OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. adventna nedelja, 23.12.2018

Marija, vzor vere

4_adventna.jpeg

»Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27)  Predstavljajte si prizor:  Jezus je ravnokar očaral množico poslušalcev in neka ženska, verjetno mati, zavpije: »Res si moral imeti čudovito mater!«

Jezus je verjetno odgovoril nekako tako: »Da, imel sem čudovito mater, vendar čudovito v tistem smislu, na katerega vi še pomislite ne. Ni bila čudovita zato, ker me je biološko rodila, to delajo vse matere. Veličastna je zato, ker me je rodila v veri.«

Na tem mestu, pa tudi na drugih mestih, kjer Jezus govori o svoji materi, moramo biti zelo pazljivi, da bomo pravilno razumeli, kaj Jezus dejansko pove o njej. V evangelijih so mesta, kjer na prvi pogled o njej ne govori zelo spoštljivo, v resnici pa je ravno obratno. Na primer tisti dogodek v Mt 12, ko mu je nekdo prišel povedat: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj,« Jezus pa je odvrnil: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na ljudi, ki so sedeli okrog njega, ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«

Ali se je Jezus hotel s tem distancirati od svoje matere? Nikakor. Hotel je le pokazati, kaj ju v resnici najmočneje povezuje: izmed vseh ljudi v evangelijih je namreč Marija najodličnejši primer človeka, ki posluša Božjo besedo in jo ohrani. Predvsem zato jo ima Jezus za svojo mater, čeprav je seveda tudi njegova biološka mati. Roditi Kristusa/Maziljenca je več kot le biologija.

Še več. Nekaj takega se zahteva tudi od nas. Kako?

Če pogledamo, kako je Marija rodila Jezusa, vidimo, da se to ni zgodilo kar v trenutku. Tako kot biologija se tudi vera zanaša na določen postopek, ki poteka v več ločenih organsko povezanih stopnjah. Katerih? Kakšen je postopek, po katerem mi rodimo vero na ta svet?

Najprej mora Sveti Duh tudi nas oploditi, kakor je oplodil Marijo. Božji besedi moramo omogočiti, da se toliko ukorenini v nas, da dejansko postane del našega telesa.

Nato moramo tako kot vsaka nosečnica z ljubeznijo negovati svojo nosečnost in ščititi to, kar raste v nas, dokler ni dovolj močno, da lahko zaživi samostojno, zunaj nas. Ta postopek, ki ga poznamo kot nosečnost, pa pogosto spremljajo jutranje slabosti, bruhanje in raztegovanje trebušnega tkiva, ki lahko na telesu pusti neizbrisne strije, kot brazgotine.

Na koncu seveda moramo roditi. Kar smo z vso ljubeznijo negovali v sebi, se mora ob svojem času, ko doraste, rodi ven iz nas. To je vedno  povezano z močnimi bolečinami. Poroda brez bolečin pač ni.

Rojstvo pa je šele začetek materinstva. Marija je rodila dojenčka, nato pa ga je morala leta in leta negovati, hraniti, vzgajati, skrbeti zanj, dokler ni odrasel. Dojenček v betlehemskih jaslih še ni Kristus/Maziljenec, ki oznanja, ozdravlja in umre za nas. Vsaka mati svojega otroka rodi dvakrat, najprej kot dojenčka in nato kot odraslega.

To je druga stopnja materinstva. Ko otrok odrase, dozori, postane samostojna osebnost s svojo usodo. Tedaj mora mati sama v sebi sprejeti težko odločitev. Sprejeti mora, da marsičesa ne bo razumela, ne bo vedela, da bo lahko živela v tej napetosti, da se otroka ne bo oklepala, da mu bo dovolila, da gre. Mora ga izpustiti, da bo lahko tisto, kar je bilo nekdaj  brezpogojno njeno, zaživelo v svoji samostojnosti. Bolečine ob dojenčkovem rojstvu so pogosto malenkost v primerjavi s tem drugim trganjem vezi.

Vse to je morala preživeti tudi Marija, da je lahko dala svetu Kristusa: nosečnost od Svetega Duha, rast otroka v sebi, rojstvo, negovanje in vzgoja do odraslosti in nato odločitev, da ga izpusti iz svojega objema, da bo lahko živel svoje življenje, ne njenega. Ko je žena iz množice zaklicala Jezusu: »Res si moral imeti čudovito mater!«, je Jezus s svojim odgovorom imel vse to v mislih. Marija je bila čudovita mati, vendar na način, ki daleč presega preprosto dejstvo, da je biološko rodila Jezusa. Poslušala je Božjo besedo in jo je ohranila. Ta njena poslušnost je v prvi vrsti dala svetu dete Jezusa in odraslega Kristusa, bolj kot njeno biološko materinstvo.

In Marija si želi, da jo v tem posnemamo, ne pa občudujemo. Tudi naša naloga je, da rodimo Kristusa. Marija nam je pokazala, kako: naj se Božja beseda zakorenini v vas in vas oplodi. Nosite, negujte in hranite jo v sebi s svojim lastnim življenjem, sprejmite bolečino, ki jo prinese rojstvo, nato jo leta dolgo ljubeče negujte skozi otroštvo do odraslosti; končno pa, med tem in posebej na koncu, pojdite vase, sprejmite bolečino tega, da ne razumete, in pustite, da gre.

Božič ni nekaj samodejnega, ne zgodi se kar sam od sebe. Začel se je z Marijo, toda vsak izmed nas mora prispevati svoje, da bo vera v svetu postala meso.

Zadnja sprememba ( nedelja, 23. december 2018 )
 
3. adventna nedelja, 16.12.2018

Adventno hrepenenje

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo,

z zahvaljevanjem.  In Božji mir, ki presega vsak um,  bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

(iz današnjega drugega berila, Flp 4,4-7)

3_adventna.jpeg

Pierre Teilhard de Chardin je nekoč izjavil, da bosta po njegovem mir in pravičnost prišla k nam, ko bomo dosegli dovolj visoko psihično temperaturo, da bomo lahko sežgali vse, kar nas razdvaja. Za prispodobo je uporabil načelo iz kemije: Včasih ležita dva elementa skupaj v laboratorijski posodi in sploh ne reagirata med seboj, dokler jih ne segrejemo do temperature, pri kateri se zlijeta.

Res čudovita prispodoba adventa. Kaj je advent?

V adventu se moramo posvetiti svojim hrepenenjem. V adventu naj nam koprneče želje toliko dvignejo psihično temperaturo, da se bomo končno premaknili, da bomo podrli okope opreznosti, začeli upati v nove poti in tvegali intimnost.

Janez od Križa ima podobno prispodobo:  Intimnost z Bogom in s soljudmi bomo dosegli šele, ko bomo ogreti do temperature vnetišča. Vse preveč svojega življenja namreč, po njegovem, preživimo kot sveže in mokre klade, ki leže sredi ognja ljubezni in čakajo, da bodo zagorele, vendar se nikakor ne vnamejo, ker so premokre. Da bomo lahko zagoreli, se moramo najprej posušiti in doseči temperaturo vnetišča. Do tega lahko pridemo tako kot mokra klada sredi ognja, da najprej dolgo časa cvrčimo v plamenih, dokler se ne izsušimo.

Kako cvrčimo psihološko in duhovno? Po Janezu od Križa s tem, da prenašamo bolečine osamljenosti, nespokojnosti, nemira, bojazni, razočaranj in nepotešenih želja. V teh mukah nepopolnosti naša psihična temperatura narašča, dokler nazadnje ne doseže vnetišča, kjer se končno odpremo za združitev na nov način.

Tudi to je podoba adventa.

Ves advent se ukvarja z osamljenostjo, toda osamljenost je zapletena reč. Nobelova nagrajenka Toni Morrison jo takole opisuje:

»Obstaja osamljenost, ki jo lahko zibljemo. Prekrižamo roke, pritegnemo kolena in zibljemo, zibljemo … To je nekakšna notranja vrsta, ovije nas tesno kot koža. Obstaja pa tudi osamljenost, ki se brez cilja potika okrog. Nobeno zibanje je ne zadrži. Živa je, neodvisna. Suhost, ki se širi na vse strani in v kateri naši lastni koraki odmevajo, kot da prihajajo od nekod daleč.«

Vsi dobro vemo, kaj želi pisateljica povedati, posebej nam je znana druga osamljenost, ki se klati okrog in muči dušo. Ponoči nam krade spanec, podnevi pa nas vznemirja, da tudi v lastni koži komaj zdržimo.

Kaj nas to uči? Osamljenost nas uči, da smo več kot kateri koli trenutek našega življenja, več kot kateri koli položaj, v katerem smo, več kot katero koli ponižanje, ki smo ga doživeli, več kot vsaka zavrnitev, ki smo jo prestali, in več kot vse omejitve okrog nas. Osamljenost in hrepenenje nas poneseta onstran nas samih. Kako?

Tomaž Akvinski je učil, da nekaj lahko dosežemo na dva načina: da tisto posedujemo ali s pomočjo hrepenenja, želje. Kar ljubimo, bi radi tudi posedovali, toda pogosto to ni mogoče.

Posedovanje je omejeno, hrepenenje pa je neskončno. Posedovanje postavlja pregrade, hrepenenje pa jih podira. Naj navedem Karla Rahnerja: samo v muki zaradi nezadostnosti vsega, kar nam je dosegljivo, spoznavamo, da smo več od omejenosti svojega telesa, več od svojih sedanjih odnosov in vezi, več od svojih službenih karier, od svojih dosežkov in od konkretnega položaja, v katerem živimo, delamo in umiramo.

Osamljenost in hrepenenje nam omogočata, da se preko želje/hrepenenja dotaknemo tistega največjega, kar je Bog pripravil za nas. Mistiki nam govore, da v svojem hrepenenju intuitivno spoznavamo Božje kraljestvo. To pomeni, da v svojih hrepenenjih zaznavamo globlji načrt stvari. In kaj je to?

Sveto pismo nam govori, da Božje kraljestvo ni v prehranjevanju, pitju ali telesnih užitkih, ampak da je to srečanje pravičnosti, miru in veselja v Svetem Duhu. Na koncu koncev je ravno to tisto, kar si v svoji osamljenosti in hrepenenju tako močno želimo: izpolnitev, enost, zaupnost, popolnost, ubranost, mir in pravico. Včasih seveda iz naših fantazij in sanjarjenja to ni tako razvidno. Božje kraljestvo je videti nekaj dosti bolj vzvišenega in svetejšega od tistega, kar si pogosto želimo: seks, maščevanje, slava, moč in oblast, uživanje. Tudi v teh fantazijah, če so še tako trapaste, vedno tiči globlje hrepenenje po pravici, po miru, po veselju, po enosti s Kristusom.

Osamljenost in hrepenenje sta lakota in energija, ki nas neprestano, brez predaha žene onstran sedanjega trenutka. S pomočjo obeh intuitivno spoznavamo Božje kraljestvo.

Advent je hrepenenje, je ustvarjanje stika, je spodbujanje hrepenenja, da bi nam narasla psihična temperatura, je cvrčanje mokre in sveže klade v plamenih zaupnosti, je intuitivno spoznavanje Božjega kraljestva, ko preko hrepenenja zagledamo, kakšen bi bil lahko svet, če bi prišel Mesija in skupaj z nami vzpostavil na zemlji pravičnost, mir in edinost.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. december 2018 )
 
Razstava jaslic
plakatjaslicepomanjsan.jpg
Zadnja sprememba ( torek, 11. december 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 863