OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Novo leto (1.1.2011)

 

slika_18_2011_1.jpg
Hitro so odšli tja
in našli Marijo, Jožefa in dete,
položeno v jasli.
Ko so to videli,
so povedali o besedi,
ki jim je bila rečena
o tem otroku.
In vsi, ki so slišali,
so se začudili temu,
kar so jim povedali pastirji.
Marija pa je vse te besede
shranila in jih
premišljevala v svojem srcu.

(Lk 2,16-19)

 
  slika_18_2011_2.jpg  

Na prvi dan novega leta častimo Marijo kot Božjo mater. To je tisti pravi čudež, ki ga praznujemo danes. Vsemogočni Bog je vstopil v svoje stvarstvo v enem svojih lastnih otrok. Kakšen blagoslov za Marijo, da se je bomo vedno spominjali kot Božje matere, posode milosti, skrinje zaveze!
Tudi mi poskušajmo postati, tako kot je Marija, posode milosti.

 

Novo leto …
čas za nov začetek;
morda celo za nov stil življenja.   

Lk 2,16-21

KNEZ MIRU


Novo leto je ob prazniku Marije, svete Božje matere tudi svetovni dan miru. Jezus je Knez miru in njegova odrešitvena ustanova Cerkev je poklicana, da skupaj z njim in v medsebojni povezavi vseh članov tega Jezusovega skrivnostnega telesa deluje za rast miru na svetu.
Vsi hrepenimo po miru, in sicer najprej po notranjem miru. Ta mir je Božji dar in ga lahko pričakujemo le od Boga. Biti pa moramo pripravljeni na sprejem tega miru. Bog nam je v našo bogopodobno človeško naravo vtisnil vest – svojevrstni Božji glas, ki nas nenehoma vabi, naj se odpovemo zlu v sebi in okrog sebe ter se odločamo za dobro, za boljše, za najboljše in tako sodelujemo pri uresničevanju miru v srcih ljudi in v svetu.
To je hkrati tudi sodelovanje pri graditvi Božjega kraljestva tukaj na zemlji, hkrati pa neminljivega Božjega kraljestva v onostranstvu, v večnosti.
Vsak dan doživljamo trenutke nemira v svojem srcu in vsak dan spoznavamo prek družbenih občil nova prizorišča nemira, napetosti, sovraštva, zločinov, rušenja, morij, divjega vojskovanja na različnih krajih sveta. Koliko nemira in trpljenja – po krivici nepopolnih, grešnih ljudi.
Bog nam v svoji potrpežljivosti, modrosti in predvsem v svoji brezmejni ljubezni daje v novem letu novo priložnost, da skupaj z njim, ob ohranjanju človekove svobode, storimo vsaj nekaj za vzpostavitve in utrditev miru – v svetu, med narodi, v družinah in v srcih posameznih ljudi.
To je težko delo, ki potrebuje veliko modrosti, potrpljenja, medsebojnega sodelovanja, ljubezni, in ki mora biti prepleteno z zaupno molitvijo. In vendar: to je naša življenjska naloga, to je tisto soodreševanje sveta, h kateremu nas vabi Jezus, veliki, vseljubeči Odrešenik človeštva – Knez miru.
Po: S. Janežiču

 

 
slika_18_2011_3.jpgUpam, da smo mogli ob božičnem vrvežu  najti nekaj časa za osebno srečanje s Sveto družino. Je bilo to srečanje takšno, da smo obiskali nekaj cerkva in si ogledovali jaslice ali pa smo Jezusa, Marijo in Jožefa povabili v svoj dom,  v svoje srce? Ne kot kratkotrajne goste, ampak kot stalne prebivalce našega doma in naših src.
Priče smo vedno bolj ohlapnih in vedno bolj hladnih odnosov v naših družinah. Priče smo begu v svet lažnih užitkov in zasužnjujoče svobode. Priče smo pogostemu pomanjkanju ljubezni.
Kristjani bi morali biti veseli in srečni ljudje. Iz nas bi morala žareti Ljubezen. Posedujemo namreč največjo zalogo ljubezni: Jezusovo ljubezen.
Naj se odraža v trenutkih vsakdana skozi vse leto, ki je pred nami.

Po: p. M. Šefu
 

   

Zadnja sprememba ( sobota, 01. januar 2011 )
 
Nedelja svete družine (26.12.2010)

 

slika_17_2010_3.jpg

 

Ko so odšli, se je
Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel:
»Vstani, vzemi dete in
njegovo mater in béži v Egipt!
Bodi tam, dokler ti ne povem;
Herod bo namreč iskal dete,
da bi ga umoril.«
Vstal je, ponoči vzel dete
in njegovo mater ter
se umaknil v Egipt.
Ko je Herod umrl,
se je v Egiptu Gospodov angel
prikazal Jožefu v sanjah
in rekel: »Vstani, vzemi otroka
in njegovo mater in pojdi
v Izraelovo deželo,
kajti pomrli so tisti, ki so otroku
stregli po življenju.«

(Mt 2,13-14.19-20)


 
    

Obstajajo področja, na katerih edino cerkvena skupnost izpoveduje določene vrednote; še  zlasti, če gre za vrednote proti toku. Eno takih področij je ravno družina.
Povedati resnico o zakonu in družini je  nekakšno preroštvo, in ravno zato, ker je takšno, je osamljenost neizogibna. Okrog prerokov ni množic; tam je pogosto puščava, samota, majhna skupina. Okrog nas je nezanesljiva kultura, ki nasprotuje družini; prevladuje svoboda posameznika.
Iz tega izhaja slabotna družinska politika in kultura, za katero se zdi, da sumničavo gleda na zakon in razlaga izbiro zakona kot neke vrste vez in omejevanje osebne svobode. In posledično utrpi pomanjkanje smisla tudi družina. Od tod pa izvirajo številni širši problemi v družbi, ki pa se jih pogosto še ne zavedamo, a so korenito spremenili svet in odnose med ljudmi.

Po: E. Masseroniju

 

   

 

 

Mt 2,13-15.19-23

POPOLNO ZAUPANJE BOŽJEMU NAČRTU


Zdi se, da Jožefova podoba, ki jo ponovno srečamo v evangelijskem odlomku na današnjo nedeljo svete družine, obvladuje pripoved, čeprav ne doda ničesar temu, kar o njem že vemo. Videti je, da evangelist deluje po vnaprej določenem načrtu: Jožef je pravičen človek, vedno pripravljen in odprt za premišljanje Božjega delovanja. Kakor je prvič naredil, kar mu je ukazal Gospodov angel, takoj ko se je zbudil, tako je tudi sedaj takoj, ko je slišal, da mu je bilo v sanjah rečemo: »Vstani, vzemi, /…/ beži …,« je vstal, vzel /…/ ter se umaknil v Egipt. Tam je bil v pokorščini Bogu in v pričakovanju naslednjega ukaza.
In vendar prvi namen evangelistove pripovedi ni Jožef, čeprav v njegovem begu z Marijo in otrokom odkrivamo dogodek, ki je podoben doživetjem tolikih družin, ki morajo tudi danes bežati pred mogočniki ali nasilneži. Podoba Svete družine je živa še danes. To ni bila družina, ki bi bila osvobojena najbolj žalostnih in mučnih človeških dogodkov. In prav to človeško trpljenje, ki je potrebno odrešenja, se vključuje v Božje odrešenjsko delovanje.
Naj omenimo, da ko evangelij opisuje te dogodke, gre onkraj tega, kar lahko nadzoruje zgodovina. Zanimanje je namenjeno Sinu, ki gre v Egipt in v sebi oživi začetke zgodovine svojega ljudstva. Jezus na tem mestu namreč pooseblja ljudstvo, ki se odpravi v Egipt in ki se bo od tam tudi vrnilo. To, da je poklican iz Egipta, je povod, da začne novo zgodovino, ki bo nepretrgan izhod, nenehen pohod proti odrešenju. In ta premik, ki ga spremljamo v omenjenem odlomku, ki hkrati pomeni tudi umik smrtni nevarnosti, spada k Božjim načrtom. Ti pa se začenjajo že mnogo pred Jezusovim rojstvom (o čemer priča tudi dolg rodovnik), svoj še aktivnejši zamah pa dobijo z rojstvom Jezusa iz device Marije. Upanje na odrešitev ni prazno. Smisel Božje univerzalnosti in natančnega načrta je jasno razviden tudi iz skrbi za sveto družino. Za slehernega izmed nas Bog z enako mero preudarno pripravlja pravo pot. Dopustimo mu, kakor Jožef, da nas po njej tudi popelje.

Po: M. Galizziju

 

 
Tako krhke in gnile od znotraj in vse razkrojene so mnogo družine v današnjih dneh. Tako malo zaupanja je med možem in ženo in tako malo pripravljenosti na potrpljenje. Tako silno se moderni starši na vse načine otepajo otrok, ki so vendar Božji blagoslov in je v prvi vrsti zaradi njih sveta zakonska zveza postavljena na zemljo. S skrivnimi zločini mnogi kličejo prekletstvo izničenja nase, na svoj narod in vse človeštvo.
slika_17_2010_4.jpg
Starši in otroci so si pogosto tujci med seboj. Med njim stoje neprehodne stene. Zato si družbo in zadoščenje in rešitev svojih lastnih problemov iščejo zunaj doma. Tako mladina pogosto in največkrat iz družinskih razlogov na življenje ni pripravljena in prvi vihar jo vrže ob tla in za vedno razlomi mlado rast.
Tako blizu so mnoge družine oni strašni satanski zamisli, ki hoče družino, to davno toplo ognjišče src in posvečeno svetišče duš, proti Božji volji in vsečloveški modrosti uničiti in za vedno odpraviti  z obličja sveta. In gibanje, ki si na svoje zastave naveša kričavi napis popolne svobode, trga otroke od roditeljev, reže vez med možem in ženo ter tako razdira in usodno podkopava osnovno celico vsečloveške stavbe: družino. Zato pomeni strupeni napad na bivanje in naravni razvoj človeške družbe sploh.
In naša družina? Kakšna je njena podoba? Koliko svete družine je prisotne v naših odnosih? Koliko smo sploh dovzetni za Božji blagoslov, ki prihaja med nas, pa ga pogosto prezremo?

Po: S. Janežiču
 
 
 
 
 

   

Zadnja sprememba ( nedelja, 26. december 2010 )
 
Zahvala in voščilo
Herko_Saksida.jpg.jpg

Spoštovani.

Dovolite, da se Vam najprej iz srca zahvalim za vso Vašo ljubezen, skrb, razumevanje, podporo, delo, voščila, darove…

Še posebej velik Bog lonej tistim, ki čistite, krasite, ki ste pomagali pri jaslicah in okrasitvi, liturgičnim sodelavcem, redarjem, svojim bratom za vse delo in bratsko spoštovanje in ljubezen, sestram pri mnogih dejavnostih in vsem, ki opravljate kakršnokoli delo v Božjo čast in slavo.

Vsem in vsakomur iskrena hvala. 


V imenu vse samostanske skupnosti in obeh skupnosti sester na Sveti Gori (Sestre frančiškanke misijonarke Jezusovega srca in Marije Brezmadežne in skupnost Manjših sester sv. Frančiška) Vam želim blagoslovljene praznike. Naj nam dejstvo, da je Bog iz ljubezni do nas postal človek, pomaga, da bomo med seboj bolj človeški (prijazni, strpni, razumevajoči, odpuščajoči…).
Zadnja sprememba ( sobota, 25. december 2010 )
 
<< Začni < Nazaj 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 Naprej > Konec >>

Rezultati 729 - 736 od 827