OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
12. nedelja med letom (23.6.2013)
slika19_copy.jpg
 

Rekel jim je:
»Kaj pa vi pravite,
kdo sem?«
Spregovoril je Peter
in rekel:
»Božji maziljenec.«

(prim. Lk 9,19–20)

 

 
slika20_copy.jpg
Vi pa?

Vi vendar verujete v Jezusa. Živite od njegove besede. Kar on stori, vam kaže pot v življenje. Njegovo vstajenje so vrata v upanje. Če vas vprašajo: »Kdo je on? Govorite nam o njem!« - Kaj potem vi pravite? In je izreden človek? Mislec s presenetljivimi besedami? Ali je rešenik ljudi? Odrešenik? Junak s sijajnimi dejanji? Božji Sin? Ali je ustanovitelj vere? Ali je Bog, ki deli življenje z nami ljudmi? Ali je revolucionar v družbi svojega časa? Ali je Bog s človeškim obrazom? Kaj pravite? Imate izoblikovano svoje mnenje? Komu podarjate svojo vero?
S. Singer

 

Lk 9,18–24

»ČE KDO HOČE …« – NE GRE ZA PRISILO!


Ali ne bi mogel Jezus, ko je že prišel na svet, izbrati drugačne življenjske poti, kot jo je izbral? Ali nas ni mogel odrešiti drugače kot s trpljenje in s smrtjo na križu? Ko nas je že ljubil – ali njegova Božja modrost ni mogla najti drugačnega načina, kako naj nam ljubezen dokaže? Zakaj se mora človek odpovedati samemu sebi, če hoče za Kristusom? In če se odpove sam sebi – ali sploh še ostane, kar je? Ali se ni izgubil v drugem?
Ne more biti drugače, ker je človek telo in duh. Po duhu je Božja podoba, je svoboda, je večnost, je življenje. Po telesu je zapisan minljivosti, odvisnosti, smrti. Dokler je živ, se telesu ne more (in ne sme) odreči, ker bi s tem prenehal biti, kar je. More pa se z močjo duha dvigati nad telesnost in osvobajati navezanosti na to, kar je v njem telesno, minljivo in časno. Če se zaradi Kristusa trudi za to nenavezanost, ne stopa v praznino, temveč v polnost Kristusovega božanstva. Umira sebi, zaživi pa v Bogu. Življenje na videz izgublja, v resnici pa ga vsak hip znova najdeva.
Jezus na to pot nikogar ne sili. »Če kdo hoče iti za menoj«, beremo v današnjem evangelijskem odlomku. Tudi sam je svobodno stopil na pot odpovedovanja in umiranja. Ni stopil v prazno, stopil je v življenje, v svobodo, v slavo.
In kakšna bo tvoja svobodna volja?


Po: Beseda da Besedo

 
Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo hoditi za menoj,
naj se sam sebi odpove in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.

Lk 9, 23


Luka v teh vrsticah pristavlja besedo »vsak dan«. Tu je križ postal podoba za vsakodnevne stiske in konflikte. Vsak dan nam nekaj prekriža pot. Vsak dan nas ljudje razočarajo in ranijo. Če razumemo vsakodnevne izzive kot križ, potem nas to ne bo zlomilo, temveč nas bo križ vodil v globlje občestvo s Kristusom. Križ vdre v našo samopodobo. Skozi vsakdan gremo tako pogosto z iluzionistično idealno podobo o nas samih. Menimo: izpolnili smo Božjo voljo, opravili smo svojo dolžnost. Če nas nato nekdo kritizira in krivično obravnava, če nas prizadene in razžali, potem smo marsikdaj užaljeni in se prepiramo z našo situacijo. Jezus nas hoče povabiti, da bi se v teh vsakodnevnih stiskah odprli za Boga. To za mene pomeni: zatajiti samega sebe. Pri tem je beseda samozatajitve marsikdaj razumljena napačno, kakor da naj se sebi popolnoma odpovemo, sebe razvrednotimo in ukrivimo. Grška beseda »arneisthai« pomeni: zanikati, nuditi odpor, zavzeti razdaljo. Po izkušnjah križa v svojem življenju naj Jaz, ki se napihuje in si umišlja, da služi vse le njemu, zanikam, da bi odkril pravi lastni jaz. Do svojega Jaza, ki bi rad vse grabil k sebi, naj zavzamem razdaljo, da bi pod tem Jazom spoznal svoje resnično osebnostno jedro. Ta Jezusova beseda ni nikakršen poziv, da bi si življenje posebej obteževal in si nalagal bremena, ampak povabilo, da bi se v življenju in njegovih vsakodnevnih stiskah odprl za Boga. Potem me življenje vodi k Bogu. Potem postane križ ključ za življenje. Odpira mi vrata do mojega dušnega dna, do moje lastne globine. V globini izkusim, kdo pravzaprav sem, onstran uspeha in lastnega dobrega počutja, onstran priznanja in pozornosti, onstran kritike ter žalitev.    

Anselm Grün

Zadnja sprememba ( sobota, 22. junij 2013 )
 
11. nedelja med letom (16.6.2013)
slika16_copy.jpg
 

In obrnivši se k ženi
je Simonu rekel:
»Vidiš to ženo?
Prišel sem v tvojo hišo:
vode za noge mi nisi dal,
ta pa mi je s solzami
močila noge in
brisala s svojimi lasmi.
Poljubil me nisi; ta pa,
odkar je prišla, ni nehala
poljubljati mojih nog.
Z oljem mi nisi
mazilil glave, ta pa mi je
z dišečim oljem
mazilila noge.
Zato ti povem:
Njeni mnogi grehi
so odpuščeni,
ker je mnogo ljubila;
komur pa se malo odpusti,
malo ljubi.«

(Lk 7,44–47)

 

 
slika18_copy.jpg
Grešna žena, o kateri smo poslušali v Lukovem evangeliju, se je zavedla svojih grehov in vsa objokana pokleknila k Jezusovim nogam.
Naj nam bo vzgled in vzpodbuda, da bi tudi sami znali zbrati pogum in tudi mi kdaj pred Njim »pasti na kolena« v iskreni želji in prošnji po odpuščanju.

 

Lk 7,36–8,3

LJUBEZEN IN ODPUŠČANJE SE PREPLETATA


Kdor se je v svojem življenju spreobrnil, ta tudi drugače ravna z grešniki. Svoje krivde ne bo prenašal na druge in jih zlorabljal kakor grešnega kozla. Še več, z grešniki bo ravnal ravno tako ljubeče, kakor je to delal Jezus. Jezusova naravnanost h grešnikom temelji na zaupanju, da so prav grešniki odprti za veselo sporočilo o usmiljeni Božji ljubezni. Luka prikazuje Jezusa kot tistega, ki se obrača h grešnikom in z njimi jé in pije. Pripoveduje čudovito zgodbo, mojstrsko delo svojega umetniškega uprizarjanja, zgodbo o srečanju Jezusa z grešnico (Lk 7,36–50). Jezus sedi – kakor je bilo v helenističnih krogih običajno – v hiši nekega farizeja za mizo. Tedaj se zgodi presenečenje. Neka grešnica, ki je bila v mestu poznana, pride noter in stopi od zadaj k Jezusu. Njegove noge moči s solzami, jih briše s svojimi lasmi in jih mazili z dragocenim oljem. Medtem ko je spadalo maziljenje glave h takratnim obredom sprejemanja, je maziljenje nog nekaj nezaslišanega. Je erotični prizor. Kajti noge moškega je smela maziliti le njegova žena ali hčerka. In razpustitev las deluje za judovsko občutje posebej erotično. Žena poljublja celo Jezusove noge. Medtem ko so farizeji nad to ženo ogorčeni, razlaga Jezus ženino ravnanje pozitivno. Vidi njene solze, njeno stisko, njeno hrepenenje po resnični ljubezni. Jezus prevzame pobudo in postreže farizejem, ki so se v mislih dvigovali nad Jezusa, s priliko, ki je bila vzeta iz sveta antičnih kreditnih poslov (Lk 7,41 s). Potem pa Jezus javno graja ravnanje farizeja in brani delovanje žene. V ženinem ravnanju vidi izraz ljubezni. Njena ljubezen je znamenje tega, da ji je bilo mnogo odpuščeno. Jezus ženi odpušča javno pred vsemi gosti. Luka pušča bralca zavestno v negotovosti, ali Jezus sedaj odpušča ženi zato, ker mu je skazala toliko ljubezni, ali pa Jezus odpuščanje, ki je bilo osnova njene ljubezni, samo potrdi. Odpuščanje in ljubezen sta drug v drugem. Ne splača se prepirati, kaj je bilo prej, odpuščanje ali ljubezen. Ljubezen in odpuščanje sta medsebojno prepletena.


Po: A. Grünu

 
slika17_copy.jpg
Italijanski vrhunski slikarski umetnik Giotto je v svoji umetniški intuiciji veličino trenutka srečanja med ženo in Jezusom izrazil tako, da je ženo, ki poljublja, Jezusu noge, narisal s svetniškim sijem. In to ženo, ki se je verjetno iz obupa približala Učeniku, saj je sicer veljala za očitno grešnico. Bila je menda pocestnica in Judje so jo prezirali. Giotto pa jo nariše z avreolo. S tem je želel izraziti, da je med njo in Jezusom prišlo do resnično najglobljega odnosa. Ona mu je naredila to, kar je pač najbolje znala: mazilila mu je noge, jokala in jih brisala z lasmi. To je prisotne osupnilo, saj se noben pravoverni Jud ne bi pustil javno dotikati taki očitni grešnici. A ona je čutila, da jo Jezus sprejema drugače kot drugi moški iz njenega življenja. Ne kot telo, ne kot predmet poželenja, ampak kot osebo, kot bitje, vredno ljubezni in potrebno odpuščanja.


Po: M. Turnšku

Zadnja sprememba ( sobota, 15. junij 2013 )
 
Komorni zbor Ipavska
vabilo_koncert.jpg
Zadnja sprememba ( torek, 11. junij 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 556