OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
28.nedelja med letom, 9.10.2016

Živeti v hvaležnosti

Pred kratkim je manjša skupina starostnikov s skupnim obedom proslavljala 80. obletnico svoje generacije in na Facebooku so objavili skupno sliko z napisom: “Praznovali 80 let življenja in blagoslovov. Hvaležni.”

Popoln seznam stvari, zaradi katerih je skupina čutila hvaležnost, bi lahko napolnil cel list. Je pa res, da bi bil za ljudi, ki praznujejo svojo 80. obletnico dober razlog za hvaležnost že to, da so relativno dobrega zdravja in so se sposobni sami udeležiti skupnega kosila.

Nihče iz te skupine si glede življenja ni delal nikakršnih iluzij. Preživeli so že večino svojih sodobnikov. Dobro so se tudi zavedali, da niso sami vzrok svojega življenja. Čutili so globoko hvaležnost do svojih staršev in do stvarnika Življenja. Vedeli so tudi, kako so jim skozi leta koristile medosebne vezi in koliko dobrin so prejeli od drugih: od ljudi, družbe in od Boga. Hvaležno so praznovali “življenje in blagoslove.”

V današnjih berilih najdemo zgodbi o ljudeh, ki so prejeli poseben blagoslov: bili so ozdravljeni bolezni, ki je ogrožala njihovo življenje in jih izključila iz družbe. V zgodbi iz 2. knjige kraljev je bil Naaman ozdravljen gobavosti. Naamana je prevzela hvaležnost in je hotel v zahvalo za svoje ozdravljenje podariti darilo. Prerok Elija ga je zavrnil. Zato je Naaman prosil za večjo količino izraelske prsti. V svoji deželi je hotel namreč iz hvaležnosti do Izraelovega Boga postaviti daritveni oltar na “izraelski zemlji” (ne na svoji, ki je bila omadeževana zaradi malikov).

image128_med_letom.jpeg

V evangeliju slišimo zgodbo, ki je podobna Naamanovi zgodbi. Deset gobavcev je srečalo Jezusa, ki je vstopal v vas. Zaradi bolezni so bili izključeni iz družbe, zato so Jezusa klicali na pomoč. Jezus jih je uslišal. Nato jih je poslal k duhovnikom, da bi lahko potrdili njihovo ozdravljenje. Le eden od desetih se je vrnil in se zahvalil Jezusu za ozdravitev. Ali ostali niso bili hvaležni? Ne vemo. Toda niso se vrnili, da bi to povedali.

Jezus je na to rekel: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?«

Hvaležnost ni samo družbena hvaležnost. Hvaležnost je navada srca. Nobeden od nas ni sam vir svojega življenja ali vir vsega tega, kar potrebujemo, da bi preživeli in rastli. Vse življenje je dar nam samim za nas same. Resnično hvaležni ljudje si priznajo, da ves čas prejemajo neskončno množico darov od drugih, iz narave in od Boga. Resnična hvaležnost prihaja iz tega temeljnega vpogleda.

Sama beseda “hvaležnost” izvira iz besede “hvaliti”: ‘zahvaljevati se za darove, milost itd. V latinščini zanjo rabimo izraz gratia ‘milost’, v grščini pa izraz eucharistia. To besedo kristjani uporabljamo, ko poimenujemo praznovanje Gospodove zadnje večerje. Evharistija je najvišje dejanje hvaležnosti, molitvene zahvale za življenje in za odrešenje v Kristusu.

Zato smo danes tukaj. Prišli smo, da bi potrdili našo hvaležnost za vse od Boga po Jezusu Kristusu.

Začeli smo z zgodbo o hvaležnosti skupine 80-letnikov. Ne glede na to ali smo stari 80 ali 40, ne glede na to, ali smo najstniki ali še mlajši, smo poklicani k hvaležnosti. Vse v našem življenju je dar, začenši z življenjem samim.

Hvaležnost nas obogati: odpira nas k temu, da postajamo sposobni doživljati darove Boga in drugih. Hvaležnejši kot postajamo, bolje vidimo, za kaj moramo biti hvaležni.

avtor: Diakon Ross Beaudoin

vir: http://celebrationpublications.org

prevod: Bogdan Rus OFM

Zadnja sprememba ( sobota, 08. oktober 2016 )
 
Hvaljen, moj Gospod!
Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška 2016

Dragi bratje in sestre,

Gospod naj vam podari svoj mir!

Najvišji, Vsemogočni dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati.

2007_francisek_asiski.jpg

S temi besedami začenja sveti Frančišek Sončno pesem. V tem ponižnem zahvaljevanju se razodene svežina in mladost duha svetega Frančiška. Njegova duhovna svežina je v tem, da je videl in občudoval lepoto Boga, človeka in stvarstva.

Iz te svežine je lansko leto zajel papež Frančišek in objavil okrožnico z naslovom Laudato si’ (Bodi hvaljen). Naslov okrožnice izhaja iz klica sv. Frančiška »Bodi hvaljen, moj Gospod«, ki v Hvalnici stvarstva spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je kakor sestra, s katero si delimo bivanje in je lepa kot mati, ki nas sprejema v svoj objem.

Frančiškovo opevanje Boga in stvarstva in papeževa okrožnica sta me navdihnili naj letošnjemu pismu provincialnega ministra dam značaj Sončne pesmi.

Hvaljen, moj Gospod za Jezusa, ki ima obraz, za Odrešenika, ki je oseba in ni nekakšna zamegljena in oslepela sila, temveč je živa in čuteča Božja oseba, ki ima svoje obličje in svoje poteze, ki ima svoje oči in svoj pogled, ki ima svoje srce in svoj žar ljubezni. Hvala za Kristusa, ki še danes potuje z nami, ki je danes z nami lačen in žejen, ki se še danes z nami veseli in z nami žaluje. Kot sveti Frančišek želimo biti očarani nad njegovo lepoto.

Hvaljen, moj Gospod, za redovne sobrate, ki so kakor polje, ki ga lahko posejem z ljubeznijo in požanjem s hvaležnostjo. Hvala za njihovo nesebično ljubezen, za odkrite pogovore, njihovo služenje v raju pod Triglavom, v Avstraliji, Francoski Gvajani in Združenih državah Amerike. Hvala za njihovo požrtvovalno razdajanje, sočutje in evangeljske svete, ki jih živijo. Vedno me opominjaj, da naj bo najboljše kar je v meni, za moje sobrate.

Hvaljen, moj Gospod v ljudeh, bratih in sestrah, ki so za nas frančiškane kakor veter in zrak in dihajo z nami, da smo sicer vsak svoji, pa vendarle en dih v enih pljučih, en duh v eni zgodbi. Hvaljen, moj Gospod, da dihajo z nami tudi takrat, ko jih razočaramo in ne izpolnimo njihovih pričakovanj. Naj bo veter tvoje ljubezni vedno na njihovi strani. Hvaljen, moj Gospod, za dobre ljudi, ki so kakor mati zemlja. Hvala, da skrbijo za nas in nas hranijo z močjo prijateljstva.

Hvaljen, moj Gospod v stvarstvu, v lepoti, ki je postala vidna in otipljiva. Sveti Frančišek je v stvarstvu videl sled ljubeče Božje roke in je zanj učbenik za slavljenje Boga. Ob pogledu na naravo, se sveti Frančišek začne zahvaljevati: za lepoto in ljubezen okoli njega, za dihanja večnosti, ki jo je gledal v nebu in svojem srcu, zahvaljeval se je Bogu in ga slavil, ker je genialni Stvarnik materije, milijonov oblik stvari in milijonov vrst živih bitij! Če je človek božja podoba, je narava božja sled. Kot sestra mu pripoveduje o bogastvu oblik, o razsipnosti in preobilju, ki zaznamujeta božje delovanje. Sveti Frančišek je bil med tistimi, ki je bil sicer ubog, a se je ogrinjal z vsem stvarstvom. Lepše svatovske obleke skoraj ni mogel prinesti pred Boga. Dovolj je velika, da se lahko z njo ogrnemo tudi mi!

Hvaljen, moj Gospod za Cerkev, ki je najbolj tvoja takrat, ko je kot sestra voda – ponižna, dobra in čista. Hvala za prvega pastirja Cerkve, ki nosi ime asiškega ubožca in nas spodbuja v oblačnem, jasnem in sploh vsakem vremenu, ki se zgrne nad Božje ljudstvo. Hvala za sinodo o družini, ki je bila sklicana na pobudo svetega očeta in je lansko leto končala svoje delo. Hvala za sporočilo, da je družina edini kraj uresničevanja samega sebe, kraj ljubezni in resnice, prostor zaupanja in varnosti, da je Sv. Trojica podoba človeške družine.

san_francesco2.jpg

Hvaljen, moj Gospod, da smo se lahko v tem letu še bolj poglobili v tvoje usmiljenje, ki je utripajoče srce evangelija in je eden največjih izrazov bogopodobnosti. Manjši bratje smo se ozrli k svetemu Frančišku, ki se je znal s čudovito nežnostjo in sočutjem sklanjati k vsakemu, ki ga je prizadelo kakršnokoli trpljenje ali pri komer je opazil pomanjkanje ali potrebo; v blagem usmiljenju srca je v tem videl trpljenje samega Kristusa… Čutil je, kako se mu je v navzočnosti ubogih in bolnih topilo srce, in kadar ni mogel ponuditi pomoč, je ponudil sočutje. V njegovem zgledu slišimo vabilo: “Pojdite in tudi vi tako delajte!”

Hvaljen, moj Gospod za provincilani kapitelj, ki smo ga slovenski frančiškani obhajali ob koncu letošnjega marca. Na kapitlju, na katerem se zbere večje število bratov, smo prepoznali svoje poslanstvom v tem, da želimo biti znanilci upanja znotraj Cerkve na Slovenskem in slovenske kulture. Konkretno vidimo svoje poslanstvo v tem, da sprejmemo vsakega človeka in ga spoštujemo v njegovi enkratnosti ter mu skušamo razkriti, da je tudi on ljubljen od samega Boga. V dneh provincialnega kapitlja smo bratje frančiškani največ časa posvetili razmišljanju o mladih in se spraševali, kako bi jih razumeli, jim odstrnili radostni pogled na življenje in jih povabili k lepi pustolovščini duha, ki pomeni živeti kot manjši brat. Zato kličemo mladim, naj se nam pridružijo, vse vernike pa prosimo, naj molijo, da Gospod opogumi mlada srca za čudovito izkušnjo evangelija. Vabimo vas, da se pridružite molivcem Živega rožnega venca. K tej molitveni pobudi vas bodo povabile tudi podobice, ki jih boste danes prejeli ob izhodu iz cerkve, na klopeh v cerkvi ali pa na mizici za verski tisk.

Hvaljen, moj Gospod, za sobrata Staneta Zoreta, ki je bil pred dvema letoma na praznik svetega Frančiška imenovan za ljubljanskega nadškofa. Naj ga opogumlja naša molitev in zagotovilo, ki je bilo dano Janezu Krstniku: “Gospodova roka je bila z njim” (Lk 1,66).

Dragi bratje in sestre, ob koncu pisma se vam še enkrat zahvaljujem za vaše molitve, prijateljstvo in naklonjenost. Z zadnjim verzom Hvalnice stvarstva se zazrimo v Kristusa: “Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti”. Samo kristjani, ki so prepričani, da so v Jezusu našli svoj zaklad, so lahko ponosni na svojo vero in se je veselijo. Ostanimo zazrti v Kristusa in mu kot sveti Frančišek služimo v veliki ponižnosti.

p. Marjan Čuden

provincialni minister

Zadnja sprememba ( nedelja, 02. oktober 2016 )
 
26. nedelja med letom, 25.9.2016

Slonokoščene postelje

Kolikokrat smo že dopustili, da nam je neki vidik zameglil pogled, tako da smo izbrali nekaj povprečnega, prezrli pa smo resnično dragoceno. 

Na primer:  Moder mož je prišel na svečano večerjo neumit in slabo oblečen. Drenjal se je med drugimi gosti. Gostitelj je stopil do njega in mu očital zanemarjen videz, rekel mu je, naj gre in se uredi, potem pa bo dobrodošel. Prerok je tako tudi storil. Okopal se je v reki in se oblekel v najfinejša oblačila, ki si jih je lahko izposodil. Vrnil se je na večerjo, kjer so ga sprejeli z vsemi častmi.

bogatas_in_lazar.jpeg

Kmalu pa je nekdo izmed gostov opazil, kako modrec sedi v kotu pri mizi in se čudno igra s hrano s svojega krožnika. Opozorili so gostitelja, ki je stopil do moža in ga vprašal, zakaj venomer zajema s krožnika in stresa hrano v rokav svoje dragocene obleke. Mož je odgovoril: »Nisem jaz povabljen na večerjo, jasno je, da je bila povabljena moja obleka. Zato ji dajem, kar pripada gostu.«

Šaljiva, vendar ostra bodica. In vprašanje? Kaj je pomembnejše, človekova oseba ali življenjsko razkošje, ki jo obdaja? Gostitelj v gornji zgodbi je bil slep za veličino gosta-osebe.

 Še en primer, tokrat iz današnjega evangelija. Bogataš je prišel v pekel. Ko je bil še živ, je pred vrati njegove palače ležal revež in stradal, bogataš pa se zanj sploh ni zmenil. Zdaj, po smrti, revež uživa v Abrahamovem naročju v nebesih, bogataš pa trpi hude muke v peklu. Izbrana hrana in dragocena oblačila so bila zanj prej nekaj običajnega, toda vse bogastvo ga ni moglo odrešiti.

Preberimo si še današnje prvo berilo, ki lepo opisuje, kako je sprevrženo razkošje oslepilo tedanje bogataše, da so popolnoma pozabili na ljudi okrog sebe. Bog opisuje samovšečneže na Sionu, ki »poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih,

jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. … Pijejo vino iz vrčev in se mazilijo z izbranimi olji …« Bog pravi, da bodo ravno oni morali prvi v izgnanstvo.

Če živimo v razvitem Zahodnem svetu – na primer v Sloveniji – stopnja samovšečnosti, razbrzdanosti, pomehkuženosti, ki jih dnevno uživamo, daleč presega vse, kar smo prebrali v današnji Božji besedi. Ljudje Zahodnega sveta porabimo zase neprimerljivo velik delež vseh svetovnih dobrin, ta delež pa se še veča iz dneva v dan. Ali vi in jaz pomagamo pri tem, da se Zahodni svet noče zavedati trpljenja večine ljudi na svetu, s tem da se pretegujemo na kavčih ter hlastno požiramo TV nadaljevanke in resničnostne šove? 

Bogataš v evangeljski priliki se ni zmenil za reveža pred svojimi vrati. Šele zdaj, ko rabi njegovo pomoč, ga je opazil. Toda ob smrti je že dobil, za kar si je prizadeval vse življenje: neskončno prihodnost, popolnoma prazno, brez kakršnega koli odnosa z drugimi. 

»…usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.« Vam je jasno? Niti zdaj ne prosi za človeški odnos ampak le za zadovoljitev svoje potrebe.

Kaj vse bo treba, da se bodo odprle oči meni in vam, da bomo videli tiste, ki nas potrebujejo, ki rabijo, da jih Božja ljubezen doseže ravno preko nas? Ali jih bomo opazili, če bodo dovolj lepo napravljeni? Ali nas bo prepričalo šele, »če bo kdo vstal od mrtvih«?

To pa se je že zgodilo.

p. John Foley, DJ

 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 791