OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
PRAZNIK VSEH SVETIH

PRAZNIK VSEH SVETIH 

Raz 7,2-4.9-14; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12a


     Svetniki niso samo tisti, ki jih je Cerkev razglasila za svete. To so vsi odrešeni, ki so t.i. poveličana Cerkev. Prvo berilo govori o »veliki množici, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« (Raz 7,9). 

2. vatikanski koncil je ponovno naglasil, ko je zapisal, da »so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k popolnosti [svetosti] krščanskega življenja« (C 40).

31-852867.jpg

 Prva stvar, ki jo moramo storiti, ko je govor o svetosti, je, da to besedo osvobodimo strahu, ki ga vzbuja zaradi določenih zgrešenih predstav. Če so vsi poklicani k svetosti, je to zato, ker je pravilno razumljena svetost vsem dosegljiva, je del normalnega krščanskega življenja.

Temeljna motivacija svetosti je vse od začetka jasna in je v tem, da je on, Bog, svet. »Svet, svet, svet«, Qadosh, qadosh, qadosh je vzklikanje, ki spremlja prikazen Boga v trenutku prerokovega poklica (prim. Iz 6,3). Izraz qadosh namiguje na idejo ločevanja, različnosti. Bog je svet, ker je povsem drugačen glede na vse tisto, kar človek lahko misli, reče ali stori. 

V Stari zavezi se takoj pojavi svetost kot premoč ideje obrednosti. Posredovalci Božje svetosti so predmeti, kraji, obredi, predpisi. Tovrstna svetost se oskruni, če se nekdo s telesno hibo približa oltarju ali pa se je prej dotikal nečiste živali (prim. 3 Mz 11,44; 21,23).

 Ko preidemo k Novi zavezi, vidimo, da je definicija »svet narod« hitro razširjena na kristjane. Za Pavla so krščeni »po poklicu sveti«, to je »poklicani, da bi bili sveti«. On krščene običajno poimenuje z izrazom »sveti«. Vernike je Bog izvolil, da bi bili »pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Svetost ni več obredno ali legalno, ampak moralno dejanje, ni več v rokah, ampak v srcu; ne odloča se zunaj, ampak znotraj človeka in je povzeta v darovanjski ljubezni. Posredniki Božje svetosti niso več kraji (Jeruzalemski tempelj ali gora Garizim), obredi, predmeti in zakoni, ampak oseba, Jezus Kristus. Biti svet ni predvsem v tem, da bi bili ločeni od tega ali onega, ampak predvsem biti povezan z Jezusom Kristusom.

5893_180.jpg

V Novi zavezi se glede svetosti izmenjujeta dva glagola: eden v povednem načinu, drugi v velelniškem načinu: »Sveti ste«, »Bodite sveti«. Kristjani so posvečeni in posvečujejo. Ko Pavel piše: »To je Božja volja, vaše posvečenje«, je jasno, da razume prav to svetost, ki je sad osebnega prizadevanja. Dodaja namreč, da bi razložil, v čem je posvečenje, o katerem govori: »Vzdržite se nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti« (prim. 1 Tes 4,3-9).

2. vatikanski koncil je v omenjenem besedilu jasno izpostavil ta dva vidika svetosti, ki temeljita na veri in na delih: »Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti. Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati« (C 40).

Zakaj je potrebno »biti« sveti: zato, ker je Bog svet. Svetost torej ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast. Je dolžnost, ampak ta izhaja iz naše plemenitosti Božjih otrok. Noblesse oblige, plemenitost obvezuje!

Svetost terja sámo dejstvo, da smo ljudje; človek mora biti svet, da uresniči svojo globoko istovetnost, ki je v tem, da je »Božja podoba in sličnost«. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnične, uresničene osebe v taki meri, kolikor bomo sveti. V nasprotnem primeru bomo neuspešneži. Nasprotje od svetnika ni grešnik, ampak neuspešnež! »Le ena žalost je na svetu in ta je: ne biti svet« (Leon Bloy). Sveta Mati Terezija je imela prav, ko je nekemu novinarju, ki jo je iznenada vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba«.

Zato se lahko sedaj obrnemo na svetnike, kot naše priprošnjike in skupaj z bogoslužjem molimo: »Vsemogočni večni Bog, tvoja Cerkev se danes veseli skupnega praznika vseh svetnikov in slavi njihove zasluge. Prosimo, naj nam nepregledna množica svetih bratov in sester izprosi tvoje obilno usmiljenje«.

Zadnja sprememba ( sobota, 31. oktober 2015 )
 
30. nedelja med letom; Mr 10, 46-52

 Ključna beseda današnjega evangelija bi bila lahko "sprememba" – v preprosto povedani zgodbi o odrešenju vidimo, kako se skoraj propadlo življenje spremeni v novo moč, kako človek ponovno dobi življenjsko priložnost, oziroma, kako se težko življenje spremeni v "življenje v polnosti". To se lahko zgodi, ker že na samem začetku obstaja pogum, ki se zoperstavi kakršnemu koli malodušju, ter vera in zaupanje, ki premaga kakršne koli težave.

imagegen.jpg

Slep berač vzame usodo v svoje roke in s svojim glasnim in vztrajnim prosjačenjem navkljub nasprotovanju in zaničevanju množice pritegne Jezusovo pozornost. 

Če pogledamo podrobnosti te zgodbe, se lahko naučimo tistih korakov in pogojev, ki so nujno pomembni za vsak proces ozdravljenja.  Najprej opazimo, da se Bartimej z vse močnejšim vpitjem odziva na nasprotovanje množice. Ko hrepenimo po ozdravitvi naših ran, ne moremo klicati k Bogu dovolj glasno, ne glede na to, kaj si o nas mislijo drugi. 

Sedeči Bartimej lahko predstavlja prispodobo "prizemljenosti"; na začetku je pomembno, da se prizemlji, s čimer postane odprt in dovzeten za spoznanje, da prihaja nekdo, ki ima sposobnost, da ga ozdravi. A vendar potrebuje v trenutku, ko začuti svojo priložnost, tudi pripravljenost, da se dvigne s tal in odvrže ves tisti balast, ki ga je do sedaj omejeval, slikovito opisan s plaščem. Zatem je pomembno, da ozavesti, kaj pričakuje od Jezusa – zato potrebuje pogum in odprtost, da spregovori o svoji bolezni in se sooči s svojo bolečino. In nenazadnje potrebuje tudi vero, da ga Jezus resnično lahko ozdravi.

Poleg tega se Bartimejeva vera navkljub množici, ki ga je želela utišati, okrepi, ko ga tisti, ki so podpirali njegovo zaupanje v Jezusa ob Njegovem klicu vzpodbudijo: "Le pogum, vstani, kliče te!" 

 "Le pogum!" To so tudi Jezusove besede Petru, ki skuša hoditi po vodi. "Upaj si!" piše v prevodu, ki se skuša čim bolj približati originalnemu grškemu besedilu. Te besede nas želijo navdati s pogumom in nam vliti moči z zavedanjem, da je iz vsake na videz brezizhodne situacije možen izhod, četudi ga na začetku še ne vidimo.  

slika_obsmrtne_izkusnje_naslovna_1.jpeg

Vsaka zgodba o ozdravljenju je tveganje. Tako kot je potrebno imeti od vsega začetka vero, moramo biti tudi samoiniciativni, da odvržemo plašč nezaupanja, dvoma in malodušja. Celostno ozdravljenje se lahko zgodi samo tam, kjer ljudje odvržejo svoje spone in krivdo, stojijo pokončno in si upajo tvegati nov začetek.

"Kliče te!" Bartimeju tudi o tej poklicanosti v Božjo bližino povedo drugi. Kako pomembno je, da drug drugemu pritrdimo, da smo poklicani v bližino in navzočnost Boga, ki si resnično želi našega ozdravljenja in nam ga je pripravljen tudi podariti! To je ena izmed naših najpomembnejših nalog, ki jih imamo kot Kristjani, da izkazujemo zanimanje drug za drugega, se vživimo v življenjske težave drugih ljudi in skupaj delamo na premagovanju tistega, kar otežuje človeško življenje. 

Pri tem pa ni naša naloga, da sami rešimo svet. Naša naloga je narediti nujne in izvedljive korake. Dokončno ozdravljenje in odrešitev je Božje darilo. V upanju in zaupanju naredi Bartimej prvi korak, v veri, da bo Bog naredil zadnji korak. 

Zadnja sprememba ( sobota, 24. oktober 2015 )
 
29. nedelja med letom (leto B), misijonska nedelja
Začetek prvega berila je morda težko razumeti. Bog namreč pravi, da mu je bilo "po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo". Jezus pa po drugi strani zahteva od svojih učencev, da postanejo služabniki vsem.
 
Ali je Bog resnično Bog, ki se veseli našega trpljenja? Ali se moramo kot verniki ponižati in dovoliti, da hodijo po nas?

misijonska_nedelja.jpg
Ne, vsekakor ne. To bi bil sadističen, vase zagledan Bog, ki mu je pomembna samo oblast in ki bi mu bilo v veselje naše trpljenje. A vendar je on Bog, ki kliče in po-kliče. In da bi lahko sledili tej poklicanosti, to pomeni težave, trpljenje in smrt. To pa ne zaradi Boga, temveč zaradi mnogih nasprotujočih si sil tega sveta. 

Pri novem Božjem svetu, ki temelji na pravičnosti in miru, imajo prednost tisti ljudje, ki se po Jezusovem zgledu ne bojijo trpljenja in smrti ("keliha, ki ga bom izpil").

Pot k novemu svetu pomeni plavanje proti toku. To pa pomeni – dajati, ko ves svet hlepi po imeti; biti neoborožen nasproti oboroženemu; občutiti sočutje v svetu, ki je neusmiljen in ki ga zanima samo lastna korist; biti luč tam, kjer je vse v temi in kjer se zdi, da bo vse zapadlo v brezup; dajati upanje kljub dejstvu, da bi bilo veliko bolj smiselno obupati…

Naša poklicanost je lahko poleg tega, da je boleča in naporna, tudi tvegana. Da plavamo proti toku, kar je zelo neprijetno, nam zagotovo ne bo prineslo odobravanja. To smo videli že, ko je Jezus hodil svojo lastno pot. Odpor sveta do vseh, ki mu sledijo, je lahko zelo nazoren ali pa zelo subtilen, čemur so pravi Kristjani vedno znova izpostavljeni. Zaradi tega potrebujemo tudi drug drugega, da se vzajemno bodrimo v veri v nov Božji svet.


 
Sedeti na njegovi desni ali njegovi levi vsekakor ni preprosto, saj obe strani predstavljata križ tudi nam. Iluziji, da je možno zasesti te strani brez "keliha", so podlegli že Zebedejeva sinova (in tudi drugi učenci).

misijonska_nedelja2.jpg
Jezusove besede in njegovo življenje odražajo njegovo najglobljo željo – biti tu za nas. Kdor mu želi slediti, je lahko njegov učenec samo, če ga prevzame Jezusovo poslanstvo "biti tu za druge". To  pomeni, da pozabimo na lastne želje in predstave, celo na upravičene zahteve in sprejmemo tudi kakšne udarce, da bi drugim olajšali trpljenje.
 
Edino, o čemer smo lahko gotovi na naši poti, je Kristusova solidarnost, ki pa vsekakor sega vse do smrti in še naprej.

In s tem se ponovno sklene krog do prvega berila. Ne, Bogu ni všeč, da vidi svojega hlapca trpeti. Ampak ga spremlja sočutno in neutrudno na njegovi poti, vse do dokončnega, večnega življenja v polnosti, ki je opisan v prispodobah Stare zaveze s pojmi potomstvo, dolgo življenje, sitost in gledanje svetlobe.

Iz izkušnje, da Bog tako ravna z nami – z ljubeznijo, nas podpira in nam je v rešitev – lahko naša predanost do drugih, tista predanost, ki je najgloblje bistvo ljubezni, raste.

Zadnja sprememba ( sobota, 17. oktober 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 721