OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Veroukarji pri Urškinem vodnjaku
veroukarji1.jpg


Primorski šolarji in kateheti sklenili veroučno leto z romanjem na Sveto Goro
»Tako kot imajo bolniki Brezje in kot imajo mladi Stično, imamo veroukarji in kateheti koprske škofije Sveto Goro. Veselje in hvaležnost prevevata današnji dan!« Tako je Jože Pegan nagovoril veroučence, njihove katehete in starše, zbrane v svetogorski baziliki na tradicionalnem romanju ob koncu šolskega leta. Že 35 let se vsako prvo junijsko soboto zbirajo pri Mariji, da se ji zahvalijo za »varstvo med šolskim letom« in se ji priporočijo za »spremstvo med počitnicami«.
Mavrična romanja, ki jih je v sedemdesetih letih v vseh treh takratnih škofijskih središčih na Brezjah, Ptujski Gori in Sveti Gori začel organizirati prvi urednik Mavrice Jože Bertoncelj, nadaljevala pa njegova naslednica Mira Dobravec, in so vsako leto ob Mariji pod skupnim geslom združevala tisoče veroukarjev iz vse Slovenije, so ohranili le Primorci. Včasih so temo za romanje in druženje dobili od Mavrice, v zadnjih letih jo kateheti koprske škofije izberejo sami. »Zgodaj spomladi se srečamo na katehetskem simpoziju na Mirenskem Gradu in to je tudi priložnost za izbiro teme na romanju na Sveto Goro. Vsako leto pobliže spoznamo eno od svetopisemskih podob,« pravi Pegan. Letos so spoznavali Samarijanko. Veroukarji in kateheti iz župnije Most na Soči so že pred mašo pred oltarjem v baziliki pripravili domiselno scenografijo z Jakobovim vodnjakom in mestom Sihar, kjer sta se ob vodnjaku srečala Jezus in grešnica, pred pridigo pa evangeljsko zgodbo tudi mojstrsko uprizorili.
Sedem vodnjakov »žive vode« je Jože Pegan naštel med pridigo, ko je skupaj z veroukarji prešteval spovednice v baziliki. »Najgloblji vodnjak, v katerem nikoli ne zmanjka žive vode, pa je pred nami,« je Pegan pokazal na tabernakelj in spodbudil prvoobhajance in birmance – ti so bili še posebej vabljeni na Sveto Goro –, naj nikoli ne pozabijo na ta globok vodnjak žive vode, naj se radi pridejo k njemu odžejat in naj korajžno pripovedujejo o njem tudi sošolcem, sosedom  in prijateljem, ko se bodo vrnili v dolino. »Pripovedujte, da je na tem kamnitem hribu, kjer ni potokov in rek, pastirica Urška pred stoletji odkrila vodnjak, kamor se Primorci in mnogi drugi tako radi prihajamo odžejat.«
Po maši so Pegan in drugi duhovniki ter kateheti veroukarjem pripravili družabni agape: lomili in delili so ogromne hlebce kruha, ki jim jih je spekel znani novogoriški pek, Pegan pa jih je naučil ples, kot ga je plesal papež Frančišek pred tedni z mladimi v Rimu.  
»Pomembno je, da se družimo, da se skupaj veselimo. Da se skupaj zahvalimo za prejete milosti med letom,« pravi Pegan in doda, da čeprav veroukarjev ne zbira več revija Mavrica kot včasih, je naziv »mavrično romanje« ostal, »saj je ozračje med veroukarji na Sveti Gori vedno mavrično, barvito, pestro, prav nihče se ne dolgočasi«, Mavrica pa jih med letom povezuje prek skupnih vsebin.

KSENJA HOČEVAR

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 10. junij 2013 )
Preberite več...
 
10. nedelja med letom (9.6.2013)
slika13_copy.jpg
 

In pristopil je
ter se dotaknil nosil –
nosivci pa so obstali –
in je rekel:
»Mladenič, rečem ti:
Vstani!«
In mrtvi je sédel
in začel govoriti;
in dal ga je njegovi materi.

(Lk 7,14–15)

 

 
slika15_copy.jpg
Čudeži vodijo v spoznanje, da Božje kraljestvo presega napačno pojmovanje neke zgolj duhovne odrešenosti, kajti zadeva celotnega človeka: v njegovi telesni razsežnosti ter njegovo življenje v svetu in s svetom. Čudeži so torej znamenja odrešenja, ki ga prinaša s seboj uresničevanje Božjega kraljestva že v sedanjosti. Zato razodevajo tudi telesno – svetno razsežnost Božjega gospostva nad svetom. Jezusova čudežna dejanja lahko razvrstimo v štiri skupine: čudeži v zvezi z naravnimi pojavi, ozdravljenja, eksorcizmi in obujanje mrtvih. Prav slednjega nam še posebej izrazito naslika današnji evangelij.

Po: M. Turnšku

 

Lk 7,11–17

BOG NAS BO OBISKAL


Evangelist Luka, ki nam je prejšnjo nedeljo govoril o bolezni, nam danes pripoveduje o smrti. Ne o smrti starčka ali odraslega bolnika, temveč o smrti mladeniča. Ne leži doma na parah – že ga nesejo na pokopališče. Nima bratov in sestra – je edinec. Povrh vsega je njegova mati vdova. Primer, do skrajnosti zaostren, evangelist pa nam ga slika v skopih obrisih in skoraj neprizadeto. Vse se dogaja pred mestnimi vrati, kjer Jezus sreča pogreb. Vdova se mu zasmili, pa ji reče, naj ne joka. Potem ustavi sprevod, se dotakne nosil in reče mladeniču, naj vstane. Ta brez obotavljanja stopi na noge in začne govoriti. Jezus ga vrne materi. To je vse.
Evangelistu bi mogli reči: Dragi Luka, kar si napisal, se lepo bere. Če ti verjamemo vse drugo, ni razloga, da ti ne bi verjeli tudi tega dogodka. Vprašamo pa se, komu je to v pomoč. Koliko vdov je bilo v tistem času v Palestini, ki so še naprej ostale vdove; koliko mrličev, ki jih ni nihče obudil; koliko pogrebov, ki jih ni nihče ustavil. To tvoje pripovedovanje o mladeniču iz Naina je nekaj tako izjemnega in oddaljenega od naše vsakdanjosti, da z njim ne vemo kaj početi.
Morda bi nam Luka odgovoril nekako takole: Tega, kar ste mi pravkar povedali, sem se zavedal že takrat, ko sem dogodek vrgel na papir. Takratnim vernikom sem bral v očeh isto vprašanje. Če dodam, da je mladenič kasneje ponovno umrl in bil pokopan kot vsi drugi mrliči, postane pomembnost njegovega obujenja še manjša.
Dogodek pa ima drugačno sporočilo: povedati hoče, da je Nekdo, ki vidi solze vseh vdov in sliši vzdihe vseh pogrebcev sveta. Ta Nekdo ni brez srca. Vsi jokajoči se mu smilijo. Ta Nekdo bo nekoč – on ve, kdaj – ustavil vse pogrebe in vsem žalujočim rekel: Ne jokajte! Z oblastjo, ki jo ima nad smrtjo, se bo dotaknil vseh nosil in vsem mrtvim zaklical: Vstanite! Takrat se bo res reklo: Bog je obiskal svoje ljudstvo.


Po: F. Cerarju

 
slika14_copy.jpg
Solze in večni zakaj?

Znanost o tem vse ve – in do podrobnosti natanko nam bo razložila natančne vzroke našega trpljenja in smrti. Toda kaj si naj s temi odgovori začnemo?
»Pravkar sem mu še prinesla v posteljo skodelico čaja,«  je pripovedovala neka žena, »bolje se je počutil. Ko pa sem se kasneje vrnila, je bil mrtev. Le zakaj? Saj je bil še tako mlad!«
V nekem trenutku strašna ločitev. Brezmejna nemoč. Strah pred smrtjo je tako blizu veselju nad življenjem. Smrt je večna nadloga, ki se vmešava v vse življenjske užitke, nam jemlje vsako gotovost in pogosto poseže tam, kjer zadihamo svoje življenjsko veselje. Smrt nas spremlja, biva v našem telesu, našem domu – in nikoli se je ne moremo rešiti. S smrtjo nihče ne more priti do konca.
… je pa On, ki ima oblast nad njo. Ve kdaj, kje in tudi zakaj. A tudi on ima čut za žalost. Zaupajmo mu jo. On je tisti, ki tolaži. On je tisti, ki bo prišel in obujal!

Po: P. Bosmansu
Zadnja sprememba ( sobota, 08. junij 2013 )
 
Papež v Domu sv. Marte: Iz srca se pritoževati pred Bogom zaradi trpljenja ni greh

 VATIKAN (sreda, 5. junij 2013, RV) – Pritoževati se Bogu zaradi svojega trpljenja ni greh, ampak je molitev, ki prihaja h Gospodu iz srca. Tako je med pridigo pri maši v kapeli Doma sv. Marte danes zjutraj zatrdil papež Frančišek. Oprl se je na današnje prvo berilo, ki nam podaja zgodbo o Tobiji in Sari. Gre za dve pravični osebi, ki živita v dramatičnih razmerah. Oba v svoji neizmerni bolečini Boga prosita, da bi umrla. Kot je dejal papež, se Tobija in Sara nahajata v skrajnem položaju bivanja in iščeta izhod. Zato se pritožujeta, vendar ne preklinjata.

»Pritoževati se pred Bogom ni greh.« Je le oblika molitve, ki jo Gospod sliši. On posluša naše tožbe, je zatrdil papež in spomnil na velike svetopisemske like, kot sta Job ali Jeremija. Ta dva se pritožujeta celo s preklinjanjem dneva, ko sta bila rojena. A to je po papeževih besedah človeško. Mnoge osebe živijo v skrajnih situacijah: podhranjeni otroci, begunci ali neozdravljivo bolni. Tudi v današnjem evangeliju saduceji Jezusu pripovedujejo o skrajnem položaju žene, ki ji je umrlo sedem mož. Saduceji o njej govorijo zgolj kot o nekem »moralnem primeru«, je opozoril papež. Nato je nadaljeval z vprašanjem, namenjenim vsem nam: »Kadar pomislimo na te ljudi, ki veliko trpijo, ali pomislimo nanje zgolj kot na moralni primer, nekakšne ideje, ali pomislimo z našim srcem in tudi z našim mesom?« Papež Frančišek je nadaljeval, da mu ni všeč, kadar se o takih situacijah govori na »zelo akademski in nečloveški način«, pogosto tudi le s statistikami.

V Cerkvi je veliko oseb, ki živijo v skrajnih razmerah. V teh primerih je potrebno storiti to, kar pravi Jezus: moliti zanje. »Vstopiti morajo v moje srce, biti morajo moja skrb: moj brat, ki trpi, moja sestra, ki trpi.« Gospoda moramo prositi, naj se ozre na tistega, ki joče in trpi. Moliti je potrebno, kot je še dodal papež Frančišek, z mesom: »Naj moli naše meso. Ne z idejami, molimo s srcem.«

 Tobijeva in Sarina molitev, četudi prosita za smrt, nam dajeta upanje. Kot je poudaril papež, je namreč njuna molitev pri Bogu sprejeta. Ne odgovori jima s smrtjo, pač pa Tobijo ozdravi in Sari da moža. Molitev vedno doseže Božjo slavo, če je le molitev srca. Kadar gre zgolj za moralni primer, pa se to ne zgodi, saj taka molitev nikoli ne izhaja iz nas samih, gre za nekaj, kar nas v resnici niti ne zanima. Papež Frančišek je na koncu pridige zato povabil k molitvi za vse, ki živijo v dramatičnih razmerah, ki trpijo in kot Jezus na križu vpijejo: »Oče, zakaj si me zapustil?« Molimo, je sklenil papež, da bi naše molitve dospele do Boga in nam bile vsem nekoliko v tolažbo.

Audio: http://media01.radiovaticana.va/audio/ra/00375397.RM

Vir: http://sl.radiovaticana.va/news/2013/06/05/papež_v_domu_sv._marte:_iz_srca_se_pritoževati_pred_bogom_zarad/slv-698575

Zadnja sprememba ( sreda, 05. junij 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 553