OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
13. razstava velikonočnih pirhov
plakat_pirhi.jpg
Zadnja sprememba ( sobota, 17. marec 2018 )
 
5. postna nedelja, 18.3.2018

ČE PŠENIČNO ZRNO NE UMRE

5_postna.jpeg

Pomenljivo sporočilo, ki nam ga Jezus podarja na današnjo nedeljo, prihaja iz podeželskega življenja. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Pšenično zrno je predvsem Jezus sam. Kakor pšenično zrno je tudi on sam padel v trpljenje in smrt, spet vzklil in obrodil sad v svojem vstajenju. »Obilen sad«, ki ga je dal, je Cerkev, ki se je rodila iz njegove smrti; to je njegovo skrivnostno telo. Po krstu smo s Kristusom en sam klas; sv. Pavel pravi »en sam kruh« (prim. 1 Kor 10,17). Kruh, ki ga posvečujemo na naših oltarjih in ga prejemamo v evharistiji, v njegovi moči prihaja iz Jezusa, ki je pšenično zrno, padlo v zemljo.

Ta zgodba o drobnem pšeničnem zrnu nam po drugi strani pomaga razumeti sebe in smisel našega bivanja. Kako, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži (drug evangelist pravi izgubi) svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25; prim. Mt 16,25).

Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej! Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ki odkloni, da bi padlo v zemljo? Ali prileti kakšna ptica in ga pozoblje ali se posuši in splesni v kakšnem vlažnem kotu, lahko pa ga zmeljejo v moko in pojedo, in je tako z njim konec. V vsakem primeru zrno samo v sebi nima prihodnosti. Če pa je posejano, bo vzklilo, ozelenelo, užilo pomladno toploto in poletno sonce. Deležno bo novega življenja, kakor lahko vidimo spomladi, kaj se dogaja z jeseni posejanim semenom.

Posebej bi rad izpostavil dva primera, ki ju lahko prilika o pšeničnem zrnu osvetli in pomaga pozitivno razrešiti. Neka žena je o sebi povedala: »Sem samska učiteljica, nikoli nisem imela fanta, niti kakšne simpatije, čeprav sem si to že od dekliških let želela. Sprašujem se, kako to, da nisem na nikogar čustveno navezana, še toliko bolj, ker sem po značaju zelo odprta do drugih.«

Ta žena se je znašla pred izbiro: ali se bo še naprej vse življenje vrtela okrog tega problema, ga zagrenjeno objokovala, ali pa bo sprejela ta položaj, se spravila s seboj in se zavedela, da to nikakor ni vse njeno življenje. »V šoli se dobro počutim, spreminjam se in zdi se mi, da sem drug človek. Moja naklonjenost je namenjena skoraj izključno učencem, ki jih spremljam v dejavnostih, ki naj bi jim pomagale pri boljšem izražanju in motivaciji. Kot prostovoljka se posvečam tudi tujcem.« Ali ni vse to čudovit način samouresničevanja in »rodovitnosti« lastnega življenja?

Prilika o pšeničnem zrnu mi kliče v spomin tudi srečno poročene žene, ki pa ne morejo imeti otrok, čeprav si jih želijo bolj kot vse drugo na svetu. Postanejo zagrenjene in celo zasovražijo vse žene, ki jih vidijo z otrokom v naročju. Usihati začne tudi njihov zakon. Neka nerodovitna žena je pripovedovala. »Po letih upornosti in boja sem končno s pomočjo vernih prijateljev v molitvi zbrala pogum ter se izročila Bogu v veri: če mi je dal »materinsko srce«, tega ni storil zato, da bi ostalo prazno in nerodovitno.« Z možem sta začela postopek za posvojitev, ki se je, v nasprotju s pričakovanji, končal v nekaj tednih. Ko je prvič vzela v naročje posvojenega otroka, je takoj razumela, da ji je Bog dal materinsko srce. »Bog me je še bolj blagoslovil, kot če bi mi dal deklico, ki bi bila povsem moja. Čudež, ki nama ga je naklonil, ni le v tem, da nama je dal čudovito živahno deklico, ampak da me je osvobodil edine stvari, ki me je vezala in zadrževala daleč od Boga, da bom sama odločala o svojem življenju.«

Zadnja sprememba ( sobota, 17. marec 2018 )
 
4. postna nedelja, 11.3.2018

BOG JE TAKO LJUBIL SVET

4_postna.jpeg

V evangeliju današnje nedelje najdemo stavek, ki spada med najlepše in najbolj tolažilne v vsem Svetem pismu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Tema o Božji ljubezni je še enkrat poudarjena v drugem berilu: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.«

Izkoristimo torej to priložnost, da na kratko razmislimo o tej temi, ki je srce Svetega pisma. Filozof Kierkegaard je zapisal: »Ni pomembno vedeti, ali Bog obstaja; pomembno je vedeti, ali je ljubezen.« Sveto pismo nas potrjuje prav v tem: Bog je ljubezen! Če bi se vse Sveto pismo, ki je kot knjiga nemo, po čudežu spremenilo v govorečo knjigo, bi se iz njega izvil krik, ki bi bil glasnejši od bučanja morja: »Bog vas ljubi!« Tako Sveto pismo posredno postane šola ljubezni. Če človeška ljubezen služi kot simbol za Božjo ljubezen, pa Božja ljubezen služi kot vzor za človeško ljubezen. Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče; kako bi se morali ljubiti med seboj zakonci, prijatelji. 

Pojdimo torej v šolo svetopisemske ljubezni. Bog nam v Svetem pismu govori predvsem v podobah očetovske ljubezni. Pri preroku Ozeju, na primer, se Bog primerja z očetom, ki uči svojega otroka hoditi, ki ga dviga k svojemu licu in se sklanja k njemu, da ga nahrani (prim. Oz 11,1–4). Očetovska ljubezen spodbuja. Oče želi, da otrok raste, spodbuja ga, da bi dal od sebe najboljše. Zato oče le poredko brezpogojno pohvali otroka v njegovi navzočnosti. Boji se, da bi dobil vtis, češ da je že dosegel, in se ne bi več trudil. Ena izmed značilnosti očetovske ljubezni je tudi opominjanje. »Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu« (Prg 3,12). Toda pravi oče ne opominja ves čas svojega otroka, ker bi mu s tem vzel pogum. Oče daje svojemu otroku svobodo, gotovost, občutek varnosti. Zato se Bog skozi dolgo razodevanje predstavi človeku kot njegova »skala in utrjen okop«, »utrdba, ki mu je v stiskah blizu«.

Spet drugič pa nam Bog govori s podobo materinske ljubezni. Pravi: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Materinska ljubezen sprejema, razume in je nežna; to je »globoko zakoreninjena« ljubezen. Izvira iz najglobljega bistva njenega bitja, od tam, kjer se je bitje oblikovalo, in jo vso prevzame, da »trepeta v sočutju«. Karkoli bi storil njen otrok, pa naj bi bilo še tako strašno, če se bo vrnil, bo materin prvi odziv vedno ta, da ga bo sprejela odprtih rok. Matere so vedno nekoliko na strani otrok, pogosto jih morajo vzeti v zaščito in prositi zanje pri očetih.

Človek iz izkušnje pozna še druge vrste ljubezni: zakonska ljubezen, o kateri je rečeno, da je »močnejša kakor smrt«, in katere plameni so »plameni ognja« (prim. Vp 8,6), prijateljsko ljubezen; svojim učencem je rekel: »Ne imenujem vas več služabnike … vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).

Božja ljubezen je ocean brez obal in brez dna. Vse to, kar smo doslej povedali, je zgolj kot ena sama kapljica. A to nam zadostuje. Kaj moramo storiti sedaj, ko smo se spomnili te ljubezni? Nekaj zelo preprostega: verovati v Božjo ljubezen, jo sprejeti; s sv. Janezom ganjeni ponavljati: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).

Zadnja sprememba ( sobota, 10. marec 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 81 - 88 od 893