OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
31. NEDELJA med letom - ZAHVALNA, 4.11.2018

Nekoč je živel človek, ki si je iskreno prizadeval za sveto in  pobožno življenje. Odpravil se je k rabinu, da bi ga vprašal za svet. Učitelj se je razveselil njegove želje po svetem življenju ter ga je vprašal: »Kako pa si živel doslej? – »Mislim, da kar dobro,« je odvrnil mož. »Kaj misliš s tem, ko praviš dobro?« - »Nisem prekršil nobene zapovedi,« je dejal prizadeven človek. »Božjega imena nisem izgovarjal po nepotrebnem . Gospodovega dne nisem oskrunil z delom. Nisem žalil očeta in matere. Nikogar nisem ubil. Nisem varal žene. Nič nisem ukradel. Proti nobenemu nisem krivo pričal. Prav tako si nisem  poželel žene ali dobrin bližnjih ljudi.«

»Torej nisi prelomil nobene zapovedi?« je vprašal rabin. - »Tako je,« je ponosno odvrnil mož.. – »Pa si izpolnjeval zapovedi?« ga je vprašal učitelj. »Kako misliš?« je bil v zadregi obiskovalec.

»Mislim, če si slavil Gospodovo ime? Ali si posvečeval Gospodov dan? Si spoštoval starše? Ali si si prizadeval braniti in spoštovati človekovo življenje? Kdaj si svoji ženi zadnjič rekel, da jo imaš rad in kdaj si ji zadnjič priskočil na pomoč? Ali si delil svoje dobrine z ubogimi? Si se postavil v obrambo dobrega imena svojega bližnjega, ko so ga drugi obrekovali in žalili? Kdaj si se zadnjič pozanimal kako gre tvojemu sosedu ali sodelavcu ter si bližnjemu priskočil na pomoč?«

Mož je bil presenečen. Toda začel je premišljevati o učiteljevih neprijetnih besedah. Spoznal je, da se je samo izogibal prestopkov. Ko je dalje premišljeval, se je začudil, koliko ljudi razmišlja podobno. Rabin pa mu je odprl nov pogled na izpolnjevanje zapovedi in  na to, kar je dobro. Do obiska pri učitelju je imel na zapovedi negativen pogled: »Ne stori tega! Ne delaj onega!« Rabin pa mu je ponudil pozitiven pogled. S tem mu je dal boljši »kompas«, ki mu bo kazal pot v življenju.

Tudi mi smo v nevarnosti, da ravnamo tako kot ta človek. Če gledamo na zapovedi na negativen način, bomo pristali na minimalizmu – delali bomo samo tisto, kaj nujno moramo. Čisto drugače bomo ravnali, če na zapovedi gledamo pozitivno. Izpolnjevanje zapovedi mora temeljiti na ljubezni, ne na strahu. Ne izpolnjujemo zapovedi zato, da bi nas Bog ljubil, ampak zato, ker nas Bog ljubi.

31_med_letom.jpeg

Kristjan ima pravzaprav samo eno zapoved – zapoved ljubezni. Jezus je namreč v  današnjem evangeliju farizeju na vprašanje, katera je največja zapoved, takole odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem.« Potem pa nadaljeval: »To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi  svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37-40). »Največja zapoved ljubezni« ne odpravlja desetih božjih zapovedi, pač pa nam pomaga, da jih izpolnjujemo pravilno in globlje, skratka – celostno in popolnoma, kar pravzaprav pomeni »s srcem«.

Izpolnjevanje božjih zapovedi v duhu ljubezni nam bo omogočilo, da ne bomo samo »legalistično« izpolnjevali zapovedi in da bomo prišli pred Boga bolje pripravljeni kot neki človek, ki se je po smrti znašel pred Bogom, mu pokazal svoje roke ter dejal: »Gospod, poglej, moje roke so čiste!« In Bog mu je odgovoril: »Res je, popolnoma so čiste, so pa tudi popolnoma prazne!«

Zadnja sprememba ( nedelja, 04. november 2018 )
 
30. NEDELJA med letom, 28.10.2018

Ključna beseda današnjega evangelija bi bila lahko "sprememba" – v preprosto povedani zgodbi o odrešenju vidimo, kako se skoraj propadlo življenje spremeni v novo moč, kako Človek ponovno dobi življenjsko priložnost, oziroma, kako se težko življenje spremeni v "življenje v polnosti". To se lahko zgodi, ker že na samem začetku obstaja pogum, ki se zoperstavi kakršnemu koli malodušju, ter vera in zaupanje, ki premaga kakršne koli težave.

Slep berač vzame usodo v svoje roke in s svojim glasnim in vztrajnim prosjačenjem navkljub nasprotovanju in zaničevanju množice pritegne Jezusovo pozornost. Če pogledamo podrobnosti te zgodbe, se lahko naučimo tistih korakov in pogojev, ki so nujno pomembni za vsak proces ozdravljenja.

30_med_letom.jpeg

Najprej opazimo, da se Bartimej z vse močnejšim vpitjem odziva na nasprotovanje množice. Ko hrepenimo po ozdravitvi naših ran, ne moremo klicati k Bogu dovolj glasno, ne glede na to, kaj si o nas mislijo drugi. Sedeči Bartimej lahko predstavlja prispodobo "prizemljenosti"; na začetku je pomembno, da se prizemlji, s čimer postane odprt in dovzeten za spoznanje, da

prihaja nekdo, ki ima sposobnost, da ga ozdravi. A vendar potrebuje v trenutku, ko začuti svojo priložnost, tudi pripravljenost, da se dvigne s tal in odvrže ves tisti balast, ki ga je do sedaj omejeval, slikovito opisan s plaščem. Zatem je pomembno, da ozavesti, kaj pričakuje od Jezusa – zato potrebuje pogum in odprtost, da spregovori o svoji bolezni in se sooči s svojo bolečino. In nenazadnje potrebuje tudi vero, da ga Jezus resnično lahko ozdravi. Poleg tega se Bartimejeva vera navkljub množici, ki ga je želela utišati, okrepi, ko ga tisti, ki so podpirali njegovo zaupanje v Jezusa ob Njegovem klicu vzpodbudijo: "Le pogum, vstani, kliče te!"

"Le pogum!" To so tudi Jezusove besede Petru, ki skuša hoditi po vodi. "Upaj si!" piše v prevodu, ki se skuša čim bolj približati originalnemu grškemu besedilu. Te besede nas želijo navdati s pogumom in nam vliti moči z zavedanjem, da je iz vsake na videz brezizhodne situacije možen izhod, četudi ga na začetku še ne vidimo.

"Vstani!" pravijo ljudje. Vsaka zgodba o ozdravljenju je tveganje. Tako kot je potrebno imeti od vsega začetka vero, moramo biti tudi samoiniciativni, da odvržemo plašč nezaupanja, dvoma in malodušja. Celostno ozdravljenje se lahko zgodi samo tam, kjer ljudje odvržejo svoje spone in krivdo, stojijo pokončno in si upajo tvegati nov začetek.

"Kliče te!" Bartimeju tudi o tej poklicanosti v Božjo bližino povedo drugi. Kako pomembno je, da drug drugemu pritrdimo, da smo poklicani v bližino in navzočnost Boga, ki si resnično želi našega ozdravljenja in nam ga je pripravljen tudi podariti! To je ena izmed naših najpomembnejših nalog, ki jih imamo kot Kristjani, da izkazujemo zanimanje drug za drugega, se vživimo v življenjske težave drugih ljudi in skupaj delamo na premagovanju tistega, kar otežuje človeško življenje. Pri tem pa ni naša naloga, da sami rešimo svet. Naša naloga je narediti nujne in izvedljive korake. Dokončno ozdravljenje in odrešitev je Božje darilo. V upanju in zaupanju naredi Bartimej prvi korak, v veri, da bo Bog naredil zadnji korak.

Zadnja sprememba ( sobota, 27. oktober 2018 )
 
29. NEDELJA med letom, 21.10.2018

Začetek prvega berila je morda težko razumeti. Bog namreč pravi, da mu je bilo "po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo". Jezus pa po drugi strani zahteva od svojih učencev, da postanejo služabniki vsem.

Ali je Bog resnično Bog, ki se veseli našega trpljenja? Ali se moramo kot verniki ponižati in dovoliti, da hodijo po nas?

Ne, vsekakor ne. To bi bil sadističen, vase zagledan Bog, ki mu je pomembna samo oblast in ki bi mu bilo v veselje naše trpljenje. A vendar je on Bog, ki kliče in po-kliče. In da bi lahko sledili tej poklicanosti, to pomeni težave, trpljenje in smrt. To pa ne zaradi Boga, temveč zaradi mnogih nasprotujočih si sil tega sveta. 

29_med_letom.jpeg

Pri novem Božjem svetu, ki temelji na pravičnosti in miru, imajo prednost tisti ljudje, ki se po Jezusovem zgledu ne bojijo trpljenja in smrti ("keliha, ki ga bom izpil").

Pot k novemu svetu pomeni plavanje proti toku. To pa pomeni – dajati, ko ves svet hlepi po imeti; biti neoborožen nasproti oboroženemu; občutiti sočutje v svetu, ki je neusmiljen in ki ga zanima samo lastna korist; biti luč tam, kjer je vse v temi in kjer se zdi, da bo vse zapadlo v brezup; dajati upanje kljub dejstvu, da bi bilo veliko bolj smiselno obupati…

Naša poklicanost je lahko poleg tega, da je boleča in naporna, tudi tvegana. Da plavamo proti toku, kar je zelo neprijetno, nam zagotovo ne bo prineslo odobravanja. To smo videli že, ko je Jezus hodil svojo lastno pot. Odpor sveta do vseh, ki mu sledijo, je lahko zelo nazoren ali pa zelo subtilen, čemur so pravi Kristjani vedno znova izpostavljeni. Zaradi tega potrebujemo tudi drug drugega, da se vzajemno bodrimo v veri v nov Božji svet.

Sedeti na njegovi desni ali njegovi levi vsekakor ni preprosto, saj obe strani predstavljata križ tudi nam. Iluziji, da je možno zasesti te strani brez "keliha", so podlegli že Zebedejeva sinova (in tudi drugi učenci).

Jezusove besede in njegovo življenje odražajo njegovo najglobljo željo – biti tu za nas. Kdor mu želi slediti, je lahko njegov učenec samo, če ga prevzame Jezusovo poslanstvo "biti tu za druge". To pomeni, da pozabimo na lastne želje in predstave, celo na upravičene zahteve in sprejmemo tudi kakšne udarce, da bi drugim olajšali trpljenje.

Edino, o čemer smo lahko gotovi na naši poti, je Kristusova solidarnost, ki pa vsekakor sega vse do smrti in še naprej.

In s tem se ponovno sklene krog do prvega berila. Ne, Bogu ni všeč, da vidi svojega hlapca trpeti. Ampak ga spremlja sočutno in neutrudno na njegovi poti, vse do dokončnega, večnega življenja v polnosti, ki je opisan v prispodobah Stare zaveze s pojmi potomstvo, dolgo življenje, sitost in gledanje svetlobe. 

Iz izkušnje, da Bog tako ravna z nami – z ljubeznijo, nas podpira in nam je v rešitev – lahko naša predanost do drugih, tista predanost, ki je najgloblje bistvo ljubezni, raste.

Zadnja sprememba ( nedelja, 21. oktober 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 910