OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Ali prebodena ljubezen in vera odrešujeta?
Predstavitev: Pokojni kardinal Martini je globoko povedal: "Zdi se mi, da vidim skoraj obupujoč poskus človeka, ki sam v sebi pravi: 'Hočem spolnjevati Postavo ljubezni, a je močnejša od mene. Takšen je človek – na neki stopnji mora priznati: »Če me Bog ne reši, mi ne bo uspelo, dobra volja ni dovolj.«"
Kdo in kaj nas lahko reši v tem družbeno-zgodovinskem trenutku? Kakšno vlogo ima pri tem osebni odnos z Jezusom in s človekom. Ali ni v teh odnosih prav vprašanje resnične ljubezni in vere, ki me lahko odrešita? Ali prebodena ljubezen in vera res odrešujeta?
Na to vprašanje bomo iskali luč odgovora s pomočjo Božje besede (Mt) na postnem predavanju, ki ga bo za svetogorske dobrotnike, sodelavce, prijatelje, romarje in druge imel p. Pepi, gvardijan na Sveti Gori,  v samostanski dvorani na Kostanjevici (Kapeli) v PETEK, 21. 3. 2014, ob 20:00. Prisrčno vabljeni!

(Iz Janezovega evangelija: Jn 19,32-37 )
19,32 Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. 33 Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, 34 ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. 35 Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. 36 To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. 37 In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

(Iz Matejevega evangelija: Mt 5,38-39.43-45)
5,38 »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. 39 Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. 
43 »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. 44 Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, 45 da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« 

(Iz Matejevega evangelija: Mt 6,24- 25.33-34)
  Mt 6,24 »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«
25 »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

1) »Gledali so Njega, ki so ga prebodli« (Jn 19,37)
2) Mt 5,38-48 (notranji vzgib ljubezni) 
3) Mt 6,24-34 (notranji vzgib vere v edinega Gospodarja)
Ad 1) Pilat reče o Jezusu: "Glejte, človek!" Da, bičani, s trnjem kronani, zasmehovani Jezus pred Pilatom in množico, ki ga obsoja - to je popoln človek, ker je kot Sin naravnan na Očeta. Vedno je v Očetu, pri njem, v njegovi volji ljubezni, ki odrešuje. Tako tudi človek, kristjan, le v Kristusu postane v polnosti človek. Kaj pomeni biti človek? Odločati se za Boga, za resnico, za ljubezen, živeti iz vere. 
Janez je pod križem z Devico Marijo in na misel mu pride stavek: Nobena njegovih kosti ne bo zlomljena. Tišina pod križem. To je konec. Vojak prebode JX ovo srce. Zakaj to? Judje niso dalj časa puščali telesa na križu (Judje tega nočejo), ravno nasprotno Rimljani to hočejo, da čim več ljudi vidi in se uči, česar ne sme delati. Telo izpostavljeno pred očmi vseh v sramoto (Jn 19,32-35). Takoj sta pritekla kri in voda. Janez ob JX ovi smrti in prebodeni strani – vidi veliko več, kot to, kar je naredil vojak. Janez zre globino osebe, ki nam jo Bog daje. Bog ni proti nam v našem zlu, On je z nami proti zlu, grehu in smrti. Kristus torej nikogar ne obsoja, tudi ne tistih, ki so ga pribili na križ. On sam, njegovo obličje je KLIC (vsak obraz je klic po sprejetju, po ljubezni, po nežnosti), kot da bi nam Jezus hotel reči: "Lahko me gledaš, ne da bi te bilo strah zaradi tvojega greha, zlih dejanj, ali da ti bom povrnil zlo za zlo." Tega Jezus, do utelešena Očetova ljubezen, zvesta resnici in ljubezni, ne dela! Lahko ljubiš, lahko se mi pustiš ljubiti, lahko zapustiš svoje nezaupanje do Boga. Janez gleda v umirajočem osebo, ki se v ljubezni podari do konca in s tem odrešuje in se spominja besed preroka Zaharija (Za 12,10 in 13,1), ki je govoril o Sinu edinorojencu, ki so mu prebodli srčno stran. Vidi osebo, ki nosi in odjemlje greh sveta. Janez vidi tudi Očetovo čuteče srce, ki ga smrt njegovega Sina, ki ga je poslal, prizadene, boli. Oče joče ob smrti svojega Sina. Janez vidi solze čutečega Očetova srca in njegovo bolečino. Smrt edinorojenega sina je absolutna nesreča… Odprta rana v srcu – vzbuja spreobrnjenje in solze. To je izvir, ki očiščuje, in je odslej odprt. JX je resnično Božje Jagnje, ki mu ne zlomijo kosti. 
Sv. Ciprijan: Sin je postal posrednik odrešenja za tiste, ki ga gledajo in iščejo Božjo resnico. Tukaj se torej skriva skrivnost našega odrešenja. JX je edini razlagalec Božje besede. Vojak je prebodel Jezusovo stran, a on še ne vidi, Božje slave. Zanj je to dokončno zlo, nesreča, saj gre za smrt edinorojenega sina. Videti JXa in se pustiti, da nas spremeni, pomen vstopiti v Božje veselje, slavo. VIDETI je VEROVATI in pomeni sprejeti ODREŠENJE. Kdor vidi skrivnost Jezusove osebe, vanj veruje, mu da sebe, sv. srce, se spreobrne in v krstu zaživi novo življenje, ki ga z evharistijo hrani. To je tudi začetek Cerkve, življenja v Cerkvi od krsta naprej. Na križu verujoče pretrese bo Božje usmiljenje, ljubezen, preobraženi so. 
Ad 2) Mt 5, 38 – 48 (Notranji vzgib ljubezni)
Odlomek je iz Jezusovega govora na gori. 
Jezus najprej razlago starozavezni TALIJONSKI zakon: oko za oko… Eden najbolj znanih, slavnih zakonov v zgodovini prava, ki se nas vedno dotakne, ko nam je KDO NAREDIL KRIVICO in mu vrnemo z istim: zob za zob. Tako se plača za povzročeno škodo. To je torej zakon SZ-e. A poglejmo si njegov resnični pomen. To ne pomeni, da smo zavrnili usmiljenje, dobrohotnost tistemu, ki nam je storil slabo. Ne, v SZ je ta zakon korak naprej v reševanju medčloveških sporov, in sicer OMEJUJE zatiranje, stiskanje (represijo) brez meja. V starih časih, ko še ni bilo države, ki je varovala pred eksplozijo nasilja, je bilo tako, da si tistega, ki ti je storil krivico, zlo, tako dolgo maltretiral, da mu nikoli več ni prišlo na misel, da bi delal še slabo. Pred tem zakonom je KRIVEC moral plačati svojo krivdo 70 krat 7 krat. In to KAZNOVANJE je služilo za opomin tudi drugim. To je bil barbarski (nasilen) način, da se je stvari zopet postavilo na pravo mesto in se je vzpostavilo pravičnost. V tak način urejanja odnosov je v SZ vstopil ta talijonski zakon, ki je seveda še danes veljaven. KAZEN MORA BITI V ENAKEM RAZMERJU Z POVZROČENO ŠKODO: zob za zob. Takšen je torej bil zakon SZ, ki je omejil nekontrolirano MAŠČEVANJE. In tako se je zgodil prehod od BARBARSTVA k CIVILIZACIJI, k PRAVU. V SZ ni več kaznovanja za opomin drugim, to je že zunaj logike. Zlo je potrebno proporcialno omejiti.
Do sem je prišla SZ, sedaj pa prisluhnimo Jezusu, kaj nam ON PRAVI. JX: »Ne upiraj se hudobnežu«. Kaj to pomeni? A to pomeni, naj ti hudobnež naredi, karkoli hoče. Ne, to ne pomeni to. Jezus hoče reči: ne vstopi v avtomatično reakcijo na zlo, ki ti je bilo storjeno. V logiki: ti si mi storil to in to – in jaz ti bom isto povrnil. Če odreagiraš na zunanje zlo z zlom – odreagiraš predčloveško, to je drža stanja, predno POSTANEMO ČLOVEK. Za človeka je značilno, da je sposoben, da se odzove (odreagira) na drugačen način, ne iz zla, ki mi je bilo storjeno. Gre za odreagiranje iz NOTRANJEGA VZGIBA LJUBEZNI in NE NA ZUNANJE DEJANJE ZLA, ki mi je bilo storjeno. Kdor je Božji sin deluje iz svoje notranjosti, iz ljubezni in ne kot reakcijo na povzročeno mu zlo. Resničen človek je SVOBODNA OSEBA, da odreagira iz svoje notranjosti, iz ljubezni in ne iz mehanične reakcije na zunanje zlo. Kdor odreagira iz maševanja, kot povračilo za prejeto zlo – ne odreagira iz osebnega jedra. NE DOLOČA SAM SVOJEGA OBNAŠANJA, DRŽE, marveč le v reakciji na prejeto zlo, krivico, obnašanje. Torej ni svoboden, se pusti DOLOČITI (DETERMINIRATI) ZUNANJEMU ZLU, DOLOČILU. SVOBODEN SEM TAKRAT, ko se pustim vzgibati notranjemu Duhu in ne z odzivanjem na zunanje reakcije na delovanje drugega. Da bi nam to še bolje razložil, nam Jezus Kristus (JX) prikaže več primerov.
--- »Če te kdo udari po licu, mu nastavi še drugega…« Bodi pozoren: Tvoj odgovor ne sme biti odziv na zlo, ki ti je bilo storjeno, marveč iz tvojega notranjega duha, duha ljubezni. Tvoj odgovor mora priti od TEBE in ne od DRUGEGA, sicer ne boš več SVOBODEN. Lahko gre za moralno ali fizično NASILJE… Jezus govori o zaušnici, ki jo lahko kdo da slugi, bogati revežu in tako pustijo znamenje na licu KRIVCA. In JX govori o zaušnicah, ki pustijo znamenje, sled. In sedaj uči, kako naj se odzovem jaz, njegov učenec, sin Boga: nastavi še drugo lice. Jezusova zahteva je paradoksalna (nasprotujoča si) in je ne smemo vzeti DOBESEDNO. Govori o tem, na kak način odgovori nekdo, ki pripada Božjemu kraljestvu, ki je vstopil v Božje kraljestvo: ne ODREAGIRATI, NE SE ODZVATI, tako da bi delal slabo! Kdor pripada Bogu, ničesar ne dela iz ŽELJE PO MAŠČEVANJU, marveč ga vedno nagiba duh ljubezni, saj je Božji sin in Bog Oče je ljubezen. Ko se odziva ne sme MISLITI NA ZLO, ki ga je prejel, marveč na DOBRO svojega BRATA. Zakaj Božji sin je res Božji sin, ko je zmožen živeti in se odzivati le iz LJUBEZNI. Ne odreagira na prejeto žalitev, to pa še ne pomeni, da ni potrebno imeti celo zelo TRDEGA STALIŠČA. Ni res, da bi se ljubezen vedno izražala le v povojih, s sladkobo, blagostjo. NE, v nekaterih trenutkih mora biti ODGOVOR zelo TRDEN, MOČAN, JASEN, trda, a ne sme priti iz ŽELJE, da bi povrnil zlo, da bi plačal drugi za zlo, ne iz maščevanja, marveč le iz LJUBEZNI do brata. Ne iz povrnitve za povzročeno zlo in iz želje, da mu povrnem za trpljenje, NE, marveč iz ljubezni do brata. To je edini odgovor, ki ga lahko da Božji sin. Če je v SZ torej uspelo priti do tega, da se ni več plačalo tistega, kar je bilo odvzeto, potem se v NZ pride veliko dlje: ne odreagira se na zlo, marveč se ravna po VZGIBU DUHA, duha ljubezni, ki je Duh nebeškega Očeta. To je Božje življenje: delati dobro, vse delati iz ljubezni. Samo to je življenje, vse drugo ni pravo življenje. Ko je potrebno imeti TRDO, ZAHTEVNO, JASNO OBNAŠANJE, ODZIVANJE, se obnašaš kot Božji sin takrat, ko je to iz prave ljubezni in ne iz maščevanja, ali odreagiranja na zlo. Ko odreagiram od zunaj na zlo, ne iz notranjosti, in odgovarjam z zlom, nisem Božji sin. 
Jezus govori TEBI, v 2. oseba ednine: ti se odloči za to izbiro. To pomeni: v konkretnem vedenju, se moraš odločati iz trenutka v trenutek, odkrito, iznajdljivo, v posameznih primerih. Ti moraš stalno odločati iz ljubezni, dobrovoljnosti, dobrohotnosti in ne iz maščevanja, ali iz zla.
--- Drugi primer: »… daj mu tudi plašč…« Tu ni govora o moralnih držah. Gre za načelo: NE ODREAGIRAJ AVTOMATSKO, marveč vedno le iz LJUBEZNI. JX gre zopet v PARADOKS (nesmiselnost). Govori o BREZPOGOJNI ZAVRNITVI VSTOPANJA V SPOR, PRAVDO, ki te bodo pripeljali do takšnih DRŽ, OBNAŠANJA, da ne boš več živel v ljubezni do brata. Lahko zahtevaš pravico, mora se zgoditi, saj je to dobro za brata, a vedno v LJUBEZNI in DOBREM. Še zlasti je to pomembno, ko gre za DELITEV DEDIŠČINE med brati in sestrami. Večkrat slišimo: rajši kot da bi pustil, da moj brat dobi ta del dediščine, bom šel do odvetnikov in si pridobil pravico do tega. Tako kristjan ne dela! Spomnimo se tudi na apostola Pavla, ki v pismu Korinčanom pravi: »To je sramota, da za reševanje notranjih nesoglasij v družini in skupnosti (ki pripadajo Božjemu kraljestvu) hodite na poganska sodišča, da razrešijo vaša nesoglasja«. 
--- 3. Primer: »Če te kdo prisili, da greš eno miljo, ti pojdi dve…«  V Jezusovem času je pogosto zgodilo, da te je kdo prisilil, da si mora iti z njim neko pot. Spomnimo se na Simona iz Cirene, ki so ga rimski vojaki prisilili, da je Jezusu pomagal nositi križ 200 m, da je lahko prišel do Kalvarije, ko je bil že utrujen… Modri Piteto je rekel, če te vojak prisili, da mu nekaj nosiš z oslom, mu nesi, sicer ti bo vzel še osla in boš brez vsega. Tudi zeloti – gorečniki so rekli, če te nekdo sili (in je močnejši od tebe), da nekaj narediš, in to lahko narediš, naredi ga. Sprejmi, ker nimaš druge rešitve. Jezus ne govori v tem duhu, marveč hoče reči: če si moj učenec, ne računaj, v ljubezni se ne računa. Vedno delaj vse po vzgibu ljubezni. Zakaj Jezusov učenec, ki je Božji sin, pozna edini zakon, ki je: dobro tvojega brata.
--- 4. Primer: »Daj tistemu, ki te prosi…« Gre za nadležnega človeka, ki gnjavi. To ni ubog človek, je neprijeten, nadležnež. Jezus reče: Ko pride pred te tak človek, ne išči izgovorov, ne govori o težavah, ki jih v resnici nimaš, ne reči, da boš to stanovanje potreboval za nekoga, če nekdo prosi in bi stanovanje, zaradi stiske, potreboval takoj. Jezus je zelo jasen: Če nekaj lahko storiš, si to dolžan storiti! Ni prelagaj problema na druge. 
--- 5. Primer: sedaj pa je najvišji domet v ljubezni. Odpovedati se nasilju – to je znamenje novega sveta, kjer kraljuje Bog: Božje kraljestvo. Svet, v katerem še vlada NASILNO ODGOVARJANJE drugim – je znamenje neodrešenega sveta. Nasilje – politično, gospodarsko, vojaško – je znamenje, da tam Božje kraljestvo še ni vstopilo. Ni nobenega nasilja, pravične vojne, nobene pravične smrti, ki bi bila upravičena v Božjih očeh. Kristjan, ki je Jezusov učenec, je poklican, da vnaša ta novi svet, svet brez nasilja, svet ljubezni. Vzeti nekomu življenje je absolutno nesprejemljivo, četudi je včasih potrebno imeti zelo trda in jasna stališča, a nikoli Kristusovemu učencu ni dovoljeno ubiti. V konkretnih primerih je potrebno vedno delati iz ljubezni. Vojne, smrtne kazni so absurdne stvari. Da bi dokazali, da je, recimo, uboj grozna in nesprejemljiva stvar, potem dodamo še nov uboj. To je nesmiselno. Ubiti, da bi pokazali, da je umor nekoga grozna stvar. To je popolni nesmisel. Pri takem ravnanju smo popolno zunaj Božjega kraljestva. Takih nesmislov v krščanski skupnosti ne moremo delati in jih je potrebno absolutno izključiti. 
--- 6. Primer: antiteza (čeprav ta izraz ni pravilen, a jo običajno uporabljamo):  »Ljubi svojega bližnjega, sovraži svojega sovražnika«. Prvi del je potegnjen iz SZ, drugi pa ni, ker tega ni nikjer v SZ. Spomnimo pa se, da v meniški skupnosti v Qumranu obstaja trditev: Ljubi otroke luči in sovraži otroke teme! A drugega dela ni v SZ. SZ torej pravi: ljubi svoje prijatelje, a drugi si ne zaslužijo, da bi jim naklanjal naklonjenost. To je torej domet SZ, sedaj bomo videli, do kje pride življenje Božjega sina. Jezus pa pravi: »Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.«  Tukaj je v grščini uporabljen glagol agapan (in ne filia, ki pomeni pridobiti si prijatelje). Kaj pomeni ljubiti (agapan)?  POMENI: Stori dobro komurkoli, zakaj tvoje ravnanje mora biti vedno iz ljubezni Duha in edini motiv je, da bi postali sinovi nebeškega Očeta, ki ljubi vse: dobre in slabe, pravične in krivične. Vsem daje dež, ki omogoča življenje. Ko delaš kot Oče, si Njegov sin. Temeljni vzgib, motiv je, da delam, kot je vredno Božjega sina, kot dela Bog, ki je tvoj Oče. Na ta način na tej zemlji na novo ustvariš Božje obličje, ti postaneš Božje obličje (obraz) na tej zemlji. V resnici postaneš Njegov sin in Božje življenje, ki si ga prejel, razodevaš temu svetu. In to ni povezano s spreobrnjenjem tvojega brata. Ti si Božji sin in z ljubeznijo do vseh, brez razlike, vstopaš v Očetovo ljubezen. Če si sin, se ne moreš obnašati drugače, kot ravna tvoj nebeški Oče. Podkrepimo trditev s kakšnim primerom: neka mama ne ljubi svojega sina, zato da se bo spreobrnil, da bo postal dober, ne, mama ga ljubi, ker v sebi, v svoji notranjosti čuti dolžnost, da ga ljubi prav zato, ker je mama. On je narejena od znotraj, da je njemu mama. Ima notranjo nujo, da ljubi svojega sina. Četudi sin postane slabši, ga mama še vedno ljubi z materinsko ljubeznijo. Tako je narejena, odkar je postala mati. Naj bo sin dober, ali slab, ona mu je mama in od znotraj ga ljubi. Še en drug zelo preprost primer: rože, ki dišijo. Zanje je vseeno, kdo gre mimo: dober ali slab človek. Oddaja svoj vonj, saj je to v njeni naravi. Taki smo tudi Božji sinovi: če je ob tebi oseba, ki je slaba, ali ti je naredila krivico, če si Božji sin, ne moreš narediti drugače, kot da jo ljubiš (po primeru Očetove, mamine ljubezni in cvetja, ki oddaja vonj). 
Pogani: Ljubijo tiste, ki jih ljubijo; pozdravljajo tiste, ki so dobri do njih. Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški. Za popolnost pa pokaže Božjo naravo; takšen Bog je in ne more biti drugačen. Ti imaš Božjo naravo v sebi in moraš pustiti, da se v tebi razodene. In tako biti kot On, ki ljubi dobre in slabe, ker ne more delati drugače. Ko reče dobri in slabi, noče reče, da sem jaz (mi) dober, drugi pa so slabi. Ne, hoče reče: Bog mi hoče dobro, ko sem dober in ko sem slab. Dobro in slabo je v meni in Bog mi vedno hoče dobro, ker ne more drugače kot ljubiti – biti dober. Če smo Božji sinovi, moramo pustiti, da pride ven iz nas ta potreba po ljubezni. To je Očetova popolnost, popolnost ljubezni. Ko smo v sintoniji (soglasju) z Očetom, Njegovo brezpogojno neskončno ljubeznijo, smo popolni že danes in vsak dan znova (Prim. še Jn 5,9-17).
Ad 3) Mt 6,24 – 34 (Vzgib vere v edinega Gospodarja)
Nihče ne more služiti dvema gospodarjema! Katerima? To sta: Bog in mamon(a). Mona v hebrejščini pomeni dobrine tega sveta, denar. Emune (vera), ki prihaja iz aman (amen) – to pa pomeni tisto, kar je trdno, sigurno, da se lahko opreš nanjo in si gotov, da ne boš padel. In v tem odlomku je temeljno vprašanje prav vprašanje vere, zaupanje. Čemu zaupaš v življenju? Kaj je v življenju sigurno, trdno, kaj je tisto, kar te ne bo nikoli izdalo in lahko na tisto nasloniš svoje življenje? In JX pravi, da sta dva "gospodarja", ki sta si v medsebojnem nasprotnem redu. Bog in dobrine tega sveta. Pazimo: dobrine tega sveta so Božje stvaritve in so prečudovite, a so le v službi človeku. Gorje človeku, če postanejo njegov gospodar, šef. Ko stvari tega sveta ukazujejo človeku in ni človek tisti, ki ukazuje stvarem. Ko stvari postanejo GOSPODARJI, ŠEFI, ki ukazujejo, in niso več služabniki. Stvari morajo služiti človeku. Takrat postanejo IDOLI. Idoli so lepe stvari, a so one tiste, ki odločajo, kaj mora človek narediti. Odločajo o tem, kaj je pravilno, kaj zgrešeno; kaj je dobro in kaj je slabo – takrat postanejo idoli. Bog edini je Gospod, on je Stvarnik – On mora določati, pokazati, kako naj poteka tvoje življenje. Če pa stvari postanejo v tvojem življenju tiste, ki ti ukazujejo, kaj moraš delati in kako živeti, pride do katastrofe v tvojem življenju. Recimo denar: če ti denar ukazuje, naj akumuliraš (zbiraš) in ti ukazuje, kaj je dobro. In če ti je denar edino dobro, moraš imeti vedno več denarja, več imetja: vedno več hiš, avtov, bogastva, polj. Potem so stvari tega sveta, ki postanejo tvoj bog. Potem je prva in zadnja misel, ki jo imaš zjutraj in zvečer, misel na stvari, ker so postale tvoji idoli, tvoj bog. To je torej prva in najpomembnejša JX trditev: pazi, da bo Bog sprejet in ne zavrnjen in opozarja na nevarnost, da lahko na Boga prilepiš druge bogove (denar, katerakoli dobrino(e)). Bog je en sam, edini. Zato si ne domišljaj, da boš miren, če boš častil Boga, potem pa ob njem še druge stvari. Ne, Bog je en sam, edini, ki je življenje, ki je trdnost in gotovost. Sta vsak v svojem redu (ki sta si nasprotna). Bog ti bo rekel, da naj LJUBIŠ, SLUŽIŠ; bogastvo, pohlep po bogastvu, pa ti narekuje: izkoriščaj bolj šibke, kopiči stvari tega sveta. Ko človek pride na ta svet, se znajde pred dobrinami tega sveta in v njem je strah pred smrtjo. Človek misli, da bo z zbiranjem dobrin lahko zgradil hišo, ki bo ostala trdna. Da bo v njej dobil varnost. Ne, naše življenje ima začetek in konec, je torej OMEJENO. In samo ko ga sprejmemo kot omejenega, ga lahko pravilno vodimo, živimo v luči Boga in Njegovega načrta. To je torej Jezusova terapija za človeka, ki ima nagnjenost, skušnjavo, da bi častil mamona, stvari, dobrine tega sveta in bi zardi tega pozabil, kaj je resnični, trajni, trdni Božji načrt. In Jezus nam daje zelo pomembno terapijo, ki je življenjsko pomembna, sicer lahko izgubimo, pokvarimo naše edino življenje in ne bomo srečno, a Bog hoče, da smo srečni na tem svetu, zato nam je pripravil lepo hišo, kjer bomo lahko mirno živeli. Bog si ni zamislil doline solz. Bog nam je ustvaril prečudovit svet in prečudovito človeško življenje v njem, a potrebno ga je voditi v skladu z njegovim načrtom, sicer postane žalostno, nesrečno. 
Katero terapijo nam torej Jezus daje, da lahko na tem svetu srečno živimo? Prva je, da vzamemo zelo resno v račun, da smo na tem svetu minljivi, samo prehodno. Resno naj se tega zavemo, tega našega stanja, saj bomo potem res bolje živeli, bolj srečni, bolj mirni. Zato JX pravi: ne bodite zaskrbljeni, ne skrbite. JX ne pravi: NE DELAJTE! Ne, JX pravi: delajte, prizadevajte si v nadaljevanju ustvarjenega sveta. Stvarstvo ni končano, je v nastajanju, vam je zaupano, da nadaljujete stvarjenje po Božjem (Arhitektovem) načrtu. To nam pravi Jezus. Ne vznemirjajte se, ne skrbite! Skrbeti pomeni, da ne živimo dobro sedanjega trenutka. Izročite vaše življenje v Očetove roke in to bo preseglo lažno zaupanje v dobrine, nabiranje dobrin, in samo z izročitvijo Očetu boste lahko premagovali stisko, strah v življenju, boste bolj srečni, veseli. In sprejemate, da je življenje več kot le biološko, ki ima svoj začetek in konec. In potem živiš bolj srečen, bolj vesel in iz dela ne narediš idola, ki ti jemlje dih, te utruja, ti jemlje ugodje življenja, ugodje sedanjega trenutka.
Potem gre JX na dve temeljni človekovi potrebi: jesti – piti in oblačiti se. Zopet pravi: Ne skrbite za vaše življenje! Zopet ne pravi: Ne delajte! Marveč zopet pravi, ne dopustite, da vas premaga strah, stiska zaradi tega, kot da bi bilo BIOLOŠKO (bios) življenje absolutno. Ne ni absolutno. Bog je stvari dobro ustvaril: vse za biološko življenje je ustvaril. Delajte, zaupajte se Gospodu in mirno živite. In prav zato boste bolje živeli, bolj mirno, boste lahko bolje delali in ne boste živeli v stiski za jutri, kaj bo jutri. Med vernikom in nevernikom je razlika: a razlika ni v tem, da nevernik dela, vernik pa ne dela. Ne, razlika je v tem: nevernika skrbi, drugi pa se ne vznemirja. Vernik se daje delu, ne pa skrbem, kaj bo ( v francoščini govorimo o preokupiranju (zaskrbljenost zaradi prihodnosti) in okupiranju (zaposlitev z delom, z dejavnostjo na tem svetu). Nevernik dela, da bi nakopičil vedno več, da bi si LASTIL, vernik pa zna vse sprejeti kot DAR dobrin Stvarnika, za katerega se zahvaljuje in slavi Boga. Vernik ve, da ni šef stvarnosti tega sveta, sebe ima za enega od udeležencev, povabljencev na Gospodovo gostijo, ker deli z brati. Je eden od povabljencev, zato si ne more vzeti vsega in kar bi hotel, deli z drugimi Gospodove darove in tako živi ljubezen in ustvarja ljubezen. Nabirati dobrine ni življenje in ne streže življenju, resnično življenje je tam, ker se živi skupaj z drugimi, kjer se deli, kjer se ljubi. Poglejmo konkretno, ko si nekdo s skrbmi ustvarja stisko, raste v njem stres, je depresiven in nima polnosti življenja, nima polnosti veselja, nima polnosti življenja.   
V sebi nosimo torej nasprotje (konflikt) med »telesom« in »duhom«. S telesno hrano bi radi nasitili tudi duhovno in duševno lakoto… S stvarmi, objekti, materijo, z delom bi radi zapolnili lakoto duha, duhovno praznoto, pomanjkanje… Vendar pa gre tu za harmonijo – osebno skladje, soglasje, zorenje, rast in moča za obvladanje samega sebe. Lahkotni užitek ni nujno dober v gradnji krepostnih mož in žena. Pazimo na potrošniško družbo, katere del smo, na praktični in miselni materializem, vse to lahko ponižna človeka na njegovo najnižjo raven, blizu živalski (področje nagonov in nasilja!). Nekdo, ki veliko je, preveč je, ni bolj srečen, vedno bolj ga je strah za življenje, zdravje, ker debelost povzroča nevšečnosti, bolezni.
To ni predvideti, ki je videti naprej, marveč JX je proti ZASKRBLJENOSTI za jutri. Sv. Frančišek, ki se pred očetom sleče in se izroči Očetu, je za nas potrditev in opora življenja iz predanosti in zaupanja v Očeta.

ZA KONEC še to: Naše življenje je odprtost v onstran, v večnost. In prav Jezus nas odpira v nov svet, za novo življenje, zato nam pravi: drugače bo, kot si vi mislite in predstavljate. Nihče ne more danes povedati, kako bo jutri, kaj šele kako bo v večnosti. Vendar vsi vemo, da se splača živeti za jutri in za večnost. A vstajenje je pravzaprav že tu, saj Bog pravi, da so Abraham, Izak in Jakob živi. Kdor ljubi, že živi Božje življenje, zato Jezus pravi, da vsa postava sestoji iz ljubezni do Boga in ljubezni do ljudi, ter da sta ti dve zapovedi enaki. Bog se je zaljubil v ljudi. Na križu, preboden v srcu, ljubi do konca, onstran lepega, zaslug in normalnega. Kdorkoli ima rad ljudi, je že na Božji strani.

- Samo ljubezen ozdravlja. In Bog je ljubezen: torej edini Bog ozdravlja.
Zato bom še naprej veroval, čeprav se svet izgublja v neveri in obupu.
Še naprej bom ljubil, čeprav ljudje še vedno sovražijo.
Še naprej bom gradil, čeprav drugi podirajo.
Še naprej bom govoril o miru, tudi sredi vojne.
Še naprej bom upal, pa četudi se znajdem v kaosu sveta.
Še naprej bom sejal, čeprav nekateri pridelek pohodijo.
Da, še naprej bom kričal v ta svet Jezusovo ime, čeprav mnogi molčijo.
Da, naj bo prilično ali neprilično, oznanjeval bom Veselo novico našega Gospoda!

Zadnja sprememba ( sobota, 22. marec 2014 )
 
2. POSTNA NEDELJA
Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in 
njegova oblačila so postala bela ko luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim (Mt 17,1-3).
2_postna.jpg

 Koliko kristjanov je zvestih Kristusu na božič in veliko noč, za poroko in krst, odpovemo pa, ko je potrebno v vsakdanjem življenju pokazati svojo vero in v življenjskih preizkušnjah dokazati zvestobo Kristusu. Koliko zakoncev je zvestih obljubam, ki so jih dali pred Bogom na dan poroke, pozneje pa … Celo nekateri duhovniki, žal, pozabijo na zvestobo Kristusu! Veliko kristjanov je zvestih Kristusu samo do keliha … 
V evangeliju današnje nedelje beremo, kako je Kristus učence peljal na »visoko goro«, kjer se je »vpričo njih spremenil« (Mt 17,3). Izjemno doživetje je apostola Petra tako prevzelo, da je rekel: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod« (4). Kristus pozna človekovo slabost, da se hitro navduši, a se prav tak o hitro naveliča. Ve, da apostolom manjka vztrajnosti. Pa ne samo njim, vsem ljudem manjka vztrajnosti v dobrem. Kristus vzame s seboj učence na goro, da bi ob razodetju njegovega veličastva izkusili lepoto njegove bližine in bili pripravljeni stopiti z njim v trpljenje, ki mu bodo priča za veliko noč. Pred njimi se spremeni zato, da bi iz lepote tega trenutka črpali tudi takrat, ko bodo v preizkušnji. Ko Kristusovo obličje ne bo imelo »ne podobe ne lepote« (Iz 53,2), naj se spomnijo njegovega obraza, ki je na gori »zasijal kakor sonce« (2).
To je sporočilo tudi za nas, naj poglabljamo svoj odnos s Kristusom in naj gojimo osebni odnos z njim, da bomo iz lepote tega odnosa vedno črpali moč, tudi v času preizkušnje. 
Ko so šli z gore, je Jezus učencem zapovedal, naj nikomur ne povedo, kar so videli, »dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih« (9). Ne moremo govoriti o Kristusu, če nismo »izkusili« obeh njegovih obličij: lepote poveličanega obličja in ponižanosti trpečega. Šele ko bomo v hoji za Kristusom upoštevali obe obličji, lahko spregovorimo o »pravem« Kristusu, ki je »velikonočni Kristus«: trpeči, umrli, vstali in poveličani. Nobenega ne moremo zaobiti in nobenemu dati prednosti, če se mu hočemo res približati.
 
Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem

Videti več – videti globlje

Kadar smo srečni, da bi se razpočili od veselja; kadar ljubimo in smo ljubljeni, da bi kar po strehah plesali, ko odkrijemo Božjo ljubezen, tako da bi jo radi klicali v ves svet, tedaj se nam pozna na obrazu: spremenjeni smo. Prešinjeni smo z lučjo veselja, ljubezni ali vere v Boga. Tedaj ne gledamo več zgolj navadnih in vsakdanjih obrazov - na obrazih odseva skrivnost srca! Obličja postanejo lepa od notranje skrivnosti in radosti srca!
 
Po: C. Singerju

Zadnja sprememba ( sobota, 15. marec 2014 )
 
1. POSTNA NEDELJA
Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. In ko se je štirideset dni in štirideset noči postil, je bil potem lačen. In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: »Ako si Božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« On je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.‘« (Mt 4,1–4)
1_postna.jpg
Človek, ki se bo odločil posvetiti svoje življenje Bogu, se bo kmalu znašel pod »močnim udarom« hudobnega duha. Slednjemu namreč niso »zanimivi« ljudje, ki so že na slabi poti, saj so že »njegovi«. »Pridobiti« mora tiste, ki so se odločili za Boga. Kaj storiti, ko se nas polotijo skušnjave? V evangeliju prve postne nedelje nam Kristus daje nekaj povsem praktičnih »napotkov«.
1. Nobenega pogovora s skušnjavo. Duhovni učitelji poudarjajo, da človek lahko pade v skušnjavo tisti trenutek, ko začne z njo »pogovor«, ko privoli v pogovor s skušnjavcem. Ta je izjemno pretkan in bo človeka s pomočjo zvite laži prej ali slej zapeljal v skušnjavo. Primer takega pogovora imamo v današnjem prvem berilu. Eva začne pogovor s skušnjavcem. Kristus pa nasprotno skušnjavca takoj zavrne: »Poberi se, Satan!« (Mt 4,10). Nobenega pogovora s skušnjavcem, torej! V stiku s skušnjavo se nam dogaja, kot če nas sredi študija kdo pokliče in povabi zvečer ven. Če bo naš odgovor: »Ne, ne morem!« bo prijatelj odložil slušalko. Če pa »cincamo« in rečemo: »Bom videl, morda bi se dalo,« nas bo klicaril toliko časa, da nas bo zvabil ven.
2. Govoriti proti. Satan Jezusu v svoji pokvarjeni zvitosti celo navaja Sveto pismo. Res je, da sprevrača njegov pravi pomen, a vendar navaja sveto knjigo. Kaj to pomeni za nas? Ko nas dajejo skušnjave in omagujemo na poti dobrega, si damo novega zagona s ponavljanjem svetopisemskih besed. Ko nas, na primer, napade skušnjava, da bi tudi mi, kot nekateri ljudje okrog nas, bogateli tudi na nepravičen način, si ponavljajmo stavek: »Ne boj se, če bogati mož, … zakaj ob smrti ničesar ne vzame s sabo« (Ps 49,18). 
3. Klicanje Jezusovega imena. Ko mnogi niso več tako dobro poznali svete knjige, so iznašli »univerzalno« zdravilo, en stavek, s katerim so se branili pred skušnjavami hudobnega duha. To je bilo klicanje Gospodovega imena, ki se je zlasti uveljavilo v vzhodnih Cerkvah. Poznamo jo tudi kot Jezusovo molitev: »Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se mene, grešnika.« Številnim ljudem sem že predlagal, naj v težkih trenutkih ponavljajo kakšen svetopisemski stavek. »Če ne bo delovalo, se mi oglasite čez mesec dni,« sem jim še dejal. Morda niso poskusili, a čez mesec še nihče ni prišel protestirat!
 
Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem

Človek - otrok moj!
Če hočeš iti skozi vse skušnjave, ne da bi padel, ne da bi postal slaboten, ampak ostal miren in veder, se prepusti mojim rokam. Priznati moraš, da še nisi dovolj velik, da še nisi dovolj močan. Pustiti moraš, da te vodim, da te vodim kot otroka, kot svojega ljubega otroka! 
Daj, podaj mi svojo roko in nič se ne boj. Če bo blato, te vzamem v naročje. Toda biti moraš čisto majhen, kajti Oče nosi samo majhne otroke. 
M. Quoist, Molitve
Zadnja sprememba ( sobota, 08. marec 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 554