OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
7. velikonočna nedelja – A – Jn 17,1-11: Pridi, Sveti Duh
Ta 7. Velikonočna nedelja nas pripravlja za veliki binkoštni praznik prihoda Svetega Duha prihodnjo nedeljo.

svetiduh.jpg
 V Apd beremo, da je med apostoli tudi Marija, Jezusova mati. Vsi so zbrani, da zvesto in predano molijo. Pripravljajo se na razodetje Božje slave, ki jo bodo po nekaj dnevih odkrili. Molitev in notranja pripravljenost in razpoložljivost za branje in prejemanje Božje slave – to je vloga kristjana…
Molitev rojeva tudi moč in gorečnost za misijonsko oznanjevanje evangelija in osebe Jezusa Kristusa. Brez molitve ni moči, volje, poguma, gorečnosti. Oznanjevanje se torej vedno začenja z molitvijo, ki je izvir, studenec življenja, veselja in navdušenja. Ali molim(o) vsak dan? Kako molim(o)? Znani francoski duhovnik Guy Gilbert pravi: »Dan brez molitve ni veliko vreden.« V molitvi se uglasimo na Božjo ljubezen in dopustimo, da nas slednja preplavi. Razsvetljeni in sijoči pričevalci ne moremo biti, vse dokler se ne odpremo Kristusovi Luči, ki nas spremeni, razsvetli in vsakodnevno v njej ohranja.
Apostol Peter v 2. Berilu poudraja: za kristjane je res nujno, da smo združeni s Kristusom, še zlasti v našem času in družbi, kjer se moramo vsakodnevno srečevati nasprotovanju, posmehu, nerazumevanju, trdoti življenja v telesu in duši, znotraj in zunaj nas, kot posamezniki in skupine (družine, župnije, vse oblike občestev). Vsakodnevno zato molimo h Gospodu: »Ohrani nas trdne v veri vse do dne, ko se bo tvoja slava v polnosti vsem razodela.« 
Tudi v evangeliju se srečamo z molitvijo, tokrat Jezusovo: Jezus živi celovito občestvo s svojim Očetom. Drug z drugim sta povezana v večnem občestvu. Kakšna intenzivnost Jezusovega odnosa z Očetom, ki jo živi v intenzivnosti molitve! Jezus nas hoče v ti dve intenzivnosti vključiti. Povezani z Jezusom poznamo srečo molitve. Jezus moli v težkem in pomembnem trenutku pred smrtjo, odhodom k Očetu. Zanj – prav preko molitve – smrt na križu ni neuspeh, marveč povzdignjenje, zmaga ljubezni nad smrtjo in grehom. Ravno v najbolj dramatičnem trenutku svojega življenja Jezus s svojimi učenci deli veselje nad tem, da je spolnil svoje poslanstvo. Nikoli ne pozabimo: najlepši izraz molitve je hvaljenje, slavljenje Gospoda. Po Jezusovem zgledu se najprej zahvaljujmo, predno Boga prosimo.
Marija je pomembno prisotna v molitvi Jezusa, prve in današnje Cerkve. Kar naprej nas pošilja h Kristusu in njegovemu evangeliju: »Karkoli vam poreče, storite!«
Zadnja sprememba ( sobota, 31. maj 2014 )
 
6. VELIKONOČNA NEDELJA (Jn 14, 15 – 21)
     Jezus se od apostolov poslavlja, obenem pa jim zagotavlja, da jih ne bo zapustil. Z njimi bo in se jim bo razodeval. 
     Ko se sedaj oziramo nazaj, imamo vtis, da Jezus ni bil ved­no s svojimi učenci in da se jim vsaj v nekaterih razdobjih ni razodeval. 
     Začnemo lahko kar z rimsko državo. Neusmiljeno je zatira­la kristjane. Kje je bil takrat Jezus? Kje je bil Jezus za časa preseljevanja narodov, ko je bilo razdejanih mnogo cvetočih krščanskih pokrajin? Ali ni pozabil svoje Cerkve v času Borgij­cev? Zelo so omadeževali prestol njegovega namestnika. Kje je bil Jezus v burnem času reformacije? Kje je danes?
     Da bomo glede navedenih - in drugih nenavedenih - ugovo­rov pravični, se moramo vprašati, kaj je Jezus sploh obljubil.
     Obljubil je, da bo njegova Cerkev mogočno drevo, v katere­ga krošnji gnezdijo ptice neba, imenoval pa jo je tudi mala čre­da. Apostoli so poslani po vsem svetu, da bi učili vse narode, v tem istem svetu pa bodo doživljali stisko. Cerkev bo postavlje­na na skalo, toda to skalo bodo neprestano oblegale peklenske sile. Prazne ribiške mreže, ko so se vso noč trudili, in polne, ko je bilo najmanj pričakovati, so dale vedeti, da ima božji ribolov  posebne zakonitosti. Rečeno je bilo: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil... Pohujšali se boste nad menoj... Prega­njali vas bodo in vse hudo zoper vas lažnivo govorili...
     To in še marsikaj podobnega jim je napovedal. Obenem pa tudi: Ne bom vas zapustil. Z vami bom vse dni do konca sveta.
     Držal je besedo, čeprav včasih drugače, kot bi pričakovali. V dobi rimskih preganjanj je imela Cerkev največ pričevalcev. V stoletjih preseljevanj se ji je pridružilo največ mladih naro­dov. Za časa Borgijcev so ljudje bolj kot kdaj čutili, kako hudo je, če se sol kvari in če luč ugaša. Doba reformacije je kristja­nom vrnila božjo besedo, ki so jo človeška izročila potiskala na rob. Današnjo tekmo med vero in nevero bo dobil tisti, ki bo človeštvo bolj ljubil in mu več dal.
     Ljudje smo zmožni Jezusa zapustiti. On bo držal besedo.
Zadnja sprememba ( sobota, 24. maj 2014 )
 
5. VELIKONOČNA NEDELJA (Jn 14, 1-12)
Pri zadnji večerji je bilo slovesno. Jezus se je razgovoril kot redkokdaj. Apostoli so ga poslušali odprtih ust. Ko jim je razla­gal svoje razmerje do Očeta, se je Filip opogumil in ga prekinil. Iz globine duše se mu je izvila prošnja: »Gospod, pokaži nam Očeta…«

Prošnja, ki ni samo Filipova. Pred njim in za njim jo je čuti­lo toliko človeških src in izgovorilo toliko človeških ust.

V nekoliko grobi obliki jo dandanes mnogokrat slišimo med preprostimi ljudmi, ko v razpravah o veri nekdo samozavestno in zmagoslavno odseka: Jaz verujem samo, kar vidim! Pokažite mi Boga, pa ga bom priznal!

V nezdravo pobožni obliki se pojavlja tam, kjer bi verniki na vsak način hoteli videti čudež, ali vsaj tiste, ki so videli čudež, ali vsaj kraje, kjer naj bi se dogajali čudeži, ali karkoli že, samo da bi bilo čudežno. Ni jim žal ne časa ne denarja; celo družinske dolžnosti so nekateri pripravljeni zanemariti in pred navodili Cerkve zatisniti ušesa.
Jezus je drugačnega mnenja. »Očeta vidi, kdor vidi mene«, pravi kratko Filipu. Tudi nam.
Kje pa vidimo Jezusa? V evangeliju. Od prvih krščanskih časov do danes so ga verniki v njem iskali in našli. Svetniki, mučenci, cerkveni učitelji, vsi, ki so o Bogu kaj lepega povedali ali zanj kakorkoli pričali, so črpali iz evangelija. 

Cerkev je doživljala velike dobe takrat, kadar je rasla iz evangelija. 

Hudi časi za Cerkev so nastopali, kadar so se ljudje zadovoljevali z evangeljskimi nadomestki. Toliko bo Cerkev v sebi zdrava in toliko zdravja bo prinašala človeštvu, kolikor bo zvesta evangeliju.

Ne vemo, ali je bil Filip z Jezusovim odgovorom zadovo­ljen. Kakorkoli že, sprejel ga je, ga skušal razumeti in se po njem ravnati.

Tudi mi morda z Jezusovim odgovorom nismo zadovoljni.

Če bomo zahtevali drugačnega, se lahko zgodi, da bomo ostali brez vsakršnega.
Zadnja sprememba ( sobota, 17. maj 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 634