OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
300-letnica kronanja
kronanca.jpg
 
11. nedelja med letom, 18.6.2017

NAŠ BOG IMA SRCE ZA NAS

Na enem internetnem forumu so odprli razpravo, zakaj ženske ne morejo postati duhovniki. Vnela se je vroča razprava. Nekateri so odkrito in ognjevito napadali Cerkev, ki tega ne dovoli. Drugi so zapisali, da sicer ne vedo veliko o Cerkvi, a da je res čisto za časom. Koliko kritike, tudi neosnovane! Vprašal sem se: ali bi bili ti ljudje tako zagnani, če bi jim rekel, naj napišejo, kaj bodo v svojem okolju storili za nove duhovne poklice. Zakaj ne bi namesto brezplodnega razpravljanja o ženskem duhovništvu razpravljali o tem, kaj storiti, da bi imeli več delavcev na Gospodovi žetvi. Ne nazadnje smo že v Cerkvi sami bolj nagnjeni k snovanju načrtov, kaj bo, ko bo manj duhovnikov, namesto da bi načrtovali, kaj bomo storili, da bi se več mladih odločalo za duhovne poklice.

11_med_letom.jpeg

»Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36).Te množice so ljudje Jezusovega časa. So pa lahko tudi ljudje današnjega časa, ki so brez pravega vodnika. So mladi, ki brez pravega življenjskega smisla tavajo od diska do diska in pa od žurke do žurke ali so zasvojeni, potrebni manjšega usmiljenja? Ali starejši, ki so osamljeni in ne vidijo pravega smisla svojemu bivanju? In ljudje srednjih let, ki so v hlepenju po dobičku in položaju pozabili na odnose z bližnjimi in na duhovnost?

Jezus je sočuten ob pogledu na množice brez pravega življenjskega smisla. »Zasmilile so se mu,« pravi evangelij. Krščanski Bog je sočuten in ima srce za nas in za naše slabosti. Takšen se nam predstavlja v današnjem evangeliju. Da je Bog sočuten in usmiljen, je za nas veselo in tolažeče sporočilo. Prav ko Jezus pokaže globoko sočutje do človeka, pokliče apostole. Duhovništvo je rojeno kot sad sočutne božje ljubezni do človeka. Kristusa so množice tako ganile, da se je ozrl na nekatere ljudi in jih postavil za dar drugim. Nje je postavil za dar drugim kot spremljevalce, voditelje ali pastirje.

Evangelij pravi, da so bili ljudje »kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36), čeprav so tudi takrat živeli pastirji – (veliki) duhovniki. A so ti, žal, postali strogi varuhi božje postave, ki je usmiljenje. Ljudje jih niso imeli za pastirje, zato je Jezus postavil nove, ki bodo pastirji v službi božjega usmiljenja.

Da bi ljudje imeli take pastirje, Jezus naroča: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev« (Mt 9.38), kajti številni ljudje so željni božjega usmiljenja in sočutne ljubezni.

Novi duhovniki se rojevajo iz božje usmiljene ljubezni so človeka in iz molitev božjega ljudstva. Kajti Bog kliče prav po ljudeh, ki molijo in poslušajo božji glas.

Zadnja sprememba ( nedelja, 18. junij 2017 )
 
Nedelja sv. Trojice, 11.6.2017

KJER JE LJUBEZEN, TAM JE BOG

nedelja_sv_trojice.jpeg

Noben človek ne želi, da ga izključimo. Težko mu je, če ga ne povabijo na praznovanje, če meni, da spada tja. Doživel sem že, da bi ljudem bilo dovolj, ko bi jih samo povabili, čeprav bi se potem opravičili, da se slovesnega dogodka ne bodo udeležili. Samo, da ne bi bili izključeni.

 Na znani ruski ikoni Svete Trojice, ki jo je naslikal menih Rubljov, so upodobljeni trije angeli, ki obiščejo Abrahama in predstavljajo tri božje osebe, ki sedijo ob mizi. Že bežen pogled na ikono pritegne prazen prostor, ki je med njimi. Ta praznina pomeni odprtost, gostoljubje in dobrodošlico vsakemu človeku, tudi tujcu in izobčencu. Tu je prostor za vsakega človeka. Nihče ni izključen. Pomeni božje vabilo, da se včlenimo v življenje Svete Trojice. Bog nikogar ne izključuje. Ne odpravi nas na vratih, ampak nas povabi v svoje življenje, da postanemo deležni njegovega življenja. Vabi nas k svoji mizi. Ljubi nas in želi svoje življenje deliti z nami. Z besedami današnjega evangelija bi lahko rekli: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina …, da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16.17).

Boga Očeta, Sina in Svetega Duha lahko tudi po sporočilu omenjene ikone občudujemo kot osebe odnosov. Oseba »se rodi« iz odnosov. Oče je oče, ker ima sina. Odnos združuje. Bog pa tako združuje, da iz treh »naredi« eno. Tri božje osebe se ljubijo do take mere, da mislijo in si želijo isto in to na tako popoln način, da imajo en sam razum in eno samo voljo in so zato en sam Bog.

Sveti Janez Zlatousti je dejal, da je prva podoba Svete Trojice zakon. Poudarjam podoba. Mož in žena nista enaka. Bog sam je razdelil človeško naravo na moško in žensko, da bi ju združil v ljubezni. V družini je zato oče podoba Očeta, otroci Sina, mati, ki vse združuje, pa je podoba Svetega Duha, ki je v hebrejskem jeziku ženskega spola (Ruah). V drugem pismu Korinčanom sveti Pavel vernikom kliče, naj bo z njimi »Bog ljubezni« (1 Kor 13,11). Naš pesnik Prešeren v Krstu pri Savici enako opiše Boga: da pravi Bog se kliče Bog ljubezni. Ljubezen je najznačilnejša lastnost Boga: »Kjer je resnična ljubezen, tam je Bog,« pojemo v bogoslužju. Prava ljubezen prihaja od Boga in nas dviga k Bogu. Neki ruski modrec opisuje težave v ruski družini. Oče pije, otroci trpijo, svetla točka, ki vse združuje, pa je mati. Ona nesebično ljubi, nikogar ne izključuje, ampak vse vabi k mizi, zato združuje in rešuje družino. Ljubezen je najgloblja združevalna sila. Zato se je treba vrniti k osebi, ki vse združuje, kajti če ni ljubezni, padejo medsebojni odnosi.

Kristus nam je zagotovil: Nobena beseda, izrečena iz ljubezni, in nobeno dejanje, narejeno v ljubezni, ni izgubljeno! 

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. junij 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 73 - 80 od 840