OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
21. navadna nedelja (B): Jn 6,60-69: Zakaj ostanem(o)?
21_navadna1.jpg
V današnjem svetu ni lahko verjeti. Resnica, ki jo je razodel Jezus Kristus, se zdi možem in ženam današnjega časa “nevzdržna”. Tako je recimo z vero v resnično Jezusovo navzočnost v Telesu in Krvi, v sveti maši. Jezusova resnica izziva zdravo pamet, razumnost tega sveta, znanost. Verjeti pomeni videti resničnost onstran vidnega; pomeni dotakniti se večno resnico. V tej veri in zaradi nje lahko s Petrom rečemo: “Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja”.
 
21_navadna2.jpg
Jezusove besede dajejo življenje, zato verujoči hodimo za njim. Program življenja, ki ga pred nami razgrinja, more rojevati vzgibe, ki so sposobni usmeriti svet k bolj vrednemu in polnejšemu življenju. Ni pa to življenje zagotovoljeno samo zaradi dejstva, da sem v Jezusovi skupini. Iz te besede in programa moram živeti in se mu ne upirati. Ne smem se upirati njegovemu duhu in življenju. Moram imeti in živeti resnično in stvarno vero. Resnična kriza znotraj krščanstva je vedno v tem: verujemo ali ne verujemo Jezusu? Ravno v krizi se razodeva, kdo so resnični Jezusovi učenci. Kdo v resnici hodi za njim. Resnična in odločilna izbira je vedno v tem: ali se bom obrnil vstran (nazaj) ali pa bom ostal z Njim in se poistovetil z Njegovim duhom in življenjem? Sem za ali proti Njegovemu predlogu za življenje?
 
Skupina Jezsovih učencev se zmanjšuje. Jezus se ne jezi, nobenega ne obsoja. Tiste, ki so ostali z njim, le vpraša: “Hočete tudi vi odditi?” To je vprašanje, ki nam je naslovljeno, potem ko smo se odločili, da smo v Cerkvi in z njo nadaljujemo: Kaj hočemo? Zakaj smo ostali? Bom še naprej sprejemal njegovega duha in bom živel na Jezusov način?
 
Petrov odgovor je za zgled: »H komu naj gremo, ti imaš besede večnega življenja«. Tisti, ki ostajamo, moramo ostati zaradi Jezusa, samo zaradi Jezusa in zaradi nobenega drugega. Skupaj z njim se angažiramo, zastavimo sebe, se darujemo. Edini motiv, da ostanemo z Njim, je On sam in nihče drug. Tako se vsak dan znova se odločamo za Jezusa, hočemo hoditi v Njegovem duhu za njim in mu služiti, mu služiti tudi v človeku.
Zadnja sprememba ( sobota, 22. avgust 2015 )
 
20. nedelja med letom

20. Navadna nedelja 16.8.2015 (B) – MOJA KRI JE RESNIČNA PIJAČA
Prg 9,1–6; Ef 5,15–20; Jn 6,51–58

Danes se ustavimo ob nadaljnjem koraku v odnosu do preostale vsebine Jezusovega govora o kruhu življenja. Ta korak je v naslednjih Jezusovih besedah:
 
»Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.«
 
Novost je v tem, da Jezus govorjenju o kruhu pridruži besede o vinu, podobi hrane se pridruži podoba pijače, daru svojega mesa pridruži dar svoje krvi. Evharistična simbolika doseže vrh in polnost.

20_navadna_1.jpg
Zakaj nam je Jezus poleg svojega telesa hotel dati tudi svojo kri pod podobo vina? Kaj predstavlja kri? Za nas danes kri ni nič drugega kot eden izmed organov našega telesa. Toda v svetopisemski miselnosti je vse kaj drugega. Kri so imeli za sedež življenja. Zato Judje še danes ne smejo jesti mesa zadušenih živali, ker jim kri ni odtekla. Zaužiti kri bi pomenilo jesti življenje, ki je sveto in pripada samo Bogu. Če je kri sedež življenja, je torej prelivanje krvi otipljivo znamenje smrti. Ko nam Jezus daje svojo kri, nam podarja svojo smrt z vsem tistim, kar nam je kri prinesla: odpuščanje grehov, dar Svetega Duha. Reči, da je evharistija zakrament »Gospodovega telesa in krvi« pomeni, da je zakrament njegovega življenja in njegove smrti. Dobro vemo, kaj pomeni reči nekomu: »Tole, kar sem storil zate, je bilo za ceno krvi!«
 
Kri je najmočnejše znamenje bolečine na zemlji. Če torej v podobi kruha polagamo na oltar človekovo delo, pa v podobi vina polagamo na oltar vse njegovo trpljenje. Naj se izliva, da bi bilo odkupljeno, da bi ga presvetlilo upanje in odpuščanje.
 
Ob tej priložnosti bi rad posvetil posebno misel krvodajalcem in vsem tistim, ki delujejo na tem področju. Kako čudovit način posnemanja evharistije! Nobeno drugo dejanje ne kliče močneje v zavest Kristusove daritve kot iztegnjena krvodajalčeva roka, da bi nekdo drug lahko še naprej živel. Krvodajalec bi lahko vzel za svoje naslednje Kristusove besede: »Vzemite, to je moja kri, ki se podarja za vas.« V tem kontekstu bi se rad spomnil še vse tistih, ki so pripravljeni darovati organe. Tudi to je evharistično dejanje! O Jezusu je rečeno, da je »umirajoč svetu dal življenje«. Tudi o teh ljudeh bi lahko rekli nekaj podobnega: oni umirajoči omogočajo nekomu drugemu, da bo živel. 
 
Kaj torej ljudem pomeni vino? Predstavlja jim veselje, praznik; ne predstavlja toliko tistega, kar je koristno (kakor kruh), ampak bolj, kar je prijetno. Vino ni ustvarjeno le zato, da bi ga pili, ampak tudi zato, da bi si z njim nazdravljali. Jezus pomnoži kruh zaradi potrebe ljudi, toda v Kani naredi vino njim v veselje. Sveto pismo pravi, da »vino razveseljuje srce človeku … kruh pa podpira srce človeku« (Ps 104,15). »Vino v življenju predstavlja poezijo in barvo; je kakor ples v primerjavi s preprosto hojo ali pa igra v primerjavi z delom,« pravi Luis Alonso Schökel.
 
Toda kako je mogoče, da isto znamenje enkrat kot kri predstavlja trpljenje in drugič kot vino predstavlja veselje? Ali se to dvoje medsebojno ne izključuje? Ne, če pomislimo na žrtev iz ljubezni, kakršna je bila Kristusova. Vino, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »kri iz grozdja«, spominja na skrivnosten odnos med ljubeznijo in žrtvijo, ki je lasten človeški izkušnji. »Ni ljubezni brez trpljenja,« pravi Hoja za Kristusom. Kolikšno žrtev pomeni za mlad par prihod prvega otroka, a tudi koliko veselja! Evharistično vino tako še enkrat razkriva svoj izjemni pomen za življenje. 
 
Kdo ve, zakaj je ljudem tako zelo naravno, da se obračamo na Boga v bolečini; mnogi se obračajo nanj le takrat, ko jih obišče kakšna nesreča in ga potrebujejo. Radosti pa raje uživamo sami, skrivoma, skoraj prikrito pred Bogom. Ko nas v življenju obišče veselje, se včasih obnašamo kakor pes, ki je od gospodarja dobil kost in mu takoj obrne hrbet ter se zavleče v osamljen kot, kjer jo gloda v strahu, da bi mu jo kdo vzel.
 
Na vse to nas pri evharistiji spominja vino, ki postane Kristusova kri. Kako globoko spoštovanje in ljubezen bi morali imeti do Kristusove krvi! Vsakokrat, ko je to mogoče, bi bilo potrebno z veseljem in s hvaležnostjo prejemati obhajilo pod obema podobama. 

20_navadna_2.jpg
A tudi takrat, ko je sami ne moremo prejeti, lahko vedno zremo in častimo Kristusovo kri, ki je na oltarju, posebno med povzdigovanjem keliha. Ne pozabimo, da v skladu s katoliškim naukom takrat, ko prejmemo Kristusovo telo, prejmemo tudi njegovo kri. V hostiji je namreč navzoče »telo in kri, duša in božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Sveto pismo pravi: »Kri Kristusa … bo očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).
 
Ona je edino »topilo«, ki je sposobno raztopiti vsako okamenelost zla in strdek greha v nas in zunaj nas. Pelikan je postal simbol evharistije, ker so ljudje verjeli, da ta ptič, ko nima ničesar, s čimer bi lahko nahranil svoje mladiče, s kljunom rani svoje prsi in jih nahrani z lastno krvjo. Od tod lepa molitev iz pesmi Molim te ponižno, ki jo bom ob sklepu našega razmišljanja zmolil:
 
»Daj krvi mi svoje, Jezus pelikan,
usmiljen me očisti mojih grehov, ran;
saj premore ena sama kapljica
zemljo vso oprati grehov madeža.«

Zadnja sprememba ( sobota, 15. avgust 2015 )
 
Veliki Šmaren

Veliki Šmaren - Marijino vnebovzetje (15.8.2015)

Raz 11,19;12,1-6.10;1 Kor 15,20-26; Lk 1,39-56

 
Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.
 
Marijino vnebovzetje („veliki šmaren“, „velika maša“) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija zaspala (Dormitio SS. Deiparae).    
 
Šele 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija „po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“
 
Apostolski sedež je 17. novembra 1984 potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da odslej praznujemo kot zapovedan praznik poleg božiča, sv. Rešnjega telesa in krvi, Vseh svetih tudi Marijino vnebovzetje.
 
Verska resnica o Marijinem vnebovzetju skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja.
 
Marija je umrla, kakor umirajo vsi ljudje, a njeno telo ni strohnelo v grobu, ne čakalo vstajenja. Takoj po smrti jo je Jezus obudil in Marija je zaživela novo, lepše življenje po duši in telesu, ki traja vso večnost pri Sinu v nebesih.
 
To posmrtno „odlikovanje“ je Jezus skoraj moral dati svoji Materi. Po njegovih načrtih in željah ni bila niti trenutek pod izvirnim grehom - saj je bila brez njega spočeta - in zato tudi kazen za greh  ni mogla pasti nanjo. Pa tudi sinovska ljubezen mu tega ni dovoljevala.
 
Kako naj pusti razpasti tisto telo, iz katerega se je oblikovalo njegovo lastno telo?
 
vnebovzetje_1.jpg
Marija pa ni bila tesno povezana z Jezusom samo v njegovi otroški dobi, ko ga je ob rojstvu vesela pokazala pastirjem, pozneje pa darovala in iskala v templju, temveč tudi v njegovem javnem življenju.
 
V galilejski Kani je s svojo priprošnjo nagnila Jezusa, da je storil prvi čudež.
 
Zvesto je poslušala Sina, ko je govoril o Božjem kraljestvu in blagroval tiste, ki poslušajo in ohranijo Njegovo besedo.
 
Z Jezusom je bila tudi pri njegovi daritvi na križu. „Ko je Kristusa spočela“, pravi koncil, „rodila, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma svojevrsten način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah“ (C 61).
 
Drugi vatikanski koncil pravi ob koncu konstitucije o Cerkvi, od koder je vzeta začetna misel hvalospeva: „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan“ (C 68).
 
Marija je tista, ki je bila in ostane poleg Kristusa najbližja Bogu in najbolj upodobljena po Kristusu.
 
Ta najvišja upodobljenost po Kristusu - tudi po njegovem poveličanju - ima za vse kristjane in končno za vse ljudi veljavo znamenja. Marijino vnebovzetje je poroštvo, da bodo Božji otroci poveličani tudi po telesu. 
 
To, kar se je zgodilo na Mariji, kaže vnaprej, kaj se bo zgodilo na nas vseh, na celotnem Kristusovem skrivnostnem telesu.
 
vnebovzetje_2.jpg
V Mariji se je v času že uresničilo tisto, kar naj se za nas vse uresniči ob koncu časov. Prav zato, ker verujemo v nebesa, tudi resno jemljemo svet in smo veseli, „ker moremo po zgledu Jezusa Kristusa, ki je opravljal rokodelska dela, vso zemeljsko dejavnost tako izvrševati, da človeška poklicna, družinska, znanstvena in tehnična prizadevanja povezujemo v življenjsko celoto skupaj z verskimi vrednotami, da se pod njihovim najvišjim usmerjanjem vse naravna na Božjo slavo“ (CS 43,1).
 
Verovati v večno življenje pomeni upati, da ne bo nič od tega, kar storimo ali delamo, šlo v izgubo, temveč da „bomo vse odlične sadove narave in našega truda potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi volji razvijali na zemlji, znova našli toda očiščene vsega madeža, presvetljene in preobražene“ (CS 39, 3).
 
     Ker upamo v nebesa, moramo verovati tudi v svet. Tu živimo, delamo, mislimo, pomagamo ljudem, ljubimo življenje in se trudimo da bi bilo čimbolj človeško in Božje. Vse to je dobro, tako dobro, da bo z nami moglo biti povzeto v večno življenje.
 
V Mariji, eni izmed nas, se je tako že zgodilo. In to je za nas velika obljuba: nismo določeni za smrt, temveč za življenje nismo določeni za uničenje, temveč za vstajenje.
 
     V Mariji vidimo uresničen svoj sen o nesmrtnosti, o sreči in slavi brez konca. Marija je šla in prišla pred nami. Marijino vnebovzetje je praznik odrešenega človeštva, praznik življenja, ki je premagalo smrt.


Zadnja sprememba ( petek, 14. avgust 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 725