OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Hoditi za Jezusom: Biti kristjan v svetu, a ne od sveta

Hoditi za Jezusom: Biti kristjan v svetu, a ne od sveta

(Uvod: Rim 12,1-2; 12,9-21; 1 Jn 4,1-6)

I. Ljubezen do Cerkve

 
Cerkev v naši družbi je pod napadom. Prikazuje se jo kot Cerkev afer v povezavi s polnostjo, denarjem, laži. Kot da je Cerkev samo to. Vse to je odvrnilo pogled od tistega, ki prevladuje, in govori o preprosti vsakodnevni in najbolj vsakdanji veličini Cerkve, ki živi svoje poslanstvo in požrtvovalno, sveto življenje. Cerkev, ki živi iz Kristusa, za Kristusa, oznanja evangelij, zanj pričuje, misijonska Cerkev. sv_gora_1.jpg
Sv. Frančišek je poklican, da popravi Cerkev, ki je v ruševinah. Z načinom svojega življenja, z odnosom življenja iz evangelija, sv. Frančišek popravlja Cerkev. Sv. Frančišek pozna greh, pa tudi svetost Cerkve. Ima odnos spoštovanja do vseh: svetih in grešnih škofov, duhovnikov, vernikov.
Cerkev in svet komunicirata danes preko ekrana. V medijskem svetu je ogromno novic in komaj nekaj jih je v povezavi z Evangelijem in Bogom.
Enz Fortunat: »Danes vsi gledajo, le nekateri vidijo.« Tako je tudi s pogledom na Cerkev in Kristusa. Kdor gleda, sodi; kdor vidi, razume, da je onstran vseh (tudi grešnih) realnosti ogromno dobrega.
Kdo sem jaz v tej Cerkvi? Kaj je moja iskrena in zahtevna drža in mesto v Cerkvi, do Cerkve? Kdo je moja Cerkev?
»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20): mi smo Cerkev (ne celotna), a cela, vesoljna C. Kristus živi tukaj.
»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«. J. X. je v telesu vstopil v ta svet. To njegovo telo je njegove Cerkev. V evharistiji se utelešenje nadaljuje, se učlovečuje. J. X. živi v takšni Cerkvi, kakršna je. JX ni iskal najboljših ljudi, da bi začel grditi svojo Cerkev. Izbere Petra, ki ni bil idealen človek. Ga je zatajil. Tudi sam Peter reče: »Pojdi od mene, sem grešen človek!« A JX: »Iz tebe bom naredil ribiča ljudi«. V tej Cerkvi JX uresničuje kraljestvo in uresničuje svetost.
--- Peter je v ječi - Cerkev vztrajno moli zanj. Verniki so poznali njegovo grešnost (JXa je zatajil), a ko je v zaporu, Cerkev zanj moli. A je naš odgovor MOLITEV za Cerkev, ali pa le STATISTIČNO ugotavljanje (statistika), kar nič ne spremeni.
--- Tudi Savel, ki je postal Pavel. Preganjal je JXa v Cerkvi; drugi so to vedeli in so morali to vedenje preseči. Tudi Pavel, ko je oslepel, je moral preseči svojo nelagodje, da je postal odvisen od Hananija, s katerim se je MORAL SREČATI; pa tudi Hananija je moral PRESEČI, kar je vedel o Pavlu in mu je rekel: »Br. Pavel, spreglej!«
JX Pavlu: »Zakaj me preganjaš?!« JX živi v Cerkvi, v kristjanih. Zato je nesmisel reči: »JX Da, Cerkev NE«. To je satanski stavek, ker razdvaja; naredi razdor med JXom in Cerkvijo; med škofi in duhovniki; med verniki; med verniki in škofi. EDINOST je v JX.u. Na poti vere za JXom je najpomembnejši naš odnos z Gospodom, bolj kot gospodarske in politične posledice. Cerkev je življenjski prostor kristjana. Zunaj Cerkve kristjana ni. To pravzaprav: Zunaj Cerkve ni zveličanja.
Cerkev je sveta, čeprav smo jo kristjani ranili s svojimi grehi in temnimi trenutki. JX ljubi to Cerkev. Njegova ljubezen do Cerkve ni izpeta. Tudi danes za Cerkev daje samega sebe (zakramenti), da bi Cerkev posvetil. Jo posvečuje. Glava Cerkve je JX, zato je sveta. Sv. Duh in njegovi darovi posvečujejo Cerkev. Cerkev ni sveta zaradi naših zaslug ali moči. JX je zvest Cerkvi; On ne odide od nas, od vrat našega srca: »Kar naprej JX trka na naše srce, da živimo sveto, eno z Njim.
Kardinal Fisichela (Prefekt za novo evangelizacijo) pravi: »Dialektika (napetost) med svetom in Cerkvijo obstaja ves čas, odkar je Cerkev. Sad te dialektike so svetniki in blaženi. Ta svetost ni izjema, je utripajoče srce Cerkve zaradi JXa, ki živi v tej Cerkvi. To je poklicanost kristjana v tem svetu.«

II. J. X. biti v tem svetu, ne da bi imeli duha tega sveta

II/a) Biti v tem svetu
Kako mi gledamo na ta svet? A hočemo iz njega pobegniti? Se pred njim zapreti? Biti zunaj njega, se bati sveta, bežati iz njega, biti v zakristiji, v getu, ostati čist pred tem svetom, vse poduhoviti in samo poduhovljeno živeti, ne se umazati s tem svetom.

 
sv_gora_2.jpgGre za čistost namenov in dejanj v svetu in ne izstop iz sveta. Način, da vse živimo v ljubezni, vse naše vsakdanje delo, opravila, skrbi. Sočutje, radikalnost poti, ki jo Jezus kaže Oče. Živeti človeško na tem svetu.
Ta svet, v katerem živimo, nam je ZAUPAN, IZROČEN V VARSTVO. Vsak ima svoje mesto, odgovornost na tem svetu.
Katero mesto, vlogo, odgovornost si mi Gospod zaupal na tem svetu? Vse je za človeka in človek je varuh vsega. Človek ni MOTEČ NA TEJ ZEMLJI, kot bi rada pokazala nekatera ekološka gibanja. Gaudiem et spes (3. Pogl.): 1) Bog se razodeva kot močan, moder (poglejte lepoto in moč narave, pa tudi človekovega telesa in duha); 2) Bog (nas) ljubi (notranje navdihuje naše srce za ljubezen do ustvarjenega) in 3) Bog nam ZAUPA stvarstvo. Mi nadaljujemo Božje stvarjenje, smo soustvarjalci Božjega dela, stvarstva. Stvarjenje še ni končano. Bog po nas nadaljuje. Svet je ustvarjen za srečo človeštva. To je darilo. Dano, zares, za vedno, v celoti.
V tem stvarstvu nismo gledalci, ki vse ocenjujejo in le govorijo, kako je lepo, ali grdo. Tudi nismo le vedno in v vsem nasprotniki (opozicija) življenju v tem svetu, čeprav je res, da se moramo včasih organizirati in se boriti nasproti nespametnim, krivičnim zakonom, ki hočejo uničevati življenje, družine, naravo, pravičnost v družbi, etc. Tudi nismo hišniki (vratarji, vratarice), ki samo pri vratih opazujejo, gledajo, kaj se dogaja, kdo pride ali gre, to komentiramo, kritiziramo, sami pa nič ne naredimo in se ne damo (investiramo) za sodelovanje, za ustvarjanje še boljšega. Mi smo dejavni sodelavci Boga na tem svetu. Ustvarjalci z Bogom.
Papež Frančišek nam pravi: »Mi smo varuhi drugih, sebe in stvarstva, s tem da ohranjamo Kristusa v naših srcih, mislih, čutenju in odločanju, v našem življenju«. S svojim življenjem na ta način utelešamo Kristusa. Skrbeti za vse, vsako osebo z ljubeznijo, še zlasti otroke, ostarele, invalide in vse, ki so na robu naših src, s katerimi živimo vsak dan in nas nekoliko moto, vznemirja. Živeti vstajenje: Človek, ki ga nimaš preveč rad, čudno, zahtevno delo - to so oddaljeni, ki jih je treba objeti v ljubezni.
Skrbeti en za drugega v družini: zakonca se medsebojno varujeta, starši otroke, potem otroci svojih staršev. Žena skrbi za moža, da ga spomni, da je treba moliti, narediti to in to... in obratno. Vse nam je zaupano (vsa zemlja, ljudje, drug drugemu) v VARSTVO, VAROVANJE. Smo pa tudi varuhi sami sebe, da si ne zastrupimo srce, da pazimo na naša čustva, čutenja, mišljenja v nas: sovraštvo, zavist, hudobija nas uničujejo in umažejo. Iz našega srca prihajajo dobri in slabi nameni, misli, ki gradijo, ali podirajo. Naše srce, ki je obrnjeno h Kristusu, gradi. Če se od njega odvrnemo, če gremo na napačno pot, lahko postanemo rušitelji življenja.
Delovanje, dejavnosti v tem svetu, soustvarjanje - to je prvi odgovor na prejeti klic od Boga. Delo ni posledica greha. Ne! Adam in Eva delata, predno zagrešita. Delo je torej globoko zapisano v človekovo naravo, je vir veselja in zadovoljstva, je uresničevanje Božjega načrta, posvečevanje samega sebe. Greh pa naredi delo težko, boleče, trpeče.
Biti sodelavec, soustvarjalec v vseh naših resničnostih življenja, v vseh naših dejavnostih: to nas dela blizu Bogu, sodelujemo pri Božjem načrtu. Vse dejavnosti gospodinjstva, vsakdanjika, tudi najmanjše (pometanje, čiščenje, urejanje sobe...) - vse (podariti trpljenje, napor - to je veliko delo) to je nadaljevanje stvarjenja. Bog nam daje vsem določene zmožnosti, moči, sposobnosti. In mi bi preživljali čas v kritiziranju? V nezadovoljstvu? V nedelu?
PRIVOLITEV: SPREJETI ŽIVLJENEJ TAKO, KOT JE, privolit sebi, resničnosti, takšni, kot je in jo spremeniti, če je potrebno, šele ko si jo v resnici in resničnosti sprejel. Privoliti drugim. Privoliti v življenjsko situacijo, ki jo živim. Bog ne živi v fantazijah, On je prisoten v resnici in v resničnosti mojega življenja. Tu ne gre le za zunanjo obliko, gre za sprejemanje življenja in situacije v njeni globini.
Naše življenje ni kot solata, ki si jo v self servisu sami sestavimo. Vzamemo le tisto, kar imamo radi in nam je všeč. Življenje ni tako. Potrebno bo privoliti tudi v tisto, kar je manj dobro, manj všečno in manj lepo. Privoliti ne pomeni resignirati (obupovati).  To je pasivno: čakamo, da bo prešlo in potem nadaljujemo. To bi bilo konec svobode, privolitev pa je začetek svobode in to ustvarjalne svobode. Potrebno se je sprejeti z darovi, kvalitetami, mejami, s tistim, kar ne gre. Ne sanjati, da bom spreminjal druge. Tu ne bo nikoli sreče. Ker ne bodo nikoli takšni, kot bi si jih želel.
Privoliti - pomeni - ne vstopiti v SHEMO: biti kot drugi. Radi rečemo: »Poglej, kako so oni srečni, dobri. Lepo jim je.« To ni res. Vsi živimo skupno usodo človeškega življenja, a vsak na svoj način in v svojih danostih, ki jih moramo znati pred Bogom živeti v enkratnosti, zaupanju in ustvarjalnosti.
S privolitvijo smo ponovno prisotni v SEDANJOSTI.
Pregovor pravi: »Srečni so tisti, ki imajo luknje, ki so razpokani, zakaj če ne bi bilo lukenj, luč ne bi mogla skoznje prodreti«. Privoliti pomeni biti mogoče bolj ranljiv, a živim v resnici, v tem, kar sem. Ne sanjam v PRETEKLOST: prej je bilo bolje; niti v prihodnost: BOLJE BO, marveč ostajam v sedanjosti. Gospod se nam pridruži in deluje vedno v SEDANJOSTI. To je čas svobode, tu lahko delujemo. Nekateri bi radi vse OBVALDOVALI. PRETEKLOST pustimo Božjemu usmiljenju, PRIHODNOST pa Božji previdnosti, živimo pa v SEDANJOSTI.

II/b) Ne biti od tega sveta
Ne biti od tega sveta: ne imeti duha sveta, ki nas oddaljuje od Gospoda. Nasprotje tega duha je Sveti Duh.
Sedaj bomo pogledali, kaj v resnici potrebujemo, da bomo lahko svobodno hodili na tem svetu.
 
sv_gora_3.jpgTa svet moramo ljubiti, a se boriti proti duhu tega sveta. Sv. Tomaž Akvinski je zapisal: »Imamo tri skušnjavce na tem svetu: naše lastno meso (sebičnost, neurejeno in slabe želje in težnje), hudiča in »svet« (posvetni način mišljenja, odločanja in delovanja)«. To pomeni, da če kristjani nismo pripravljeni ne ugajati temu svetu, nas bo ta svet preprosto požrl z relativizmom (ali pa z liberalnim individualizmom, utilitarizmom, pragmatizmom, scientizmom, hedonizmom, potrošništvom...). Izvirnosti Jezusovega evangelija v takem primeru ne bi več živeli, pa tudi ne učili. Sv. Pavel pravi Timoteju (2 Tim 1,14): »Ohranjaj dober zaklad vere!« Odrasla vera ni vera, ki bi hodila za miselnostjo tega sveta in po zadnjih novostih in modah, marveč je zrela vera globoko ukoreninjena v prijateljstvu s Kristusom. Slednje nas odpre vsemu, kar je dobro in nam da jasnost, iz katere razločujemo resnično od lažnega in lažne sije od odrešujoče resnice. Današnja liberalna ideologija je za Cerkev, a le za tako Cerkev, ki naj bi bila le človekoljubna (ne pa Bogoljubna), ki naj bi »bila brez Kristusa, ali pa za Cerkev kompromisov s tem svetom«. (Art d'etre libre, p. 175 sl.)
Prva stvar je notranji duhovni boj v srcu vsakega posameznika. Tam nam govori Božji glas - vest - in glas hudobnega duha. Sv. Terezija Avilska je zapisala: »V duhovnem življenju napredujemo, ali pa nazadujemo. Nikoli ne stojimo na mestu«. Sv. Duh nas poriva naprej, samo da naredimo majhen korak zaupanja, izročitve sebe, in ponižnosti. Imeti preprosto srce, srce otroka. En glas ti govori: »Vidiš, da tako je, to je tako preprosto«; pa ti govori zopet drugi glas: »Daj, ne bodi neumen, bodi pameten, v življenju ni tako«... To je notranji duhovni boj.
PONIŽNOST: Jn 15 - Brez mene ne morete ničesar storiti. Jezus noče reči, brez mene ne morete ničesar storiti, marveč: z mano boste lahko vse storili. Ponižnost spremeni našo majhnost, krhkost, uboštvo v PROSTOR SPREJEMA in SREČANJA z Gospodom in ljudmi.
    Lahko napredujemo, spoznavamo in priznavamo našo krhkost, vpijemo h Gospodu, mu zaupamo, On to sprejema in za nas veljajo Gospodove besede: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Vsakokrat, ko Gospod da to zagotovilo, je prišel k njemu nek ubog človek: Bartimej, Zahej. Priznavanje in izročanje naše krhkosti Gospodu je torej začetna točka hoje za Kristusom. 
    Za Gospodom gremo SKUPAJ Z BRATI (SKUPNOST). Pri Bartimaju je množica, ki mu reče: »Pojdi, Gospod te kliče.« Opiramo se drug na drugega, si povemo svoje slabosti, krhkosti. Iz ponižnosti živimo iz zaupanja.
    V skupnosti smo vsi ubogi in skupaj hodimo, čeprav smo vsi krhki, kje reveži. In gre.
    SEBE IZROČITI: to je volja in svoboda, bistveno v človeku. Zopet se v nas krepi ZAUPANJE. Potreben je pogum. Izročiti se V CELOTI, ne delno, ali pa nič. Vse izročiti Gospodu. Sicer ne gre, me razdvaja, notranje razkolje. Bog nam daje moč, če smo v celoti Njegovi. To nam daje moč, mir. Pomen ADORACIJE: odložimo svojo težo in potem lahko gremo. Izročiti Gospodu naše težke KOVČKE, ne moremo jih sami nositi.
Cilj v življenju je BITI POKONČEN KRISTJAN. Da pa do tega pridemo, prej potrebujemo dve drugi drži, in sicer: BITI NA KOLENIH, biti SEDEČ. Če hočemo imeti KONDICIJO dobrih kristjanov, moramo TRENIRATI, delati šport. Kateri?
- Biti na kolenih: MOLITEV. Brez molitve ne moremo hoditi za Kristusom, ne moremo živeti kot kristjani. ADORACIJA. Madelena Delbrel: »Moliti ne pomeni biti inteligenten, moliti pomeni biti prisoten za Boga, biti za Boga.« Potrebno je biti lačen, da več prejmeš in bolje moliš. Potrebno je biti POGUMEN, da molimo. Četrt ure molitve je 1 % dneva. Koliko procentov dneva damo Gospodu? Jezus je vedno molil, predno se je odločal, je vedno molil. Če hočemo v življenju pravilno presojati in razločevati, moramo moliti. Ko pustiš molitev, se vse zdrobi, spuhti v zrak. VZTRAJATI, biti STANOVITEN v molitvi. Za to se ODLOČIMO vsak dan.
- Biti sede: se izobražujemo, si vzamemo čas, da se kot kristjani formiramo: kdo sem človek? Kdo je Bog? Kaj delam? Zakaj delam? Kakšen pomen ima vse to? Kako živim svojo odnos do Gospoda, svojo vero? Kakšen kristjan sem v tem svetu? Kaj je delo, vredno in potrebno? 1000 vprašanj. Bolje razumeti pomeni bolje doumeti, bolje doumeti pomeni bolje služiti in bolje služiti,  pomeni bolje ljubiti. Marta Robin je rekla: »Potrebno je študirati, se izobraževati, da si ustvarimo jasne ideje in trdno prepričanje kristjana. Se potruditi, da gremo do svojih globin in da do konca prodremo v razumevanju svojega verovanja. Resnica ne prihaja od nas, resnica je dana za nas. Potrebno je, da gremo do nje, k njej. V življenju se je potrebno znati VSESTI, da se ne zgubimo in da dajemo življenju pravo smer in opore, vrednote. Si izprašati, pregledati vest pred Bogom, se sesti. Sedeti, ustaviti se pred Bogom, nam odpira tudi POGLED UPANJA na svet, nas osvobaja KRITIZIRANJA, KRITIKARSTVA, OPRAVLJANJA, OBREKOVANJA. Ohranjati pozitivni pogled na svet, na ljudi: pustiti drugemu, mu dati možnost, da bo lahko rastel, postajal še bolj svet.
Si kupiti knjigo, brati Družino, Ognjišče, poslušati RO, TV Eksodus.
- Kristjan STOJI, je pokončen. Samo če smo trdni, pokonci, bomo lahko v malodušnem svetu živeli in prižigali VESELJE in UPANJE, tako da vsak najde svoje mestu v tem svetu in postaja vedno bolj ustvarjalec, varuh v tem svetu (pisanje v medije, politikom o stvareh, s katerimi se ne strinjamo; npr. debata o zakonu za davek na cerkvene nepremičnine, na cerkve, kapele: s svojimi pismi in e-pošto zasuti politike, biti zelo BOJEVIT). To lahko delamo, če živimo v Sv. Duhu, ki nas varuje pred duhom tega sveta, posvetnostjo. On premaguje v nas strah in utelešeno živi našo vero. Hoditi za Kristusom je zahtevno, nevarno, zato večkrat podležemo pod strahom. Zato moliti k Svetemu Duhu, ki nam daje moč.
Skrbimo le za to, da bomo spolnjevali Božjo voljo v resničnostih našega življenja. V sedanjosti, v privolitvi in tako, da ostanemo združeni z Gospodom.

III. Vera v Marijinem in mojem življenju

 
sv_gora_4.jpgAngel pozdravi Marijo in povabljena je, naj se veseli, zakaj Gospod jo je obiskal in izbral za veliko poslanstvo, katero bo zahtevalo, da je milosti polna. To je oseba, ki prejema milosti in blago naklonjenost. Gre za milost, ki prihaja od Boga. Ko je govor o milosti, gre vedno za nezasluženi dar, ki ga Bog naklanja iz svoje dobrote.
Bog se svobodno odloča o Sinovem učlovečenju in to je izraz njegove naklonjenosti do človeka. Za to poslanstvo je Bog Marijo še posebej močno vzljubil, saj bo po njej uresničil Božjo voljo, ona pa bo s svojim pristankom na izbiro omogočila človekovo odrešitev. Njeno veselje tako postaja že eshatološko (poslednjih časov) veselje. Z Božjim učlovečenjem namreč nastopajo poslednji (eshatološki) časi. V Jezusu je odslej Božje kraljestvo prisotno med ljudmi (Lk 1,33).
Za sprejem Božje volje je potrebna ponižnost (Naj se mi zgodi po tvoji besedi). Marija ponižno pristane na Božji načrt, voljo in na ta način se je postavila naproti oholosti "kače" v Genezi in želji prvih dveh človekov, ki sta hotela biti kakor Bog. Marija pa vse pričakuje in vse dobiva od Boga in to ne le zase, marveč za ves človeški rod. On je resnična Eva (Mati vseh živih), po njej prihaja resnično življenje. Marijina ponižnost in poslušnost vere sta vsem odprla vrata nebeškega raja.
Vera in poslušnost, ki jo vera zahteva, v samem temelju spremenita Marijino življenje. Zaradi njene vere je mogla postati sredstvo izpolnitve Božjih obljub. Iz nepomembnega, od središča verskega in političnega življenja močno oddaljenega Nazareta, Marija vstopa v središče zgodovine odrešenja. Marijina vera ni spremenila le njenega življenja, marveč tudi življenje njenih bližnjih, njenega kraja, naroda in celega sveta.
Z Marijo se je potrebno spomniti: »Bogu ni inč nemogoče«. Taka vera mi omogoča, da prestavljam gore, a najtežja gora sem prav jaz sam. Gre za goro mojih pomišljanj, predsodkov, komodnosti, moje življenjske rutine, pa tudi navad in prepričanj, iz katerih živim v tem svetu. Če verujem, da je Bogu vse mogoče, potem Bog lahko spremeni tudi mene, moje življenje, življenje mojih bližnjih in svet, v katerem živim. Kakor Mariji mi Gospod pravi: »Ne boj se! Jaz sem s teboj! Zame si pomemben, vzljubil sem te. Zate imam velik načrt. Sprejmi ta načrt, to poslanstvo! Zares bodi vernik, pravi kristjan! Bodi dober in pošten človek, pravi človek in prinašaj Kristusa vsem okoli sebe. Takrat mu tudi ti lahko rečeš: »Gospod, poglej mojo slabost, grešnost in omejenost, poglej vse ovire, s katerimi se srečujem! Kako naj to uresničim?« Mogoče ti bo Bog v molitvi takoj odgovoril; lahko pa da bo svoj odgovor poslal šele potem, ko boš v poslušnosti vere začel spolnjevati svoje poslanstvo. Ko narediš, kar je mogoče, lahko pride tudi tisto, kar je bilo nemogoče, zakaj z Bogom ni nič nemogoče.

Misli sv. patra Pija:
 »Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.«
»Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.«
»Zemlja bi prej vzdržala brez sonca kakor brez svete maše.«
»Molite, molite, molite. Molitev je ključ do božjih zakladov, je bojno in zmagovito orožje v boju zoper dobro in zoper zlo. Česa ne more molitev v češčenju, spokornosti, prošnji, zahvaljevanju? Rožni venec je orožje, s katerim premagamo demona in dosežemo milost ... Je povzetek naše vere, opora našega upanja, razcvet naše ljubezni.«

»Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.«
 
Zadnja sprememba ( sobota, 23. november 2013 )
 
NOVOST!
marijin-kip.gif

V času od 02. novembra do 01. maja je v kapeli prikazanja po sv. maši (17:00) še rožni venec ob 17:45. Sledijo večernice.
Prisrčno vabljeni, da se nam pridružite!
Zadnja sprememba ( sreda, 20. november 2013 )
 
33. nedelja med letom (17.11.2013); Lk 21, 5-19
33.navadna_nedelja_1.jpgUčenci so verjetno z odprtimi usti poslušali Jezusa, ko jim je s krepkimi izrazi napovedoval nenavadne in usodne dogodke: vojske, upore, potrese, lakoto, bolezni, preganjanja, krive preroke in razdejanje templja. Vprašali so, kdaj se bo to zgodilo. Mi bi danes dodali: Zakaj se bo to zgodilo?
Naravnost Jezus ne odgovarja na nobeno od teh vprašanj. Posredno pa odgovarja na obe.
Na prvo odgovarja po zgodovini. Ta nam  dokazuje, da se Jezusova napoved v raznih oblikah in na razne načine vedno znova uresničuje. Odgovor na vprašanje  »zakaj« pa je vključen v Jezusovih navodilih, kako naj se ob vseh napovedanih dogodkih ravnamo.
Eno od navodil se glasi, naj se ne damo premotiti. Tudi takrat ne, ko bodo zapeljivci govorili privlačno in morda celo pobožno, da bi nas premotili in odtrgali od njegove Cerkve. Vse to bo prišlo nad nas zato, da bi se mi utrdili v zvestobi in vztrajnosti.
Naslednje navodilo je, naj nas pred ničemer ne bo strah, ker nam niti las z glave ne bo padel. To napoved moramo prav razumeti.33.navadna_nedelja_2.jpg Vemo namreč, da so mnogim padli z glave ne samo lasje, temveč so padale celo glave. Koliko mučencev je umrlo nasilne smrti! Jezus hoče reči, da se prav nič ne bo zgodilo brez njegovega dopuščenja in da ne bo prav nič propadlo, pa četudi nima večje vrednosti od lasu na glavi. Vse bo varno shranjeno ter pretopljeno v vrednote, ki presegajo tisto, kar je bilo izgubljeno.
 
Še zadnje navodilo, ki je pa že obljuba: S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje. Jezus nam ne obljublja kamnitih spomenikov sredi trgov in parkov, tudi ne mogočnih zgradb, ki bodo po nas poimenovane. Ne tolaži nas z obljubo, da nas bodo ljudje še dolgo pomnili in nas nosili v srcu. S tem tolaži svet svoje smrtnike.
Jezus obljublja neizmerno več: večno življenje.
To je odgovor na vprašanje, zakaj.
Zadnja sprememba ( nedelja, 17. november 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 590