OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
29. nedelja med letom, 16.10.2016

Ne utrudite se moliti!

Vztrajnost.

vztrajnost.png

Na ta način navadno razlagamo bistvo te evangeljske zgodbe; do sedaj smo razlagali to zgodbo le tako, da smo sodnika predstavljali v vlogi Boga. Izhajajoč iz tega je bil v naših običajnih dramatskih predstavah Bog tisti, ki le počasi prisluhne klicem revne in ranljive vdove - ženi brez moža, brez statusa, brez prihodkov, brez zaščite.

Glede na to predstavo Bog izpolni ženski njene želje, ker ga nadleguje tako močno, da Bog izgubi potrpljenje in se zato vda.

Vztrajnost zmaga.

Zgodba pa opisuje podobo z napako. Sodnik, ki je podoba Boga ni nekdo, ki bi ga želeli posnemati. Evangeljska pripoved nam govori, da “se ni bal Boga in ne menil za ljudi.” Preko tega začutimo, da je Bog nekdo, s katerim se pogajamo ali ga nadlegujemo do točke, ko popusti.

Fr. Wiliam Bausch je v knjigi z naslovom: “Bil sem lačen in ste me nasitili” predlagal drugačen način za razumevanje te zgodbe. Vpraša se: “Zakaj ne bi videli Boga v podobi vdove?”

Če pa je vdova sedaj tista, ki je upodobitev Boga bi lahko prišli do popolnoma novega pomena te prilike. S tega vidika je v sporočilu še vedno vprašanje pomembnost vztrajnosti a je tisti, ki vztraja sedaj opisan kot nekdo, ki se - pogosto proti vsem oviram - upira nepravičnosti, ki odklanja diskriminacijo, nasprotuje pretiravanjem v vseh razsežnostih.

Vdova si tako nadene vlogo Rose Parks (črnska borka za svobodo in pravice, sodelavka Martina Luthra Kinga op. prev.), osebe, ki je zdržala, dokler ni bila pravica dosežena. Osrednji pomen evangelija s tem ohranimo, le da je sedaj središče stalna zaveza iskanje pravice, kjerkoli je zavrnjena.

Ta drža od nas zahteva, da vztrajamo in ne popuščamo v zahtevah, da bi našim otrokom zagotovili primerno izobrazbo in zdravstveno oskrbo. Vztraja, da vsi zahtevamo, da se za vsemi našimi zaporniki dela s spoštovanjem, da imajo naši vojaki primerno zdravstveno oskrbo, da si lahko naši starejši zagotovijo primerno pokojnino, da delamo z našim planetom kot darom od Boga.

To je zgodba o lakoti in žeji po pravičnosti.

Toda težava je v tem, da so skozi človeško zgodovino množice prosile Boga, da bi naklonil olajšanje tistim, ki so obteženi z bolečino in trpljenjem.

Toda nepravičnost ostaja. Zgleda, kakor, da je mir nemogoč.

Posledica je, da mnogi obupajo. Odkrijejo, da je vztrajnost v luči ponavljajočih se groženj pravzaprav ena največjih izzivov s katerim se lahko srečajo človeška bitja.

V svojem slavnem “Pismu iz mestne ječe Birminghama”, kakor navaja iz knjige Martina Lutra Kinga “Zakaj ne moremo čakati”, dr. King piše: “Iz boleče izkušnje vemo, da nam svobode ne bo nihče prostovoljno dal; tisti, ki so tlačeni, si jo morajo vzeti… Vsa leta sem poslušal besedo ‘Počakaj!’ Ta ‘Počakaj’ je skoraj vedno pomenil ‘Nikoli’. Spoznati moramo, kakor je eden naših slavnih pravnikov: ‘pravica, ki zamuja predolgo je pravica, ki je ni’.”

Zgodba današnjega evangeljskega odlomka dokončno postane krščanski odgovor na bolečo resnico o pravici, ki zamuja ali je sploh ni; Božji načrt za kraljestvo pravice n miru se bo na koncu koncev uresničil. Do takrat pa “molimo in se ne naveličajmo.” Vztrajnost.

(Ted Wolgamot)

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. oktober 2016 )
 
28.nedelja med letom, 9.10.2016

Živeti v hvaležnosti

Pred kratkim je manjša skupina starostnikov s skupnim obedom proslavljala 80. obletnico svoje generacije in na Facebooku so objavili skupno sliko z napisom: “Praznovali 80 let življenja in blagoslovov. Hvaležni.”

Popoln seznam stvari, zaradi katerih je skupina čutila hvaležnost, bi lahko napolnil cel list. Je pa res, da bi bil za ljudi, ki praznujejo svojo 80. obletnico dober razlog za hvaležnost že to, da so relativno dobrega zdravja in so se sposobni sami udeležiti skupnega kosila.

Nihče iz te skupine si glede življenja ni delal nikakršnih iluzij. Preživeli so že večino svojih sodobnikov. Dobro so se tudi zavedali, da niso sami vzrok svojega življenja. Čutili so globoko hvaležnost do svojih staršev in do stvarnika Življenja. Vedeli so tudi, kako so jim skozi leta koristile medosebne vezi in koliko dobrin so prejeli od drugih: od ljudi, družbe in od Boga. Hvaležno so praznovali “življenje in blagoslove.”

V današnjih berilih najdemo zgodbi o ljudeh, ki so prejeli poseben blagoslov: bili so ozdravljeni bolezni, ki je ogrožala njihovo življenje in jih izključila iz družbe. V zgodbi iz 2. knjige kraljev je bil Naaman ozdravljen gobavosti. Naamana je prevzela hvaležnost in je hotel v zahvalo za svoje ozdravljenje podariti darilo. Prerok Elija ga je zavrnil. Zato je Naaman prosil za večjo količino izraelske prsti. V svoji deželi je hotel namreč iz hvaležnosti do Izraelovega Boga postaviti daritveni oltar na “izraelski zemlji” (ne na svoji, ki je bila omadeževana zaradi malikov).

image128_med_letom.jpeg

V evangeliju slišimo zgodbo, ki je podobna Naamanovi zgodbi. Deset gobavcev je srečalo Jezusa, ki je vstopal v vas. Zaradi bolezni so bili izključeni iz družbe, zato so Jezusa klicali na pomoč. Jezus jih je uslišal. Nato jih je poslal k duhovnikom, da bi lahko potrdili njihovo ozdravljenje. Le eden od desetih se je vrnil in se zahvalil Jezusu za ozdravitev. Ali ostali niso bili hvaležni? Ne vemo. Toda niso se vrnili, da bi to povedali.

Jezus je na to rekel: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?«

Hvaležnost ni samo družbena hvaležnost. Hvaležnost je navada srca. Nobeden od nas ni sam vir svojega življenja ali vir vsega tega, kar potrebujemo, da bi preživeli in rastli. Vse življenje je dar nam samim za nas same. Resnično hvaležni ljudje si priznajo, da ves čas prejemajo neskončno množico darov od drugih, iz narave in od Boga. Resnična hvaležnost prihaja iz tega temeljnega vpogleda.

Sama beseda “hvaležnost” izvira iz besede “hvaliti”: ‘zahvaljevati se za darove, milost itd. V latinščini zanjo rabimo izraz gratia ‘milost’, v grščini pa izraz eucharistia. To besedo kristjani uporabljamo, ko poimenujemo praznovanje Gospodove zadnje večerje. Evharistija je najvišje dejanje hvaležnosti, molitvene zahvale za življenje in za odrešenje v Kristusu.

Zato smo danes tukaj. Prišli smo, da bi potrdili našo hvaležnost za vse od Boga po Jezusu Kristusu.

Začeli smo z zgodbo o hvaležnosti skupine 80-letnikov. Ne glede na to ali smo stari 80 ali 40, ne glede na to, ali smo najstniki ali še mlajši, smo poklicani k hvaležnosti. Vse v našem življenju je dar, začenši z življenjem samim.

Hvaležnost nas obogati: odpira nas k temu, da postajamo sposobni doživljati darove Boga in drugih. Hvaležnejši kot postajamo, bolje vidimo, za kaj moramo biti hvaležni.

avtor: Diakon Ross Beaudoin

vir: http://celebrationpublications.org

prevod: Bogdan Rus OFM

Zadnja sprememba ( sobota, 08. oktober 2016 )
 
Hvaljen, moj Gospod!
Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška 2016

Dragi bratje in sestre,

Gospod naj vam podari svoj mir!

Najvišji, Vsemogočni dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati.

2007_francisek_asiski.jpg

S temi besedami začenja sveti Frančišek Sončno pesem. V tem ponižnem zahvaljevanju se razodene svežina in mladost duha svetega Frančiška. Njegova duhovna svežina je v tem, da je videl in občudoval lepoto Boga, človeka in stvarstva.

Iz te svežine je lansko leto zajel papež Frančišek in objavil okrožnico z naslovom Laudato si’ (Bodi hvaljen). Naslov okrožnice izhaja iz klica sv. Frančiška »Bodi hvaljen, moj Gospod«, ki v Hvalnici stvarstva spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je kakor sestra, s katero si delimo bivanje in je lepa kot mati, ki nas sprejema v svoj objem.

Frančiškovo opevanje Boga in stvarstva in papeževa okrožnica sta me navdihnili naj letošnjemu pismu provincialnega ministra dam značaj Sončne pesmi.

Hvaljen, moj Gospod za Jezusa, ki ima obraz, za Odrešenika, ki je oseba in ni nekakšna zamegljena in oslepela sila, temveč je živa in čuteča Božja oseba, ki ima svoje obličje in svoje poteze, ki ima svoje oči in svoj pogled, ki ima svoje srce in svoj žar ljubezni. Hvala za Kristusa, ki še danes potuje z nami, ki je danes z nami lačen in žejen, ki se še danes z nami veseli in z nami žaluje. Kot sveti Frančišek želimo biti očarani nad njegovo lepoto.

Hvaljen, moj Gospod, za redovne sobrate, ki so kakor polje, ki ga lahko posejem z ljubeznijo in požanjem s hvaležnostjo. Hvala za njihovo nesebično ljubezen, za odkrite pogovore, njihovo služenje v raju pod Triglavom, v Avstraliji, Francoski Gvajani in Združenih državah Amerike. Hvala za njihovo požrtvovalno razdajanje, sočutje in evangeljske svete, ki jih živijo. Vedno me opominjaj, da naj bo najboljše kar je v meni, za moje sobrate.

Hvaljen, moj Gospod v ljudeh, bratih in sestrah, ki so za nas frančiškane kakor veter in zrak in dihajo z nami, da smo sicer vsak svoji, pa vendarle en dih v enih pljučih, en duh v eni zgodbi. Hvaljen, moj Gospod, da dihajo z nami tudi takrat, ko jih razočaramo in ne izpolnimo njihovih pričakovanj. Naj bo veter tvoje ljubezni vedno na njihovi strani. Hvaljen, moj Gospod, za dobre ljudi, ki so kakor mati zemlja. Hvala, da skrbijo za nas in nas hranijo z močjo prijateljstva.

Hvaljen, moj Gospod v stvarstvu, v lepoti, ki je postala vidna in otipljiva. Sveti Frančišek je v stvarstvu videl sled ljubeče Božje roke in je zanj učbenik za slavljenje Boga. Ob pogledu na naravo, se sveti Frančišek začne zahvaljevati: za lepoto in ljubezen okoli njega, za dihanja večnosti, ki jo je gledal v nebu in svojem srcu, zahvaljeval se je Bogu in ga slavil, ker je genialni Stvarnik materije, milijonov oblik stvari in milijonov vrst živih bitij! Če je človek božja podoba, je narava božja sled. Kot sestra mu pripoveduje o bogastvu oblik, o razsipnosti in preobilju, ki zaznamujeta božje delovanje. Sveti Frančišek je bil med tistimi, ki je bil sicer ubog, a se je ogrinjal z vsem stvarstvom. Lepše svatovske obleke skoraj ni mogel prinesti pred Boga. Dovolj je velika, da se lahko z njo ogrnemo tudi mi!

Hvaljen, moj Gospod za Cerkev, ki je najbolj tvoja takrat, ko je kot sestra voda – ponižna, dobra in čista. Hvala za prvega pastirja Cerkve, ki nosi ime asiškega ubožca in nas spodbuja v oblačnem, jasnem in sploh vsakem vremenu, ki se zgrne nad Božje ljudstvo. Hvala za sinodo o družini, ki je bila sklicana na pobudo svetega očeta in je lansko leto končala svoje delo. Hvala za sporočilo, da je družina edini kraj uresničevanja samega sebe, kraj ljubezni in resnice, prostor zaupanja in varnosti, da je Sv. Trojica podoba človeške družine.

san_francesco2.jpg

Hvaljen, moj Gospod, da smo se lahko v tem letu še bolj poglobili v tvoje usmiljenje, ki je utripajoče srce evangelija in je eden največjih izrazov bogopodobnosti. Manjši bratje smo se ozrli k svetemu Frančišku, ki se je znal s čudovito nežnostjo in sočutjem sklanjati k vsakemu, ki ga je prizadelo kakršnokoli trpljenje ali pri komer je opazil pomanjkanje ali potrebo; v blagem usmiljenju srca je v tem videl trpljenje samega Kristusa… Čutil je, kako se mu je v navzočnosti ubogih in bolnih topilo srce, in kadar ni mogel ponuditi pomoč, je ponudil sočutje. V njegovem zgledu slišimo vabilo: “Pojdite in tudi vi tako delajte!”

Hvaljen, moj Gospod za provincilani kapitelj, ki smo ga slovenski frančiškani obhajali ob koncu letošnjega marca. Na kapitlju, na katerem se zbere večje število bratov, smo prepoznali svoje poslanstvom v tem, da želimo biti znanilci upanja znotraj Cerkve na Slovenskem in slovenske kulture. Konkretno vidimo svoje poslanstvo v tem, da sprejmemo vsakega človeka in ga spoštujemo v njegovi enkratnosti ter mu skušamo razkriti, da je tudi on ljubljen od samega Boga. V dneh provincialnega kapitlja smo bratje frančiškani največ časa posvetili razmišljanju o mladih in se spraševali, kako bi jih razumeli, jim odstrnili radostni pogled na življenje in jih povabili k lepi pustolovščini duha, ki pomeni živeti kot manjši brat. Zato kličemo mladim, naj se nam pridružijo, vse vernike pa prosimo, naj molijo, da Gospod opogumi mlada srca za čudovito izkušnjo evangelija. Vabimo vas, da se pridružite molivcem Živega rožnega venca. K tej molitveni pobudi vas bodo povabile tudi podobice, ki jih boste danes prejeli ob izhodu iz cerkve, na klopeh v cerkvi ali pa na mizici za verski tisk.

Hvaljen, moj Gospod, za sobrata Staneta Zoreta, ki je bil pred dvema letoma na praznik svetega Frančiška imenovan za ljubljanskega nadškofa. Naj ga opogumlja naša molitev in zagotovilo, ki je bilo dano Janezu Krstniku: “Gospodova roka je bila z njim” (Lk 1,66).

Dragi bratje in sestre, ob koncu pisma se vam še enkrat zahvaljujem za vaše molitve, prijateljstvo in naklonjenost. Z zadnjim verzom Hvalnice stvarstva se zazrimo v Kristusa: “Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti”. Samo kristjani, ki so prepričani, da so v Jezusu našli svoj zaklad, so lahko ponosni na svojo vero in se je veselijo. Ostanimo zazrti v Kristusa in mu kot sveti Frančišek služimo v veliki ponižnosti.

p. Marjan Čuden

provincialni minister

Zadnja sprememba ( nedelja, 02. oktober 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 736