OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Koncert trobilnega kvinteta TrobiNOVA
koncert_trobilni_kvintet.jpg
Zadnja sprememba ( četrtek, 04. junij 2015 )
 
Sveta Trojica

Razodeta Trojica


trojica_1.jpg
Mašna besedila od velikega tedna do danes so polna najpomembnejših podob iz naše vere. Podobe, ki nas ganejo, nam sežejo globoko v srce, nas presunejo in nas bogatijo. 
Morda niste opazili, da nam tudi razodevajo Sveto Trojico. Vse te zgodbe že dobro poznamo, vendar ali ste kdaj pomislili, da dejansko predstavljajo pot, po kateri so ljudje odkrili, da je v enem Bogu Trojica? Sprehodimo se v mislih skozi nedelje zadnjih tednov in imejmo pred očmi mašo današnje nedelje Svete Trojice.

Prva oseba Svete Trojice, češčena od vekomaj:
Cvetna nedelja: Mojzes je vzkliknil (današnje prvo berilo): »… ali se je kdaj zgodilo kaj tako velikega, ali se je kdaj slišalo kaj takega! Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz srede ognja, kakor si slišal ti, in ostalo živo?« Hebrejci so torej prva in najstarejša priča, da »je Gospod Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni!« V svojem trpljenju je Jezus zaslišal glas svojega Očeta iz srede nečesa, kar je bilo neizmerno strašnejše kot ogenj. Ali smo mi ljudstvo, ki je slišalo tak glas in ostalo živo?
Ne pozabimo, da je Jezus prosil Očeta, naj ga reši križa. Vse njegovo življenje je bilo pričevanje za tistega, ki ga je ljubeče klical Abba (Očka). Zdaj pa je »daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga« (Heb 5,7).

Druga oseba, Kristus, Maziljenec:
Veliki petek: pokornost do smrti. Jezusova prošnja na križu je bila uslišana, resnično je bil rešen žela smrti, s tem da se je pognal naravnost vanjo. Živel je od ljubezni, ki je ni mogoče ubiti, čeprav mu je bilo vzeto življenje.
Velika noč: prazen grob. Grob ni mogel biti past, v katero bi se ujela taka ljubezen. Jezus je vstal in pustil prazen grob za seboj. Ko se je prikazal učencem, kakor poroča današnji evangelij, so bili zmedena skupina. Mučili so jih dvomi, tudi ko so padli na tla pred njim. Tako kot mi, mar ne? Toda ljubezen je bila živa.

Tretja oseba, Bog Sveti Duh:
Vnebohod: odhaja s tega sveta. Gre nazaj k Očetu, iz katerega je izšel. Da bi pomagal svojim učencem, jim je prijazno razložil ves potek svojega življenja. Naročil jim je nekaj posebej važnega: kako mora na zemlji naprej živeti ljubezen, kako morajo oni iti ven, med ljudi in biti bivališče Boga na zemlji.
 
trojica_2.jpg
Binkošti. In kakor jim je rekel, je Jezusov Duh prišel živ vanje, se naselil v njihovih srcih in dušah, se z njimi in z nami združil tesneje kot smo mi združeni sami s seboj. Njegov lastni Duh diha v nas. Dih našega življenja mora biti na veke dih Kristusovega življenja. Sveti Duh, istoveten z Bogom in Kristusom, prihaja, da nas napravi za Božje otroke, ki so njegova prisotnost na tem svetu (današnje drugo berilo).

Veliki teden in velikonočni čas sta torej pokazala Cerkvi Božje obličje in razkrila ljubeče medsebojno vplivanje, interakcijo, ki predstavlja Trojico. Potihoma smo postali »dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom«. Kajti »če trpimo z njim, bomo z njim tudi poveličani« (drugo berilo).

Rastoča Cerkev ni odkrivala Svete Trojice s študijem teoloških knjig, ampak s tem, da jo je doživljala. Tudi mi delajmo tako.

Zadnja sprememba ( sobota, 30. maj 2015 )
 
Binkošti, 24.5.2015
binkosti_1.jpg
Pri maši na binkoštno nedeljo lahko kar vidimo ognjemete. V prvem berilu najdemo lep opis:  tega, kar se je dogajalo:
»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 
Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«

Ali ne bi bilo lepo, če bi mogli biti zraven? Si lahko predstavljate? Vendar ne pozabite, da gornje besede opisujejo mistično doživetje. Pisec pač ni mogel z običajnimi besedami opisati, kaj se je tem ljudem zgodilo, ker nikakor ni šlo za običajen dogodek. Tisto dogajanje je presegalo naravo. Mistiki na podoben način opisujejo svoja srečanja z Bogom. Tako oni kot pisec gornjega odlomka lahko le z nekimi primerjavami nakazujejo, kaj se je dogajalo.

Lahko bi rekel tudi tako: »Nekakšen zvok je prišel z neba, donelo je, uh … kaj bi rekel … donelo je kot veter! Ja, tako je bilo. Ni bilo sicer nobenega vetra, ampak če tako povem, je še najbližje. Potem pa še tisto, veste … a … videti je bilo kot jeziki, kot ognjeni jeziki. Pa dejansko sploh ni bil ogenj. V resnici tudi jezikov ni bilo. Toda prepričani smo, da je bil Sveti Duh, ki se je spustil na vsakogar izmed nas.«
Pa smo pri tem »pekočem« vprašanju: zakaj ti ali jaz ne bi mogla doživeti takega vstopa Svetega Duha? Zakaj ni zakramenta jezikov? Ali to pomeni, da nas ne napolnjuje Duh, kakor je napolnjeval tiste ljudi?

binkosti_2.jpg
Današnji verniki smo gotovo napolnjeni s Svetim Duhom. To je isti Duh, ki se je spustil na apostole in njihove tovariše. Vendar mi prejemamo ta dar na dosti manj dramatičen način. Že v Apostolskih delih 19, 1-8 lahko vidite, kako se je ta način razvijal: sv. Pavel je našel približno ducat učencev, ki še nikoli niso slišali o Svetem Duhu! Krstil jih je, »nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali.« To je bil pravi zakrament! Danes tudi mi pri krstu prejmemo Svetega Duha.

Zakaj ne prejmemo vsi daru prerokovanja in govorjenja v jezikih? Pavel čudovito obravnava to vprašanje v Prvem pismu Korinčanom, do pravega odgovora pa lahko pridemo tudi preprosto tako, da se zavemo, kakšna je resnična identiteta Svetega Duha, kaj Sveti Duh sploh je. Ne glede na vse darove, ki izvirajo iz njegove prisotnosti v vsakem izmed nas, je tisto bistveno, kar lahko povemo o Svetem Duhu, to, da je predvsem in samo Bog. Da. Tretja oseba Svete Trojice pride prebivat v nas, se naseli v nas. Vse drugo so le posledice te združitve.

Tako kot vse, kar je vsajeno globoko v nas, tudi Sveti Duh »rabi čas«, da doseže naše misli, naše besede in naša dejanja.  Kadarkoli odkrijemo v sebi drobec nesebične ljubezni ali veselja ali potrpežljivosti ali prijaznosti ali sposobnosti, da prenesemo stisko ali žalitve, kadar nas zamikata prijaznost ali skromnost, smo lahko prepričani, da v nas deluje Sveti Duh.

Te vrste dobre lastnosti so danes znamenja Svetega Duha, dosti močnejša znamenja kot viharni veter ali ognjeni jeziki.

Zadnja sprememba ( sobota, 23. maj 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 706