OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
23. nedelja med letom, 9.9.2018

Dobrina, skrita očem 

23_med_letom.jpeg

V evangeliju današnje nedelje (Mr 7,31-37) Jezus ozdravi gluhonemega in množice ga zato občudujejo. Včasih se nam zdi, da je bilo zdravljenje bolnikov in prizadetih Jezusova glavna naloga v življenju. In v nekem smislu se mi zdi, je res bila. Današnja zgodba je opisana v sedmem poglavju, Markov evangelij pa jih ima skupaj šestnajst. Vendar v preostalih devetih poglavjih beremo le še o štirih ozdravljenjih, medtem ko jih je v prvih sedmih toliko, da so ljudje kar drli za njim.

Ravno v tem je bila težava. Obstajala je nevarnost, da bo Jezus postal slaven kot čudežni zdravilec. Ljudje so se drenjali okrog njega, kjerkoli se je ustavil, v prepričanju, da bodo odrešeni, če bodo le … če bodo le ozdraveli, če se jim bodo izboljšale življenjske razmere, 

če …  karkoli že.

Lahko bi rekli, da je doživel svojih pet minut slave. Toda ali je tako slavo možno primerjati z Božjo ljubeznijo do sveta in ljudi? Jezus je bil gotovo prepričan, da ne. Ko je Marko nehal poročati o čudežih, je Jezus nastopil novo obdobje svojega poslanstva.

Usmeril se proti Jeruzalemu in križu. O tej spremembi bomo slišali več prihodnji teden. Nenadoma, brez vsakega opozorila, bo Jezus dejal svojim učencem: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Ali bi jim nepremagljivi voditelj in zdravnik lahko rekel kaj strašnejšega?

Zakonski par mi je pripovedoval o smrti svojega sinka in o tem, koliko sta molila, da bi le ozdravel. Njune molitve niso bile uslišane. Nato ju je preplavilo spokojno spoznanje, da je bil Bog poleg, ko je njun sinko umiral, da sta bila njegovo življenje in smrt potopljena v Bogu, ki je bil, skrit človeškim očem, ves čas navzoč in to je bilo dovolj, več kot dovolj. Tako sta lahko pestovala svojo žalost, njun sinko pa je ob vsem trpljenju počival v Božjih rokah.

Človek je dejansko ustvarjen za Božjo ljubezen, ne le za to, da je zdrav, bogat in ugleden. Naše vsakodnevno življenje obstaja v tem, da izmenjujemo ljubezen z Bogom in z ljudmi okoli sebe, ne pa da smo navidezni voditelji in uspešneži. Na voljo nam je dosti večja dobrina. To je odnos z Bogom, iskanje tistega, ki nam je že ves čas čisto blizu. Ta intimen odnos nam nalaga, da pomagamo ozdravljati svet, da mu prinašamo Božjo ljubezen. Čudežna ozdravljenja zaležejo za nekaj časa, kmalu pa se moramo spet spoprijeti s kruto stvarnostjo.

Zato se je tudi Jezus usmeril proti dogodkom, ki bodo pokazali, kako je Bog z nami solidaren v trpljenju, ko smo zavrženi, in tudi v tistem znamenitem dogodku, kjer se bo vsak izmed nas prej ali slej znašel iz oči v oči s smrtjo. Bog nam daje dosti več kot čudežne ozdravitve, ki so sicer čudovite, a vendar le delne, Bog nas spremlja vsak trenutek našega življenja in smrti.

To nedeljo se pri maši vprašajmo, ali je v naš življenjski cilj, za katerega si prizadevamo, vključena tudi ta intimna navzočnost. Ali se zavedamo, da je Bogu res mnogo do nas? Ali dovolimo, da njegova ljubezen teče v nas in se skozi nas pretaka v druge, ali pa si mora izboriti svojo pot mimo nas?

Molimo, da se nam bodo odprla ušesa, kot so se gluhonememu.

Zadnja sprememba ( sobota, 08. september 2018 )
 
22. nedelja med letom, 2.9.2018

»Zakaj pravijo ljudje, da sem kristjan?«

jezus_in_mnozice.jpeg

Neki pravičniški vzgojitelj je otrokom razlagal, kako pomembno je, da živimo vzorno življenje. Napihnil se je, dvignil nos in samozavestno vprašal: »No, otroci, zakaj pravijo ljudje, da sem kristjan?«  V razredu je zavladala za nekaj trenutkov tišina, potem pa je neki fantek plaho dvignil roko. »Jaaa?« je zabobnel vzgojitelj. »Morda zato, ker vas ne poznajo,« je počasi povedal fantek.

Tako kot farizeje v današnji Božji besedi je tudi tega vzgojitelja prevzel varljivi zunanji sijaj izraza »biti veren«. Kaj bi ugotovili, če bi tega moža resnično poznali? Jezus nam v današnjem evangeliju jasno govori, da tisto, s čimer se ljudje radi postavljajo pred drugimi, ne kaže vedno tistega, kar dejansko nosijo v svojem srcu.

Nekdo mi je pripovedoval: »Zadnjič sem sedel v avtu in opazoval, kako se počasi pomikam skozi krtače in curke avtomatske pralne steze. Ozrl sem se po notranjosti svojega starega avtomobila. Vem, da je nekaj narobe z elektriko, sovozniku na noge občasno kaplja neka skrivnostna tekočina, na preprogah so temni mastni madeži in zadaj za sedeži je različna krama, ki bi jo moral že zdavnaj pospraviti. Kadar se vozim, večina ljudi vidi lepo opran avto, ki je za svojo starost videti kar dobro. Jaz pa poznam resnico: potrebuje temeljito popravilo, precej več kot samo občasno pranje.

»Čim prej ga moram peljati k mehaniku,« si govorim. »Zakaj pa, saj lahko še malo počaka, saj ga vendar ne voziš tako pogosto,« - in naenkrat se mi prejšnja ugotovitev ne zdi več tako nujna. Pospravil sem kramo za sedeži, toda madeži na preprogah, elektrika, ki ne deluje v redu, in »skrivnostna tekočina« me še vedno opominjajo, kadarkoli se vozim z njim. In naenkrat sem se zavedel. Mnogo od nas, dobrih in spodobnih ljudi, hodi v cerkev zato, da vzdržuje tisti lepi videz »hodim v cerkev«. Redko pa se ukvarjamo z vprašanjem, kaj Bog dejansko želi uresničiti v nas. To bi namreč zahtevalo, da se spremenimo navznoter in navzven.«

Nekateri izmed nas upajo, da je prava duhovnost že to, če uspejo biti čisti navzven in ohranjati lepo zunanjost. Globoko v svoji notranjosti pa se bojimo, da se bomo morali temeljito spremeniti, če se bomo Bogu preveč približali, mu odprli svoje srce in ga resnično povabili vase. To bi namreč resno ogrozilo naše skrite drobne grehe, ki so nam tako pri srcu, naš napuh, ki se mu ne moremo odreči, in našo zaverovanost vase. 

Nekateri izmed nas pa še nikoli niso opazili, s kakšno močjo Bog resnično deluje in spremeni življenja ljudi tudi v današnjem modernem času, zato sploh ne pričakujemo, da bi Bog lahko kaj takega naredil z nami. Kar hitro se zadovoljimo s tem, da smo na zunaj verni, namesto da bi svojo doživeto vero delili tudi z drugimi.

Pozabljamo na to, da je Bog pravzaprav specialist za prenove in preoblikovanja. Prenavljanje je temeljni del opisa delovnih nalog Svetega Duha!

Kako se lahko odpremo, da bo tudi nas Božji Duh prenovil? Precej knjig je bilo napisanih o tem, vendar se za začetek posvetimo samo tem štirim ciljem:

  1. Pojdimo h Kristusu, da nas odreši.
  2. Prosimo Boga, naj nam da moči po svojem Duhu.
  3. Iščimo Božjo voljo v njegovih besedah.
  4. Molimo in zaupajmo v moč njegovega Duha.

Skratka, Bog želi, da se očistimo, prenovimo in usposobimo navznoter in navzven. Nikakor ne želi, da bi se zadovoljili z avtomatičnim pralniškim krščanstvom, saj nam je namenil krščanstvo, ki resnično prenavlja! Ne bodimo nezahtevni, prosimo Boga, naj nas temeljito očisti in usposobi!

Vsi, ki se imamo za kristjane, pa bi se morali vprašati: Ali bi še zaslužili to ime, ko bi nas drugi resnično poznali?

Zadnja sprememba ( sobota, 01. september 2018 )
 
21. nedelja med letom, 26.8.2018
21_med_letom.jpeg

Jezus ponovno zatrjuje, da je njegovo telo resnična jed in kri resnična pijača. Mnogi poslušalci tega sporočila ne sprejmejo in Jezusa trumoma zapuščajo. Ostane le skupina privržencev, zbrana okrog apostola Petra. 

Današnje stanje ni dosti drugačno. Poznamo velike skupnosti kristjanov, ki trdijo, da ne verujejo v Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina na naših oltarjih. Priznajo sicer, da Je Jezus spremenil kruh v svoje telo, a da je to storil le pri zadnji večerji. Mi danes da obhajamo le spomin na oni enkratni dogodek. - Sklicujoč se na Jezusove besede: »Če ne boste jedli telesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi« , utegne kdo sklepati, da bi duhovnost teh ljudi morala biti mrtva, saj nima od česa živeli. Izkustvo pa dokazuje, da je marsikje živa in da prinaša sadove dobrih del. Kako si to razlagati? 

»Duh je, ki oživlja, telo ne koristi nič«, nam zagotavlja Jezus v današnjem odlomku. To pomeni, da tudi mi, ki verujemo v Jezusovo resnično navzočnost v posvečenem kruhu, tega le takrat prav prejemamo, kadar to delamo v duhu, v veri in ljubezni. Sam zunanji obred brez duha bi nič ne koristil. 

Iz dobrih del in lepega krščanskega življenja tistih, ki se z Jezusovim telesom ne hranijo, pa smemo sklepati, da jih oživlja in da jim navdihuje dobroto tisto razumevanje obhajanja Jezusove zadnje večerje, do katerega so se sposobni povzpeli. Spomniti se moramo pogostnih Jezusovih besed: »Kdor more razumeti, naj razume.« Oživlja pa jih še nekaj: božja beseda. Z njo se hranijo in z njo nadomeščajo, kar bi jim sicer dajalo prejemanje obhajila. Opirajo se na Jezusovo izjavo, da je njegov pravi učenec tisti, ki njegovo besedo posluša in izpolnjuje.

Naša misel gre še dalje. Odkriva duhovnost in dobra dela ljudi pri nekaterih, ki se ne hranijo ne z Jezusovim telesom in ne z njegovo besedo. Upravičeno smemo sklepati, da jih oživlja Jezusov duh od znotraj. Ta namreč ni vezan ne na kruh ne na besedo in na nič zunanjega, temveč veje, kjer hoče in oživlja, kogar hoče. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 26. avgust 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 910