OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Binkoštna nedelja, 9.6.2019

Spet smo v gornjih prostorih

Na koncu Lukovega evangelija je Jezus, preden je zapustil to zemljo, čisto pretreseni skupini svojih učencev naročil tole: Ostanite v mestu in ne zapustite ga, dokler ne boste začutili, da ste odeti v moč iz višave!  Malo naprej, v Apostolskih delih, lahko preberemo, kako so si učenci to razlagali. Zbrali so se in skupaj čakali »v gornjih prostorih« hiše, dokler niso začutili binkoštnega ognja.

Kadar skušamo opisati sedanji trenutek v Cerkvi, ni prispodobe, ki bi bolje zadela bistvo, ki bi nam dala več misliti in ki bi bolje opisala sedanje stanje, kot je to svetopisemsko poročilo – nekdaj samozavestni, zdaj pa nekako malodušni učenci, ki se tiščijo skupaj v gornjih prostorih hiše, upadlega srca in brez poleta, ki čakajo, da jih napolni moč od zgoraj.  To smo mi, le da imajo naši »gornji prostori« nešteto oblik:  cerkvena srečanja vsake vrste, škofijske sinode, duhovniška združenja, razni kongresi za prenovo verskega življenja, ekumenska srečanja, pastoralni inštituti, komisije o socialni pravičnosti, prizadevanja v misijologiji, inštituti duhovnosti ter žene in možje po vsem svetu (v kuhinjah in samostanih), ki se čutijo nemočni in molijo k Bogu, naj pride ponovno na ta naš svet. Naša cerkvena srečanja so »gornji prostori«.

binkosti.jpeg

Tako kot originalni gornji prostori apostolov so tudi naša zbirališča preprosta, pomožni cerkveni prostori ali cerkvena konferenčna središča s plastičnimi stoli in plastičnimi kozarčki za enkratno uporabo. Zgornji prostori niso blesteči in razkošni kot da Vincijeva slika, so  preproste sejne sobe naših župnišč.

In ravno tu moramo pričakovati ozdravljenje in novo veselje po tem bolečem obdobju ponižanja in očiščevanja. Današnji čas Cerkvi gotovo ni v ponos. Posvetne sile nas vedno bolj potiskajo ob rob. Ponižujoči škandali znotraj Cerkve se pojavljajo na naslovnicah naših časopisov in moderno je biti proticerkven in protiduhovniški.

Marsikaj od tega lahko razumemo svetopisemsko kot čas trebljenja, obrezovanja, kot dogajanje »v gornjih prostorih«. Marsikaj od tega se je po pravici zgrnilo nad Cerkev. Vse predolgo smo živeli v času cerkvenih in duhovniških privilegijev, pozabljali smo, da bomo tisto, kar smo po krivem idealizirali, kmalu morali demonizirati. Kako uživamo, če božanstva padajo! Časom privilegijev, ugodnosti vedno sledi nasprotje. Bili so časi, ko Cerkev preprosto ni mogla narediti nobene napake, zdaj pa ničesar ne more narediti prav. Zato nas je Jezus ponovno poslal »v gornje prostore«, da v molitvi čakamo, urejamo svojo zmešnjavo in se ponovno ukoreninimo v pravih temeljih, da bomo pripravljeni sprejeti novi ogenj.

Toda to je le polovica posla. Danes smo spet v gornjih prostorih še iz enega razloga:  Tako kot prvi učenci takoj po Jezusovem odhodu tudi mi danes ne vemo, česa naj se lotimo. Mnogo tega, kar smo delali do sedaj, se ne obnese več. Vedno teže se nam zdi posredovati vero svojim otrokom, vzbujati in vnemati versko in romantično domišljijo sodobne kulture, vse teže je napraviti nekaj, kar bi pustilo opazno sled v vedno bolj otrdeli posvetnosti splošne zavesti. Kaj naj storimo, ko vedno manj ljudi hodi v cerkev, ko se prašijo in praznijo naša semenišča in samostani, ko je v svetu vedno več agnosticizma in je toliko naših otrok do cerkve popolnoma indiferentnih?

Sveto pismo nam daje odgovor: Vrnite se v mesto in čakajte v gornjih prostorih!  Kaj to pomeni danes?  V Lukovem pisanju se »mesto« nanaša na Jeruzalem, ki je podoba za Cerkev, za vero, za sanje, ki jih je vzbudil Jezus. Iti stran od Jeruzalema kot učenca, ki sta šla v Emaus, pomeni oddaljevati se od Cerkve, od vere, od sanj. Zato nam tudi danes Jezus govori tako kot takrat: »Vrnite se v mesto, nazaj k sanjam!«  In kaj so gornji prostori? To so temelji. Naša vera sloni na temeljih, ki segajo do žive skale, in k tem temeljem se moramo vedno znova vračati. Vse prepogosto –  včasih tudi iz najrazličnejših plemenitih nagnjenj – pozabljamo, da Bog na koncu koncev od nas zahteva predvsem bratsko ljubezen, potrpežljivost, razumevanje, gostoljubnost, ponižnost, molitev, medsebojno razumevanje, odpuščanje in to, da ne sodimo drugih – ne glede na težo in pomembnost moralnih ali verskih bojev, v katere smo vpleteni. Stopiti v gornje prostore pomeniti  zakoreniniti se ponovno v teh krepostih, nato pa zaupati, da bo Bog rešil tiste ljudi, ki jih mi ne moremo.

Druge in sebe pa pri tem podpiramo tako, da hodimo na srečanja! Kadar ne veste, kaj bi napravili, se vrnite v gornje prostore – vztrajno hodite na srečanja!

Zadnja sprememba ( nedelja, 09. junij 2019 )
 
7. velikonočna nedelja, 2.6.2019

Skrivnost poslavljanja

Nekdo je pripovedoval: »Ko sem imel triindvajset let sem v razmaku treh mesecev izgubil oba, očeta in mater. Bila sta še mlada, sam sem bil mlad, vsa naša družina je bila mlada – dosti premlada se nam je zdelo, da bi oba lahko kar odšla. Toda kljub temu sta umrla in v naših življenjih je zazevala praznina.

Počasi, počasi pa se je začela polniti in žalost je začela izginjati. Več let je trajalo, toda končno so se stvari spremenile. Kar sem nekdaj čutil kot hladno odsotnost, je zdaj postala topla prisotnost. Mati in oče sta se vrnila k nam na nov način. Njuno prisotnost smo čutili kot toplega duha, ki nas je hranil, kot neprestano ljubezen ki nas je vzdrževala. Zdaj sta bila z nami na globlji način, brez vseh napetosti.

Ko sta bila še živa, smo se dobro razumeli, toda tako kot je v vseh družinah, je bilo v tej ljubezni tudi nekaj napetosti. Ljubezni in ljubeče skrbi ne moremo ne dajati ne sprejemati brez neke sence, vznemirjenja ali negativnih čustev. Tako je v vseh družinah in tudi znotraj naših najbolj zaupnih odnosov.«

7_velikonocna.jpeg

V tem življenju ne obstaja intimnost iz oči v oči, v kateri ne bi bilo sence, nekakšna kristalno čista ljubezen. Ne glede na to, koliko drugega ali drugo ljubimo, še vedno bomo doživljali občutke odpora, razočaranja, vznemirjenja, naveličanosti, nerazumevanja, da nas ne ceni dovolj, da včasih rabimo več časa in prostora zase, da nas ta odnos lahko tudi rani.

Ko pa so starši umrli in ko se je naša žalost polegla, je začela v naša življenja pritekati njuna prisotnost, njuna ljubezen, ki daleč presega tiste napetosti. Zdaj smo čutili njuno ljubezen brez vsake sence. S tem, da sta odšla, sta nam lahko podarila tisto, česar nista mogla, ko sta bila še z nami: prisotnost in ljubezen brez vsake sence. 

Kako to? Kaj se je zgodilo? Ali gre le za to, da čas ozdravi vse rane? Ali smrt povzroči, da pozabimo na vse napetosti in razočaranja, ki so bila prej med nami?

Malo že, toda gre za nekaj dosti globljega. Intimnost je zagonetna, globoka in paradoksna, protislovna. Znotraj intimnosti se prepletata in poigravata prisotnost in odsotnost, tako da v določenem trenutku in stanju našega odnosa ne moremo reči, kaj nas globlje povezuje. Včasih smo sicer fizično skupaj, pa si ne moremo dati tistega, kar potrebujemo, in se moramo vsaj za nekaj časa ločiti, da se to zgodi.

Včasih lahko šele naša odsotnost poglobi in prečisti našo prisotnost. Včasih je bolje, da odidemo za en dan ali za daljši čas. To je del skrivnosti, teologije in psihologije vnebohoda.

Na neki ravni je to skrivnost, vendar lahko občutimo, kako deluje.

Kot starši lahko to doživite, ko vaši otroci odrastejo in se odselijo. Najprej občutite bolečino, ko jim omogočite, da odidejo, nato pa se spet veselite, ko se isti otroci vračajo in stojijo pred vami drugačni, odrasli, ki vas sprejemajo kot prijatelje. Tega pa ne bi bilo, če otroci ne bi najprej odšli. Dobri starši vedo, da zavirajo rast svojih otrok, če se jih preveč oklepajo in jim ne dajo dovolj prostora, da lahko tudi odhajajo. S tem sami sebe oropajo čudovitega doživetja, ko se otroci vrnejo odrasli in staršem lahko podarijo nekaj globljega kot ljubezen nesamostojnega otroka. To velja za vsak odnos. 

Jezus si je večkrat prizadeval, da bi to dopovedal svojim učencem še pred vnebohodom. Večkrat je ponavljal: Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, vam ne morem poslati Duha. Zdaj boste žalovali, kasneje pa se boste veselili.

Več let je trajalo, da sem vsaj malo doumel, kaj je Jezus mislil s temi besedami. Še danes se sam v sebi borim (bolj v srcu kot v glavi), saj težko sprejemam, da včasih moramo oditi, da bi se naš duh bolj razcvetel; šele potem smo pripravljeni, da nas tisti, ki nas najbolj ljubijo, sprejmejo brez napetosti in nemira, ki od nekdaj kalita naše odnose.

Kadar otroci zapuščajo dom, da bi zaživeli samostojno, povedo svojim staršem na tak ali drugačen način isto, kar je Jezus rekel svojim učencem: Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, se ne morem vrniti k vam na globlji način!

Isto misel izgovorimo vsakokrat, kadar gremo skozi vrata – naj bo za dalj časa ali samo za en dan – in moramo izreči besede: »Na svidenje!«

Zadnja sprememba ( sobota, 01. junij 2019 )
 
6. velikonočna nedelja, 26.5.2019

Bog ima moč, da vstane od mrtvih, to je najtrdnejša resnica

Kot otroci smo verjeli v bajke in si predstavljali, da nekje obstaja čarobna moč, ki more – in na koncu tudi bo – z enim zamahom pospraviti vse zlo, krivico in bolečino, tako da bo konec za vse srečen.  Toda bolj ko se staramo, težje verujemo v to. Življenjska stvarnost je namreč kakor šok terapija. Vidimo, kako vsa čarobnost okrog nas razpada in kako se vse več usod konča nesrečno, zato se vedno bolj nagibamo k Orwellovi trditvi: »Če si hočete ustvariti pravo podobo o prihodnosti, si predstavljajte škorenj, ki za vselej pohodi človeški obraz.«

Kdo bo torej imel čisto na koncu prav, otrok ali Orwell?  Po čem naj ravnamo svoje življenje, po otroški veri v čarobno ali v kruto orwellsko stvarnost, v kateri se utapljajo vsi odrasli?  Kakšen konec bomo doživeli mi in kakšen bo konec človeške zgodovine, bo to božanska čudežnost ali škorenj v obraz?  Kaj bo ob koncu zadnjega dne resnična stvarnost in kaj bo prostodušna naivnost?

Bolj ko postajamo odrasli in nenaravno izkrivljeni, bolj nas mika, da bi sprejeli Orwellov pogled na svet. Ob tem si seveda želimo, da ne bi bilo tako, da vendar obstaja nekje božanska čudežna moč, ki lahko poskrbi za srečen konec, pa kljub temu stoično ali trpko vdano sprejemamo, da stvari pač niso take. Po vsem, kar smo slišali in videli, se nam zdi, da dejstva napovedujejo, da bo zmagala tema nad svetlobo, osamljenost nad skupnostjo, sebičnost nad ljubeznijo, skrb zase nad skrbjo za bližnjega, krivica nad pravico, trpka brezbrižnost nad sočutjem, neokusnost nad lepoto in smrt nad življenjem. Zdi se, kot da je verjeti nasprotno naivnost, brezplodno delo in priprava na splošno razočaranje. 

Sprejeti dejansko stanje zahteva občutek za stvarnost, ta pa spet zahteva določeno mero brezupa. Vsi živimo nekakšen miren, dejanski brezup, ki ima razne oblike. Nekateri si skoraj nezavedno skušajo prigrabiti delež materialnega blagostanja in užitkov v tem življenju, saj je na koncu koncev tako ali tako vse brez smisla. Pri drugih se to izraža preprosto v zagrenjenosti, ker pač življenje ni pošteno in nas je za marsikaj ogoljufalo. Višja oblika takega obnašanja je »metafizični upor« (kot ga je posrečeno poimenoval Albert Camus), ko je človek prepričan, da bodo na koncu koncev prevladale sebičnost, krivica in smrt, vendar pa si kljub temu lahko ustvarimo nekakšno začasno dostojanstvo in življenjski smisel s tem, da se v tem vmesnem času borimo proti njim.

Na koncu pa je brezup samo brezup, ne glede na to, kakšen vzvišen videz si nadene. Če za našo človeško naravo ne stoji nobena druga čudežna moč, potem je naša končna usoda lahko le škorenj v obraz.

6_velikonocna.jpeg

Kristusovo vstajenje razgali to domnevno dejstvo kot navadno naivnost. Z Jezusovim vstajenjem so se stvari postavile na glavo in domnevno kot skala trdna dejstva so bila dobesedno odpihnjena v pekel. Kar je bilo videti kot naivnost, je naenkrat dokončna resnica in kar je bilo videti kot trdna resnica, je zdaj naivnost.

Če verujemo v vstajenje, potem se Orwell moti, prav pa ima otrok; zagrizeni praktik se moti, prav pa ima pobožni; kdor je nehal verovati v čudežnost, se moti, prav pa ima, kdor izpoveduje in sprejema vero; bajke so bolj resnične kot zakon entropije, zakon ljubezni je bolj obvezen,  močnejši od zakona težnosti; Sveti Duh je močnejša naravna sila kot vsi vetrovi sveta, zato moramo svoje življenje ravnati po neskončnih obzorjih večnosti, ne pa po propadljivih omejenostih našega sveta. 

Pri tem ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, ampak po čem naj ravnamo svoje življenje. Kaj je dokončna, največja resnica? Za vernega to gotovo niso izkustvena dejstva, ki jih razsvetljenstvo še naprej razgrajuje in utrjuje, ampak Božja moč, ki se je razodela v Jezusovem vstajenju. Če je Jezus res vstal od smrti – in zagotovo je, saj vera stotin milijonov ljudi po vsem svetu ne more dva tisoč let sloneti le na želji ali na laži – potem je prav, da verujemo v božansko čudežnost in v srečen konec. Verovati v vstajenje pomeni verjeti v to, kar je lepo izrazila srednjeveška mistikinja Julijana iz Norwicha*:  In vse bo dobro in vse bo dobro in vsaka vrsta bivanja bo dobra. V Jezusovem vstajenju vidimo, da zaključek zgodbe – naše zgodbe in zgodbe človeške zgodovine – ne bo škorenj v obraz ampak, kot smo čutili, ko smo bili še otroci, čudovito zmagoslavje svetlobe, ljubezni, pravice, miline, lepote, objema veselja in Boga. 

Če verujemo v Jezusovo vstajenje, lahko gledamo izkustvenim dejstvom v obraz, če so še tako strašna, saj vemo, da so krivica, sebičnost, nasilje, osamljenost, kaos in smrt samo vmesno poglavje v celotni zgodbi.

Onstran sedanjih bolečin in razočaranj je Nekdo in ta Nekdo, Bog, ima v rokah čudežno paličico, ki je neskončno močnejša, kot si jo lahko zamisli katerakoli pravljica.

Zadnja sprememba ( sobota, 25. maj 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 906