OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
28. nedelja med letom (Mr 10, 17-27) – B (11. 10. 2015)
Vsi občutimo potrebo po varnosti. Tudi mladi bogataš. Za svoje zemeljsko življenje ima poskrbljeno s svojim bogastvom, kar je bilo povrh vsega tudi znamenje dobrohotnosti Boga v judovstvu. Poskrbel pa je tudi za Onostranstvo – vse od mladosti naprej je sledil vsem zapovedim. Sedaj pa bi želel slišati še neke vrste dokončno zagotovilo glede prihodnosti. 

28_med_letom_1.jpg
A vendar mu Jezus razblini vsakršno prepričanje o varnosti. Lastnina nam ne daje varnosti kakor tudi ne smisla ali identitete, četudi bi to verjeli. Jezus želi, da mu sledimo brezpogojno, odprto in v navidezni negotovosti, zgolj v zaupanju v Boga in ne v lastnino in uspeh.

Slediti Jezusu pomeni spremembo mišljenja. Jezus nam želi odpreti oči za spoznanje, da nimamo pravice zahtevati (od Boga) nagrade za naša dobra dejanja, ali pa da nam nekaj pripada, temveč da smo dobili življenje v dar, da bi ga kot takega s hvaležnostjo prepoznali in ga posredovali naprej. 

Ta način mišljenja nas vodi k neke vrste notranji nezahtevnosti – manj kot vztrajamo na tem, o čemer smo prepričani, da nam pripada, toliko bolj smo svobodni in hvaležni. 

Nezahteven je resnično svoboden človek, ki ve, da je vse prehodno in da resničnih vrednot nikakor ni možno kupiti…

V prvem berilu so naštete zelo privlačne stvari – dragi kamni, zlato in srebro, zdravje in lepota; in vendar da pisec tega berila pred vsemi temi stvarmi prednost modrosti, za katero prosi pred Bogom. Kajti vse ostale stvari so minljive. 

Modrost, ki je podarjena prosečemu, pa je v nasprotju s tem, več kot zgolj znanje in intelekt. Modrost je tudi skupek vseh življenjskih izkušenj, vse, kar nam pomaga krmariti skozi življenje.
 
28_med_letom_2.jpg
Dejansko je to Božje znamenje in je čisto nekaj drugega kot iznajdljivost, ki človeka pripelje do  bogastva.

Resnično moder človek se veseli doseženega, a ne čuti potrebe, da bi moral to obdržati. Brez strahu lahko vse razda in se skuša osvoboditi vseh odvisnosti – nato z odprtimi in praznimi rokami stoji pred Bogom, da bi videl vse stvari z Božjimi očmi in dovoli, da se njegova skodelica napolni z Bogom. 

Novo lahko nastaja postopoma s postopnim opuščanjem vseh prepričanj o nezmotljivosti, z opuščanjem vseh primerjav, vseh hotenj, v tveganju negotovosti. Le kdor razda, kar ima, bo lahko spoznal novo in bo lahko doživel večjo življenjsko polnost.

"Živi, kakor bi si želel, da bi živel, ko boš na smrtni postelji." (Christian Fürchtegott Gellert)
Zadnja sprememba ( sobota, 10. oktober 2015 )
 
Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška

Biti v blagoslov  

 

Dragi bratje in sestre, 
naj vam Gospod da svoj mir!

 

Danes je praznik sv. Frančiška in zato priložnost, da nam ta Božji trubadur, ob katerem se navdušujemo, ponovno spregovori z novostjo in svežino svoje svetosti. Sveti Frančišek je k ljudem prihajal kot blagoslov. Vsak, ki ga je srečal in poslušal, je doživel druženje z njim in njegovo govorjenje kot dotik Boga, kot blagoslov.

Po zgledu tega Frančiškovega pristopa vam pišem pismo v želji, da nad vas prikličem božji blagoslov. Najprej nad vas bratje, ki se posvečujete s svojim redovnim življenjem v Sloveniji, blagoslova želim bratom v Ameriki, ki delujejo v Združenih državah Amerike in v Francoski Gvajani, ter bratom v Avstraliji, še prav posebej pa bolnim in ostarelim bratom.

Bratje, naj vas Gospod varuje, obrne naj svoje obličje k vam in vam da svoj mir! Slovesno praznujte današnji god sv. Frančiška, da se ob praznovanju prebudi v vas hvaležnost za poklicanost in prvotni ideal redovnega življenja.

Sveti Frančišek je izbral Boga za svojega Očeta, Cerkev pa si je izbral za svojo mater. Očaran je bil nad Kristusom, v isti meri pa je bil očaran tudi nad Cerkvijo, ki je Kristusovo skrivnostno telo. Cerkev je zgodba ljubezni. Je lepa, sveta, grešna, a čeprav taka, jo je sv. Frančišek neizmerno ljubil.

Bratje in sestre, želim vas blagosloviti s to Frančiškovo ljubeznijo do Cerkve, saj nam samo ta ljubezen združena z močno vero podari spoznanje, da smo vsi ena družina, da je Cerkev naša mati in ne zgolj nekakšna organizatorka našega življenja. Ne administratorki, ampak materi verjamemo, ko reče: "Ti si moj ljubljeni otrok, nad teboj imam veselje!" (Mt 3, 17). Cerkev te besede vsakemu izmed nas ljubeče izgovarja tudi danes, ko z milino in predanostjo zatrjuje: "Človek je pot Cerkve!"

Zadnja sprememba ( nedelja, 04. oktober 2015 )
Preberite več...
 
27. nedelja med letom – FRANČIŠKOVA nedelja (Mr 10, 2-12) - B
Ko Sveto pismo že na začetku poudari, da za človeka ni dobro, da je sam, s tem nagovori vsakega izmed nas – vsak delček našega bistva kliče po drugem, po družbi, preko katere in v kateri se popolnoma izoblikujemo v nas same. Tako je dobro in tako hoče Bog. 

Najbolj globok odnos je zveza med možem in ženo. Ta najbolj intimna povezava je osnovni princip stvarjenja in je utemeljena v radikalni Božji ljubezni in Njegovi neomajni zvestobi do nas ljudi. 
 
27_med_letom.png
Prva Mojzesova knjiga že na začetku opiše ta osnovni princip v čudoviti pripovedi o stvarjenju. V nasprotju z marsikaterimi patriarhalnimi predstavami lahko razumemo ravno pripoved o stvarjenju Človeka kot prispodobo za enakopravnost med možem in ženo – Bog ne vzame dela noge, da bi mož gospodoval ženi, prav tako ne vzame koščka glave, da bi bila žena nad možem; temveč vzame rebro, da bi bila žena enakopravna in enakovredna svojemu možu in da bi bila mož in žena drug drugemu partnerja ter da bi si bila drug drugemu v oporo, kakršno drugi potrebuje. 
Kako čudovita prispodoba za to globoko razmerje, ki ga podarja Bog! 

A vendar je to razmerje (če ga gledamo iz čisto človeškega vidika) vse od začetka ogroženo v svoji trajnosti. Tudi ta izkušnja je stara toliko kot človeštvo samo, poizkusi, da bi našli zadovoljivo rešitev te problematike pa prav tako. 

Eden izmed teh poizkusov je bilo ločitveno pismo iz Stare zaveze, ki ga omenjajo farizeji. Sprva je bilo mišljeno kot pismo zaščite za ženske, ki z njim ni mogla biti več odpravljena brez vsega, a je tekom časa postalo pismo, s katerim se je lahko mož "znebil" žene. 

Jezus pa se ne spusti na nivo farizejev. Zanj ni odločilno: "Kaj je dovoljeno?", temveč "Kaj želi Bog?". Jezus ljudem pokaže bistveno – pripadnost moža in žene drug drugemu, kar je želel Bog za nas ljudi že od samega začetka, in je hkrati prispodoba odnosa med Bogom in ljudmi. Vprašanje "Ali je možu dovoljeno odsloviti ženo?" lahko postavi le tisti, ki tega ne razume. 

Mož in žena sta ustvarjena drug za drugega, dana drug drugemu, da bi postala eno. Njun odnos ni nekaj zunanjega, temveč je zakoreninjen v njuno bistvo. 

To pozitivno osnovno sporočilo je eno, izkušnja vsakodnevnih človeških porazov in spopadanje z njimi pa je nekaj drugega. Na začetku je poudarek na idealu in ne na življenjskih okoliščinah resničnih ljudi, skupaj z vsemi njihovimi posebnostmi, omejitvami in pomanjkljivostmi. 

Nimamo pravice soditi ljudi, ki jim je razpadel zakon. V primeru propadlih zakonov smo postavljeni pred pomembno nalogo, ki jo lahko rešimo na zelo individualne in kreativne načine – kako pomagati prizadetim in ranjenim ljudem in jim pokazati Božjo zvestobo in ljubezen in ne zgolj neke nove oblike trdosrčnosti. 

In da bi v vseh težkih in mučnih trenutkih mnogim uspelo izžarevati Božjo ljubezen in zvestobo v svojih odnosih!
Zadnja sprememba ( sobota, 03. oktober 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 65 - 72 od 725