OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Vabilo na ogled razstave
foto_plakat.jpg
Zadnja sprememba ( sobota, 16. avgust 2014 )
 
20. nedelja med letom
Najbrž ne pretiravam, če trdim, da ste ta teden prav gotovo lepo praznovali. V petek je bil na državni ravni dela prost dan, za kristjane pa največji Marijin praznik – Marijino vnebovzetje. Torej je bil dovolj velik razlog za praznovanje praktično za vse, tako verne, kakor za ljudi drugačnega prepričanja. Edino ljudje brez prepričanja se v tem praznovanju morda niso prepoznali. 
V tem slavju vnebovzetja božje Matere Marije je leto in poletje doseglo svoj vrh. Naj bo to počitnikovanje, turizem ali božjepotništvo, v vsakem primeru ste tako ali drugače doživeli, da so množice napolnjevale Marijina svetišča v velikem številu širom krščanskega sveta.
Kje so razlogi za to? Ali samo v poletnem navdušenju za potovanja  po svetu? Če bi bili samo ti razlogi dovolj, potem bi bili res zelo skromni. Ob slovesnem praznovanju Marijinega vnebovzetja so namreč na najvišjo točko človeških hrepenenj in iskanj postavljene večnostne vrednote: življenje po smrti, večno veselje pri Bogu, krona Marijinega življenja, in končno tudi sklep našega življenja na zemlji.
Hrana za pse?
Današnji evangelij lahko povzroči kristjanom, posebej še pridigarjem, kar nekaj glavobola. Jezus namreč noče ozdraviti žene, zato ker je po Jezusovi slikoviti prispodobi ena izmed »psov«.
Zgodbo gotovo poznate. Kanaanska žena je vpila za Jezusom, naj ji pomaga, on pa v začetku ni hotel z njo niti govoriti! Učenci so Jezusu rekli, naj jo odpravi, ker povzroča sitnosti, in videti je bilo, da se strinja z njimi. »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše,« jim je odvrnil. Ona pa je bila iz Kanaana.
Končno pa je uboga žena stopila prav do Jezusa, se mu poklonila in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Jezus nikoli ne presliši take prošnje, vsaj mi kristjani to verujemo. Tudi mi v svojem lastnem življenju ne smemo biti gluhi za take besede.
Toda ne, Jezus ji odvrne: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.«
Au, ta je pa huda. Kako naj razložimo te trdosrčne besede? Prav nič niso podobne Jezusu, se nam zdi.
Zgodba nakazuje rešitev. Žena ga je najprej klicala »sin Davidov«. Ta izraz je v starozaveznih hebrejskih spisih dobil že pomen svetosti, saj se je vedno nanašal na mesija, maziljenca. Toda žena je Kanaanka in Kanaanci ne verujejo v nikakršnega mesija, ki naj bi prišel, še posebej ne, da bo prišel iz Davidovega rodu. Vendar je videti, da ta žena kljub svojemu rodu in izročilu veruje v Jezusa kot mesija.
Kliče ga »Gospod«. V Matejevem evangeliju to pomeni, da sta Jezus in Bog eno. Če sodimo po njenem govorjenju, je to še en dokaz, da veruje vanj kot v odrešenika.
Jezus je to gotovo čutil.
Toda Izraelci in Kanaanci so bili že dolgo v sporu. Kako bi mogla izmed njih, ki častijo čudna božanstva, priti žena, ki veruje v enega edinega Boga in v Jezusa kot Kristusa, Maziljenca? Ali je mogoče, da bi jo Jezus le dražil, zato da bi še okrepil njeno vero?
Morda je uporabil besedo »pes«, ker se je spomnil, s kakšnimi psovkami se obkladajo Izraelci in Kanaanci. Morda je mislil tako nekako: »Moje ljudstvo Izrael veruje v enega Boga, vi pa ne. Kako naj dam hrano, ki je zanje, vam, psom, kot vas radi zmerjamo?!«
Toda žena je bila bistra in je zmagala s čudovitim, ponižnim in duhovitim odgovorom: 
»… tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Odgovor je odrezav, kot odbiti udarec pri mečevanju in Jezusu je to všeč. Žena je dejansko rekla: »Ni važno, kakšen je človekov družbeni položaj, da ima le živo vero. Jaz jo imam.«
Jezus se je ob tem gotovo na široko nasmehnil, ko ji je dejal, da je njena vera velika. Morda se je zasmejal že ob njenem odrezavem odgovoru. In seveda ji je z veseljem dal, kar ga je prosila: ozdravil ji je hčer.
Se vam ne zdi, da se Sveti Duh zasmeje tudi v vas in v meni, če ga prosimo, kar potrebujemo? Če pri tem ne postavljamo nobenih ovir kot npr. od kod izviramo, kakšen je naš družbeni položaj, svoje grehe, in morda celo to, da nas drugi ne marajo.
Pristopimo k svetemu obhajilu iztegnimo roko in dejansko recimo: »Davidov sin, usmili se me,« tako kot je storila Kanaanka. Nato odgovorimo »Amen«, kar pomeni »Verujem«. To nedeljo izgovorimo to besedo z vso resnostjo.

Zadnja sprememba ( sobota, 16. avgust 2014 )
 
19. nedelja med letom (Ps 85)
19_navadna.jpg
Iz zemlje bo pognala zvestoba, z neba se bo sklonila pravičnost. Takile svetopisemski izreki so sicer spodbudni, ampak ali so uresničljivi? Zvestoba in pravičnost sta imenitni kreposti, samo kdo bi verjel, da kar zrasteta ali pa se nam  kot dež ulivata z neba. Malo pomislimo, kako je z zvestobo. Čemur se je včasih reklo biti mož beseda; kar pomeni dane besede ne prelomiti. Saj imamo izkušnje in vemo, kdo vse nas je že naplahtal – pa se tiho vprašajmo, koga  smo mi!  Ženimo in možimo se  na obroke; pravimo: dokler bo šlo.  Ljubezen zvesto najti – kratke sanje; zbežale so, ko se je dan zazoril.  Pomislite, že v Prešernovem času je bilo tako.  Vendar se  pa zvestoba ne meri samo v zakonu, ampak na vsakem koraku osebnega in družbenega življenja. In isto velja za pravičnost. Nas poštenost zapustila in odkritosrčnost spi; brumnost se je v kotec skrila, za PRAVICO pota ni -  to je pa povedal bl. Anton Martin, Prešernov prijatelj Slomšek.  Kaj potem početi z lepimi obeti iz Svetega pisma? Tam naprej je rečeno: »Gospod nam bo izkazal dobroto, naša dežela bo dajala obilen pridelek; pred njim bo šla pravičnost in utirala pot njegovim korakom.« Čakajte no! Saj božje dobrote smo pa že bili kdaj deležni! Pridelkov imamo celo za izvoz! Da smo kar počez vsi barabe in grdi zlikovci, tega pa res ne moremo trditi!  Potemtakem pravičnost še utira pot osebnemu in družbenemu napredku. Brez zvestobe pa pravičnosti tako in tako ni.  E, saj ni tako slabo na tem našem svetu in v tem našem času! Kjer pa je in kolikor je, smo pa dolžni stvari spreminjati na bolje. Tale  Zeleni planet nam je usojen, da na njem gospodarimo.  Zato je seveda treba odločno usekati po zeleni mizi in preprečiti strmoglavljenje v katastrofo. Ja: tudi svoje smeti vreči v smetnjak, ne na sosedovo dvorišče! Ob pametnem ravnanju na osebni in družbeni in občestveni ravni se pravičnost do vseh in vsega res lahko razcveti, in tisto, kar je pesniško povedano v psalmu, zelo prozaično velja kot  NAŠA dolžnost. Samo vso zadevo je treba vzeti zares. V današnjem evangeliju se začne Peter potapljati, brž ko podvomi, da lahko hodi po vodi enako lahkotno kot njegov Učenik.  Brez vere in zaupanja nam gre pa v življenju res vse navzdol.  Pa za vero in zaupanje sploh ni treba pripadati ravno krščanstvu! VERA in ZAUPANJE  sta dar neba vsem ljudem; po njima se človek loči od drugega živega sveta in  dobiva obličje bogopodobnosti.  Slava bo prebivala v naši deželi, je rečeno v psalmu. Poslušam, kaj govori Gospod svojemu ljudstvu; o miru govori svojim zvestim.  Priznajmo, da smo ga potrebni, miru!  Zvestoba in pravičnost ga nam zagotavljata.                                                 

Zadnja sprememba ( nedelja, 10. avgust 2014 )
Preberite več...
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 586