OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
19. nedelja med letom (Ps 85)
19_navadna.jpg
Iz zemlje bo pognala zvestoba, z neba se bo sklonila pravičnost. Takile svetopisemski izreki so sicer spodbudni, ampak ali so uresničljivi? Zvestoba in pravičnost sta imenitni kreposti, samo kdo bi verjel, da kar zrasteta ali pa se nam  kot dež ulivata z neba. Malo pomislimo, kako je z zvestobo. Čemur se je včasih reklo biti mož beseda; kar pomeni dane besede ne prelomiti. Saj imamo izkušnje in vemo, kdo vse nas je že naplahtal – pa se tiho vprašajmo, koga  smo mi!  Ženimo in možimo se  na obroke; pravimo: dokler bo šlo.  Ljubezen zvesto najti – kratke sanje; zbežale so, ko se je dan zazoril.  Pomislite, že v Prešernovem času je bilo tako.  Vendar se  pa zvestoba ne meri samo v zakonu, ampak na vsakem koraku osebnega in družbenega življenja. In isto velja za pravičnost. Nas poštenost zapustila in odkritosrčnost spi; brumnost se je v kotec skrila, za PRAVICO pota ni -  to je pa povedal bl. Anton Martin, Prešernov prijatelj Slomšek.  Kaj potem početi z lepimi obeti iz Svetega pisma? Tam naprej je rečeno: »Gospod nam bo izkazal dobroto, naša dežela bo dajala obilen pridelek; pred njim bo šla pravičnost in utirala pot njegovim korakom.« Čakajte no! Saj božje dobrote smo pa že bili kdaj deležni! Pridelkov imamo celo za izvoz! Da smo kar počez vsi barabe in grdi zlikovci, tega pa res ne moremo trditi!  Potemtakem pravičnost še utira pot osebnemu in družbenemu napredku. Brez zvestobe pa pravičnosti tako in tako ni.  E, saj ni tako slabo na tem našem svetu in v tem našem času! Kjer pa je in kolikor je, smo pa dolžni stvari spreminjati na bolje. Tale  Zeleni planet nam je usojen, da na njem gospodarimo.  Zato je seveda treba odločno usekati po zeleni mizi in preprečiti strmoglavljenje v katastrofo. Ja: tudi svoje smeti vreči v smetnjak, ne na sosedovo dvorišče! Ob pametnem ravnanju na osebni in družbeni in občestveni ravni se pravičnost do vseh in vsega res lahko razcveti, in tisto, kar je pesniško povedano v psalmu, zelo prozaično velja kot  NAŠA dolžnost. Samo vso zadevo je treba vzeti zares. V današnjem evangeliju se začne Peter potapljati, brž ko podvomi, da lahko hodi po vodi enako lahkotno kot njegov Učenik.  Brez vere in zaupanja nam gre pa v življenju res vse navzdol.  Pa za vero in zaupanje sploh ni treba pripadati ravno krščanstvu! VERA in ZAUPANJE  sta dar neba vsem ljudem; po njima se človek loči od drugega živega sveta in  dobiva obličje bogopodobnosti.  Slava bo prebivala v naši deželi, je rečeno v psalmu. Poslušam, kaj govori Gospod svojemu ljudstvu; o miru govori svojim zvestim.  Priznajmo, da smo ga potrebni, miru!  Zvestoba in pravičnost ga nam zagotavljata.                                                 

Zadnja sprememba ( nedelja, 10. avgust 2014 )
Preberite več...
 
90 let p. Pavla Krajnika
pater_pavel_krajnik.jpg
V soboto, 02. 8. 2014, ob 11.00 uri - na praznik Marije Angelske, porciunkula z možnostjo popolnega odpustka – bo v baziliki na Sveti Gori zahvalna sv. maša ob 90-letnici življenja p. Pavla Krajnika (ki že 40 let služi Bogu in ljudem na Sveti Gori). Sv. mašo bo daroval p. Pavel, ob njem bodo somaševali njegovi sobratje iz vse province, pridigal pa bo p. Stane Zore, provincial slovenskih frančiškanov.
Prisrčno vas vabimo, da se nam v zahvali, veselju in molitvi pridružite v tej slovesnosti, ki ji bo sledilo prijetno druženje. Hvala in prisrčno vabljeni!
 
Še misel iz pogovora s p. Pavlom o knjižnici:
 
Poleg dela in molitve ste veliko časa namenili urejanju svetogorske knjižnice. Pravzaprav ste še vedno ure in ure v knjižnici. Nam lahko poveste kaj o knjižnici na Sveti Gori.
Na Sveti Gori imamo zdaj že tretjo knjižnico. Prva je bila od leta 1565 do 1786, ko so v samostanu službovali bratje frančiškani, ki so prišli iz Bosne. Ko so, po ukazu Jožefa II., božjo pot ukinili, so knjižnico izpraznili. Leta 2003 nam je knjižničar novomeškega frančiškanskega samostana pater Felicijan Pevec poslal knjigo iz leta 1777, tiskano v Innsbrucku, v kateri je bilo z roko zapisano, da je bila kupljena za naš samostan. Druga knjižnica se je počasi polnila od obnovitve samostana leta 1793 do prve svetovne vojne, ko je bila Sveta Gora žrtev italijanskega topništva. Avstrijski nadporočnik Ernst Bergmann naj bi rešil dve tretjini knjig, vendar se je za njimi izgubila vsaka sled. Zato pa  je avstrijski častnik Walther Waldheim leta 1960 prinesel v samostan knjigo, ki jo je med prvo svetovno vojno našel v ruševinah: to je v nemščini napisana knjiga o krščanskem nauku, tiskana v Augsburgu leta 1760. Obnovi samostana po prvi svetovni vojni je sledilo novo polnjenje knjižnice. Ogromno nam je pomagalo darilo Ivana Bersende, duhovnika iz Pična v Istri in velikega zbiratelja starih knjig, ki je potem, ko je zvedel za opustošenje Svete Gore, sklenil svojo knjižnico prepustiti našemu samostanu. Iz njegove zapuščine je tudi najstarejša knjiga, ki jo hranimo, v latinščini napisano razmišljanje bogoslovca Guillauma Duranda (latinsko Gulielmus Duranti 1237?-1296) o smiselnosti svetih obredov, Rationale divinorum officiorum (1286). Zelo vplivna knjiga je doživela številne ponatise: v naši knjižnici je tisti iz leta 1565, tiskan v Lyonu. Sicer pa je bila sedanja knjižnica ustanovljena leta 1962. Pater Filip Rupnik jo je na predlog goriškega knjižničarja dr. Marjana Breclja poimenoval po Alojziju Resu (1893-1936), pisatelju in literarnem zgodovinarju, pokopanem na Sveti Gori, opomba TG). Do mojega prihoda na Sveto Goro je pater Filip Rupnik sam že začel pisati inventarni katalog in prišel do številke 1139. Dne 5. septembra leta 1971 je za to delo določil mene. Vedel sem, da inventarni katalog ne zadostuje, da sta potrebna tudi stvarni in imenski, če hočemo, da bo knjižnica urejena. Pater Ernest Žižmond, Primorec, ki je imel službo kot provincialni knjižničar, mi je priskrbel omaro za kataloške lističe; naredil jo je nek mizar iz Šentvida. Sledil sem navodilom za ureditev šolskih knjižnic, kupil katoliške lističe in  se vrgel na delo. Ob pomoči direktorja Goriške knjižnice Borisa Jukiča smo pridobili še računalniški program za vodenje (šolskih) knjižnic. Veliko enot sem že vnesel v računalnik, ampak še vedno je moje glavno delo listkovni katalog.

Zadnja sprememba ( sobota, 26. julij 2014 )
 
17. navadna nedelja (A) 1 Kr 3,5.7-12; Rim 8,28-30; Mt 13,44-52

Skriti zaklad in dragoceni biser

17_navadna.jpg
Kaj je tvoja največja želja? Če na hitro odgovorimo na to vprašanje, se v odgovoru navadno pokaže, ali mislimo predvsem nase in svoje dobro počutje ali pa mislimo na druge in njihovo dobro počutje. Pokaže se, ali je naša osnovna usmerjenost sebičnost ali pa nas skrbi, kako bo z drugimi, s Cerkvijo, z družbo.
Svetopisemska beseda nedelje nam pa poroča o slavnem starozaveznem kralju  Salomonu, ki je ob  nastopu kraljevske službe v sanjah imel Božje videnje, ko mu je Gospod dejal: »Prosi, kaj naj ti dam!« In Salomon je rekel: »Gospod moj Bog, ti si zdaj postavil za kralja svojega  služabnika namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem deček in ne vem ne kod ne kam. Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!«
Kakšna velika in iskrena prošnja je to! Koliko drugačnih prošenj bi ponižni Salomon še lahko izrazil? Pa jih ni. Prosi za poslušno srce, ki bo znalo razločevati med dobrim in hudim. In Gospod ga je uslišal. Njegova modrost je postala znana in slavna med ljudstvom in med drugimi kralji. Kraljica iz Sabe se je odločila, da se bo prepričala o Salomonovi modrosti. Prišla je v njegovo palačo in mu povedala, da ga je prišla preizkušat. Kot bistra žena ga je hotela ujeti v zanke, ko mu je postavljala uganke. Kralj Salomon ji je bil na razpolago, naj zvedava žena kar sprašuje.
Kraljica ga vpraša: »Povej mi, če veš, kje je voda, ki ne teče izpod neba in tudi ne izpod gora in pečin. Včasih sladka kot med, včasih grenka kot pelin, pa čeprav izvira iz istega studenca?«
Modri kralj Salomon je odgovoril: »Solze ne izvirajo na nebesnih višavah in se ne izlivajo na lica iz pečin; kadar se človekovo srce veseli, so sladke v očeh, a v žalosti in bolečini so sedemkrat bolj grenke.«
Kraljica iz Sabe ga je preizkušala še z mnogimi ugankami in na koncu je ugotovila, da to, kar je o Salomonu slišala, ni niti polovica modrosti, ki jo je pri njem sama odkrila. 
 Salomonova prošnja je nesebična. Ne prosi ne za bogastvo, ne za dolgo življenje, ne za smrt sovražnikov. Salomon se zaveda, da je treba dobro razločevati, kaj ljudstvu koristi ali kaj mu škoduje. Pravočasno mu je treba odpirati oči. Vladar potrebuje razumnost in zmožnost, da pošteno razsoja. Poslušnost Bogu je Salomonu pomagala izoblikovati pametna načela vladanja. In ravno v njegovem času so imeli Izraelci mir in razcvet gospodarstva in kulture.
»Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,« pravi Pavel v drugem berilu. Te besede so velika tolažba, ker se dogaja toliko hudega. In kaj nam potem ne pripomore k dobremu? Vse, čemur lahko rečemo sebičnost. Sebičnost nas ovira, da Boga ne ljubimo ali da ga skušamo ljubiti na napačen način. Kaj naj bi torej storili, da bomo Boga resnično ljubili in da nam bo vse pripomoglo k dobremu?
Obe berili nas lepo uvajata v evangelij o Božjem kraljestvu. Nebeško kraljestvo je kakor skrit zaklad, ki ga mnogi ne opazijo. Skrit biser, ki ga mnogi ne iščejo. Nebeško kraljestvo je treba iskati. Po njem vsi hrepenimo, bodisi zavestno bodisi nezavestno. Je nad vse dragoceno, da se zanj splača vse žrtvovati, da ga dosežemo, kot pravi Jezus na  drugem mestu: »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). Če je ali bo Kristus naš zaklad. Bomo skušali biti skladni s podobo Božjega Sina, ki namreč ljubi Očeta in izpolnjuje vse, kar mu Oče naroča. Sinu vse pripomore k dobremu, tudi najhujše sovraštvo sovražnikov, ker nanj odgovarja z ljubeznijo. Božji Sin nas uči, kako zmagovati z ljubeznijo. Potem tudi nam zlo, ki nas prizadene, ne more preprečiti dobrega, ampak nam pripomore k dobremu.

Zadnja sprememba ( sobota, 26. julij 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 584