OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
1. ADVENTNA NEDELJA, 3.12.2017

"Odpri vendar nebo in pridi dol!" v hrepenečem in upanja polnem klicu iz prvega berila odzvanja Izraelovo priznanje lastne krivde in nezvestobe. Šele po uvidenju lastnega poraza, z izkušnjo navidezne oddaljenosti Boga, s poslovitvijo od tradicionalnih predstav o Bogu, ko je bil razdejan Jeruzalem in z notranjim odpuščanjem, lahko Izraelsko ljudstvo znova najde svojo identiteto in se osvobodi za izkušnjo novega.

"Odpri vendar nebo in pridi dol!" Izraelove izkušnje nam tudi danes niso tuje. Če se ob začetku adventa uglasimo s tem Izraelovim klicem, potem smo v vednosti in izkušnji, da nam je Božje kraljestvo in njegovo odrešenje po eni strani sicer že darovano, sami pa smo še vedno notranje razpeti med večnim že in še ne. Kristjani smo ljudje vmesnega časa, vendar imamo gotovost in Božje zagotovilo brezpogojne zvestobe in odrešitve. To, kar nam je Bog po Jezusu in v njem podaril, tega ni mogoče več zbrisati s sveta. In vendar še nismo na cilju. V našem življenju je še toliko neuspeha, toliko krivde, toliko negotovosti...

Advent nam govori o vsem tem hkrati: o tistem Bogu, ki se nam je na nepredstavljiv način že približal v Jezusu Kristusu, o tistem Bogu, ki nas spremlja na življenjski poti in o tistem Bogu, ki bo znova prišel ob koncu sveta. Spomin na preteklost nam lahko pri tem daje moč in nas podpira, da smo lahko danes polni zaupanja in odgovornosti na poti proti tisti prihodnosti, v kateri bo Bog izpolnil vse naše sanje.

1_adventna.jpeg

Naša življenjska pot je sicer usmerjena v prihodnost, a to je prihodnost zunaj našega občutka za prostor in čas. V katero "prihodnost" se bomo usmerili, določamo tu in zdaj. Dokončni Kristusov prihod, njegov "advent" ni tako zelo vprašanje določenega trenutka Kristusovega prihoda, ("zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori"), temveč bolj vprašanje o tem, katero življenjsko držo zavzamemo z vidika tega pričakovanega prihoda.

"Bodite budni" – s to besedo nas Jezus opozarja, da naj se zavedamo svoje odgovornosti za sedanjost in da naj prepoznamo dokončni pomen, ki ga ima vsak trenutek naše celotne življenjske zgodbe. "Bodite budni – bodite pazljivi, da svojega življenja ne prespite", bi tudi lahko rekli. Vsaka ura našega življenja prinaša s seboj izziv, da sprejmemo odločitve.

Sprejmímo jih skrbno, saj si s tem oblikujemo prihodnost, ki nam bo v obsodbo ali v blagoslov, pri tem pa ne pozabímo, da je prihodnost navsezadnje neznana in onkraj vseh človeških načrtov. Biti buden pomeni, zaznati to notranjo razpetost in vzdržati – odgovorno načrtovati in oblikovati svoje življenje, in hkrati ostati notranje svoboden.

Advent je vsakoletni spomin, po katerem dovolimo Bogu, da "pride" v naše življenje.

Zadnja sprememba ( nedelja, 03. december 2017 )
 
34. nedelja med letom, 26.11.2017

 JEZUS KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

jezuskralj.png

»Ko pride Sin človekov! (Mt25,31). Svet se ne bo končal s tako ali drugačno katastrofo, ampak s prihodom Sina človekovega. Kar je napovedal, se je tudi zgodilo: napovedal je trpljenje in je trpel, nasilno smrt in je umrl, a tudi vstajenje in je vstal! Brez strahu zaupajmo v njegovo besedo, ker bo prišel po nas. 

Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: »Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel  iskat!« Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, seje zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti, a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamniti blok ter zaslišal sinov glas: »Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi obljubil: 'Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat.' In res si prišel, oči!« (Zgodbe za srečo v družini, 40)

V prvem berilu beremo, da bo Gospod »skrbel za svoje ovce in jih poiskal« (Ezk 34,11). Glagol poiskati se kar trikrat ponovi. Kristus nas bo poiskal tudi tam, kamor smo se razkropili »oblačnega in temnega dne« (12).  Gotovo pride po nas. V tem je naše upanje in razlog za naše prizadevanje v dobrem ter vzrok našega darovanja za druge. Kristjan si mora ponavljati, da bo najlepše šele prišlo. Pričakujem življenja v prihodnjem veku. Prepričan sem, da je moje življenje v božjih rokah in bom nekega dne zagledal božje obličje. Profesor Ivan Dolenc je potem, ko je bil po krivici zaprt, ko so mu vzeli vse premoženje in je ostal brez pravic, ob koncu svojih spominov zapisal: »Kljub temu je življenje že tukaj lepo in sladi nam ga upanje, da bo po smrti še lepše« (Moje življenje, 175). Iz tega upanja so živeli mučenci, ki so šli prepevaje v mučeniško smrt. Ignacij Antiohijski je pisal kristjanom, ki niso hoteli, da bi umrl mučeniške smrti: »Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža! Prizanesite mi bratje! Ne branite mi priti v življenje.«

Pričakovanje Kristusovega prihoda pa v nas odpira vprašanje, kaj nas bo vprašal, ko ga bomo uzrli. Na to nam Kristus odgovarja v današnjem evangeliju, ko pred nami razgrne snov »zaključnega izpita«: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti« (35). Kristus pove, da bo zadnji izpit iz ljubezni. Ni dovolj pozitivno misliti, da bomo smeli pred Boga. Zanimalo ga bo, kaj smo dobrega storili svojim bližnjim. Še enkrat bo potrdil svoje besede: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod', ampak kdor uresničuje volje mojega Očeta (Mt 7,21). Ne bo nas vprašal o naših dobrih sklepih ali obljubah, ampak po naših dobrih dejanjih. Ne bo nas vprašal po veri, saj je »vera brez del mrtva« (Jak 2,17). Vprašal nas bo po dejavni »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). Kajti »če ne bi imel ljubezni, nisem nič« 1 Kor 13,2). 

Zadnja sprememba ( nedelja, 26. november 2017 )
 
33. nedelja med letom, 19.11.2017

NAJLEPŠI DAR JE DAR ZA DRUGE

Zgodba pripoveduje o kralju, ki je modro vladal. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim povedal da se odpravlja na dolgo pot: gre v oddaljen samostan, kjer se bo posvetil molitvi. V njegovi odsotnosti bodo morale one vladati. Preden je odšel, je vsaki hčerki podaril pšenično zrno. Prav hčerka je odšla v svojo sobo, zrno zavila v zlat trak in ga vsak dan občudovala. Druga ga je shranila v leseno škatlico, tretja pa si je dejala, da je zrno enako drugim in ga je vrgla proč. Najmlajša hčerka je premišljevala, kaj naj stori z zrnom. Hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta ni vrnil. Ob vrnitvi jim je kralj rekel, naj mu pokažejo zrno, ki jim ga izročil. Tri so mu prinesla svoja zrna – tretja je iz shrambe celo prinesla drugo zrno. Najmlajša pa daru ni mogla vrniti očetu. Zanimalo ga je, kam ga je dala. »Dolgo sem premišljevala, preden sem odkrila, da je zrno seme, ki lahko rodi klas. Potem sem ga vsejala in sledila je žetev.« Nato je peljala očeta in mu pokazala žitno polje, ki je zraslo iz tega zrna in je bilo tako veliko, da bi lahko nasitila prebivalce kraljestva. Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je ljubeče dejal.

Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najbolje izkoristila dar, ki ji ga je dal: iz očetovega daru je naredila dar za druge. (Zgodbe s srcem).

33_med_letom.jpeg

Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govori o gospodarju, ki je dal služabnikom denar, talente. Vsak Človek ima sposobnosti, saj zna vsakdo od nas nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog in nas vprašal, naj povemo, kako smo talente izkoristili? Gotovo bi znali povedati, da smo izkoristili ta talent tako, da smo se šolali, da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili premoženje, celo bogastvo9 ali da smo si z njim pridobili slavo in kariero. Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico na »razstavo«: »Občudujte moj talent!« A od tega zrna ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Dar, ki smo ga prejeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo in postavimo v občudovanje ljudem.

Žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, ki je zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli z darom življenja. Svoje bivanje čutijo kot nekoristno in nesmiselno.

Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo izkoristili darove in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi žitnimi zrni se bodo mnogi nasitili.

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. november 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 849