OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
20. NEDELJA med letom, 20.8.2017

Današnji evangelij govori o veri kanaanske žene, ki ji Jezus ozdravi hčer. Žena je bila poganka, pripadnica naroda, ki so ga Izraelci sovražili zaradi njegovega nizkotnega poganstva. Izraelci so Kanaance imenovali pse. Nič kaj prijazno. Poleg tega je žena prihajala iz tirskih in sidonskih krajev. Tir in Sidon sta bila simbola ošabnosti, brezbožne samozadostnosti.

20_med_letom.jpeg

Žena prihaja torej iz mračnega sveta: od ljudi, ki so pogreznjeni v nesmisel, praznino, suženjstvo malikom. Na nek način prihaja iz našega naroda,iz današnjega sveta, ki išče smisel, ki potrebuje prave in trajne vrednote.

Njeno hčer zelo muči hudi duh. Ne vemo točno, kakšna je bolezen, gotovo pa gre za močno psihično depresijo. Hudi duh je zla resničnost, ki teži k strahovanju, obupavanju. Deklica se meče po tleh, neprestano joče, noče govoriti, nič ji ne uspeva, ne spi, zavrača hrano. To je oseba, ki sčasoma postane neznosna, nihče ji ne more več pomagati. Materin položaj je vsekakor težak, saj pravi, da hčer zelo muči hudi duh. 

V hčeri lahko prepoznamo sebe: svoja tavanja, nejevoljo, nezadovoljstva, zamere, prepire, obtoževanja, jeze. Tudi današnja družba je podobna tej hčeri: družba, ki ni zadovoljna s seboj, ki zdihuje od jeze, obupa, skepticizma. Kdo bo vse to prinašal Gospodu in prosil usmiljenja?

Tisti, ki je kakor ta žena. Poglejmo jo. Tako se je poenotila s trpljenjem svoje hčere, da prosi: "Gospod, usmili se me!" Ne prosi "usmili se moje hčere," ampak "usmili se me!" Tudi Jezus ji bo na koncu odgovoril: "Zgodi naj se ti, kakor želiš!" Žena je popolnoma umeščena v trpljenje hčerke in ga prinaša Gospodu.

Njena vera je nezaustavljiva. Gre do konca, nič ji ne vzame poguma. Ko se Jezus najprej ne zmeni za njeno vpitje, bi si lahko mislila: zdaj je vsega konec, niti on me ne posluša. Toda žena se ne ustavi. Tudi ko Jezus preizkusi njeno vero s trdim odgovorom: "Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom," ona nadaljuje pogumno, ponižno in vztrajno. Nič je ne more odvrniti od stvari, v katero se je podala z vsem srcem. 

Tu vidimo njeno gotovost, njeno vero v Jezusa. Nobenega dvoma ni v njej. To je vera, ki ne gradi na trenutnih, hitro spreminjajočih se občutjih in doživljanjih, niti ne na minljivih tolažbah ali potrtostih. 

Že drobtinice Božjega usmiljenja so ji dovolj. Kakor krvotočni ženi, ki se je dotaknila le Jezusove obleke in ozdravela. Celo Jezus se čudi takšni veri in vzklika: "O žena, kako velika je tvoja vera!"

Lahko se vprašamo, odkod tej kanaanski ženi takšna vera. Ženi, ki prihaja iz temne družbe, iz mest, ki so že od nekdaj zaprta vsemu, kar je božjega. 

Po svojem bolečem poenotenju s trpljenjem hčere je Kanaanka postala ponižna, uboga. V svojem srcu je že zapustila temne kraje nezaupanja in ošabnosti.

To je žena, ki jo je vsakdanje življenje in trpljenje očistilo, ji razširilo srce. Tako je prišla do popolnega zaupanja tistih malih, ki jim je evangelij zares veselo oznanilo.

Zadnja sprememba ( sobota, 19. avgust 2017 )
 
19. nedelja med letom, 13.8.2017

Današnje tri nedeljske odlomke povezuje vprašanje o bistvu Boga – kdo je Bog, kje in na kakšen način je navzoč v našem življenju?

Berila nas učijo – Bog se ne drži naših omejenih predstav; Boga ne moremo opredeliti s še tako učeno definicijo. Vedno ostaja Nedoumljivi, Nerazumljivi, Drugačni.

Tega Boga ne moremo najti v neurju, potresu ali požaru, temveč nepričakovano in presenetljivo v "rahlem šepetu". Povabljeni smo, da izostrimo naše čute in da začutimo Njegovo skrivnost in Njegovo bližino v tišini in molčečnosti.

Medtem ko je v prvem berilu govora o tistem Bogu, ki nam govori z "glasom globoke tišine", govori evangelij o Bogu, ki nam pošlje neurje v nemirna morja našega življenja in ki nas celo pokliče iz varnega čolna, da zrastemo preko nas samih.

Ljudje poznamo tako veliko strahov – strah pred konflikti, nerazumevanjem, porazom, izgubo svobode, staranjem... Občutki nesmisla, kot so dvom, frustracija, resignacija... zamajejo našo vero in naše zaupanje. Tudi v Svetem pismu so nam predstavljene različne oblike strahu. Da je strah del našega življenja je ena izmed osnovnih človeških izkušenj. 

13_med_letom_copy.jpeg

Današnja pripoved o neurju na morju in rešitvi Petra nam želi utrditi naše zaupanje in našo vero, da se lahko vsak strah premaga v srečanju z ljubečim Kristusom in da je Bog tisti, ki lahko zaključi vsako stisko. 

Ne vemo, koliko korakov bomo morali narediti po vodi izven čolna, preden se bomo dotaknili Božje iztegnjene roke, vendar lahko brezpogojno zaupamo, da nam ne bo pustil utoniti, čeprav mislimo, da bomo potonili. 

Naj nas ne bo strah lastnih strahov, bodimo le pazljivi, da ne bi omalovaževali strahov drugih. Raje opogumljajmo sebe in druge s sporočilom, da je Bog tisti, ki gre z nami v vse strahove, stiske in vsako trpljenje, kot je šel z Jezusom na Oljsko goro in na križ. Potem bomo tudi mi sposobni premagati strah in boječnost ter bomo tudi drugim stali ob strani v njihovih stiskah.

Današnji evangelij govori o veri in dvomu, zaupanju in porazu, tveganju in poslušnosti in vendarle o varstvu... Vse te izkušnje so močno prepletene med seboj.

Peter tvega prvi korak iz čolna šele na Jezusov poziv in ne iz lastne želje. In Jezus ne zaustavi viharja, ko Peter stopi iz čolna, da lahko preseže sebe in svoje (ne)sposobnosti. 

Kdo je Bog, kje in na kakšen način je navzoč v naših življenjih? To je bilo vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku. Morda bi bil eden izmed možnih odgovorov – Bog je (tudi) ta, ki nas sredi naših življenjskih viharjev strahov, težav in skrbi vabi, da mu z zaupanjem podamo roko in zaupamo v tisti "glas globoke tišine".

Zadnja sprememba ( nedelja, 13. avgust 2017 )
 
Nedelja Jezusove spremenitve na gori, 06. 08. 2017

JEZUSOVA SPREMENITEV NA GORI

spremenitev_na_gori.jpeg

Gora Tabor, gora Jezusovega spremenjenja, gora Božjega sijaja in neizrekljivega miru! Trije apostoli se na njej počutijo, kakor da so po hudem viharju nepričakovano pripluli v varno pristanišče.

Dobro je, da smo tukaj! Tu si zgradimo bivališča! Pa se oglasi Jezus in jim reče: Vstanite! Čeprav neradi, se brez besed odpravijo z gore v dolino, kjer jih spet čakajo napori, dvomi in nasprotovanja.

 
Ta evangeljski prizor osvetljuje izkušnjo, ki jo je kdaj deležen vsak kristjan. Za kratek čas se v naše življenje, v naše družine naseli mir in sreča. Težave skopnijo kakor spomladanski sneg. Bog včasih pusti človeka kar lep čas v takem mirnem pristanu. Vendar je to na zemlji izjema. Prej ali slej smo spet vrženi v vrtinec življenja, med nadloge, napore, preizkušnje, nasprotovanja in bolezni. 

Spustiti se moramo z gore Tabor in se lotiti vzpona na goro Kalvarijo. Šele z vrha Kalvarije se nam bo odprl prečudovit razgled v kraljestvo neminljivega miru, počitka in sreče.

Jezusa je vleklo na goro še nekaj drugega. Tam se je želel srečati z Očetom. Pa ne le skozi ogledalo narave, temveč osebno. Pogovor z Očetom ga je tako prevzel, da mu je obraz zažarel in so se mu oblačila zasvetila. Kaj se sta si povedala, ni zapisano. Vemo le, da je Oče nad Sinom izrazil veselje, apostolom pa naročil, naj ga poslušajo. Sklepati smemo, da sta se pogovarjala o našem odrešenju.

Jezus tedaj ni šel na goro samo kot izletnik. Šel je, da se tesneje poveže z Očetom in se utrdi v svojem življenjskem poslanstvu. Utrdil se je in v njem utrdil tudi apostole.

Ker je vse stvarstvo božje, nam je Bog blizu povsod. Tudi v gorah. Je pa gora, na katero nas Bog vabi na osebni pogovor in na kateri se nam ob nedeljah na poseben način razodeva. To je oltar v naših cerkvah. Vsakomur je dostopen. Vsi bi se ob njem morali pogovarjati z Očetom, utrjevati v svojem poslanstvu in neprenehoma spreminjati. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 06. avgust 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 849