OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
27. nedelja med letom (3.10.2010)
slika_13.jpg

  Se mar zahvaljuje služabniku,
ker je naredil,
kar mu je bilo ukazano?
Tako tudi vi, ko naredite vse,
kar vam je bilo ukazano,
govorite:
»Nekoristni služabniki smo;
naredili smo,
kar smo bili dolžni narediti.«

(Lk 17,9-10)

 

 

 
slika_15.jpg

Hvala ti, o Gospod,
za našo vero,
četudi je še slabotna.
Hvala ti za vse,
kar smo v veri sposobni storiti –
za ljubezen do soljudi,
za moč v trpljenju,
za razumnost
pri življenjskih odločitvah.
Hvala ti za vero
naših staršev in naših otrok,
za vero
naših duhovnikov in redovnikov,
za vero našega naroda …
Hvala ti,
da nas vodiš s svojo besedo,
ko se trudimo,
da bi naša vera
nekoč postala
velika kot gorčično zrno.

Lk 17,5-10

DREVO V MORJU


Če bi kdo naredil popis reči, za katere naši verniki navadno molijo, bi bilo gotovo na prvem mestu zdravje, potem sreča pri delu, uspeh v šoli in drugo.
Apostoli nam dajejo drugačen zgled. Jezusa prosijo: »Pomnoži nam vero!« Ni si dal dvakrat reči. Toda o veri jim je spregovoril z besedami, ki jih niso pričakovali. Dejal je, da bi morala biti njihova vera tako močna, da bi bila sposobna zapovedati murvi, naj se vrže v morje , in ta bi jih ubogala.
Ni zapisano, da bi Jezus sam storil tak čudež. Kolikor vemo, ga ni storil tudi noben apostol in pozneje noben svetnik. Čemu le? To bi bila le paša za oči in hrana za radovednost. Evangelij pa je naravnan na duhovnost, zato ima tudi Jezusova primera duhovni pomen. Reči hoče, da mora biti vera zmožna dejanj, ki presegajo človeške sposobnosti. Takih dejanj pa v življenjepisih svetnikov ne manjka.
Molčati, ko si prepričan, da se ti godi krivica; ne se delati mučenca, ko te zapostavljajo; odpuščati zaradi vere v Jezusa – je večje junaštvo in dokaz globlje duhovnosti, za naše medsebojne odnose pa večjega pomena kot prestavljati drevesa v morje.
Dobro delo, ki zanj nisi prejel ne zahvale, ne plačila, ne čustvenega zadoščenja, temveč si ga storil iz čiste vere – ali ni več vredno, kot v vodo vrženo drevo?
Dajati »za Božji lon«, ko ni pričakovati, da ti bo vrnjeno, ampak se zanesti na Božjo računico, pomeni močnejšo vero kot premikati gore in prestavljati drevesa.
Kjer bo Bog našel takšno vero, bo prevzel skrb tudi za zdravje, delo, šolo in vse drugo. Ne gre pa le za to. Samo takšna vera pričuje za Boga. Vse drugo je »daj-dam«.
 
Po: p. F. Cerarju



slika_14.jpgNa današnjo nedeljo nam Jezus, prav tako kot svojim učencem, jasno pove, kako šibka je naša vera, kako malo je v nas resničnega zaupanja v Boga.

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno …«
(prim. Lk 17,6)

Da, če bi imeli vsaj malo resničen vere …
Tako pa nas vedno znova potegnejo skrbi in problemi tega sveta, kar je seveda zelo človeško.
Vsak dan znova prosimo Gospoda, da bi nas utrdil pri iskanju globine v svoji veri, da bi jo odkrivali pri pravih izvirih ter tako skrbeli, da iz drobnega zrna zraste mogočno drevo.


Zadnja sprememba ( sobota, 02. oktober 2010 )
 
100-letnica rojstva Ljubke Šorli
100-letnica Ljubke Sorli 1.jpg.jpg
 
V nedeljo, po popoldanski sveti maši, smo dodobra napolnili našo Frančiškovo dvorano. V spomin Gospe Šorlijevi smo pripravili enourni program. Na začetku je vse nagovoril in pozdravil gvardijan, p. Bogdan Knavs. Slavnostni govor je imela gospa magistra Darinka Kozinc, pesmi je recitirala dramska igralka Dušanka Ristič. Glasbeni program so nam polepšali: Veronika Brecelj na violino, Marina Ružić na harfi, Tomaž Plahutnik na citre in baritonist Marko Kobal. Program je povezovala Alenka Saksida. Po uradnem delu smo se ustavili še v naši samostanski obednici.
Zadnja sprememba ( sreda, 29. september 2010 )
Preberite več...
 
26. nedelja med letom (26.9.2010)
slika_10.jpg

 

 

 

Abraham mu je dejal:
»Imajo Mojzesa in preroke,
te naj poslušajo!«
 Ta pa mu je odvrnil:
»Ne, oče Abraham,
toda če pojde kdo od mrtvih
k njim, se bodo spreobrnili.«
On pa mu je dejal:
»Če ne poslušajo
Mojzesa in prerokov,
se ne bodo dali prepričati,
četudi kdo vstane od mrtvih.«

(Lk 16,29-31)

 

 

 
slika_11.jpg

 

 

 

Sveti Janez Zlatousti, veliki krščanski pisec iz 4. stoletja, je opozarjal, da Kristus sam v siromaku od lakote umira, hodi okrog in ne ve, kje bo prenočil. Zato pravi: dokler revež trpi, razkošje v cerkvi ni na mestu. Takole piše: »Častiti hočeš Kristusovo telo. Pazi, da ga ne boš zaničeval, ko bi prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih. Kaj koristi, če je Kristusova miza polna zlatih posod, on sam pa v siromaku od lakote umira! Najprej nasiti lačnega, potem pa iz obilja okrasi Kristusovo mizo. Ko krasiš svete prostore, ne zapiraj svojega srca za reveža. On je dragocenejše Božje svetišče kakor cerkev.

Lk 16,19-31

PODOBA MIZE


V evangelijski prilik tokratne nedelje je beseda o bogatinu, ki si je privoščil vsega, kar si je zaželel. V njegovi bližini je živeli tudi hirajoči revež Lazar. Njemu so morda včasih vrgli kakšen ostanek, ki je padel z bogatinove mize.
Zgodba je znana, zato naj bo dovolj le nekaj besed ob podobi mize.
Miza je daleč več kot samo kos pohištva; je ena od preprostih reči, ki skriva velike skrivnosti in jih razodene tistemu, ki zna »gledati s srcem«. Predvsem je simbol medsebojne povezanosti v družini, občestva in sreče tistih, ki se vsak dan zbirajo okoli nje. Je tudi znamenje odprtosti, prijateljstva in vzajemnosti, če je pri mizi vedno prostor tudi za gosta, prijatelja ali tujega človeka. Povabiti koga k mizi pomeni sprejeti ga v svojo sredo kot enakega, ga počastiti in mu priznati dostojanstvo. Najbrž zato tolikokrat srečujemo Jezusa pri mizi, ne le z apostoli, ampak tudi s cestninarji, grešniki in izobčenci. Od svojih najbližjih, od apostolov, se je zadnji večer poslovil prav pri mizi, ko so večerjali, in jim naročil, naj se v njegov spomin zbirajo ob mizi k svetemu obedu, h Gospodovi večerji. V središču krščanskega bogoslužja je zato miza, ki je hkrati žrtvenik,  oltarna miza.
V prispodobi govorimo celo o dveh mizah pri bogoslužju: miza Božje besede in miza evharističnega kruha. Prva naj bi kristjanu kazala pot, druga pa naj bi ga krepila in mu dajala moč za krščansko življenje.
Za življenje potrebuje vsak človek kos kruha in dobro besedo. Živimo od kruha in od besede in shiramo, če pogrešamo eno ali drugo. Brez kruha umre telo, brez besede, to je brez dobre besede, brez besede ljubezni, priznanja, tolažbe in spodbude pa zboli in umre duša.
In oboje – kruh in dobro besedo – ponavadi prejemamo in drug z drugim delimo prav ob mizi, ob tem preprostem, svetem znamenju. Naj postane osrednje znamenje naših družin.

Po: Ozare – TV Slovenija 1995

slika_12.jpg»Priložnost izgubljena ne vrne se nobena,« pravi  naš pregovor.
V evangeliju smo slišali, kako je  mož z imenom Lazar trpel bolečine in lakoto na zemlji. Čeprav je živel tik ob bogatašu, se ta ni zmenil za njegovo stisko. Ni mu namenil niti ostankov hrane. Opazil ga je šele v svojem lastnem trpljenju, a takrat je bilo že prepozno.
Za nas še ni prepozno., da bi obžalovali vse tiste trenutke, ko smo prezrli ljudi v stiski in bolj mislili nase kot na druge. Z vso iskrenostjo vsak dan znova prosimo Gospoda, naj nam pomaga izkoristiti priložnosti za dobra dela bližnjim.


Zadnja sprememba ( sobota, 25. september 2010 )
 
<< Začni < Nazaj 91 92 93 94 95 96 97 98 99 Naprej > Konec >>

Rezultati 729 - 736 od 786