OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Po blagoslov na Sveto Goro

 

hokej.jpg 
Da imajo hokejisti Acroni Jesenic številne privržence po vsej Sloveniji je vsem dobro znano, med njimi najdemo povsem navadne ljudi, mladino, študente, uslužbence, gospodarstvenike, politike,… in tudi druge športnike. Morda malce nenavadno, a povsem resnično je tudi to, da je eden izmed največjih ljubiteljev in hkrati prijateljev železarjev pater Bogdan Knavs, predstojnik samostana na Sveti Gori. Pater Bogdan Knavs je doma iz Mošenj, a ga je službovanje popeljalo na Primorsko. Ker ima g. Knavs zavoljo oddaljenosti in službenih obveznosti manj časa za obisk tekem v dvorani Podmežakla, je železarje povabil na Sveto Goro nad Novo Gorico (682 metrov nadmorske višine), kjer jim bo v ponedeljek 18. 10. 2010 razkazal frančiškanski samostan in grobnico Burbonov v Kostanjevici pri Novi Gorici in jih hkrati blagoslovil pred nadaljevanjem lige EBEL.  

Pridružite se nam na Sveti Gori.

Vir: HK Acroni Jesenice 

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 18. oktober 2010 )
 
Bosna 3.del

V BOSNI SMO IGRALI TUDI NOGOMET

bosna_nogomet_1.jpg

Sobotno popoldne je bilo namenjeno razvedrilu, v glavnem nogometu. Slovenci smo okrepili nogometno ekipo novincev iz Humca in skupaj smo se dobro odrezali.  

Zadnja sprememba ( nedelja, 17. oktober 2010 )
Preberite več...
 
29. nedelja med letom (17.10.2010)
slika_19.jpg

  In Gospod je rekel:
»Poslušajte,
kaj pravi krivični sodnik!
Mar Bog ne bo pomagal
do pravice svojim izvoljenim,
ki noč in dan
vpijejo k njemu?
Bo mar odlašal?
Povem vam:
Hitro jim bo pomagal
do pravice.
Toda ali bo Sin človekov,
ko pride,
našel vero na zemlji?«

(Lk 18,6-8)

 

 

 
slika_20.jpg

»… ali bo Sin človekov, ko pride,
našel vero na zemlji?«

Ne vemo ne dneva in ne ure,
ko bo Gospod ponovno prišel.
Prav to je razlog,
da se vsak dan znova trudimo,
da ohranjamo trdno vero,
ki je pot do odrešenja.

Lk 18,1-8

ZAUPATI IN VZTRAJATI


Jezus nas v današnjem evangeliju spodbuja, naj vedno molimo in se ne naveličamo. Mnogi verniki, ki jemljejo to spodbudo zares, pa so velikokrat razočarani in odnehajo. Pravijo, da prosijo in molijo zaman, da jih Bog ne sliši in ne usliši. Vprašujejo se, zakaj je potrebno na uslišanje čakati in čakati, ko je pa rečeno, da Bog ne bo odlašal, temveč da bo hitro pomagal.
Morda bi morali Jezusovo misel razumeti nekoliko globlje. Noč in dan moliti pomeni popolnoma in brez pridržka, ne da bi tudi trenutek izvzeli, prepustiti Bogu, naj on z nami razpolaga. Zaupati, da je naše življenje, naše telo, naša duša, naše zdravje in naša bolezen, naša hiša in naše imetje, naši prijatelji in naši nasprotniki, sploh vse, kar smo in kar imamo, tudi naša zgodovina in naša domovina, naš narod in naša Cerkev … da je vse to noč in dan v dobrih rokah, ker je v Božjih rokah.
Jezus je sodnika zato prikazal trdosrčnega, da je vdovi dal možnost vztrajnosti. Če bi bil sodnik dober, veren in pošten, nam Jezus žene ne bi mogel postavljati za vzor vztrajne molitve. Prav to pa je hotel. Žena mora zaupati in v tem zaupanju vztrajati, čeprav se zdi, da je zaman, ker je sodnik za njeno stisko brez srca in za njene prošnje gluh. Nauk prilike je, da moramo v Boga zaupati in v tem zaupanju vztrajati tudi takrat, ko se zdi, da se je vse zarotilo zoper nas in da je celo Bog gluh. Bog namreč ni gluh. Če nas ne usliši, ne pomeni, da nas noče ali ne more slišati, ampak da hoče vedeti, koliko je v nas vztrajnosti in kakšno je naše zaupanje vanj.
Izraz »hitro« pomeni, da Bog že sedaj vidi in vodi našo usodo, da že sedaj misli na nas, da smo že sedaj v njegovi roki, da se že sedaj godi njegova volja in da že sedaj vse uravnava in obrača v naše dobro.
Taka vera ni lahka. Zato na koncu vprašanje, ali bo Sin človekov na zemlji našel vero, ko pride. Ker pa je vedno tu, vprašuje tebe in mene, ali imava že sedaj takšno vero.

Po: p. F. Cerarju



MOLITEV – PROŠNJA ZA BOŽJO POMOČ


Večina ljudi misli, da je molitev zgolj prošnja k Bogu za razen potrebe. To je nekje razumljivo, saj je prošnja  najbolj preprosta in hkrati najbolj naravna oblika molitve. Če verujemo, da Bog biva in da nam lahko pomaga, potem ni nič bolj naravnega, kot prositi ga, da to tudi stori. Ta oblika molitve je zelo podobna temu, kar reče otrok kateremu od staršev: »Ti moreš to, jaz pa ne morem,  zato stori to zame, prosim!«
Seveda nima smisla nekoga prositi, da bi kaj storil za nas, če to ni v njegovi moči. Bistvo prošnje je torej priznanje: verujemo, da Bog more storiti to, kar ga prosimo. Morda prav zato Bog hoče, da ga prosimo in svoje darove pogojuje z  našimi prošnjami. To, da se obrnemo k njemu po pomoč, ko v tem vidimo celo zadnjo možnost v stiki, je neke vrste dejanje vere.
In če prosimo Boga, da stori nekaj za nas, potem se pač zavedamo, da tega ne moremo storiti sami, z lastnimi močmi. Nesmiselno bi bilo moliti, naj Bog potolaži našega osamljenega soseda, če mi nismo pripravljeni, da ga obiščemo. Ne moremo pričakovati, da bo Bog čudežno ozdravil navadno rano, ko potrebuje samo obliž. Pa ne gre samo za to, da bi bile te stvari premajhne ali preveč preproste, da bi z  njimi nadlegovali Boga; gre za to, da vse te zadeve lahko rešimo z lastnimi močmi. Prav in primerno je, da v molitev vključimo navadne zadeve, celo take, o katerih ljudje mislijo, da so »nepomembne« in v katerih dejansko potrebujemo Božjo pomoč; npr. povsem na mestu bi bilo, če Boga prosimo, naj nam pomaga premagati plašnost, ko se bližamo osamljenemu človeku v sosednji hiši.


Po: D. Winterju


Zadnja sprememba ( sobota, 16. oktober 2010 )
 
<< Začni < Nazaj 91 92 93 94 95 96 97 98 99 Naprej > Konec >>

Rezultati 721 - 728 od 786