OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
28. nedelja med letom, 13.10.2019

Čemu služijo čudeži?

2 Kr 5,14-17; 2 Tim 2,8-15; Lk 17,11-19

 

Medtem, ko je bil Jezus nekega dne na poti v Jeruzalem, mu je ob vstopu v neko vas prišlo naproti deset gobavcev. Od daleč so se ustavili, kakor je predpisovala postava, in začeli vpiti: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«. Jezus se jih je usmilil in jim rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!«. Pokazati se duhovnikom in od njih prejeti potrditev, da so bili ozdravljeni ter dovoljenje, da se smejo vrniti v skupnost, je bilo predvideno v Mojzesovi postavi. Nadaljevanje poznamo. Med potjo je vseh deset gobavcev spoznalo, da so čudežno ozdraveli. Toda en sam od njih, bil je Samarijan, se je vrnil, padel na obraz pred Jezusove noge in se mu glasno zahvaljeval. Jezus pa je odgovoril: 

»Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«.

Tudi prvo berilo poroča o čudežni ozdravitvi gobavosti: o Sircu Naamanu, ki ga je ozdravil prerok Elizej. Namen današnjega bogoslužja je jasen: vabi nas k razmisleku o pomenu čudežev, še posebej o čudežno ozdravljeni bolezni. Sprejmimo to povabilo, kajti vprašanje čudežev in čudežnih ozdravitev je vedno odprto in se o njem veliko razpravlja.

Povejmo najprej, da so čudeži, ki jih je storil Jezus, med najbolj izpričanimi stvarmi njegovega življenja. Morda so ljudje Jezusa v času njegovega življenja videli bolj kot tistega, ki dela čudeže in manj kot preroka. Apostolska dela opisujejo Jezusa kot tistega, »ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji« (Apd 2,22). Jezus sam predstavi to dejstvo kot dokaz pristnosti svojega mesijanskega poslanstva: »Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni« (Mt 11,5). Iz Jezusovega življenja ni mogoče odstraniti čudežev, ne da bi zmaličili zasnovo evangelija.

Toda vprašajmo se: zakaj čudež? Kaj si misliti o tem pojavu, ki je spremljal vso zgodovino odrešenja in jo tudi danes, v življenju Cerkve, še naprej spremlja? Kakor vsaka karizma, je tudi čudež »izraz Duha«; ne nekaj, kar bi bilo prepuščeno našemu okusu ali moči kritike, ki ga sprejme ali zavrne. Je del izraza vere, kar pa seveda ne pomeni verjeti vsemu, kar se prodaja kot čudež, ampak vsaj dopuščati možnost in tudi obstoj resničnih čudežev. Ne pozabimo, da Pavel »darove ozdravljanja« in »čudežne moči« našteva med karizmami, ki so dane Cerkvi (1 Kor 12,9-10).

Skupaj s pripovedmi o čudežih nam Sveto pismo ponudi tudi merila za presojanje njihove pristnosti in njihovega namena. V enem od odlomkov iz preroka Izaija beremo, da Bog dela »čudeže in znamenja«, da bi prekinil rutino, s čimer bi preprečil, da bi se prepustili obredni ponavljajoči se vernosti, ki vse zoži na »priučene človeške navade« (prim. Iz 29, 13-14). Čudež povzroči nenaden skok zavedanja, ohranja živo čudenje, ki je še kako potrebno v odnosu z Bogom. Poleg tega dejanski čudež pomaga dojeti običajni čudež življenja in bivanja, v katerega smo potopljeni in smo vedno v nevarnosti, da ga izgubimo izpred oči ali pa ga banaliziramo.

Istočasno pa, v skladu z Izaijevim besedilom, čudež pomaga zmesti »razumnost njegovih razumnih«, t.j. spraviti v zdravilno krizo domišljavost razuma, da bi vse razložil in zavrgel ono, česar ne zna razložiti. Razblini tako mrtvo obrednost kot suhoparno razumarstvo. Pravilno razumljen čudež torej ne zniža kvalitativne ravni določene religije, ampak jo dvigne.

Zadnja sprememba ( sobota, 12. oktober 2019 )
Preberite več...
 
27. nedelja med letom, 6.10.2019

Pomnôži nam vero

Hab 1,2-3;2,2-4; 2 Tim 1,6-8.13-14; Lk 17,5-10

Današnji evangelij se začne s prošnjo apostolov: »Pomnôži nam vero!«. Namesto da bi izpolnil njihovo željo, se zdi, da jo hoče zaostriti. Pravi:

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ‘Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,’ in bi vam bila pokorna«.

Vera je nedvomno prevladujoča tema današnje nedelje. V prvem delu poslušamo znano trditev preroka Habakuka, ki jo je povzel sv. Pavel v Pismu Rimljanom: 

»Pravični bo živel iz vere«.

Tudi vzklik pred evangelijem je uglašen na to temo:

»In zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4).

Vera ima različne pomenske odtenke. S to besedo lahko razumemo našo subjektivno verovanje ali objektivne stvari, v katere verujemo. Samo naše dejanje vere se kaže na različne načine v skladu s tem, če gledamo nanjo z zornega kota razuma ali pa volje. V prvem primeru gre za vero – privolitev razuma v razodete resnice, v drugem pa za vero – zaupanje ali zaupno izročitev celotnega bitja Bogu.

V preteklosti smo se lahko dotaknili teh različnih vidikov vere. Danes bi rad razmišljal o veri v njenem širšem in temeljnem pomenu: ali verovati ali pa ne verovati v Boga. Ne o veri, na temelju katere se odloča, da je nekdo katoličan ali protestant, kristjan ali musliman, marveč o veri, na temelju katere se odloča, če je nekdo veren ali pa ni veren, je veren ali pa ateist. Neko svetopisemsko besedilo pravi:

»Kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb, 11,6).

To je prva stopnička vere, brez katere ni naslednjih. Ko govorimo o veri na tako splošni ravni, ki zadeva vse ljudi, ne glede, kateri veroizpovedi in kulturi pripadajo, se ne moremo naslanjati samo na Sveto pismo, ker bi to imelo veljavnost le za nas kristjane in deloma tudi za Jude, ne pa za ostale ljudi. Na našo srečo je Bog napisal dve »knjigi«: ena je Sveto pismo, druga pa je stvarstvo. Eno sestavljajo črke in besede, drugo pa stvari. Vsi ljudje ne poznajo in ne zmorejo brati Svetega pisma; vsi ljudje, ne glede na zemljepisno širino in kulturo, pa lahko berejo knjigo stvarstva. Morda še lažje ponoči kot podnevi. »Nebesa razglašajo Božje veličastvo in nebo oznanja, da je Božje delo … Po vsej zemlji se razlega njih sporočilo in do konca sveta gre ta govorica« (Ps 19,5). Pavel izrazi prepričanje, ki je skupno skoraj vsem verovanjem, ko trdi:

»Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih« (Rim 1,20).

Stvarstvo je odprta knjiga pred očmi vseh in prav pri tem se hočemo pomuditi. Nujno je razbliniti precej razširjen nesporazum: da je namreč znanost izčrpno razložila svet in zato ni več potrebe, da bi se zatekali k ideji o nekem bitju zunaj njega, ki ga imenujejo Bog. Govorimo torej o odnosu med znanostjo in vero.

Zadnja sprememba ( sobota, 05. oktober 2019 )
Preberite več...
 
26. nedelja med letom, 29.9.2019

Bogat človek se je oblačil v škrlat

Am 6,1.4-7; 1 Tim 6,11-16; Lk 16,19-31

 

Evangelij današnje nedelje je prilika o pogoltnem bogatašu. Prisluhnimo začetnim besedam, ki nam orišejo položaj:

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane.«

Najprej pojasnimo nekatere manjše probleme, ki se tičejo razlage. Najprej glede literarne vrste. Tu ne gre za resnični dogodek, kot bi lahko pomislili zaradi osebnega imena reveža, ampak gre za priliko, izmišljeno zgodbo, čeprav temelji na konkretnih razmerah. Osebno ime Lazar pripomore k večji konkretnosti in živahnosti zgodbe, ne označuje pa znane osebe. »Tisto, kar je padalo z bogataševe mize« verjetno ne pomeni drobtin, kot običajno človek pomisli, ampak tiste kose kruha, ki so jih pomakali v omako v skupni skledi in si kasneje z njimi brisali prste, potem pa so jih odvrgli na tla. Nekaj še bolj mizernega od samih drobtin. Glede psov, ki so lizali rane: le to ni lajšalo ran, ampak le še poslabšalo beračev položaj. Mrtvouden kot je bil, ni mogel odganjati od sebe potepuških psov, ki so lazili okoli njega.

Naj bo o tem dovolj. Ko prebiramo evangelij, včasih tvegamo, da bi se ves čas ukvarjali z obrobnimi jezikovnimi problemi in tako zanemarjali osrednje sporočilo in mu končno odvzeli njegovo revolucionarno moč. Osnovna stvar, ki jo moramo osvetliti v priliki o pogoltnem bogatašu, je njena aktualnost; pokazati, kako se nekaj podobnega ponavlja tudi danes, v naši sredi, in sicer na dveh ravneh: na svetovni in na národni ravni.

Na svetovni ravni je nasprotje med bogatašem in beračem Lazarjem vsem na očeh. S tega zornega kota sta ti dve osebi celo na dveh poloblah: pogoltni bogataš predstavlja severno poloblo (Zahodna Evropa, Amerika, Japonska); ubogi Lazar pa je, z redkimi izjemami, južna polobla. Dve osebi, dva svetova: prvi in »tretji svet«. Dva različno velika svetova: tisti, ki ga imenujemo »tretji svet« dejansko predstavlja »dve tretjini sveta«. Vedno bolj se uporablja prav to poimenovanje: ne »tretji svet« (third world), ampak »dve tretjini sveta« (two-third world).

Toda isti kontrast med pogoltnim bogatašem in ubogim Lazarjem se ponavlja, na drugi ravni, znotraj obeh skupin. So pogoltni bogataši, ki živijo drug ob drugem z ubogim Lazarjem v deželah tretjega sveta (tu je namreč njihovo osamljeno razkošje še toliko bolj kričeče sredi vsesplošne revščine množic) in so ubogi Lazarji, ki živijo drug ob drugem s pogoltnimi bogataši v deželah prvega sveta. Tudi v naši deželi, kakor v vseh t.i. družbah »blaginje«, so ljudje iz sveta zabave, iz športnega sveta, iz sveta financ, industrije in komerciale, ki preštevajo njihove prihodke in njihove pogodbe le v milijonih. To je pravi balet milijonskih številk, ki se skoraj vsak večer zavrti na naših televizijskih zaslonih. In vse to se dogaja pred pogledi milijonov ljudi, ki ne vedo, kako s svojo pičlo plačo ali pa nadomestilom za brezposelnost plačati najemnino za stanovanje, zdravila, študij svojih otrok.

Zadnja sprememba ( sobota, 28. september 2019 )
Preberite več...
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 909