OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
25. nedelja med letom

Otročje obnašanje 


25_med_letom1.jpg
Današnje prvo berilo (Mdr 2, 12.17-20) je temačno in zelo resnobno, kot kak gangsterski film. Sledi pa mu komedija.
To besedilo nam ponuja redko priložnost, da lahko od znotraj vidimo, kako delujejo spletkarski značaji. Poglejte si tega »pravičnega«, pravijo. Misli si, kako čudovit je, očita nam grehe zoper postavo. No, pa preizkusimo, koliko je vredno to njegovo dobro mnenje o samem sebi. Poglejmo, kako bo prenesel sramotitev in mučenje, kako bo počasna smrt vplivala na nekoga, ki naj bi bil tako blag in potrpežljiv. Tu gre za kruto, brezobzirno politiko (znebiti se nekoga, ki nasprotuje naši oblasti), pa tudi za človeško zlobo, ob kateri nam zastane dih.

Norčevanje: »Krasno, če pravi, da je tako čudovit, če je Bog na njegovi strani, bo gotovo prestal naš preizkus. Mi le izvajamo 'zanimiv eksperiment'.«
Prevod: Na napačni strani je, kar ubijmo ga.
Krutost: »Misli si, kako svetniški je. Mučili ga bomo, zasramovali in pahnili v sramotno smrt. Pri tem gre le za logično raziskavo, da bomo videli, kako se bo odzval.«
Prevod: Svetost je le pretvarjanje, način, s katerim ljudje dosežejo, kar hočejo. No, mi ga hočemo mrtvega.
Samoprevara:  »Kaj nam je sploh treba Boga in vse te krame (preglejte le nekaj TV programov in internetnih strani, če se hočete prepričati, kako brez veze je Bog). Naše življenje temelji na stvarnosti.«
Prevod: Pomembnejši smo od Boga in od Božjega služabnika. Egoizem vedno zmaga.
To zadnje je uničujoče, kajti nihče ne more postati resnično in svobodno človek, če ne postavi Boga na prvo mesto in vse drugo vrednoti v odnosu do njegove ljubezni. Poudarjam »vse drugo«  – tudi oblast, tudi bogastvo, tudi prijateljstvo.

Zdaj pa evangelij (Mr 9,30-37). Če ste prebirali ta razmišljanja zadnja dva tedna, potem veste, da je Jezus močno prizadel svoje učence, ko jim je pokazal, da je on tisti »pravični« iz prvega berila. Če je tako, »se bo zanj Bog zavzel in ga rešil iz roke nasprotnikov«, obljublja prvo berilo.
Jezus odgovarja, da bo Božji Sin dejansko obsojen na sramotno mučenje in bo umorjen. Videti bo, kot da Bogu resnično ni nič mar.

Temu pa takoj sledi komedija. Za Jezusovim hrbtom, toliko da jih ni slišal, so se učenci začeli prepirati o tem, kdo izmed njih bo največji! Videti je kot pantomima, ki uprizarja egoizem, lepo prikazan v prvem berilu. Jezus jim je ravno povedal najintimnejši dogodek svojega življenja, učenci pa so se začeli puliti za najboljšo igračko, kot otroci.

25_med_letom2.jpg
Jezusov odgovor pomeni naslednje: Zdaj vidite, kaj se pravi biti otrok. Kadar so otroci najbolj otroci, resnično ljubijo svojo 
mamo in očka. V mnogih stvareh pa so popolnoma nemočni – zato se tepejo za stvari, saj mislijo, da bodo le tako preživeli. Vendar ko izgovarjajo besede »Rad/a te imam!«, je to zelo zares, kolikor jim le dopuščajo njihova srčeca.
Jaz bom pa naredil tako, pravi Jezus. Svojemu Očetu bom rekel »Rad te imam!« To bom storil s tem, da se bom predal sramotenju in ponižujoči smrti, ker ljubim Boga nad vse.

Pa tudi svet ljubim, vse, kar je na njem.

In tudi tebe ljubim s polnostjo in toploto in velikodušnostjo Božje ljubezni, ki nikdar ne mine.

Zadnja sprememba ( sobota, 19. september 2015 )
 
24. nedelja med letom, 13.9.2015

Začel jih je učiti 


V človeku obstajajo različne ravni. Dom Bede Griffith je takole zapisal:
Največ časa, ko smo budni, preživimo na površini svojega bitja, v stiku z raznimi rečmi, ki jih zaznavamo s svojimi čuti. … Onstran tega, onstran vseh misli in občutkov in predstav pa obstaja notranje svetišče, kamor komaj kdaj vstopimo. To je področje ali jedro duše, kjer so zakoreninjene vse naše sposobnosti, in to je resnično središče našega bitja. Ravno tu je duša vedno v neposrednem stiku z Bogom.
Vse duhovne vaje, bogoslužja in molitve so poskusi, kako doseči ta spokojni kraj.

Jezus je bil popoln človek, zato je gotovo imel tudi to »središče« svojega bitja, kot ga imamo vsi. Gotovo se je postopoma začel zavedati, kdo pravzaprav je: nekdo, ki ni le odprt za neposreden stik z Bogom, tako kot mi, ampak v popolni enosti s svojim Abba, Očetom, na najgloblji ravni.
Zato se je gotovo moral učiti svoje človeškosti/božjosti. Prav tako se je zavedal, koliko so se morali učenci naučiti o njem, polagoma, po drobcih. In tako je postal njihov učitelj.

Če razumete vsaj nekaj od gornjega, se lahko lotite beril in evangelija današnje nedelje. Začnite s »trpečim služabnikom« iz prvega berila (Iz 50,5-9). Videti je, da ta služabnik kot Jezusova predpodoba niha med popolnim sprejetjem  trpljenja na eni strani in med tem, da bi se trpljenju uprl ali izognil, na drugi strani. Da nam čutiti, da globoko v nem prebiva Bog, pa se vendar mora boriti, če hoče »narediti svoj obraz kakor kremen« pred smrtnim bojem ljubezni.
 
24_navadna.jpg
V evangeliju (Mr 8,27-35) skuša Jezus pomagati apostolom, da bodo dojeli in sprejeli stvarnost: Božji Sin mora za svoje ljudstvo prestati trpljenje. Bili so šele na začetku učenja, zato se apostolom ni zdelo čudno, če so nekateri ljudje gledali na Jezusa kot na igralca, ali da se je vrnil kateri od velikih junakov njihove zgodovine. Mojzes, Elija, Janez Krstnik. Lahko je bil prav ta! Jezus pa hoče ugotoviti, ali so že pripravljeni za globljo resnico o njem. Zato jih vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Vsaj Peter je videti pripravljen, odgovori mu: »Ti si Mesija, Kristus.«
Zelo dobro, si morda misli učitelj Jezus. Prišli so že do druge stopnje učenja. Zdaj je čas, da jim pove vso resnico, »… da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.«
Spet se oglasi Peter v imenu vseh, toda zdaj začne Kristusa »grajati«. Kot da mu je zmanjkalo tal pod nogami, ga začne nagovarjati v tiste plitvosti, s katerimi je Jezusa že satan skušal v pustinji: Napravi, kar ti najbolj »paše«, pobrigaj se za svoj položaj! Naj te mi zavarujemo!
Zato ga Jezus napodi kot »satana«.

Še nekaj časa bo treba, da bodo to stvarnost doumeli apostoli, pa tudi jaz in vi. Razbežali se bodo, ko bo moral Kristus »veliko pretrpeti … in biti umorjen«  – razen žena in apostola Janeza.
Res je težko razumeti ljubezen, ki nekoga vodi v smrt. Skrito je tam globoko »onstran vseh misli in občutkov in predstav«. Toda Jezus nas uči ravno to.

Na kateri stopnji učenja ste?
Zadnja sprememba ( sobota, 12. september 2015 )
 
23. navadna nedelja – B - Mk 7,31-37

Ali slišim bistveno? Slišim Boga? Slišim bližnjega? Slišim sebe? Koga sploh poslulšam?

UVOD: Ste že videli človeka s slušalkami na ušesih med tekom, sprehodom, na avtobusu, vlaku, v naravi? Koga takrat sliši, posluša? Je odprt še za kaj (koga) drugega?
Evangelij prejšnje nedelje je prinesel močno srečanje med Jezusom in farizeji o vprašanju, kaj je čisto. Tudi učenci niso mogli razumeti, da nečistost prihaja iz srca, ne od zunaj. Zato gre sedaj Jezus sam med pogane, med tujce, med tiste, ki so daleč od Boga. Tukaj Jezusu pripeljejo gluhonemega.
 
23_navadna1.jpg
Nemost, jecljanje: pomeni vso pogansko modrost (grška: nesmrtnost duše, rimska, egiptovska, zahodnoevropska, vse ideologije (tudi ideologije potrošništva, uživaštva, spola)), ki hoče odgovoriti na vprašanja o življenju, a ji to ne uspe celovito. Ima nekaj modrosti, nekaj smisla, luči, a nima celote razodetja, ki prihaja le od Boga. Božja modrost je nad vsem tem, prihaja iz nebes po Sinu. Preroki v stari zavezi - kot Izaija, Jeremija, Ezekijel – govorijo o gluhoti, ki pomeni zaprtost pred Božjo besedo. Izraelci so zaprli ušesa, da ne bi slišali. Razmišljajo po svoje, se odločajo po svoje, izbirajo po svoje – ne kot govori Bog. So uporniki. Na nekem mestu prerok Izaija daje obljubo, da bodo nekateri vendarle slišali, se odprli in bodo potem vodili druge ljudi.
 
V tem evangeliju gre za ozdravljanje, a je tudi prispodoba o tistih, ki so gluhi za Božjo besedo
 
Gluhonemi ne govori, a ima skupino prijateljev, ki ga spremlja h Kristusu. Kdor se odpre Kristusu in evangeliju, se vsa njegova oseba spremeni, postane drugačen. Kristus ima besedo življenja. Osebe, ki spremljajo bolnega, so krstni botri, botre. So tisti, ki so že razumeli novo polnost življenja z Jezusom, zato mu sledijo in drugim pomagajo k njemu. Ti prosijo Kristusa, da stegne roko, da ga ozdravi. Prosijo, da bi mu odprl ušesa, da bi slišal to lepo besedo Učitelja, besedo življenja.
 
Kristus ga odpelje daleč proč od množice poganov. Potrebno se je ločiti, ne fizično, a v verskem, moralnem življenju, v načinu mišljenja, načelih, ciljih življenja, v vrednotah od poganskega sveta. Če ostane znotraj te vasi, če bo mislil na njihov način, ne bo mogel vstopiti v logiko evangelija. Za nekaj časa bo razmišljal po evangeljsko, pa bo zopet padel v pogansko misel. Potrebno se je torej ločiti iz poganskega okolja. To so besede EPP (reklam), TV feljtoni, gesla, parole tega sveta – to nas dolgoročno lahko naredi gluhe za Božjo besedo, njegovo logiko. V nedeljo odpremo ušesa za Božjo besedo, potem pa zopet razmišljamo kot poganske množice…
 
Kristus se ga dotakne s slino (pomeni zgostitev višine, moči od zgoraj, Duha, ki razmišlja in govori na nov način, pravilno, ne več jecljaje). Na jezik je prejel Duha Jezusa Kristusa, razmišlja drugače in govori drugače, pravilno, v Božji modrosti, resnici. 
 
Jezus pogleda v nebesa: se postavi v neposredni odnos z Očetom; gre za globok odnos. Tudi nam kaže - predno bomo govorili, predno bomo ozdravljali - moramo najprej biti v neposrednem odnosu z Gospodom.
 
Jezus zavzdihne: Jezus je pred gluhim človekom, ki ni nikoli odprl ušes evangeliju. To so ljudje, ki so prepričani v svoj prav, v svoj svet in hočejo tako nadaljevati še naprej. Pred to gluhoto srca, zaprtostjo Jezus zavzdihne. Se nočejo pustiti odpreti. Največji čudež je – odprtje človeka komuniciranju z Bogom in brati. 
 
Odpri se: je naslovljeno človeku, odpri se novemu življenju, ko si srečal Kristusa. Koliko ljudi je strah odpreti svoja ušesa Kristusu, ker bo potem potrebno živeti pristno, resnično in pravilno govoriti.

23_navadna2.jpg
Jezusov Duh daje ozdravitev ušes – Duh pripelje v srečanje, v dialog, v pogovarjanje. Duh vodi v komunikacijo z ljudmi. Bog odpre ušesa – Bog hoče komunikacijo: da poslušamo Njega in potem komuniciramo to drugim. 
 
Obrnimo to potrebo po pogovoru na naše življenje. Večkrat ne vemo, kaj narediti: ali naj drugim zapremo usta, da ne bodo več govorili? Skušani smo, da drugim ne pustimo, da bi govorili. Ko delamo tako, nismo v soglasju s tem, kar dela Jezus. Takrat dialog ni možen in naša ušesa ne odpremo pogovoru in drugemu človeku. 
 
Cerkev je povabljena, da odpre ušesa, da posluša: vprašanja, potrebe, stiske današnjih ljudi. Cerkev daje nove odgovore na nove probleme. Evangelij usposablja Cerkev, ki je sposobna poslušanja, komuniciranja. A Cerkev naj ne odpre ušes le človeškim besedam, marveč tudi in še bolj Božji besedi. Najprej naj Cerkev odpre ušesa evangeliju in potem iz te besede govori, komunicira z ljudmi. 
 
Cerkev, ki dialogira, ki se pogovarja in pri tem spoštuje druge, ki išče z drugimi resnico, ki se ne postavlja nad druge – to je Kristusova Cerekv. Ko skupaj iščemo resnico, takrat se učimo drugega poslušati. Najprej torej odpirajmo ušesa evangeliju.
 
Če je en brat v skupnosti odrešen in se mu odpro ušesa za Božjo besedo, se vsi skupaj veselimo, da sedaj v resnici živi in da razmišlja in govori v skladu z Lučjo iz nebes, z Lučjo Jezusa Kristusa, ki je Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. 

Zadnja sprememba ( sobota, 05. september 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 721