OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
19. nedelja – B – Jn 6,41-51

19. nedelja – B – Jn 6,41-51


Stvari postajajo resne. Jezus s čudežem in učenjem ob njem vznemirja, ruši do sedaj utečeno in trdno. Zato so se J(j)udje začeli postavljati proti Jezusu, protestirajo proti Njemu in to odločno. Jezus se predstavlja kot kruh, ki je prišel iz nebes. Veren Jud že ima ta kruh življenja – to je Božja beseda – Tora (Postava). Bog jim jo je že razodel, kako Jezus upa sebe tako imenovati. Veselje vernega Izraela je Postava in to do te mere, da s Postavo veren Jud od veselja pleše. Postava je prišla iz nebes in vodi v nebesa. Tudi prerok Ezekiel je moral najprej »pojesti« Postavo (z njo prežeti svoje bitje, srce), da jo bo potem dajal ljudstvu. Mora jo živeti kot pristni človek.  Tako tudi Jezus, ki tukaj jasno pove, da v svoji osebi uteleša Božjo modrost, da je on resnični, uresničeni človek. Odslej se je potrebno hraniti z osebo Jezusa Krisutsa in ne več s Postavo. To, kar Jezus tukaj trdi, je za Jude pohujšljivo, nevzdržno. Kruh je Jezusova oseba. Za Juda je kruh Božja beseda, ki jo je mogoče najti v Postavi. Jezus pa sedaj trdi, da je ta Beseda on! Za (J)jude je Božja modrost v Postavi. Za muslimane je v Koranu (Alah je postal Koran).  Za kristjane Beseda ni v knjigi, je v osebi Jezusa iz Nazareta. V njem je torej resnična Božja modrost. Jezus je resnični, uspeli človek. Jezus je učlovečenje Božje modrosti.
 
19_navadna.jpg
Kdo so ti judje, Jezusovi sogovorniki in nasprotniki? Za apostola Janeza so judje tisti ljudje, ki zavračajo ta kruh življenja, ga ne sprejemajo, zato ker že imajo svoj kruh in se hočejo le z njim hraniti. Evangelista zanima, kdo so danes tisti, ki se kruhu življenja upirajo, ker nočejo, da Jezus hrani njihova življenja. V drugih iščejo razlog, s katerim bi opravičili svoje zavračanje kruha življenja v Jezusu. Ta jud je v vsakem izmed nas – ko se oklepamo kruha, ki ne daje življenja, in zavračamo resnični kruh, ki je življenje. Takoj, ko zavračamo ta novi predlog Jezusa, iščemo nekoga, ki bo mislil kot mi, ki živi evangelij kot mi (tako kot, na primer, mi živimo spolnost, pojmujemo človekovo življenje), da se upravičimo v zavračanju resnice, resnične Božje podobe in zahteve do nas. Da se zaščitimo in se ne bi bilo potrebno spremeniti ob Jezusovi resnici. In tako se odločimo za kruh, ki mine, preide, se kvari. Ko nam nekdo predlaga resničen način človeškega življenja – takrat radi godrnjamo, to zavračamo. Ali poznate kaj takega v družinah: med zakoncema? Med starši in otroki? Nočemo zapustiti naših shem, predstav, zamisli in se od njih osvoboditi v Jezusovo širino in resnico! Zabetoniramo se na svojih stališčih. Kako nas bo Jezus prepričal, da naj njega, njegov kruh, besedo – ponotranjimo…? Nihče ne pride k meni, razen tisti, ki ga Oče pritegne… Odkritje tega kruha, ki daje resnično življenje, je dar od Očeta in to odkritje daje moč življenja, novo srce, moč Svetega Duha, s katerim Jezusov predlog življenja lahko sprejmeš. V sebi imamo DNK, ki nas vleče k nebeškemu Očetu (od katerega smo prišli). Ta DNK je naše sinovstvo, je notranji glas, ki nam govori o tem, da so Jezusove besede resnične in da mu je vredno slediti brezpogojno. V nas je glas, ki nam še govori, naj odpuščamo, naj gremo za nekim prijateljem. Je glas, ki nam govori – deli, bodi dober, radodaren. Govori nam tudi o rsnični spolnosti in nam pravi – da, tako kot govori Jezus, tako je prav in tako je resnično. Jezus nas ne vara, nam ne laže. Že sedaj, takoj ko vstopiš v Jezusovo besedo, ljubezen, logiko, ko mu veruješ, že dobiš (imaš) življenje večnosti. 
 
Do sedaj Jezus (Janez) še ni govoril o evharistije. Sedaj bo začel. Jaz sem kruh življenja… Kdor me uživa, ne umre. To življenje je podarjeno v podarjenem kruhu (Jezusu). Sedaj Jezus prvič vabi, da se hranimo s tem kruhom. Mana je v puščavi ohranjala biološko življenje. Le, kdor se hrani z mojo osebo, ki je prišla iz nebesa, ta živi večnost. Življenje, ki traja. Glagol verjeti se sedaj umakne glagolu jesti. Potem pa bo prišel še glagol žvečiti in piti. Pomembno je jesti in piti - z vero, se pravi asimilirati vase. Jesti njegovo meso: pri Janezu pomeni vso osebo, ki se pojavlja v slabosti, v krhkosti, v umiranju. Ne gre za prezir človeškega stanja, a hoče povedati, da je naše stanje krhko, slabotno, živimo v stalni nestalnosti, negotovosti. Smo v življenju, ki se konča. To je naša človeška narava, to je naše stanje. Božji Sin je postal to meso, je prevzel naše človeško stanje. Dopustiti, da se utelesi v naši osebi, v našem stanju, da postanemo resnični ljudje. Če asimiliramo – jemo Jezusa, tega resničnega človeka - tako pustimo, da se v nas utelesi oseba Jezusa iz Nazareta. Biološko (umrljivo) življenje se sicer v vsakem primeru konča, toda v Jezusu smo in bomo v polnosti v drugem življenja, ki je življenje v Očetu. Ko bomo v Očetu, bomo resnični, bomo popolnoma uspeli, bomo uresničeni ljudje, tako kot je Njegovi edini Sin v Jezusu iz Nazareta. 
 
Od česa živim? Po kakšnem uresničenju življenja hrepenim in se trudim? Se odpiram za polnost življenja v Očetu ? Živim zgolj za življenje, ki bo minilo; delam le za hrano, ki ne nasiti, za hrano, ki mine? Kdo sem in kdo bi rad postal skupaj z drugimi?

Zadnja sprememba ( sobota, 08. avgust 2015 )
 
18. navadna nedelja – B: Jn 6,24-35
Εἶπεν δὲ αὐτοῖς ὁ Ἰησοῦς, Ἐγώ εἰμι ὁ ἄρτος τῆς ζωῆς:.  
 
Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. (Jn 6,35)
 
Po tem, ko Jezus pomnoži kruh in zavrne kraljestvo po meri množice, je nastala zmedenost: Jezus gre na goro, učenci v čolnu pa v Kafarnaum. Množica je zmedena, Jezusa več ne najdejo in to dan po zmagoslavju, ko so ga hoteli narediti za kralja, ki bi jih hranil in reševal njihove eksistencialne probleme in potrebe.
 
Jezusovo znamenje je mogoče razumeti ali pa tudi ne. Za njihovo razumevanje ljudje potrebujemo pojasnilo, osvetlitev. Jezusu gre za sporočilo, kako vstopiti v deželo svobode, za osvoboditev iz sužnosti greha. Mi in učenci  tega ne razumemo, zato potrebujemo razlago. Naši načini razmišljanja, odločanja – po merilih tega sveta – ne omogočajo razumevanja Božjega kraljestva, logike, zato moramo iti na »drugi breg«, torej zapustiti človeški breg. Resnično vprašanje v srcu ljudi je: ali boš reševal naše probleme? Jezus tega noče reševati in naravnost pove: iščete me, ker ste bili nasičeni. Ta množica ne išče Jezusa, ne iščejo besede, po katerih bi živeli resnično življenje; ne, hočejo čudež hrane, rešitev njihovih neposrednih problemov. Če se mi tako obnašamo, ne iščemo Jezusa, marveč dobrine tega sveta in iščemo takšnega Jezusa, ki naj bi reševal naše probleme. Hočemo Boga s čarobno palico, ki naj bi delal čudeže za nas. 
18_med_letom.jpg
Jezus pa daje drugačno hrano - tisto, ki ostane za večno življenje (gr. zoe - ζωῆς: ni biološko življenje. To življenje nam je podarjeno – življenje v večnosti je drugačno življenje od umrljivega, za razliko od gr. bios: življenje, ki si ga delimo z živalmi in rastlinami). Bog nam daje svoje življenje in postanemo sinovi (prim 2 Kor 4…). Kruh iz peči vzdržuje biološko življenje, potem enkrat to življenje umre. Ps 49 pravi, da človek hoče življenje večnosti. Ljudje so umrljivi. Sin človekov je prišel, da nam prinese življenje večnosti (zoe).
 
Ljudje prihajajo k Jezusu, kaj iščejo? – iščejo kruh za biološko življenje. Kruh hrani življenje, ki mineva. Iščite novi kruh za novo življenje. Tukaj odkrivamo svojo lastno nerazumevanje: iz kakšnega razloga iščem Gospoda? Zakaj sem kristjan? Za kruh, ki mine, ali za kruh za večnost? Talismani, formule, prošnja prednosti od Gospoda – so kruh za to življenje. 
 
Kruh v Stari zavezi (SZ) je simbol Božje besede. Ta beseda daje v nas rast življenja večnosti. Ko Božjo besedo sprejmemo, je v nas ljubezen in ljubezen je življenje večnosti. V nas je na ta način bivajoče življenje Božjega Sina: to je življenje, ki ne mine. V 5 Mz beremo: človek ne živi samo od besede, marveč od Besede, ki pride iz Božjih ust. Živi od kruha za biološko življenje, a človek ima Božje življenje, ki je ljubezen, od katerega živimo, ko z brati izmenjavamo, delimo kruh.
 
Množica: Kaj moramo narediti, da bomo izvršili Božje delo? Ta množica smo mi: katero molitev, pobožnost, nedeljska sv. maša, post, spokornost, obred naj opravim, da bom v Bogu? Jezus pravi je samo ena stvar: VERUJTE v tistega, ki me je poslal. Janez vedno govori o VEROVATI in ne o veri. Verujem v osebo, ki jo imam rad; verujem v njegovo ljubezen – to me dela srečnega. Združiti naše življenje z Božjim Sinom, učlovečenim v Jezusu iz Nazareta: to pomeni verovati. On je resnični človek, Božja modrost, On resnično živi. Jezus je kot zaljubljenci: zahteva zaupanje v ljubljenega. Ko veš, kdo je nekdo, ki ga ljubiš, se mu zaupaš, mu daš sebe, svoje življenje… Jezus je čudež, njegova oseba je čudež, zato naj se mu predamo v ljubezni. Njegova oseba hrani življenje večnosti. On je kruh življenja, kdor pride, veruje  – ne bo več žejen. Kor pravi Ps 42 – vso mojo osebo žejo po živem Bogu. Tvoja beseda je veselje mojega srca, sreča mojega srca. To je polno življenje, ko smo to videli in razumeli – ne potrebujemo čudežev, ne hrepenimo več samo po kruhu za ta svet. In nam ta kruh tudi ni več dovolj – potrebujemo Jezusa. On je življenje.

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 03. avgust 2015 )
 
17. nedelja med letom

26.7.2015.B. DAJTE JIM VI JESTI – 17. NN – B

2 Kr 4,42-44; Ef 4,1-6; Jn 6,1-15
 
Blažena mati Terezija je pripovedovala, kako je nekoč obiskala revno indijsko družino, ki ni imela nič za jesti. Tako je tej revni družini dala majhno količino riža. In zgodilo se je nekaj, kar je Mater Terezijo zelo presenetilo. Mati iz te družine, ki ni poznala Matere Terezije, je tisti riž, ki ga ja pravkar prejela, takoj razdelila na dve polovici in odnesla drugo polovico sosednji družini, ki so bili muslimani. Ko je Mati Terezija to videla, je začudeno vprašala: »Ali bo to za vašo družino še zadostovalo?« In žena je preprosto odgovorila: »Sosednja družina na žalost tudi nima nič za jesti.«
 
»Čudovito je, če je človek, ki je sam v veliki stiski, sposoben videti še stisko drugega,« je rekla presenečena Mati Terezija. Mati Terezija je bila resnično presenečena nad nesebičnim vedenjem te revne matere, ki je bila kljub veliki lakoti še vedno zmožna tisti pičlo količino hrane, ki jo je imela, deliti s soljudmi. Mati Terezija je imela namreč tudi druge izkušnje s soljudmi, ki niso bili sposobni tako plemenito ravnati.
 
V skrajnih situacijah se lahko ljudje vedejo ekstremno, nenavadno in nerazumljivo.
 
Solženicin opisuje takšno situacijo v ruskem zaporu, ko so zaporniki morali prenašati skrajno lakoto. Tudi on sam je to doživel na svoji koži. Zato je zapisal: lakota lahko postane tako silna, da vodi tvoje ravnanje, tvoje vedenje. Iz poštenega človeka lahko naredi tatu ali celo vlomilca. Iz nesebičnega človeka lahko naredi velikega egoista, sebičneža.
 
17_nedelja.jpg
· Če nekdo dan za dnem, teden za tednom strada, doseže tisto stopnjo, ko ni več zmožen misliti na nič drugega kot samo na hrano.
 
· Zelo velika lakota lahko povzroči, da ne moreš več spati. In če vendar zaspiš, boš sanjal o hrani.
 
· Sestradani zaporniki so sanjali izključno o hrani.
 
Mogoče ste nekateri od nas ravno v vojnem času doživeli, kaj pomenita lakota in pomanjkanje. – Ali pa pomislimo na delavce propadlih podjetij, ki leta in mesece niso dobili pravičnega plačila za svoje delo, o katerih beremo ali jih gledamo na TV.
 
Vsi tisti, ki so enkrat doživeli pomanjkanje in stisko, znajo verjetno danes hrano ceniti in spoštovati. Hrane ne bodo brez potrebe zavrgli. Takšni ljudje tudi razumejo, kaj pomeni lakota in stiska, ter so pripravljeni pomagati tistim, ki so v stiski.
 
V današnjem evangeliju smo slišali, kako je deček prinesel Jezusu pet hlebov in dve ribi ter tako omogočil, da je Jezus naredil čudež.
 
V Markovem evangeliju pa beremo o istem dogodku: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpusti jih, da odidejo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj jesti. »(Jezus) jim je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (Mr 6,36-37).
 
Besede Matere Terezije lahko prilagodimo današnji situaciji in rečemo: »Čudovito je, če ljudje, ki sami žive v blagostanju, vidijo tudi svoje brate in sestre v stiski in so jim pripravljeni pomagati!« 
 
In Jezusove besede v evangeliju: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo!«, pa velja tudi za Božjo milost, ki nam jo Bog vedno znova ponuja. Lahko se zgodi, da jo razmetavamo in da nam ne prinaša tistih koristi, ki nam jih je Bog namenil. Če nismo čuječi, poslušni in pazljivi, ne zaznavamo notranjih nagibov in glasu vesti, po katerih nam Bog govori v posebnih urah milosti, ki so nam dane. »Bojmo se Boga, ki gre v sestri ali bratu, mimo mene!« Amen

Zadnja sprememba ( sobota, 25. julij 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 714