OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Veliki Šmaren

Veliki Šmaren - Marijino vnebovzetje (15.8.2015)

Raz 11,19;12,1-6.10;1 Kor 15,20-26; Lk 1,39-56

 
Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.
 
Marijino vnebovzetje („veliki šmaren“, „velika maša“) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija zaspala (Dormitio SS. Deiparae).    
 
Šele 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija „po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“
 
Apostolski sedež je 17. novembra 1984 potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da odslej praznujemo kot zapovedan praznik poleg božiča, sv. Rešnjega telesa in krvi, Vseh svetih tudi Marijino vnebovzetje.
 
Verska resnica o Marijinem vnebovzetju skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja.
 
Marija je umrla, kakor umirajo vsi ljudje, a njeno telo ni strohnelo v grobu, ne čakalo vstajenja. Takoj po smrti jo je Jezus obudil in Marija je zaživela novo, lepše življenje po duši in telesu, ki traja vso večnost pri Sinu v nebesih.
 
To posmrtno „odlikovanje“ je Jezus skoraj moral dati svoji Materi. Po njegovih načrtih in željah ni bila niti trenutek pod izvirnim grehom - saj je bila brez njega spočeta - in zato tudi kazen za greh  ni mogla pasti nanjo. Pa tudi sinovska ljubezen mu tega ni dovoljevala.
 
Kako naj pusti razpasti tisto telo, iz katerega se je oblikovalo njegovo lastno telo?
 
vnebovzetje_1.jpg
Marija pa ni bila tesno povezana z Jezusom samo v njegovi otroški dobi, ko ga je ob rojstvu vesela pokazala pastirjem, pozneje pa darovala in iskala v templju, temveč tudi v njegovem javnem življenju.
 
V galilejski Kani je s svojo priprošnjo nagnila Jezusa, da je storil prvi čudež.
 
Zvesto je poslušala Sina, ko je govoril o Božjem kraljestvu in blagroval tiste, ki poslušajo in ohranijo Njegovo besedo.
 
Z Jezusom je bila tudi pri njegovi daritvi na križu. „Ko je Kristusa spočela“, pravi koncil, „rodila, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim Sinom, je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma svojevrsten način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah“ (C 61).
 
Drugi vatikanski koncil pravi ob koncu konstitucije o Cerkvi, od koder je vzeta začetna misel hvalospeva: „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan“ (C 68).
 
Marija je tista, ki je bila in ostane poleg Kristusa najbližja Bogu in najbolj upodobljena po Kristusu.
 
Ta najvišja upodobljenost po Kristusu - tudi po njegovem poveličanju - ima za vse kristjane in končno za vse ljudi veljavo znamenja. Marijino vnebovzetje je poroštvo, da bodo Božji otroci poveličani tudi po telesu. 
 
To, kar se je zgodilo na Mariji, kaže vnaprej, kaj se bo zgodilo na nas vseh, na celotnem Kristusovem skrivnostnem telesu.
 
vnebovzetje_2.jpg
V Mariji se je v času že uresničilo tisto, kar naj se za nas vse uresniči ob koncu časov. Prav zato, ker verujemo v nebesa, tudi resno jemljemo svet in smo veseli, „ker moremo po zgledu Jezusa Kristusa, ki je opravljal rokodelska dela, vso zemeljsko dejavnost tako izvrševati, da človeška poklicna, družinska, znanstvena in tehnična prizadevanja povezujemo v življenjsko celoto skupaj z verskimi vrednotami, da se pod njihovim najvišjim usmerjanjem vse naravna na Božjo slavo“ (CS 43,1).
 
Verovati v večno življenje pomeni upati, da ne bo nič od tega, kar storimo ali delamo, šlo v izgubo, temveč da „bomo vse odlične sadove narave in našega truda potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi volji razvijali na zemlji, znova našli toda očiščene vsega madeža, presvetljene in preobražene“ (CS 39, 3).
 
     Ker upamo v nebesa, moramo verovati tudi v svet. Tu živimo, delamo, mislimo, pomagamo ljudem, ljubimo življenje in se trudimo da bi bilo čimbolj človeško in Božje. Vse to je dobro, tako dobro, da bo z nami moglo biti povzeto v večno življenje.
 
V Mariji, eni izmed nas, se je tako že zgodilo. In to je za nas velika obljuba: nismo določeni za smrt, temveč za življenje nismo določeni za uničenje, temveč za vstajenje.
 
     V Mariji vidimo uresničen svoj sen o nesmrtnosti, o sreči in slavi brez konca. Marija je šla in prišla pred nami. Marijino vnebovzetje je praznik odrešenega človeštva, praznik življenja, ki je premagalo smrt.


Zadnja sprememba ( petek, 14. avgust 2015 )
 
19. nedelja – B – Jn 6,41-51

19. nedelja – B – Jn 6,41-51


Stvari postajajo resne. Jezus s čudežem in učenjem ob njem vznemirja, ruši do sedaj utečeno in trdno. Zato so se J(j)udje začeli postavljati proti Jezusu, protestirajo proti Njemu in to odločno. Jezus se predstavlja kot kruh, ki je prišel iz nebes. Veren Jud že ima ta kruh življenja – to je Božja beseda – Tora (Postava). Bog jim jo je že razodel, kako Jezus upa sebe tako imenovati. Veselje vernega Izraela je Postava in to do te mere, da s Postavo veren Jud od veselja pleše. Postava je prišla iz nebes in vodi v nebesa. Tudi prerok Ezekiel je moral najprej »pojesti« Postavo (z njo prežeti svoje bitje, srce), da jo bo potem dajal ljudstvu. Mora jo živeti kot pristni človek.  Tako tudi Jezus, ki tukaj jasno pove, da v svoji osebi uteleša Božjo modrost, da je on resnični, uresničeni človek. Odslej se je potrebno hraniti z osebo Jezusa Krisutsa in ne več s Postavo. To, kar Jezus tukaj trdi, je za Jude pohujšljivo, nevzdržno. Kruh je Jezusova oseba. Za Juda je kruh Božja beseda, ki jo je mogoče najti v Postavi. Jezus pa sedaj trdi, da je ta Beseda on! Za (J)jude je Božja modrost v Postavi. Za muslimane je v Koranu (Alah je postal Koran).  Za kristjane Beseda ni v knjigi, je v osebi Jezusa iz Nazareta. V njem je torej resnična Božja modrost. Jezus je resnični, uspeli človek. Jezus je učlovečenje Božje modrosti.
 
19_navadna.jpg
Kdo so ti judje, Jezusovi sogovorniki in nasprotniki? Za apostola Janeza so judje tisti ljudje, ki zavračajo ta kruh življenja, ga ne sprejemajo, zato ker že imajo svoj kruh in se hočejo le z njim hraniti. Evangelista zanima, kdo so danes tisti, ki se kruhu življenja upirajo, ker nočejo, da Jezus hrani njihova življenja. V drugih iščejo razlog, s katerim bi opravičili svoje zavračanje kruha življenja v Jezusu. Ta jud je v vsakem izmed nas – ko se oklepamo kruha, ki ne daje življenja, in zavračamo resnični kruh, ki je življenje. Takoj, ko zavračamo ta novi predlog Jezusa, iščemo nekoga, ki bo mislil kot mi, ki živi evangelij kot mi (tako kot, na primer, mi živimo spolnost, pojmujemo človekovo življenje), da se upravičimo v zavračanju resnice, resnične Božje podobe in zahteve do nas. Da se zaščitimo in se ne bi bilo potrebno spremeniti ob Jezusovi resnici. In tako se odločimo za kruh, ki mine, preide, se kvari. Ko nam nekdo predlaga resničen način človeškega življenja – takrat radi godrnjamo, to zavračamo. Ali poznate kaj takega v družinah: med zakoncema? Med starši in otroki? Nočemo zapustiti naših shem, predstav, zamisli in se od njih osvoboditi v Jezusovo širino in resnico! Zabetoniramo se na svojih stališčih. Kako nas bo Jezus prepričal, da naj njega, njegov kruh, besedo – ponotranjimo…? Nihče ne pride k meni, razen tisti, ki ga Oče pritegne… Odkritje tega kruha, ki daje resnično življenje, je dar od Očeta in to odkritje daje moč življenja, novo srce, moč Svetega Duha, s katerim Jezusov predlog življenja lahko sprejmeš. V sebi imamo DNK, ki nas vleče k nebeškemu Očetu (od katerega smo prišli). Ta DNK je naše sinovstvo, je notranji glas, ki nam govori o tem, da so Jezusove besede resnične in da mu je vredno slediti brezpogojno. V nas je glas, ki nam še govori, naj odpuščamo, naj gremo za nekim prijateljem. Je glas, ki nam govori – deli, bodi dober, radodaren. Govori nam tudi o rsnični spolnosti in nam pravi – da, tako kot govori Jezus, tako je prav in tako je resnično. Jezus nas ne vara, nam ne laže. Že sedaj, takoj ko vstopiš v Jezusovo besedo, ljubezen, logiko, ko mu veruješ, že dobiš (imaš) življenje večnosti. 
 
Do sedaj Jezus (Janez) še ni govoril o evharistije. Sedaj bo začel. Jaz sem kruh življenja… Kdor me uživa, ne umre. To življenje je podarjeno v podarjenem kruhu (Jezusu). Sedaj Jezus prvič vabi, da se hranimo s tem kruhom. Mana je v puščavi ohranjala biološko življenje. Le, kdor se hrani z mojo osebo, ki je prišla iz nebesa, ta živi večnost. Življenje, ki traja. Glagol verjeti se sedaj umakne glagolu jesti. Potem pa bo prišel še glagol žvečiti in piti. Pomembno je jesti in piti - z vero, se pravi asimilirati vase. Jesti njegovo meso: pri Janezu pomeni vso osebo, ki se pojavlja v slabosti, v krhkosti, v umiranju. Ne gre za prezir človeškega stanja, a hoče povedati, da je naše stanje krhko, slabotno, živimo v stalni nestalnosti, negotovosti. Smo v življenju, ki se konča. To je naša človeška narava, to je naše stanje. Božji Sin je postal to meso, je prevzel naše človeško stanje. Dopustiti, da se utelesi v naši osebi, v našem stanju, da postanemo resnični ljudje. Če asimiliramo – jemo Jezusa, tega resničnega človeka - tako pustimo, da se v nas utelesi oseba Jezusa iz Nazareta. Biološko (umrljivo) življenje se sicer v vsakem primeru konča, toda v Jezusu smo in bomo v polnosti v drugem življenja, ki je življenje v Očetu. Ko bomo v Očetu, bomo resnični, bomo popolnoma uspeli, bomo uresničeni ljudje, tako kot je Njegovi edini Sin v Jezusu iz Nazareta. 
 
Od česa živim? Po kakšnem uresničenju življenja hrepenim in se trudim? Se odpiram za polnost življenja v Očetu ? Živim zgolj za življenje, ki bo minilo; delam le za hrano, ki ne nasiti, za hrano, ki mine? Kdo sem in kdo bi rad postal skupaj z drugimi?

Zadnja sprememba ( sobota, 08. avgust 2015 )
 
18. navadna nedelja – B: Jn 6,24-35
Εἶπεν δὲ αὐτοῖς ὁ Ἰησοῦς, Ἐγώ εἰμι ὁ ἄρτος τῆς ζωῆς:.  
 
Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. (Jn 6,35)
 
Po tem, ko Jezus pomnoži kruh in zavrne kraljestvo po meri množice, je nastala zmedenost: Jezus gre na goro, učenci v čolnu pa v Kafarnaum. Množica je zmedena, Jezusa več ne najdejo in to dan po zmagoslavju, ko so ga hoteli narediti za kralja, ki bi jih hranil in reševal njihove eksistencialne probleme in potrebe.
 
Jezusovo znamenje je mogoče razumeti ali pa tudi ne. Za njihovo razumevanje ljudje potrebujemo pojasnilo, osvetlitev. Jezusu gre za sporočilo, kako vstopiti v deželo svobode, za osvoboditev iz sužnosti greha. Mi in učenci  tega ne razumemo, zato potrebujemo razlago. Naši načini razmišljanja, odločanja – po merilih tega sveta – ne omogočajo razumevanja Božjega kraljestva, logike, zato moramo iti na »drugi breg«, torej zapustiti človeški breg. Resnično vprašanje v srcu ljudi je: ali boš reševal naše probleme? Jezus tega noče reševati in naravnost pove: iščete me, ker ste bili nasičeni. Ta množica ne išče Jezusa, ne iščejo besede, po katerih bi živeli resnično življenje; ne, hočejo čudež hrane, rešitev njihovih neposrednih problemov. Če se mi tako obnašamo, ne iščemo Jezusa, marveč dobrine tega sveta in iščemo takšnega Jezusa, ki naj bi reševal naše probleme. Hočemo Boga s čarobno palico, ki naj bi delal čudeže za nas. 
18_med_letom.jpg
Jezus pa daje drugačno hrano - tisto, ki ostane za večno življenje (gr. zoe - ζωῆς: ni biološko življenje. To življenje nam je podarjeno – življenje v večnosti je drugačno življenje od umrljivega, za razliko od gr. bios: življenje, ki si ga delimo z živalmi in rastlinami). Bog nam daje svoje življenje in postanemo sinovi (prim 2 Kor 4…). Kruh iz peči vzdržuje biološko življenje, potem enkrat to življenje umre. Ps 49 pravi, da človek hoče življenje večnosti. Ljudje so umrljivi. Sin človekov je prišel, da nam prinese življenje večnosti (zoe).
 
Ljudje prihajajo k Jezusu, kaj iščejo? – iščejo kruh za biološko življenje. Kruh hrani življenje, ki mineva. Iščite novi kruh za novo življenje. Tukaj odkrivamo svojo lastno nerazumevanje: iz kakšnega razloga iščem Gospoda? Zakaj sem kristjan? Za kruh, ki mine, ali za kruh za večnost? Talismani, formule, prošnja prednosti od Gospoda – so kruh za to življenje. 
 
Kruh v Stari zavezi (SZ) je simbol Božje besede. Ta beseda daje v nas rast življenja večnosti. Ko Božjo besedo sprejmemo, je v nas ljubezen in ljubezen je življenje večnosti. V nas je na ta način bivajoče življenje Božjega Sina: to je življenje, ki ne mine. V 5 Mz beremo: človek ne živi samo od besede, marveč od Besede, ki pride iz Božjih ust. Živi od kruha za biološko življenje, a človek ima Božje življenje, ki je ljubezen, od katerega živimo, ko z brati izmenjavamo, delimo kruh.
 
Množica: Kaj moramo narediti, da bomo izvršili Božje delo? Ta množica smo mi: katero molitev, pobožnost, nedeljska sv. maša, post, spokornost, obred naj opravim, da bom v Bogu? Jezus pravi je samo ena stvar: VERUJTE v tistega, ki me je poslal. Janez vedno govori o VEROVATI in ne o veri. Verujem v osebo, ki jo imam rad; verujem v njegovo ljubezen – to me dela srečnega. Združiti naše življenje z Božjim Sinom, učlovečenim v Jezusu iz Nazareta: to pomeni verovati. On je resnični človek, Božja modrost, On resnično živi. Jezus je kot zaljubljenci: zahteva zaupanje v ljubljenega. Ko veš, kdo je nekdo, ki ga ljubiš, se mu zaupaš, mu daš sebe, svoje življenje… Jezus je čudež, njegova oseba je čudež, zato naj se mu predamo v ljubezni. Njegova oseba hrani življenje večnosti. On je kruh življenja, kdor pride, veruje  – ne bo več žejen. Kor pravi Ps 42 – vso mojo osebo žejo po živem Bogu. Tvoja beseda je veselje mojega srca, sreča mojega srca. To je polno življenje, ko smo to videli in razumeli – ne potrebujemo čudežev, ne hrepenimo več samo po kruhu za ta svet. In nam ta kruh tudi ni več dovolj – potrebujemo Jezusa. On je življenje.

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 03. avgust 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 707