OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Svoje drage povezujemo s Kristusovim telesom

V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.  Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov. …  Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa.

(1Kor 12,12-30)

Eden izmed mojih prijateljev je zares prijazen štiridesetletnik, ki ga z veseljem sprejmeš za prijatelja. Pošten, ljubezniv, dobrega in odprtega srca, poln humorja, kjerkoli se pojavi, napolni prostor z barvo in življenjem. Čeprav ga imajo radi tudi mnogi iz cerkvenih krogov, se on ves čas bojuje s Cerkvijo. Nekaj zaradi indiferentnosti, nekaj zaradi pomanjkanja vere, nekaj zaradi tega, kako razumeva cerkveni nauk o spolnosti, in nekaj zato, ker je zrasel v okolju, ki ga iz Bog ve kakšnega razloga nikoli ni na pravi način vpeljalo v Cerkev. Kakorkoli že, v cerkev stopi le redko in se v njej počuti kot tujec.

Do nedavna je o tem le redko razmišljal. Bil je mlad, življenje mu je ponujalo neštete možnosti, prijatelje in prilike za doživetja in užitke. Cerkev in vera mu nista bili pomembni.

Zdaj pa, ko  je videl toliko sveta, je odkril v njem prepade in goljufivo srečo, ki jo svet ponuja in v katero je stavil svoje upe. Postal je ponižnejši in malo žalosten zaradi svojega šibkega odnosa do vere in do Cerkve. Ko sva pred kratkim govorila o veri, je rekel naravnost: »Sploh ne vem, v kaj verujem, vendar tak pač sem, takšno je moje stanje.« Potem je z bolj žalostnim glasom dodal: »Če obstajajo nebesa, mislim, da mene ne bo tam.«

Vem, kakšen čudovit dar je ta človek za mnoge, in ne zakrivam si oči pred njegovimi pomanjkljivostmi, vendar se nisem obotavljal in sem mu takoj zagotovil: »Ne bodi v skrbeh zaradi nebes, tudi ti boš tam! Veliko nas je, ki te imamo radi! Mi, cerkveni ljudje, z mano vred, ne maramo nebes, kjer ne bo tebe.«

24_1_2016.jpg

V mojih nebesih boš tudi ti! Ali smemo reči kaj takega? Je to iluzija, varanje samega sebe? Naivno razmišljanje? Slaba teologija?  Morda je zidanje gradov v oblakih, vendar ni naivno in ni slaba teologija. To je del čudeža, skrivnosti, nepredstavljivega čudeža učlovečenja. 

Kot kristjani verujemo, da se je Bog učlovečil v Jezusu, in prav tako verujemo, da to ni bila le enkratna injekcija, triintrideset let trajajoči vdor Boga v človeško zgodovino. Skrivnost učlovečenja še vedno traja, se nadaljuje. Bog se še vedno učlovečuje v nas, skupnosti vernikov.

Sveto pismo pravi: »Mi SMO Kristusovo telo na zemlji.« Mi nismo nadomestek za Kristusovo telo. Mi SMO njegovo telo in smo torej namenjeni, da delamo vse, kar je on delal, vključno z odpuščanjem grehov in s povezovanjem drug drugega s pomočjo ljubezni v Božjo družino. Jezus sam nam je dal to oblast: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni  …  Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Te izjave imajo, ob mnogih drugih, velike in skoraj nepredstavljive posledice. Kot družina vere še vedno dajemo Bogu fizično telo na zemlji in zato imamo tako kot Jezus oblast, da lahko odpuščamo in vključimo vsakogar, ki je iskren, v Božjo družino. To preprosto pomeni, da lahko vse, ki so nam dragi (naši otroci, bratje in sestre, prijatelji, kolegi in sploh vsi, ki so iskreni), vključimo v odrešenje, v nebesa, v družino, ki sedi za Božjo mizo. Bogu lahko rečemo: »Moja nebesa vključujejo tiste, ki jih imam rad!«

Velja tudi v obratni smeri: če kot udje Kristusovega telesa nekoga ljubimo, ne more iti v pekel, če izrecno ne odkloni naše ljubezni in naših naporov, da bi ga povezali z Božjo družino. Ta človek se mora seveda na neki točki sam osebno odločiti, kam želi, vendar dokler ga obdaja naša ljubezen, je trdno povezan s Kristusovim telesom.

Delno je to res skrivnost, delno pa nam je razumljivo iz izkušenj in doživetij ljubezni in družine. Znotraj družine ne presojamo, kdo spada v družino in kdo ne, po tem, kdo npr. danes sedi za družinsko mizo pri kosilu. Ljubezen je razumevajoča, ljubezen odpušča in vključuje druge v skupnost tako, da upošteva slabosti, ranjenost, zamotanost položaja, odsotnost in celo greh. Ljubeča mati ve, da je tudi tisti otrok, ki se bori v življenju in ne more biti vsak večer za skupno družinsko mizo, še vedno del družine. Ljubezen povezuje, izgublja, odpušča in drži druge v povezanosti ob vseh bolečih nepredvidenih dogodkih zaradi nezrelosti, odsotnosti, jeze, nezvestobe ali greha.

Vedno, kadar o tem govorim mi veliko ljudi ugovarja, največkrat tisti, ki mojega mnenja ne morejo sprejeti. Nekateri nasprotujejo, češ da: »Le Kristus lahko stori kaj takega!« Dobro povedano, toda Sveto pismo pravi: Mi smo Kristusovo telo. To v resnici dela Kristus. Najpogosteje pa izražajo dvom takole: »Zelo rad bi to veroval, ampak če je res tako, potem je prelepo, da bi bilo res!«

 

Točno to je pravi opis učlovečenja!

Zadnja sprememba ( sobota, 23. januar 2016 )
 
Evharistija kot sprava

Evharistija kot sprava

Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha.  Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. 
Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je …  (iz današnjega evangelija, Jn 2,1-11)

16_1_2016_1.jpg
Malokdo je razumel evharistijo tako dobro kot sv. Avguštin. Dragocene so njegove pridige o evharistiji, posebej tiste, ki jih je govoril odraslim novokrščencem, ki so prvič prejemali evharistijo. V eni od teh pridig jim govori, da so jim pri evharistiji odpuščeni grehi:
»Nato (pri evharistiji) molimo Gospodovo molitev … Zakaj jo molimo, preden prejmemo Kristusovo telo in kri? Zato, ker smo zaradi svoje človeške krhkosti morda imeli v mislih kaj neprimernega ali so naše oči gledale kaj nespodobnega ali naša ušesa poslušala kaj spotakljivega. Če smo se morda ukvarjali s takimi rečmi zaradi skušnjave in šibkosti človeške narave, jih Gospodova molitev izmije tisti hip, ko izgovorimo »in odpusti nam naše dolge«, tako da lahko varno pristopimo k zakramentu.«
Po Avguštinovem mnenju so nam takrat, kadar pri evharistiji kot skupnost stojimo v krogu okoli oltarja in iskreno molimo Gospodovo molitev, odpuščeni vsi grehi. Evharistija je odločilni zakrament sprave. To je pradavna voda očiščevanja, ki se je zdaj spremenila v novo vino sprave, ki nas očiščuje, da lahko vstopimo v hišo in praznujemo. Kako to?
 
V drugem poglavju Janezovega evangelija najdemo čudež v Kani, kjer je Jezus spremenil vodo v vino. Vse prepogosto v tem vidimo le gesto gostoljubja: gostiteljem je zmanjkalo vina, Jezusu so se zasmilili in zato je šest vrčev vode spremenil v vino, da bi jim pomagal iz zadrege. Taka razlaga pa zgreši bistveno. Svetopisemski učenjaki, med njimi Raymond Brown, nas opozarjajo, da se v prvih poglavjih Janezovega evangelija stalno pojavlja téma nadomeščanja starega z nečim novim. S čim?
16_1_2016_2.jpg
Ključ za razumevanje pravega smisla tega čudeža so ravno vrči z vodo, ki se je spremenila v vino. Voda, ki jo je Jezus spremenil v vino, je bila voda za obredno umivanje ob prihodu v hišo. Pri durih vsake judovske hiše je stalo nekaj vrčev, običajno šest, ki so bili vedno polni vode. Kdor je vstopil, se je moral ustaviti in si umiti roke in noge, ker so bile običajno prašne in ker je bila taka pač obredna zahteva. Kdor se je tako umil, je postal »čist« in se je lahko pridružil domačim in skupaj z njimi sedel k mizi. Jezus pa je v Kani ravno to vodo, ki je bila pripravljena za umivanje, spremenil v vino. Prastari obred očiščevanja je nadomestil z nečim novim – z evharistijo.
Evharistija je torej hkrati zakrament, ki slavi združenje, skupnost in zakrament, ki nas očiščuje zanjo. Pri evharistiji so nam odpuščeni grehi, saj dotakniti se Kristusa pomeni biti ozdravljen, celo od greha. In v evharistiji se človek fizično, snovno dotakne Kristusa. Če je v resnici tako, če so nam pri evharistiji odpuščeni grehi, kaj pa je potem z zakramentom spovedi? Ali je osebna spoved sploh še potrebna?
To, da so nam pri evharistiji odpuščeni vsi naši grehi, nikakor ne zmanjšuje potrebe po osebni spovedi. Ravno nasprotno. Dotakniti se Kristusovega telesa, to je najmočnejši protistrup za razumarsko samozadostnost, ki nas skuša zvabiti stran od osebne spovedi. To bomo laže razumeli s pomočjo svetopisemske zgodbe o ženi, ki se je dotaknila roba Kristusove obleke (Mt 9,20sl). Njeno srečanje z Jezusom nam razkrije, da sta v ozdravljenju dva momenta: najprej dotik in nato oseben pogovor iz oči v oči. Izpoved duhovniku in odpuščanje grehov s tem, da se preprosto dotaknemo Kristusovega telesa v evharistiji sta povezana na enak način, kot je osebni pogovor žene z Jezusom povezan s tem, da se je na začetku dotaknila njegovega oblačila. Osebni pogovor iz oči v oči napravi ozdravljenje polnejše, bolj zrelo, prinese več miru. Osebna spoved je za zakrament sprave to, kar je osebno opravičilo za spravo z ljudmi v našem vsakodnevnem življenju. Dejanja govorijo in besede govorijo, drug drugemu se lahko opravičimo preprosto tako, da govori naša prisotnost. Vendar ostane nekaj nedokončano, dokler ne izrečemo osebnega opravičila. Zreli ljudje se opravičijo z besedami in z dejanji. Še več, literatura o zasvojenosti poudarja, da človek ne more dokončno ozdraveti od svoje preteklosti, dokler si do kraja odkrito in z vso poštenostjo ne prizna grehov, ki jih je storil, in jih pove iz oči v oči drugemu človeku. Osebna, zakramentalna spoved je nepogrešljiva v procesu popolne sprave.
Vendar pa, kadar stojimo pri evharistiji okrog oltarja in molimo Gospodovo molitev, so nam grehi že odpuščeni, tako nas učita Sveto pismo in sv. Avguštin.

Zadnja sprememba ( sobota, 16. januar 2016 )
 
Jezusov krst

Milost in ustvarjalnost

jezusov_krst.jpg
… in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« 
 (iz današnjega evangelija, Lk 3,15-16.21-22)

V romanu pisatelja Michaela Ondaatja, nastopa tudi moški po imenu Ananda. Njegova žena je bila kruto umorjena v državljanski vojni v Šri Lanki in Ananda se v tem strašnem položaju skuša rešiti pred samomorom ali norostjo. Kam se zateče? Umetnost, ustvarjalnost, nekaj mora ustvariti. Malo pred koncem zgodbe avtor opisuje, kako se je Ananda lotil obnove razbitega Budovega kipa. Ananda napravi kipu nove oči, vendar namenoma naredi človeške oči, ne pa oči, ki so običajne za kipe božanstev. »Gledal je oči, ki jih je prej imel ta bog. Pri tem je čutil to: kot rokodelec ne proslavlja veličine vere. Toda zavedal se je, če ne bo še naprej rokodelec, bo postal demon. Vojna okrog njega je bila polna demonov, pošasti maščevanja.«
Tudi mi imamo le dve možnosti: ali ustvarjamo ali pa se prepustimo nekakšni surovosti. Postanemo ali umetniki, rokodelci ali demoni. Videti je, da nimamo druge izbire. Ali je res tako?
Mislim, da se dobra teologija milosti ujema s tem. Zakaj? Ker ne moremo postati dobri ljudje zgolj tako, da si to želimo, da to hočemo. Ne moremo se preprosto odločiti in naenkrat postati ljubeči in srečni, ravno tako se ne moremo kar odločiti in spet biti jezni, zagrenjeni ali ljubosumni. Naša volja sama zase ne zadostuje za take spremembe. Za kaj takega mora brizgniti v mozeg naše duše nekaj, kar ni jeza, zagrenjenost ali ljubosumje. Temu rečemo milost. Milost, ne pa moč volje, nam da tisto skrajno moč, da lahko živimo življenje ljubezni. Ustvarjalnost je lahko življenjski izvir te milosti s tem, kar zaplodi v umetniku samem, in tudi z umetniškim izdelkom.
Ali je res tako? Ali so umetniki in ustvarjalni ljudje manj nasilni kot drugi? Ali vidimo, da deluje v njih posebna milost? V splošnem lahko pritrdimo. Umetniki imajo lahko različne druge napake, redko pa povzročajo vojne. Zakaj? Zato ker nasilje izropa estetski red, ki ga umetniki tako zelo cenijo, in, kar je še pomembnejše, ker lepota katerekoli vrste pomaga omehčati duha, ne nazadnje tudi v človeku, ki jo je ustvaril. 
Preprosto povedano, kadar smo ustvarjalni, občutimo delček tistega, kar je Bog čutil ob stvarjenju sveta in ob Jezusovem krstu. Ko je gledal na zemljo, ki se je izvila iz kaosa, in Jezusovo glavo, ki se je dvignila iz vode, je samo od sebe prišlo iz njegovih ust: »To je dobro, zelo dobro!« »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Ustvarjalnost nam prinaša enak občutek. Ko doživimo lastno ustvarjalnost, se lahko zbudi v nas strmenje občudovanja, zavest spoštljive pohvalnosti, božanska zadovoljnost.
V tem se skriva tudi velika nevarnost. Počutiti se kot Bog je največje mamilo, kar jih je; to so z žalostjo spoznali mnogi umetniki, igralci, športniki. Ko doživimo ustvarjalnost, se kaj lahko poistovetimo s to energijo, da se sami počutimo kot Bog ali da sta umetnost in ustvarjalnost božanski in končni cilj sami v sebi. Večji ko je dosežek, teže ohranimo primeren odmik, da ne poistovetimo sebe ali dosežka z Bogom. Ustvarjalnost prinaša s seboj strašno nevarnost. Toda ne glede na to tveganje mora biti vsakdo izmed nas ustvarjalen, če noče postati zagrenjen in v neko smer nasilen, kot nas svari Ondaatje. 
Ustvarjalnost moramo seveda pravilno razumeti. Vse prepogosto se bojimo te besede, češ da mi pač ne zmoremo biti ustvarjalni. Zakaj? Ker v naših glavah tiči predstava, da pomeni ustvarjalnost samo izredne dosežke in priznanje javnosti zanje. Kdo se nam zdi ustvarjalen? Samo tisti, ki so svoje pesmi izdali na CD-jih, katerih poezija je izšla pri velikih založbah, katerih igre so uprizorili na Broadwayu in o katerih so na razpravljali na televiziji.
V resnici 99% ustvarjalnosti nima s tem nič opraviti. Ustvarjalnost nima nič skupnega z javnim priznanjem in z izrednimi dosežki. Ustvarjalnost pomeni predvsem izražanje samega sebe, pomeni vzgojiti nekaj, da zaživi, in pomeni zadovoljnost, ki jo to prinese. Ustvarjalnost je lahko čisto preprosta (in čudovita) kot npr. vrtnarjenje, gojenje cvetlic, šivanje, vzreja otrok, peka kruha, zbiranje znamk, pisanje dnevnika, pisanje pesmi na skrivnem, biti učitelj ali trener, skrivoma gojiti ples v svoji sobi, popravljati stare avtomobile ali postaviti nastrešek nad vhodnimi vrati. Javno priznanje sploh ni potrebno in tudi javna objava ne. Važno je le, da tako delo opravljate z ljubeznijo. Ameriški pesnik William Stafford pravi, da bi morali vsako jutro napisati eno pesem. Kako neki, mu je nekdo nasprotoval, saj se vendar ne počutimo ustvarjalni prav vsako jutro! Njegovo odgovor: »Ne bodite tako zahtevni! Znižajte svoje standarde!«
»Objavi ali pogini! (Publish or perish!)« Bog ni nikoli izjavil kaj takega. To trdi akademski svet. Božja pravila za ustvarjalnost so drugačna. Jezus jih je izrazil v priliki o talentih: »Bodi ustvarjalen, bodi neke vrste rokodelec, da ne postaneš demon!«

Zadnja sprememba ( sobota, 09. januar 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 747