OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
15. navadna nedelja – B, 12.07.2015.

Poslal jih je po dva in dva 

Am 7,12-15; Ef 1,3-14; Mr 6,7-13
 
Evangelij današnje nedelje se začenja takole: »Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva.«

15_navadna_1.jpg
Že v teh beseda je pomembna novica. »Začel jih je pošiljati«. To je začetek poslanstva apostolov. Če je bil doslej najpogostejši glagol, ki ga je uporabljal v odnosu do učencev: »Pridite«, je odslej »Pojdite!« Od poklicanosti preide k poslanstvu. To je preludij kasnejšemu slovesnemu poslanstvu apostolov v trenutku, ko bo zapuščal ta svet in jim bo rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15).
Kdo mora evangelizirati ali komu je namenjeno Jezusovo povabilo »Pojdite!«? Običajno mislimo: apostolom in danes njihovim naslednikom: papežu, škofom, duhovnikom. Stvar se tiče njih, mislijo mnogi, ne pa nas ubogih laikov. Toda prav to je usodna napaka. Jezus gotovo v prvi vrsti pošilja apostole, ki jim zaupa nalogo uradnih in pooblaščenih prič. Toda ne le njih. Oni morajo biti voditelji, animatorji drugih, v skupnem poslanstvu. Če bi razmišljali drugače, bi to pomenilo, da bi se lahko podali v vojno brez vojakov, samo z generali in drugimi časniki; ali pa da je mogoče osnovati nogometno ekipo samo s trenerjem in sodnikom.

15_navadna2.jpg
Po tem poslanju apostolov je Jezus »določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1). Teh dvainsedemdeset učencev so bili verjetno vsi tisti, ki jih je do tistega trenutka zbral ali pa vsaj vsi tisti, ki so bili resno pripravljeni sodelovati z njim. Jezus torej pošilja vse svoje učence. Potrebuje vse. Ali bolje, vsem izkaže čast, da postanejo njegovi poslanci, njegovi »predhodniki«.
In odziv ljudi Jezusove besede? »Ali ni dovolj, da gremo občasno v cerkev, zdaj pa se pričakuje od nas, da postanemo celo oznanjevalci? Ali vi duhovniki sploh veste, kaj pomeni imeti družino, hoditi v službo in se vsak dan boriti za preživetje …?« Toda postati oznanjevalci ni še ena dolžnost več v življenju; to je veselje, je moč, ki nam pomaga pozabiti vse težave in nam jih pomaga bolje prenašati. Ne pozabimo, da je Jezus obljubil stokratno povračilo že tu doli vsem tistim, ki se mu popolnoma dajo na razpolago v prid Božjega kraljestva.

 
15_navadna3.jpg
Nek laik, družinski oče iz Združenih držav Amerike, poleg svojega poklicnega dela opravlja tudi intenzivno evangelizacijo. Ta človek je poln humorja in evangelizira s salvami smeha, kakor to znajo nekateri ljudje. Ko gre na nek nov kraj, začne z zelo resno besedo: »Dva tisoč petsto škofov, zbranih v Vatikanu, me je prosilo, da pridem in vam oznanjam evangelij.« Ljudje seveda postanejo radovedni. Nato razloži, da je z omembo dva tisoč petsto škofov mislil na tiste, ki so se udeležili drugega vatikanskega cerkvenega zbora in so napisali dekret o apostolatu laikov (Apostolicam actuositatem), v katerem spodbujajo slehernega kristjana, da sodeluje pri poslanstvu evangelizacije Cerkve. Še kako je imel prav, ko je rekel: »me je prosilo«. Te besede niso bile rečene v prazno, vsem in nikomur; osebno so naslovljene na vsakega katoliškega laika.
Kako evangelizirati? Evangelij nameni eno samo besedo, da pove, »kaj« so apostoli, ki jih Jezus pošilja, ljudem pridigali - »naj se spreobrnejo«. Na dolgo opisuje »kako« naj pridigajo. Ne poudarja toliko, kaj je potrebno reči, ampak, »kakšen je treba biti«, da bi oznanjali Kristusa.
 Zakaj jih pošilja po dva in dva? V času preganjanj prvi kristjani niso mogli javno oznanjati Kristusa, toda eden od pisateljev iz tistega časa nam poroča, da je na pogane naredila globok vtis njihova medsebojna ljubezen in so zato med seboj začudeni govorili: »Poglejte, kako se ljubijo!«.

Zadnja sprememba ( sobota, 11. julij 2015 )
 
14. nedelja med letom

»Ciril in Metod nas učita živeti in ohranjati vero!«

Sv. Ciril in Metod slovenska apostola in sozavetnika Evrope
 
8. Julija 2012 je obiskal svetišče na Sveti Gori nadškof Denis Hart, ordinarij v Melbournu, kjer živi močna slovenska skupnost. Skupaj s škofom Metodom Pirihom daroval sveto mašo. V pridigi je spregovoril o svetih bratih Cirilu in Metodu. 
 
ciril_in_metod.jpg
»Bila sta zares prava in dobra pastirja, ki sta vodila svoje ljudstvo v težkih časih, bila sta prava podoba dobrega pastirja Jezusa. Izpolnila sta Božjo voljo, ki jima je bila zaupana, postala sta učitelja svojemu ljudstvu na poti vere. Svojo življenje sta jemala s korajžo in zaupanjem in vodila svoje ljudstvo k Božji besedi, h Kristusu. Bila sta zares prava branitelja mlade cerkve. V Sloveniji kot tudi v Avstraliji je težnja, da imamo vero na stranpoti. Toda zgled svetih Cirila in Metoda nas poučuje in nam daje korajžo, da vsakdan vzamemo vero zares, kajti Jezus, naš Odrešenik, je dal svoje življenje za nas. Cirili in Metod nista samo podoba, ki je stoletja oddaljena od nas. Kot živa oznanjevalca in branitelja vere nas vabita k edinosti naše vere v življenju in da to vero znamo zares ohranjati, živeti in tudi braniti. Vabita nas k delu, molitvi, vsemu dobremu, ki naj se razodeva v našem življenju. Včasih smo negotovi, toda ostali bomo močni v veri. Bila sta močna v veri in ljubezni do Kristusa, tako bodimo tudi mi močni v ljubezni med seboj in do našega Odrešenika, Jezusa Kristusa.«
 
Nadškof Denis Hart prihaja iz melbournške nadškofije, kjer je milijon 400 katoličanov, nedeljsko bogoslužje pa obhajajo v 30 jezikih.
 
Škof Metod Pirih pa je dejal, da si moramo po zgledu svetih bratov Cirila in Metoda prizadevati, da bi gojili pravo, trdno in globoko vero.
 
»Če bomo imeli tako osebno trdno vero, nas nobena težava, preizkušnja, škandal, ne mariborski, ne moralni, ne bo vrgel s tira. Ko imamo za sabo že nekaj življenjskih izkušenj, se meni zdi, da bodo v prihodnosti ostali samo tisti kristjani, ki bodo verovali iz prepričanja, ter bomo imeli osebno in trdno vero… Ko kristjani po razsvetljenju Svetega Duha pridemo do osebnega spoznanja in prepričanja, da je Jezus odrešenik sveta, tedaj je naša vera postavljena na trdno skalo, tedaj jo začnemo bolj ceniti in se je ne sramujemo.«
 
Škof Pirih je še dejal, da nam to milost lahko izprosi Svetogorska Mati Božja.
Zadnja sprememba ( sobota, 04. julij 2015 )
 
13. navadna nedelja – B - Mr 5, 21-43
Dotik je pomemben : daje življenje. Michelangelo ga je upodobil kot trenutek Božjega stvarjenja človeka. Tudi v današnjem evangeliju dotik prinaša odzravljenje, odrešitev, življenje samo: krvotočni ženi in deklici.
13_navadna1.jpg
Življenje nam vsak dan uhaja, dokler se na dan smrti ne izteče. Prav krvaveča žena je podoba našega življenja in življenja vsega človeštva : kri, ki ji teče, pomeni – življenje, ki z vsakim dnem odhaja. Kako zadržati življenje ? Kako ga ohraniti ?
Človek ga sam od sebe ne more ohraniti, kakor si ga tudi sam ni dal. Življenje je dar in ga lahko ohrani tudi kot prejeti dar, če se dotakne tistega, ki življenje daje, dviga (z vstajenjem odrešuje). To je temeljno sporočilo Božje besede.

Potrebno se je dotakniti vsaj plašča (plašč pomeni človekovo moč, oblast, življenje samo in njegovo osebo) Jezusa Kristusa. Plašč je človeškost večne Očetove Besede, Njegovega Sina. Dotakniti se Jezusove človeškosti: pomeni torej verovati, zaupati Jezusu, njegovi besedi (evangeliju), Njegovemu predlogu življenja, v katerem življenje ohranjaš in dobivaš, ko ga podarjaš. Le iz ljubezni podarejno življenje, je ohranjeno, ostane za večno. Veruj, zaupaj Jezusovemu predlogu življenja, kid obi svoj vrhunec na križu in podarja novo življenje večnosti v vstajenju. Verovati pomeni DRZNITI se dotakniti Jezusa, njegove Besede, po kateri od dotika naprej verni človek oblikuje svoje življenje, mišljenje, odločanje, vsakodnevne navade. 
13_navadna2.jpg
Jair še nima tako močne vere (zaupanja, izročitve, predanosti) kot žena, zato mu je slednja zgled in opora v njegovih dvomih. Jezus Jaira povabi, naj vztraja v dvomu, naj kljub vsemu zaupa Jezusovi besedi, evangeliju, in po njej živi.
 
Jezus z dotikom deklici da življenje : smrt sedaj ni več dokončna. Dokončna je le za tiste, ki verujejo le vase, ali v ta svet ; za tiste, ki pa verujejo vanj in mu zaupajo svoje življenje, tako da se ga dotaknejo z vero, smrt postane začasni spanec : resničen prehod v novo življenje večnosti. Oče in mati ob deklici tako spoznata, da sta mogla dati otroku le minljivo biološko življenje (ki pa ju tudi presega in nimata moči nad življenjem deklice, pa tudi nad svojim življenjem ne), ne pa novega, ki ga lahko da le Jezus z vstajenjem (zato se deklice dotakne, da ji to življenje podari). Ob Jezusu so še apostoli, ki so prve PRIČE tega novega življenja. S pričevanjem bodo veselo novico (evangelij) o prihodu novega življenja v Jezusu ponesli v svet. 
13_navadna3.gif
Pri tem pa se bodo morali vedno hraniti v svoji veri z Besedo in evharistijo, sicer ne bodo mogli pričevati. Zato Jezus pravi: »Dajte deklici jesti.« Življenje v večnosti, ki ga daje Jezus verujočim, je potrebno vsakodnevno hraniti z Besedo, molitvijo, evharistijo in ljubeznijo, sicer bodo tudi učenci padli v smrt, v življenje, ki jim skozi prste vsakodnevno uhaja in ga ne bodo mogli zadržati. 
Življenja – biološkega – nima smisla zadrževati, ker bo ušlo, smiselno ga je prepustiti Jezusu, da se ga dotakne in ga dvigne v življenje večnosti; smiselno ga je podariti iz ljubezni, da ga ohranjaš za večnost. »Ljubezen nikoli ne mine!«

Zadnja sprememba ( sobota, 27. junij 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 654