OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
22. nedelja med letom, 2.9.2018

»Zakaj pravijo ljudje, da sem kristjan?«

jezus_in_mnozice.jpeg

Neki pravičniški vzgojitelj je otrokom razlagal, kako pomembno je, da živimo vzorno življenje. Napihnil se je, dvignil nos in samozavestno vprašal: »No, otroci, zakaj pravijo ljudje, da sem kristjan?«  V razredu je zavladala za nekaj trenutkov tišina, potem pa je neki fantek plaho dvignil roko. »Jaaa?« je zabobnel vzgojitelj. »Morda zato, ker vas ne poznajo,« je počasi povedal fantek.

Tako kot farizeje v današnji Božji besedi je tudi tega vzgojitelja prevzel varljivi zunanji sijaj izraza »biti veren«. Kaj bi ugotovili, če bi tega moža resnično poznali? Jezus nam v današnjem evangeliju jasno govori, da tisto, s čimer se ljudje radi postavljajo pred drugimi, ne kaže vedno tistega, kar dejansko nosijo v svojem srcu.

Nekdo mi je pripovedoval: »Zadnjič sem sedel v avtu in opazoval, kako se počasi pomikam skozi krtače in curke avtomatske pralne steze. Ozrl sem se po notranjosti svojega starega avtomobila. Vem, da je nekaj narobe z elektriko, sovozniku na noge občasno kaplja neka skrivnostna tekočina, na preprogah so temni mastni madeži in zadaj za sedeži je različna krama, ki bi jo moral že zdavnaj pospraviti. Kadar se vozim, večina ljudi vidi lepo opran avto, ki je za svojo starost videti kar dobro. Jaz pa poznam resnico: potrebuje temeljito popravilo, precej več kot samo občasno pranje.

»Čim prej ga moram peljati k mehaniku,« si govorim. »Zakaj pa, saj lahko še malo počaka, saj ga vendar ne voziš tako pogosto,« - in naenkrat se mi prejšnja ugotovitev ne zdi več tako nujna. Pospravil sem kramo za sedeži, toda madeži na preprogah, elektrika, ki ne deluje v redu, in »skrivnostna tekočina« me še vedno opominjajo, kadarkoli se vozim z njim. In naenkrat sem se zavedel. Mnogo od nas, dobrih in spodobnih ljudi, hodi v cerkev zato, da vzdržuje tisti lepi videz »hodim v cerkev«. Redko pa se ukvarjamo z vprašanjem, kaj Bog dejansko želi uresničiti v nas. To bi namreč zahtevalo, da se spremenimo navznoter in navzven.«

Nekateri izmed nas upajo, da je prava duhovnost že to, če uspejo biti čisti navzven in ohranjati lepo zunanjost. Globoko v svoji notranjosti pa se bojimo, da se bomo morali temeljito spremeniti, če se bomo Bogu preveč približali, mu odprli svoje srce in ga resnično povabili vase. To bi namreč resno ogrozilo naše skrite drobne grehe, ki so nam tako pri srcu, naš napuh, ki se mu ne moremo odreči, in našo zaverovanost vase. 

Nekateri izmed nas pa še nikoli niso opazili, s kakšno močjo Bog resnično deluje in spremeni življenja ljudi tudi v današnjem modernem času, zato sploh ne pričakujemo, da bi Bog lahko kaj takega naredil z nami. Kar hitro se zadovoljimo s tem, da smo na zunaj verni, namesto da bi svojo doživeto vero delili tudi z drugimi.

Pozabljamo na to, da je Bog pravzaprav specialist za prenove in preoblikovanja. Prenavljanje je temeljni del opisa delovnih nalog Svetega Duha!

Kako se lahko odpremo, da bo tudi nas Božji Duh prenovil? Precej knjig je bilo napisanih o tem, vendar se za začetek posvetimo samo tem štirim ciljem:

  1. Pojdimo h Kristusu, da nas odreši.
  2. Prosimo Boga, naj nam da moči po svojem Duhu.
  3. Iščimo Božjo voljo v njegovih besedah.
  4. Molimo in zaupajmo v moč njegovega Duha.

Skratka, Bog želi, da se očistimo, prenovimo in usposobimo navznoter in navzven. Nikakor ne želi, da bi se zadovoljili z avtomatičnim pralniškim krščanstvom, saj nam je namenil krščanstvo, ki resnično prenavlja! Ne bodimo nezahtevni, prosimo Boga, naj nas temeljito očisti in usposobi!

Vsi, ki se imamo za kristjane, pa bi se morali vprašati: Ali bi še zaslužili to ime, ko bi nas drugi resnično poznali?

Zadnja sprememba ( sobota, 01. september 2018 )
 
21. nedelja med letom, 26.8.2018
21_med_letom.jpeg

Jezus ponovno zatrjuje, da je njegovo telo resnična jed in kri resnična pijača. Mnogi poslušalci tega sporočila ne sprejmejo in Jezusa trumoma zapuščajo. Ostane le skupina privržencev, zbrana okrog apostola Petra. 

Današnje stanje ni dosti drugačno. Poznamo velike skupnosti kristjanov, ki trdijo, da ne verujejo v Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina na naših oltarjih. Priznajo sicer, da Je Jezus spremenil kruh v svoje telo, a da je to storil le pri zadnji večerji. Mi danes da obhajamo le spomin na oni enkratni dogodek. - Sklicujoč se na Jezusove besede: »Če ne boste jedli telesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi« , utegne kdo sklepati, da bi duhovnost teh ljudi morala biti mrtva, saj nima od česa živeli. Izkustvo pa dokazuje, da je marsikje živa in da prinaša sadove dobrih del. Kako si to razlagati? 

»Duh je, ki oživlja, telo ne koristi nič«, nam zagotavlja Jezus v današnjem odlomku. To pomeni, da tudi mi, ki verujemo v Jezusovo resnično navzočnost v posvečenem kruhu, tega le takrat prav prejemamo, kadar to delamo v duhu, v veri in ljubezni. Sam zunanji obred brez duha bi nič ne koristil. 

Iz dobrih del in lepega krščanskega življenja tistih, ki se z Jezusovim telesom ne hranijo, pa smemo sklepati, da jih oživlja in da jim navdihuje dobroto tisto razumevanje obhajanja Jezusove zadnje večerje, do katerega so se sposobni povzpeli. Spomniti se moramo pogostnih Jezusovih besed: »Kdor more razumeti, naj razume.« Oživlja pa jih še nekaj: božja beseda. Z njo se hranijo in z njo nadomeščajo, kar bi jim sicer dajalo prejemanje obhajila. Opirajo se na Jezusovo izjavo, da je njegov pravi učenec tisti, ki njegovo besedo posluša in izpolnjuje.

Naša misel gre še dalje. Odkriva duhovnost in dobra dela ljudi pri nekaterih, ki se ne hranijo ne z Jezusovim telesom in ne z njegovo besedo. Upravičeno smemo sklepati, da jih oživlja Jezusov duh od znotraj. Ta namreč ni vezan ne na kruh ne na besedo in na nič zunanjega, temveč veje, kjer hoče in oživlja, kogar hoče. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 26. avgust 2018 )
 
20. nedelja med letom, 19.8.2018

Jezusov evharistični govor v Kafarnaumu doseže višek v tistem delu, ko se dotakne ustanovitve evharistične skrivnosti. Jezusove besede se očitno nanašajo na ustanovitev evharistije pri zadnji večerji.

Iz prvih treh evangelijev nam je znano, kaj je Jezus izgovoril pri mizi in naročil svojim učencem. Vendar zelo na kratko. Janezov, četrti evangelij pa postavlja v kafarnaumski evharistični govor razlago in pomen evharističnega obreda, kakor ga je Jezus slavil pri zadnji večerji. Pri tem obedu je bil Jezus podoben človeku, ki se zaveda bližajoče se smrti in zato “piše” oporoko. Svojim zapiše doto. Jezus ni imel zemeljskega bogastva, pač pa sam sebe; svojo trajno navzočnost za vse, ki ga bodo v veri sprejeli. Gotovo nekaj enkratnega. 

20_med_letom.jpeg

Ljudje navadno pustijo za seboj pisma, besede, dejanja, slike, načrte, predmete . . . Toda samih sebe ne morejo zapustiti. Njih spomin iz roda v rod bledi. Drugače je s Kristusom. Njegova dota je živa beseda; njegov Duh, ki deluje po zakramentih v verujočih občestvih, v Cerkvi. Njegova dota je on sam: meso in kri za življenje sveta. Ko je Jezus, predno je šel v smrt, dal sam sebe za življenje sveta, je to storil v obliki slavja. Lažje ga razumemo na ozadju vsega tistega,
kar je sam živel v svojem kulturnem prostoru, kar je sam slavil kot pasho, ta obred odrešenja v svojem, izvoljenem narodu.

Pri judovskem pashalnem obedu je bila navada, da je hišni gospodar odgovarjal na vprašanja mlajših ter pri omizju razlagal pomen obeda in simboliko posameznih jedi. Tako je nastal neke vrste nagovor ob prazničnem slavju. Bistveni del obreda pa je bila zahvala za vsa božja odrešenjska dela: za stvarjenje, za zavezo, za osvoboditev iz sužnosti . . . 

S pasho so Judje slavili svoje odrešenje. V takšno judovsko izkušnjo odrešenja je Jezus vnesel nov pomen: saj je on sam bil in Jagnje in Žrtev in Hrana in Zaveza človeka z odrešujočim Bogom.

Dobro vemo, kako so od najstarejših časov kristjani živeli iz Kristusove podaritve pod podobo kruha in vina. Posebej na Gospodov dan, na dan vstajenja Gospodovega, so obhajali Njegov spomin, ko so lomili kruh kar po privatnih hišah. Ko danes obhajamo isto dejanje, gotovo ne bi škodilo nenehno truditi se, da odkrijemo globoko smiselnost mašnega obreda, v katerem praktično živimo Jezusovo podaritev.

Pred desetletji, se pravi še v času pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom in pred liturgično obnovo, je bila navada govoriti, da je maša "nekrvava obnova kalvarijske daritve". Danes bi nam bilo morda bliže živeti to večno "skrivnost vere" v obliki spominjanja. Preprosto: kolikorkrat obhajamo Gospodov spomin, tolikokrat stoji sam Gospod v naši sredi.  

Kar je storil za nas in nam obljubil, se uresničuje po našem dejanju. Kakor molimo pri tretji evharistični molitvi: "Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo."


Zadnja sprememba ( nedelja, 19. avgust 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 893