OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Vsi sveti, verni rajni
svece.jpg

Odločitev v veri za vstajenje ne temelji na čudežnih dogodkih, temveč na pripravljenosti, da na resničnost gledamo z Božje perspektive ter se v življenju in smrti predamo Bogu. Gre za odločitev, ali naj živimo iz lastnih zmogljivosti ali pa tvegamo, da prejmemo življenje od Boga, pri katerem je vse mogoče. Vera v vstajenje ne vnaša samo nekaj novih elementov v pojmovanje sveta, ni nasilje nad naravnimi zakoni, ampak privede v krizo celotno predstavo o resničnosti. Če je Kristus res vstal od mrtvih in bomo tudi mi vstali, potem je vse drugače, kot če to ni res. To je temeljna odločitev, ki jo lahko dosežemo le v moči vere, ki vključuje usmerjenost, cilj in smisel 

 

 

 

 


Človekova svetost je možna v vsakdanjosti z Božjo pomočjo. Svetost ni odtujevalna pot v življenju, ni meniška pot, ki ločuje od sveta; svetost vsakdanjosti hodi v šolo, pride v hiše, kjer prebivajo ljudje, stopi na vlak, gre v cerkev, pride v pisarno, mehanično delavnico, hodi peš, se približa bolniku, srečuje obupane in se zna pogovarjati z vsemi. Že tukaj na zemlji se začenja svetost.
Po: E. Masseroni

  

 

 

 

 

 

 

 

Skupnost svetih oseb in občestvo z rajnimi


Kakor je v telesu vse povezano, kakor so darovi in dobrine enega organa darovi in dobrine celotnega telesa, tako so tudi v Cerkvi darov in dobrin enega člana deležni vsi. To predstavlja občestvo duhovnih dobrin. Ker je Kristus glava tega telesa, so tudi njegove dobrine priobčene vsem udom. Najbolj občuten in zaznaven način deleženja pri njegovih dobrinah so zakramenti, ki so za Cerkev že od vsega začetka svete stvari. Tako v moči Svetega Duha postanejo vse duhovne dobrine skupen zaklad Cerkve. V okviru takšnega pojmovanja dobi izraz občestvo svetnikov dvojni pomen: občestvo pri svetih stvareh in občestvo svetih oseb.
Povezanost med ljudmi, ki nastane na osnovi teh svetih stvari, se ne more končati in se ne pretrga niti s smrtjo. Oslabi jo lahko samo greh. Zato pomeni občestvo svetnikov tudi resnično povezanost nas, ki že živimo v tem zemeljskem življenju, in vseh onih, ki so s smrtjo prešli v stanje vic ali nebes. Smrt skupnosti duhovnih dobrin nikakor ne ogrozi, marveč jo še okrepi. Kako tolažilna je mnogim misel na priprošnjo tistih, ki so že v stanju gledanja Boga iz obličja v obličje. Njihova še tesnejša povezanost s Kristusom je tudi za nas v zemeljskem življenju velika dobrina, saj smo je skrivnostno deležni in nas utrjuje na naši poti. Poleg tega si njihove svetosti ne moremo predstavljati drugače, kot da zaradi nje ne nehajo prositi za nas pri Očetu. Ker smo z njimi združeni v isto telo, se njihove duhovne dobrine, ki jih uživajo, pretakajo tudi v nas, vplivajo tudi na nas. Povezanost s svetniki nas povezuje s Kristusom.
V zavedanju te globoke povezanosti Kristusovih udov med seboj korenini tudi prepričanje o občestvu z našimi dragimi rajnimi. Če so že v številu svetnikov, so oni nam v pomoč, če se očiščujejo v stanju vic, pa Cerkev ves čas goji spomin nanje, zanje moli in daruje sveto daritev.
Zavedanje, da pripadamo takšnemu veličastnemu občestvu svetih, katerega glava je poveličani Kristus sam, nam more biti v veliko tolažbo, v spodbudo še zlasti v času obupovanja in nemoči, ter v veliko veselje. Razvijajmo in poglabljajmo to zavest ter jo širimo med naše bližnje. Biti povezan v občestvo svetih in biti v posesti svetih stvari, po milosti seveda, je velika dobrina in končno tudi prednost, ki nam jo omogoča vera v Jezusa Kristusa.
Po: dr. M. Turnšku

Množica v nebesih


sveca_2.jpgV skrivnostno resničnost nebes nas uvaja Božja beseda ob prazniku vseh svetih.
Knjiga Razodetja govori o »veliki množici, ki je nihče ne bi mogel prešteti«. Bogoslužje nas s tem berilom hoče spomniti na mnoge bolj ali manj znane ljudi, s katerimi smo morda dolga leta skupaj živeli, pa se nam njihovo življenje ni zdelo nič posebnega in niso bili za nikogar pomembni. Med njimi so ljudje, ki so v zemeljskem življenju nosili na svojih čelih in svojih srcih znamenje Jezusovega križa, čeprav mi tega nismo nikoli opazili. Ti ljudje so bili kakor mi obteženi s slabostmi in krhkostjo, morda tudi z grehi, vendar so pogumno in iskreno priznavali, da niso sposobni živeti kot svetniki. Zato so ponoči in podnevi klicali Gospoda in ga prosili, naj jih on posveti. Trudili so se za življenje po veri, ljubili so bližnje in bili do njih usmiljeni, ker so računali s tem, da jih bo Bog sodil po delih ljubezni, po veri in po usmiljenju. V tej neskončni množici so ljudje, ki so v svojem zemeljskem življenju storili veliko dobrega, brez iskanja priznanj in pohval, brez napuha, brez obsojanja drugih, ampak so molili, čeprav so se sami počutili obtežene z lastnimi grehi.
Cerkev, občestvo kristjanov, je že na zemlji svet narod, občestvo svetih, ker nam je grehe milostno odpustil Jezus. Še več, s svojo krvjo je opral naša oblačila, da so postala popolnoma svetla. Sveti smo torej zaradi Jezusove ljubezni do nas, ne pa po nas samih. On nam namreč daje moč, da lahko v vseh življenjskih okoliščinah dvigamo svoj pogled k nebesom.


Zadnja sprememba ( ponedeljek, 01. november 2010 )
 
Bodimo majhni,da bomo lahko veliki
oblaki.gif

1. Človek je res nekaj neznatnega pred Bogom, o tem nam govori svetopisemska Knjiga modrosti. Toda ta modrost tudi pravi, da je Bog usmiljen in dober.
 
2. Sprejeti svojo majhnost ne pomeni vdati se žalostnim mislim, ampak sprejeti svojo nemoč, ki nam pomaga, da tudi mi splezamo, kot Zahej, na drevo. Pomembno je, da najdemo drevo življenja, ki je Kristus sam, njegov nauk, njegova beseda. Želja, da bi  videli Kristusa, ga slišali, mu sledili, nas popelje v višave.
 
3. A tudi takrat, ko smo na zemlji, je Kristus z nami, saj hoče z nami obedovati. Kristusa ni strah naše majhnosti, niti ne grešnosti; sprejmimo ga in tudi nas ne bo strah nas samih.
 
4. Te dni smo poklicani, da sprejmemo svoje meje, trpljenje, svojo umrljivost. Smrt je absolutna meja za vsakega človeka. Toda če smo imeli prej izkušnjo drevesa življenja, nas ne bo strla, ampak bomo pogumno stopili pred Gospoda, ko nas  bo poklical.
 
5. Kristus nam bo pomagal, da se tudi mi spreobrnemo. Razdelimo drugim, kar imamo: svoj čas, dobro voljo, iskreno besedo … Ko delimo z drugimi, tudi mi sami postajamo sad na drevesu življenja, to pa je lastnost svetnikov. A to nismo zato, ker bi bili popolni, ampak ker smo pustili, da Božja beseda obilno obrodi v nas.

6. Poskušajmo slaviti Boga v vsem, kar delamo. Ali slavim Boga v svojem delovanju, s svojimi besedami in celo s svojimi mislimi? Pomislimo, kako nam to uspeva: ali sem bil kulturen pri vožnji? Sem naredil dobro delo? Sem pazil na svoje besede? Ali sem bil pravičen do sodelavcev? Ali sem »povzdignil« glas, ko se je bližnjemu zgodila krivica? Ali sem dovolj družbeno aktiven in ne čakam, da bodo »drugi« kaj naredili? Sem obiskal starejšo in osamljeno osebo? Sem za šolo naredil vse, kar je v moji moči?

7. Ne morem ostati »nevtralen«. Ali bom vroč ali hladen, srednje poti ni. Vsi smo poklicani na pot svetosti. Vsak dan nam je dan kot darilo, da v njem naredimo nekaj dobrega. Ne zamudimo te priložnosti!

p. Bogdan Knavs

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 01. november 2010 )
 
31. nedelja med letom (31.10.2010)
slika_23.jpg

  Ko so to videli,
so vsi godrnjali in govorili:
»Ustavil se je
pri grešnem človeku!«
Zahej pa je vstal
in rekel Gospodu:
»Gospod, glej,
polovico svojega premoženja
dam ubogim,
in če sem koga
v čem prevaral,
mu povrnem četverno.«
Jezus pa mu je rekel:
»Danes je v to hišo
prišlo odrešenje,
ker je tudi on Abrahamov sin.
Sin človekov je namreč prišel
iskat in rešit,
kar je izgubljeno.«

(Lk 19,7-10)

 

 

 

Pravo srečanje ne obsoja in ne ocenjuje, celo privablja na plan dobroto v drugem. Poveže ga z dobrim jedrom, ki ga ima globoko v sebi. Namesto da bi ga hotel spremeniti, ga brezpogojno sprejme. Prav ta izkušnja, da smo brezpogojno sprejeti, nam da možnost, da se spremenimo. A če sam  želim drugega spremeniti, ta doživi to kot sporočilo: »Takšen, kot sem, nisem dober. Drugi me bo sprejel le, če se spremenim.«
Jezus je malemu mitničarju Zaheju, ki je svoj manjvrednostni kompleks skušal skriti tako, da je kopičil čim več denarja, posredoval občutek, da je lahko takšen, kot je. To ga je spremenilo, odkril je svoje dobro jedro.
Po: A. Grünu

Lk 19,1-10

ZAUPATI IN VZTRAJATI

 

Bog se v Svetem pismu sam razodeva kot usmiljeni, rešujoči Bog. Že starozavezno razodetje odkriva Božje srce, ki z ljubeznijo objema vse stvarstvo, tem bolj pa človeka: »Gospod, kakor prašek na tehtnici je ves svet pred teboj. Ti pa imaš usmiljenje z vsemi, ker vse premoreš. Ljubiš namreč vse, kar je, in ničesar ne mrziš, kar si naredil. Ti, življenje ljubeči Gospod, vsemu prizanašaš, ker je tvoje« (Mdr 11,22).
Kakor odmev teh besed zveni mašna prošnja ene od nedelj med letom: »Veliki Bog, svojo vsemogočnost razodevaš predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem. Nenehno nas obsipaj s svojo milostjo …« Kako presenetljivo drugačen je Bog! Dobro vemo, kako razkazujejo in uveljavljajo svojo »vsemogočnost« mogočniki tega sveta!
V Jezusu Kristus je ta odpuščajoča Božja ljubezen »človek postala in med nami prebivala«. V njem sta se razodeli »dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika« (Tit 3,4), ki je prišel iskat in zveličat, kar je izgubljeno.
Bogati višji cestninar Zahej iz današnjega evangelija je tudi bil izgubljen, čeprav se tega vse do odločilnega srečanja z Jezusom ni zavedal. Vse skupaj se je začelo s čisto človeško radovednostjo. Z drevesa ob poti si je hotel v miru in neopažen ogledati Čudodelnika iz Nazareta. On pa ga je poklical dol in prav njega, ki so ga vsi prezirali in obsojali, počastil s svojim obiskom. Iz Jezusovih besed in njegovega pogleda ni bral obsodbe, marveč veselo sporočilo, »da je tudi on Abrahamov sin« in kljub grešnosti ni izključen iz Božje zvestobe in ljubezni. To srečanje je Zaheju vrnilo dostojanstvo in naredilo iz njega novega človeka. Polovico imetja je razdelil ubogim in četvero povrnil, če je koga prevaral.
Kdor se sreča z Jezusom, ne more ostati enak kot prej. Prav to nam jasno govori evangelijski odlomek.

Po: B. Dolencu
slika_32.jpg»Hitro splezaj dol,
danes moram ostati
v tvoji hiši,«
pravi Jezus
v današnjem evangeliju
cestninarju Zaheju.
Ta je bil namreč
majhne postave in
je splezal na smokvo,
da bi lahko videl Jezusa.
Te besede
so namenjene tudi nam.
Jezus tudi nas vabi,
da se »spustimo dol«,
kar pomeni, da stopimo
pred Gospoda
s svojo majhnostjo,
šibkostjo in grehi.
Tako bo lahko vstopil tudi v našo hišo in prebival z nami.


Zadnja sprememba ( sobota, 30. oktober 2010 )
 
<< Začni < Nazaj 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 Naprej > Konec >>

Rezultati 721 - 728 od 795