OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3.adventna nedelja, 11.12.2016

Advent: pripravljamo se na najbolj čudovito

»Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka …

Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca …«  (Jak 5,7b-8a)

tretja_adventna_nedelja.jpeg

Pred nekaj leti je Robert Waller izdal knjigo, ki je takoj postala uspešnica, daleč pred drugimi, in po njej je bil posnet tudi zelo popularen film. Knjiga je imela naslov  The Bridges of Madison County (Mostovi grofije Madison) in pri bralcih je tako razburkala romantično domišljijo kot že dolgo ne kakšna knjiga, še posebej, ker sta romantični par v filmu igrala Clint Eastwood in Meryl Streep. Tole je kratka vsebina knjige:

Fotograf revije National Geographic je dobil nalogo, naj fotografira stare mostove v grofiji Madison. Na terenu je zašel, zato je stopil do prve kmetije vprašat za pot. Slučajno je kmet tisti dan ravno odšel na živinski sejem, tako da je bila doma le njegova žena. Žena in fotograf sta se ob prvem pogledu zaljubila in prevzela ju je silna strast. Karma, usoda, mistika, kakorkoli že rečete temu, kmalu sta bila skupaj v postelji. Ta avantura jima je pustila duševne brazgotine in ju spremljala vse življenje.

Bralca knjige ali gledalca filma naj bi zgodba prepričala, da se je zgodilo nekaj najlepšega, najplemenitejšega, najpopolnejša ljubezen, nekaj tako vzvišenega, da je vredno več kot celotno življenje. Ali je to sploh mogoče? Ali lahko kdo ustvari nedosegljivo mojstrovino kar tako, v nekaj urah? Ali je lahko seks z nekom, ki si ga srečal šele pred dvema urama, tako najpopolnejše, najbolj vzvišeno delo?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, vam svetujem, da si ogledate še en film, ki je bil na sporedih kinematografov približno istočasno. Gre za zgodbo Jane Austin Sense and Sensibility in pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je morala dolgo nositi v sebi bolečo napetost (ki je vključevala enake občutke kot v Bridges of Madison County). Vendar se v nasprotju s prvo zgodbo to dekle ne požene v objem, samo da bi sprostila svojo napetost. Z nikomer ne gre v posteljo že po nekaj urah poznanstva. Dolgo časa, nekaj let nosi v sebi to napetost, ko pa se končno sprosti, je to res nekaj najpopolnejšega, najbolj vzvišenega. Kako to? Zato, ker je nekaj lahko res najlepše in najbolj čudovito, če smo to najprej dalj časa premlevali, negovali v sebi (sublimirali) – vendar ne le dve uri!

V bistvu je v tem izražen pomen adventa: če naj bo za nas nekaj najlepše, najbolj popolno, najbolj vzvišeno, moramo to najprej negovati, gojiti v sebi – post je nujna predigra za gostijo in praznovanje, veličina človeka je nujno povezana s tem, ali je najprej sposoben plemenito prenesti napetost, resnično globokega veselja ne bomo občutili, če se nismo nanj primerno pripravili, in samo tisto, kar je dalj časa raslo na skrivnem (v nosečnosti), se lahko pokaže kot resnično božansko. Advent nas uči čakati, pričakovati na pravi način.

Zato ga nikakor ne smemo zamenjati s postom. Škrlatno vijolična barva adventa ni črno vijolična barva posta. Prva je simbol hrepenenja in pričakovanja, druga pa kesanja. Adventna duhovnost se ne ukvarja s kesanjem, ukvarja se s tem, ali smo sposobni prenašati napetost, da je ne bomo prezgodaj sprostili, da tisto, kar se bo rodilo v nas in v našem svetu ne bo v kratkem stiku s polnostjo, ki jo prinese pravi ritem ljubezni.

Kje so tukaj prave povezave? Kako nas prenašanje napetosti lahko pripelje do nečesa vzvišenega? Tako, da nam pomaga ustvarjati toploto, ki je potrebna za plodnost. Morda bomo laže razumeli s pomočjo prispodobe. Sv. Janez od Križa v svoji knjigi Živi plamen ljubezni pravi, da smo pred adventom kot sveža, neosušena polena, vržena v ogenj, v ogenj ljubezni. Vsi vemo, da sveža, mokra polena ne morejo zagoreti s plamenom. Ležijo v žerjavici in cvrčijo dolgo časa, dokler se toliko ne osušijo in ogrejejo, da dosežejo temperaturo vnetišča, da lahko sprejmejo plamene iz okolice in še sama sodelujejo pri gorenju. Tudi ljubezen se razvija v podobnem ritmu: samo resnično dozoreli lahko s plamenom zagorijo sredi skupnosti. Vsi drugi smo še preveč zagledani vase, preveč zeleni, preveč vlažni. Ne zagorimo s plamenom, kadar nas obdaja ljubezen, morda celo obratno: naša mokrota lahko pogasi plamene v občestvu.

To lahko spremenimo ravno s pomočjo napetosti v svojem življenju. Če pravilno prenašamo svoja nepotešena hrepenenja, cvrčimo in počasi oddajamo vlago sebičnosti. S tem, ko prenašamo napetost, se bližamo vnetišču in postajamo pripravljeni za ljubezen. P. Teilhard de Chardin, jezuit, je kot znanstvenik pripomnil, da včasih lahko vsuješ v epruveto dve kemični spojini, vendar ne bosta reagirali med seboj sami od sebe. Za to potrebujeta visoko temperaturo. V tej prispodobi je celotna antropologija in psihologija ljubezni. Da bi bili sposobni ljubezni, moramo najprej doseči višjo psihično temperaturo. Kako jo dosežemo? Tako da cvrčimo v napetosti, da ne sprostimo napetosti prezgodaj, da ne gremo v posteljo z nevesto pred poroko, da ne skušamo sestaviti celotne simfonije v dveh urah.

Popolno, vzvišeno je treba pričakovati. Samo če bomo najprej dosegli pravo temperaturo, se bomo lahko resnično združili. Roditi nekaj božjega zahteva počasno potrpljenje, ki daje rast. To je na kratko vsa algebra adventa.

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. december 2016 )
 
2. adventna nedelja, 4.12.2016

Bog, ki se je razodel na božič

»Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale.«

 (Mt 3,11)

povezana_slika.jpeg 

Božič je božji odgovor na človekovo hrepenenje, božji odgovor na stoletja molitev, ki leže skrite v našem ječanju, naših vzdihih, naši nepotešenosti in v naših verskih prizadevanjih, vsak od njih je tiha prošnja, naj Bog vendar poseže v dogajanje, naj vendar pride in reši svet krivice, naša srca pa osamljenosti in bolečine.

Vendar božji odgovor ni v celoti izpolnil naših pričakovanj, čeprav jih je v resnici še presegel. Novorojenček Jezus, ki še danes na videz nebogljen za božič leži v jaslih po vsem svetu naokrog, ni ravno tisto, kar je svet pričakoval.

Svet je pričakoval, da se bo pojavil superstar, ki se spozna na vse, oster, krepek mišičnjak, ki bo na kratko opravil z vsem, kar je hudobnega na tem planetu; nekdo, ki je obdarjen z vsemi spretnostmi, da premaga in napodi vsakogar, ki se mu skuša upirati. Božji odgovor na to pričakovanje pa je dojenček, ki nemočno leži v slami.

Zakaj? Kako to, da se je Bog odločil, da se tako rodi na ta svet? 

Zato, ker se z dojenčkom ne moreš prepirati! Dojenčki ne predstavljajo nobene konkurence, ne postavljajo se ti po robu, ne skušajo te premagati z argumenti in ne skušajo te očarati s svojimi odgovori. Sicer pa sploh še ne znajo govoriti. Sam si moraš prizadevati, da jih pripraviš do česarkoli, naj bo to nasmeh ali otroška beseda. Za to pa se moraš potruditi in biti potrpežljiv, iz sebe moraš iztisniti vse, kar je najboljšega v tebi. Pri tem seveda ne smeš uporabiti (pri)sile, saj se bo dojenček začel jokati in vsega bo konec.

To je tisti Odrešenik, ki se je rodil v Betlehemu in tak je v temelju Bog še danes po vsem svetu. Tako kot dojenček, Bog nikogar ne premaga nasilno, nad nikogar se ne spravi z grobo mišično silo, nikomur ne grozi, nikogar ne pritisne ob tla. Božja moč, ki se je razodela na božič, je moč dojenčka, nič več in nič manj: nedolžnost, nežnost, nemoč, ranljivost, ki omehča srca, nas vabi, ob kateri le nežno šepetamo, uči nas potrpežljivosti in prikliče na površje vse, kar je v nas najboljšega. V bližini dojenčka pazimo, kako govorimo, enako kot pazimo v cerkvi, z dobrim razlogom.

Moč božiča je kot moč dojenčka, povsem nemočna je, a nas na koncu popolnoma prevzame, preplavi. Kajti obstaja večja moč kot so mišice, hitrost, nadarjenost, neustavljivo nasilje:  če postavite v sobo dojenčka in svetovnega prvaka v boksu težke kategorije, kdo bo na koncu prevladal? Boksar bi seveda lahko ubil dojenčka, a ga gotovo ne bo, kajti v dojenčkovi nemoči je nekaj, kar ga prevzame, nadvlada. To je tudi Božji način, sporočilo božiča.

Vendar je to doumeti težko; hočemo, da ima naš mesija več moči, ki se pokaže takoj. In pri tem nismo osamljeni. Mesija, po katerem so hrepeneli ljudje že dolga stoletja pred Jezusovim rojstvom v Betlehemu, je bil v njihovih predstavah človeški superjunak, mišičnjak, ki z vsako roko pograbi glavo in ju trešči skupaj in tako očisti svet, saj ima moralno močnejše mišice.

Tudi Janez Krstnik je pričakoval, da se bo pojavil tak mesija. Ves čas je imel pred očmi pravičnost, kesanje in samopremagovanje. Opozarjal je ljudi, da se bliža čas končnega obračuna in da bo toliko zaželeni mesija prišel kot ognjen vihar, presejal bo zrnje od plev in pleve sežgal s pravičnostjo, ki prihaja neposredno od Boga. Ko je slišal govoriti, da Jezus prijazno vabi grešnike in jih ne zametuje, se je pohujševal, saj takšen mesija ni ustrezal njegovim pričakovanjem in pridigam. Zato mu je Jezus naročil, naj se ne pohujšuje nad njim. Janez si ni želel nežnega, ranljivega mesija, ki oznanja mir. Hotel je, naj bodo hudobneži kaznovani, ne pa da se spreobrnejo. Toda ko je enkrat videl, kako Jezusova moč deluje, je doumel, sprejel je globljo resnico, se umaknil v ozadje in usmerjal ljudi k Jezusu z besedami: On mora rasti, jaz pa se moram manjšati. Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal.

Tudi mi težko doumemo. Tako kot Janez Krstnik tudi mi težko čakamo, kdaj se bosta pokazali resnica in pravica in si zato želimo takšnega zemeljskega mesija, supermana, ki bo z nekaj zamahi očistil naš planet hinavstva in zla. Želimo si nekakšnega mesija, kot jih vidimo na koncu hollywoodskih kriminalk, mater Terezijo, ki se je spremenila v Sylvestra Stalloneja ali Brucea Willisa in pretepla vse barabe, da se še braniti niso utegnili.

Toda to ni božična zgodba, niti moč, ki jo božič razodeva. Dojenček, ki leži v slami v Betlehemu, ni nikogar pretepel. Preprosto leži tam in čaka, da pride k njemu kdorkoli, dober ali hudoben, vidi njegovo nemoč, se pusti pritegniti s strunami srca in nato nežno skuša izvabiti iz deteta nasmeh ali besedo. Še vedno se z Bogom srečujemo tako.

Zadnja sprememba ( sobota, 03. december 2016 )
 
1. adventna nedelja, 27.11.2016

PRIČAKUJMO BOGA Z DOBRIMI DELI

Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,,37-44

1_adventna.jpeg 

V nekem samostanu stvari niso šle, kot bi bilo treba. V bratih ni bilo navdušenja in svojih dolžnosti niso opravljali vestno, molili so površno. Mladi se niso več odločali za redovno življenje. Nedaleč od samostana je živel puščavnik. Živel je sam, veliko je molil in ljudje so govorili o njem, da je pravi svetnik. Predstojnik samostana se je zato odpravil k njemu, da bi se z njim pogovoril. Potem ko mu je opat razložil težave v samostanu, mu je sveti mož svetoval: »Reci bratom v samostanu, da med vami živi Mesija, Odrešenik!«

Opat ni mogel verjeti povedanemu,a komaj se je vrnil v samostan, je sklical brate in jim povedal novico. Tudi bratom je vzelo sapo. Od tega dne se je življenje v samostanu spremenilo. Vsakdo je bil z drugim prijazen in je premagoval svojo hudobijo ter želel biti ljubezniv do drugega misleč, da je morda njegov sobrat v samostanu odrešenik. Kmalu je glas o krepostnem življenju v samostanu šel naokoli in ljudje so začeli prihajati k njim. Številni so se odločili za življenje v samostanu. Življenje se je vrnilo v samostan in veselje je zavladalo med brati. (Zgodbe za srečo v družini, 83).

»Zato bodite tudi v pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Mt 23-44). Nas opominja Jezus v evangeliju prve adventne nedelje in tako poudari, naj bomo pripravljeni, kajti ko ne pričakujemo, ter v človeku in v razmerah, ko najmanj mislimo, bo prišel Sin človekov in nas obiskal.

Tudi nam se Bog približuje v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem delu in rednih obveznostih, v enoličnih opravilih in dnevnih in dolžnostih, v redni molitvi in v ljubezni do bližnjih. Pavel govori, da je pomembno, da ver živimo sredi vsakdanjega življenja. »Živimo pošteno, ne v požrešnosti in popivanju, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa« (Rim 13,13-14). Bratje v samostanu si niso mogli predstavljali, da bi bil med njimi Odrešenik. Puščavnik pa jih je opozoril, da se nam v človeku, ki je božja podoba, bliža Bog, in da so vse ure ter dnevi lepi, ker so vsi od Gospoda. Sveti mož je bratom hotel povedati, da Bog prihaja k nam nevsiljivo in tiho, brez hrupa.

Bratje so osupnili, ko so zvedeli, da Bog prihaja k njim po bližnjem in sredi vsakdanjih opravil. Ljudje običajno pričakujejo Odrešenika v izrednih dogodkih ali v izrednih doživetjih. Na to nevarnost opozarja tudi Jezus v evangeliju, ko navede dneve v času Noeta. Še malo časa pred potopom so ljudje živeli brezskrbno in niso »ničesar slutili« (39). Pogubilo jih je napačno prepričanje, da bo Bog prišel v izjemnih dogodkih in doživetjih ter se niso spreobrnili. Podobno napačno prepričanje lahko opažamo pri dveh vrstah ljudi. Prvi hlastajo po posebnih doživetjih, zanemarjajo pa srečanje z Bogom v vsakdanjih opravilih. Drugi trdijo, da bodo verjeli v Boga, če bodo videli kakšen velik čudež ali kakšen nenavaden dogodek. Žal pa se ne prvi ne drugi ne spreobrnejo, ker teh dogodkov noče biti ali pa jih oni nočejo videti. Kristus nas zato vabi, naj bomo budni (42) in naj odkrivamo božjo navzočnost v vsakdanjosti.

dobra_dela.jpeg

V glavni prošnji prosimo, da bi »prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli«. Danes sklepamo teden Karitas - izrazimo svojo vero v Kristusa tako, da mu bomo šli tudi mi naproti z dobrimi deli.

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 28. november 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 81 - 88 od 817