OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Kristus Kralj vesoljstva (21.11.2010)

 

slika_06_34.jpg

 

Posmehovali so se mu
tudi vojaki; pristopali so
in mu ponujali kisa.
Govorili so:
»Če si judovski kralj,
reši samega sebe.«
Nad njim je bil tudi napis:
»Ta je judovski kralj.«

(Lk 23,36-38)
 
 
slika_08_34.jpg    

Danes je zadnja nedelja cerkvenega leta – nedelja Kristusa, Kralja vesoljstva.
Pa je Kristus resnično naš Kralj? Tako blizu je, tukaj je, hkrati nam je mnogokrat tako daleč. Podarja se nam, ljubi nas, mi pa mu ne pustimo vstopiti. Ne čakajmo predolgo, že danes se mu zaupajmo in odprimo košček srca, da zažari v nas njegova luč.
Priporočimo se mu; naj nam pomaga, da bo naše srce vedno odprto za njegovo resnico in bomo povsod z veseljem oznanjali, da je on Kralj našega življenja. 

 

   

 

 

 

  Lk 23,35-43

TRPLJENJE NEDOLŽNIH


Najbrž je najtežja preizkušnja naše vere srečanje s trpljenjem nedolžnih, še zlasti, kadar so v trpljenje vključeni tudi otroci.
Zdi se, da so vsa ta nedolžna bitja, kjerkoli ali kadarkoli so že trpela ali trpijo, ena samo obtožba Boga. Tega, ki bi naj bdel nad vsem in vse vodil. Kako je mogoče ob vsem tem še verovati v pravičnega, dobrega, vsemogočnega in usmiljenega Boga? V tem našem času, ki je okrvavljen s številnimi vojnami, iztrebljanji narodov, etničnimi čiščenji …, so se že številni verni ljudje spraševali: Kje je vendar Bog? Kje je bil ob dogodkih v Auschwitzu? Kje v času vojne na Balkanu? Kje v času poletnih ujm in poplav? In ob trenutku letalskih in drugih nesreč? …
Namesto odgovora na to vprašanje, ki je krik in obtožba, bi rad spomnil na neki prizor iz evangelija. Jezus visi na križu. Nad njim je pribit sramotilni napis: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Vsi se mu posmehujejo, Judje, rimski in najemniški vojaki ter drhal, češ, kakšen Mesija, kašen judovski kralj je to, ko še sam sebi ne more pomagati. » Če si Božji Sin, stopi s križa in bomo verovali vate!« Eden od dveh obsojencev, razbojnikov, ki sta visela blizu njega, se mu posmehuje: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!«
Toda on ni stopil s križa, ni z enim zamahom izruval žebljev iz rok in nog, ni poklical dvanajst legij angelov, ki bi planili na zasmehovalce. Visel je dalje, med nebom in zemljo tri dolge ure, do konca, zapuščen od ljudi in Boga, kot razodeva njegov zadnji krik.
Kristjani verujemo v tega nemočnega, na križ pribitega Kralja. V njem slutimo edini odgovor na trpljenje nedolžnih. Ta dogovor se glasi: solidarnost do konca. Tudi mati Terezija ni spraševala Boga, zakaj nedolžni trpijo, ampak je bila z njimi do konca solidarna.
Obtožbo in vprašanje pa moramo ljudje nasloviti kar nase: Človek, zakaj ti vse to dopuščaš in povzročaš trpljenje nedolžnih? Dokler mi ne odgovorimo nanj, nimamo pravice, da bi ga zastavljali Bogu!

 


Po: TV Slovenija – Ozare 1995

slika_07_34.jpg
»Cerkev kot celota in tudi posamezni kristjani, ki jo tvorimo,
smo v stalni skušnjavi, da bi hoteli kraljevati.
Pravo in edino kraljevanje pa je služenje Kristusu v ljudeh.
Cerkev je toliko kraljevska,
kolikor je tudi njen prestol križ in njeno kraljevsko žezlo evangelij.«

Bogdan Dolenc

   

Zadnja sprememba ( sobota, 20. november 2010 )
 
Za mladost brez drog
mladost brez drog 3.jpg.jpg

Idejni odbor akcije ZA MLADOST BREZ DROG v Novi Gorici je v četrtek, 11. 11. 2010 pripravil že tradicionalno nogometno srečanje. Tokrat v sodelovanju z Medobčinsko nogometno zvezo Nova Gorica in v okviru mednarodnega programa   Grassroots – vsi igrajmo nogomet. S slednjo želi Evropska nogometna zveza (UEFA) zajeti čim širši krog ljudi, od najmlajših do veteranov, pa tudi tiste z gibalnimi omejitvami, in jim približati vse lepote te igre.  Igre v pravem pomenu besede. Obenem pa želi pritegniti in pomagati, ali vsaj  ponuditi upanje  tudi  vsem, ki so se, iz različnih razlogov, znašli v težavah oziroma na obrobju družbe. In nogomet, kot najbolj razširjen šport na svetu, je vsekakor prava priložnost za to. Povabljen je bil tudi predstavnik samostana na Sveti Gori.


Zadnja sprememba ( nedelja, 14. november 2010 )
Preberite več...
 
33. nedelja med letom (14.11.2010)

 

slika_03_33.jpg

 

Rekel jim je:
»Glejte,
da se ne daste zavesti!
Veliko jih bo namreč prišlo v
mojem imenu in bodo govorili:
›Jaz sem,‹ ali
›Čas se je približal.‹
Ne hodíte za njimi!
Jaz vam bom namreč dal
usta in modrost,
kateri vsi vaši nasprotniki
ne bodo mogli kljubovati
ali ji ugovarjati.
Vsi vas bodo sovražili
zaradi mojega imena,
toda niti las z vaše glave
se ne bo izgubil.«

(Lk 21,8.15.17-18)
 
 
 
slika_05_33.jpg    

Za kristjana bi bilo prav, da se vedno zaveda, da ne more živeti, kakor se mu zljubi, in da bo moral kot oskrbnik dati račun o tem, kar mu je bilo zaupano. To namreč daje življenju resno, s tem pa tudi pravo dostojanstvo.  

 

   

 

 

 

Lk 21,5-19

NE UNIČENJE, AMPAK DOVRŠITEV


»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki ne bi bil zrušen.«
Te Jezusove besede so sicer veljale jeruzalemskemu templju, a se danes sprašujemo, ali morda ne veljajo tudi današnjemu svetu? Prvič v zgodovini je človeštvo sposobno s kolektivnim atomskim samomorom narediti konec svoji zgodovini. V nekaj urah lahko uničimo, kar je raslo štiri milijarde let. Za vsakega zemljana je v skladiščih več ton razstreliva kot hrane. Gospodarsko gledano, živi Zahod na račun tretjega sveta in na račun prihodnjih rodov. Sposobni smo uničiti stvarstvo in človeštvo, a nismo sposobni ustvariti ene same travne bilke. Človekova moč za rušenje je neizmerno večja kot njegova moč za graditev.
Ob tej črni sliki prihodnosti, ki nam jo rišejo podatki o oboroževanju in uničevanju okolja, razumemo, da Jezusov govor o koncu in dovršitvi sveta ni grožnja. Vsa Nova zaveza, posebej knjiga Razodetja, je oznanilo velikega upanja.
Sveto pismo nam govori, da človeška zgodovina kljub vsem grozotam ne bo utonila v noč samouničenja. Bog si je ne pusti iztrgati iz rok. Katastrofe, stiske in preizkušnje niso znanilke uničenja, temveč služijo končno rešitvi človeka. Tudi po dveh svetovnih vojnah in toliko koncentracijskih taboriščih Bog ostane Bog in je do nas neizmerno dober, kljub našim zablodam. On ostane Odrešenik in njegova ljubezen človekove zločine spreminja v zdravilo. Človek ni edini igralec v drami človeške zgodovine, zato smrt nima zadnje besede. Poleg njega deluje še Stvarnik, ki je zvest do svojega stvarstva. To omogoča upanje, ki je močnejše kot vse strahote sveta.
Kristjan je trdno prepričan, da človek ne more uničiti tega, kar je On ustvaril. Iz te zavesti izvira globok mir. Kakšen bo konec sveta in kdaj se bo to zgodilo, ni odvisno od nas, temveč je v Božjih rokah.

 


Po: Družina - 1989



slika_04_33.jpg
Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.«
Lk 21,5-6

 
In kakšen je
naš »tempelj«?
Je poudarek
na njegovih
kamnih, oltarjih,
freskah, klopeh?
Ali je »bistvo«
skrito drugje?
Ga znamo iskati,
ga negovati,
poglabljati?

Bodimo stanovitni
v veri in niti las
 na naši glavi
se ne bo izgubil!

   

Zadnja sprememba ( sobota, 13. november 2010 )
 
<< Začni < Nazaj 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 Naprej > Konec >>

Rezultati 801 - 808 od 884