OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
26. nedelja med letom, 30.9.2018

Vsi imamo svojo notranjost in zunanjost, tudi ti in jaz. In to je ključ do božje besede to nedeljo.

Naša notranjost je tisti del, ki se odkrije, kadar sedimo v tišini ob spokojnem jezeru, ob pogledu na brsteče drevo ali kadar srečamo ljubljenega prijatelja. V tej globoki notranjosti se lahko naša čustva in misli popolnoma razživijo, lahko so vesela ali žalostna kolikor le hočejo.

Naša zunanjost je to, kar vidijo ljudje, ki imajo opraviti z nami čez dan. Lahko ste videti odločni, šaljivi, grozeči, lahko kar vabite k pogovarjanju – neskončna je vrsta teh zunanjih videzov. Sami pri sebi pa veste, da se skušate nekako prebiti skozi ta dan in ne želite, da bi to videli tudi drugi.

26_med_letom.jpeg

Božji Duh si je izbral za prebivališče našo notranjost. Ne zato, ker bi bilo z zunanjostjo kaj narobe, ampak zato, ker je globoko v tvoji notranjosti kraj, ki je narejen po božji podobi in je spokojno odprt za druge. To je kraj, ki si želi sprejemati ljubezen od drugih ljudi. V tem je podoben Bogu.

Zunanjost se včasih prebija skozi viharje in lahko tudi prevpije našo notranjost. »Hočem jesti,« vpije pogosto. »Hočem se maščevati. Siten sem. Samo tri ure sem spal. Dajte mi mir. Dajte, da bom užival. Dajte mi zmagoslavje. Dajte mi vse, kar si poželim!«

Lepo, toda kaj bo, če se naši zunanjosti vse te zahteve uresničijo? Če si v resnici pridobi ves svet, izgubi pa svoj resnični jaz?

V evangeliju se Jezus razjezi nad tistimi, ki zavajajo ljudi stran od notranjega Duha. Ostre so njegove besede v zvezi z otroki: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.« Obratno pa je Jezus naklonjen tistim, ki uporabljajo njegovo ime in njegovega Duha, da storijo kaj dobrega. Tudi Mojzes v današnjem prvem berilu je ravno tak.

Drugo današnje berilo nam pove to zelo naravnost. Ravno tako kot v 12. poglavju Lukovega evangelija slišimo tudi tu: Zgradil si si še eno kaščo, da boš lahko vanjo spravil svoje bogastvo. Toda to noč bo Bog zahteval tvojo dušo od tebe. In kaj boš vzel s seboj? Svoje bogastvo? Ne. Svoj lepi videz? Ne. Tvoj jaz je vse, kar te lahko spremlja, ko umreš. V tem notranjem jazu prebiva Bog. To je spokojno središče tvojega bitja.

Ali se resnično nočeš pobrigati za ta najvažnejši del sebe sedaj, ko imaš še nekaj časa, da ga poiščeš? Ponudi svoji notranjosti kakšno priložnost, kot nam svetuje Jezus. Ponudi žejnemu kozarec vode. Bodi pozoren na Svetega Duha v drugih in jih spoštuj, čeprav ti niso všeč. Morda se bo tvoja duša, tvoja notranjost tako umirila in našla življenje.

Zunanjost in notranjost. Prvo lahko preveč pritegnejo ničeve stvari brez vrednosti. Če pa prisluhnemo  duši v svoji notranjosti, kjer prebiva Sveti Duh, bomo prišli v svoj pravi dom pred obličje tistega Enega in tistih, ki nas ljubijo.

Zadnja sprememba ( nedelja, 30. september 2018 )
 
25. nedelja med letom, 23.9.2018

Odlomek iz današnjega prvega berila je iz starozavezne Knjige modrosti. Temačen je in moreč, prav kot kak gangsterski film. Sledi pa mu, lahko bi rekli, komedija.

Besedilo iz Knjige modrosti nam slikovito prikaže, kaj se dogaja v glavah sebičnežev in nevoščljivcev. »Glejte no, tega pravičnega,« pravijo, »kako se ima za dobrega, nas pa obtožuje, da smo prekršili postavo. Dobro, pa ga preizkusimo, če je tako prepričan vase. Poglejmo, kako bo prenašal sramotenje in mučenje, kako bo počasi umiral ta, ki se ima za tako blagega in potrpežljivega.«

Ne moremo si kaj, da ob tem ne bi pomislili na današnjo politično stvarnost (znebiti se je treba vsakogar, ki nasprotuje naši oblasti) in na človeško zlobo sploh, ki ima mnogo obrazov.

Norčevanje: »Krasno. Če pravi, da je tako zelo dober in če ima na svoji strani tudi Boga, bo gotovo prestal naš preizkus. Nam gre pravzaprav le za 'zanimiv eksperiment'.« V resnici to pomeni: nasprotuje nam, zato ga ubijmo.

Krutost: »Pravi, da je poln svetosti. Zato ga bomo mučili, psovali in na koncu bo sramotno umrl. Gre le za premišljeno raziskavo, videti hočemo, kako se bo odzival.« V resnici to pomeni: važno je samo, da dosežemo, kar hočemo; za to ni nobena cena previsoka.

Samoprevara: »Take božje mevže res ne potrebujemo, mi živimo stvarno, stojimo trdno na tleh.« V resnici to pomeni: pomembnejši smo od Boga in od njegovega služabnika, sebičnost vedno zmaga. 

To zadnje je zares pogubno, kajti nobeno človeško bitje ne more postati zares človek, če ne postavi Boga na prvo mesto, če vsega, prav vsega ne vrednoti v primerjavi z njegovo ljubeznijo. Vse, prav vse – tudi oblast, tudi bogastvo, tudi prijateljstvo.

V evangeliju prejšnje nedelje smo slišali, kako je Jezus presenetil svoje učence, ko jim je razkril, da je on sam ta »pravični« iz prvega berila. Zdaj bi upravičeno pričakovali, da »se bo zanj Bog zavzel in ga rešil iz roke nasprotnikov,« kot smo slišali v prvem berilu. Jezus pa odvrne, da ne. Božji sin bo dejansko obsojen na sramotne muke in nato ga bodo umorili. Videti je, kot da ga Bog ne brani in mu odreče rešitev. Božje odrešenje pa je mnogo globlje, kot lahko dojamemo.

25_med_letom.jpeg

In že smo pri komediji. Malo stran od Jezusa, toliko, da ni mogel razumeti njihovega govorjenja, so se učenci zavzeto prepirali, kdo izmed njih bo potem, tam gor, veljal za največjega. Kot da bi igrali pantomimo, ki prikazuje sebične morilce iz prvega berila!

Ravno ko jim Jezus razkriva najbolj intimno resnico svojega življenja, se učenci začno kot otroci prepirati za najboljšo igračo.

Jezusov odgovor dejansko pomeni: »Ravno iz tega spoznamo, kaj se pravi, biti otrok. Kadar so otroci najbolj otroci, resnično ljubijo svojo mamico in očka. Toda v mnogih stvareh se ne znajdejo, so tako brez moči – zato se tako pulijo za stvari, ker mislijo, da bodo samo tako preživeli. Toda, kadar rečejo 'Rad te imam', mislijo to do kraja zares, kolikor jim le dajo njihovi mali srčki. - Jaz bom storil ravno to,« pravi Jezus, »vzel bom nase žalitve, ponižanje in smrt, ker ljubim Boga nad vse. In ker ljubim svet in vse, kar je na njem. In ker ljubim vas v polnosti, toplini in brezmejni radodarnosti božje neskončne ljubezni.«

Zadnja sprememba ( sobota, 22. september 2018 )
 
24. nedelja med letom, 16.9.2018

Zgodba pripoveduje, kako sta šla Sherlock Holmes in dr. Watson na večdnevni izlet s šotorom. Sredi noči Holmes prebudi dr. Watsona in mu reče: »Watson, poglej gor v nebo in povej, kaj vidiš.« Watson odvrne: »Vidim milijone zvezd.« Holmes nadaljuje: »In kaj ti to pove?« Watson odgovori: »Po astronomsko mi govori, da obstajajo milijoni galaksij in morda milijarde planetov. Po teološko mi govori, kako mogočen je Bog in kako majhni in nemočni smo ljudje. Po meteorološko mi govori, da bo jutri lep dan. Kaj pa govori tebi?« Holmes odvrne: »Da nama je nekdo ukradel šotor.« - Nekateri ljudje znajo zelo dobro razglabljati načelno, nikakor pa ne znajo teh ugotovitev prenesti v vsakdanje življenje. Tako se obnaša tudi apostol Peter v današnjem evangeliju.

Svetopisemski učenjaki nas opozarjajo, da je odlomek, ki ga beremo na današnjo nedeljo, osrednje besedilo Markovega evangelija. V prvi polovici svojega evangelija nas Marko pripravlja na ta pomembni dogodek, iz katerega potem izvira in se razvije druga polovica njegovega evangelija. Vsa prva polovica je priprava na razkritje skrivnosti, da je Jezus v resnici Mesija, Maziljenec. Današnji odlomek nam razkrije to skrivnost, od tod pa do konca evangelija pa nam Marko govori, kako Jezus izpolnjuje svoje poslanstvo Maziljenca. V današnjem odlomku Jezus preverja, ali učenci razumejo, za kaj v resnici gre. To preverjanje poteka v dveh delih: najprej doktrinarno teološko in nato praktično življenjsko.

V prvem delu je najvažnejše vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Prav po teološko morajo učenci najprej povzeti, kaj drugi pravijo o tem, šele nato lahko povedo svoje mnenje. Peter, ki je »tiskovni predstavnik« apostolov, odgovori kratko in natančno: »Ti si Mesija.« Kako pomemben je ta trenutek, ko se jim je Jezus razodel, je posebej poudaril Matej v svojem evangeliju, kjer Jezus Petru čestita in mu zagotavlja, da mu je to razodel Bog sam. Nato ga tudi nagradi z novim imenom: odslej se ne bo več imenoval Simon ampak Peter, skala, na kateri bo Kristus zgradil svojo Cerkev. S tem se konča prvi del izpita, ki je teoretičen, teološki, doktrinarni. Peter ga je opravil z najboljšo oceno.

24_med_letom.jpeg

Drugi del izpita pa sprašuje, kaj ta načelna ugotovitev pomeni v praktičnem, vsakodnevnem življenju: »In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.« Glede tega pa se Peter nikakor ne strinja z Jezusom. Čeprav je prvi, doktrinarno teološki del izpita opravil 100% odlično, je s svojim obnašanjem pokazal, da pravzaprav sploh ne ve, kaj to pomeni za praktično življenje. Zato ga je Jezus odločno pograjal:  »Poberi se! satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Peter, Skala, ki je bleščeče opravil teološki del izpita, je končal kot satan v praktičnem delu izpita, ki pa je v Božjih očeh odločilen.

Za Petra je bil to gotovo hud udarec – ob tem se moramo zamisliti tudi mi. Tudi mi smo podobni Petru: preveč pazimo na doktrinarno korektnost, na pravilnost teološkega nauka, premalo pa na korektnost, na pravilnost svojega ravnanja, v vsakdanjem življenju. Kako skrbno pripravljamo in preverjamo kandidate, preden jih sprejmemo v cerkveno občestvo. Učimo jih pravega nauka in nato preverjamo, ali so se naučili pravih odgovorov, ali so se naučili ustreznih molitvenih obrazcev ipd. Sprašujemo jih, ali verujejo v ta ali oni nauk, in oni odgovarjajo: »Verujem.« Potem jim podelimo zakrament. Ne znamo pa preverjati, kako ta naučeni verski nauk vpliva na njihovo vsakodnevno življenje, kako se kaže v njihovem vsakodnevnem ravnanju. Videti je, kot da nas to nič kaj ne briga – kljub temu, da to Jezusa zelo močno briga!

V priliki o poslednji sodbi nam Jezus razodene, da bomo sojeni predvsem po tem, kako smo uresničevali vero v svojem življenju, ne pa toliko po tem, kakšen verski nauk smo sprejeli. Oboje je seveda pomembno, toda na prvem mestu je, kako živimo. Zato danes prosimo Boga, da bi bili kot skala trdni v izpovedovanju prave vere, posebej še v uresničevanju njenih zahtev v svojem vsakodnevnem življenju.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. september 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 849