OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. postna nedelja, 11.3.2018

BOG JE TAKO LJUBIL SVET

4_postna.jpeg

V evangeliju današnje nedelje najdemo stavek, ki spada med najlepše in najbolj tolažilne v vsem Svetem pismu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Tema o Božji ljubezni je še enkrat poudarjena v drugem berilu: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.«

Izkoristimo torej to priložnost, da na kratko razmislimo o tej temi, ki je srce Svetega pisma. Filozof Kierkegaard je zapisal: »Ni pomembno vedeti, ali Bog obstaja; pomembno je vedeti, ali je ljubezen.« Sveto pismo nas potrjuje prav v tem: Bog je ljubezen! Če bi se vse Sveto pismo, ki je kot knjiga nemo, po čudežu spremenilo v govorečo knjigo, bi se iz njega izvil krik, ki bi bil glasnejši od bučanja morja: »Bog vas ljubi!« Tako Sveto pismo posredno postane šola ljubezni. Če človeška ljubezen služi kot simbol za Božjo ljubezen, pa Božja ljubezen služi kot vzor za človeško ljubezen. Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče; kako bi se morali ljubiti med seboj zakonci, prijatelji. 

Pojdimo torej v šolo svetopisemske ljubezni. Bog nam v Svetem pismu govori predvsem v podobah očetovske ljubezni. Pri preroku Ozeju, na primer, se Bog primerja z očetom, ki uči svojega otroka hoditi, ki ga dviga k svojemu licu in se sklanja k njemu, da ga nahrani (prim. Oz 11,1–4). Očetovska ljubezen spodbuja. Oče želi, da otrok raste, spodbuja ga, da bi dal od sebe najboljše. Zato oče le poredko brezpogojno pohvali otroka v njegovi navzočnosti. Boji se, da bi dobil vtis, češ da je že dosegel, in se ne bi več trudil. Ena izmed značilnosti očetovske ljubezni je tudi opominjanje. »Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu« (Prg 3,12). Toda pravi oče ne opominja ves čas svojega otroka, ker bi mu s tem vzel pogum. Oče daje svojemu otroku svobodo, gotovost, občutek varnosti. Zato se Bog skozi dolgo razodevanje predstavi človeku kot njegova »skala in utrjen okop«, »utrdba, ki mu je v stiskah blizu«.

Spet drugič pa nam Bog govori s podobo materinske ljubezni. Pravi: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Materinska ljubezen sprejema, razume in je nežna; to je »globoko zakoreninjena« ljubezen. Izvira iz najglobljega bistva njenega bitja, od tam, kjer se je bitje oblikovalo, in jo vso prevzame, da »trepeta v sočutju«. Karkoli bi storil njen otrok, pa naj bi bilo še tako strašno, če se bo vrnil, bo materin prvi odziv vedno ta, da ga bo sprejela odprtih rok. Matere so vedno nekoliko na strani otrok, pogosto jih morajo vzeti v zaščito in prositi zanje pri očetih.

Človek iz izkušnje pozna še druge vrste ljubezni: zakonska ljubezen, o kateri je rečeno, da je »močnejša kakor smrt«, in katere plameni so »plameni ognja« (prim. Vp 8,6), prijateljsko ljubezen; svojim učencem je rekel: »Ne imenujem vas več služabnike … vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).

Božja ljubezen je ocean brez obal in brez dna. Vse to, kar smo doslej povedali, je zgolj kot ena sama kapljica. A to nam zadostuje. Kaj moramo storiti sedaj, ko smo se spomnili te ljubezni? Nekaj zelo preprostega: verovati v Božjo ljubezen, jo sprejeti; s sv. Janezom ganjeni ponavljati: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).

Zadnja sprememba ( sobota, 10. marec 2018 )
 
3. postna nedelja, 4.3.2018

DESET ZAPOVEDI

3_postna.jpeg

Današnji evangelij, evangelij tretje postne nedelje, nas vodi v tempelj. Jezus očisti stari tempelj, ko z bičem iz njega izžene prodajalce z njihovo robo vred; nato predstavi sebe kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

Tokrat začnimo razmišljanje ob prvem berilu, ker v njem beremo zelo pomembno besedilo: dekalog –deset Božjih zapovedi. Prisluhnimo jim, da osvežimo spomin: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog: ne imej drugih bogov poleg mene! Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj. Spoštuj očeta in mater. Ne ubijaj. Ne prešuštvuj.  Ne kradi. Ne pričaj po krivem. Ne žêli hiše svojega bližnjega. Ne žêli žene svojega bližnjega.« 

Sodoben človek pogosto ne dojame zapovedi. V njih vidi samovoljne Božje prepovedi, nesprejemljive omejitve, ki se postavljajo na pot njegovi svobodi. V resnici pa so Božje zapovedi izraz njegove ljubezni in njegove očetovske skrbi za človeka. »Naročam ti, da vestno izpolnjuješ zapovedi, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi« (prim. 5 Mz 6,3; 30,15 sl.): to, in ne kaj drugega, je namen zapovedi.

Nekoč sem poromal na goro Sinaj, kjer je Bog dal Mojzesu deset zapovedi, in sem opazil tole: na nekaterih nevarnejših delih steze so bila opozorila na nevarnost, ograje in zapore, ki so raztresenemu ali neizkušenemu popotniku preprečile, da bi zašel s poti in zgrmel v prepad. Prav to je namen zapovedi. Zapovedi bi lahko primerjali tudi z nasipom ali pa jezom. Mnogi se spominjajo ali pa so vsaj slišali, kaj se je zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je reka Pad predrla nasipe v deželi Polesine, ali pa, kar se je zgodilo, ko je leta 1963 popustil jez v dolini Vajont in je cele vasi zalila voda in blato. Primerjava se ne zdi pretirana. Sami vidimo, kaj se dogaja v družbi, ko se načrtno teptajo zapovedi, kot recimo: ne ubijaj, ne kradi …

Na temelju desetih zapovedi je Bog zasnoval svojo zavezo z Izraelci in iz njih naredil »kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,6). Ko jim je Mojzes prinesel z gore deset zapovedi, je vse ljudstvo v en glas odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili!« (2 Mz 19,8). Odločitev, da hočemo pripadati Božjemu ljudstvu in vstopiti v zavezo z njim, je sama po sebi lastna krstu, danes pa nam je ponujena priložnost, da se kot odrasli osebno odločimo, na kateri strani hočemo biti.

Jezus je povzel vse zapovedi, pravzaprav vse Sveto pismo, v eno samo zapoved, ki je ljubezen do Boga in do bližnjega. »Na teh dveh zapovedih,« je rekel, »stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Če ljubim Boga, ne bom hotel imeti drugega boga poleg njega, ne bom izgovarjal po nemarnem njegovega imena, tj. ne bom preklinjal, in bom posvečeval njegove praznike. Če ljubim bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki so med bližnjimi najbližji, ne bom kradel, ne bom pričal po krivem. Sv. Avguštin je upravičeno rekel: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Kajti če nekdo zares ljubi, bo vse tisto, kar bo storil, v dobro.

Deset zapovedi je treba spolnjevati povezano; ni mogoče izpolnjevati petih, drugih pet (ali samo eno od njih) pa kršiti. Deset zapovedi sem primerjal z zaščitnimi ograjami ob poti na goro Sinaj, z nasipi ob reki in z jezom. Dovolj je umakniti palico ograje, da pademo v prepad, dovolj je, če reka prebije nasip na eni sami točki, in že poplavi vse pod sabo.

Ob sklepu se spomnimo Janezovih besed, ko pove, da je izpolnjevanje zapovedi vprašanje ljubezni: »To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3).

Zadnja sprememba ( sobota, 03. marec 2018 )
 
2. postna nedelja, 25.2.2018

Presežek

Največji del naše življenjske rasti je razdeljen v majhne korake in je neopazen. So pa tudi odločilni trenutki, ko vidimo z novimi očmi, ker nas ti trenutki prenovijo, v nas pa se oblikuje nov pogled na svet. Včasih nastopijo, ko obstanemo pred izjemnimi odločitvami kakor Abraham v prvem berilu. V drugih primerih pa gre za izkušnje, ki se lahko zgodijo samo na posebnih krajih, recimo na vrhu gore, kakor se je to pripetilo učencem v evangeljskem odlomku. Takšne spremenitve so ključni dogodki, trenutki, v katerih ne moremo iti nazaj in kjer preteklost našo prihodnost prikaže v novi luči.

Se spomnite zgodovinskih dogodkov, ki so popolnoma prenovili vaš pogled na svet? Prav verjetno je, da bo mnogo ljudi v Ameriki znalo natančno opisati, kaj se je dogajalo v njihovem okolju 11. septembra 2001. Brez dvoma se lahko celo šestnajst let kasneje spomnijo podob, občutkov in misli iz izkušnje, ki jo označujeta številki – 9/11. Življenje, kakor ga poznamo v večini držav na zahodu, se je v trenutku dramatično spremenilo. Kako drugače smo bili prisiljeni gledati na svet po tem dogodku!

Kateri osebni dogodki so vas spremenili za vedno? Če bi prosili žensko, da bi pripovedovala zgodbo o nosečnosti in rojstvu, moramo biti pripravljeni na dolgo, osebno zaznamovano zgodbo. Tistemu, ki ji bo pripravljen prisluhniti, bo naslikala zanimive podrobnosti, intimne opise in točo čustvenih zgodb. Vse si je zapomnila z veliko strastjo in za vedno, saj je zaradi privilegija soustvarjanja z Bogom vse v njenem življenju dobilo nov namen in pomen. Kateri dogodki v življenju so spremenili naš seznam prednosti pri odločanju in našo osebnost?

Katera križpotja so vzpostavila novo stanje v vašem življenju, ki ga pojmujemo kot običajno? Če smo že žalovali za ljubljeno osebo vemo, kakšen boj je misel, da bomo živeli brez nje. Življenje se nadaljuje kot običajno, a vendar se vse spremeni. Oblačilo, ki ga je babica naredila za nas, se nam pokaže na dnu omare in nas spomni njene ljubezni. Po smrti soproga nam začnejo teči solze celo takrat, ko prvič po 50 letih izpolnimo davčno napoved samo za eno osebo. Med prazniki se je zdelo, da je ves svet v veselju praznoval snidenje družin, naše srce pa se je zlomilo, ker enega družinskega člana ne bo več domov za božič. Ko pišemo novo besedilo življenja, kakor bi pisali novo pesem, ponovno premislimo, kaj je resnično pomembno. Kako nas ta razpoznavna znamenja učijo ljubiti in spoštovati?

2_postna.jpeg

V prvem berilu današnje nedelje Abraham zvesto sledi Božjemu klicu na poti, ki trga njegovo srce in uničuje njegove sanje. Konec koncev Bog pravzaprav ne zahteva, da bi žrtvoval svojega sina, temveč samo zagledanost vase, varnost in ponos, ki jih vidi v svojem sinu. V zameno za to Bog obdari Abrahama s prihodnostjo, ki daleč presega njegove sanje. Je kaj takega, kar zamegljuje tvoj pogled in zakriva bogastvo tvoje prihodnosti?

Jezusa si lahko predstavljamo kot človeka, ki je učil in spal, ki se je igral in jokal, delal in praznoval z učenci v dolgem časovnem obdobju. V tem evangeljskem odlomku pa so ga zagledali v popolnoma drugačni luči. Ko so ga videli z drugačnimi očmi, se je njihov pogled spremenil. Na svet so začeli gledati drugače. Njihov življenjski načrt, vrednote in prioritete in identiteta so se spremenili. Njihove predstave o tem, kaj je zanje res pomembno, so se prenovile. Prestrašeni, a okrepljeni s spremenjeno Jezusovo podobo in s spremembo sebe samih so začeli novo življenje in to, kar je bilo zanje običajno, se je spremenilo.

Kako smo torej poklicani, da bi gledali z novimi očmi? Kaj zatemnjuje naš pogled na spremenjenega Kristusa? Kako drugačen je svet skozi Jezusov pogled? Ali se morajo moja osebnost in stvari, ki jih postavljam na prvo mesto, prenoviti? Ali moram pogledati na pomembne stvari in vrednote v novi luči? Današnja berila nas vabijo, da bi skupaj z Bogom zrli v Božje sanje o nas. V sanje, ki so večje od vsega, kar smo si kadarkoli predstavljali.

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Mary K. Whitacre

Prevod: p. Bogdan Rus OFM

Zadnja sprememba ( nedelja, 25. februar 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 883