OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Pogreb p. Jurija Dolenca
 jurij_dolenc.png jurij_dolenc_osmrtnica.png 
 
Pogreb p. Jurija Dolenca bo v četrtek, 18. avgusta 2016.
Od 11. ure naprej bo ležal v baziliki Kraljice Svetogorske.
Ob 15. uri bo maša zadušnica in po njej pogreb na pokopališče manjših bratov na Sveti Gori nad Novo Gorico.
Zadnja sprememba ( sreda, 17. avgust 2016 )
 
20.nedelja med letom, 14.8.2016

Divja ljubezen

Kako lepo od naše stare zemljice, da tako besno izliva na nas obilje. Sedim v zasteklenem preddverju doma, kjer opravljam duhovne vaje. Poslušam prijetne zvoke močnega naliva (kot da bi padal po meni), ki pljuska in bije po zemlji.

Ali mi je prijatelj ali sovražnik? Gotovo bi me ta vihar pritisnil ob tla, če bi bil toliko neumen, da bi stopil ven. Njegovo silovitost omejuje le dejstvo, da mora vso vodo, ki jo skuša čim prej zliti na zemljo, najprej potegniti dol z neba. Pri tem nima nobenih namenov, da bi koga prizadel. Toda takoj se spomnim nedavnih hudih poplav in spreleti me srh.

Nalivu seveda zame ni prav nič mar. Nebeške zatvornice so se še bolj odprle. Mogočno šumenje postaja grozeče.

Tak dež prinaša nežni in žilavi zemlji veliko dobrega, tega se zavedam. Skozi rohnenje viharja lahko slišiš vzdih olajšanja in veje dreves sklanjajo svoje razmršene glave, da prejmejo očiščenje in hrano.

usmiljeni-jezus-bozje-usmiljenje.jpg

 Toda zakaj je ljubezen tako divja, tako silna – ljubezen, ki je do nas nežna, hkrati pa nas lahko tako rani? Ne vem. Morda ravno »groba ljubezen« vzdržuje naš planet v cvetočem življenju. Pesnik Hopkins je nagovarjal Boga »Oče in ljubkovalec srca, ki ga ti stiskaš, mučiš …«

Jezus se je podal v temo, kot beremo to nedeljo v Lukovem evangeliju. Napotil se je proti Jeruzalemu. Ljubi to mesto in njegove prebivalce in rad bi izlil nanje vse obilje. Toda vedno bolj jasno se zaveda, da ga to mesto ne bo le vrglo v kapnico, kakor so storili z Jeremijem, ne bodo ga le vrgli ven skozi mestna vrata – pahnili ga bodo naravnost v žrelo smrti. To je nekakšen krst, pravi, in on ga hoče. Svojim učencem je zavpil, da je prišel vreč ogenj na zemljo – kakor slepeči bliski nocojšnje nevihte. »In v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni,« pravi.

Ali je Jezus ta nevihta, ta vihar, ali pa je tisti, po katerem vihar bije? Mislim, da oboje. Napolnjen je z Božjim Duhom in ne more več čakati, kdaj ga bo razlil. Hkrati pa mora mirno stati v nalivu, ki ga biča s težkimi kapljami. Ne bo pobegnil. Ves čas hodi v viharju, ki še daleč ni dosegel svojega viška.

Nič čudnega, da je ves iz sebe. Ljubezen ni samo milina in svetloba, je tudi temni dež čustveno nabitih človeških »Ne!«, ki bije v obraz.

Premišljam današnje prvo berilo. Jeremija je dobesedno »obtičal v blatu«. Preveč resnično je prerokoval in prevečkrat. Vrgli so ga v prazno kapnico, v kateri je bilo ravno toliko blata, da se je pogreznil vanj. Kako naj zdaj prerokuje iz blata na dnu kapnice?

Kako pa je Jezus lahko govoril Božje besede s križa za zločince? In vendar je govoril.

Še vedno lije kot iz škafa. Eno samo lučko vidim preko vse te vode. Ali je to luč nad nekimi vrati, ki oznanja dobrodošlico? Ko pogledam natančneje, se izkaže, da je belo obledel odpadel list, ki se je ujel na šipo in odseva svetlobo luči v preddverju, kjer sedim. Začnem se igrati. Premaknem pogled in spet zasveti lučka – pogledam nazaj in tam je le ostanek nekdaj živega lista. Naprej, nazaj. Kaj je resnično?

Potolažen sem, resnično je seveda oboje. Kristus prebiva v obojem.

p. John Foley, DJ

 
19. nedelja med letom, 7.8.2016

Ključno življenjsko vprašanje

Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.

(Lk 12,40)

Pred nekaj leti mi je starejši menih na duhovnih vajah v zaupnem pogovoru opisal vzpone in padce v petdesetih letih svojega redovnega življenja. Na koncu mi je dejal: »Daj mi kakšen nasvet, kako naj se pripravim na smrt! Kaj naj storim, da bom bolje pripravljen na smrt?« 

cross.jpg

 Vprašanje je tako težko, da spravi v strah tudi človeka, ki je duhovno globlji od mene. In če ga zastavi nekdo, ki je dvakrat starejši in je njegovo srce polno vere, usmiljeno in dobrohotno, in je čudovito dozorelo in se omedilo v letih spokojne molitve, potem je verjetno najboljši odgovor molk. Nisem bil tako naiven, da bi mu skušal ponuditi kaj v obliki odgovora, pa čeprav mi je zaupal.

Vprašanje je res dobro. Kako se pripraviti na smrt? Kako naj živimo, da nas smrt ne zaloti nepripravljenih? Kako naj ravnamo, da ne bomo zapustili na tem svetu preveč nedokončanih reči? 

Najprej je vsekakor treba reči, da se na smrt ne moremo pripravljati s čimerkoli, kar je bolestno, morbidno, ali  nas kakorkoli oddaljuje in ločuje od življenja in ljudi okrog nas. Na smrt se ne pripravljamo tako, da se umaknemo iz življenja, ravno nasprotno. Kot je dejal Kristus, nas pripravlja na smrt, nas mazili za smrt ravno še globlji, še bolj intimen in polnejši vstop v življenje. Na smrt se pripravimo s tem, da začnemo živeti, kot bi morali živeti že vse življenje. Kako se to naredi?

John Shea je nekoč izrazil misel, da je nebeško kraljestvo odprto za vse, ki so pripravljeni sesti skupaj z vsemi. Tako lahko na kratko označimo Jezusove učence. V nebesa lahko pridemo, če izpolnimo en sam bistveni pogoj: da imamo tako srce in smo tako odprti, da resnično zmoremo sesti skupaj s komerkoli in deliti z njim ali z njo svoje življenje in mizo. Če je to res, potem je gotovo najboljša priprava na smrt, da začnemo širiti svoje srce, da bo ljubilo vedno bolj na široko, da bomo premagali običajno ozkosrčnost in pristranskost, ki jo nosimo v svojih srcih zaradi temperamenta, ranjenosti, boječnosti, nevednosti, sebičnosti, rase, spola, religije, raznih okoliščin in svojega mesta v zgodovini.

Na smrt se pripravljamo tako, da priganjamo samega sebe k manj ozkosrčni ljubezni. Med pripravo na smrt tako vedno širše vstopamo v življenje.

John Powell pripoveduje v svoji knjigi Brezpogojna ljubezen zgodbo o mladem študentu, ki je umiral za rakom. Ko se je bližal konec, je študent obiskal Powella in mu povedal:

cross-and-man-at-sunset.jpg

»Oče, nekoč ste nam pri šolski uri povedali nekaj, kar mi zdaj pomaga, da bom laže umrl mlad. Dejali ste: V življenju se vam lahko zgodita le dve tragediji in umreti mlad ni ena izmed njiju. Prva tragedija je, da greste skozi življenje brez ljubezni, druga pa je, greste skozi življenje in tistim, ki jih ljubite, tega ne poveste.

Ko so mi zdravniki povedali, da mi ne morejo več pomagati, sem spoznal, koliko ljubezni sem užil dotlej. Svoji družini in drugim sem lahko povedal, kako veliko mi pomenijo. Zmogel sem izraziti ljubezen. Ljudje me sprašujejo: Kako je umirati pri štiriindvajsetih letih? Povem jim: Ni tako hudo, gotovo laže kot imeti petdeset let, pa hkrati nič vrednega v vsem življenju.«

 Na smrt se pripravljamo tako, da globoko ljubimo in to ljubezen, spoštovanje in hvaležnost drug drugemu tudi izrazimo. Tudi Jezus je tako ravnal. Ko mu je žena v Betaniji zlila na noge celo posodico dragocenega olja in mu brisala stopala s svojimi lasmi, je to njeno razsipno izražanje naklonjenosti in hvaležnosti pospremil z besedami, da ga je mazilila za njegovo skorajšnjo smrt. Teh njegovih besed ne smemo iz pobožnosti napačno razlagati. Jezus ni hotel reči: Kar potrati naj to olje, saj bom itak kmalu umrl. Dosti verjetneje je mislil: Ko bom moral umreti mi bo laže, saj sem po tem njenem dejanju resnično okusil življenje; laže je umreti, če si vsaj en sam trenutek polno živel.

Umreti ni tako težko (če postimo ob strani vse prirojene instinkte, da se oklepamo življenja) zaradi strahu pred posmrtnim življenjem ali morda iz strahu, da posmrtnega življenja ni. Težko umiramo zato, ker moramo v življenju še toliko reči dokončati, dokončamo pa jih lahko s tem, da globlje ljubimo in svojo ljubezen tudi bolj sproščeno izrazimo.

Ko bi stari menih isto vprašanje, ki ga je zastavil meni, zastavil Jezusu, bi mu ta verjetno dejal: »Pripravljaj se na smrt s tem, da že zdaj polneje živiš. Prizadevaj si ljubiti globlje, manj pristransko, bolj čustveno in bolj hvaležno. In svojim bližnjim povej, da jih imaš rad, tako te smrt nikdar ne bo zalotila kot tat sredi noči.«

br. Ron Rolheiser

Zadnja sprememba ( nedelja, 07. avgust 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 791