OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
18. navadna nedelja – B: Jn 6,24-35
Εἶπεν δὲ αὐτοῖς ὁ Ἰησοῦς, Ἐγώ εἰμι ὁ ἄρτος τῆς ζωῆς:.  
 
Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. (Jn 6,35)
 
Po tem, ko Jezus pomnoži kruh in zavrne kraljestvo po meri množice, je nastala zmedenost: Jezus gre na goro, učenci v čolnu pa v Kafarnaum. Množica je zmedena, Jezusa več ne najdejo in to dan po zmagoslavju, ko so ga hoteli narediti za kralja, ki bi jih hranil in reševal njihove eksistencialne probleme in potrebe.
 
Jezusovo znamenje je mogoče razumeti ali pa tudi ne. Za njihovo razumevanje ljudje potrebujemo pojasnilo, osvetlitev. Jezusu gre za sporočilo, kako vstopiti v deželo svobode, za osvoboditev iz sužnosti greha. Mi in učenci  tega ne razumemo, zato potrebujemo razlago. Naši načini razmišljanja, odločanja – po merilih tega sveta – ne omogočajo razumevanja Božjega kraljestva, logike, zato moramo iti na »drugi breg«, torej zapustiti človeški breg. Resnično vprašanje v srcu ljudi je: ali boš reševal naše probleme? Jezus tega noče reševati in naravnost pove: iščete me, ker ste bili nasičeni. Ta množica ne išče Jezusa, ne iščejo besede, po katerih bi živeli resnično življenje; ne, hočejo čudež hrane, rešitev njihovih neposrednih problemov. Če se mi tako obnašamo, ne iščemo Jezusa, marveč dobrine tega sveta in iščemo takšnega Jezusa, ki naj bi reševal naše probleme. Hočemo Boga s čarobno palico, ki naj bi delal čudeže za nas. 
18_med_letom.jpg
Jezus pa daje drugačno hrano - tisto, ki ostane za večno življenje (gr. zoe - ζωῆς: ni biološko življenje. To življenje nam je podarjeno – življenje v večnosti je drugačno življenje od umrljivega, za razliko od gr. bios: življenje, ki si ga delimo z živalmi in rastlinami). Bog nam daje svoje življenje in postanemo sinovi (prim 2 Kor 4…). Kruh iz peči vzdržuje biološko življenje, potem enkrat to življenje umre. Ps 49 pravi, da človek hoče življenje večnosti. Ljudje so umrljivi. Sin človekov je prišel, da nam prinese življenje večnosti (zoe).
 
Ljudje prihajajo k Jezusu, kaj iščejo? – iščejo kruh za biološko življenje. Kruh hrani življenje, ki mineva. Iščite novi kruh za novo življenje. Tukaj odkrivamo svojo lastno nerazumevanje: iz kakšnega razloga iščem Gospoda? Zakaj sem kristjan? Za kruh, ki mine, ali za kruh za večnost? Talismani, formule, prošnja prednosti od Gospoda – so kruh za to življenje. 
 
Kruh v Stari zavezi (SZ) je simbol Božje besede. Ta beseda daje v nas rast življenja večnosti. Ko Božjo besedo sprejmemo, je v nas ljubezen in ljubezen je življenje večnosti. V nas je na ta način bivajoče življenje Božjega Sina: to je življenje, ki ne mine. V 5 Mz beremo: človek ne živi samo od besede, marveč od Besede, ki pride iz Božjih ust. Živi od kruha za biološko življenje, a človek ima Božje življenje, ki je ljubezen, od katerega živimo, ko z brati izmenjavamo, delimo kruh.
 
Množica: Kaj moramo narediti, da bomo izvršili Božje delo? Ta množica smo mi: katero molitev, pobožnost, nedeljska sv. maša, post, spokornost, obred naj opravim, da bom v Bogu? Jezus pravi je samo ena stvar: VERUJTE v tistega, ki me je poslal. Janez vedno govori o VEROVATI in ne o veri. Verujem v osebo, ki jo imam rad; verujem v njegovo ljubezen – to me dela srečnega. Združiti naše življenje z Božjim Sinom, učlovečenim v Jezusu iz Nazareta: to pomeni verovati. On je resnični človek, Božja modrost, On resnično živi. Jezus je kot zaljubljenci: zahteva zaupanje v ljubljenega. Ko veš, kdo je nekdo, ki ga ljubiš, se mu zaupaš, mu daš sebe, svoje življenje… Jezus je čudež, njegova oseba je čudež, zato naj se mu predamo v ljubezni. Njegova oseba hrani življenje večnosti. On je kruh življenja, kdor pride, veruje  – ne bo več žejen. Kor pravi Ps 42 – vso mojo osebo žejo po živem Bogu. Tvoja beseda je veselje mojega srca, sreča mojega srca. To je polno življenje, ko smo to videli in razumeli – ne potrebujemo čudežev, ne hrepenimo več samo po kruhu za ta svet. In nam ta kruh tudi ni več dovolj – potrebujemo Jezusa. On je življenje.

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 03. avgust 2015 )
 
17. nedelja med letom

26.7.2015.B. DAJTE JIM VI JESTI – 17. NN – B

2 Kr 4,42-44; Ef 4,1-6; Jn 6,1-15
 
Blažena mati Terezija je pripovedovala, kako je nekoč obiskala revno indijsko družino, ki ni imela nič za jesti. Tako je tej revni družini dala majhno količino riža. In zgodilo se je nekaj, kar je Mater Terezijo zelo presenetilo. Mati iz te družine, ki ni poznala Matere Terezije, je tisti riž, ki ga ja pravkar prejela, takoj razdelila na dve polovici in odnesla drugo polovico sosednji družini, ki so bili muslimani. Ko je Mati Terezija to videla, je začudeno vprašala: »Ali bo to za vašo družino še zadostovalo?« In žena je preprosto odgovorila: »Sosednja družina na žalost tudi nima nič za jesti.«
 
»Čudovito je, če je človek, ki je sam v veliki stiski, sposoben videti še stisko drugega,« je rekla presenečena Mati Terezija. Mati Terezija je bila resnično presenečena nad nesebičnim vedenjem te revne matere, ki je bila kljub veliki lakoti še vedno zmožna tisti pičlo količino hrane, ki jo je imela, deliti s soljudmi. Mati Terezija je imela namreč tudi druge izkušnje s soljudmi, ki niso bili sposobni tako plemenito ravnati.
 
V skrajnih situacijah se lahko ljudje vedejo ekstremno, nenavadno in nerazumljivo.
 
Solženicin opisuje takšno situacijo v ruskem zaporu, ko so zaporniki morali prenašati skrajno lakoto. Tudi on sam je to doživel na svoji koži. Zato je zapisal: lakota lahko postane tako silna, da vodi tvoje ravnanje, tvoje vedenje. Iz poštenega človeka lahko naredi tatu ali celo vlomilca. Iz nesebičnega človeka lahko naredi velikega egoista, sebičneža.
 
17_nedelja.jpg
· Če nekdo dan za dnem, teden za tednom strada, doseže tisto stopnjo, ko ni več zmožen misliti na nič drugega kot samo na hrano.
 
· Zelo velika lakota lahko povzroči, da ne moreš več spati. In če vendar zaspiš, boš sanjal o hrani.
 
· Sestradani zaporniki so sanjali izključno o hrani.
 
Mogoče ste nekateri od nas ravno v vojnem času doživeli, kaj pomenita lakota in pomanjkanje. – Ali pa pomislimo na delavce propadlih podjetij, ki leta in mesece niso dobili pravičnega plačila za svoje delo, o katerih beremo ali jih gledamo na TV.
 
Vsi tisti, ki so enkrat doživeli pomanjkanje in stisko, znajo verjetno danes hrano ceniti in spoštovati. Hrane ne bodo brez potrebe zavrgli. Takšni ljudje tudi razumejo, kaj pomeni lakota in stiska, ter so pripravljeni pomagati tistim, ki so v stiski.
 
V današnjem evangeliju smo slišali, kako je deček prinesel Jezusu pet hlebov in dve ribi ter tako omogočil, da je Jezus naredil čudež.
 
V Markovem evangeliju pa beremo o istem dogodku: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpusti jih, da odidejo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj jesti. »(Jezus) jim je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (Mr 6,36-37).
 
Besede Matere Terezije lahko prilagodimo današnji situaciji in rečemo: »Čudovito je, če ljudje, ki sami žive v blagostanju, vidijo tudi svoje brate in sestre v stiski in so jim pripravljeni pomagati!« 
 
In Jezusove besede v evangeliju: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo!«, pa velja tudi za Božjo milost, ki nam jo Bog vedno znova ponuja. Lahko se zgodi, da jo razmetavamo in da nam ne prinaša tistih koristi, ki nam jih je Bog namenil. Če nismo čuječi, poslušni in pazljivi, ne zaznavamo notranjih nagibov in glasu vesti, po katerih nam Bog govori v posebnih urah milosti, ki so nam dane. »Bojmo se Boga, ki gre v sestri ali bratu, mimo mene!« Amen

Zadnja sprememba ( sobota, 25. julij 2015 )
 
16. navadna nedelja

Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte
16. navadna nedelja (B) - Jer 23,1-6; Ef 2,13-18; Mr 6,30-34

V današnjem evangeliju beremo: »Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj«.

16_navadna1.jpg
Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. V današnjem evangeljskem odlomku vabi tudi svoje učence, da z njim izgubljajo čas: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte«. Pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo!
Jezusove počitnice skupaj z apostoli pa niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo«, ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.

Preberimo preostali del današnjega evangeljskega odlomka, ker nam lahko tudi ta pove nekaj o samoti: »Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari«.
 
16_navadna2.jpg
To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek, ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ne moremo prepusti samemu sebi ali pa poslati v bolnišnico ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, in mi nemoteno uživati počitnice. Ne moremo pozabiti številnih ljudi, ki si samote niso izbrali, ampak so nanjo obsojeni, pa ne le za kakšen teden, ampak morda za vse življenje.

Poslušanje evangelija bi moralo tudi v tem primeru voditi h konkretni rešitvi. Nekaterim svetujem naslednje: ozrejo naj se okoli sebe in vidijo, če je kje kdo, ki bi mu lahko pomagali, da bi se čutil v življenju manj osamljen: iti na obisk, poklicati ga po telefonu, povabilo na enodnevni obiska med počitnicami – skratka tisto, kar narekuje srce in okoliščine. 
16_navadna3.jpg
Drugim pa, če tega niso nikdar storili, svetujem, naj skušajo vstopiti v cerkev ali pa v gorsko kapelo (če so v hribih) v času, ko v njej ni nikogar in tam preživeti nekaj časa »v samoti«, sam s seboj, pred Bogom. Ni pomembno, če ima človek občutek, da nima kaj reči. Nekega dne je veliki pesnik Paul Claudel, ki je bil tudi veleposlanik na Japonskem, sredi poletja opoldne stopil v cerkev in molil k Mariji naslednjo molitev, ki vam lahko pomaga: »Poldne je. Vidim cerkev odprto. Vstopil bom. Mati Jezusova, ne prihajam, da bi molil. Nič nimam, kar bi lahko podaril in nič, kar bi prosil. O, Mati, prihajam, da bi te gledal … molče gledam tvoj obraz in dovolim srcu, da poje v svoji govorici«.
 
 
Dovolite srcu, da »poje« … ali pa joče, kakor pač čuti.



Zadnja sprememba ( sobota, 18. julij 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 721