OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
17. nedelja med letom, 30.7.2017
17_med_letom_1.jpeg

Tri nedelje smo poslušali vrsto Jezusovih prilik. Danes je povedal zadnji dve: o trgovcu z biseri in o mreži z ribami. Na koncu je zastavil učencem vprašanje: Ste razumeli vse to? Kratko in brez oklevanja so odgovorili: Smo.

Zavidamo jim. Mi namreč vsega težko razumemo. Še posebej ne zadnje prilike: Mrežo so potegnili na suho, dobre ribe odbrali v posode, slabe pa pometali proč.

Jezus v priliki očitno meri na poslednjo sodbo. Razumemo tudi, da bodo hudobni in pravični ločeni. Ni pa jasno, po kakšnem merilu. 

 O katerem človeku je možno reči, da je pravičen, ko smo pa vsi zaznamovani z grehom že od začetka, potem se pa vse življenje z njim otepamo?

Vsi smo hudobni in pravični obenem. Ni hudobnega, ki ne bi nikoli naredil nič dobrega, in ni dobrega, ki ne bi kdaj pa kdaj popustil zlu.

Kje je meja, do katere je nekdo še pravičen, potem pa ni več? Kako naj razumemo, da bo nekdo, o komer komaj še lahko rečem, da je pravičen, ker je že na meji hudobije, odbran med pravične, drugi tik poleg njega pa bo zavržen, ker je za las prestopil mejo. Razlike med njuno pravičnostjo skoraj ni, razlika med njuno usodo pa je neizmerljiva.

17_med_letom_2.jpeg

Bo odločalo o odbranosti in zavrženosti, kar je nekdo storil v mladih letih, v naponu moči, v starosti, tik pred smrtjo? 

Se bo vse seštevalo in tehtalo in čakalo na končni izid, ali pa bo eno samo poznejše dejanje prevrednotilo vsa prejšnja?

Ali bo o tem, kdo bo odbran in kdo zavržen, odločala vernost? So namreč verni, ki se po veri kaj malo ravnajo, in so neverni, ki storijo veliko dobrega. Bo prevladala vera ali dobrota?

Še bi mogli navesti kakšno podobno vprašanje.

In vendar najdemo odgovor, ki nas je povsem zadovoljil. Jezus pravi, da bodo izbiro med dobrimi in hudobnimi opravili angeli. Angeli pa imajo drugačna spoznanja in drugačna merila, kot jih imamo ljudje. 

Ko se  tega zavedamo, se razblinijo vsi dvomi. Rajši se bomo trudil tako živeti, da nas bodo angeli odbrali na pravo stran.

Zadnja sprememba ( nedelja, 30. julij 2017 )
 
16. nedelja med letom, 23.7.2017

Vsi trije svetopisemski odlomki današnjega dne skušajo na različne načine z besedami opisati iste človeške izkušnje:

– Rast je počasna in neopazna, majhne začetke pa je potrebno negovati, ker imajo nenadomestljivo vrednost. Prvo berilo krepi naše upanje, da Bog ves čas dopušča človeku priložnost za rast in nov začetek / spreobrnitev...

– človeka je potrebno vedno znova spominjati in opominjati, da ne bi pozabil opaziti malih začetkov in znamenj. Tu se pokaže pomembna življenjska izkušnja – spreobrnjenje zahteva potrpežljivost in čas za pričakovanje.

– Ne moremo se izogniti napetosti med "že" in "še ne" – vsi smo na poti naše "izpolnitve" in kljub temu boleče odkrivamo naše slabosti in naše poraze. 

Sveti Duh pa pozna naše pomanjkljivosti in nas ne pusti samih na naši, pogosto zelo težavni, življenjski poti. 

Drugo berilo nas opogumlja, da vztrajamo v čakanju na dokončni prihod Božjega kraljestva in da ne obupamo.

16_med_letom.jpeg

Vse te življenjske izkušnje so morda najbolj plastično predstavljene v evangeliju. Podobno kot Gospodarjevi služabniki želimo tudi mi posredovati, ko nam nekaj ni všeč. Dolgo in potrpežljivo čakanje se nam zdi težko. Gospodarja pa v nasprotju z njimi skrbi predvsem za pšenico – dobremu semenu želi pustiti vse možnosti za rast in hoče preprečiti, da bi bilo dobro seme pomotoma izpuljeno skupaj s plevelom. V nasprotju s svojimi služabniki ne vidi zgolj razraščenosti plevela, temveč potencial, ki ga malo žito nosi v sebi. 

Njegove izkušnje so ga morda pripeljale do življenjske modrosti, da trenutek potrpežljivosti lahko obrani pred veliko nesrečo in obratno, da lahko trenutek nepotrpežljivosti uniči celotno življenje.

Če to apliciramo na naše osebno življenje, se postavljajo nekatera vprašanja – kdo lahko zagotovi, da lahko premaga slabo, ne da bi istočasno uničil dobro? Ali obstajajo res hudobni ljudje ali je prisotno slabo in dobro v vsakem človeku? Ali smo sposobni razločevati v naših lastnih srcih "koristne rastline" in "plevel", dobro in slabo? 

Našo notranjost lahko primerjamo tudi z velikim poljem, kjer zagotovo niso le dragocene rastline, temveč tudi nepoznane, trdovratne zeli, za katere ne moremo takoj reči, ali so koristne ali so škodljive. 

V tem smislu je bolje, da dovolimo, da tudi v nas samih včasih zraste kakšna nepoznana "zel".

Bog ima še vedno možnosti za delovanje, ko jih mi ljudje že davno ne vidimo več! 

On zna Čakati, on daje vsakemu možnost in pusti vsakemu, da prehodi svojo pot do konca. Kajti dobro in slabo, resnica in zmota je vedno prepletena med seboj. 

Ne obstaja zmotna doktrina brez delčkov resnice, tako kot vsako versko prakso zaznamujejo človeške napake in zmote. Nismo poklicani za "uničevalce plevela", da bi že zdaj omogočili popolno in "očiščeno" človeško družbo. To nalogo smemo brez skrbi prepustiti Bogu. 

Na dan žetve bo sam ločeval pšenico od plevela. In takrat se bodo tudi nam odprle oči. In morda bomo zelo presenečeni.

Zadnja sprememba ( sobota, 22. julij 2017 )
 
15. NEDELJA med letom, 16.7.2017
sejalec.jpeg

Jezus je delo oznanjevalca opisal s čudovito prispodobo sejalca, ki trosi med ljudi zrnje božje besede. Napovedal je, da bo to zrnje padalo na trdo pot in med trnje, le malo ga bo padlo na dobro zemljo.

Danes bi Jezus morda rekel: Sejali boste na beton ali na asfalt, po katerem drvijo avtomobili. Cesta, še posebej avtocesta, postaja nekakšen simbol današnje naglice in nemira.

Ljudem se vedno mudi in tako hitijo tudi mimo sejalca — duhovnika, za kruhom, za srečo. Mnogi ga sploh ne opazijo. Nimajo časa zanj in za njegovo oznanilo. 

Morda se obrnejo nanj šele, ko so v slepi ulici, ko kaj hudo zaškriplje, ko je tu nesreča. Takrat pride duhovnik prav kot nekakšna prva pomoč na cesti ali kot gorski reševalec tistih, ki se kam zaplezajo. Dokler pa je človek zdrav in gre vse po sreči, sta Bog in s tem tudi duhovnik bolj ali manj odveč.

To je setev na asfalt, bi danes rekel Jezus. Toda, kjer je sama naglica in kjer se najde čas za vse drugo razen za Boga, tam ljudje ne zgrešijo samo Boga, ampak tudi drug drugega in sami sebe ter smisel življenja. Sejalec pa mora sejati tudi na beton, v naglico in nemir tega časa.

Dandanes ni lahko oznanjati božjo besedo v svetu, ki hlepi po senzacijah. Težko jo oznanjamo že otrokom, mladini in odraslim, saj jih vsak dan zasipa internet, pametni telefoni ali pa na desetine vabljivih televizijskih programov. 

Služba besede je postala zares težka ob tekmi s sliko in ob dejstvu, da danes ljudje komaj še kaj lepšega ali zahtevnejšega preberejo.

Mnogi životarijo samo še ob migetajočih in bliskajočih slikah na zaslonu: ob videospotih, videoklipih, računalniških igricah, internetu, telefonu in neskončnih nadaljevankah. 

Neki odjemalec takšne ponudbe je pomenljivo vzkliknil: »Toliko limonade na televiziji, jaz pa tako žejen!« S tem je hotel povedati, kako »izdatna«je tovrstna duhovna hrana in kakšna praznina ostaja v ljudeh po njej.

Duhovnik mora podajati božjo besedo pa naj bo dober ali slab govornik. Kajti človek jo potrebuje kakor vsakdanji kruh. 

Končno pa, treba je tudi Bogu prepustiti, da deluje na posameznika – mi naredimo, kar je v naši moči.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. julij 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 81 - 88 od 854