OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
19. nedelja med letom, 7.8.2016

Ključno življenjsko vprašanje

Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.

(Lk 12,40)

Pred nekaj leti mi je starejši menih na duhovnih vajah v zaupnem pogovoru opisal vzpone in padce v petdesetih letih svojega redovnega življenja. Na koncu mi je dejal: »Daj mi kakšen nasvet, kako naj se pripravim na smrt! Kaj naj storim, da bom bolje pripravljen na smrt?« 

cross.jpg

 Vprašanje je tako težko, da spravi v strah tudi človeka, ki je duhovno globlji od mene. In če ga zastavi nekdo, ki je dvakrat starejši in je njegovo srce polno vere, usmiljeno in dobrohotno, in je čudovito dozorelo in se omedilo v letih spokojne molitve, potem je verjetno najboljši odgovor molk. Nisem bil tako naiven, da bi mu skušal ponuditi kaj v obliki odgovora, pa čeprav mi je zaupal.

Vprašanje je res dobro. Kako se pripraviti na smrt? Kako naj živimo, da nas smrt ne zaloti nepripravljenih? Kako naj ravnamo, da ne bomo zapustili na tem svetu preveč nedokončanih reči? 

Najprej je vsekakor treba reči, da se na smrt ne moremo pripravljati s čimerkoli, kar je bolestno, morbidno, ali  nas kakorkoli oddaljuje in ločuje od življenja in ljudi okrog nas. Na smrt se ne pripravljamo tako, da se umaknemo iz življenja, ravno nasprotno. Kot je dejal Kristus, nas pripravlja na smrt, nas mazili za smrt ravno še globlji, še bolj intimen in polnejši vstop v življenje. Na smrt se pripravimo s tem, da začnemo živeti, kot bi morali živeti že vse življenje. Kako se to naredi?

John Shea je nekoč izrazil misel, da je nebeško kraljestvo odprto za vse, ki so pripravljeni sesti skupaj z vsemi. Tako lahko na kratko označimo Jezusove učence. V nebesa lahko pridemo, če izpolnimo en sam bistveni pogoj: da imamo tako srce in smo tako odprti, da resnično zmoremo sesti skupaj s komerkoli in deliti z njim ali z njo svoje življenje in mizo. Če je to res, potem je gotovo najboljša priprava na smrt, da začnemo širiti svoje srce, da bo ljubilo vedno bolj na široko, da bomo premagali običajno ozkosrčnost in pristranskost, ki jo nosimo v svojih srcih zaradi temperamenta, ranjenosti, boječnosti, nevednosti, sebičnosti, rase, spola, religije, raznih okoliščin in svojega mesta v zgodovini.

Na smrt se pripravljamo tako, da priganjamo samega sebe k manj ozkosrčni ljubezni. Med pripravo na smrt tako vedno širše vstopamo v življenje.

John Powell pripoveduje v svoji knjigi Brezpogojna ljubezen zgodbo o mladem študentu, ki je umiral za rakom. Ko se je bližal konec, je študent obiskal Powella in mu povedal:

cross-and-man-at-sunset.jpg

»Oče, nekoč ste nam pri šolski uri povedali nekaj, kar mi zdaj pomaga, da bom laže umrl mlad. Dejali ste: V življenju se vam lahko zgodita le dve tragediji in umreti mlad ni ena izmed njiju. Prva tragedija je, da greste skozi življenje brez ljubezni, druga pa je, greste skozi življenje in tistim, ki jih ljubite, tega ne poveste.

Ko so mi zdravniki povedali, da mi ne morejo več pomagati, sem spoznal, koliko ljubezni sem užil dotlej. Svoji družini in drugim sem lahko povedal, kako veliko mi pomenijo. Zmogel sem izraziti ljubezen. Ljudje me sprašujejo: Kako je umirati pri štiriindvajsetih letih? Povem jim: Ni tako hudo, gotovo laže kot imeti petdeset let, pa hkrati nič vrednega v vsem življenju.«

 Na smrt se pripravljamo tako, da globoko ljubimo in to ljubezen, spoštovanje in hvaležnost drug drugemu tudi izrazimo. Tudi Jezus je tako ravnal. Ko mu je žena v Betaniji zlila na noge celo posodico dragocenega olja in mu brisala stopala s svojimi lasmi, je to njeno razsipno izražanje naklonjenosti in hvaležnosti pospremil z besedami, da ga je mazilila za njegovo skorajšnjo smrt. Teh njegovih besed ne smemo iz pobožnosti napačno razlagati. Jezus ni hotel reči: Kar potrati naj to olje, saj bom itak kmalu umrl. Dosti verjetneje je mislil: Ko bom moral umreti mi bo laže, saj sem po tem njenem dejanju resnično okusil življenje; laže je umreti, če si vsaj en sam trenutek polno živel.

Umreti ni tako težko (če postimo ob strani vse prirojene instinkte, da se oklepamo življenja) zaradi strahu pred posmrtnim življenjem ali morda iz strahu, da posmrtnega življenja ni. Težko umiramo zato, ker moramo v življenju še toliko reči dokončati, dokončamo pa jih lahko s tem, da globlje ljubimo in svojo ljubezen tudi bolj sproščeno izrazimo.

Ko bi stari menih isto vprašanje, ki ga je zastavil meni, zastavil Jezusu, bi mu ta verjetno dejal: »Pripravljaj se na smrt s tem, da že zdaj polneje živiš. Prizadevaj si ljubiti globlje, manj pristransko, bolj čustveno in bolj hvaležno. In svojim bližnjim povej, da jih imaš rad, tako te smrt nikdar ne bo zalotila kot tat sredi noči.«

br. Ron Rolheiser

Zadnja sprememba ( nedelja, 07. avgust 2016 )
 
18. navadna nedelja – C (Lk 12, 13-21)

Tudi danes se srečujemo z mnogimi problemi z razdelitvijo dediščino, tudi med kristjani. Nekateri ob tem izgubijo zdravo pamet, postanejo slepi, gluhi. Ljudje se zaradi dediščine v najožjem družinskem krogu med seboj sprejo, ločijo. Tudi v Jezusovem času je bilo tako.

18_nqvqdnq_1.jpg

  Manjši brat ni dobil, kar je pričakoval, kar je bilo zanj pravično, zato se obrne za pomoč k Jezusu. Ali je naša pravičnost prava? Prav zato se rojevajo ločitve. Jezus gre do korenine ločitev. Jezusu ni pomembno ime tega mladeniča, saj se obrača k vsakemu človeku. Kdo me je postavil za razsodnika: a me je Bog postavil za razsodnika po vaših kriterijih pravičnosti, ki ustvarja vse težave in ločitve? Jezus na nek način odgovarja: Dobrine tega sveta pripadajo Bogu, zato imam drugi način razsojanja, iskanja pravičnosti. Vse dobrine so od Boga, ko si jih delimo po naše, imamo svoje kriterije. Tudi za duhovne dobrine velja isto. Vse je od Boga, vse je Božji dar, smo obdarjeni. Kaj iz tega naredimo? To je dediščina, ki nam jo daje Bog, ni zato, da bi se ločevali, marveč, da bi podarili bratu, da bi se na ta način obogatili. Podarjamo in sprejemamo darove, ki nam jih je Bog podaril in to v dinamiki Božje ljubezni. To je pot do sreče, nam pravi Jezus. Jezus nas prebuja – vedno znova bodite pozorni, budni, da vas ne okuži bolezen poželjivosti, volja, da bi kopičili dobrine. To je vzrok vsakega zla. Strah pred smrtjo nas priganja, da se oprijemamo dobrin in tako mislimo, da nas bo to obvarovalo pred smrtjo in bomo ohranili življenje. To je bolezen in vzrok vsakega zla. Jezus materialnih dobrin ne prezira, saj so Božji dar, marveč svari pred boleznijo, ki iz stvari naredi cilj življenja, na slepo opiranje na dobrine tega sveta. To nam da izgubiti glavo. V 1 Tim 6 beremo: Ničesar nismo prinesli na ta svet in ničesar ne bomo odnesli. To je naša resnica. Na zemlji smo začasni romarji, potrebujemo dobrine, a nam ne pripadajo. Tega se moramo zavedati, to je naša istovetnost. Če tega ne upoštevamo, lahko postanemo paranoični. Zadovoljimo se s tem, kar potrebujemo za hrano in za ohranjanje življenja. Pohlep po denarju je korenina vsakega zla. Naše življenje, uspešnost življenja ni odvisna od dobrin, vezanosti na dobrine. Kaj je resnična vrednost človeka? Svet pravi, če hočeš kaj pomeniti, moraš imeti veliko bogastva. Jezus pa ozdravlja od tega: tvoje življenje je pomembnejše od tistega, kar imaš, je več od tistega, kar imaš. Zato pove zgodbo o človeku. Človek, o katerem govori, je zelo simpatičen, saj rad dela, hoče dobro proizvodnjo, dobre rezultate. 5 Mz 28: obilni sadovi zemlje so blagoslov od Boga. Torej je to dobro. Gre za poštenega človeka, ima veliko dobrin. A sedaj se začno problemi. Začne razmišljati sam pri sebi, ker ima problem. Ne razmišlja, da bi povečal bogastvo, marveč kaj naj bi naredil? Kaj moram narediti? To je temeljno vprašanje. Pri Lk je to vprašanje večkrat postavljeno. Ta človek je srečen zaradi rodovitnosti svojih polj, a zemlja mu prinaša skrbi, tako kot ubogim, ki kričijo k Bogu. Ubogi se sprašujejo, kako se bodo hranili, oblekli. Kričijo. Tudi ta človek je v stiski, kaj bo naredil? 

18_navadna_2.jpg

Ima že preveč. Kar drugim prinaša veselje, njega ubija: preveč dobrin. Te dobrine niso njegove, pripadajo ubogim – in če tega ne sprejme, postane žalosten. Mora se odločiti! Sebi pravim: duša moja, jej, … Šele sedaj – po vsem garanju - se spomni, da bi počival. Do sedaj dobrine niso njemu služile, marveč jim je on služil. Ta poljedelec hoče mirno, preprosto veselje, brez pretiravanj in opravljanja tistega, kar je slabo, prepovedano. Je, pije, počiva – vse to je veselo, trezno, vsakodnevno. A temu in takemu življenju, življenjskemu programu, manjka nekaj bistvenega, in sicer: manjka mu ljubezen. Ta človek je sam: poljedelec in njegove dobrine. Ne misli na druge, razen na nabiranje dobrin: ni družine, otrok… Živi med ljudmi, a jih ne vidi, nima časa zanje. Ni čustev. Važne so dobrine. Ni časa za Boga. So le dobrine. Vse je JAZ in MOJE. Sedaj pride na sceno tretja oseba, Bog. Izgovori svojo razsodbo: Neumnež si, nisi sposoben razmišljati. Nisi tat. Neumnež si! Bolnik si! Bog ne govori o tem, da preveč dela, da si ne da počitka…. Ne, pravi mu, da je neumen. Bog ne govori, da je slab. Iz katerega razloga je ta človek neumen? Bog mu pove, kje je njegova napaka: Ni se hotel zavedati, da bo razlaščen stvari in da ni lastnik, le uporabnik stvari. Kaj ga bo sedaj prineslo v svet Boga, kjer je resnično življenje? A bo tam kopičenje kaj pomagalo? Zato je neumnež, vse je pomešal. Bogastvo ti ne da, ti vzame bistveno, saj imajo dobrine tega sveta pomen le v gradnji ljubezni. Sicer pa bodo dobrine vedno ostale tu, na tem svetu, ne gredo zraven, le ljubezen gre naprej. A je življenje zgrajeno tako, da bo kaj ostalo? Ostane le ljubezen: to, kar damo. Le to na »carini« konca življenja ponesemo s seboj.  Ljubezen je rast Božjega sina, ki je v nas. Druga napaka: zaklade je zbiral le zase. Človek postane človek, ko se zave meja (smrt)svojega življenja. Tu se uči živeti: ni obsojen, ker je veliko imel, obsojen je, ker je zbiral zase, se je bogatil le zase. A Bog je najbogatejši, ker vse daje. Kako se lahko rešimo te bolezni? 

Tretje napaka: ni bogat pred Bogom. Je izbral in služil maliku, ni se bogatil v Božjih očeh. Edino pomembno je imeti zaklad v Bogu, kjer ga tatovi ne morejo ukrasti. 

Dati bratu iz ljubezni, živeti v ljubezni – je pristno življenje in bogatitev življenja za večnost. To šteje, to ostane.

Zadnja sprememba ( sobota, 30. julij 2016 )
 
17. navadna nedelja – C (Lk 11,1-13)

Živimo v sekulariziranem svetu. Toliko različnih zabav, toliko stresa in sodobni človek ne najde več časa za molitev. Ne uspe se ustaviti. Strah ga je ustaviti se, strah ga je tišine, ker takrat pride na površje vse, kar je v človeku. Večkrat imamo občutek, da gre v našem času za duhovno anoreksijo.

Če kdo ne moli, ne najde smisla svojemu življenju, vsemu delovanju. Kdor ne moli, še ni popolnoma človek. 

Danes mnogi ne molijo, ker ne vedo, kakšen smisel, pomen ima molitev za njihovo življenje. Vedno znova moramo iskati smisel molitve in se učiti moliti. Tako so učenci vprašali Jezusa, ko so videli, kako v molitvi postaja lepa oseba in kako zna moliti. So tudi nekatere oblike molitve, ki nam delajo težave. Večkrat pripisujemo Bogu, da naj naredi, kar moramo mi sami narediti. Probleme, ki jih ustvarjamo, moramo tudi reševati in ne prositi Boga, da jih reši s čarobno palico. Moramo se torej učiti moliti, zato se prepuščamo našemu Učitelju, da nas nauči moliti.

Pri Lk sedem krat najdemo Jezusa v molitvi in k močno vztraja pri molitvi. Če ne molimo, ne znamo ohranjati duhovne občutljivosti. Molimo, da znamo prav voditi svoje življenje, kot nas uči Jezus; da ohranjamo tudi pravo razmerje (odnos) do Boga, ljudi, stvari, samega sebe.

Molitev povzema neko obliko duhovnosti, ki jo živimo (redovne skupnosti, duhovna gibanja imajo svojo obliko molitve in na ta način ohranjajo živo svojo duhovnost). V tem okvirju Jezus svoje učence nauči molitev Oče naš. Tukaj Jezus uči resnično molitev. Prva najpomembnejša stvar je, komu govorim, na koga se naslanjam, naslavljam. Moliti pomeni sebe dati Bogu, se pogovarjati z njim v vsem, kar živim. Molimo z Božjo besedo. 

17_navadna_1.jpg

 Oče naš - vse prihaja od njega, zato se naslavljamo nanj v ljubezni, spoštovanju in v zavesti Njegove veličine, očetovske dobrote, ljubezni. Vsi smo v hiši istega Očeta. Ni brezbrižen Oče do naših problemov, duševnih in siceršnjih stanj. To ni bog filozofov, ki je sam zase samozadosten in se ne meni za človeka. Resnična podoba Boga je torej, da je Oče, ki hoče le mojo srečo, veselje. Ta Bog nas ljubi in to je dovolj. Daje smisel našemu življenju. Ko molim tega Očeta, se zavem, da sem njegov sin, da moram na tem svetu odsevati Očetov obraz, ljubezen. V molitvi odkrijem, da je vsak človek moj brat.

Naj bo posvečeno tvoje ime: naš Oče je edini, ki dela izredne stvari. Ob njem postaneš resnični, pristni človek, odseva Očetovo življenje.

Naj pride tvoje kraljestvo: molitev nam da razumeti, da pripadamo kraljestvu, ki ga hoče Oče in ne hudi duh. To je kraljestvo – biti služabnik bratov, ljubiti, kot Oče brezpogojno ljubi. Razpoložljivost za služenje, to je Božje kraljestvo. Pripravljen sem graditi tvoje kraljestvo in ne kraljestvo gospodovanja in sebičnosti.

Daj nam naš vsakdanji kruh: kdor zbira, ne more moliti naš Oče, saj zbira dobrine, ki so od bratov. Vpraševati se, kaj je Očetov načrt o dobrinah tega sveta. Če ne molimo, to pozabimo.

Odpusti nam naše dolge… Smo krhki, slabotni ljudje. Vsi smo grešniki. Prosimo Boga, da nam odpusti. Božje odpuščanje je vse tisto, kar nas pripelje na pot veselja in življenja. Pošlji nam poslance, ki nas bodo pripeljali na pravo pot. Tudi mi pomagamo tistim, ki so zašli na napačno pot, nazaj na pravo pot. Pomagamo jim najti pot, ki jih bo pripeljala v srečo in si ne bodo delali slabega. Pomembno je biti svojim bratom angel, ki jih postavi na pot sreče.

17_navadna_2.jpg

Ne daj, da pademo v skušnjavo: ne nosi me v skušnjavo, v preizkušnjo. Saj nas prav preizkušnje življenja pretresejo. V nekaterih preizkušnjah lahko celo preklinjamo Boga. Tu gre za zavest, da govorimo z Očetom in mu razodevamo vso našo slabost, krhkost. Molitev nam da čutiti, da je Bog z nami in nas spremlja. Tako kot je molil Jezus v Getsemani. Ko moram iti skozi preizkušnje, je Bog z menoj in mi daje smisel.

 Prilika: molitev je dolga. Pomembno je ponotranjiti Očetovo misel, saj ne mislimo po Božje. Molitev noče spremeniti Božje misli, nas postavi v pogovor z Bogom, da bo Njegova misel postala naša. Ni lahko prisvojiti si Božjo

e misli v odnosu do zemeljskih dobrin. Nagon nas nosi k zbiranju; k maščevanju, k udobju, k skrbi le zase... Zato je potrebno moliti, da Božja misel pride v nas. Podobno je v bolezni, v osamljenosti – potrebno je moliti za Božjo misel.

Zaključek: Prosite in boste prejeli… Še enkrat poudarek, da je potrebno moliti v času, da lahko sprejmemo edini dar, ki nam ga Bog hoče dati. Edini dar je Njegov Duh, je njegova ljubezen. Potrebno je moliti, da sprejmemo moč ljubezni, Njegov Sveti Duh. Kdor ne bi molil, ne bi mogel prejeti Svetega Duha, Duha ljubezni.

Zadnja sprememba ( sobota, 23. julij 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 725