OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
18. nedelja med letom, 4.8.2019

Nečimrnost čez nečimrnost

cantalamessa_2008_2.jpg

Ena od temeljnih človeških izkušenj, s katero se z večjo ali manjšo jasnostjo v določenem trenutku življenja sreča sleherni človek, je naslednja: lastna negotovost in minljivost, nezadržno odtekanje časa in stvari. Pred to ugotovitvijo so možne različne drže. Božja beseda tega tedna nam vse to osvetli in nas vabi, da se ob tem odločimo.

V prvem berilu slišimo znameniti pridigarjev vzklik o nečimrnosti vseh stvari:

»Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost! Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga. Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Da, vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost.«

Te besede odsevajo neko edinstveno stanje vere: stanje, ko človek veruje v obstoj Boga in v njegovo sodbo, ni mu pa še jasno razodeto, kaj in kako bo z njegovim bivanjem, njegovim življenjem po smrti. Največ, kar lahko človek pričakuje kot povračilo za dobro, ki ga je storil, je dolgo življenje in številno potomstvo; toda istočasno človek odkrije, da se te stvari na isti način dogajajo tako brezbožnim kot pravičnim.

Ko v tem položaju človek vsaj malo pomisli na lastno usodo, jo doživi kot absurdno. Pred nami je ponavljajoča podoba o dimu in cvetu. Pomen izraza nečimrnost izhaja iz hebrejske besede in pomeni paro, ki se razblini v zraku. Neki psalm pravi: »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine.« Človek je kakor trava in kakor cvetica na polju: trava se posuši, cvetica ovene (prim. Iz 40,6-7). Vse to kaže na stanje zbeganosti, ki mu lahko le vera v Boga in velika ljubezen do življenja preprečijo, da bi se spremenilo v obup in odprto upornost.

Preidimo sedaj k evangeliju, da bi videli, s kakšno lučjo ta obsije človekov temeljni problem. Priložnost je še kako konkretna.

Nekdo prosi Jezusa, da bi posredoval pri sporu med njim in njegovim bratom glede vprašanja dediščine:

»Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.«

Verjetno težava ni bila v tem, kako razdeliti dediščino, ampak če jo sploh deliti. Da ne bi drobili očetove dediščine (običajno manjše obdelovalne površine), se je pogosto dogajalo, da je najstarejši sin podedoval vse, ostali bratje pa so se morali zadovoljiti z očetovimi premičninami. Omenjeni človek prosi Jezusa, naj bi prepričal njegovega brata, da bi si delila dediščino, da bi se tako tudi on lahko poročil in si ustvaril svoje življenje (vedno aktualni povod za spor; kolikokrat vprašanje dediščine zastruplja družine, spremeni brate in sestre v sovražnike, med seboj se ne pozdravljajo več in se celo vlačijo po sodiščih!). Jezus je odgovoril:

»Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

Jezus se ni hotel postaviti na stran enega brata nasproti drugemu, čeprav bi bilo to pod krinko vzpostavljanja pravičnosti. On je prišel oznanjat Božje kraljestvo, ki je pravičnost pred Bogom, ne le pred ljudmi; zato odkloni, da bi bil razsodnik v vsakdanjih vprašanjih interesov med ljudmi. S priporočilom, ki sledi ( »Varujte se vsake pohlepnosti!« ) nam pojasni, kaj je napaka obeh bratov: iz zemeljskih dobrin sta napravila najpomembnejšo stvar njunega življenja in pred njimi vse ostalo stopa na drugo mesto. On je rekel: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). Mladenič, ki je v igri, je ta red postavil popolnoma na glavo. Zato razumemo, zakaj Jezus ni uslišal njegove prošnje, medtem pa brez pomišljanja odgovori drugemu mladeniču, ki ga je vprašal, kaj naj stori, »da bom deležen večnega življenja« (Lk 18,18).

Da bi pojasnil, kako je lahko drža obeh bratov nevarna, Jezus doda, kot to pogosto stori, priliko:

»Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?' Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?'.«

Znano je, da na vzhodu radi govorijo v prilikah. Neki učenec se je nekoč pritoževal nad učiteljem, zakaj vedno pripoveduje zgodbe, nikoli pa ne pove njihovega pomena. Učitelj mu je nato odgovoril: »Kaj bi rekel, če bi ti nekdo ponudil sadež, ki bi ga, preden bi ti ga dal, prežvečil?« Tako dela tudi Jezus. On noče »prežvečiti« sadeža, ki nam ga daje. Nam pusti, da priliko razvozlamo in jo naobrnemo na življenje. Zadovolji se s tem, da spravi v tek naše razmišljanje s tistim zadnjim vprašanjem, ki pa se ne tiče več samo bogatega neumneža iz prilike, ampak vsakega poslušalca: »in kar si pripravil, čigavo bo?«.

V eni stvari evangelij soglaša z izraelskimi modreci, med katerimi je tudi Pridigar: kot neumnost obsoja kopičenje, življenje, ki je podobno mravljam, ki nenehno nosijo na kup za zimo, za katero niti ne vemo, če bo kdaj prišla.

Nihče ne pravi, da človeku ni treba delati, razvijati industrijo, napredovati. Obsoja pa življenje za kopičenje, ko človek postaja stroj za služenje denarja. Potrebno je služiti denar, da bi živeli, ne pa živeti, da bi služili denar.

Kolikokrat je morda tudi iz naših ust prišel vzklik iz prilike: »Neumnež! Kdo te sili, da tako delaš?!«. Vzemimo primer mafijskih šefov. Ti živijo bedno življenje: nenehno se selijo iz kraja v kraj, živijo v ilegali, ker jih je strah, da bi jih likvidirali njihovi rivali ali policija; niti ne morejo užiti nakopičenega bogastva, da ne bi bil sumljiv njegov izvor.

In vendar si nenehno prizadevajo za osvojitev novih trgov, da bi izločili tekmeca, podkupili funkcionarje. Zadovoljijo se z dejstvom, da v njihovem ozkem krogu sorodnikov in rojakov priznavajo njihovo avtoriteto in imajo strahospoštovanje do njihovega imena. Mladim je potrebno pomagati razumeti, da mafijci niso veliki prekanjenci, ampak veliki neumneži, ali bolje ubogi bolniki.

Zadnja sprememba ( sobota, 03. avgust 2019 )
Preberite več...
 
17. nedelja med letom, 28.7.2019

H KAKŠNEMU BOGU MOLIM?

Med težavami, s katerimi se ljudje kar pogosto zatečejo k duhovniku, so prav težave z molitvijo. Radi bi molili zbrano, pa jim to ne uspe. Zmanjka jim časa za molitev. Nekaterim je nerodno, češ da nikoli ne molijo s svojimi besedami, ampak uporabljajo le molitvene obrazce. Tudi meni molitev predstavlja težavo, saj večkrat ne zmorem zbrano moliti ali pa si ne vzamem dovolj časa zanjo. Celo veliki svetniki so poznali krizo molitve, ko na primer v molitvi niso občutili božje navzočnosti, ampak eno samo »puščavo« ali »noč duha«. Zato z zanimanjem prebiram današnji evangelij, ki nakazuje, da so tudi Jezusovi učenci imeli težave z molitvijo, saj so ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1). Kolikokrat je ta iskrena prošnja tud8i naša prošnja, ko se znajdemo v težavah pri molitvi.

17_med_letom.jpeg

Na prošnjo učencev, naj jih nauči moliti, jih Jezus nauči očenaš. Tega tudi mi pogosto molimo, čeprav v obliki, ki je zapisana v Matejevem evangeliju. Jezus začne »učno uro« o molitvi s ključno besedo Oče – Abba. Sveto pisemski strokovnjaki pravijo, da to aramejsko besedo prevajamo z ljubkovalnim izrazom »očak, ati …«

Kristus molitev začenja domače in prisrčno ter nas tako s prvo besedo usmeri k podobi Boga, ki sloni na temeljni človeški izkušnji, na zaupanju, ki ga ima otrok do očeta in do svojih staršev. Zupani naziv oče, očka naj opredeljuje tudi našo molitveno držo. Šele ko imamo občutek, da smo popolnoma varni, v naročju nekoga, ki nas zares sprejema in nudi varnost, lahko začnemo moliti.

Kristjani na svojih srečanjih, na primer mašah, skupaj zmolimo očenaš; tudi svoje prošnje običajno sklenemo s to molitvijo. Tako si prikličemo dejstvo, da je naš Bog oče in k takemu Bogu molimo. Naše besede usmerjamo k Bogu, ki nam ga je njegov Sin predstavil kot očeta, kot osebo, vredno zaupanja in s katerim smo lahko domači, saj je »očka«. Ko duhovni pisatelj Henry Nouwen govori o težavah pri molitvi, poudari, da se moramo na začetku molitve vedno vprašati: »Kakšen je Bog h kateremu molim?« Da je Bog kakor oče, je odlična priprava za našo molitev, ki nas bo varovala tudi pred raztresenostjo. Zato si pred molitvijo recimo: »Pogovarjal se bo z Očetom.« Oče da otrokom to, kar je dobro. V zavesti, da je Bog naš oče, verujemo, da nam bo naklonil to, kar je za nas dobro. V zadnjem delu evangelija (11-13) zato Kristus primerja naš odnos z Bogom z odnosom očeta do otrok in nam zagotavlja,  da je človeški oče lahko hudoben, pa bo dober do otrok, kako bi mogel biti nebeški Oče gluh za naše molitve.

Zato se vedno, ko začnemo moliti, postavimo pred Gospoda, neskončno ljubečega Očeta. Kdor ne ljubi Boga in kdor ni izkusil njegove ljubezni, bo težko molil, če sploh bo. Prav tako tisti, ki ne moli, Boga ne ljudi: Tako je molitev pokazatelj in preizkus našega odnosa do Boga. Bolj kot smo zaupljivi z Gospodom, bolj kot ga imamo za očka in bolj kot verujemo v njegovo dobroto, bolj se mu bomo bližali v molitvi.

Pa še en premislek ob Jezusovi podobi Boga kot očeta. Za očeta, za starše si najdemo čas. Kdor ne najde časa za očeta, je slab otrok. In  če mi ne najdemo časa za nebeškega Očeta v molitvi, se še lahko imenujemo božji otroci? Ali nismo takrat izredno slabi otroci? 

Zadnja sprememba ( nedelja, 28. julij 2019 )
 
16. nedelja med letom, 21.7.2019

Pomembnost poslušanja

Neka žena je v nedeljo namesto kosila položila na mizo kup sena. Družini  je vzelo sapo, a si nihče ni upal reči niti besedice. Takrat je besedo povzela mama: »Petnajst let že kuham in postavljam pred vas dobra jedila, a v vseh teh letih ni še nihče rekel, da je kosilo dobro.  Niti da ni dobro!«

16_med_letom.jpeg

Bolj kot plačila si je mati želela prijazne besede, prisrčno pohvalo in zahvalo … Kuhanje, strežba in druga vsakdanja opravila so v ospredju tudi v današnjem evangeliju. Marta kuha in pripravlja mizo, Marija pa sede in posluša Jezusa (prim. Lk 10,39). Jezus Marti prizna, da »skrbi« in ji na nek način da vedeti, da je opazil njeno skrb, a obenem še bolj pohvali njeno sestro Marijo, ki mu prisluhne. Kot nam pove začetek evangelija, je Jezus prišel iz pota. Verjetno je bil utrujen, a najbrž tudi potreben prijazne besede in tega, da mu nekdo prisluhne. In to je storila Marija, ki je »poslušala njegovo besedo«. Tako Jezus, čeprav Božji Sin, pokaže na pristno in globoko človeško potrebo, ki jo dobro opažamo tudi pri današnjih ljudeh: Človek potrebuje poslušanje, sprejetost, razumevanje. Človek ni samo materialno  bitje in ne potrebuje samo gmotnih dobrin, ampak tudi poslušanje in sprejetost, razumevanje. Človek ni samo materialno bitje in ne potrebuje samo gmotnih dobrin, ampak tudi poslušanje in sprejetost. Kolikokrat kdo od starejših reče: »Saj nič ne potrebujem, le obiščite me, pogovorite se z menoj in pokažite mi, da sem vam dragocen!« Številni mladostniki ne cenijo materialnih dobrin svojih staršev, ker v njih ne vidijo ljubezni. Koliko raje bi videli, če bi jim starši naklonili malo več časa in pozornosti. Kako napačno ravnajo starši, ki menijo, da je pomembno samo to, da dajo otrokom najmodernejša oblačila in igrače, dober računalnik in televizor, medtem ko otroci potrebujejo njihovo ljubezen in čas! Kolikokrat napačno mislijo, da bodo otroci zadovoljni, če jim nudijo materialno ugodje, a jih ne vzgajajo. Otroci potem nimajo vrednot, po katerih bi živeli. Kako naj se v življenju orientirajo, če nimajo ver iz katere bi živeli.

Poslušanje drugega je nadvse pomembno. To je prvo sporočilo današnjega evangelija. V enakem slogu zato Jezus poudari, da je najpomembnejše poslušanje njegove besede: »boljši del, ki ne bo odvzet«. S tem noče zanikati skrbi za hrano in materialnost nasploh, a pomembnejše od tega je poslušanje njegovih besed, »ki ne bodo prešle« (Lk 21,33). Ljudje, ki bodo poslušali Jezusa in živeli po njegovih besedah, bodo tudi druge stvari postavili na pravo mesto. Zato v vsakdanjem življenju potrebujemo čas za poslušanje Jezusove besede, to je čas za molitev, za mašo in branje Svetega pisma.

To postavlja pred nas tudi poseben počitniški izziv. Večina ljudi, žal tudi številni kristjani, med počitnicami poskrbi le za oddih in sprostitev. Skratka poskrbijo za svoje telo. Na žalost pa po dopustu ugotovijo, da se ne vračajo domov z večjo ljubeznijo v družini ter z večjo ljubezni jo do Boga: Kajti druga žalostno resnica počitnic je, da ljudje v tem času najprej opustimo mašo, zanemarimo molitev  in duhovno rast ter se tudi zato velikokrat naveličani, gotovo pa z manj smisla vračamo domov.

Enostranska skrb za telo se izkaže kot slepa ulica. Jezus nas vabi, da se ustavimo in prisluhnemo njegovi besedi. Prosimo ga pri današnji maši, da bi si znali vzeti čas za poslušanje njegove besede in poslušanje drugih ljudi ter bi znali poskrbeti za našo dušo in ne samo za naše telesne potrebe.

Zadnja sprememba ( sobota, 20. julij 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 897