OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
28. nedelja med letom, 13. 10. 2013 – BITI HVALEŽEN
Lukov evangelij nam danes predstavi prizor Jezusovega srečanja s Samarijanom, ki je bil eden iz skupine desetih gobavcev, ki jih je Jezus čudežno ozdravil. Vendar se je ta Samarijan edini vrnil, da bi se mu zahvalil in slavil Boga. Ko ga je Jezus videl, je vprašal: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«
 
28_ned_med_letom.jpgV tem dogodku se pokaže kričeče nasprotje med devetimi gobavci in Samarijanom, se pravi nekom, ki ni pripadal izraelskemu ljudstvu; zaradi tega je veljal za drugoverca in so ga primerjali s poganom, ki je avtomatično pripadal nižji vrsti. Jezus še enkrat doživi večjo soglasnost med onimi, ki so jih imeli za »oddaljene«, kot med tistimi, ki so se imeli za »bližnje«. Tako imenovani »oddaljeni« so tolikokrat pokazali, da znajo veliko bolje razumeti Jezusa. Spomnimo se prilike o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,29-37), o farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14), prizor o Zahejevem spreobrnjenju (Lk 19,1-19) …
Ne vemo, kako to, da je samo eden začutil, da je bilo ozdravljenje posebno božje obiskanje in znamenje za njegovo življenje. Gotovo je to skrivnost Božjega delovanja in človeškega sodelovanja. Ozdravljeni gobavec je bil pogumen in tudi globinsko nagovorjen, ker je začutil, da mu je Bog podaril poleg ozdravitve tudi novo življenje z Njim v sebi. Bil je hvaležen za vse, kar je doživel in prejel. Hvaležnost je dar pogumnih in globinsko nagovorjenih, kot je nehvaležnost posebno težak greh.
Sedaj ni težko doumeti nauka, ki nam ga želi dati Cerkev s tem prizorom. Želi nas spomniti, da smo bili tudi mi nekoč oboleli za gobavostjo greha. Jezus pa je prišel, da nas reši greha, da nas nauči poti odrešenja, postave resnične ljubezni, pravičnosti, solidarnosti, pravega miru in svetosti. Obnovil nas je, ko je v nas ustvaril novo srce, ki je sposobno ljubiti in delati dobro. Skratka, dal nam je velike vrednote, ki so rodile krščansko  civilizacijo. Danes pa je naša družba - tu moramo predvsem pomisliti na Evropo, ki ji je evangelij storil največ dobrega -, zatajila Jezusa in ga pozabila. Obrnila se je k drugemu evangeliju, k evangeliju blaginje in gmotnega napredka, k evangeliju sebičnosti in užitka.
To je torej klic, ki izhaja iz današnjega evangelija. Gre za klic h kesanju, vrnitvi k Jezusu, da bi se mu zahvalili za neprecenljive darove, ki nam jih je dal v zgodovini.
• Ali verjamem, da vera - Božji pogled na svet, stvarstvo in človeka - spreminja človekovo srce in posledično tudi človeka in njegov pogled na vse?
• Papež Frančišek piše: Vera je Božji dar in jo je potrebno negovati in krepiti. Predstavljena je kot »poslušanje« Božje besede, kot »klic«, da se odpremo novemu življenju, in kot »obljuba« prihodnosti.
• Papež Frančišek nas vabi: Nikoli ne dopustimo, da »nam kdo ukrade upanje in ga izprazni s hitrimi rešitvami in predlogi, ki bi nas ustavili na poti«.
Zadnja sprememba ( sobota, 12. oktober 2013 )
 
27. nedelja med letom, 6. 10. 2013 – Frančiškova in Rožnovenska nedelja
francisek_tau.jpgOb prazniku sv. Frančiška Asiškega v letu vere, ki se bo končalo 24. novembra 2013, nas sv. Frančišek spodbuja, da sprejmemo besede papeža Frančiška v okrožnici Luč vere (Lumen Fidei):  nujno moramo čutiti potrebo , da »ponovno zagledamo posebno naravo luči vere, kajti ko njen plamen ugasne, na koncu tudi vse druge luči izgubijo svojo moč. Luč vere namreč poseduje čisto posebno lastnost, ker je sposobna razsvetliti celoten človeški obstoj« (LF 4).
Naša želja je, da bi luč vere obdržali prižgano po zgledu sv. Frančiška Asiškega, da bi bila temelj našega življenja, strastnost v poslanstvu in luč, ki »nam odpira pot in spremlja naše korake v zgodovini« (LF 8).
V Nepotrjenem vodilu nas spodbuja, naj ostanemo v pravi veri: »Ponižno prosimo in rotimo vse, da bi vsi mi vztrajali v pravi veri in spokornosti, saj se drugače nihče ne more zveličati« (FNPVod 23,7). V istem Nepotrjenem vodilu v 23. poglavju nam ponuja čudovito in globoko izpoved vere v obliki hvale in zahvale. Po njej nas Frančišek tudi poziva, naj vztrajamo v veri in naj resnično in ponižno verujemo.
Janezov evangelij razkriva, da nekateri, čeprav pripadajo Jezusovi skupini, živijo brez vere v Jezusa. Upirajo se njegovemu duhu in njegovemu življenju. »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Dejstvo je, da »je po tistem mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.« (Jn,6,63-64.66). Jezus postavlja vprašanje tistim, ki ostajajo: Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67). Isto vprašanje je naslovljeno tudi na nas. Ali smo prepričani, da ostajamo zato, da bi hodili za Jezusom in živeli kakor on? Zanesljivo ni mogoče živeti v neodločenosti, nujno je odločno vztrajati. Petrov odgovor je zgleden: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja« (Jn 6,68). Tisti, ki ostanejo z Jezusom, morajo to storiti samo zaradi Jezusa, da se mu prepustijo prevzeti ter se z njim izpostaviti in zastaviti. To je edini razlog, da ostanemo.
Rožnovenska nedelja pa nas spominja na besede svetega patra Pija: Rožni venec je »orožje za obrambo in rešitev, ki nam ga je podarila Marija, da ga uporabimo proti zvijačam peklenskega sovražnika... Če sta Brezmadežna v Lurdu in še bolj brezmadežno Srce v Fatimi vztrajno priporočala molitev rožnega venca, ali morda to ne pomeni, da ima ta molitev izjemno vrednost za nas in za naše čase?«
Ali ni bil dar blaženega papeža Janeza Pavla II. Mariji Pomagaj (127. maja 1996) preroško znamenje, s katerim nam je blaženi papež pokazal, kje in kako bomo našli pravi izhod iz kriz in stisk? Naj spomnim še na besede nadškofa Šuštarja o Medjugorju: »Če bi se toliko molilo v Ljubljani (Sloveniji) kot se moli tam, bi bili tudi mi deležni čudežev!«
Zadnja kitica pesmi, ki jo pojemo v času rožnovenske pobožnosti, se glasi: »Moli, moli rožni venec ljubljeni slovenski krov! Zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov.
·    Kako je z našo vero v tem letu vere?
·     Ali si upamo s Petrom odgovoriti Jezusu: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!«
·    Ali verjamemo, da ima molitev rožnega venca izjemno vrednost za nas in za naše čase?
·    Saj ni res, pa je: 75% poljskih katoličanov vsak dan moli rožni venec.



Zadnja sprememba ( nedelja, 06. oktober 2013 )
 
26. nedelja med letom, 29. 9. 2013 – Sveti nadangeli Mihael, Gabriel, Rafael
     Jezus nam zopet govori v prilikah, da nas popelje daleč, v globino resnice za večnost.
Pri tem uporablja dva lika : bogataša, ki je « žuriral » z materialnimi dobrinami in je zanemarjal duhovne dobrine in ubogega, ki tolče svojo revščino, berači in pri bogatašu ne dobi osnovno potrebnega. Tako je izčrpan, da še psov ne more odganjati. Psi so ga naredili nečistega - izločenega iz družbenega življenja, dogajanja, odločanja. Postava (zakoni) je celo prepovedovala, da bi se ukvarjali z nečistim.
 
26navadna.jpgJezus hoče pokazati, da se je z lačnim človekom potrebno ukvarjati in prekršiti zakone, ki bi to prepovedovali. Bog vsakega človeka ljubi. Bog in človek sta več kot človeški zakoni. Že stara zaveza je poudarila, da sta ljubezen in delitev dobrin vrednoti, nujno potrebni človeški osebi, da lahko hodi za Bogom. Jezus pa to postavi celo kot pogoj za vsakega, ki bi rad bil njegov učenec.
    S to priliko Jezus kliče k ljubezni. Človek je dolžan na zemlji deliti vse (kar je in ima), saj po smrti svojega življenja ne bo mogel še enkrat začeti živeti. Ljubezen mora usmerjati sprejemanje zakonov in jih preseči . Zakon ne sme sprejemati izključevanja nekaterih ljudi, še zlasti ne tistih, ki so manjši in revnejši. V istem duhu Jezus pravi: Sobota je postavljena za človeka in ne človek zaradi sobote. (Mr 2,27) Jezusa še nekaj moti: sobivanje skrajnega bogastva in skrajne revščine. Kakor danes. Bog ne sprejema teh skrajnostnih položajev, ki ju ustvarjajo človekova sebičnost, krivičnost in trdota srca.
Bogataš si je pri Abrahamu želel znamenja za njegove domače. Slednja že obstajajo (Božja beseda, zakramenti, molitev, občestvo Cerkve, skriti Gospod v revščini tega sveta), vendar jih "bogataši" ne poslušajo, ne vidijo. Kakor mnogi niso poslušali prerokov, tako tudi Jezusa niso in danes ne poslušajo njegove Cerkve in njenih glasnikov. Apostola Janez zato pravi: V svojo lastnino je prišel, a njegovi ga niso sprejeli. (Jn 1,11)
     Jezusovi učenci smo. Pazimo na svoje poslušanje. A smo pripravljeni poslušati njegovo besedo, iz nje živeti v Božji ljubezni?
Ta Gospodova prilika se nam v vedno novi preobleki skozi zgodovino pridruži na naših osebnih, družinskih in družbenih življenjskih poteh (situacijah):
-    Ali ni današnji Lazar 256 milijonov otrok, ki morajo opravljati nevarna dela?
-    Ali ni Lazar na tisoče otrok, ki jih zlorabljajo za vojno?
-    Ali ni Lazar na tisoče ljudi, ki se ne morejo do sitega najesti?
-    Ali niso Lazar debeluhi, stari komaj 10 let, ki jih je potrošniška družba spačila?
-    Ali niso Lazar na tisoče ljudi, ki vsakodnevno hodijo več kot 1 km, da pridejo do pitne vode?
Ti in jaz - oba - sva kot Kristusova učenca povabljena, da ohranjava odprto srce za Božjo besedo, njene navdihe, zahteve in  resnico. Bodimo pozorni, odprti, sočutni in delujoči do Lazarjev našega sveta. Pri današnji sv. maši nahranimo svojo vero: "Kar je človeku nemogoče, mu s Kristusom, v katerega zaupno veruje, postane mogoče."
   
Za izpraševanje vesti:
- Da bi pomagal bližnjemu, moram znati ljubiti in trpeti. Sem sposoben žrtvovati se, odpovedati se, da bi (se) lahko podaril drugim?
- Kako bi mogel ljubiti svojega bližnjega bolj kot samega sebe, če ga še pred tem ne ljubim kakor samega sebe?
- Ali sem prerok ljubezni in resnice v svojem življenjskem okolju?
 
Zadnja sprememba ( sobota, 28. september 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 573