OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
8. nedelja med letom, 3.3.2019
8_med_letom.jpeg

Današnji odlomek iz evangelija nadaljuje z Jezusovimi napotki glede ravnanja z drugimi. Nekaj primerjav in primerov, ki prikazujejo Jezusov nauk in se osredotočajo na njegovo zapoved ljubezni, je bilo že omenjenih pred tem odlomkom. Sedaj pa se srečamo še z nekaj prispodobami, s katerimi nam želi Jezus približati bistvo krščanskega odnosa z drugimi, ki naj bi omogočilo kvalitetno sobivanje drug z drugim.

Takoj na začetku vidimo opozorilo pred nevarno napačno lastno oceno in iz nje izhajajoče zahteve, da bi vodili druge. Napačna ocena lastnih vodstvenih sposobnosti, predvsem vodenja slepih po poti, ki naj bi jo bolje poznali kot drugi in s tem nepriznavanje lastnih napak in lastne slepote, se bo za vse slabo končala – v jami. Prepričanje, da smo boljši in bolj pametni od učitelja, je dokaz svoje lastne slepote. Predvsem pa je naloga vseh, ki želijo slediti Jezusu, da se trudijo postati podobni učitelju.

V odlomku, ki sledi, izpostavi Jezus težko tematiko – kako ravnati v primeru napačnega ravnanja s strani drugih. Opozarjanje lahko vedno nosi sporočilo lastne pomembnosti, hkrati pa lahko z njim druge prizadenemo. To Jezus opiše v prispodobi z brunom in iverjo. Zelo hitro vidimo resnične in dozdevne napake drugih, lastnih napak pa ne vidimo (pogosto ne namenoma, temveč zaradi nezavednega laganja samemu sebi). Pri tem je najbolj pomemben kritičen pogled na samega sebe. Ampak – samokritika ne pomeni samouničevanja! Takšen način samokritike ni nikoli konstruktiven in vodi zgolj do strahu in agresije, kar ni dobro ne za nas in ne za druge. Veliko bolj je pomembno, da sami nase gledamo iz kritičnega zornega kota – ko poskusimo gledati na nas same in druge z ljubečim Jezusovim pogledom, smo sposobni sprejeti in objeti lastne pomanjkljivosti. Če ravnamo tako, kot nas je učil Jezus, bomo avtomatsko postali bolj ponižni in bolj prizanesljivi do pomanjkljivosti drugih. Šele za tem imamo pravico omeniti bruno oz. iver in ljubeče omeniti možnosti odpravljanja.

Le takšno ravnanje lahko v medosebnih odnosih koristi in jih izboljšuje. Zadnja primerjava z drevesom je Jezusovim poslušalcem poznana že iz Stare zaveze in poudari že povedano – če nekdo ravna pošteno oz. nepošteno je to stvar srca! "Srce" v Svetem Pismu ne predstavlja zgolj čustev, temveč predstavlja tudi razum in vest. Svetopisemski človek misli s srcem! "Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta!" pravi pregovor, ki velja še dandanes. Mi pa lahko dodamo: "… in njegova dejanja!" Po človeških sadovih lahko prepoznamo njihovo srce.

Če vse skupaj povzamemo, lahko rečemo: kdor se v svojem srcu spremeni zaradi ljubečega Jezusovega pogleda v zavedanju lastnih napak, lahko v Jezusovem smislu uspe. Samo človek, ki se trudi sprejemati soljudi z Jezusovimi očmi in se trudi izvleči iz njih dobro in to dobro vzdrževati in s tem ne uničuje, temveč izboljša življenje in družbo, bo bil "kakor učitelj (Jezus)". (Lk 6,40)

Zadnja sprememba ( sobota, 02. marec 2019 )
 
7. nedelja med letom, 24.2.2019

ODPUŠČAM, KER MI JE ODPUŠČENO

7_med_letom.jpeg

»Jaz moji tašči vedno odpuščam, ona pa meni ne. Zakaj moram jaz vedno prva odpuščati? Zakaj bi morala jaz vedno narediti prvi korak?« Zelo pogosto slišimo od ljudi taka in podobna vprašanja. Vprašanje je izredno »življenjsko«, kajti kdo se še ni vprašal: Zakaj bi moral kristjan prvi ljubiti in celo sovražnike ter odpuščati?

Kdor bo tako razmišljal bo stalno nezadovoljen in se bo smilil samemu sebi. Take vrste kristjan bo imel vedno občutek, da je za marsikaj prikrajšan in bo zelo težko poslušal Jezusove besede iz današnjega evangelija: »Vi pa ljubite svoje sovražnike. Delajte dobro … ne da bi za to kaj pričakovali« (Lk 5,35).Kristjanovo izhodišče pri razmišljanju je drugačno.

To je človek, ki neprestano okuša božjo ljubezen. Vsak dan se zaveda – vsaj moral bi se - ,  kako ga Bo ljubi. Bog nam svojo neizmerno in neizrekljivo ljubezen kaže tudi tako, da nam vedno znova odpušča prestopke, ko ga za to prosimo. Poskusimo s primerjavo. Če bi nam nekdo naredil krivico, pa bi nas prosil odpuščanja, bi mu odpustili. Teže bi to naredili, ko bi se zgodilo drugič. Če pa bi nam kdo desetkrat, stokrat, celo dan za dnem delal krivico, ter nas vedno znova prosil odpuščanja, bi skoraj gotovo nekega dne rekli; »Dovolj! Kaj mi delaš krivico? Nehaj že enkrat!« Tako mi. Božje odpuščanje pa ne pozna meja.

»Veste, tako težko grem k spovedi, ko pa se moram vedno obtoževati istih grehov. Ali nam Bog res zmeraj odpušča grehe, tudi če jih stalno ponavljamo?« Na taka vprašanja odgovarjam: »Da, vedno znova okušamo Božjo ljubezen, ki nam odpušča žalitve, ki jih ponavljamo dan za dnem.« Človek, ki bo spoved za spovedjo doživljal velikodušnost božjega odpuščanja, bo »primoran« odpuščati drugim. Če pri spovedi okusimo neizmerno božjo dobroto in ljubezen, ko nam Bog odpusti grehe, bo ta naša izkušnja, če je res iskrena, tako močna, da bomo mi zaradi nje drugim odpuščali. Spoved bi za nas morala pomeniti začetek spreobrnjenja, saj okusimo, kaj nam je bil odpuščeno in zato morem o tudi mi odpuščati drugim: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (36) Zato bi lahko evangeljske besede: »«Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (37) tudi obrnili: odpuščamo, ker nam je toliko odpuščeno. Odpuščamo, ker smo okusili božje odpuščanje, ki temelji na božji ljubezni do nas. Pravijo, da so nekateri svetniki jokali, ko so se zavedeli, kako jih Bog ljubi in jim v tej ljubezni neprestano odpušča ter jim je bilo iskreno žal vsakega še tako majhnega greha. Tudi Kristus govori o ljubezni do sovražnikov v zvezi z božjim odpuščanjem in Božjo ljubeznijo, saj poudarja, kako je Bog »dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (35), med katere velikokrat spadamo tudi mi.

»S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (38). Nam je merjeno –dan za dnem in vedno znova – z mero neizmerne in odpuščajoče božje ljubezni. Prosimo Gospoda, naj nam da moči, da bi s podobno mero mogli »odmeriti« tudi mi drugim. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36).  

Zadnja sprememba ( nedelja, 24. februar 2019 )
 
6. nedelja med letom, 17.2.2019

BLAGOR VAM UBOGIM! GORJE VAM BOGATINOM!

6_med_letom.png

Današnja evangeljska stran nam posreduje blagre, kot jih je zapisal evangelist Matej. On posreduje osem blagrov, Luka pa le štiri. Zato pa jih podkrepi tako, da vsakemu doda kot nasprotje prekletstvo, ki ga uvaja z »gorje«. Ali so evangeljske zahteve izražene v blagrih nemogoče in neživljenjske? S kakšnimi ljudmi bi raje imel opravka: z usmiljenimi ali neusmiljenimi, z ubogimi, ki imajo vedno čut za bližnjega, ali bogatimi,m ki so obogateli na račun  ubogih … Pri odgovoru opazimo kar malo zadrege. Sogovorniki morajo priznati, da si želijo imeti opravka z ljudmi blagrov, čeprav menijo, da so zahteve blagrov neživljenjske.

Res ne moremo zavrniti sporočila blagrov, kajti upanje in veselje prinašajo tisti ljudje, ki zmorejo uresničevati sporočilo blagrov. Mož, ki je obiskal misijonarje v Afriki je rekel: Misijonarji so tisti, ki prinašajo novo upanje in veselje v življenje ljudi, so tisti, ki so sposobni živeti blagre. Upanje prinaša misijonar, ki je »zaradi Sina človekovega« (Lk 6,22) usmiljen in pomaga ljudem, ne pa domači politik, ki se povzpne na oblast, da izkorišča že tako uboge prebivalce in ne pomaga s sredstvi, s katerimi bi moral pomagati, k napredku in človeka vrednemu življenju. Kdo ne bi ob tem ponovil s Kristusom besed iz današnjega evangelija: »Gorje, vam bogataši, kajti svojo tolažbo že imate!« (Lk 6,24).

Blagri pripovedujejo veliko resnico našega življenja. Bogataš hitro otopi za reveža in velika blaginja rada ljudi uspavam ter jih celo pokvari. Kdor ni nikoli sam trpel krivice ali si prizadeval za dosego določenega cilja, ne bo razumel človeka v težavah in zlepa ne bo usmiljen z drugimi. Kdor se ni s težavo dokopal do svojega prepričanja in ni zanj ničesar zastavil ali tvegal, je v nevarnosti, da bo ohol in vzvišen do tistih, ki mislijo drugače. Kdor samo lepo in všečno govori, je v nevarnosti, da bo nenačelen in bo sklepal kompromise v nasprotju s svojim prepričanjem in z božjim sporočilom.

Zanimivo je, da so v vzhodni Cerkvi blagri molitev. Pri bizantinskem obreda jih slovesno pojejo ob prenosu evangeljske knjige, in sicer v obliki, kakor jo je zapisal evangelist Matej – danes beremo Lukov zapis. Zdi se mi, da upravičeno, saj so prav blagri nekakšen povzetek evangeljskega učenja. Blagri so torej molitev. Kdor moli, prosi Boga, naj ga blagoslavlja. In kdaj? Vedno in v vsakršnih razmerah. Tako v pomanjkanju kot v blaginji. Tako v žalosti kot v veselju. Gospod nam zagotavlja: »Ne bojte se! Jaz vas blagoslavljam in se z vami tudi v preizkušnjah. Ker sem z vami, vam ponavljam, da ste blaženi!«

Da bi imeli tako močno vero, moramo večkrat ponavljati besede blagrov kot molitev. Kot iskreno in preprosto prošnjo. Trenutki, ko naj bi blagri veljali tudi za nas – žalost, nemoč, revščina, preganjanje, poniževanje zaradi vere v Kristusa – pridejo sami v naše življenje. Da bi v takih trenutkih bili deležni duhovne tolažbe in moči zaupanja v nebeškega Očeta, večkrat berimo blagre kot iskreno in ponižno prošnjo h Gospodu – kot sporočila polno molitev. Nevernim angleški novinar je zapisal: »Življenje je veliki rebus, žal pa nam primanjkuje časa, da bi odkrili njegov smisel!«

Zadnja sprememba ( sobota, 16. februar 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 873