OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3. velikonočna nedelja – C – Jn 21,1-19

Samo Janez govori o tem dogodku. Faktičen potek dogodka nas v tem trenutku ne zanima, marveč sporočilo, ki ga je z uporabo svetopisemske simbolike vanj položil apostol Janez

Jezus se je prikazal na Tiberijskem morju. To ni morje, saj je za Izraelce morje le Sredozemsko morje, a ta izraz uporabi, saj morje simbolizira sile zla in smrti. Janez govori torej o skupnosti učencev na morju, kjer so sile nasprotne življenju. V tem odlomku Vstali ne pride več v hišo in tudi ne na prazničen dan nedelj, marveč se Vstali razodene na delovni dan, v profanem okolju, pri vsakodnevnem delu. Gre torej za vprašanje, kako je mogoče Vstalega srečati na navadni delovni dan, v našem konkretnem življenju? Odlomek nam govori o tem, kako se Vstali razodene. 

Učenci so zbrani, so skupaj. Sedem jih je, torej so vsi (število 7), vsa skupnost. Prvi je Peter, tisti, ki ima trdo glavo, ki ga je zatajil, ki je svoj čas bil Jezusov skušnjavec in ga je hotel odvrniti od skrivnostnega Božjega načrta. Tomaž je dvojček nas kristjanov: ljubi Jezusa, a ga je strah in se ne strinja s skupnostjo, se od nje oddalji. Natanel je pristni Izraelec, dvomi, a ko vidi, kdo je ta Jezus in kakšno življenje predlaga, se ga oklene. Zebedejeva sinova: Jezus ju imenuje fanatika, brez tolerance (buonerges), "naj pokličemo ogenj z neba, da pade nanje", sta svoj čas rekla za tiste, ki niso bili z njimi. Tako so tudi danes kristjani, ki stalno kričijo, polemizirajo, so fanatiki. Tega sicer ne bi smeli delati, a so takšni v naših skupnostih. Evangelija drugim ne silimo, marveč svobodno predlagamo, sicer ni več ljubezni, ki se rodi le v svobodi. To je torej ta skupnost. A sta še dva brez imena: to so tisti, ki sledijo Kristusovemu duhu, čeprav niso v skupnosti. Kristusov duh je v vsakem človeku, celo v tistih, ki niso nikoli slišali za evangelij. Za kristjane je to velika prednost, da lahko vsak dan slišimo evangelij, ki je poln Božjega duha, drugačnega od logike sveta. 

 Peter reče tej skupini učencev: "Grem na lov". To je simbolično. Vse naše vsakdanje delo je, da bi izgradili življenje in bi tako prispevali k resnično človeškemu življenju, njegovemu dostojanstvu. Ribariti – potegniti ven iz morja (smrti, zla) v življenje. To je naše vsakdanje delo. Učenci so pripravljeni iti s Petrom v ladjo. Ponoči so sami, brez Gospoda, brez njegove besede. Mislimo na delo krščanske skupnosti, ki hoče počlovečiti svet. Nimajo luči. Isto delo je mogoče opraviti v dveh različnih načinih: prvi – po katerem človek nikoli ni srečal Jezusa in vse dela po dobrem čutu, po logiki tega sveta. Ko pa srečaš Kristusa, se  vse razsvetli in delaš po vrednotah, v luči Jezusa Kristusa (drugi način). V noči niso ničesar ujeli – niso imeli vodenja, bili so brez Gospodove besede. 

image13_velikonocna.jpg

Ob zori – učenci ne vedo, kje je Jezus. Obala je meja med morjem in trdnimi tli. Tu se zgodi. To je drugačno srečanje, kot je bilo prejšnje. Jezus je že na trdni zemlji: on je že končal svoje poslanstvo izgradnje sveta, on je že končal zemeljsko življenje. Sedaj to delajo njegovi učenci, da izgradijo svet bratov in sester. Njihovo delo po zdravi pameti ni dalo sadov. 

Jezus jih vpraša: "Imate kaj za jesti?" Pravijo: Ne! Neprijetno vprašanje. Res je, nimajo pričakovanih sadov. Razlika med delom ponoči, brez vodenja Njegove luči; potem pa v luči, ko se začne novi dan. V delu ponoči so, recimo, vsi tisti politiki, ki uporabijo vse svoje znanje, moči – a se vojne kljub temu nadaljujejo. Zakaj? Ker jih vodijo državni (moč, oblast, vpliv, denar, ali kaj drugega) interesi – in ne iskanje miru. Zato ni sadov. Mora priti novi dan, ko bomo vsi bratje in ne bo lakote. Toliko revščine je še na tem svetu zaradi kriterijev tega sveta. Vsak je svoj lastnik; vse je njegovo; zbira stvari… Ni sadov. Če pa damo v srce luč, ki jo je prinesel Kristus, se zavedamo, da na tem svetu nismo lastniki, smo le uporabniki in upravniki in bomo morali dati obračun za to, kako delamo in uporabljamo. Imamo probleme z okoljem, klimatskim ogrevanjem – ker mislimo in živimo v temi, brez Gospodove luč. Misliti moramo na prihodnje generacije, ne smemo pojesti vse, kar zemlja daje. Če ne bomo mislili na prihodnost in živeli v logiki evangelija, ne bomo rešili problemov življenja, ne bomo izgradili človeške družbe. Tu so potrebni evangeljski kriteriji. Tudi v spolnem življenju in pojmovanju lastne spolnosti in spolne danosti. Smo osamljeni, bolni, trpeči, žalostni - če ne sprejmemo luči evangelija: smo v noči naše prekanjenosti, zvitosti, naše dobre pameti brez Gospodove besede.

Ob zori je Jezus na nogah – pomeni, da je Vstali Gospod. Ko poslušamo evangelij, takrat stojimo: znamenje, da smo vstali s Kristusom. Sedaj se razodene luč, ki prihaja z obale, da razsvetli dejavnosti te skupnosti. Moramo izkusiti, doživeti Vstalega, če hočemo, da bo naše delo prinašalo sadove.

Vrzite na desno in boste našli. Vržejo in najdejo veliko rib: to je sad tistih, ki poslušajo Vstalega. To je lepa stran. Če hočemo izboljšati svet, ga počlovečiti, nam Jezus kaže, naj stavimo na dobro stran, ki je v vsakem človeku, ne v obsojanju, žaljenje slabega, temne strani. Vidik lepega – na tem je mogoče izgraditi nekaj dobrega, velikega. 

Velika količina rib: to je znamenje dobrega sadu. Ko pridemo do sadu, pomeni, da smo sledili Vstalemu, njegovemu duhu, besedi. Janez takoj prepozna, da je Gospod. On ljubi, ima močno občutljivost, da takoj vidi, začuti, kje je rešitev problemov sveta. To naj bi imel vsak Jezusov učenec. 

Simon Peter se sleče (odvrže predpasnik) in skoči v morje… Samo pri zadnji večerji in tukaj je uporabljena beseda predpasnik: Jezus ga je dal nase, da je služil apostolom; Peter si ga takrat ni hotel obleči; sedaj ga Peter obleče, kar pomeni, da končno hoče pomagati učencem, jim služiti, se daje na razpolago – in sedaj je Peter v polnosti razumel to, kar ga je Učitelj hotel naučiti: služi v ljubezni, brezpogojno, v celoti. Skoči v morje – zadene v krstno vodo, v svoje staro življenje in vstane sedaj kot novi človek, ki je oblekel Kristusa. Peter je sedaj povsem pristal na Jezua in njegov predlog življenja.

Vse ribe: 153 - so dali noter. To število pomeni CELOTO vseh rib. Na obali najdejo ribe in kruh. Jezus je iz sebe naredil kruh, ribo – kronogram Kristus: grške besede – Jezus je riba, ki je sebe celega podaril in se je naredil kruh, evharistija. Jezus je dal celega samega sebe – to je evharistija. Vse, kar so z delom dobili, vse dejavnosti krščanske skupnosti, vse svoje napore po Gospodovih besedah – to je sedaj razdeljeno med vse, da bi izgradili svet življenja, veselja, bolj človeški svet.

Nihče ne upa vprašati Jezusa, kdo si, saj vedo, da je Gospod. Ne prepoznajo ga, ker je Jezus v drugem svetu, v svetu vstajenja. To je drugačen svet, povsem nov! Nam še sedaj nepoznan!

Povabljeni smo, da prepoznamo Vstalega in njegov glas ne le v nedeljo, marveč vsak delovni dan, če hočemo, da bo naše delo prineslo počlovečujoče sadove, moramo delati v luči Vstajenja in ob poslušanju besede našega Učitelja.

Zadnja sprememba ( sobota, 09. april 2016 )
 
2. velikonočna nedelja: nedelja Božjega usmiljenja

2. velikonočna nedelja: nedelja Božjega usmiljenja

03. april 2016 (Jean 20,19-31 )

 image1.jpg image2_copy.jpg  image3.jpg 

 

ŽIVIMO IZ NJEGOVE NAVZOČNOSTI

Ko je skupnost učencev zbrana in vidijo v svoji sredi navzočnost Vstalega, so spremenjeni. Napolni jih mir, njihovi strahovi izginejo, nepoznano veselje se naseli v njihova srca in čutijo Jezusov Dih, ki je ustvarjalec življenja. Takrat odpro vrata, saj se čutijo poslane, da bi živeli isto poslanstvo, kot ga je Vstali prejel od Očeta.

Če je kdaj Cerkev strah, če nima duhovne moči, potem zanjo resničnost Jezusove navzočnosti ni osebno izkustvena. Vstali Gospod je vedno v srcu Cerkve, a ni nujno, da dopustimo, da se njegova živa navzočnost ukorenini v našem srcu, v našem občestvu vernih… Ali Vstalega v resnici poznam(o)? Ali v Vstalega v resnici verujem(o)? Ali Vstalemu v resnici zaupam(o)? Ali od Vstalega pričakujem usmiljenje? Samo iz vere v navzočnost Vstalega nam danes prihaja moč, veselje in ustvarjalni duh, s katerim se postavimo in borimo proti krizi. 

Krščansko življenje lahko živimo torej le iz Njegove žive navzočnosti; se neprestano spominjamo njegovega nauka, načel, vrednot; neprestano kličemo njegovega Duha; stalno na novo premislimo Jezusovo življenje in mu dovolimo, da je navdih za naše delovanje. Dà nam lahko več moči in luči kot kdorkoli. Je med nami, nam vliva svoj mir, veselje in Svetega Duha.

Prav mene, ubogega človeka, z vsemi svojimi strahovi – mene Vstali pošilja, kot je pred mano njega poslal Oče, in sicer v človeški krhkosti. Pošilja me, da živim veselo novico odrešenja in jo prinašam naprej. Kako naj jo živim? Kako naj presežem strah, da bom živel in pričeval v veselju? “Prejmite Svetega Duha”, nam pravi Vstali. V njegovem Duhu torej je mogoče postati – kot Jezus – prinašalec vesoljnega bratstva, ljubezni, enakosti, življenja, odpuščanja…

Slavni Tomaž, zamudnik; človek s čutom za realnost stvari; človek, ki prisluhne razumu in želi vse preveriti; človek, ki ne veruje zlahka; človek, ki ima dvom in se z njim ukvarja (cel teden) v bolečini srca s tisočimi vprašanji – prav njemu, čeprav neviden, Vstali spregovori, saj ostaja navzoč v svoji Cerkvi. Prav Tomažev dvom postane Vstalemu priložnost za nov in zadnji blagor (v evangelijih in tudi v SZ jih je obilo): “Blagor tistim, ki verujejo, ne da bi videli.” Med njim smo vsi mi. Blagor nam, ko verujemo; blagor nam, ko duhovno vidimo veličino in slavo Vstalega!

Ko verujemo, ko vidimo (spoznavamo) Božja navzočnost, Božje usmiljenje vedno znova zmagujeta. Kolikokrat sta že zmagali v (mojem) našem življenju, v (mojem) našem občestvu Cerkve? Sem (smo) prepoznal(i) Njegovo zmago?

Zadnja sprememba ( sobota, 02. april 2016 )
 
27.3.2016 – VELIKA NOČ - ZVESTA LJUBEZEN VIDI DALEČ

Apd 10,34a.37.-43; Kol 3,1-4; Jn 20,1-9 

 Magdalena je videla, »da je kamen odstranjen od groba«. To je bilo njeno prvo spoznanje, ko je na velikonočno jutro prišla h grobu, v katerega so položili Gospoda. Novico je takoj sporočila Petru in Janezu: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Zanje je bilo to slabo znamenje: grob je prazen, torej so neznanci ukradli Gospodovo telo. Tisti trenutek nihče od njih ni doumel globoke teološke vsebine dogodka vstajenja. Od groba odvaljeni kamen je bil v resnici znamenje Gospodovega vstajenja. A do tega čudovitega spoznanja so učenci prihajali postopoma.

anastasis.jpg

Pisatelj Alojz Rebula v zadnji zgodbi knjige Pričevalci vstajenja opisuje starejši par. Nekdanji univerzitetni profesor Leon je na invalid­skem vozičku. Žena Astra mu nesebično stoji ob strani. Mož ni sentimentalno veren, a ko dobi v roke besedilo, ki govori o torinskem prtu, ga zamika, da bi si ogledal znamenitost, v katero naj bil zavit Kristus v grobu in je nekakšna nema priča vstajenja in naj bi po vsta­jenju ležal »posebej zvit na drugem mestu« (Jn 20, 7).

Toda Leon od namere odstopi, ko se ove, da z vozičkom nikakor ne bo mogel na romanje. Vendar globoko verna žena Astra, po poklicu biologinja, ki iz svoje vere nesebično streže možu, vse uredi za potovanje. Znanstvenika prebereta kopico strokovne literature o torinskem prtu in se odpravita na pot. V torinski stolnici ljudje z razumevanjem sprejmejo, da mož na vozičku ostane pred to relikvijo nekoliko dlje.

V hotelu pa žena med strežbo vpraša moža, ali sedaj, ko je videl prt, bolj veruje v Kristusovo vsta­jenje. In mož ženi, ki mu ljubeče streže, pomenljivo odgovori: 

»Za vstajenje je še kakšno drugo pričevanje.«

»Kakšno?« ga vpraša žena. 

 Mož ji je hotel reči: »Pričevanje tistih, ki iz Kristusovega vstajenja živijo.« Na glas pa ji je dejal: »Ti. Pričevalka si mi ti!« (Pričevalci vstajenja, 126)

img_0124.jpeg

Žena Astra je bila s svojo dolgoletno zvestobo, s potrpežljivo vzgo­jo otrok, s skrbno strežbo, skratka s svojo tiho ljubeznijo bolnemu možu najboljša pričevalka Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da se je Leona, univerzitetnega profesorja in znanstvenika, njeno dolgoletno pričevanje bolj dotaknilo kot vsi znanstveni dokazi o pristnosti torinskega prta. 

V današnjem prvem berilu se večkrat ponovi prav beseda pričevati, priče. Biti priča ni lahko. Prepričan sem, da se je žena Astra morala truditi, da je možu postala pričevalka. Tudi mi se bomo morali potru­diti, da bomo pričevalci vstajenja, to je smisla življenja za druge. Šele ko bomo stopili na pot darovanja, na pot za Kristusom, bomo lahko postali drugim pričevalci vsta­je­nja.

Kristjanom je vsaka nedelja spomin na Kristusovo vstajenje, a smo izgubili čut za njeno praznovanje in posvečevanje, zlasti še za obisk maše, ki je srce vsake nedelje. 

 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 707