OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Binkošti, 24.5.2015
binkosti_1.jpg
Pri maši na binkoštno nedeljo lahko kar vidimo ognjemete. V prvem berilu najdemo lep opis:  tega, kar se je dogajalo:
»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 
Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«

Ali ne bi bilo lepo, če bi mogli biti zraven? Si lahko predstavljate? Vendar ne pozabite, da gornje besede opisujejo mistično doživetje. Pisec pač ni mogel z običajnimi besedami opisati, kaj se je tem ljudem zgodilo, ker nikakor ni šlo za običajen dogodek. Tisto dogajanje je presegalo naravo. Mistiki na podoben način opisujejo svoja srečanja z Bogom. Tako oni kot pisec gornjega odlomka lahko le z nekimi primerjavami nakazujejo, kaj se je dogajalo.

Lahko bi rekel tudi tako: »Nekakšen zvok je prišel z neba, donelo je, uh … kaj bi rekel … donelo je kot veter! Ja, tako je bilo. Ni bilo sicer nobenega vetra, ampak če tako povem, je še najbližje. Potem pa še tisto, veste … a … videti je bilo kot jeziki, kot ognjeni jeziki. Pa dejansko sploh ni bil ogenj. V resnici tudi jezikov ni bilo. Toda prepričani smo, da je bil Sveti Duh, ki se je spustil na vsakogar izmed nas.«
Pa smo pri tem »pekočem« vprašanju: zakaj ti ali jaz ne bi mogla doživeti takega vstopa Svetega Duha? Zakaj ni zakramenta jezikov? Ali to pomeni, da nas ne napolnjuje Duh, kakor je napolnjeval tiste ljudi?

binkosti_2.jpg
Današnji verniki smo gotovo napolnjeni s Svetim Duhom. To je isti Duh, ki se je spustil na apostole in njihove tovariše. Vendar mi prejemamo ta dar na dosti manj dramatičen način. Že v Apostolskih delih 19, 1-8 lahko vidite, kako se je ta način razvijal: sv. Pavel je našel približno ducat učencev, ki še nikoli niso slišali o Svetem Duhu! Krstil jih je, »nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali.« To je bil pravi zakrament! Danes tudi mi pri krstu prejmemo Svetega Duha.

Zakaj ne prejmemo vsi daru prerokovanja in govorjenja v jezikih? Pavel čudovito obravnava to vprašanje v Prvem pismu Korinčanom, do pravega odgovora pa lahko pridemo tudi preprosto tako, da se zavemo, kakšna je resnična identiteta Svetega Duha, kaj Sveti Duh sploh je. Ne glede na vse darove, ki izvirajo iz njegove prisotnosti v vsakem izmed nas, je tisto bistveno, kar lahko povemo o Svetem Duhu, to, da je predvsem in samo Bog. Da. Tretja oseba Svete Trojice pride prebivat v nas, se naseli v nas. Vse drugo so le posledice te združitve.

Tako kot vse, kar je vsajeno globoko v nas, tudi Sveti Duh »rabi čas«, da doseže naše misli, naše besede in naša dejanja.  Kadarkoli odkrijemo v sebi drobec nesebične ljubezni ali veselja ali potrpežljivosti ali prijaznosti ali sposobnosti, da prenesemo stisko ali žalitve, kadar nas zamikata prijaznost ali skromnost, smo lahko prepričani, da v nas deluje Sveti Duh.

Te vrste dobre lastnosti so danes znamenja Svetega Duha, dosti močnejša znamenja kot viharni veter ali ognjeni jeziki.

Zadnja sprememba ( sobota, 23. maj 2015 )
 
Vabilo na koncert

brezmadezna.gif 

V nedeljo, 24. 5. 2015, ob 16:00 bodo v baziliki na Sveti Gori peli učenci glasbene šole Nova Gorica - oddelek petje - iz razreda prof. Vladimirja Čadeža. Na orglah jih bo spremljal Anže Vrabec, študent oddelka za jazz kompozicije v Celovcu ter priznani multi klavaturist, pianist ter dirigent. Kot gostja pa bo nastopila naša odlična sopranistka Polona Kante. 

Po sv. maši pa bodo imeli še koncert: Pot skozi Marijine skladbe. 

Prisrčno vabljeni!

Zadnja sprememba ( sobota, 23. maj 2015 )
 
7. velikonočna nedelja
Neki ugledni kristjan je izjavil: »Nikakor se nočem bahati in brez vsakega napuha vam zagotavljam, da sem se daroval Bogu predvsem zato, da bi rešil druge, in ne, da bi rešil sebe.« Marsikomu med nami se bo zdela ta izjava čudna, saj se nam zdi naravno in samo po sebi razumljivo, da je prva, če ne celo edina naloga našega krščanstva to, da rešimo svojo dušo. Če tako mislimo, potem se nam bo zdel čuden tudi današnji evangelij, v katerem Jezus zatrjuje: »Zanje se posvečujem …« (Jn 17,19) Poglejmo si to trditev po bližje.

7_velikonocna.jpg
 »Zanje« ali »v njihovo korist« ali »njim v pomoč«. Jezus človek je bil pripravljen vse storiti za dobro drugih. Cilj in smisel svojega življenja je opredelil z: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). Jezus je lahko delal čudeže, toda to svojo moč je uporabljal, da je pomagal drugim, ne sebi. Ko je bila množica na samotnem kraju lačna, je pomnožil kruh, da jih je nahranil, ko pa se je sam postil v pustinji, ni hotel kamenja spremeniti v kruh, da bi si potešil lakoto. Drugič spet je bil utrujen in si je želel poiskati malo počitka. S čolnom se je napotil na samoten kraj ob jezeru, ko pa je dospel, je bila tam že množica ljudi, ki so ga iskali. Ko je videl, da so kot ovce brez pastirja, je pozabil na svoj počitek in jim začel služiti. Skrb za druge ga je vodila vse življenje. 

Spoznanje, da evangelij od kristjanov zahteva, da aktivno skrbijo za materialno in duhovno blaginjo svojih bližnjih, je spodbudilo dejavnosti, ki jih lahko poimenujemo »socialni, družbeni evangelij«. Tisti, ki si prizadevajo odpraviti revščino in bolezni v svojem okolju in v drugih delih sveta, kažejo duha sočutja in nesebične skrbi za druge, kakor je delal tudi Jezus. Prvi del trditve »Zanje se posvečujem« poudarja dejstvo, da je skrb za druge središčna točka krščanskega evangelija.
 
7_velikonocna2.jpg
»… se posvečujem,« drugi del trditve, pa poudarja dejstvo, da je osebna posvetitev bistveni sestavni del tega, čemur rečemo biti kristjan. Ustvarja ravnotežje s prvim delom. Jezus je bil vedno ljudem na razpolago, pri tem pa ni pozabil posvečevati sebe. Tisti, ki se popolnoma predajo samo skrbi za druge, da pozabijo na svoje notranje življenje z Bogom, vidijo le eno stran kovanca. Kako naj človek opravlja Gospodovo delo, pri tem pa pozabi na Gospoda tega dela? Ljudje, ki se trudijo in prizadevajo, da bi pomagali drugim, morajo tudi skrbeti za svojo notranjo povezanost z Gospodom in se tako posvečevati, da se ne izgubijo v golem aktivizmu. Če »socialni evangelij« pravilno razumemo, vidimo, da predpostavlja osebni evangelij tesne povezanosti z Gospodom.

Kaj pa vidimo, če se ozremo okrog sebe? Vidimo lahko mnogo kristjanov, ki se tako intenzivno ukvarjajo s svojim lastnim odrešenjem in svetostjo, da popolnoma pozabijo na dejansko pomoč tistim, ki jim gre slabše kot njim samim. Taki kristjani poznajo samo osebni evangelij, popolnoma pa zanemarjajo socialnega, vidijo pač le eno stran kovanca. Poznamo pa tudi ljudi, ki se z vsemi močmi prizadevajo za družbeno pravičnost in mir, a se jim zdi moliti ali hoditi v cerkev zapravljanje časa. Poznajo pač samo socialni, družbeni evangelij in se ne brigajo za osebnega.

Kateri od obeh je boljši? Noben, če je izoliran, sam zase. Tukaj ne gre za odločanje ali-ali, kajti prizadevati si moramo za oba hkrati. Za tiste, ki hodimo v cerkev, je glavna nevarnost v tem, da preveč skrbimo le za svoje odrešenje in svetost, ob tem pa pozabimo na konkretno pomoč svojim bližnjim. To past je lepo opisal pesnik Henry van Dyke:
»Kdor le svojo dušo pripravlja za nebesa
in se drži samo te poti, ne bo dosegel cilja;
kdor pa hodi v ljubezni, bo hodil morda sam ne ve, kje,
toda Gospod ga bo pripeljal tja, kjer bivajo blaženi.«

Zadnja sprememba ( sobota, 16. maj 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 648