OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
5. velikonočna nedelja, 19.5.2019

Ljubezen, ki jo lahko razumemo

Slava! V današnjem evangeliju slišimo o tem. Bog bo slavljen, poveličan in bo poveličal Jezusa in to takoj. Večina nas prizna, da ne razumemo dobro, kaj pomeni dati slavo Bogu.

Pred nekaj leti sem bil na koncertu, kjer smo poslušalci na ves glas slavili trojico glasbenikov in to popolnoma zasluženo. Gromko smo ploskali, vpili in žvižgali za vsako pesem celi dve uri in pol koncerta.

Glasbeniki niso imeli dosti čez dvajset let, vendar so posel mojstrsko obvladali. Sredi koncerta sem se zavedel, da se ves čas smejem, ne da bi to hotel. Ko so končno poskušali zaključiti nastop, je publika grozila, da bo fizično obračunala z njimi. Eden od nastopajočih je zavpil: »Vsi ste si zaslužili to doživetje! Zdaj vas bomo vse postrojili v vrsto in vsakdo bo prišel sem gor, da se bodo vsi drugi znoreli nad njim!«

Ali smo si res kaj takega zaslužili? Beseda slava, poveličanje pomeni »zelo velika hvala, čast ali odlikovanje, podeljeno soglasno«. Kdo izmed nas bi si to zaslužil?

Član te glasbene skupine Nickel Creek je napisal tudi pesem, ob kateri lahko spoznamo, kaj slava v resnici pomeni. Naslov ima »Pesem dlani«.

5_velikonocna.jpeg

Fantič trga vrtnice za svojo mamo. Ona jih je vse leto skrbno negovala, zdaj pa jih je fantič polomil. Trni so se mu zabodli v dlani, ko je izročil cvetje materi. Mati je to opazila in mu nežno izpulila bodeči spomin na svoje vrtnice, saj je vedela, da je to ljubezen, taka ljubezen, ki jo je lahko razumela. Pokazal je svojo ljubezen in pri tem si je ranil dlani. Malo kasneje je fantič v maminem naročju poslušal zgodbe iz Svetega pisma. Na sliki je zagledal Jezusa in je zavpil: Mama, ta ima pa take rane kot jaz. Saj je vedel, da je to ljubezen, taka ljubezen, ki jo je lahko razumel. Pokazal je svojo ljubezen in pri tem si je ranil dlani. Ko je fantič odrasel v mladeniča, so ga poklicali v vojsko. Šel je v boj, s svojim telesom je zaščitil prijatelja pred točo krogel. Dal je svoje življenje, tega se je naučil od vrtnic in od križa. »Saj so vedeli, da je to ljubezen, taka ljubezen, ki so jo lahko razumeli. Pokazal je svojo ljubezen in pri tem si je ranil dlani.«

Ali bi si deček/mož zaslužil slavo, kot smo jo opredelili zgoraj? Naučil se je, kaj je ljubezen, in pokazal jo je na bojišču. Kratka in skromna zgodba je to, brez odra in brez publike, ki bi ploskala. Pa vendar, ali ni ravno ljubezen resnično bistvo našega življenja? Ravno to nam govori Jezus v današnjem evangeliju: Novo zapoved vam dam: da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!

To je ljubezen, ki jo lahko razumemo. Jezus se je naučil, kaj je ljubezen, in brez zadržka jo je pokazal na križu. Pri tem si je ranil dlani. Dal je svoje življenje. Lepota bolečine in smrti, ki si jo je naložil za druge, je izpolnjena s spokojno slavo.

Ali zmoremo ljubiti drug drugega, kakor nas je on ljubil? Pri tem si lahko ranimo dlani, toda z njim bomo delili njegovo slavo.

Zadnja sprememba ( sobota, 18. maj 2019 )
 
Asiški tenor v službi Boga
koncert.jpg
Zadnja sprememba ( nedelja, 12. maj 2019 )
 
4. velikonočna nedelja, 12.5.2019

Božji glas je kot povabilo

Jezus je dejal: »Moje ovce poslušajo moj glas …«

4_velikonocna.jpeg

Kje v današnjem svetu Bog govori? Kako Bog govori?

Kadarkoli zaslišite glas, ki je zveni nasilno, grozeče, gospodovalno, ki je glasen in vas bije v obraz, ste lahko popolnoma gotovi, da to ni Božji glas, pa če še tako razglaša, kako svet in pobožen je. Božji glas na tem svetu ni nikdar v nobenem pogledu nasilen ali gospodovalen, vedno je kot vabilo in namig, ki spoštuje tebe in tvojo svobodo bolj kot kdorkoli ali katerakoli človeška ustanova. Božji glas je popolnoma nenasilen, kot dojenček v zibelki.

Kadarkoli govorim o tem, na žalost takoj kdo jezno in osorno nasprotuje: Kaj pa Božja sodba? Kaj pa Božja obsodba greha? Kaj pa Božja jeza?

Na prvi pogled nam Sveto pismo daje vtis, da je Bog včasih besen, da ga je samo obsojanje in nasilje. Toda to so vse antropomorfizmi (način govorjenja o Bogu, ki le razodeva, kako ga mi čutimo, dojemamo, kadar nismo zvesti, kadar smo grešili ali smo nasilni).

Božji glas resnično sodi in tudi obsoja, vendar ne z gospodovalno silo, ampak na isti način kot otroška nedolžnost obsoja lažno duhovičenje, kot darežljivost razkrinka sebičnost, kot širokosrčnost razkrije stiskaško malenkostnost, kot luč prežene temo in kot resnica osramoti laž. Božji glas nas ne sodi tako, da bi kazal svojo premoč nad nami, ampak s tem, da seva ljubezen in svetlobo v vse kotičke, kamor se stiskamo iz strahu, sramote, zagrenjenosti, sovražnosti in greha.

Toda na to se težko privadimo. Že davno, preden se je rodil Kristus, so iskreno verni ljudje hrepeneč vzdihovali za Bogom, ki naj z močjo pride na ta svet. Želeli so in molili, naj pride na svet utelešeni superstar, da ga bo očistil, da bo premagal greh in zlo in ju na silo izkoreninil. Želeli so si mesija-maziljenca kot moralno silo, ki je nad vsem, tako da zlo ne bi imelo nobene možnosti več, saj bi ga dobesedno prisilil, da se vda. Namesto tega pa smo dobili nemočno dete v slami, ki ni nikogar nadvladalo.

Danes, dvajset stoletij po tem dogodku, še vedno s težavo sprejemamo to dejstvo. Še vedno je Kristus, kakršnega skušamo utelesiti in oznanjati, prepogosto tisti stari tako zaželeni močni maziljenec, ki bo svet en-dva-tri nasilno očistil.

Najbolj jasno to lahko vidimo pri islamskih ekstremistih, ki tako kot dobronamerni kristjani nekdaj, v časih inkvizicije, iskreno verjamejo, da zmota nima pravice do obstoja in da moramo v Božjem imenu uporabiti moč, če je treba tudi nasilje, da na zemlji uresničimo Božjo voljo. Če tako gledamo, je dovoljeno tudi moriti in izvajati vsakršno nasilje, da bi podprli Božjo stvar, saj Bog vendar hoče, da se na svetu uresniči njegova volja, pa če je svetu to všeč ali ne. To je dejansko čisto nasprotje prave vere.

Bog nam mora vedno pomeniti nenasilje, biti nam mora povabilo. To se mora močno poznati pri vsem, kar ima opraviti s Cerkvijo in z vero, od tega, kako pridigamo, kako katehiziramo, kako opravljamo bogoslužje in kakšni smo do ljudi, ki so drugačnega prepričanja, do tega, kako se lotevamo moralnih vprašanj, kjer so mnenja deljena, in do tega, kako glasno je ozvočenje v naših cerkvah. Božji glas ne vpije, ni nasilen, gospodovalen ali grozeč, ne plane nad vas, če vam je všeč ali ne. Božji glas vas vabi, vam namigne, pomežikne, vam pusti vso svobodo, tako kot nedolžnost tudi Božji glas ni grozeč, hkrati je nemočen, nebogljen kot dojenček ali – svetnik.

Veliko nam bo pomagalo, če bomo to dobro razumeli. Prepričan sem, da smo mi v cerkvenih krogih vse preveč nagnjeni k temu, da svetu očitamo, da odklanja Božje oznanilo zaradi zakrknjenega srca, zaradi greha in brezbrižnosti. Delno je res tako. Velik dela tega odklanjanja pa ima korene drugje: v našem načinu oznanjevanja, v naši katehezi, v naši pastoralni praksi, v naši moralni vročici in v elitizmu. Kakorkoli iskreno opravljamo vse to, je naš glas, preko katerega naj govori Bog, prepogosto preveč nabit s prisilo, z grožnjo, z manipulacijo, z nasiljem, s strogostjo, z našo (omejeno) presojo, z našimi strahovi, z našo ranjenostjo in prav posebej z našim lastnim egom, da bi čim bolje upodobili božjo kenosis (izpraznjenje, izničenje samega sebe) in svobodno povabilo, ki ga je Jezus razglašal s svojim rojstvom, življenjem in ga še razglaša s svojim oznanilom.

Včasih me kak dobronameren poslušalec počaka po pridigi in mi svetuje: »Morali bi malo bolj povzdigniti glas! Govorite glasneje! Preveč po tihem govorite!«

S tem se ne strinjam! Prepričan sem, da bi morali vsi polagoma vedno bolj utišati svoje glasove (v prispodobi in morda tudi dobesedno), kadarkoli nastopamo, kot da govorimo v Božjem imenu, saj Božji glas vendar nikoli ni nasilen ali oblasten in nikoli nikogar ne nadira. Tako kot je zapisala Mary Jo Leddy (kanadska redovnica, teologinja, filozofinja, pisateljica, socialna delavka itd.), ki oznanja trd Božji nauk s pravo mero vabljive prijaznosti: 

»Poiskati moramo le nekaj besed, ki bodo zares naše, ki nam bodo zares prihajale iz srca – in jih nato povedati jasno, vendar tiho.«

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. maj 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 887