OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
PRAZNIK KRISTUSA KRALJA

2 Sam 5,1-3; Kol 1,12-20; Lk 23, 35-43

kristus_kralj.jpeg

S praznikom Kristusa Kralj, ki ga je vpeljal leta 1926 papež Pij XI., zaključujemo cerkveno leto. S tem Cerkev želi ponovno poudariti resnico, ki nam jo apostol Pavel razodeva v berilu: »On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva; v njem je namreč bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj.« (Kol 1,15-16).

V zakotni Galileji je Jezus prvič razodel svoje veličastvo, ko je spremenil vodo v vino. V Galileji je tudi začel oznanjati svoje veselo oznanilo: ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč. Vino na svatbi, luč v temi, tako vidijo evangelisti Jezusa javno nastopiti v Galileji. Sporočilo, ki Jezusa oznanja, lahko povzamemo z besedo »božje kraljestvo« Od tedaj je Jezus začel oznanjati: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se kje približalo.« (Mt 4,17).

V današnjih razmerah bi mogel kdo besedo »kralj, kraljestvo« povezati s kakšnim proti ljudskim monarhom, toda v pomenu »kraljevske« oblasti Kristusa ni nič takega. Kaj sploh pomeni Kristusovo kraljestvo? V Kristusovem kraljevanju gre za službo ljudem, in sicer za službo do smrti. V slavo svojega kraljestva je šel tudi Kristus, ki je bil pokoren do smrti in bil zaradi tega od Očeta poveličan. Gre za tisto kraljestvo, v katerem nas Gospod posadi za mizo, se opaše in nam streže. 

kristus_kralj-2.jpeg

Jezusovi sodobniki njegovega kraljestva niso sprejeli. V tako težko in dolgo pričakovanem hrepenenju po kraljestvu, ki so ga preroki že od zdavnaj napovedovali, so si ustvarili čisto drugačno podobo kraljestva, ki naj bi ga Mesija prinesel, da niso verjeli Jezusu, ki je oznanjal, da je božje kraljestvo že prišlo, »je že med nami« i n zato so križali svojega kralja, Gospoda veličastva. V svojih prilikah, da je nebeško kraljestvo podobno kvasu, gorčičnemu zrnu ..., jim je sicer stalno poudarjal, da on ni tak kralj kakor svetni vladarji tistega časa, in zato se je vedno umikal ljudem, če so ga hoteli postaviti za kralja. Niso razumeli, da je namen Kristusovega kraljevanja časna in večna sreča tistih, ki so mu zvesti. Apostol Pavel v pismu Rimljanom lepo pravi: »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Ko pravi Jezus: »Iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo se vam bo navrglo,« hoče povedati, da ga moramo iskati, iskati njegovo pravičnost in iskati Kristusa, njemu služiti se pa pravi kraljevati.

Cerkev je med nami živeči Kristus, Kristus, ki se je odpovedal oblasti sile, da more izvrševati oblast ljubezni. Po tej oblasti se mora oblikovati vsaka druga oblast v krščanstvu. Zelo pomembna naloga vsakega kristjana je v tem, da se ne da vplivati od slabih zgledov in tudi državnih zakonov, ki so v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi. Samo te nas usmerjajo na tisti poti, ki nas vodi v končno Božje kraljestvo.

Da bi ostali zvesti Kristusu in da bi tako z njim duhovno kraljevali na zemlji, potem pa v večni sreči v nebesih, prosimo kakor nas je naučil Kristus v molitvi Očenaša: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«.    

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. november 2016 )
 
33. nedelja med letom, 13.11.2016

BOŽJA LJUBEZEN JE OGENJ

Mal 3,19-20a; 2 Tes 3,7-12; Lk 21,5-19
bozja_ljubezen.png

Na začetku tega razmišljanja ob Božji besedi 33. nedelje med letom se ustavimo ob besedilu speva, ki ga pojejo mladi na raznih srečanjih po svetu: »Blizu je Bog, prihaja k nam. Blizu je Bog, čakaj nanj!« Zdi se mi, da ta preprost spev vsebuje dve pomembni vsebini: bližino Boga in njegov prihod. Bližina Boga vsemu stvarstvu in neizogibnost njegovega prihoda ob poslednjem dnevu zgodovine sveta sta namreč dejstvi, ki naj bi globoko zaznamovali naše vsakdanje življenje.

Kakšno naj bo to naše pričakovanje? Iz drugega pisma apostola Pavla Tesaloničanom lahko sklepamo predvsem, kako naj ne pričakujemo Gospodovega drugega prihoda. Zdi se namreč,  da so verniki v eni prvih krščanskih skupnosti v Tesalonikah iz Jezusovih govorov  ob koncu sveta naredili napačen sklep: nesmiselno se je truditi, nesmiselno je delati in pridelovati, kajti vse mineva. Bolje je živeti iz dneva v dan in ne sprejemati odgovornosti na daljši rok. Dovolj je, če poskrbimo zgolj za skromno preživetje. Takim sv. Pavel odgovarja : »Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v miru delajo in jedo svoj kruh.« (2 Tes 3,11-12)

Glavna značilnost našega pričakovanja prihoda Jezusa Kristusa naj bo torej globok mir, ki preveva vse naše delo  in življenje. Ta mir izhaja iz zaupanja v Božje gospostvo nad zgodovino vsega ustvarjenega, trdnega prepričanja, da Bog vodi vse, kar obstaja, h končni dopolnitvi v Kristusu.

Poglejmo na odlomek iz knjige preroka Malahija, ki nam je dan v premislek kot prvo berilo. Besede preroka, ki govori o Božjem imenu, naznanjajo dan, razžarjen kot peč, ki bo krivičnim prinesel propad, pravičnim pa ozdravljenje in zmagoslavje. Ker nihče izmed nas ne more zase reči, da je pred Bogom neomadeževan in povsem pravičen, grožnja uničenja vsaj deloma visi tudi nam nami. Pa gre res za grožnjo? Če na ta veliki in strašni dan pogledamo skozi vero v Boga, čigar bistvo je usmiljenje, potem tudi besed preroka Malahija ne moremo razumeti drugače kot opis še enega načina Božjega usmiljenja do ljudi. Njegova ljubezen je ogenj, je nekoč zapisal brat Roger iz Taizeja. In prav o tem ognju Božje ljubezni je govor v Malahijevi prerokbi o koncu sveta. Ta ogenj bo sežgal vse, kar ni zakoreninjeno v Bogu, in tako prečistil tiste, ki v zaupanju pričakujemo prihod Gospoda Jezusa Kristusa.

Ogenj Božje ljubezni torej … Ni nam treba trepetati pred njim, le vsak dan znova si moramo prizadevati, da bi gradili življenje na Jezusu Kristusu in da bi svoje življenje vgrajevali najboljše, kar zmoremo.

Za sklep se ozrimo še na Jezusove besede v današnjem evangeliju. Gospod Jezus jasno napoveduje preizkušnje, ki jih bodo v življenju tako ali drugače srečali tisti, ki mu hočejo biti zvesti. S hvaležnostjo sprejmimo Gospodovo odkrito besedo resnice, ki nas pripravlja in hkrati usposablja za stanovitno vztrajanje v preizkušnjah. Biti pričevalec vere v Jezusa Kristusa je tudi današnjemu svetu najbolj potreben poklic. In v čast si štejmo, da je Gospod izbral in poklical prav nas, da smo njegove priče sredi sveta. 

Zadnja sprememba ( sobota, 12. november 2016 )
 
Zahvalna nedelja

ZAHVALNA NEDELJA

2 Mkb 7,1-2.9-14; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20,27-38

zahvalna_nedelja_1.jpeg

Da bomo lažje razumeli sporočilo zahvalne nedelje, moramo imeti pred očmi dejstvo, da je imel Jezus pred seboj poslušalce, ki so bili kmetje, pastirji, ribiči, torej ljudje, ki niso bili odvisni le od dela svojih rok, temveč tudi od naravnih sil: vremena, zračnih tokov in drugih naravnih pojavov. Tudi naše krščanstvo je bilo dolgo časa povezano  z zemljo. Razumljivo je, saj najbrž nihče drug ne čuti tako nad seboj božje roke kakor kmet in le malokdo se tako poistoveti z življenjskim krogom narave kakor on. Prav dobro ve, da bo lahko vložil v zemljo ves svoj trud in vse svoje znanje, pridelek pa ni odvisen le od tega. Zadostuje nekaj minut neurja in vse gre po zlu. Tista preprosta cerkvena pesem, ki pravi: »mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali; ti edini moreš dati delu blagoslov bogati!« v popolnosti izraža kmetovo vero, da je njegovo življenje i delo v božjih rokah. Zato je toliko večja njegova hvaležnost, ko mu na jesen uspe spraviti letino v shrambe, in tako zagotoviti obstoj do naslednje žetve.

 Že nekaj časa pa se ne zahvaljujemo samo za darove zemlje. Če smo za današnjo nedeljo poleg njih pripravili tudi izdelke tovarn, se danes zahvaljujemo Bogu tudi zato, da nam je dal zdrave roke in bister um, da si moremo tako z njegovimi darovi služiti kruh za strojem, risalno desko, pisalno mizo z računalnikom, za volanom, s številnimi elektronskimi predmeti …Vse to naj danes spominja na neizmerno hvaležnost, ki jo dolgujemo troedinemu Bogu. Vsak izmed nas ima prav gotovo dovolj razloga, da danes iz srca reče hvala.

Še na nekaj, za kar bi morali biti vse leto hvaležni, pa nismo iz različnih razlogov, bi danes rad opozoril. Današnja dirka v življenju daje namreč  eno velikih napak,ki jih ne bi smeli dopuščati. Katera je to? Neka starejša gospa mi je pripovedovala, da je brala v časopisu dogodek, ki se je zgodil na Dolenjskem. Neka stara gospa, slabo oblečena s culo v rokah, je s težavo korakala po cesti. Za njo je pripeljala mlajša voznica in jo vprašala, kam gre. Povedala je, da k sinu na obiska. Povabila jo je v avto in jo odpeljala tja. Med potjo sta se pogovarjali. Voznica je spoznala, da ima sin stare gospe tudi avto in svojo hišo in družino. Vse ima, samo tiste srčne kulture in osnovne človeške lastnosti, skrbeti za svoje starše in jih imeti rad, tega pa nima. Čeprav materi sami ni ničesar rekla o tem, se je vendarle zgražala nad njenim sinom.

zahvalna_nedelja-2.jpeg

Drug primer. Poznal sem družino s petimi otroki, ki so bili že vsi poročeni in odrasli. Oče je hudo zbolel in bil priklenjen na posteljo. Ker ga je bilo treba ponoči večkrat obračati ali mu nuditi kakšno drugo pomoč, so se sinovi odločili, da bodo dežurali vsak en teden pri očetu in spali v njegovi sobi. Očetu je bila ta ljubezen in toplina in hvaležnost otrok v veliko oporo pri prenašanju težav in bolezni.

Sami lahko zaključimo, kaj je bolj človeško: prvo ali drugo ravnanje. Naj bi nas zahvalna nedelja tudi v teh stvareh zdramila, da bi bili pozorni tudi na te stvari, iz katerih bodo drugi razbrali našo hvaležnost. Spomnimo se samo Jezusove besede: »Kako boš ljubil Boga, ki ga ne vidiš, če ne ljubiš brat, ki ga vidiš, posebej če je ta tvoj bližnji sorodnik?«  Pa nadaljujmo: »Kako boš hvaležen Bogu, ki ga ne vidiš, če nisi hvaležen človeku, ki ga vidiš?«

Zadnja sprememba ( sobota, 05. november 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 742