OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nagovor na spominski komemoraciji za pokojne (Trnovo pri N. G., 01. 11. 2014)
"Kje skoplješ si grob?"

sveke.jpg
»Kje skoplješ si grob?«
Počakajte malo,
lopata saj kmalo
in meni in vam zazveni za pokop!
Kako se bo mirno tam spalo
na gričku zelenem ob Soči,
nam mrtvim živó šumljajoči,
tam gori pri svetem Lovrenci, 
na ražnju ognjenem mučenci!
Tam mojih pradedov nebrojen spi trop,
tam bodi moj grob!
Tam sanjam naj kdaj med očeti in dedi;
med vsemi pod Krnom ponosnim sosedi
naj bivam na sredi.
(Simon Gregorčič)

Spoštovani navzoči!

"Mesec november je mesec spomina na vse rajne: na tiste, ki so umrli naravne smrti, in na tiste, ki so umrli nasilne smrti, na umrle po domovih in bolnišnicah, na umrle po cestah in deloviščih, na umrle po nekdanjih in sedanjih bojiščih. Letošnja 100. obletnica začetka prve svetovne vojne in 75. obletnica začetka druge svetovne vojne ter številna vojna žarišča današnjega časa nas navajajo k premisleku o razlogih za vojne in njihovem smislu. Apostol Jakob pravi, da je razlog za vojne človeška poželjivost: »Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa? Želite, a nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jak 4,1-3)"(dr. Jurij Bizjak)
Na enem izmed spomenikov žrtvam prve svetovne vojne stoji zapisano: 'Nasprotniki v boju tukaj počivajo kot bratje.' Ko odigramo partijo šaha, damo bele in črne figure, od kmeta do  kralja, v isti zaboj. Zato ljudje s plemenitim srcem in spoštljivo človeškostjo molijo za oboje, tako za poražence kakor za zmagovalce. V uri smrti so vsi poraženci življenja na tem svetu in vsi zmagovalci, če ta svet zapustimo z vero v Vstalega, ki je Življenje samo, in z vero v Ljubezen, ki nikoli ne mine.

Iz dneva v dan pišemo vsak svojo osebno in skupno življenjsko zgodbo in ustvarjamo zgodovino našega časa. Pri tem pisanju lahko vzamemo v roke najsodobnejša pisala, računalnike, »ipade«, facebook, tablice, ali kakšno drugo danes razpoložljivo tehnično sredstvo, a to ni najpomembnejše, ker bo z nami vred enkrat vse to prešlo v minljivost. Pomembno pa je, da naše življenjske zgodbe pišemo z najodličnejšim in edino potrebnim pisalom, to je s pisalom ljubezni, kjer velja, da je »ljubezen potrpežljiva in dobrotljiva, ni zavistna, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša« (1 Kor 13,4-7).
Zato je Božidar Eržen imel prav, ko je zapisal: "Življenje brez ljubezni, je kot dan brez sonca." In imamo prav tudi mi, ko ob Descartesu spoznavamo: »Mislim, torej sem«, a še bliže smo resnici človeškega življenja, ko z Gilbertom Cesbronom pridemo še dalj in lahko za svoje življenje rečemo: "Ljubim, torej sem. To je moj začetek in moj konec. " 
 Današnja obuditev spomina na naše pokojne – na tem komemorativnem kraju – nas torej vodi k ljubezni do njih in nas uči, da se lahko mi, ki še živimo, tukaj in sedaj odločimo, da začnemo vsak dan pisati s  pisalom ljubezni, in to od jutra do večera, po naših družinah in domovih, v naravi, na delovnem mestu in v bifeju, v prometu, v vrtcih, šolah in na univerzi; v soseskah, krajevnih skupnostih, na občini; po naših župnijah in v celotni škofiji. S takim pisanjem dni raste v vsakem izmed nas ponos, zadovoljstvo, mir, veselje in se v polnosti učimo biti človek, saj je Phil Bosmans upravičeno zapisal: »Človek potrebuje ljubezen, da postane človek«. Ljubezen, s katero napolnim(o) vsak dan, me (nas) uči spoštovati sebe in druge, svoj kraj, svojo družino, lastno zgodovino, skupno domovino (in državo), sedanjost in preteklost, misel in besedo, pošteno delo in molitev, ustvarjanje in počitek. Dokler nimamo ljubezni v srcu, nam vedno nekaj manjka. Dokler živimo le od tega, kar se zasluži in kupi za denar, nam vedno nekaj manjka. Manjka nam tisto, kar se ne kupi in ne plača, marveč se ga sprejme kot dar in kot odgovornost za življenje , in sicer: »ljubezen, veselje, mir, sadovi Svetega Duha. Kdor ne občuti ljubezni, ne pozna veselja in ne najde miru, nima pravega življenja« (Phil Bosmans). 
Ljubezen nas dela občutljive za pravičnost do drugih, za preteklost in v sedanjosti, saj sveti Vincencij Pavelski, veliki prinašalec ljubezni do najbolj ubogih, jasno uči: "Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost." 
Vsakodnevno se moramo boriti, da ostanemo v objemu ljubezni, saj vemo, da "kdor se odtrga od objema ljubezni in torej ne pristane svobodno na ljubezen, ta ne zazna več, kako je sam ljubljen, ampak ljubosumno gleda, kako je ljubljen nekdo drug. Ne čuti, da je ljubljen, še več, ljubezni obrne hrbet in se oklene malikovalske in popredmetene kulture ter v smislu posedovanja stvari, torej v količinski optiki in z vidika ljubosumja meri, kako je ljubljen drugi. Zatorej ne bo nikdar, v nobenem primeru resnično videl, kako je drugi ljubljen. In to, kar želi, da bi bila ljubezen zanj, način, na kakršnega bi hotel biti ljubljene, je samo  izraz nenasitne lakote po stvareh" (p. Marko I. Rupnik).
" Ljubezen, ki dela dobro in ni priznana, ne potrebuje  tega, da bi bila vidna v očeh sveta, ker je že poplačana v upanju, ki ne razočara, saj je že prišla iz smrti v življenje v Vstalem Kristusu. Četudi ljudje pozabijo na dobro, ga ne vidijo, zanj niso hvaležni in ga ne poplačajo, je dobro še vedno resnično dobro. Zato oseba, ki izvršuje dobro in je pozabljena, sicer trpi, vendar tudi vstane v veselje pomirjenega srca, ker ve, da je Bog to videl in sprejel"(p. Marko I. Rupnik).
Mi danes na tej komemoraciji nočemo pozabiti dobrega naših pokojnih iz naših družin in družbe. Zato smo zbrani, se jih spominjamo, se jim zahvaljujemo, jim vračamo svojo ljubezen in zanje molimo. Gospod, daj vsem rajnim večni pokoj – in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.
Za sklep tega razmišljanja nas vse povabim, da naše misli prelijemo v molitev za vse naše drage pokojne.
 
(P. Pepi L., ofm)

Zadnja sprememba ( sobota, 01. november 2014 )
Preberite več...
 
Vsi sveti

VSI KRISTJANI SO POKLICANI K SVETOSTI (C 40)!
Raz 7,2-4.9-14; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12a


     Ko je sv. Bernard govoril o svetnikih, je rekel: »Mi smo počasni v posnemanju tistih, ki jih z veseljem slavimo.« To je torej idealna priložnost, da razmislimo o »poklicanosti vseh kristjanov k svetosti«. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet« (1 Pt 1,15-16).
Prva stvar, ki jo moramo storiti, ko je govor o svetosti, je, da to besedo osvobodimo strahu, ki ga vzbuja zaradi določenih zgrešenih predstav. Če so vsi poklicani k svetosti, je to zato, ker je pravilno razumljena svetost vsem dosegljiva, je del normalnega krščanskega življenja.
V Stari zavezi se takoj pojavi svetost kot premoč ideje obrednosti. Posredovalci Božje svetosti so predmeti, kraji, obredi, predpisi. Tovrstna svetost se oskruni, če se nekdo s telesno hibo približa oltarju ali pa se je prej dotikal nečiste živali (prim. 3 Mz 11,44; 21,23).
vsi_sveti.jpg
 
Ko preidemo k Novi zavezi, vidimo, da je definicija »svet narod« hitro razširjena na kristjane. Za Pavla so krščeni »po poklicu sveti«, to je »poklicani, da bi bili sveti«. On krščene običajno poimenuje z izrazom »sveti«. Vernike je Bog izvolil, da bi bili »pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Toda pod navidezno terminološko identiteto smo priča globokim spremembam. Svetost ni več obredno ali legalno, ampak moralno dejanje, ni več v rokah, ampak v srcu; ne odloča se zunaj, ampak znotraj človeka in je povzeta v darovanjski ljubezni. 
Posredniki Božje svetosti niso več kraji (Jeruzalemski tempelj ali gora Garizim), obredi, predmeti in zakoni, ampak oseba, Jezus Kristus. Biti svet ni predvsem v tem, da bi bili ločeni od tega ali onega, ampak predvsem biti povezan z Jezusom Kristusom. V Jezusu Kristusu je sama Božja svetost, ki nas osebno dosega, ne le njen oddaljen odsev. On je »Sveti, Božji« (Jn 6,69).
Svetost je predvsem dar, milost in je delo Svete Trojice. Pavel ne stavi več na svojo pravičnost ali pa svetost, ki izhaja iz izpolnjevanja Postave, ampak le na tisto, ki izhaja iz vere v Kristusa. (prim. Flp 3,5-10). Kristus, pravi, je postal za nas »pravičnost, posvečenje in odkupitev« (1 Kor 1,30). V Novi zavezi se glede svetosti izmenjujeta dva glagola: eden v povednem načinu, drugi v velelniškem načinu: »Sveti ste«, »Bodite sveti«. Kristjani so posvečeni in posvečujejo. Ko Pavel piše: »To je Božja volja, vaše posvečenje«, je jasno, da razume prav to svetost, ki je sad osebnega prizadevanja. 
2. vatikanski koncil (C 40) je jasno izpostavil ta dva vidika svetosti, ki temeljita na veri in na delih: »Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti. Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati«.
Zakaj je potrebno »biti« sveti? Zato, ker je Bog svet. Svetost torej ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast. Je dolžnost, ampak ta izhaja iz naše plemenitosti Božjih otrok. Noblesse oblige: plemenitost obvezuje!
Svetost terja sámo dejstvo, da smo ljudje; človek mora biti svet, da uresniči svojo globoko istovetnost, ki je v tem, da je »Božja podoba in sličnost«. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnične, uresničene osebe v taki meri, kolikor bomo sveti. V nasprotnem primeru bomo neuspešneži. Nasprotje od svetnika ni grešnik, ampak neuspešnež! »Le ena žalost je na svetu in ta je: ne biti svet« (Leon Bloy). Sveta Mati Terezija je imela prav, ko je nekemu novinarju, ki jo je iznenada vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba«.
Zato se lahko sedaj obrnemo na svetnike, kot naše priprošnjike in skupaj z bogoslužjem molimo: »Vsemogočni večni Bog, tvoja Cerkev se danes veseli skupnega praznika vseh svetnikov in slavi njihove zasluge. Prosimo, naj nam nepregledna množica svetih bratov in sester izprosi tvoje obilno usmiljenje«

Zadnja sprememba ( petek, 31. oktober 2014 )
 
30. nedelja med letom – žegnanjska (Mt 22,34-40)
Vsak dan sprejemamo – zavedno ali nezavedno – odločitve za ljudi, za stvari in za poti, ki so nam pomembne. Pred odločitvijo je potrebno premisliti različne alternative. S tem je odločitev za nekoga ali za nekaj obvezno tudi odločitev proti vsem drugim alternativam. Ljudem 21. stoletja se je pogosto težko dokončno odločiti in se tako posloviti od vseh ostalih alternativ. Nadvse radi bi si pustili odprtih več poti...
 
30_nedelja.jpg
Tesaloničani so se, kot slišimo v današnjem drugem evangeliju, kljub velikim težavam odločili za Jezusovo pot. Očitno je Pavlu tako zelo uspelo prepričati občestvo s svojimi besedami in dejanji o življenjski poti s Kristusom, da jo je bilo pripravljeno sprejeti navkljub marsikaterim težavam. Očitno so bili njeni privrženci tako prepričljivi, da so bili s svojim načinom življenja in s svojo vero vzor drugim ljudem.

Tako prepričani in prepričljivi glede določene odločitve smo lahko le, če nam je jasno, da je ta odločitev bistvenega pomena za naše življenje. Resnična in globoka odločitev za Boga, ki smo jo sprejeli v upanju in zaupanju, je odločitev za Boga, ki je življenje in nam podarja življenje in ki si je zamislil polnost življenja ne zgolj za nas, temveč tudi za vse druge ljudi. Odločitev za Boga življenja vključuje tudi odločitev za skrb za življenja drugih ljudi in za oblikovanje našega življenja v oziru na srečo naših bližnjih. 

Če smo prepričani, da želi Bog za vsakega človeka najboljše, se ne sme zgoditi, da je dobro človeka uničeno zaradi človeškega zatiranja in izkoriščanja. Pred Bogom, ki je vedno na strani prikrajšanih, je družbeno zlo popolnoma nesprejemljivo in, kot slišimo v prvem berilu, ni brez posledic za povzročitelje. 

Odnos z Bogom je "celosten" le takrat, ko vključuje odnos z soljudmi. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta neločljivo povezani, kar vidimo tudi v evangeliju, ko farizeji sprašujejo Jezusa, katera je največja zapoved (osnovna zapoved) v postavi, Jezus pa povzame v dvojni zapovedi ljubezen do Boga in do bližnjega. 

V preprostem in jasnem odgovoru ne spomni na bistveno in osnovno le učenikov svojega časa, temveč tudi nas. V naše življenje nam je potrebno vključiti zgolj obe strani ljubezni kot celostno ljubezen – v naše srce, dušo in duha. In to ne zgolj v teoriji, temveč v dejanjih! Kot vemo, je ljubiti Boga in svet filozofsko-teoretsko vedno bolj preprosto, kot zavestno posvetiti naš čas Bogu ali širiti po svetu našo ljubezen do Njega, tako da se približamo ljudem v našem življenju z dobrohotnostjo, spoštovanjem in odgovornostjo.

Če obdržimo ta princip v srcu, smo razumeli bistvo naše krščanske vere.
Zadnja sprememba ( sobota, 25. oktober 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 649