OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
5. VELIKONOČNA NEDELJA, 29.4.2018

Vse od začetka našega življenja stremimo k rasti. Če ljudje dejansko delajo na rasti, se to vidi in čuti. Kdor se skuša skozi življenje izmuzniti, se izogniti pomembnim odločitvam – ta zamudi pomembne korake; kdor ne tvega, da bi razvil lastno nezamenljivo identiteto in lastno osebnost – ta deluje medlo, nepristno in neprepričljivo.

Današnji evangelij postavlja v središče prispodobo za rast. Čeprav pomeni rast za vsakega posameznika življenjski izziv, pa ima krščanska rast še dodatne, specifične odtenke.

Naloga, da rastemo in obrodimo sadove, se v tem primeru razširi na vero. Kdor ni pripravljen odrasti v veri, prebroditi obdobij entuziazma vere in krize vere kot so obdobja dobrega življenja in krize življenja, bo v Kristusovem smislu težko obrodil sadove. Takšni Kristjani delujejo izčrpano in medlo, brez življenjskega veselja ali brez prepričljivega in žarečega navdušenja.

5velikonocna.jpeg

Kot prispodobo za rast v krščanskem smislu je Jezus izbral vinsko trto. Vinska trta je bila že v Stari zavezi poznana prispodoba, ki je bila pomembna za Božjo zgodovino Izraelskega ljudstva. Ljudstvo je Bog negoval, "obrezoval" in spremljal skozi zgodovino, a vendar ljudstvo ni obrodilo omembe vrednega sadu. Ta prispodoba vinske trte, znak blagoslova in simbola plodovitosti še naprej živi v Jezusu in se nanj navezuje. Bog omogoči, da zraste v Njegovem sinu nova vinska trta in zgolj povezanost z Njim lahko prinese sadove. To misel lahko opazujemo iz različnih perspektiv:

Vinska trta je trdno zakoreninjena v tla, iz katerih črpa življenjsko moč in jo posreduje naprej. Biti trdno zakoreninjen v tla pomeni biti trdno zasidran v Boga, ki daje sok življenja (duha), iz katerega vinska trta črpa življenje in ga posreduje v grozde. 

Če to prenesemo na naše življenje, lahko rečemo, da nihče ne more sam od sebe postati Kristjan (= grozd). Za to potrebujemo najmanj enega človeka, ki živi Božjo zgodbo z nami ljudmi in jo pripoveduje naprej in še najmanj enega dodatnega človeka, ki je pripravljen v svojem lastnem življenju ponovno odkriti to zgodbo in na podlagi nje oblikovati svoje življenje. V družbi dobrih grozdov se lahko nato razvijejo tudi drugi dobri grozdi.

Dobri grozdi (pristni in zreli Kristjani) so lahko le tisti, ki so močno povezani s Kristusom, edinstveno in edino pravo vinsko trto; to so lahko le tisti, ki so povezni v živem odnosu z njim. Biti povezan pomeni dovoliti, da celotno življenje prevzamejo ti isti življenjski sokovi (duh). "Ostanite v meni in jaz v vas." Ostanite v meni pomeni pojdite z menoj v svet in dajte svetu žig ljubezni. "Brez mene ne morete ničesar storiti." Radi bi bili dobri ljudje, vendar biti Kristjan zahteva še nekaj več – da je On v nas in mi v Njem.

Če naj bi vinska trta izpolnila svoj namen, mora obroditi sadove. Brez dejanj bratsko sestrske ljubezni, ki se zgledujejo po Jezusu in njegovem zgledu, ne moremo obroditi sadov. Sadeži se lahko močno povežejo med seboj in prinesejo – živahno sobivanje, bratstvo in solidarnost. Kot se je Jezus zavzel za nas, tako smo se tudi mi dolžni zavzeti za sestre in brate med nami in sicer veliko bolj z dejanji kot z besedami.

Vino je končni rezultat vinske trte. Preden lahko vino razveseli ljudi, mora prehoditi dolgo pot (od rasti do zorenja pa vse do vrenja). Včasih traja leta preden postane vino užitno.

Moramo in smemo si pustiti čas v našem razvoju, ampak ne celo večnost! Radi bi bili polni življenja in ustvarjalni, sposobni navduševanja drugih in biti iskrica za druge – vse, kar nam prikliče majhen kozarček vina! Potem lahko samo upamo, da se drugi ogrejejo ob naših dejanjih in da se nalezejo našega veselja do življenja. Božje kraljestvo, ki je že med nami in ki ga še vedno hrepeneče pričakujemo, lahko vidimo v znamenju vina. Kjer vzcveti življenje in kjer lahko začutimo moč in veselje, tam lahko že vidimo delček odrešenjskega časa. In takrat že ima Velika noč posledice za naše življenje – za nas in za druge.

Zadnja sprememba ( nedelja, 29. april 2018 )
 
4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega Pastirja, 22.4.2018
dobri_pastir.jpeg

Četrta velikonočna nedelja, imenovana tudi "nedelja dobrega Pastirja", se praznuje tudi kot nedelja poklicev. Blizu nam je tudi ekumenska misel današnjega dne, ki govori o različnih čredah, ki bi jih bilo potrebno zbrati.   

V starih časih so ljudje poznali prispodobo pastirja in črede, ki je bila pogosto prenesena na kralje in voditelje ljudstva. V judovskih spisih se je prispodoba pastirja uporabljala tudi za Boga. Bog se skozi celotno človeško zgodovino vedno znova izkaže kot pastir, ki je tu za vse. Iz te prispodobe je razviden hebrejski odnos z Bogom (Jahve = jaz sem ta, ki sem tu za vas). Kjer je stiska, vidijo pastirja kot odrešenika, kot tistega, ki je pripravljen biti tu za tiste, ki so v stiski in za njih delati, živeti, trpeti in, v najslabšem primeru, celo umreti. Ko se Jezus predstavlja za takšnega pastirja, in se ima s tem enakega Bogu pomeni to za verske voditelje ljudstva škandal, ki je enak bogoskrunstvu, hkrati pa jih spomni na to, da so zatajili v svoji nalogi kot pastirji svojega ljudstva. V najboljšem primeru jim lahko rečemo plačani hlapci, ne pa pastirji, ki s polno odgovornostjo skrbijo za svoje ovce. Plačani hlapec je tisti, ki je vedno v nevarnosti, da bi hotel voditi ljudi k odrešenju po lastnih merilih in se ni pripravljen podrediti višji avtoriteti.

Samo nekdo lahko pripelje ljudi do odrešenja: Kristus, Božji sin. Jezusova moč odrešenja, ki jo lahko vidimo v Petrovi roki na hromem, se želi razdati vsem ljudem. Na to nas spomni Jezusovo ime v svoji hebrejski obliki – Ješua (Jahve je rešitelj, pomočnik, zdravilec).

Kar velja za Jezusa in kar se govori o pastirstvu, velja v prenesenem pomenu tudi za vsakega izmed nas. Kot "Božji otroci", kot smo poimenovani v drugem berilu, imamo nalogo, da oznanjamo Božjo ljubezen na našem svetu. Dokler naše pastirstvo temelji na ljubečem odnosu s Kristusom in mu prepuščamo vodstvo, bomo nalogo, da krščanstvo prinesemo v svet, dobro izpolnjevali. Danes potrebujemo ozdravljenje bolj kot kadarkoli. Stare in nove bolezni, notranje in zunanje rane potrebujejo ozdravljenje, ozdravljenje, ki je veliko bolj stvar celostnega zdravja in iskanja življenjskega smisla. Vsako uspešno zdravljenje potrebuje zaupanje na eni strani in naklonjenost na drugi strani. – Kako pomembna naloga pastorale in pastirstva cerkve v celoti in vsakega posameznika!

Če resno vzamemo našo nalogo pastirjev, se ne smemo pritoževati čez pomanjkanje pastirjev in pomanjkanje poklicev. Veliko bolj se moramo vprašati – kaj lahko Bog pričakuje od mene glede na moje sposobnosti, kaj lahko doprinesem k širjenju Božjega kraljestva? Ali ravnam z drugimi na način, ki zdravi, ščiti in ki se zavzema za življenje? Ali mi uspe kot pastirju kaj doprinesti k približevanju razdeljene Kristusove cerkve? Ali se trudim, da bi spremenili nepravične ekonomske strukture, da bi se dobrine tega sveta pravično porazdeljevale med revne in bogate? Ali prispevam svoj delež podpore k razoroževanju, miru in ekološkim prizadevanjem? Ali je moje ravnanje bolj podobno ravnanju volkov, ki ne glede na izgube, na vseh življenjskih področjih izkoriščajo človeka in okolje? Iščemo dejanske odgovore...

Zadnja sprememba ( nedelja, 22. april 2018 )
 
3. VELIKONOČNA NEDELJA, 15.4.2018

V različnih obdobjih so bogoslovni učenjaki premišljevali in pisali o marsičem. Zanimalo jih je tudi, kakšna bodo naša telesa, ko bomo ob koncu sveta vstali, kakor izpovedujemo v Veri. Mnogi so menili, da bomo imeli vsi telesa ljudi, ki štejejo kakšnih trideset let, ko so na višku svoje moči. Skrbelo jih je tudi, ali bomo tudi po vstajenju moški in ženske, pa še marsikaj. Vse to so ugibanja, ki jih lahko imamo za bolj ali manj utemeljena ali pa tudi za prazno besedičenje. Drži pa, kar je zapisal apostol Pavel: da bo vstali in poveličani Kristus "z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega telesu svojega veličastva".

3_velikonocna.jpeg

Iz tega, kar so o Jezusovem poveličanem telesu po njegovem vstajenju zapisali evangelisti, lahko sklepamo, da bodo naša telesa po vstajenju na "poslednji dan" zgodovine človeštva nekaj izredno lepega. Zanje ne bodo več veljali zakoni prostora in časa, ki nas zdaj omejujejo. Kako bo to, ne vemo in naj nas niti ne skrbi. Skrbi pa naj nas nekaj drugega: naj bodo naša telesa, naše telesne moči, čuti in sposobnosti zvesto orodje duše, tega božjega ognja ljubezni, ki ga nosimo v sebi. Apostol Pavel nam kliče, naj imamo vedno pred očmi dejstvo, da so naša telesa Božje svetišče, tempelj, v katerem prebiva troedini Bog. Potem pristavlja: "Poveličujte torej Boga v svojem telesu!"

Zelo pogosto slišimo, da je telo "orodje duše". S tem orodjem delamo dobro ali slabo, oboje prihaja iz srca, iz središča naših namenov in volje. Kar smo se namenili ali hočemo storiti, pa storimo s pomočjo telesa. S tem Bogu dajemo čast ali mu jo jemljemo, prinašamo svetlobo in toploto ali pa temo in mraz sočloveku. Telo kot orodje je torej sodelavec ali sokrivec naših dejanj, zato bo deležno tudi plačila ali kazni. Lahko rečemo: naša poveličana in preobražena ali na veke zavržena in spačena telesa bodo naše oblačilo za večno bogoslužje hvale ali za sovraštvo. Z vsakim svojim dejanjem se pripravljamo na večno Božjo mašo, zato je prav vsako pomembno in usodno.

Kristusovo poveličano telo, s katerim se je po vstajenju večkrat prikazal svojim prijateljem, apostolom in učencem, je imelo vidne sledove ran na rokah, nogah in na srčni strani. Neverni Tomaž je položil svojo roko v poveličano rano Jezusove strani in izpovedal svojo vero: "Moj Gospod in moj Bog!" Jezusove poveličane rane so vidna sled njegove odrešilne ljubezni. Iz Jezusove prebodene strani je bila rojena Cerkev in vsi zakramenti, ki nas posvečujejo. To je simbolično nakazano z obredom maziljenja pri nekaterih zakramentih, posebej pri krstu in birmi. Če smo v življenju zvesti obljubam, danim pri prejemu teh zakramentov, če zvesto hodimo za Kristusom, ki je trpel, umrl in vstal za nas, da bi mi živeli novo življenje, potem se bodo ta neizbrisna znamenja, s katerimi smo bili zaznamovani, na veke svetila pred Bogom in bomo nanje ponosni. Če pa se bomo svojim obljubam izneverili, nas bodo znamenja zakramentov, ki smo jih prejeli, vso večnost žgala kot sramotna znamenja nezvestobe. Večkrat moramo razmišljati o tem!  

Zadnja sprememba ( nedelja, 15. april 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 883