesta, kjer na prvi pogled o njej ne govori zelo spoštljivo, v resnici pa je ravno obratno. Na primer tisti dogodek v Mt 12, ko mu je nekdo prišel povedat: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj,« Jezus pa je odvrnil: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na ljudi, ki so sedeli okrog njega, ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«

Ali se je Jezus hotel s tem distancirati od svoje matere? Nikakor. Hotel je le pokazati, kaj ju v resnici najmočneje povezuje: izmed vseh ljudi v evangelijih je namreč Marija najodličnejši primer človeka, ki posluša Božjo besedo in jo ohrani. Predvsem zato jo ima Jezus za svojo mater, čeprav je seveda tudi njegova biološka mati. Roditi Kristusa/Maziljenca je več kot le biologija.

Še več. Nekaj takega se zahteva tudi od nas. Kako?

Če pogledamo, kako je Marija rodila Jezusa, vidimo, da se to ni zgodilo kar v trenutku. Tako kot biologija se tudi vera zanaša na določen postopek, ki poteka v več ločenih organsko povezanih stopnjah. Katerih? Kakšen je postopek, po katerem mi rodimo vero na ta svet?

Najprej mora Sveti Duh tudi nas oploditi, kakor je oplodil Marijo. Božji besedi moramo omogočiti, da se toliko ukorenini v nas, da dejansko postane del našega telesa.

Nato moramo tako kot vsaka nosečnica z ljubeznijo negovati svojo nosečnost in ščititi to, kar raste v nas, dokler ni dovolj močno, da lahko zaživi samostojno, zunaj nas. Ta postopek, ki ga poznamo kot nosečnost, pa pogosto spremljajo jutranje slabosti, bruhanje in raztegovanje trebušnega tkiva, ki lahko na telesu pusti neizbrisne strije, kot brazgotine.

Na koncu seveda moramo roditi. Kar smo z vso ljubeznijo negovali v sebi, se mora ob svojem času, ko doraste, rodi ven iz nas. To je vedno  povezano z močnimi bolečinami. Poroda brez bolečin pač ni.

Rojstvo pa je šele začetek materinstva. Marija je rodila dojenčka, nato pa ga je morala leta in leta negovati, hraniti, vzgajati, skrbeti zanj, dokler ni odrasel. Dojenček v betlehemskih jaslih še ni Kristus/Maziljenec, ki oznanja, ozdravlja in umre za nas. Vsaka mati svojega otroka rodi dvakrat, najprej kot dojenčka in nato kot odraslega.

To je druga stopnja materinstva. Ko otrok odrase, dozori, postane samostojna osebnost s svojo usodo. Tedaj mora mati sama v sebi sprejeti težko odločitev. Sprejeti mora, da marsičesa ne bo razumela, ne bo vedela, da bo lahko živela v tej napetosti, da se otroka ne bo oklepala, da mu bo dovolila, da gre. Mora ga izpustiti, da bo lahko tisto, kar je bilo nekdaj  brezpogojno njeno, zaživelo v svoji samostojnosti. Bolečine ob dojenčkovem rojstvu so pogosto malenkost v primerjavi s tem drugim trganjem vezi.

Vse to je morala preživeti tudi Marija, da je lahko dala svetu Kristusa: nosečnost od Svetega Duha, rast otroka v sebi, rojstvo, negovanje in vzgoja do odraslosti in nato odločitev, da ga izpusti iz svojega objema, da bo lahko živel svoje življenje, ne njenega. Ko je žena iz množice zaklicala Jezusu: »Res si moral imeti čudovito mater!«, je Jezus s svojim odgovorom imel vse to v mislih. Marija je bila čudovita mati, vendar na način, ki daleč presega preprosto dejstvo, da je biološko rodila Jezusa. Poslušala je Božjo besedo in jo je ohranila. Ta njena poslušnost je v prvi vrsti dala svetu dete Jezusa in odraslega Kristusa, bolj kot njeno biološko materinstvo.

In Marija si želi, da jo v tem posnemamo, ne pa občudujemo. Tudi naša naloga je, da rodimo Kristusa. Marija nam je pokazala, kako: naj se Božja beseda zakorenini v vas in vas oplodi. Nosite, negujte in hranite jo v sebi s svojim lastnim življenjem, sprejmite bolečino, ki jo prinese rojstvo, nato jo leta dolgo ljubeče negujte skozi otroštvo do odraslosti; končno pa, med tem in posebej na koncu, pojdite vase, sprejmite bolečino tega, da ne razumete, in pustite, da gre.

Božič ni nekaj samodejnega, ne zgodi se kar sam od sebe. Začel se je z Marijo, toda vsak izmed nas mora prispevati svoje, da bo vera v svetu postala meso.

Zadnja sprememba ( nedelja, 23. december 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 897