OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Sv. Frančišek, res je prijetno!
sveti_francisek.jpg
Zadnja sprememba ( torek, 11. november 2014 )
 
ZAHVALNA NEDELJA – POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE

ZAHVALNA NEDELJA – POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE
9. 11. 2014, Ezk,1-2.8-9-12; Ps 46; 1 Kor 3,9b-13.1¸6-17; Jn 2,13-22

 Letošnja zahvalna nedelja se pokriva s praznikom posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki je »mati in glava vseh cerkva mesta in sveta«, zato je primerno, da tudi svojo zahvalo izrazimo najprej z mislijo na živo Cerkev.
 
zahvalna.jpg
Najprej naj gre zahvala vsem dušnim pastirjem, duhovnikom in župnikom, duhovnim  očetom naših župnijskih in drugih skupnosti, in vsem številnim njihovim sodelavcem. Potem gre zahvala vsem očetom in materam, ljubečim roditeljem in vzgojiteljem naših domačih Cerkva, ki so svojim otrokom prvi učitelji molitve, prvi izvajalci dobrih del, prvi nosilci vsakdanjega križa.
In končno naj gre zahvala vsem dragim bratom škofom naše cerkvene pokrajine za zvesto in predano službo našim krajevnim Cerkvam. Zahvala svetemu očetu Frančišku najprej za novega ljubljanskega nadškofa, p. Staneta Zoreta, potem pa tudi za pogumen in vesel pogled na vesoljno Cerkev in na vso človeško družino. Hvala, hvala vsem!
Msgr. dr. Jurij Bizjak, škof
November smo začeli s praznikom vseh svetnikov, z dnem, ko se srečujeta smrt in življenje; za mnoge je to »dan mrtvih«, za kristjana je »dan živih«, dan vstajenja in življenja. Ne moremo pri tem mimo dejstva, da je danes tudi med »praktičnimi« kristjani nemalo takih, ki se jim življenje po smrti »na oni strani« zdi nekaj neverjetnega, nesprejemljivega. Res se pri tem zaman oziramo po materialnih dokazih; tu se srečamo z jedrom tiste razsežnosti človekovega bivanja, ki mu rečemo vera. Res pa je tudi, da gre za prepričanje, ki je od davnine človeka prevevalo in prav z ozirom na večno življenje utemeljevalo tudi vrednost tega življenja, tukaj in zdaj.
Dostojevski v romanu Besi pravi: »Moja nesmrtnost je nujno potrebna, ker si Bog ne more privoščiti, da bi zatrl ogenj ljubezni do njega, ki ga je sam prižgal v mojem srcu. Začel sem ga ljubiti in se veseliti njegove ljubezni; je mar možno, da bi On ugasnil mene in ta ogenj veselja in me spremenil v nič! Če Bog je, sem tudi jaz nesmrten.«
Misli današnje nedelje so naravnane na hvaležnost, zahvalo v prvi vrsti Bogu, pa tudi vsem, po katerih na Bog podarja svoje darove. Marsikomu je v današnjem svetu računalništva, ko nam je dano uporabljati res občudovanja vredna odkritja človekovega uma, ta misel tuja in kvečjemu postavlja vprašanje, komu in čemu naj bi se sploh zahvaljevali. Marsikomu pa že »po naravi« beseda zahvale gre težko z jezika. Pa vendar hvaležnost spreminja svet: po njej postaja prijaznejši, bolj vesel, hvaležnost opogumlja in ustvarja pristnejše medčloveške odnose. Mar nismo drug od drugega odvisni, mar nismo drug za drugega odgovorni: še en vzrok več za hvaležnost.
Za pristnejše medčloveške odnose je papež Frančišek v soboto, 26. oktobra 2013, na trgu sv. Petra v Rimu ob srečanju družin iz več kot 70 držav  pred več kot sto tisoč glavo množico vernikov poudaril tri ključne besede, ki pomagajo k uspešnejšemu odnosu med člani družine: »Prosim (smem), hvala in oprosti!«
Svetopisemsko sporočilo v 5 Mz 8,7-11 nas še posebej spodbuja k hvaležnosti Bogu:  »ko se boš najedel do sitega, zahvali Gospoda, svojega Boga«  - tako kot mama  uči svoje otroke, naj teti rečejo hvala, opomni Mojzes svoje ljudstvo, naj bo Bogu hvaležno za vse dobrine, in še podčrta, »glej, da ne pozabiš Gospoda – kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemskih vodá, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice, ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo, v kateri ne boš jedel kruha v revščini, kjer ti ne bo ničesar manjkalo...« - kot da govori o naši deželi, lepi deželi potokov in jezer, pšenice in ječmena, trte, oljk in medu. Mar naj ne bomo Bogu hvaležni za našo Slovenijo!
Apostol, ki tolikokrat spodbuja z veseljem se zahvaljujte Očetu, pristopa k vprašanju tudi z druge strani: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Res se lahko pohvalimo  z marsikaterim dosežkom, pa ob tem vrtajo vprašanja: Od kod pa tvoja volja in moč, da lahko delaš? Od kod razumnost, da lahko načrtuješ? Od kod zdravje, da ohranjaš svoje sposobnosti? Ali so to res sami po sebi razumljivi darovi? Pavel v pismu Efežanom na kratko piše: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse«(Ef 5,20).
Res se imamo Bogu za marsikaj zahvaljevati, ne le za sadove zemlje, ki nam dajejo vsakdanji kruh, ampak tudi za mnoge stvari, ki se nam navadno zde same po sebi umevne in morda sploh ne pomislimo, da bi se morali zanje zahvaliti:
- da znamo in moremo delati: pomislimo na dobrine kot so zdravje, volja za delo, prizadevnost in vztrajnost;
- da znamo in hočemo pošteno živeti: pomislimo na dobrine kot so vestnost, odgovornost, prizadevanje za pravičnost;
- da so okoli nas dobri ljudje, pripravljeni prisluhniti in pomagati, dobri sosedje, s katerimi nam je dano živeti v prijateljstvu, saj hvaležnost gradi mostove med ljudmi in utira pot k Bogu.

Zadnja sprememba ( sobota, 08. november 2014 )
 
Verne duše (31. navadna nedelja) - A (02. 11. 2014)

Tvojim vernim Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči


Na današnji dan, ki je kakor podaljšek včerajšnjega praznika vseh svetih Cerkev s svojo materinsko ljubeznijo objema vse pokojne skozi vso zgodovino in še posebej verne duše, ter jih izroča Očetovemu usmiljenju. Svetopisemski odlomki želijo hraniti in poživiti našo izkušnjo vere, upanja in ljubezni v odnosu do smrti in do pokojnih.

 
Smrt je brez dvoma tragedija brez primere tako za tistega, ki odhaja kot za tistega, ki ostane. Toda Božja beseda nam odkriva še drugi obraz smrti, obraz… sestre (sv. Frančišek). 
31_navadna.jpg
Zagotavlja nam, da smrt ni brodolom brez rešitve, totalni poraz osebe, ki strmoglavi v prepad brez dna in se izgubi v nič. Smrt za človeka ni absolutno zlo. Je prehod, skozi katerega oseba preide iz enega načina življenja, ki ga poznamo, v drugo, neznano, novo in neizmerno višjo obliko življenja. To je nekako tako, kot če bi prešli iz sobe, kjer je tema v drugo, vso razsvetljeno. »Življenje se spremeni, ne pa uniči.« (Hvalospev za pokojne). Nadaljuje se onkraj smrti. Kot vlak, ki zapelje v temen predor in se zdi, da se bo v njem izgubil. Toda nadaljuje svojo pot na drugi strani, skozi drugo pokrajino. Tako, kot ladja, ki se oddaljuje in postaja vedno manjša vse dokler ne izgine na obzorju, kot bi jo pogoltnilo morje. Vendar nadaljuje svojo pot pod drugim nebom in v drugem morju. Bili bi zares kratkovidni, če bi mislili da je neizmerni ocean le delček, ki smo ga navajeni videti. To življenje, ki teče preko smrti v »večno življenje«, je za nas, ki smo še na poti, neznana stvarnost. Toda tisti, ki je prestopil prag smrti začne okušati to novo stvarnost: neizrekljivo presenečenje, ki ga pripravlja Božja ljubezen! Pripravljati presenečenja je lastno ljubezni. Ne moremo odreči tega veselja neskončni Ljubezni, ki je Bog. Podobe, ki jih najdemo v odlomkih današnje Božje besede nam, četudi v nejasnih obrisih, dajejo slutiti presenečenje, ki ga pokojni že uživajo. 
»Duše pravičnih so v Božjih rokah… Oni so v miru« (Mdr 3, 1.3). To so najbolj ljubeznive roke in najbolj zagotavljajoč objem, kar jih je mogoče sanjati. »Ali ne opazimo Božjih rok, ki nas varujejo« (P. Claudel). Verni to ve, a tega ne vidi in ne čuti.
Lahko se zgodi, da nekdo vse življenje, iz različnih razlogov, nikoli ne začuti te Očetove navzočnosti. Toda s smrtjo se odprejo oči in se odkrije resnica: že prej si bil v rokah Njega, ki te je od vekomaj hotel in ki te bo za vedno obdržal pri sebi; toda zdaj to okušaš z neizmernim veseljem. Kje so naši pokojni? Tam so, v Božjem objemu, »v miru«. Kadar molimo »naj počivajo v miru« ne prosimo zanje nezavestno spanje, ampak polnost otroškega odnosa z Bogom in zedinjenja z brati: glejte, to je mir! Zdaj okušajo vso resnico in sladkost tistega »Blagor!«, ki ga je Jezus ponavljal v evangeliju, ki smo ga slišali včeraj: »bodo potolaženi…, nasičeni…, gledali bodo Boga« (prim. Mt 5,1-12 a).
Zdaj so deležni velikega praznika, kjer bo Bog »uničil smrt za vselej… in obrisal vse solze« (Iz 25, 6-9). To je slavje življenja in veselja. To je zemeljsko potovanje osebe, ki se sklene s prihodom domov: odprejo se vrata in oseba se sreča z družino, sprejme jo Bog in množica v prazničnem razpoloženju. »Zame umreti pomeni iti domov. To ni konec, ampak samo začetek. Ko umremo gremo k Bogu in k vsem tistim, ki smo jih poznali in ki so odšli pred nami: naša družina in naši prijatelji nas bodo tam čakali. Nebesa morajo biti lep prostor« (bl. mati Terezija iz Kalkute).
»Smrt nam pomaga, da zdrsnemo v Boga« (hebrejski pregovor). To je trenutek dokončnega srečanja z Njim. Vsak človek je rojen za to srečanje: »Najbolj fantastično srečanje, ki si ga je mogoče predstavljati, je srečanje z Bogom-Ljubeznijo.« Tako je rekel Abbe' Pierre, ki je zatrjeval, da je, ko je molil Zdravamarijo, imel navado zamenjati zadnje besede »zdaj in ob naši smrtni uri« z »zdaj in ob uri našega srečanja.« Smrt je torej velik preobrat, odločilen dogodek življenja. »Konec zemeljskega življenja ima, v krščanskem pojmovanju, podobo 'prehoda', mostu, ki vodi iz  življenja v življenje, od krhkega in negotovega veselja v tem življenju k polnosti veselja, ki ga pripravlja Gospod svojim zvestim služabnikom: Vstopi v veselje svojega Gospoda! (Mt 25, 21)« (J. Pavel II, Pismo starejšim).
O smrti imamo zares dobro novico: On, ki jo je z ljubeznijo sprejel, jo je premagal in to je zdaj dosegljivo tudi nam. Glejte, kje temelji krščanska izkušnja, tistih, ki živijo »v veri v vstalega Gospoda« in v »blaženem upanju, da bomo skupaj z umrlimi brati in sestrami vstali v Kristusu v novo življenje« (današnja liturgija). In ljubezen se neprestano obnavlja. V resnici se povezava z umrlimi s smrtjo ne prekine. Odnos ni prekinjen, dialog se nadaljuje. Kdor dospe do Boga ne zapusti svojih dragih. Ostane nevidno, a resnično prisoten. Umrli niso spomini, ampak konkretne osebe. Niso prijatelji od včeraj, ampak današnji prijatelji.

Zadnja sprememba ( sobota, 01. november 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 604