OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
BOŽIČNI PRAZNIK: BOG JE POSTAL ČLOVEK – 25. 12. 2013
Božič je praznik Boga, ki je postal ČLOVEK, in praznik človeka, ki je postal Božji otrok! Psihiater in filozof Viktor Frankl pravi, da izvira največje trpljenje današnjega časa iz odrivanja Boga. Tri četrtine današnje Evrope trpi zaradi tega! Človeka ne vodita le Freudova volja po slasti in Adlerjeva želja po moči in časti, ampak predvsem silno hrepenenje po smislu, po višjem, po Bogu.
 
Bog se ne vsiljuje, niti se ne skriva. Njegova dela so vidna v naravi, razodeval se je po očakih, po Mojzesu, po prerokih. Slednjič po Sinu. Dejansko nas Bog išče, kakor pove pesnica (Adelaide Love): 
 
»V brezupni želji, da bi našla Boga,
Nekoč hodila sem samotno pot.
A Bog sam prvi me je našel.
Prehodil namreč skoraj  je vso dolgo pot …«
 
Navadili smo se že na vse, tudi na odrešenje: na rojstvo Gospodovo v hlevu, na Njegovo smrt na križu in na Njegovo vstajenje. Morda krasi naše stanovanje kakšno umetniško izdelan križ. Pogled na to mučilno orodje vznemirja manj kot tista pajčevina, ki visi tam v kotu.
 
jaslice.jpg
Toda božič nas vodi od zunanjosti k vsebini: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje. Rodil  se je Zveličar, Odrešenik.« Bog je postal človek in prišel na svet: »Bog  je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16).  Ta novica prebuja človeštvo že več kot 2000 let. Prav zato nobena noč ni svetlejša od božične, ker se je rodil On, ki je Luč sveta! Svet ne bo nikoli brez Boga, četudi ga ne bodo vsi spoznali in sprejeli. Bog je prišel k človeku, da bi človek prišel k Bogu.
 
Evangeljsko poročilo o betlehemskem dogodku je preprosto, hkrati pa pretresljivo: »In rodila je sina, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču ni bilo prostora.« Ni bilo prostora! Tako je človek odgovoril na Božjo ljubezen. Nazadnje je Odrešenika sprejelo uboštvo pastirske votline.
 
Ta žalost se pogosto ponavlja. Za Boga ni prostora, niti v človekovem srcu, niti v stanovanju, niti v šoli, niti v kulturi in umetnosti, niti v javnem življenju. On kljub temu prihaja, podaja roko in nagovarja vsakega izmed nas. Zato: 
 
Božič je takrat, ko verujemo v tisto uboštvo, ki napravi Boga za edino bogastvo.
Božič je takrat, ko ustvarjamo novi svet, ko gostimo v svojem pogledu tiste, ki so sami.
Božič je takrat, ko se zaupamo drugim, kakor se nam je Bog zaupal.
Božič je takrat, ko se sklonimo nad otrokom in vidimo v njem poteze Boga, ki je postal človek, da bi mi postali božji.
Božič je takrat, ko se spominjamo Jezusovega rojstva, njegovega vstopa v človeško zgodovino, njegovega vedno večjega razodevanja ljudem kot obraza Očetove ljubezni.
Božič je takrat, ko vsakokrat čutimo Jezusa, ki se rodi in je med nami, ki daje ali podpira upanje.
Božič je takrat, kadar smo prepričani, da moremo, kljub vsem glasovom o vojni in smrti, znova postaviti svojo in človeško zgodovino na temelje novih začetkov. 
Božič je vsakokrat, ko rečemo svoj DA, da bi Ljubezen, ki je Bog, dosegla vsakega človeka. 

Zadnja sprememba ( torek, 24. december 2013 )
 
Božični koncert
vabilo_koncert_copy.jpg
Zadnja sprememba ( ponedeljek, 23. december 2013 )
 
4. adventna nedelja

4. Adventna nedelja: JOŽEF V SLUŽBI ODREŠENJA

(Iz 7,10-14; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24)
 
Današnjo nedeljo bi lahko poimenovali »nedelja rojstva«! V Svetem pismu ima rojstvo neverjetno velik pomen. Vsi veliki svetopisemski dogodki se začnejo z opisom rojstva osebnosti, ki ji že napoveduje njeno poslanstvo: Izak, Mojzes, Janez Krstnik, Jezus sam.
Ob današnjem evangeliju se nam nehote vrine vprašanje: Kako to, da se v Evropi rodi tako malo otrok, kar velja tudi za našo državo? Božič, ki je bil nekoč v prvi vrsti praznik otrok, danes to ni več. To je praznik odraslih. To, kar ob božičnih praznikih vidimo v izložbah, so darila predvsem za odrasle. Če je bilo nekoč o božiču veselje odraslih predvsem, kako osrečiti otroke, se danes zdi, da je predvsem v tem, kako se osrečiti med seboj. Vedno manj je otrok. V naši deželi, kot tudi v številnih drugih, se zapirajo vrtci in osnovne šole.
 
4.adventna.jpgAli je upravičeno reči, da so morda ekonomske in socialne težave danes večje, kot so bile v preteklih obdobjih? Če je čas, ki ga živimo, »krizni«, katero obdobje v oddaljeni in bližnji preteklosti pa to ni bilo? Včasih se krivda pripisuje davkom. Gotovo je v igri tudi ta dejavnik, toda temeljni vzrok upadanja rojstev ni ekonomske narave.
Resnična težava je duhovna suhota, izguba življenjskega zagona, veselja, poguma, da se vržemo v prihodnost. To je izguba neke določene nedolžnosti in preprostosti in torej sposobnosti strmenja in občudovanja življenja in stvari. Izguba poezije. Podobni smo drevesu, ki izgublja najgloblje korenine in se hrani le še s površinskimi koreninami.
Razlog je globlji. Gre za pomanjkanje upanja! Če je poroka vedno korak vere, je rojevanje vsakega otroka vedno dejanje upanja. Brez upanja se na svetu ne zgodi nobena stvar. Upanje potrebujemo, kakor potrebujemo kisik za dihanje.
Upanje je, skupaj z vero in ljubeznijo, eden od treh Božjih poganjkov ali semen, ki jih Sveti Duh položi v življenje krščenca, ena od treh novih »možnosti«, ki jih je Kristus ustvaril za človeka.
Pesnik Péguy je napisal pesem o božji kreposti upanja. Na nekem mestu pravi približno takole: vera, upanje in ljubezen so kakor tri sestre, ki veselo hodijo po cesti držeč se za roke. Dve sta veliki, ena – tista v sredini – pa je še deklica. Vsi, ki jih vidijo, mislijo, da večji dve – vera in ljubezen – vodita deklico. Vendar je prav nasprotno: deklica, ki je upanje, vodi ostali dve, kajti če se ustavi upanje, se vse ustavi.
Številni ljudje po hudih preizkušnjah ne morejo več zaupati v Boga, ampak se jih poloti obup, žalost ali pa skriti občutek razočaranja, da jih je Bog »osleparil«. Tak »notranji črv«, ki razjeda človeka, zna izredno težiti ljudi. In kako je ravnal sv. Jožef, ko se je znašel v hudi preizkušnji? Jožef je bil sposoben slišati božje sporočilo, ker je bilo njegovo življenje v temelju naravnano na Boga. Zato spozna: Bog rešuje prav tam, kjer se zdi, da ni rešitve, in na način, ki se nam zdi nemogoč: »Glej, devica bo spočela in rodila sina« (Iz 7,14).
Današnji evangelij nosi močno sporočilo: Bog bo poslal Odrešenika, ki pa bo prišel po človekovem sodelovanju, po sodelovanju Jožefa in Marije. Zato tudi  človek, ki se da v službo Boga, postane prinašalec upanja.
Božični praznik je bil in je vedno priložnost, da se je v srcih vseh, odraslih in otrok, prebudi tisto najboljše, najbolj spontano, sposobnost veselja in čudenja. To se je dogajalo celo med vojno, v časih, ki so bili veliko mračnejši od današnjih.
Rad bi vam nekaj predlagal: da bi vsaka družina v letošnjem božiču posvojila deklico - Deklico, ki ji je ime Upanje, in naj jo pripelje domov. Kaj vse se zgodi tam, kamor vstopi ta deklica? Upanje začenja vedno od začetka. Za to je naravnost specialist. Tisoče razočaranj in zanikanj zanjo nimajo nobene teže.
Zadnja sprememba ( sobota, 21. december 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 586