OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Vera ni odtujitev, ampak je pot resnice, ki nas pripravlja na zrenje v Božje obličje

 VATIKAN (petek, 26. april 2013, RV) – »Pot vere ni odtujitev, ampak pomeni pripravljati srce, da bi videli čudovito obličje Boga,« je dejal papež Frančišek med jutranjo sveto mašo v Domu sv. Marte. Današnji evangelij nam prinaša Jezusove besede: »Vaše srce naj se ne vznemirja.« To so prelepe Jezusove besede, ki pridejo iz njegovega srca, ko se poslavlja od svojih učencev, je zatrdil papež. »Ve, da so učenci žalostni. In začne jim govoriti kot prijatelj in tudi z držo pastirja. Glasba teh Jezusovih besed je drža pastirja; tako pastir dela s svojimi ovčicami.« Jezus učence spodbudi, naj se ne vznemirjajo, naj imajo vero v Boga in tudi vanj. Zagotovi jim, da bo ostal zvest. Kot inženir, kot arhitekt jim pravi, kaj bo storil: »Grem in vam pripravim prostor; v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.«

Papež je nadaljeval, da pripraviti prostor pomeni pripraviti nam možnost za uživanje, možnost videti, čutiti, razumeti lepoto tistega, kar nas čaka, tiste domovine, proti kateri hodimo. »Vse krščansko življenje je Jezusovo delo, delo Svetega Duha, da bi nam pripravil prostor, pripravil oči, da bi lahko videli,« je izpostavil Frančišek. »Oči naše duše je treba pripraviti, da bi lahko videle čudovito Jezusovo obličje; pripraviti sluh, da bi lahko slišali lepe besede. Predvsem pa pripraviti srce, da bi ljubili, še bolj ljubili.«

Na poti življenja Gospod pripravlja naše srce s preizkušnjami, tolažbo, stisko, z dobrimi stvarmi. »Celotna pot življenja je pot priprave,« so bile Frančiškove besede. Včasih nas Gospod mora pripravljati v naglici, kot je to storil z desnim razbojnikom; imel je le nekaj minut, da ga pripravi. V našem običajnem življenju se moramo pustiti, da Jezus pripravlja srce, oči, ušesa, da bi prišli v svojo domovino. Na oporekanja, da takšen način mišljenja pomeni odtujitev od tega življenja, nam Jezus pravi, da temu ni tako. Vabi nas, da verujemo vanj, kajti to, kar on govori, je resnica, in on nas ne vara, nas ne razočara.

Papež Frančišek je še dejal, da pripravljati se za nebesa pomeni pozdravljati jih od daleč. To ni odtujitev, to je resnica, to je pustiti Jezusu, da pripravi naše srce in naše oči za to veliko lepoto. To je pot lepote, je pot vrnitve v domovino. Ob koncu pridige je papež še izrekel molitev, da bi nam Gospod dal to močno upanje, pogum in tudi ponižnost, da bi pustili Gospodu, da nam pripravi bivališče v našem srcu, naših očeh in naših ušesih.

Vir...

Preberite še:

Frančišek in usmiljenje

Zadnja sprememba ( sobota, 27. april 2013 )
 
4. velikonočna nedelja (21.4.2013)
slika_20.jpg
 

Moje ovce poslušajo
moj glas in jaz jih poznam
in hodijo za menoj.
In jaz jim dam
večno življenje:
in nikoli se ne bodo
pogubile in nihče jih ne bo
iztrgal iz moje roke.

(Jn 10,27–28)

 
Gospod Jezus Kristus,
velik in večni Duhovnik,  
žalostno je tvoje srce,
ko gledaš ovce brez pastirja.
Zato v tvojem imenu in po tebi
prosimo nebeškega Očeta,
da pošlje delavce na svojo žetev.
Jezus, ljubitelj čistosti,
stori, da krščanski starši
vzgajajo svoje otroke
v duhu požrtvovalnosti
in da velikodušno darujejo
za tvojo službo tiste, ki jih ti kličeš.
Učitelj apostolov, izberi in privabi
med našo mladino tiste,
ki nam bodo darovali daritve
svete maše, delili zakramente,
molili in se za nas žrtvovali.
Dobri Pastir, varuj jih pred
zunanjimi in notranjimi nevarnostmi
in daj jim stanovitnost
v svetem poklicu,
da postanejo duhovniki
po tvojem srcu.
Naj polni vere in ljubezni do tebe
in tvoje svete Cerkve
nesebično posvetijo vse svoje moči
ohranitvi in širjenju
tvojega kraljestva.

Molitvenik Združenja Marije Pomočnice

 

 

Jn 10,27–30

JE PODOBA PASTIRJA ŠE AKTUALNA ZA DANAŠNJI ČAS?


V prvih krščanskih stoletjih so Jezusa Kristusa radi upodabljali kot dobrega pastirja. Stoji sredi črede ali pa stopa pred njo in jo vodi na bogato pašo Božje besede. Jezus se sam v evangeliju imenuje Dobri pastir. Ni najemnik, marveč pravi pastir, ki mu ovce pripadajo. Zato jih v vsaki nevarnosti varuje in je pripravljen umreti zanje.
Kaj naj danes počnemo s podobo pastirja v tej dobi računalništva, informacijske revolucije in osvajanja vesolja? Ali ima ta prilika po dvajsetih stoletjih še sploh kaj povedati današnjemu človeku? Ali ne spada v neki docela drugačen, časovno in krajevno odmaknjeni svet? Predvsem pa danes nihče ne mara, da bi ga primerjali z ovco. Beseda je postala že kar podcenjujoča.
A vendar: podoba pastirja z ovco razodeva globoke resnice o Bogu in Jezusu kot rešitelju, govori pa tudi o nas, saj je nadvse sodobna in dragocena, čeprav na prvi pogled deluje drugače. Lahko nam je spomin in opomin na pristne, prvinske odnose človeka do drugih živih bitij in do narave sploh. Na odnose skrbi, varovanja, odgovornosti, ki se jih bomo spet morali naučiti, če bomo hoteli preživeti.
Ta lik nam zastavlja prenekatero vprašanje. Je namreč simbol naše odgovornosti ne le za živali, za naravo, ampak predvsem za druge ljudi. Vsakemu se kdaj zgodi, da lahko drugega dvigne, reši in »zadene na rame«, ali pa ga prezre, pusti in gre mimo. Drug drugega moramo prenašati in kdaj pa kdaj prevzeti del njegovega bremena.
V svetu, kjer veljajo predvsem moč, uspeh, pogum in podjetnost, v svetu, ki je zaznamovan z nasiljem nad človekom in nad  naravo, nas podoba pastirja z ovco na mah spomni, kako zelo potrebno je usmiljenje. Mar ne uporabljamo te lepe besede največkrat v njeni nikalni obliki – »neusmiljen«, »brez usmiljenja«? Ali ni v današnjem svetu vedno manj plemenite človeške, zlasti materinske, ženske drže usmiljenja? Usmiljenja do ljudi, do živali, do vseh in vsega okoli nas?

 


Po: TV Slovenija – 1995

 
slika_21.jpg

Vstali Jezus nas na nedeljo duhovnih poklicev zbira okrog župnijskega oltarja in nagovarja s prav posebnimi, zgovornimi odlomki iz Svetega pisma. On, ki je za nas sprejel trpljenje in smrt, je vstal od mrtvih in živi. Ta Jezus želi danes nadaljevati svoje delo po duhovnikih, redovnikih in redovnicah, po misijonarjih, po vsakem izmed nas. Vsak, še posebej pa duhovni poklic, je Gospodovo delo. Nobeden si ne more sam izbrati poklica. Izbere in pokliče Bog.
Jezus kot dobri pastir skrbi za svoje ovce. Vsakega človeka do potankosti pozna in želi vsakega pripeljati k sebi, v nebesa; tudi tistega, ki Jezusa ne pozna, ali celo tistega, ki mu nasprotuje. On namreč daje svoje življenje za vse ljudi, kakor dobri pastir daje življenje za svoje ovce. Zato želi, da bi ga vsi ljudje spoznali in začutili njegovo iskreno ljubezen.

Po: Vi ste priče

 

 

 

 

 

 

Zadnja sprememba ( sobota, 20. april 2013 )
 
Papež Frančišek: Vera pomeni verjeti v Boga, ki je konkretna oseba in ne »bog spray«

 VATIKAN (četrtek, 18. april 2013, RV) – Vera je dar. Njen izvor je v srečanju z Jezusom, ki je resnična oseba. Tako je zatrdil papež Frančišek med današnjo pridigo, ko je zjutraj maševal v kapeli Doma sv. Marte. Bogoslužja se je danes udeležilo osebje, ki skrbi za varnost v Vatikanu. Papež se jim je za njihovo delo posebej zahvalil. Delajo namreč za skupno dobro in za mir ter si prizadevajo za poštenost misli, moč volje, naklonjenost odkritosti in vedrino.

Sicer pa je sveti oče spregovoril o osebi Jezusa Kristusa. Njegova navzočnost ni neotipljiva, je poudaril. Ni nekaj razpršenega, kar bi se razlivalo naokrog, ne da bi se mogli dobro zavedati, kaj je. Bog je konkretna oseba, je Oče. Vera vanj izvira iz živega srečanja, iz otipljive izkušnje. Marsikdo trdi, da verjame v Boga. A kot se je vprašal papež Frančišek, je vprašanje, v katerega boga verjamejo. Skupaj s konkretnostjo prave vere izginjajo tudi določena prepričanja. Ljudje verjamejo v »razpršenega boga«, ki je kot nekakšen »bog spray« in se nahaja vsepovsod, a se ne ve, kaj je. »Mi pa verjamemo v Boga, ki je Oče, Sin in Sveti Duh. Verjamemo v Osebe in ko govorimo z Bogom govorimo z Osebami: ali govorim z Očetom ali govorim s Sinom ali pa govorim s Svetim Duhom. To je vera.«

Tako je poudaril papež in nadaljeval, da najti in poznati Jezusa predstavlja dar, ki ga poklanja Bog. Na nas je, da potem nadaljujemo pot. Po tej poti seveda hodimo obremenjeni z lastnimi stvarmi, saj smo vsi grešniki, je spomnil Frančišek. V našem življenju je vedno kaj, kar ne gre, toda Gospod nam odpušča, če ga prosimo za odpuščanje. Tako gremo lahko vedno naprej, ne da bi izgubili pogum. Kdor ima vero, ima večno življenje, je še dodal papež Frančišek. Nato je sklenil z besedami:

 »To je radost vere, radost srečanja z Jezusom, radost, ki nam jo lahko da le Jezus, radost, ki podarja mir: ne tistega, ki ga daje svet, ampak tistega, ki ga daje Jezus. To je naša vera. Prosimo Gospoda, da bi rastli v tej veri, v veri, ki nas naredi močne in vesele – v veri, ki se vedno začne s srečanjem z Jezusom in se vedno nadaljuje v življenju z majhnimi vsakdanjimi srečanji z Jezusom.«

Vir

Preberite še:

Papež argentinskim škofom: Tisočkrat raje imam poškodovano Cerkev kot pa bolno

Papež izraža bližino materam z Majskega trga

Nadškof Nichols: Frančiškov pontifikat - novo veselje in upanje za Cerkev

Zadnja sprememba ( četrtek, 18. april 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 9 - 16 od 469