OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
1. adventna nedelja, 27.11.2016

PRIČAKUJMO BOGA Z DOBRIMI DELI

Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,,37-44

1_adventna.jpeg 

V nekem samostanu stvari niso šle, kot bi bilo treba. V bratih ni bilo navdušenja in svojih dolžnosti niso opravljali vestno, molili so površno. Mladi se niso več odločali za redovno življenje. Nedaleč od samostana je živel puščavnik. Živel je sam, veliko je molil in ljudje so govorili o njem, da je pravi svetnik. Predstojnik samostana se je zato odpravil k njemu, da bi se z njim pogovoril. Potem ko mu je opat razložil težave v samostanu, mu je sveti mož svetoval: »Reci bratom v samostanu, da med vami živi Mesija, Odrešenik!«

Opat ni mogel verjeti povedanemu,a komaj se je vrnil v samostan, je sklical brate in jim povedal novico. Tudi bratom je vzelo sapo. Od tega dne se je življenje v samostanu spremenilo. Vsakdo je bil z drugim prijazen in je premagoval svojo hudobijo ter želel biti ljubezniv do drugega misleč, da je morda njegov sobrat v samostanu odrešenik. Kmalu je glas o krepostnem življenju v samostanu šel naokoli in ljudje so začeli prihajati k njim. Številni so se odločili za življenje v samostanu. Življenje se je vrnilo v samostan in veselje je zavladalo med brati. (Zgodbe za srečo v družini, 83).

»Zato bodite tudi v pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Mt 23-44). Nas opominja Jezus v evangeliju prve adventne nedelje in tako poudari, naj bomo pripravljeni, kajti ko ne pričakujemo, ter v človeku in v razmerah, ko najmanj mislimo, bo prišel Sin človekov in nas obiskal.

Tudi nam se Bog približuje v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem delu in rednih obveznostih, v enoličnih opravilih in dnevnih in dolžnostih, v redni molitvi in v ljubezni do bližnjih. Pavel govori, da je pomembno, da ver živimo sredi vsakdanjega življenja. »Živimo pošteno, ne v požrešnosti in popivanju, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa« (Rim 13,13-14). Bratje v samostanu si niso mogli predstavljali, da bi bil med njimi Odrešenik. Puščavnik pa jih je opozoril, da se nam v človeku, ki je božja podoba, bliža Bog, in da so vse ure ter dnevi lepi, ker so vsi od Gospoda. Sveti mož je bratom hotel povedati, da Bog prihaja k nam nevsiljivo in tiho, brez hrupa.

Bratje so osupnili, ko so zvedeli, da Bog prihaja k njim po bližnjem in sredi vsakdanjih opravil. Ljudje običajno pričakujejo Odrešenika v izrednih dogodkih ali v izrednih doživetjih. Na to nevarnost opozarja tudi Jezus v evangeliju, ko navede dneve v času Noeta. Še malo časa pred potopom so ljudje živeli brezskrbno in niso »ničesar slutili« (39). Pogubilo jih je napačno prepričanje, da bo Bog prišel v izjemnih dogodkih in doživetjih ter se niso spreobrnili. Podobno napačno prepričanje lahko opažamo pri dveh vrstah ljudi. Prvi hlastajo po posebnih doživetjih, zanemarjajo pa srečanje z Bogom v vsakdanjih opravilih. Drugi trdijo, da bodo verjeli v Boga, če bodo videli kakšen velik čudež ali kakšen nenavaden dogodek. Žal pa se ne prvi ne drugi ne spreobrnejo, ker teh dogodkov noče biti ali pa jih oni nočejo videti. Kristus nas zato vabi, naj bomo budni (42) in naj odkrivamo božjo navzočnost v vsakdanjosti.

dobra_dela.jpeg

V glavni prošnji prosimo, da bi »prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli«. Danes sklepamo teden Karitas - izrazimo svojo vero v Kristusa tako, da mu bomo šli tudi mi naproti z dobrimi deli.

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 28. november 2016 )
 
PRAZNIK KRISTUSA KRALJA

2 Sam 5,1-3; Kol 1,12-20; Lk 23, 35-43

kristus_kralj.jpeg

S praznikom Kristusa Kralj, ki ga je vpeljal leta 1926 papež Pij XI., zaključujemo cerkveno leto. S tem Cerkev želi ponovno poudariti resnico, ki nam jo apostol Pavel razodeva v berilu: »On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva; v njem je namreč bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj.« (Kol 1,15-16).

V zakotni Galileji je Jezus prvič razodel svoje veličastvo, ko je spremenil vodo v vino. V Galileji je tudi začel oznanjati svoje veselo oznanilo: ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč. Vino na svatbi, luč v temi, tako vidijo evangelisti Jezusa javno nastopiti v Galileji. Sporočilo, ki Jezusa oznanja, lahko povzamemo z besedo »božje kraljestvo« Od tedaj je Jezus začel oznanjati: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se kje približalo.« (Mt 4,17).

V današnjih razmerah bi mogel kdo besedo »kralj, kraljestvo« povezati s kakšnim proti ljudskim monarhom, toda v pomenu »kraljevske« oblasti Kristusa ni nič takega. Kaj sploh pomeni Kristusovo kraljestvo? V Kristusovem kraljevanju gre za službo ljudem, in sicer za službo do smrti. V slavo svojega kraljestva je šel tudi Kristus, ki je bil pokoren do smrti in bil zaradi tega od Očeta poveličan. Gre za tisto kraljestvo, v katerem nas Gospod posadi za mizo, se opaše in nam streže. 

kristus_kralj-2.jpeg

Jezusovi sodobniki njegovega kraljestva niso sprejeli. V tako težko in dolgo pričakovanem hrepenenju po kraljestvu, ki so ga preroki že od zdavnaj napovedovali, so si ustvarili čisto drugačno podobo kraljestva, ki naj bi ga Mesija prinesel, da niso verjeli Jezusu, ki je oznanjal, da je božje kraljestvo že prišlo, »je že med nami« i n zato so križali svojega kralja, Gospoda veličastva. V svojih prilikah, da je nebeško kraljestvo podobno kvasu, gorčičnemu zrnu ..., jim je sicer stalno poudarjal, da on ni tak kralj kakor svetni vladarji tistega časa, in zato se je vedno umikal ljudem, če so ga hoteli postaviti za kralja. Niso razumeli, da je namen Kristusovega kraljevanja časna in večna sreča tistih, ki so mu zvesti. Apostol Pavel v pismu Rimljanom lepo pravi: »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Ko pravi Jezus: »Iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo se vam bo navrglo,« hoče povedati, da ga moramo iskati, iskati njegovo pravičnost in iskati Kristusa, njemu služiti se pa pravi kraljevati.

Cerkev je med nami živeči Kristus, Kristus, ki se je odpovedal oblasti sile, da more izvrševati oblast ljubezni. Po tej oblasti se mora oblikovati vsaka druga oblast v krščanstvu. Zelo pomembna naloga vsakega kristjana je v tem, da se ne da vplivati od slabih zgledov in tudi državnih zakonov, ki so v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi. Samo te nas usmerjajo na tisti poti, ki nas vodi v končno Božje kraljestvo.

Da bi ostali zvesti Kristusu in da bi tako z njim duhovno kraljevali na zemlji, potem pa v večni sreči v nebesih, prosimo kakor nas je naučil Kristus v molitvi Očenaša: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«.    

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. november 2016 )
 
33. nedelja med letom, 13.11.2016

BOŽJA LJUBEZEN JE OGENJ

Mal 3,19-20a; 2 Tes 3,7-12; Lk 21,5-19
bozja_ljubezen.png

Na začetku tega razmišljanja ob Božji besedi 33. nedelje med letom se ustavimo ob besedilu speva, ki ga pojejo mladi na raznih srečanjih po svetu: »Blizu je Bog, prihaja k nam. Blizu je Bog, čakaj nanj!« Zdi se mi, da ta preprost spev vsebuje dve pomembni vsebini: bližino Boga in njegov prihod. Bližina Boga vsemu stvarstvu in neizogibnost njegovega prihoda ob poslednjem dnevu zgodovine sveta sta namreč dejstvi, ki naj bi globoko zaznamovali naše vsakdanje življenje.

Kakšno naj bo to naše pričakovanje? Iz drugega pisma apostola Pavla Tesaloničanom lahko sklepamo predvsem, kako naj ne pričakujemo Gospodovega drugega prihoda. Zdi se namreč,  da so verniki v eni prvih krščanskih skupnosti v Tesalonikah iz Jezusovih govorov  ob koncu sveta naredili napačen sklep: nesmiselno se je truditi, nesmiselno je delati in pridelovati, kajti vse mineva. Bolje je živeti iz dneva v dan in ne sprejemati odgovornosti na daljši rok. Dovolj je, če poskrbimo zgolj za skromno preživetje. Takim sv. Pavel odgovarja : »Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v miru delajo in jedo svoj kruh.« (2 Tes 3,11-12)

Glavna značilnost našega pričakovanja prihoda Jezusa Kristusa naj bo torej globok mir, ki preveva vse naše delo  in življenje. Ta mir izhaja iz zaupanja v Božje gospostvo nad zgodovino vsega ustvarjenega, trdnega prepričanja, da Bog vodi vse, kar obstaja, h končni dopolnitvi v Kristusu.

Poglejmo na odlomek iz knjige preroka Malahija, ki nam je dan v premislek kot prvo berilo. Besede preroka, ki govori o Božjem imenu, naznanjajo dan, razžarjen kot peč, ki bo krivičnim prinesel propad, pravičnim pa ozdravljenje in zmagoslavje. Ker nihče izmed nas ne more zase reči, da je pred Bogom neomadeževan in povsem pravičen, grožnja uničenja vsaj deloma visi tudi nam nami. Pa gre res za grožnjo? Če na ta veliki in strašni dan pogledamo skozi vero v Boga, čigar bistvo je usmiljenje, potem tudi besed preroka Malahija ne moremo razumeti drugače kot opis še enega načina Božjega usmiljenja do ljudi. Njegova ljubezen je ogenj, je nekoč zapisal brat Roger iz Taizeja. In prav o tem ognju Božje ljubezni je govor v Malahijevi prerokbi o koncu sveta. Ta ogenj bo sežgal vse, kar ni zakoreninjeno v Bogu, in tako prečistil tiste, ki v zaupanju pričakujemo prihod Gospoda Jezusa Kristusa.

Ogenj Božje ljubezni torej … Ni nam treba trepetati pred njim, le vsak dan znova si moramo prizadevati, da bi gradili življenje na Jezusu Kristusu in da bi svoje življenje vgrajevali najboljše, kar zmoremo.

Za sklep se ozrimo še na Jezusove besede v današnjem evangeliju. Gospod Jezus jasno napoveduje preizkušnje, ki jih bodo v življenju tako ali drugače srečali tisti, ki mu hočejo biti zvesti. S hvaležnostjo sprejmimo Gospodovo odkrito besedo resnice, ki nas pripravlja in hkrati usposablja za stanovitno vztrajanje v preizkušnjah. Biti pričevalec vere v Jezusa Kristusa je tudi današnjemu svetu najbolj potreben poklic. In v čast si štejmo, da je Gospod izbral in poklical prav nas, da smo njegove priče sredi sveta. 

Zadnja sprememba ( sobota, 12. november 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 791