OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
22. nedelja med letom, 1.9.2013 (Lk 14,1a.7-14)
Jezus nam ne daje nekaj nasvetov o lepem obnašanju, govori o tem, kako naj živimo, da bomo dobro sprejeti pri Bogu, na Njegovi gostiji. Živimo in obnašamo naj se tako, da bomo dosegli večno gostijo. Življenje v času je priprava za večnost in bo štelo v večnosti.
 
Kdor se povišuje, bo ponižan.
Pri Bogu ni pomemben človekov družbeni položaj, najpomembnejši je odnos ljubezni z Bogom in da vsak človek prepozna Njegovo veličino in vse-mogočnost. Zato se kristjan ne povišuje sam, ne more doseči neskončnost sam, Bog mu jo podarja v učlovečeni Besedi Kristus, ki se je iz večnosti sklonil k človeku. Vir moči je za vernika Bog.
Ko hoče človek zavzeti prostor Boga, ga to uničuje in uničuje vse temeljne odnose, ki naj jih živi.

Kdor se poniža, bo povišan.
    Kdorkoli smo že na tem svetu, moramo s ponižnostjo sprejeti, da povabilo in vstop v večnost prihajata od Boga. Bog je prvi pobudnik za življenje in to življenje ohranja : bodisi, ker ga je že tako ustvaril, da se obnavlja, bodisi z neposrednim osebnim posredovanjem v človekovo osebno zgodovino. Kdor to sprejme, ta je že povišan, ta pozna kraljevanje Boga in Njegovo bližino. Ko vse stvari v življenju delamo iz ponižnosti, postajamo podobni Bogu samemu. Bog se je ponižal k nam v Kristusovem učlovečenju, se ponižuje v sv. Maši pod podobo kruha, v sv. Spovedi kot usmiljena ljubezen, ki odpušča, v vsakem človeku, kjer hoče biti prepoznan in ljubljen.
    Ponižnost nam pomaga, da lahko sprejmemo našo majhnost in Božjo veličino; če pa smo napuhnjeni, naduti, ljudem ni nič več mogoče, vse je pretežko.
    Človekovo življenje je vstopanje v gostijo z Bogom. Pri Bogu ima vsakdo svoje mesto, celo kruljavi in slepi. Bog nikogar ne izključuje. Tam, kjer ljudje izključujemo zaradi ozkosrčnosti in grešnost, Bog po svojem Sinu Jezusu vse vključuje v Božjo bližino in odrešenje. To je tolažilno za vse nas, ki šepamo na poti miru, ki smo slepi in ne ljubimo dovolj...
    Učiteljevi učenci smo, zato živimo iz tega: v ponižnosti in v iskanju in skazovanju vsakodnevne zastonjske ljubezni. Na svetu se vse dela za plačilo; Kristus nas vabi, da vstopamo v logiko njegovega kraljestva, kjer se zastonjsko približujemo Bogu, drug drugemu in v konkretnosti vsakdanjika živimo in izkazujemo zastonjske drže, geste ljubezni, služenja. V ponižnem Kristusu se osvobajamo vsakega občutka vzvišenosti, nezdrave ambicije, prezira kogarkoli. Zastonjska ljubezen, ki na tem svetu po večini ni nagrajena, bo poplačana v polnosti v Bogu na dan vstajenja v novo življenje, ki je zadnji pristan našega hrepenenja.
Zadnja sprememba ( nedelja, 01. september 2013 )
 
Zrno (seme) božje besede
seme.jpg

Osebna vera in cerkveno življenje se je vedno prenavljajo ob branju, premišljevanju Božje besede in oblikovanju mišljenja in delovanja po njej. Frančiškovi bratje smo zato v baziliki Matere Božje na Sv. Gori pripravili pri vhodu v baziliki košarico z ZRNI BOŽJE BESEDE. Eno zrno (seme), ki si ga boste vzeli, lahko v vas skozi cel teden rodi obilen sad. Naj bo vaše srce rodovitna zemlja za Božjo besedo, ki je živa in dejavna.
Zadnja sprememba ( petek, 30. avgust 2013 )
 
21. nedelja med letom (25.8.2013)
oznanila_21_1.jpg
 

In poreče vam:
»Ne vem, od kod ste;
proč od mene vsi,
ki ste delali krivico.«
Tam bo jok in škripanje
z zobmi, ko boste videli
Abrahama in Izaka
in Jakoba in vse preroke
v Božjem kraljestvu,
sebe pa izgnane venkaj.
In prišli bodo od vzhoda
in zahoda in severa in juga
in bodo sedli za mizo
v Božjem kraljestvu.
In glej, so zadnji,
ki bodo prvi, in so prvi,
ki bodo zadnji.«

(Lk 13,27–30)


 

Apostol Pavel v drugem berilu piše Hebrejecem, vendar je sporočilo namenjeno vsem kristjanom, tako da tudi nam razlaga vzgojni razlog preizkušenj.
Boga primerja z očetom, ki s trdo roko vzgaja svojega sina. Temu je očetovo stahovanje bridko, ko pa bo odrasel, bo očetu nadvse hvaležen, da ga je naučil hoditi po poti pravičnosti.
Podobno ravna Bog s svojimi verniki. Kadar doživimo kaj hudega, naj torej ne vzdihujemo in ne omagujemo. Dvignimo onemogle roke, vzravnajmo klecava kolena, hkrati pa naj se varujemo, da ne bi komu dali slabega zgleda. Pri tem je prav, da si prizadevamo za mir in svetost. Tako bomo ohranili Božjo milost in postali vredni videti Gospoda.


Po: F. Cerarju

Lk 13,22–30

VRATA V OČETOVO HIŠO


Nekaj najbolj vsakdanjega je stopiti skozi vrata. Najbrž pri tem nikoli ne pomislimo, da vrata včasih odločajo o življenju in smrti.
Pred leti se je na angleškem nogometnem stadionu zgodila huda nesreča. Pred vhodom se je zbirala vedno številnejša množica navijačev, razočaranih, ker niso dobili vstopnic. Pritiskali so na vhod. Policija je morala končno popustiti. Kot bi se bil podrl jez, so navijači pritisnili na že prepolne tribune. V sprednjih vrstah je nastal pekel, v katerem je ugasnilo na desetine mladih življenje.
Pogosto moramo čakati v vrsti, potem pa stopiti skozi »ozka vrata« ali ozek prehod mimo okenca. Le tako je mogoče zagotoviti red in varnost na raznih prireditvah. Kako je lahko usodno, če gremo s silo prek tega samoumevnega pravila, kaže zgornji primer.
Evangelij nam je ohranil čudovito Jezusovo prispodobo o ozkih in širokih vratih ter o ozki in široki poti. Svetuje nam, da si prizadevamo stopiti skozi ozka vrata, ki peljejo v življenje. Prvi kristjani so v nauku o dveh poteh povzeli krščanski nravni zakonik: pot življenja je pot spolnjevanja zapovedi in Jezusovih blagrov, pot smrti pa nasprotje temu.
Vrata, skozi katera se trudoma vračamo k Bogu, so ozka in tesna. Ob tem pa vendarle vemo: pred nami je skozi ta tesna vrta – vrata križa – že stopil Božji Sin. Za  njim in v njegovi moči se moremo tudi mi vedno znova vračati v Očetovo hišo, v območje Očetove ljubezni.

Po: Družina, 1989
 

oznanila_21_2.jpg

On jim je rekel: »Prizadevajte si, da stopite skozi ozka vrata; zakaj, povem vam, mnogi bodo želeli vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl in boste postajali zunaj in začeli trkati na vrata, govoreč: ‚Gospod, odpri nam‘, vam bo odgovoril: ‚Ne poznam vas, od kod ste‘« (Lk 13,24–25).

Božja beseda je danes odločna in jasna. Vprašanje za slehernega izmed nas pa izredno vzgojno naravnano: »Na kateri strani vrat se bi znašel, jaz?! Bi vstopil?«

 

 

Zadnja sprememba ( sobota, 24. avgust 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 575