OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Gostujoče predavanje za novince
predavanje_za_novince_3.jpg

29. in 30. oktobra 2010 je bil v samostanu na Sveti Gori na obisku naš brat dr. Miran Špelič, ki je za novince pripravil cikel krajših predavanj.
Novinci so spoznavali zgodovino posvečenega življenja. Od svetopisemskih zametkov meništva, prek Antona Puščavnika, Pahonija, Janeza Kasijana, Benedikta, Bazilija do Frančiška Asiškega in uboštvenega redovnega življenja. Prav tako so spoznavali redove v času reformacije ter v 19. in 20. stoletju. Posvetili so se tudi branju in razumevanju Frančiškovih besedil ter iskali odgovore na številna vprašanja novincev.
Bogat konec tedna so zaključili z molitvijo in željo, da se v času noviciata še kdaj srečajo.


Zadnja sprememba ( torek, 02. november 2010 )
Preberite več...
 
Vsi sveti, verni rajni
svece.jpg

Odločitev v veri za vstajenje ne temelji na čudežnih dogodkih, temveč na pripravljenosti, da na resničnost gledamo z Božje perspektive ter se v življenju in smrti predamo Bogu. Gre za odločitev, ali naj živimo iz lastnih zmogljivosti ali pa tvegamo, da prejmemo življenje od Boga, pri katerem je vse mogoče. Vera v vstajenje ne vnaša samo nekaj novih elementov v pojmovanje sveta, ni nasilje nad naravnimi zakoni, ampak privede v krizo celotno predstavo o resničnosti. Če je Kristus res vstal od mrtvih in bomo tudi mi vstali, potem je vse drugače, kot če to ni res. To je temeljna odločitev, ki jo lahko dosežemo le v moči vere, ki vključuje usmerjenost, cilj in smisel 

 

 

 

 


Človekova svetost je možna v vsakdanjosti z Božjo pomočjo. Svetost ni odtujevalna pot v življenju, ni meniška pot, ki ločuje od sveta; svetost vsakdanjosti hodi v šolo, pride v hiše, kjer prebivajo ljudje, stopi na vlak, gre v cerkev, pride v pisarno, mehanično delavnico, hodi peš, se približa bolniku, srečuje obupane in se zna pogovarjati z vsemi. Že tukaj na zemlji se začenja svetost.
Po: E. Masseroni

  

 

 

 

 

 

 

 

Skupnost svetih oseb in občestvo z rajnimi


Kakor je v telesu vse povezano, kakor so darovi in dobrine enega organa darovi in dobrine celotnega telesa, tako so tudi v Cerkvi darov in dobrin enega člana deležni vsi. To predstavlja občestvo duhovnih dobrin. Ker je Kristus glava tega telesa, so tudi njegove dobrine priobčene vsem udom. Najbolj občuten in zaznaven način deleženja pri njegovih dobrinah so zakramenti, ki so za Cerkev že od vsega začetka svete stvari. Tako v moči Svetega Duha postanejo vse duhovne dobrine skupen zaklad Cerkve. V okviru takšnega pojmovanja dobi izraz občestvo svetnikov dvojni pomen: občestvo pri svetih stvareh in občestvo svetih oseb.
Povezanost med ljudmi, ki nastane na osnovi teh svetih stvari, se ne more končati in se ne pretrga niti s smrtjo. Oslabi jo lahko samo greh. Zato pomeni občestvo svetnikov tudi resnično povezanost nas, ki že živimo v tem zemeljskem življenju, in vseh onih, ki so s smrtjo prešli v stanje vic ali nebes. Smrt skupnosti duhovnih dobrin nikakor ne ogrozi, marveč jo še okrepi. Kako tolažilna je mnogim misel na priprošnjo tistih, ki so že v stanju gledanja Boga iz obličja v obličje. Njihova še tesnejša povezanost s Kristusom je tudi za nas v zemeljskem življenju velika dobrina, saj smo je skrivnostno deležni in nas utrjuje na naši poti. Poleg tega si njihove svetosti ne moremo predstavljati drugače, kot da zaradi nje ne nehajo prositi za nas pri Očetu. Ker smo z njimi združeni v isto telo, se njihove duhovne dobrine, ki jih uživajo, pretakajo tudi v nas, vplivajo tudi na nas. Povezanost s svetniki nas povezuje s Kristusom.
V zavedanju te globoke povezanosti Kristusovih udov med seboj korenini tudi prepričanje o občestvu z našimi dragimi rajnimi. Če so že v številu svetnikov, so oni nam v pomoč, če se očiščujejo v stanju vic, pa Cerkev ves čas goji spomin nanje, zanje moli in daruje sveto daritev.
Zavedanje, da pripadamo takšnemu veličastnemu občestvu svetih, katerega glava je poveličani Kristus sam, nam more biti v veliko tolažbo, v spodbudo še zlasti v času obupovanja in nemoči, ter v veliko veselje. Razvijajmo in poglabljajmo to zavest ter jo širimo med naše bližnje. Biti povezan v občestvo svetih in biti v posesti svetih stvari, po milosti seveda, je velika dobrina in končno tudi prednost, ki nam jo omogoča vera v Jezusa Kristusa.
Po: dr. M. Turnšku

Množica v nebesih


sveca_2.jpgV skrivnostno resničnost nebes nas uvaja Božja beseda ob prazniku vseh svetih.
Knjiga Razodetja govori o »veliki množici, ki je nihče ne bi mogel prešteti«. Bogoslužje nas s tem berilom hoče spomniti na mnoge bolj ali manj znane ljudi, s katerimi smo morda dolga leta skupaj živeli, pa se nam njihovo življenje ni zdelo nič posebnega in niso bili za nikogar pomembni. Med njimi so ljudje, ki so v zemeljskem življenju nosili na svojih čelih in svojih srcih znamenje Jezusovega križa, čeprav mi tega nismo nikoli opazili. Ti ljudje so bili kakor mi obteženi s slabostmi in krhkostjo, morda tudi z grehi, vendar so pogumno in iskreno priznavali, da niso sposobni živeti kot svetniki. Zato so ponoči in podnevi klicali Gospoda in ga prosili, naj jih on posveti. Trudili so se za življenje po veri, ljubili so bližnje in bili do njih usmiljeni, ker so računali s tem, da jih bo Bog sodil po delih ljubezni, po veri in po usmiljenju. V tej neskončni množici so ljudje, ki so v svojem zemeljskem življenju storili veliko dobrega, brez iskanja priznanj in pohval, brez napuha, brez obsojanja drugih, ampak so molili, čeprav so se sami počutili obtežene z lastnimi grehi.
Cerkev, občestvo kristjanov, je že na zemlji svet narod, občestvo svetih, ker nam je grehe milostno odpustil Jezus. Še več, s svojo krvjo je opral naša oblačila, da so postala popolnoma svetla. Sveti smo torej zaradi Jezusove ljubezni do nas, ne pa po nas samih. On nam namreč daje moč, da lahko v vseh življenjskih okoliščinah dvigamo svoj pogled k nebesom.


Zadnja sprememba ( ponedeljek, 01. november 2010 )
 
Bodimo majhni,da bomo lahko veliki
oblaki.gif

1. Človek je res nekaj neznatnega pred Bogom, o tem nam govori svetopisemska Knjiga modrosti. Toda ta modrost tudi pravi, da je Bog usmiljen in dober.
 
2. Sprejeti svojo majhnost ne pomeni vdati se žalostnim mislim, ampak sprejeti svojo nemoč, ki nam pomaga, da tudi mi splezamo, kot Zahej, na drevo. Pomembno je, da najdemo drevo življenja, ki je Kristus sam, njegov nauk, njegova beseda. Želja, da bi  videli Kristusa, ga slišali, mu sledili, nas popelje v višave.
 
3. A tudi takrat, ko smo na zemlji, je Kristus z nami, saj hoče z nami obedovati. Kristusa ni strah naše majhnosti, niti ne grešnosti; sprejmimo ga in tudi nas ne bo strah nas samih.
 
4. Te dni smo poklicani, da sprejmemo svoje meje, trpljenje, svojo umrljivost. Smrt je absolutna meja za vsakega človeka. Toda če smo imeli prej izkušnjo drevesa življenja, nas ne bo strla, ampak bomo pogumno stopili pred Gospoda, ko nas  bo poklical.
 
5. Kristus nam bo pomagal, da se tudi mi spreobrnemo. Razdelimo drugim, kar imamo: svoj čas, dobro voljo, iskreno besedo … Ko delimo z drugimi, tudi mi sami postajamo sad na drevesu življenja, to pa je lastnost svetnikov. A to nismo zato, ker bi bili popolni, ampak ker smo pustili, da Božja beseda obilno obrodi v nas.

6. Poskušajmo slaviti Boga v vsem, kar delamo. Ali slavim Boga v svojem delovanju, s svojimi besedami in celo s svojimi mislimi? Pomislimo, kako nam to uspeva: ali sem bil kulturen pri vožnji? Sem naredil dobro delo? Sem pazil na svoje besede? Ali sem bil pravičen do sodelavcev? Ali sem »povzdignil« glas, ko se je bližnjemu zgodila krivica? Ali sem dovolj družbeno aktiven in ne čakam, da bodo »drugi« kaj naredili? Sem obiskal starejšo in osamljeno osebo? Sem za šolo naredil vse, kar je v moji moči?

7. Ne morem ostati »nevtralen«. Ali bom vroč ali hladen, srednje poti ni. Vsi smo poklicani na pot svetosti. Vsak dan nam je dan kot darilo, da v njem naredimo nekaj dobrega. Ne zamudimo te priložnosti!

p. Bogdan Knavs

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 01. november 2010 )
 
<< Začni < Nazaj 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 Naprej > Konec >>

Rezultati 809 - 816 od 884