OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. adventna nedelja, 18.12.2016

Jožef in božič

Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, 

Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene ...«

(Mt 1,20a)

4_adventna.jpeg

Brez števila je ljudi, cerkva, romarskih svetišč, semenišč, samostanov in celo krajev in mest, ki nosijo ime sv. Jožefa. Med drugim je tudi zavetnik Kanade.

Kdo je pravzaprav ta Jožef? 

To je tisti, ki se drži v ozadju in je v evangeljski božični zgodbi omenjen kot Marijin mož in Jezusov očim. Omenjen je v prvih dveh poglavjih Matejevega in Lukovega evangelija in še v Jezusovem rodovniku pri Luku v 3. poglavju, nato pa evangeliji o njem molčijo. Pobožno izročilo je iz njega ustvarilo starejšega moža, zanesljivega zaščitnika Marije, po poklicu tesarja, čistega in svetega, ponižnega in miroljubnega, zavetnika fizičnih delavcev, utelešenje ponižnosti, nekakšno krepost samo po sebi.

Kaj dejansko vemo o njem?

V Matejevem evangeliju je spočetje Jezusa pravzaprav oznanjeno Jožefu in ne Mariji: »preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča - bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.« Tedaj pa se mu je v sanjah prikazal angel in mu dejal: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.«

Kaj lahko izvemo iz tega besedila?

V njem je nekaj simbolike: Jožef v božični zgodbi nas spominja na Jožefa iz Prve Mojzesove knjige, oba imata sanje, oba gresta v Egipt in oba rešita svojo družino. Tudi kralj Herod je nekakšna podoba egiptovskega faraona – oba se čutita ogrožena in oba zato pobijata moške potomce Izraelcev, Bog pa seveda zaščiti življenje tistih, ki jim je namenjeno, da bodo rešili svoje ljudstvo.

Poleg tega pa Jožef v evangeljskem poročilu napiše tudi svojo lastno zgodbo: predstavljen nam je kot »pokončen« mož, kar pomeni, da je v skladu z Božjo postavo, to pa je po judovskih standardih najvišja stopnja svetosti. V vseh pogledih je brez graje, vzorec vsega dobrega. V božični zgodbi to tudi dokaže, saj Marije noče izpostaviti sramoti in se raje odloči, da se bo na tihem ločil od nje.

Za kaj je dejansko šlo? Kolikor pač lahko rekonstruiramo položaj, sta bila Marija in Jožef v naslednjem odnosu: Pri Judih je bila navada, da so mladenko, ko je dosegla puberteto, poročili z možem, ki je bil kar nekaj let starejši od nje. O tem so se vnaprej dogovorili njeni starši. Najprej so ju zaročili, dejansko poročili, vendar še nekaj let nista živela skupaj in nista imela spolnih odnosov. Judovska postava je bila posebej stroga glede tega, da so pari v času zaroke morali živeti vzdržno. V tem času je mlada žena še naprej živela pri svojih starših, mladi mož pa je pripravljal njun bodoči dom in opravljal svoj poklic ter dokazoval, da je sposoben vzdrževati svojo ženo, ko bosta enkrat zaživela skupaj.

Jožef in Marija sta bila ravno v tem stanju: bila sta pravno poročena, vendar še nista živela skupaj, ko je Marija zanosila. Jožef je vedel, da otrok ni njegov, zato je bil v škripcih: kdo neki more biti otrokov oče? Če bi hotel ohraniti svoje dobro ime, bi lahko zahteval javno preiskavo, in če bi bila Marija obdolžena prešuštva, bi jo zadela smrtna kazen. Toda Jožef se je odločil, »da jo bo skrivaj odslovil«, da se bo torej izognil javni obravnavi, ki bi bila za Marijo gotovo zelo boleča. 

Potem, ko je v sanjah prejel razodetje, jo je sprejel in odpeljal na svoj dom in tudi otroka sprejel za svojega. Razumljivo nam je, zakaj je tako ravnal, saj je Marijo obvaroval pred neprijetnostmi, otroka je sprejel za svojega sina in mu s tem zagotovil materialno, družbeno in versko okolje, v katero se bo otrok rodil in v katerem bo rasel. Toda Jožef je napravil še nekaj, kar ni takoj razvidno: Pokazal je, kako je nekdo lahko pobožen vernik, globoko zvest vsemu v svojem verskem izročilu, hkrati pa je odprt za skrivnost, ki presega njegovo človeško in versko razumevanje. In ravno to je bila težava za mnoge kristjane Jezusovega časa, tudi za evangelista Mateja. Bili so pobožni Judje, ki niso vedeli, kako naj vključijo Kristusa v svoj religiozni sistem. Kaj storiti, če Bog vdre v tvoje življenje na način, ki si ga sploh nisi mogel zamisliti? Kaj storiti, če se znajdeš pred nemogočo možnostjo? Raymond Brown (avtor knjige Uvod v Novo zavezo, Celjska Mohorjeva, 2008) je zapisal: Pravi junak v Matejevem poročilu o Jezusovem otroštvu je Jožef, Jud, ki se je zvesto držal postave. V Jožefu je evangelist naslikal, kakšen bi naj po njegovem bil resnično pobožen, veren Jud, kakršen je morda bil evangelist sam.

Jožef nas torej uči, kako živeti v ljubeči zvestobi do vsega, na kar smo navezani človeško in v veri, in hkrati biti odprt za Božjo skrivnost, ki nas lahko ponese preko vseh kategorij našega verskega izkustva in fantazije.

Ali ni to eden od stalnih božičnih izzivov?

Zadnja sprememba ( nedelja, 18. december 2016 )
 
15. razstava jaslic
razstava-jaslic.jpg
Zadnja sprememba ( torek, 13. december 2016 )
 
3.adventna nedelja, 11.12.2016

Advent: pripravljamo se na najbolj čudovito

»Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka …

Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca …«  (Jak 5,7b-8a)

tretja_adventna_nedelja.jpeg

Pred nekaj leti je Robert Waller izdal knjigo, ki je takoj postala uspešnica, daleč pred drugimi, in po njej je bil posnet tudi zelo popularen film. Knjiga je imela naslov  The Bridges of Madison County (Mostovi grofije Madison) in pri bralcih je tako razburkala romantično domišljijo kot že dolgo ne kakšna knjiga, še posebej, ker sta romantični par v filmu igrala Clint Eastwood in Meryl Streep. Tole je kratka vsebina knjige:

Fotograf revije National Geographic je dobil nalogo, naj fotografira stare mostove v grofiji Madison. Na terenu je zašel, zato je stopil do prve kmetije vprašat za pot. Slučajno je kmet tisti dan ravno odšel na živinski sejem, tako da je bila doma le njegova žena. Žena in fotograf sta se ob prvem pogledu zaljubila in prevzela ju je silna strast. Karma, usoda, mistika, kakorkoli že rečete temu, kmalu sta bila skupaj v postelji. Ta avantura jima je pustila duševne brazgotine in ju spremljala vse življenje.

Bralca knjige ali gledalca filma naj bi zgodba prepričala, da se je zgodilo nekaj najlepšega, najplemenitejšega, najpopolnejša ljubezen, nekaj tako vzvišenega, da je vredno več kot celotno življenje. Ali je to sploh mogoče? Ali lahko kdo ustvari nedosegljivo mojstrovino kar tako, v nekaj urah? Ali je lahko seks z nekom, ki si ga srečal šele pred dvema urama, tako najpopolnejše, najbolj vzvišeno delo?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, vam svetujem, da si ogledate še en film, ki je bil na sporedih kinematografov približno istočasno. Gre za zgodbo Jane Austin Sense and Sensibility in pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je morala dolgo nositi v sebi bolečo napetost (ki je vključevala enake občutke kot v Bridges of Madison County). Vendar se v nasprotju s prvo zgodbo to dekle ne požene v objem, samo da bi sprostila svojo napetost. Z nikomer ne gre v posteljo že po nekaj urah poznanstva. Dolgo časa, nekaj let nosi v sebi to napetost, ko pa se končno sprosti, je to res nekaj najpopolnejšega, najbolj vzvišenega. Kako to? Zato, ker je nekaj lahko res najlepše in najbolj čudovito, če smo to najprej dalj časa premlevali, negovali v sebi (sublimirali) – vendar ne le dve uri!

V bistvu je v tem izražen pomen adventa: če naj bo za nas nekaj najlepše, najbolj popolno, najbolj vzvišeno, moramo to najprej negovati, gojiti v sebi – post je nujna predigra za gostijo in praznovanje, veličina človeka je nujno povezana s tem, ali je najprej sposoben plemenito prenesti napetost, resnično globokega veselja ne bomo občutili, če se nismo nanj primerno pripravili, in samo tisto, kar je dalj časa raslo na skrivnem (v nosečnosti), se lahko pokaže kot resnično božansko. Advent nas uči čakati, pričakovati na pravi način.

Zato ga nikakor ne smemo zamenjati s postom. Škrlatno vijolična barva adventa ni črno vijolična barva posta. Prva je simbol hrepenenja in pričakovanja, druga pa kesanja. Adventna duhovnost se ne ukvarja s kesanjem, ukvarja se s tem, ali smo sposobni prenašati napetost, da je ne bomo prezgodaj sprostili, da tisto, kar se bo rodilo v nas in v našem svetu ne bo v kratkem stiku s polnostjo, ki jo prinese pravi ritem ljubezni.

Kje so tukaj prave povezave? Kako nas prenašanje napetosti lahko pripelje do nečesa vzvišenega? Tako, da nam pomaga ustvarjati toploto, ki je potrebna za plodnost. Morda bomo laže razumeli s pomočjo prispodobe. Sv. Janez od Križa v svoji knjigi Živi plamen ljubezni pravi, da smo pred adventom kot sveža, neosušena polena, vržena v ogenj, v ogenj ljubezni. Vsi vemo, da sveža, mokra polena ne morejo zagoreti s plamenom. Ležijo v žerjavici in cvrčijo dolgo časa, dokler se toliko ne osušijo in ogrejejo, da dosežejo temperaturo vnetišča, da lahko sprejmejo plamene iz okolice in še sama sodelujejo pri gorenju. Tudi ljubezen se razvija v podobnem ritmu: samo resnično dozoreli lahko s plamenom zagorijo sredi skupnosti. Vsi drugi smo še preveč zagledani vase, preveč zeleni, preveč vlažni. Ne zagorimo s plamenom, kadar nas obdaja ljubezen, morda celo obratno: naša mokrota lahko pogasi plamene v občestvu.

To lahko spremenimo ravno s pomočjo napetosti v svojem življenju. Če pravilno prenašamo svoja nepotešena hrepenenja, cvrčimo in počasi oddajamo vlago sebičnosti. S tem, ko prenašamo napetost, se bližamo vnetišču in postajamo pripravljeni za ljubezen. P. Teilhard de Chardin, jezuit, je kot znanstvenik pripomnil, da včasih lahko vsuješ v epruveto dve kemični spojini, vendar ne bosta reagirali med seboj sami od sebe. Za to potrebujeta visoko temperaturo. V tej prispodobi je celotna antropologija in psihologija ljubezni. Da bi bili sposobni ljubezni, moramo najprej doseči višjo psihično temperaturo. Kako jo dosežemo? Tako da cvrčimo v napetosti, da ne sprostimo napetosti prezgodaj, da ne gremo v posteljo z nevesto pred poroko, da ne skušamo sestaviti celotne simfonije v dveh urah.

Popolno, vzvišeno je treba pričakovati. Samo če bomo najprej dosegli pravo temperaturo, se bomo lahko resnično združili. Roditi nekaj božjega zahteva počasno potrpljenje, ki daje rast. To je na kratko vsa algebra adventa.

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. december 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 747