OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
23. navadna nedelja – B - Mk 7,31-37

Ali slišim bistveno? Slišim Boga? Slišim bližnjega? Slišim sebe? Koga sploh poslulšam?

UVOD: Ste že videli človeka s slušalkami na ušesih med tekom, sprehodom, na avtobusu, vlaku, v naravi? Koga takrat sliši, posluša? Je odprt še za kaj (koga) drugega?
Evangelij prejšnje nedelje je prinesel močno srečanje med Jezusom in farizeji o vprašanju, kaj je čisto. Tudi učenci niso mogli razumeti, da nečistost prihaja iz srca, ne od zunaj. Zato gre sedaj Jezus sam med pogane, med tujce, med tiste, ki so daleč od Boga. Tukaj Jezusu pripeljejo gluhonemega.
 
23_navadna1.jpg
Nemost, jecljanje: pomeni vso pogansko modrost (grška: nesmrtnost duše, rimska, egiptovska, zahodnoevropska, vse ideologije (tudi ideologije potrošništva, uživaštva, spola)), ki hoče odgovoriti na vprašanja o življenju, a ji to ne uspe celovito. Ima nekaj modrosti, nekaj smisla, luči, a nima celote razodetja, ki prihaja le od Boga. Božja modrost je nad vsem tem, prihaja iz nebes po Sinu. Preroki v stari zavezi - kot Izaija, Jeremija, Ezekijel – govorijo o gluhoti, ki pomeni zaprtost pred Božjo besedo. Izraelci so zaprli ušesa, da ne bi slišali. Razmišljajo po svoje, se odločajo po svoje, izbirajo po svoje – ne kot govori Bog. So uporniki. Na nekem mestu prerok Izaija daje obljubo, da bodo nekateri vendarle slišali, se odprli in bodo potem vodili druge ljudi.
 
V tem evangeliju gre za ozdravljanje, a je tudi prispodoba o tistih, ki so gluhi za Božjo besedo
 
Gluhonemi ne govori, a ima skupino prijateljev, ki ga spremlja h Kristusu. Kdor se odpre Kristusu in evangeliju, se vsa njegova oseba spremeni, postane drugačen. Kristus ima besedo življenja. Osebe, ki spremljajo bolnega, so krstni botri, botre. So tisti, ki so že razumeli novo polnost življenja z Jezusom, zato mu sledijo in drugim pomagajo k njemu. Ti prosijo Kristusa, da stegne roko, da ga ozdravi. Prosijo, da bi mu odprl ušesa, da bi slišal to lepo besedo Učitelja, besedo življenja.
 
Kristus ga odpelje daleč proč od množice poganov. Potrebno se je ločiti, ne fizično, a v verskem, moralnem življenju, v načinu mišljenja, načelih, ciljih življenja, v vrednotah od poganskega sveta. Če ostane znotraj te vasi, če bo mislil na njihov način, ne bo mogel vstopiti v logiko evangelija. Za nekaj časa bo razmišljal po evangeljsko, pa bo zopet padel v pogansko misel. Potrebno se je torej ločiti iz poganskega okolja. To so besede EPP (reklam), TV feljtoni, gesla, parole tega sveta – to nas dolgoročno lahko naredi gluhe za Božjo besedo, njegovo logiko. V nedeljo odpremo ušesa za Božjo besedo, potem pa zopet razmišljamo kot poganske množice…
 
Kristus se ga dotakne s slino (pomeni zgostitev višine, moči od zgoraj, Duha, ki razmišlja in govori na nov način, pravilno, ne več jecljaje). Na jezik je prejel Duha Jezusa Kristusa, razmišlja drugače in govori drugače, pravilno, v Božji modrosti, resnici. 
 
Jezus pogleda v nebesa: se postavi v neposredni odnos z Očetom; gre za globok odnos. Tudi nam kaže - predno bomo govorili, predno bomo ozdravljali - moramo najprej biti v neposrednem odnosu z Gospodom.
 
Jezus zavzdihne: Jezus je pred gluhim človekom, ki ni nikoli odprl ušes evangeliju. To so ljudje, ki so prepričani v svoj prav, v svoj svet in hočejo tako nadaljevati še naprej. Pred to gluhoto srca, zaprtostjo Jezus zavzdihne. Se nočejo pustiti odpreti. Največji čudež je – odprtje človeka komuniciranju z Bogom in brati. 
 
Odpri se: je naslovljeno človeku, odpri se novemu življenju, ko si srečal Kristusa. Koliko ljudi je strah odpreti svoja ušesa Kristusu, ker bo potem potrebno živeti pristno, resnično in pravilno govoriti.

23_navadna2.jpg
Jezusov Duh daje ozdravitev ušes – Duh pripelje v srečanje, v dialog, v pogovarjanje. Duh vodi v komunikacijo z ljudmi. Bog odpre ušesa – Bog hoče komunikacijo: da poslušamo Njega in potem komuniciramo to drugim. 
 
Obrnimo to potrebo po pogovoru na naše življenje. Večkrat ne vemo, kaj narediti: ali naj drugim zapremo usta, da ne bodo več govorili? Skušani smo, da drugim ne pustimo, da bi govorili. Ko delamo tako, nismo v soglasju s tem, kar dela Jezus. Takrat dialog ni možen in naša ušesa ne odpremo pogovoru in drugemu človeku. 
 
Cerkev je povabljena, da odpre ušesa, da posluša: vprašanja, potrebe, stiske današnjih ljudi. Cerkev daje nove odgovore na nove probleme. Evangelij usposablja Cerkev, ki je sposobna poslušanja, komuniciranja. A Cerkev naj ne odpre ušes le človeškim besedam, marveč tudi in še bolj Božji besedi. Najprej naj Cerkev odpre ušesa evangeliju in potem iz te besede govori, komunicira z ljudmi. 
 
Cerkev, ki dialogira, ki se pogovarja in pri tem spoštuje druge, ki išče z drugimi resnico, ki se ne postavlja nad druge – to je Kristusova Cerekv. Ko skupaj iščemo resnico, takrat se učimo drugega poslušati. Najprej torej odpirajmo ušesa evangeliju.
 
Če je en brat v skupnosti odrešen in se mu odpro ušesa za Božjo besedo, se vsi skupaj veselimo, da sedaj v resnici živi in da razmišlja in govori v skladu z Lučjo iz nebes, z Lučjo Jezusa Kristusa, ki je Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. 

Zadnja sprememba ( sobota, 05. september 2015 )
 
22. navadna nedelja – B - Mk 7, 1-8.14-15.21-23

22_navadna1.jpg
Jezusu hočejo vzeti dobro ime, njegov vpliv, zato že drugič pridejo k njemu, da bi ga »linčali«: Učenci jedo, ne da bi si umili roke pred obrokom. Očiščenje je religiozno dejanje, ni vprašanje higiene. Ljudje so razumeli, da gre Jezusovo sporočilo k bistvenemu, k tistemu, kar osvobaja. On govori o ljubezni, podaritvi sebe drugemu - se ne ustavlja v nepomembnostih, zato še bolj prihajajo k Jezusu. Obred očiščevanja je res pomemben pri Judih. Še danes ga ohranjajo. Evangelistu se zdi pomembno, da ga tistim, ki ga (zunaj judovstva) ne poznajo, razloži. Razlog očiščenja je v Postavi: Bog je čisti in sveti, zato moramo tudi mi biti čisti (prim. 2 Mz 30). Potrebno se je osvoboditi vsakega znamenja nečistosti, ki se ga dotikamo. Pomen je lep: predno jemo kruh, se očisti, da se spomniš, da je kruh svet, je Božji dar. Očiščen vstopiš v stik z Bogom. Ne gre za higieno, gre za versko dejanje. In kje Jezus vidi problem? V hinavščini: izpolni obred s skrbjo za podrobnosti izpolni (s katero roko, katera smer, kako držati roko? – sicer očiščenje ne bo veljalo) ne za bistveno. In še: to naj bi bilo dovolj. Več ni potrebno! Pretirana skrb za podrobnosti, nepomembne, manj pomembne. Za nas se tukaj pojavi vprašanje: Ali opravljam verske obrede, katerih pomen, smisel sem počasi izgubil? Ali absolutiziram obrede, pri čemer sem izgubil bistveno: resnico, ljubezen, zaupanje v Gospoda.
 
Jezusovi učenci se ne ravnajo po tradiciji obredov. Kdor se izroči Jezusu, kruhu življenja, postane SVOBODNA oseba, ni prisiljen. Svoboden je nekdo, ko je on sam, ko je Božji sin, ko se da v ljubezni, ko se zave, da je dar ljubezni. Življenje dobi vrednost v tem, koliko ljudi smo osrečili, ne koliko obredov smo opravili. Vrednost našega življenja je v veselju, ki ga oddajamo. V nasmehu, ki je v nas. To je resnica.  Kaj odgovori Jezus tem, ki so se osrediščili le na obrede. V čem je njihova hinavščina? Ne pokažejo svoje izvirnosti, resničnosti, resnice. Nosijo masko, so komiki. Tudi prerok Izaija v 1. Poglavju hoče reči: nekaj drugega se pričakuje od vas v življenju, pričakuje se sad ljubezni (dela ljubezni) in ne le opravljanje verskih obredov… Hinavci! – pozabili ste Božje zapovedi.

22_navadna2.jpg
Jezus pravi farizejem: niste razumeli bistvenega v mojem sporočilu. Še vedno daje preveč pozornosti obredom. Zato Jezus pokliče množico: poglejte človeka, od znotraj ga poglejte. Tam se odloča, tam se izbira. S srcem človeka ni mišljena  čustvenost, gre za središče osebe, kjer se v resnici odloča. Jezus našteva razpoložljivosti, ki prihajajo iz človekove notranje izbire. To človeka zastruplja. Kaj pa ga zastruplja? Prostitucije – sebe prodati za prednosti, užitke, dobiček, zaradi interesa, zaradi kariere, denarja. Proda se lastno dostojanstvo, lastno vest, srce. Nekdo izbira proti resničnemu življenju. To uničuje življenje.
 
Kraje – ne le kraje, gre za upravljanje dobrin tega sveta. Niso naše, so Božje. Lastim si nekaj, kar mi ne pripada, pozabim pregledati v svojem srcu brata, ki je v potrebi…
 
Uboji – množina – ne le fizični uboj. Odvzamem nekomu veselje do življenja, vzamem mu smeh; opravljanje, obrekovanje. To so uboji. To je nečistost, ki prihaja iz srca. Bodimo na to pozorni v naših krščanskih skupnostih, te nečistosti so prisotne.
 
Prešuštva – vse oblike nezveste ljubezni, vse sebično iskanje sebe; drugi je sredstvo, ki se ga poslužim.
 
Vedno več posedovati: veselje ni v tem, da nekdo vedno več kopiči, marveč da vedno več daje. Apd: Je več veselja dajati, kot prejemati… V darovanju se naše življenje krepi in raste. Duh, ki te poriva, da daješ, je pravi in je duh odraslosti. Kdor zbira zase, kdor noče dajati, je ostal na ravni otroka.
 
Nečistosti: Slaba misel o drugih, vedno sumiti o drugem – to uničuje naše družine, skupnosti. Nadzirati življenje drugih, sumničiti življenje drugih, obrekovanja. Bodimo pozorni na to, pravi Jezus.
 
Laži: Nekdo, ki misli le nase, se mu v vest naseli laž.
 
Ni sramu: ne le v spolnosti. V ničemer: pomanjkanje obvladovanja sebe: niti v hrani, pijači, TV, Internet, v zabavi – delati, kar mi je všeč: to je za mnoge norma življenja.
 
Zavist: mi ni všeč, da drugi ima, to, kar bi si sam želel. Oko je pokvarjeno v pogledu. Bodi pozoren, kaj je v tv. srcu. Nadziraj to.
 
Aroganca, sebe vedno dati v središče, hoteti biti viden, slavljen, hoteti imeti zadnjo besedo, imeti prva mesta. Nadziraj svojo nečistost, pravi Jezus. 
 
Neumnost (na zadnjem mestu) – o kateri govori evangelij – tisti, ki je postavil svoje življenje na napačne vrednote: postavlja na prvo mesto, kar ni najpomembnejše: nabiranje dobrin v kaščah – žrtvovati lastno življenje za stvari, ki minejo, vso svojo kariero… Služenje Bogu in ljudem naj bo na prvem mestu.
 
Vse to prihaja od znotraj, iz človeka. Sedaj razumemo, zakaj Jezus tako močno vztraja, naj ne ohranjamo zunanjih praks, navad! Ves ta teden razmišljajmo o vseh teh stvareh, ki so v našem srcu, o vseh navadah in praksah, ki jih delamo. In opustimo vse ravnanje, ki nam sicer uspavajo našo vest, a nas ne pripeljejo k bistvenemu v življenju. 
 
Ali sem pozoren in osrediščen na bistveno v mojem enkratnem minljivem človeškem življenju?

Zadnja sprememba ( sobota, 29. avgust 2015 )
 
21. navadna nedelja (B): Jn 6,60-69: Zakaj ostanem(o)?
21_navadna1.jpg
V današnjem svetu ni lahko verjeti. Resnica, ki jo je razodel Jezus Kristus, se zdi možem in ženam današnjega časa “nevzdržna”. Tako je recimo z vero v resnično Jezusovo navzočnost v Telesu in Krvi, v sveti maši. Jezusova resnica izziva zdravo pamet, razumnost tega sveta, znanost. Verjeti pomeni videti resničnost onstran vidnega; pomeni dotakniti se večno resnico. V tej veri in zaradi nje lahko s Petrom rečemo: “Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja”.
 
21_navadna2.jpg
Jezusove besede dajejo življenje, zato verujoči hodimo za njim. Program življenja, ki ga pred nami razgrinja, more rojevati vzgibe, ki so sposobni usmeriti svet k bolj vrednemu in polnejšemu življenju. Ni pa to življenje zagotovoljeno samo zaradi dejstva, da sem v Jezusovi skupini. Iz te besede in programa moram živeti in se mu ne upirati. Ne smem se upirati njegovemu duhu in življenju. Moram imeti in živeti resnično in stvarno vero. Resnična kriza znotraj krščanstva je vedno v tem: verujemo ali ne verujemo Jezusu? Ravno v krizi se razodeva, kdo so resnični Jezusovi učenci. Kdo v resnici hodi za njim. Resnična in odločilna izbira je vedno v tem: ali se bom obrnil vstran (nazaj) ali pa bom ostal z Njim in se poistovetil z Njegovim duhom in življenjem? Sem za ali proti Njegovemu predlogu za življenje?
 
Skupina Jezsovih učencev se zmanjšuje. Jezus se ne jezi, nobenega ne obsoja. Tiste, ki so ostali z njim, le vpraša: “Hočete tudi vi odditi?” To je vprašanje, ki nam je naslovljeno, potem ko smo se odločili, da smo v Cerkvi in z njo nadaljujemo: Kaj hočemo? Zakaj smo ostali? Bom še naprej sprejemal njegovega duha in bom živel na Jezusov način?
 
Petrov odgovor je za zgled: »H komu naj gremo, ti imaš besede večnega življenja«. Tisti, ki ostajamo, moramo ostati zaradi Jezusa, samo zaradi Jezusa in zaradi nobenega drugega. Skupaj z njim se angažiramo, zastavimo sebe, se darujemo. Edini motiv, da ostanemo z Njim, je On sam in nihče drug. Tako se vsak dan znova se odločamo za Jezusa, hočemo hoditi v Njegovem duhu za njim in mu služiti, mu služiti tudi v človeku.
Zadnja sprememba ( sobota, 22. avgust 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 711