OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Znanstveni posvet
plakat_posvet.jpg
Zadnja sprememba ( nedelja, 24. september 2017 )
 
25.nedelja med letom - Slomškova, 24.9.2017

Slomškova nedelja

 Pred leti je bilo. V trdni, zdravi krščanski družini se je najstarejši sin odpravljal v svet. Na večer pred njegovim odhodom je oče zbral družino, prižgal svečo, jo dal sinu z naročilom naj v temi s to lučjo še enkrat gre okrog domače hiše in si jo vtisne v spomin. Že po nekaj korakih pa mu je veter luč ugasnil. Oče mu jo znova prižge z naročilom, naj se potrudi, da mu veter plamena ne ugasne. In res, z obema rokama je zaščitil plamen in z gorečo svečo se je vrnil v hišo. Oče ga je vesel objel in vpričo vseh dejal: Glej, dragi sin. Z materjo sva ti v tem domu prižigala luč vere v Boga. Ko si naju dan za dnem videl, da smo kot družina skupaj molili, da smo ob nedeljah skupaj šli k sveti maši, ko si naju videl stopiti v spovednico in k obhajilni mizi, ko si občutil, da se imamo doma radi, da se nismo kregali, kleli, prepirali s sosedi, - to, glej je tista luč, tisti svetel plamen vere, ki sva ti ga dan za dnem prižigala. Jutri greš v svet. Tisočkrat boš slišal, da ni Boga, da je brez veze moliti, še manj hoditi v cerkev. To, glej pa je tisti veter, ki ti bo hotel to luč ugasniti. Za nobeno ceno tega ne dopusti. Spomni se Slomškovega naročila: Sveta vera bodi vam luč; kdor vero izgubi vse izgubi, temu ugasne luč sredi temne noči ... 

slomsek.jpeg

Polni hvaležnosti lahko bogato duhovno dediščino bl. škofa Antona Martina Slomška, ki nam jo je zapustil, zaobjamemo s svetopisemskimi besedami, da je Slomšek med tistimi, »ki so mnoge poučili v pravičnosti in svetosti in so zato kakor zvezde za vso večnost«. Beseda svetost, ki jo je Slomšek tako cenil in poudarjal, pa je žal postala ljudem tuja. Vsakdanja govorica pojma svetost večne luči ne pozna. In vendar je po besedah svetega papeža Janeza Pavla II., ki jih je Slovencem izrekel leta 1999 v Mariboru ob Slomškovi beatifikaciji še kako resnično: »svetost je edina sila, ki spreminja svet« Sredi sveta živeti po Kristusovem zgledu, v sebi upodabljati Kristusa, biti z njim v živem stiku in odnosu, to pomeni živeti sveto, pomeni napravljati zemljo za odskočno desko za nebesa. Žal pa tudi beseda nebesa današnjemu človeku postajajo vedno bolj samo pravljični pojem brez vsebine. Pa so vendar bistvo krščanstva in vsega našega verovanja. Neštetokrat je Slomšek govoril o treh domovih. Prvi je rojstna hiša kjer so zagledali luč sveta. Drugi je domača cerkev, kjer smo postali Božji otroci, tretji pa so nebesa. V nebesih sem doma - to je bil stalni Slomškov refren. Če tega doma več ni, je življenje prazno ... Pot in trud za nebesa, pa se imenuje svetost ... Slomšek našteva pet stopnic, ki z gotovostjo vodijo v nebesa. Prva stopnica je ponižnost. Je kakor tehtnica v srcu. Bolj ko v molitvi spoznavaš in priznavaš svojo majhnost in grešnost pred Bogom, bolj se na drugi strani v Božjih očeh dviguješ. Druga stopnica je iskrenost. Vsa naša namišljena visokost in napihnjena veličina se bo sesula v prah, ko bomo stali pred vsevednim Bogom. Iskrenost zato zahteva, da snamemo maske, za katerimi se tako radi skrivamo. Tretja stopnica je zvestoba dani besedi. Biti človek, na katerega se lahko brezpogojno zaneseš. Moč zato iščeš in dobivaš v Bogu, s katerim si nenehno povezan in ki je edini temelj večne zvestobe. Četrta stopnica sta poštenost in pravičnost. Nikomur ni dovoljeno delati krivice. Za vsakega velja »delaj dobro, varuj in izogibaj pa se slabega«. Peta stopnica sta ljubezen in spoštovanje. Kjer je ljubezen in dobrota, tam je Bog. Nikogar ni dovoljeno sovražiti, razen hudiča in greha ... Tako nam svetuje Slomšek... 

Ob današnji Slomškovi nedelji želim zato sebi in vam, da nam pri vzpenjanju po teh stopnicah, ki vodijo v nebesa ne bi nikoli zmanjkalo poguma in da nam na tej poti ne bi nikoli ugasnila luč vere.

Zadnja sprememba ( nedelja, 24. september 2017 )
 
24. nedelja med letom, 17.09.2017

Odpuščanje

»Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu?« To Petrovo vprašanje nam je zelo razumljivo, je pogosto tudi naše osebno vprašanje. Ne moremo reči, da bi se ravno odlikovali glede odpuščanja. Dogaja se tole: Navadno vidimo krivca v drugih. Ta naj se najprej opraviči, ta naj napravi prvi korak. Potem bomo tudi mi pripravljeni, da odpustimo. Prepričani smo, da nikakor ne smemo dovoliti, da bi nas nekdo vlekel za nos, da bi izkoriščal našo dobrohotnost. Neka meja mora biti: samo do sem in niti koraka dalje. To je za marsikoga zelo pomemben princip.

V primerjavi s takšno malenkostno računico se je hotel pokazati Peter za zelo velikodušnega. Pripravljen je celo sedemkrat odpustiti. To se mu zdi zelo veliko. Toda Jezus ni zadovoljen s takšno ponudbo. Njegova zahteva je: ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat, kar pomeni, vedno znova, stalno. Jezus ne postavlja odpuščanju nobene meje. 

Če se želimo približati Bogu, potem se moramo najprej med seboj pomiriti in si odpustiti. V govoru na gori Jezus pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5, 23-24). 

24_med_letom.jpeg

Lahko rečemo, da je odpuščanje in medsebojna pomiritev eden od vidnih znakov krščanskega življenja. Iz evangelija lahko sklepamo, da je lepo sožitje in pomiritev med ljudmi cilj krščanske vere in upanja. Kjer je prisotno odpuščanje, tam je tudi prisotno božje kraljestvo, tam lahko doživljamo božjo bližino.

Pogosto se dogaja, da mi predpostavljamo in računamo, da nam bo Bog odpustil vse naše napake, pa tudi našo hudobijo. Prav tako upamo, da nam bodo odpustili ljudje, ki smo jih prizadeli ali jim storili kakšno krivico. – Toda s svoje strani zelo težko napravimo prvi korak glede odpuščanja. Navadno se sklicujemo na svojo dejansko ali domnevno pravico. S tem pa oviramo samega sebe na poti k dobremu medsebojnemu sožitju med ljudmi. Istočasno se oddaljujemo od božjega kraljestva, ki ne pozna nobene maščevalnosti ali zaverovanosti v svoj prav.

S svojo priliko Jezus ponazarja nekaj pomembnega: Od nas ljudi je odvisno, ali bo božje kraljestvo med nami prisotno, ali ga bomo lahko doživeli. K temu lahko sami pripomoremo ali pa preprečimo. Kjer je prisotno odpuščanje, tam je božje kraljestvo.

Toda, ali Jezusova zahteva glede stalnega odpuščanja ne presega naših moči?  Je sploh realistično, kar Jezus od nas želi?

Zgleda, da je stalno odpuščanje nasprotno naši človeški naravi, naši vsakdanji praksi. Pogosto smo zamerljivi. Ne spregovorimo več prijazne besede s tistim, ki nas je užalil in se nam ni opravičil. Navadno se držimo pravila: Kakor ti meni, tako jaz tebi. Oko za oko, zob za zob. Po našem osebnem pravilu je skoraj vedno drugi kriv. - Ob vsem tem pa se ne zavedamo, da na ta način otežujemo svoje življenje, da ga spreminjamo v pekel.

Včasih uporabljamo tale ugovor: Jaz bi že odpustil, a kaj, ko so drugi takšni, da tega nočejo ali ne storijo. – Res je, da to občasno drži. Toda tudi takrat nas Jezus ne dispenzira od svoje zahteve. Sam je molil celo na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Prvi krščanski mučenec, sveti Štefan, je Jezusa posnemal pod točo kamenja, ko je molil: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha.«

V Očenašu prosimo: »Odpusti nam naše dolge«. Takoj zatem nadaljujemo: »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. – Ali lahko te besede izgovarjamo z mirno vestjo? 

Če nočemo odpustiti ali sami nočemo prositi za odpuščanje, takrat zidamo temelj ali podlago za medsebojno jezo in sovraštvo. S tem si sami nepotrebno otežujemo življenje. Samo brezpogojno in stalno odpuščanje nas lahko izpelje iz tega. Če si želimo, da bi živeli z drugimi v dobrih odnosih, če si želimo pravega sožitja, potem ne smemo odpuščanja omejevati z raznimi pogoji, ne smemo mu postavljati nekih omejitev.

Zadnja sprememba ( nedelja, 17. september 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 791