OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
5. POSTNA NEDELJA, 2.4.2017

Če pozorno opazujemo naše življenjsko polje, bomo ugotovili, da je polno grobov. V našem življenju (s starostjo pa še toliko bolj) se spopadamo z več majhnimi in velikimi smrtmi. Moramo se posloviti od idej in sanj o življenju, ki niso uresničljive ali pa jih ni več možno uresničiti. Moramo priti na jasno z lastnimi in tujimi slabostmi, z razočaranji in slovesi v odnosih, z izkušnjami oddaljenosti in odtujenosti v partnerstvu, z osamljenostjo in krivdo. Včasih smo tako globoko prizadeti, da dobesedno izgubimo življenjsko moč in se počutimo, kot da smo otopeli in mrtvi.

lazar_pridi_ven.jpeg

 

Marta, žena, ki jo spoznamo kot nekoga, ki stoji z obema nogama trdno na tleh, ki pove, kar misli, ko Jezusa takoj ob njegovem prihodu sooči z vso svojo nesrečo, žalostjo, celo s svojimi očitki (ko bi bil tukaj...!). Njena iskrenost nas želi opogumiti k temu, da Jezusu ne prizanašamo z vso našo jezo, našimi pritožbami, našo žalostjo, našimi odprtimi vprašanji... Današnji evangelij je povabilo, da zaupamo, da Jezus sliši naše pritožbe, jih jemlje resno ter jih sprejema.

"Gospod, ne razumem te, vendar se priklanjam pred teboj." 

Če si priznamo in vzdržimo v naši nesreči in prizadetosti v smislu grobov na našem življenjskem polju, lahko dobimo moč, da se ne zakopljemo v žalost, temveč da znova širše vidimo, čeprav morda tudi z veliko bolečine, vendar s polno zaupanja in se dvignemo k Bogu življenja. Morda bomo obdarjeni zaradi vse jeze, nesreče in osamljenosti s tisto vero, ki priznava Kristusa kot vladarja nad življenjem in smrtjo in ki je osnovana na obljubi preroka Ezekiela, da nam Bog želi vdihniti novo življenje. Želi nam podariti novega življenjskega duha, v vseh majhnih smrtih našega obstoja vse do naše fizične smrti na koncu našega zemeljskega življenja. 

Samo iz gotovosti vstajenja nam bo uspelo, da ne vidimo smrti v vseh življenjskih okoliščinah – tudi v navidez brezizhodnih – kot "exitus" (konec), temveč jo spoznamo kot "transitus" (prehod k novemu življenju) in si iz tega prepričanja vedno znova upamo živeti!

Če ugotovimo v našem življenju, kako nam Bog vedno znova vdihne svojega oživljajočega Duha, lahko tudi drugim v polnem zaupanju pritrdimo – Bog želi vstajenje in novo življenje – tudi zate!

Zadnja sprememba ( nedelja, 02. april 2017 )
 
4. POSTNA NEDELJA, 26.3.2017

Današnji Evangelij je impresiven primer spreobrnitve od zemeljskih principov, ki je izražen v odlomku Janezovega evangelija (Jn, 9,39): "Da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo." Jezus seveda ne želi, da bi tisti, ki vidijo oslepeli. Vendar pa je slepota seveda posledica tega, kar se zgodi, ko ljudje postavijo zemeljska pravila v nasprotju z Božjimi, kot je razvidno iz odziva farizejev v pričujočem evangelijskem besedilu. Jezus protestira proti takšnemu razmišljanju, ki razume slepoto, prispodobo za nesrečo in trpljenje, kot od Boga dano kazen za osebno ali družinsko krivdo in greh ter blaginjo kot nagrado za Bogu všečno življenje. V protestu Jezus razširi miselni in duhovni vidik slepote – slabše kot slepota oči je slepota srca, ki nas vodi k temu, da se zapremo pred samim seboj in pred drugimi, zaradi česar ne moremo imeti pravih srečanj, odnosov in odrešujočega življenja.

strah.jpeg

- Zapiramo se, ko se naš prvi pogled na drugih ljudeh ustavi na površju, ko jih hitro sodimo in smo polni predsodkov.

- Zapiramo se, ko se naše mnenje skriva za primerno ideologijo, vseeno če je ta ideologija zemeljskega ali verskega izvora. Kot Kristjanom nam nikoli ni prihranjen napor in odgovornost, da bi v vseh vsakodnevnih situacijah podrobno pogledali, preverili z duhovno gibčnostjo in odprtostjo vsako izkušnjo iz evangelija, pretehtali različne možnosti odziva in nato tiste izkušnje, ki so primerne trenutni situaciji (kolikor jih lahko resnično prepoznamo), uporabili za pravilno odločitev in pravilen odgovor.

- Zapiramo se, ko se ne spoštujemo v naši lastni vrednosti in našem lastnem dostojanstvu. Včasih, ko živimo življenje preveč usmerjeno navzven, nas osebne težave prisilijo, da ponovno usmerimo pogled navznoter na nas same in da si ponovno dovolimo, da se nas dotaknejo bistvena vprašanja: "Kaj je pomembno zame?", "Kaj si želim?", "Kaj potrebujem?".

Samo ko se tudi sami ljubeče vidimo s srcem, smo pripravljeni enako storiti pri naših bližnjih. 

- V takšnih situacijah se spomnimo, da so v življenju najpomembnejše tiste nevidne stvari, ki jih lahko zazna le naše srce. Včasih smo tako slepi, tako zelo zaprti vase, da ne čutimo ničesar dobrega okoli nas. Uspe pa nam, da če malce pripremo vrata naše hiše ali celo odpremo okno, da ponovno opazimo tiste čudovite stvari, ki šele naredijo naše življenje vredno življenja: opugumljajoče besede, prijateljstvo, ljubezen, obljuba, da je nekdo v mislih z nami, zaupanje, razumevanje, upanje...

"Človek vidi dobro le s srcem. Bistveno je očem nevidno." Posebej, komur uspe, da se odpre

Jezusovi ponudbi k ozdravitvi naše osebne slepote in mu zaupa, pri tem se lahko pojavijo

nove nepredstavljive moči, ki nam dajejo življenje.

Zadnja sprememba ( nedelja, 26. marec 2017 )
 
3. POSTNA NEDELJA, 19.3.2017

Danes govori božja beseda o vodi. V naših deželah je veliko vode in nimamo občutka vrednosti vode. Drugače je v Palestini, Afriki, Indiji. Tam je voda nekaj zelo dragocenega. 

Voda je življenje. Če ni vode, nastopi smrt. Ko Sveto pismo govori o vodi, govori o življenju. 

Izraelce je Bog osvobodil egiptovske sužnosti in pripeljal v puščavo. Tu nastopi žeja, vode pa nikjer. Kaj zdaj? Ljudstvo godrnja zoper Mojzesa in zoper Boga: "Zakaj si nas popeljal iz Egipta, da nas z žejo pomoriš.?"

Tu se pokaže njihova nevera. On, ki jih je rešil faraona in njegove vojske, naj bi jih zdaj pustil na cedilu? Ljudje želijo nov dokaz, da Bog skrbi zanje. Nikoli niso zadovoljni. Na nek način ocenjujejo božja dela: To ni bilo dobro, naredi kaj boljšega, pa ti bomo zaupali. Preizkušali so Gospoda. 

V tem skušanju se vidi človeška ošabnost. "V puščavi so me skušali vaši očetje, čeprav so videli moja dela" - toži Bog v psalmu, ko gleda na Izraelova leta v puščavi. 

In vendar se Bog pusti preizkušati. Da jim vodo iz skale in tako znova pokaže svojo darežljivost. Nikoli se ne naveliča dokazovati svoje ljubezni, nikoli ne izgubi potrpljenja. 

samarijanka.jpeg

Tudi evangelij govori o vodi, ko opisuje srečanje Jezusa s Samarijanko. Koliko bogastva je v tem odlomku! Žena je ena izmed najbolj zaničevanih in ponižanih. Pripada narodu Samarijanov, ki so jih Judje sovražili. Tudi med svojimi ljudmi je prezirana, saj ne živi v skladu s predpisi, je grešnica. Tej krhki, ranjeni, neljubljeni ženi pravi Jezus: "Daj mi piti" ter spregovori o Božjem daru.

O kakšnem daru govori Jezus? O ljubezni. Živa voda, ki jo obljublja Samarijanki, je dar ljubezni, dar Svetega Duha. 

Takole piše Pavel v današnjem berilu: "Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." In nadaljuje: "Ko smo bili še slabotni, je Kristus v primernem času umrl za brezbožne ...

Ta žena je podoba Človeštva. V njegovi razdeljenosti, vojnah, trpljenju in solzah je vidna žeja po živi vodi.

Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Te ljubezni si nismo zaslužili. Nismo se najprej poboljšali in spreobrnili, da bi nas potem Bog ljubil. Ne, bili smo grešniki, ko je umrl za nas. To je največji dokaz njegove ljubezni. Vendar tudi ta ostaja krhka pred človeško svobodo. Eden jo bo sprejel, drugi bo lahko še naprej godrnjal, kot Izeaelci v puščavi. Kdor pa jo bo sprejel in pil od te vode, bo v njem postala studenec

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. marec 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Naprej > Konec >>

Rezultati 81 - 88 od 834