OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. nedelja med letom, 29.1.2017

Pravi odnos do Boga

4_med_letom.jpeg

Zakaj v Matejevem Govoru na gori Jezus reče: Blagor ubogim v duhu, tistim, ki žalujejo, krotkim, tistim, ki so žejni pravičnosti? Je morda Jezus prepoznal v nekaterih kulturah željo, da bi se preveč zanašali nase? Včasih in morda pogosto imamo občutek, da se pri soočanju z izzivi, ki nam jih prinaša svet, lahko zanesemo zgolj na našo osebno moč. Gotovo zahodna kultura ceni predvsem lastni interes in se zanaša sama nase: "Bog je najprej sam sebi brado ustvaril".

Če se prepustimo tej miselnosti, bomo verjeli, da bomo prišli samo tako daleč, kot nas bodo vodili naši napori. Izpred oči izgubimo dejstvo, da smo ljubljeni Božji otroci in da si Bog želi stopiti v osebni odnos z nami. Tako pogosto nam ne uspe, kakor pogosto začutimo svojo lastno grešnost. To nas vodi do vprašanja, kako nas Bog sploh lahko ljubi glede na to, da smo tako nevredni. Morda se bomo počutili osamljene, polne skrbi in strahov. Na Boga se lahko začnemo zanašati samo, če naši napori spodletijo in ko nas življenje nauči, da nismo kos vsemu, kar nam življenje prinaša.

Moj prijatelj duhovnik mi je povedal, da je obiskal svojega duhovnega spreljevalca in mu pripovedoval o svojih notranjih bojih. Duhovni voditelj mu je odgovoril, da je prevzetnost vir njegovih bojev. Duhovnik si je mislil: "Pa saj nisem prevzeten." Duhovni spremljevalec ga je opozoril, da njegova prevzetnost izvira iz želje po tem, da se pri odpravi svojih napak ne bi zanašal na Boga.

Ko mi je prijatelj to pripovedoval, me je zadelo: "To sem jaz." Tudi jaz se ne želim pri odpravljanju mojih napak zanesti na Boga; namesto tega želim svoje pomanjkljivosti odpraviti sam. Toda spomnim se mnogo primerov za vsak blagor, pri katerem sem padel. Blagor ubogim v duhu: Kako pogosto sem poln samoopravičevanja, ko mislim, da me žalijo ali z mano ne delajo prav, zaradi česar moj odziv ni nič krščanski? Blagor krotkim: Kolikokrat mi je ponos preprečeval, da bi pomagal komu, ki je potreboval mojo pomoč, saj se nisem želel vmešavati ali se mi je preprosto mudilo? Blagor usmiljenim: Kolikokrat sem razburjen zaradi zgodb o krivicah, ki jih vsak dan spremljam, pa ne naredim ničesar, da bi se kaj spremenilo? Vsakokrat, ko sem poražen, lahko izgubim občutek za upanje in za zavedanje, da sem vreden ljubezni. Potreben sem usmiljenja, prek katerega bom spoznal, da potrebujem Božjo ljubezen in odpuščanje, da bi bil bolj podoben Kristusu in bi v večji meri postal človek, kakršnega si je Bog zamislil ob stvarjenju. Drži to tudi zate?

V današnjem prvem berilu nas Sofonija poučuje: "Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegove odlóke. Iščite pravičnost, iščite ponižnost". Ravno to so Božji služabniki, ki jih Jezus blagruje.

To pa ne zanika naših darov. Vsak od nas je bil obdarjen s talenti za prihajajoče Božje kraljestvo. Moramo jih razvijati in uporabljati. Ko smo v pravem odnosu do Boga, spoznamo, da so ti darovi odvisni samo od Boga. V drugem berilu nas Pavel opogumlja, naj takrat, ko darovi postajajo očitni, hvalimo Gospoda in ne sebe. Blagri nas opominjajo, katere kreposti moramo imeti.

Ko mi ni uspevalo živeti po blagrih, sem se spomnil besed sv. Anzelma. Naj ta molitev oživi tvoje hrepenenje, da bi bil Jezusov učenec: "Upanje mojega srca, moč moje duše, pomoč moji slabosti, s svojo močno dobrotljivostjo dopolni, kar poskušam v svoji nemoči … Čeprav te še ne morem ljubiti, kakor bi te moral, mi dovoli, da bo moje hrepenenje po tebi takšno, kakršna bi morala biti moja ljubezen."

4. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Tony Butel

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 29. januar 2017 )
 
3. nedelja med letom, 22.1.2017

Iz svetlobe v luč

Današnja berila so polna nasprotij: bogastvo in revščina, têma in luč, razdeljenost in edinost, odstop in vodenje. Izaija nam v svojih današnjih besedah ponudi podobo bogatih narodov, ki bodo ponižani. Napoveduje prihod odrešenika iz revne, neugledne dežele Galileje. Drugo berilo razodeva delitve v zgodnji Cerkvi, ko so novi kristjani iskali svoj jaz in so se običajno naslanjali na tistega, ki jih je krstil. Pavel jih opominja, da ima lahko Cerkev samo enega voditelja, Jezusa, križanega in vstalega Kristusa. Pavel odločno opominja Korinčane in tudi nas, da bi “se dopolnjevali v istem duhu in istem mišljenju.” V evangeliju slišimo, da se je Jezus (ki je bil v duhu in mišljenju popolnoma zedinjen z Bogom) umaknil, ko je slišal, da so prijeli Janeza, in se je odselil v Kafarnaum, od tam pa začel klicati svoje bodoče učence. Nazadnje 27. psalm oznanja: “Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se bal?” Lahko si zamislimo Davida in tudi Jezusa, ki kličeta h Gospodu v svoji temi in strahu. Dva tisoč let kasneje še vedno kličemo k Bogu, da bi nas izpeljal iz naše teme.

sveca.jpeg

V naši človeški izkušnji je težko prepoznati moč luči, če ne doživimo kake oblike psihične, čustvene ali duhovne tême. Ne moremo prepoznati miru, ki ga prinaša edinost, če nismo začutili bolečine, ki jo povzročajo delitve. Ne moremo vedeti, kakšen vpliv imamo lahko na drugega človeka ali na naš svet, če ne bomo videli praznine, ki jo povzročata osamljenost in pomanjkanje. V zgodovini so delitve puščale katastrofalne posledice. V Združenih državah je razdiralna volilna kampanja razdelila državo, ki se zdaj poskuša zediniti. Ko so sledili korakom Izaija in Pavla, so nam osebnosti, kot so Mahatma Gandhi, Martin Luther King ml. in danes papež Frančišek pokazale, da lahko živimo v miru in edinosti. Izziv za nas je, da najdemo način, ki bo deloval v naših skupnostih, na naših delovnih mestih, v naših domovih, v naših cerkvah in - kar je najpomembneje - v nas samih.

Kaj se pokaže, ko preiščemo svoja srca; kje smo? Je to têma: nevednost in samoopravičevanje? Ali živimo svoj čas z miselnostjo “mi proti njim” ali “moje proti tvojemu”? Ali darove, ki nam jih je dal Bog, zbiramo zase in jemljemo tistim, ki jih resnično potrebujejo? Medtem ko ljudje že po naravi gledamo na stvari črno-belo, pa Bog ni “ali - ali” Bog. Bog sprejema vse.

V današnjem berilu nas Bog sreča in hodi z nami v têmi, v razdeljenosti in osamljenosti ter nas kliče k luči, edinosti in delovanju. Kolikokrat v prezaposlenosti današnjega časa spregledamo Boga, ki nas neprestano in ljubeče kliče k polnosti?

V našem življenju je napetost med temo in lučjo, med delitvami in edinostjo, med umikom in vodenjem način, kako nas Bog vodi v globlji odnos. V nadaljevanju tega tedna zato poglejmo v svoje življenje in opazujmo, kako nas Bog kliče iz naše psihične, miselne ali duhovne teme v luč, od naših nepremišljenih besed in dejanj, ki delijo, do besed miru, ki imajo moč zdraviti in izboljševati odnose. Premislimo darove in talente, ki jih lahko delimo z drugimi, ki trpijo.

Koliko nas lahko odkrito reče, da smo “popolnoma zedinjeni v istem duhu in istem mišljenju”, drug z drugim in z Bogom. To je današnji izziv.

Avtor: Sue Robb

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 22. januar 2017 )
 
2. nedelja med letom, 15.1.2017
brezmadezno_srce.jpeg

Brezmadežno je srce device Marije, saj je sposobna Bogu v trenutku podariti svoje življenje. Prav nič ne razmišlja, kako se ji bo odziv na Božje povabilo izplačal. Razmišlja, kdo je tisti, ki ji take obljube daje. Danes, na tretji dan šolskega leta, pomislimo, kako bomo hrepeneli po novem, po lepoti svojega življenja v upanju in veselju.

Nazareška šola duhovnosti je zaupljiv pogovor z Bogom. Ker ima Marija čisto srce, lahko v svoje življenje sprejme novost, lepoto in upanje. Vse to, kar Bog daje in pomeni. Marija se sreča z angelom, a v njem vidi besedo samega Boga. 

Tudi mi imamo lepo priložnost, da naša molitev postane vse zaupnejša in vse lepša. Naj naše besede ne zvenijo v prazno, ampak postajajo vedno bolj prepoznavna govorica, ki bo, tako kot dela našega vsakdana, svetu prinašala Boga. Kako nekaj lepega je, če zmoremo zaživeti resnično duhovno poglobljenost z Bogom!

Tolikokrat se izgovarjamo, da nam naša molitev zelo malo pomeni, če molimo obrazce, ki nam jih je zapustila krščanska tradicija. Če čutimo tako, potem moramo resnično preiti k osebnem pogovoru z Bogom, da nam bo spet spregovoril. Marija zelo odločno pokaže, da Boga doživlja zelo osebno in ga tako želi tudi nagovarjati.

Če želimo resnično in iskreno moliti, je potrebno, da najprej sprejmemo svojo okolico takšno, kakršna je. Če je temačna in sovražna do nas, je tudi to lahko začetek naše molitve. Naj bo v našem odnosu do okolice iskrena želja po resnici, ki se bo svobodno razodevala po naših besedah.

Zadnja sprememba ( nedelja, 15. januar 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 752