OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
20. nedelja med letom, 19.8.2018

Jezusov evharistični govor v Kafarnaumu doseže višek v tistem delu, ko se dotakne ustanovitve evharistične skrivnosti. Jezusove besede se očitno nanašajo na ustanovitev evharistije pri zadnji večerji.

Iz prvih treh evangelijev nam je znano, kaj je Jezus izgovoril pri mizi in naročil svojim učencem. Vendar zelo na kratko. Janezov, četrti evangelij pa postavlja v kafarnaumski evharistični govor razlago in pomen evharističnega obreda, kakor ga je Jezus slavil pri zadnji večerji. Pri tem obedu je bil Jezus podoben človeku, ki se zaveda bližajoče se smrti in zato “piše” oporoko. Svojim zapiše doto. Jezus ni imel zemeljskega bogastva, pač pa sam sebe; svojo trajno navzočnost za vse, ki ga bodo v veri sprejeli. Gotovo nekaj enkratnega. 

20_med_letom.jpeg

Ljudje navadno pustijo za seboj pisma, besede, dejanja, slike, načrte, predmete . . . Toda samih sebe ne morejo zapustiti. Njih spomin iz roda v rod bledi. Drugače je s Kristusom. Njegova dota je živa beseda; njegov Duh, ki deluje po zakramentih v verujočih občestvih, v Cerkvi. Njegova dota je on sam: meso in kri za življenje sveta. Ko je Jezus, predno je šel v smrt, dal sam sebe za življenje sveta, je to storil v obliki slavja. Lažje ga razumemo na ozadju vsega tistega,
kar je sam živel v svojem kulturnem prostoru, kar je sam slavil kot pasho, ta obred odrešenja v svojem, izvoljenem narodu.

Pri judovskem pashalnem obedu je bila navada, da je hišni gospodar odgovarjal na vprašanja mlajših ter pri omizju razlagal pomen obeda in simboliko posameznih jedi. Tako je nastal neke vrste nagovor ob prazničnem slavju. Bistveni del obreda pa je bila zahvala za vsa božja odrešenjska dela: za stvarjenje, za zavezo, za osvoboditev iz sužnosti . . . 

S pasho so Judje slavili svoje odrešenje. V takšno judovsko izkušnjo odrešenja je Jezus vnesel nov pomen: saj je on sam bil in Jagnje in Žrtev in Hrana in Zaveza človeka z odrešujočim Bogom.

Dobro vemo, kako so od najstarejših časov kristjani živeli iz Kristusove podaritve pod podobo kruha in vina. Posebej na Gospodov dan, na dan vstajenja Gospodovega, so obhajali Njegov spomin, ko so lomili kruh kar po privatnih hišah. Ko danes obhajamo isto dejanje, gotovo ne bi škodilo nenehno truditi se, da odkrijemo globoko smiselnost mašnega obreda, v katerem praktično živimo Jezusovo podaritev.

Pred desetletji, se pravi še v času pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom in pred liturgično obnovo, je bila navada govoriti, da je maša "nekrvava obnova kalvarijske daritve". Danes bi nam bilo morda bliže živeti to večno "skrivnost vere" v obliki spominjanja. Preprosto: kolikorkrat obhajamo Gospodov spomin, tolikokrat stoji sam Gospod v naši sredi.  

Kar je storil za nas in nam obljubil, se uresničuje po našem dejanju. Kakor molimo pri tretji evharistični molitvi: "Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo."


Zadnja sprememba ( nedelja, 19. avgust 2018 )
 
19. nedelja med letom, 12.8.2018

V človeškem življenju pride do rasti predvsem v časih globoke krize. Kdor ni nikoli izkusil težke preizkušnje in je prestal, temu po eni strani manjka pomemben korak do zrelosti in po drugi tudi izkušnja svetlobe po dolgi temi boja.

To je zagotovo neprijetno za nas, ki so nam mali in veliki porazi in padci skoraj del našega vsakdana. Za vsakega izmed nas pride kdaj pa kdaj trenutek, ki ga je doživel prerok Elija pod bodičevjem (1. berilo). Legel je in rekel: Dovolj je,  zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje. 

Nisem dosegel svojega cilja, popolna izguba sem. Navdaja me občutek brezizhodnosti, nesmiselnosti, strahu, utrujenosti in obupa. Vzemi moje življenje, ne morem več!

"A je zdaj dovolj"? – Ko dosežemo dno, se odpro tudi vrata za vstop Boga. Angel se dotakne Elija in mu ponudi kruh, ki mu bo dal takšne moči, da bo lahko živel naprej in imel moč, da pride do Božje gore, kjer bo videl Boga. 

Tolažba za nas – v najglobljem obupu in izčrpanosti smemo zaupati, da Bog nikoli ne bo pustil ljudi sedeti in umreti pod bodičevjem. 

19_med_letom.jpeg

Nadgradnja Božje skrbi za človeka v Novi Zavezi je Jezus Kristus, ki pravi: "Jaz sem kruh življenja ... Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj."

"Živeti vekomaj" – to pomeni: kdor je od tega kruha, ne more propasti. V Jezusu se izpolni človeško hrepenenje po življenju, po odrešenju, usmeritvi, varnosti. On je za tiste, ki vanj verujejo – luč, pot, resnica, vrata, pastir in hkrati tudi hrana. Ni treba, da vse storimo sami, potrebno je "le", da se odpremo, da bo Jezus lahko deloval v nas. 

Pri njem je možno tudi tisto, kar je nemogoče za ljudi, ker je šel skozi smrt, najtežjo človeško izkušnjo, kjer je na kocki biti in ne biti ter jo je premagal!

Če želim izkusiti moč kruha, ga moram jesti. Če želim moč tistega, ki je "meso" za življenje sveta, ga moram jesti kot kruh. "Meso" je Jezus, ki ga v evharistiji v dobesednem pomenu besede "jemo", in je v njej navzoč, da bi imeli življenje v polnosti!

Kruh življenja je ponudba Boga nam. Tega ne zmore doumeti vsak. Že Judje so deloma godrnjali čez Jezusa, ker niso prepoznali te ponudbe. Da lahko to prepoznamo, potrebujemo pogled s srcem, ki je poln vere. 

Prav tako je potrebna pozornost, da opazimo, da je Bog tisti, ki da prvi iniciativo, ki želi predvsem deliti življenje z nami in ki želi naše odrešenje. Podajmo se skupaj na pot skozi puščavo, kjer nas vodi in uči Bog, vse dokler ne pridemo do Božje gore in smemo tam gledati Boga.

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. avgust 2018 )
 
18. nedelja med letom, 5.8.2018

"Odpeljala sta nas v to puščavo, da z lakoto pomorita ... vse te ljudi!" Tako so se pritoževali

ljudje takrat in tako se pritožujejo še danes. Vedno se ponavljajo enaki vzorci – ljudje se ustrašijo, pritožujejo, tožijo nad težko usodo in si želijo, da bi se vrnili v preteklost. 

Izkušnja izhoda iz suženjstva je in ostaja dvostranska. Biti iztrgan iz podjarmljenosti pomeni tudi biti iztrgan iz določene predvidljivosti vsakdanjika, iz določene varnosti. 

Človek se navadi na (skoraj) vse – s tem se odrekamo svobodi in neodvisnosti, hkrati pa tudi poti, polni odrekanj, negotovosti in puščave. Izhod iz Egipta je tudi prispodoba za izhod iz težkih življenjskih situacij.

Kako odreagiramo v kriznih situacijah? Z uporom? S sprejemanjem? Ali vztrajamo v veri v Božjo obljubo polnosti in pomoči, tudi ko je življenje okoli nas utesnjujoče, in smo morda celo eksistencialno groženi? Če nam uspe, da prenehamo obtoževati nas same, druge ljudi ali Boga za to, kar se nam dogaja, se lahko odpre nova dimenzija širine in odprtosti. Če nam uspe, da se postopoma osvobodimo naše skrbi za čisto telesno preživetje v dobro življenja v polnosti, ki se ne bo nikoli končalo, se nam začenja dozdevati, kaj pomeni, ko Jezus govori o sebi kot o "kruhu življenja".

18_med_letom.jpeg

"Bog ne uresniči vseh želja, temveč vse obljube" (Dietrich Bonhoeffer). Ko Izraelci gledajo nazaj, spoznajo, da s svojimi lastnimi močmi ne bi nikoli uspeli prepotovati puščave. Ni bilo vedno na razpolago to, kar so si ljudje želeli, ja pa bilo vedno toliko in tisto, kar so potrebovali.

Bog nam vedno da to, kar potrebujemo in ne nujno tistega, kar bi si želeli. Naša naloga je, da gremo do vzrokov tega, kar doživljamo in da izostrimo zaznavanje malih in velikih izkušenj, s katerimi Bog uresničuje svojo obljubo v našem življenju. 

Kaj je tisto, kar nam omogoča preživetje in kakšen kruh ohranja naše upanje pri življenju? Ni dovolj, da ta kruh samo jemo. Potrebna je tudi vera in zaupanje, da je Kristus kruh življenja, ki nam želi življenja. Potem postane kruh naše odrešenje. In potem se bo – tudi in predvsem, ko bomo gledali nazaj, razkril smisel naše življenjske situacije.

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. avgust 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 843