OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3. nedelja med letom (Mt 4, 12-23)

3. nedelja med letom (Mt 4, 12-23)


V današnjem evangeliju začenja Jezus svoje javno delovanje. Toda kje? Ne v Jeruzalemu, kar bi se zanj spodobilo. Skregan z logiko in pričakovanji izraelskega naroda in prvakov se nastani v zakotni poganski Galileji. Judje so namreč gledali zviška na Galilejce, zaničevalno bi jim danes rekli kmetavzarji. 

Zakaj je Jezus začel javno delovanje prav v deželi svojega odraščanja? Izbira ni bila naključna. Najprej je imela strateški pomen. Janez Krstnik je že v ječi. Preveč je bil na očeh takratni oblasti.

Jezus se je hotel izogniti takojšnjemu preganjanju, zato se je umaknil in naselil v Kafarnaumu. Meščani tega kraja so bili v dobrih odnosih z rimsko oblastjo, saj jim je vojaški stotnik celo sezidal shodnico.

V tem okolju, med preprostimi ribiči, je Jezus lažje učil. Množice, ki so se kmalu začele zbirati okrog njega, niso zbujale sumničenj, kar bi se gotovo zgodilo kje bližje Jeruzalema.

Je pa še en, pomembnejši razlog za njegovo izbiro. To je nadaljevanje življenja Božjega Sina med nami. Rodil se je med pastirji, v uboštvu in skritosti. Dolga leta je preživel v nazareški družini in delil usodo delavca tesarja. Zdaj ga najdemo med preprostimi, dostikrat socialno ogroženimi in celo preziranimi ljudmi. 

Evangelist komentira Jezusovo izbiro z besedami preroka Izaija: "Poganska Galileja, ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč." 

Jezus se naseli tam, kjer je največ teme in bede, kjer je največ zdihovanja in tavanja. Koliko veselja je prinesel Galilejcem! 

Celo svoje prve tovariše si Jezus izbere  izmed njih: Petra in Andreja, Jakoba in Janeza, štiri ribiče. 

Spet bi se spodobilo, da bi si izvolil kakšno bolj imenitno, izobraženo druščino. Apostolska dela pravijo, da sta bila Peter in Janez idiota, torej nepismena. Toda Jezus ne izbira po človeških merilih. Bolj gleda na srce. Njegov klic privlači.

3_medletom.jpg

 Pustijo vse in gredo za njim. Ne vedo še, kaj jih čaka, toda zaupajo. Nič kolikokrat bo njihovo zaupanja še na preizkušnji. Toda Jezusa bodo vedno bolj vzljubili in se mu dokončno predali po vstajenju od mrtvih. 

"Takoj so pustili vse in šli za njim." Do sedaj so vlagali svoje želje, energije in strasti v ribolov, zdaj bodo z vsem srcem obrnjeni h Kristusu. Iz ribičev bo naredil ribiče ljudi. Postali bodo njegovi sodelavci, družabniki.
Takšno moč ima luč, ki sveti ljudem v smrtni senci.
Jezusov klic in odgovor ribičev je vzorec vsakršnega poklica. 

Tudi danes si Gospod izbira sodelavce. O, da bi bilo dovolj tistih, ki bodo pustili vse in šli za njim!

Zadnja sprememba ( sobota, 25. januar 2014 )
 
2. NEDELJA MED LETOM (Jn 1, 29-34)
Janez Krstnik je Jezusa prepoznal šele, ko ga je videl, ko se je srečal z njim iz obraza v obraz. To je eden izmed načinov, kako lahko kdo prepozna Boga: v osebnem srečanju. 

Svoje razumevanje Boga dobimo tako, da opazujemo kvalitete v sebi in drugih, ki si jih zamišljamo kot dobre ali popolne in to preslikamo v svojo podobo Boga. 

2medletom_1.jpg
 
Vidimo, da so nekateri ljudje dobri, torej mora biti Bog nad-dober. Vidimo, da so nekateri ljudje svobodni, torej mora biti Bog nad-svoboden. Vidimo, da so nekateri ljudje pametni, torej mora biti Bog nad-pameten. Vidimo, da so nekateri ljudje močni, torej mora biti Bog nad-močan. Ko tako ravnamo, se nam zdi, da delamo Bogu uslugo, ker storimo,da Bog dobro zgleda. Toda s tem smo Boga naredili za nad-človeka. 

Vse skupaj pa je lahko še bolj negativno. Vidimo, da ljudje sodijo, zato sklepamo, da je Bog sodnik. Vidimo, da so nekateri ljudje jezni ali maščevalni, zato si Boga zamišljamo kot jeznega in maščevalnega. Vidimo nekatere ljudi, ki v sebi gojijo nezadovoljstvo, zato sklepamo, da Bog ne odpušča. Vidimo, da nekateri ljudje zahtevajo povračilo, zato si zamišljamo, da Bog zahteva zadoščenje. Mislimo, da Boga s tem delamo odkritega, a le preslikavamo vanj človeške napake.
 

 
2_medletom_2.jpgTemu se reče idol, nepravi Bog. Janez Kalvin je opozoril, da so naša srca tovarne za proizvodnjo idolov. Neprestano iščemo nekoga, da bi nas varoval, da bi nosil našo bolečino, da bi si naložil naše križe in naredil življenje lažje. Hočemo nadčloveškega rešenika, hočemo idola. 

Kako pa izstopimo iz te proizvodnje idolov? Če uporabljamo človeške primere, dobimo samo nadčloveškega Boga. Nekako moramo Boga spoznati, ga poimenovati.  

Obstaja pot. Bog razodeva svojo resnično identiteto s tem, da obrne naš način razmišljanja. Medtem, ko mi preslikavamo svojo človeškost v Boga, Bog polaga svoje božanstvo v nas. In rezultat je revolucionarno drugačen. Toda ko Bog polaga, se nekaj zgodi, ker so Božje besede učinkovite. Ko Bog reče »Bodi svetloba!«, nastane svetloba. Božje besede povzročijo, da se resničnost spremeni. Ko Bog pomisli nase, zaživi Jezus. 

Zato ne smemo misliti na Jezusa samo kot na popolnega človeka, čeprav je tako. Niti ne smemo misliti na Jezusa kot na popolno sliko Boga, čeprav je to res. Jezus ni samo podoba, odsev, projekcija Boga v mesu. Jezus je v resnici Bog v mesu. Jezus ni samo nastopal kot Bog – On je Bog. Jezus ni samo izpolnjeval Božjo voljo, On je Božja volja. Jezus ni samo delal dobro – on je udejanjal Boga. 


Zadnja sprememba ( sobota, 18. januar 2014 )
 
JEZUSOV KRST - 12. 1. 2014
Kdor rešuje križanke, pogosto naleti na geslo "podelitev imena" in vpisati je treba besedo "krst". Kristjani vemo, da je krst veliko več kot zgolj podelitev imena, to je prvi zakrament, zakrament novega rojstva, prerojenja. 
     Mi, "stari" kristjani, krsta ne znamo dovolj ceniti, ker smo ga povečini prejeli kot majhni otroci, brez posebnega napora in brez priprave. Krščeni smo bili v veri staršev in občestva župnije. Vera naših bližnjih naj bi nam pomagala, da milost krsta v nas zaživi, da vera, ki je bila položena v našo dušo kot seme v zemljo, začne poganjati. 
  
jezusov_krst.jpg
   To vprašanje je zelo na mestu danes, ko se na praznik Jezusovega krsta spominjamo svojega lastnega. Ali je naša duša dovolj negovana, da lahko seme božjega življenja, ki je bilo takrat položeno vanjo, požene, raste in rodi sadove za vsakdanje življenje? Kako smo držali besedo, dano Bogu po ustih staršev in botrov? 
 
     Krstitelj postavi staršem vprašanje: "Želite, da bi vaši otroci prejeli sveti krst? Ali se zavedate dolžnosti, ki jo sprejemate, da jih boste vzgajali v veri, da bodo spolnjevali Božje zapovedi in da bodo ljubili Boga in svojega bližnjega, kakor nas je učil Jezus Kristus?" 
     To vprašanje ni samo zaradi lepšega, ampak je čisto resno. Žal ga zelo veliko staršev ne jemlje tako. Po krstu nastopi v številnih družinah zelo dolga "pavza" v verski vzgoji. Trajala bo tja do sedmega leta, ko bodo otroke spet pripeljali k duhovniku, da jih pripravi na prejem prvega svetega obhajila. 
     Ne smemo se čuditi, če potem doživljamo tako strahoten osip mladih kristjanov. Niso imeli potrebnega zgleda in vzgoje v tisti nežni dobi, ko je otrok najbolj dojemljiv za vse, kar se dogaja okoli njega.
     Bog hoče, da so starši njegovi prvi sodelavci – ne samo pri posredovanju naravnega, telesnega življenja, temveč tudi nadnaravnega, duhovnega. To je običajna pot.
     Bog dela čudeže samo "v skrajni sili", ko vidi, da je to res potrebno. Delovati hoče po nas. 
     Bog je odličen mojster, vendar hoče, da smo mi njegovo orodje. Tudi najboljši mojster brez orodja ali s slabim orodjem ne more narediti veliko.

Zadnja sprememba ( petek, 10. januar 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 599