OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
SPOVEDOVANJE v VELIKEM TEDNU na SVETI GORI

2016 – v letu BOŽJEGA USMILJENJA

(Dežuranje v baziliki, ali na razpolago: pozvonite na porti)

Spoved ni žalosten, ampak vesel dogodek za kristjana. Pomeni nov začetek. Niti sodnik niti psiholog ne moreta reči: »Jaz te odvežem tvojih grehov…«, kot to lahko stori duhovnik v spovednici v moči svoje službe.

Spoved vrača dostojanstvo

Ni tako brezupnega ne sramotnega položaja, iz katerega Bog ne bi privedel ljudi, pa ne le zato, da bi jih rešil, ampak, da ni jih napravil za svoje ljubljence in jih dvignil do svetosti. Nikdar ne obupajmo ne nad seboj ne nad drugimi, nikakor ne nad nikomer drugim, čeprav je poln grehov in čeprav se zdi, da so v njem ugasnila vsa dobra čustva. Nikdar ne obupajmo ne le nad odrešenjem, marveč tudi nad možnostjo, da dosežemo svetost. Bog je dovolj mogočen za to. 

(Charles de Foucauld)

image1.gif

  • PETEK (18. 3. 2016) pred CVETNO nedeljoradijski misijon

Spovedovanje od 9:00 do 18:00

  • Od VELIKEGA PONEDELJKA, 21. 3. 2016,  do VELIKE SREDE, 23. 3. 2016:
  • Sv. spoved: od 9:00 do 12:00 in od 15:00 do 18:00

  • VELIKI ČETRTEK, 24. 3., in VELIKI PETEK, 25. 3. 2016:
  • Sv. spoved: od 9:00 do 12:00 in od 15:00 do 17:00

  • VELIKA SOBOTA, 26. 3. 2016
  • Sv. spoved: od 9:00 do 12:00 in od 14:00 do 19:00
  • BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL: ob 14:00, ob 15:00 in ob 16:00.
Zadnja sprememba ( ponedeljek, 14. marec 2016 )
 
13.3.2016 – 5. POSTNA NEDELJA

KAKO LJUBITI IN BITI USMILJEN DO GREŠNIKA

Božo Rustja je pripovedoval iz svojega življenja. Pod mentorstvom svetniškega profesorja Antona Strleta je delal diplomsko nalogo. V tistih letih se je ravno začelo govoriti o napakah in zločinih takratnega režima. Samo od sebe se je pojavljalo vprašanje, kako naj se obnašamo do tistih, ki so povzročili tako velike krivice. Svetniški profesor je dejal: »Veste, komunizem moramo sovražiti, ker je absolutna zmota, toda vsakega komunista moramo tako ljubiti, da bi dali zanj svoje življenje.«

05.jpg

 Kristjan mora razlikovati med zmoto in tistim, ki se moti, med grehom in grešnikom. Vedno moramo zavračati zmoto in greh, a sprejemati grešnika. Čudovito »lekcijo« o tem sprejemanju nam je dal Jezus v  evangeliju današnje nedelje. Jezus ni obsodil žene, ki so jo potem, ko so jo zasačili pri prešuštvovanju, pripeljali k njemu. S tem ni hotel  reči, da je vse dovoljeno in da je vseeno, ali delamo prav ali narobe, dobro ali slabo. Grešnice ni obsodil, ker mu je vsak človek dragocen. Ni pa pritrdil zlu, grehu, ki ga je naredila žena. Zanj greh ostaja greh, vreden obsodbe. Tudi nečistovanje in zakonska nezvestoba sta greh. Kristus ne izda resnice. Kajti ko bi te ali druge grehe odobraval, bi grešnici rekel nekako takole: »Pojdi, a drugič bodi bolj previdna, da te ne zasačijo!« Tako pa ji je rekel: Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8,11).

Kristus je vedel, da grešnici ne bo čisto nič pomagal, če jo bo tudi on obsodil in izpolnil zahtevo množice, ki jo je pripeljala. Končno je v tistem trenutku tudi sama vedela, da je storila napako. Zato jo je sprejel tako, kakršna je – kot grešnico; ne zato, ker bi njene greh odobraval, ampak ker ljubi vsakega človeka in mu s to ljubeznijo želi omogočiti spreobrnjenje. To je tudi cilj sprejemanja grešnikov: da bi na sebi občutili razumevanje in ljubezen, ki bi jim pomagala k spreobrnjenju.

Boža Rustja je pri pokojnem profesorju Strletu presenetilo, da je o ljubezni do komunistov govoril on, ki je pod komunizmom po krivici presedel precej let v zaporu. A tudi Kristus ni lahkotno izrekel besed »Pojdi in odslej ne greši več!« in ženi odpustil. Da je njej in nam izbrisal krivdo, je na križu trpel in umrl. Današnji  evangelij se začne z besedami: »Jezus je krenil proti Oljski gori.«  To ni naključje. Jezus se odpravlja na Oljsko goro, kraj svojega trpljenja, še prej pa simbolično – smo v Janezovem evangeliju - pokaže sadove te odrešilne muke: ljubeče sprejemanje grešnikov, brez zatajitve resnice ali kompromisa z zlom in odpuščanje grehov, da bi grešniku s tem omogočil spreobrnjenje.

Marsikdo od nas je že doživel odpuščanje. Ali nam ni lepo, ko nas drugi sprejme kljub temu, da imamo napake? Gotovo smo to občutili v odnosu z Bogom. Ali ne bi bilo lepo, če bi izbrali za sklepno postno nalogo, da bomo zavračali greh in zmoto, ljubili in sprejemali pa grešnika ter tistega, ki se moti? Morda mu bomo s tem olajšali pot do Jezusa, ki je iz ljubezni trpel in umrl za vsakega človeka.

DODATEK:

Greh je vsem ljudem skupen (farizeji in žene), med njimi ni razlike. To so dojeli, zato so drug za drugim odšli. Tudi v grehu smo ljudje solidarni med seboj. Je duhovna resničnost. Smo po meri svoje grešnosti soudeleženi pri grešnosti drugih. Z grešnostjo vsak deluje na vse. O tem govori resnica o izvirnem grehu

Opis tankočutnega osebnega odnosa med JXom in grešnico. JX prevzame vlogo grešnice. JX je ne tolaži s poceni tolažbo, da je vse v redu v njenem življenju. Greh označi za zlo, njej kot osebi pa podeljuje odpuščanje in ji da novo možnost: pojdi in ne greši, tudi Jaz te ne obsojam. Bog človeka ne obsoja, marveč s prevzemom grešnikovega mesta (greha, krivde in kazni) JX grešnika osvobaja. Puščava grešnice je postala oaza, pot skozi morje zla se ji je odprla. K taki drži vabi nas: ne k obsojanju, marveč k molitvi, k solidarnosti z grešnikom, da zanj molim.

Greha nikar ne skrivati, čeprav je to močna skušnjava. Skriti greh in posledica greha je neuspešno početje. To je prva reakcija grešnika, a prej ali slej se greh razkrije s smrtnimi posledicami. JX ob grešnici pokaže, da skesano razkritje pomeni prostor greha spremeniti v prostor odpuščanja in poglobljenega spoznanja sebe in Boga, ki je odpuščujoča ljubezen. Ta proces sprave lahko učinkovito začne le žrtev – JX. Očiščujoča voda je JXova ljubezen, ki se v polnosti pokaže v deju odpuščanja. In to je ljubezen, ki JX povezuje z Očetom v Eno, to je Sv. Duh. Jx si želi, da bi vsak izmed nas na koncu ostal sam z Njim: v takem srečanju nas očisti in se napolnimo s hvaležnostjo za zastonjski dar odpuščanja.

Zadnja sprememba ( sobota, 12. marec 2016 )
 
4. postna nedelja - 6. 3. 2016

ŠEL BOM K OČETU, KI JE DOBER IN USMILJEN (Lk 15,1-3.11-32)

V priliki o izgubljenem sinu nehote vidimo tudi zgodbo številnih današnjih mladih, ki zapustijo starše. Ti jih imajo radi, zato zelo trpijo, ko odidejo in zabredejo na kriva pota. Tudi v evangeliju oče trpi, ko ga zapušča najmlajši sin. Ker ga ljubi, trpi, a mu pusti svobodo, da odide.

Morda se nam zdi, da ima evangeljska zgodba prelep konec: sin se vrne k očetu. Kdaj se je pravzaprav sin odločil za to? Takrat, ko je padel najniže, ko je pasel svinje in mu nihče ponudil niti hrane, ki so jo jedle  te za Jude nečiste živali (Lk 15,15-16). Evangelij tudi pove razlog za sinov odločilni korak. K temu pripomore spomin na očetovo dobroto. Sin se spomni, kako dober je njegov oče, ki ne daje kruha samo svojim, ampak celo najemnikom in to v izobilju (prim. v. 17). Ko se zave očetove ljubezni in dobrote, sklene: »Vstal bom in šel k očetu.«  Sin se je spreobrnil, ker je odkril, da je ljubljen.

ap3252703_articolo.jpg

 Starši velikokrat trpijo, ko se njihovi otroci izgubijo ali zavrnejo Boga in zapustijo pot, ki so jih jo učili. Zato jih želijo privesti na pravo pot s trdo besedo, morda z zavrnitvijo ali celo grožnjo. »Evangelij pa uči, da človek ne spremeni svojega življenja, svoje miselnosti, se ne spreobrne k dobremu zaradi tega, ker bi ga kdo nadrl, mu očital, ga kaznoval, ampak zaradi tega, ker odkrije, da je ljubljen, kljub temu da je grešnik,« piše M.I.Rupnik. Tudi sodobni izgubljeni sinovi se bodo lahko vrnili na pravo pot, če bodo v stiski. Ko se bodo morda  znašli na dnu, se bodo lahko spomnili, da jih nekdo ljubi in se lahko vrnejo k njemu. Lahko tudi trdimo: gorje človeku, če se takrat, ko bo v krizi, ne bo mogel spomniti, da ga kdo ljubi, kljub temu da je grešnik! Le h komu naj potem gre? Morda je danes prav zato toliko nesrečnih mladih, ker se v stiski ne morejo spomniti, da so brezpogojno ljubljeni, in ker ni ljudi, ki bi jim to povedali.

Samo človek, ki čuti, da ga Bog neizmerno ljubi, se lahko kesa in spreobrne. Greha se bomo izogibali, ko bomo spoznali, da z njim žalimo tistega, ki nas ima rad. Saj molimo v kesanju: ker sem žalil tebe, ki si moj najboljši Oče in vse ljubezni vreden. To neizmerno božjo ljubezen na poseben način doživljamo v postnem času, ko premišljujemo o Kristusu, ki je šel na križ ta nas. Najbolj se to dejstvo zaostri pri spovedi. Če čutiš, da si ljubljen, ti bo za vsak greh, tudi najmanjši, žal. Zato bo pristopi k zakramentu božjega usmiljenja samo človek, ki živi v zavesti, da ga Bog ljubi. Drugemu bo spoved nesmisel, morda celo nasilje nad njegovo svobodo. Človek, ki trdi, da pri spovedi nima kaj povedati, pokaže, da je daleč od božje ljubezni, da mu še kako manjka zavesti, kako ga Bog ljubi.

Oče je šel izgubljenemu sinu naproti, pravzaprav je tekel, ko je bil slednji še daleč (v. 20). Tudi vsakemu izmed nas se Bog bliža, ko smo še daleč. Prevzeti od božje ljubezni in usmiljenja, stopimo na pot, ki vodi k ljubljenemu Očetu, tudi mi.

Zadnja sprememba ( sobota, 05. marec 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 764