OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
34. nedelja med letom

34. NN. Jezus Kristus - kralj vesoljstva in kralj src

2 Sam 5,1-3; Kol 1,12-20; Lk 23,35-43

Občasno slišimo za velika praznovanja, ki jih ob posebnih priložnostih na narodni ravni pripravijo v čast njihovemu vladarju. Danes vse krščansko ljudstvo praznuje svojega Gospoda in Kralja. 

zupnija-ribnica.jpeg 

Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«. Sveti Pavel pa je zapisal, da nas je Oče iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, v katerem imamo »odrešenje, odpuščanje grehov«. 

Današnji praznik je uvedel namreč papež Pij XI. leta 1925 kot odgovor na ateistične in totalitarne politične režime, ki so zanikali pravice Boga in Cerkve. Ozračje, v katerem je nastal praznik, je izpričano na primer z mehiško revolucijo, ko so številni kristjani šli v smrt in vse do konca vzklikali: »Viva Cristo rey«, živel, Kristus kralj! Današnje stanje zanikanja Boga in Cerkve v Sloveniji je nekoliko blažje, vendar polno sovraštva do krščanstva.

Vsebina in osrednje sporočilo praznika je zelo staro in lahko bi rekli, da se je rodilo s krščanstvom. Slovesna izpoved vere: »Jezus je Gospod«, s katero so številni mučenci prvih stoletji odhajali v mučeniško smrt in so z njo izražali svojo vdanost Kristusu, ki je nad vdanostjo cesarju. Takoj ko se je krščanska vera lahko svobodno izražala v umetnosti, sta bili dve najljubši predstavitvi Kristusa: podoba Dobrega Pastirja in podoba Pantokratorja, vladarja vesolja. Prav ta zadnja je pogosto prekrivala celotni gornji del abside in je objemala občestvo bolj s kretnjo zavetja kot vladanja. Ko so začeli upodabljati križ (v prvih časih so križ slikali brez Kristusa), so ga predstavljali s krono na glavi, v oblačilih in v kraljevski drži. To je bil način, kako so tudi v barvah izražali resnico, ki jo je oznanjalo bogoslužje: »Bog kraljuje na lesu«.

Ganljivo je vedeti, da je ob smrti nad Jezusovim križem visel napis: »Ta je judovski kralj« in zraven stoječi so ga izzivali, naj odkrito pokaže svoje kraljevanje: »Če si judovski kralj, reši samega sebe«. Mnogi, tudi prijatelji, so v zadnjem trenutku pričakovali veličasten dokaz njegovega kraljevanja. On pa se je odločil, da bo pokazal svoje kraljevsko dostojanstvo s tem, da se bo zavzel za enega samega človeka, ki je za povrhu še hudodelec: »'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'«. 

 V tej perspektivi ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na praznik Kristusa Kralja, ali on kraljuje na svetu ali ne, marveč, ali kraljuje v meni ali ne; ni pomembno, če države in vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug?
Sv. Pavel pravi, da obstajata dva možna načina življenja: ali »zase« ali pa »za Gospoda«. Piše:

»Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,7-9).

god_0875.jpg

Živeti »zase« pomeni živeti kot tisti, ki ima sam v sebi svoj izvor in svoj cilj; pomeni samo vase zaprto bivanje, ki teži le k lastni potešitvi in lastni slavi, brez večnostne perspektive. Živeti »za Gospoda« pa, nasprotno, pomeni živeti iz Gospoda, iz življenja, ki prihaja od njega, od njegovega Duha in živeti za Gospoda t.j. upoštevajoč njega, njemu v slavo. Gre za zamenjavo prevladujočega počela: ne več »jaz«, ampak Bog.

Tu gre za resnično novo bivanje. Pred njim je tudi smrt izgubila svoj značaj nepopravljivosti. Največje nasprotje, ki ga je človek od vekomaj izkušal - nasprotje med življenjem in smrtjo - je preseženo. Najradikalnejše nasprotje že ni več med »živeti« in »umreti«, ampak med živeti »zase« in živeti »za Gospoda«. »Živeti zase« je že resnična smrt. Za vernega človeka sta življenje in telesna smrt samo dve fazi, dva različna načina življenja za Gospoda in z Gospodom: prvi je v veri in v upanju; drugi, v katerega vstopimo s smrtjo, je v popolni in dokončni posesti.

Gotovo nam še odzvanjajo besede svetega papeža Janeza Pavla II. ob njegovem prvem obisku v Sloveniji, ko nam je vzkliknil: »Ne bojte se Kristusa, verujte vanj in v njegovo ljubezen. Odprite na stežaj vrata Odrešeniku. Ne bojte se Cerkve, kajti ona želi , da bi se vsakdo srečal s Kristusom in našel v njem odrešenje.« 

 

Zadnja sprememba ( sobota, 21. november 2015 )
 
33. NN – 15. novembra 2015

KAJ BO OSTALO OD NAŠEGA ŽIVLJENJA?

Dan 12,1-3; Heb 10,11-14.18; Mr 13,24-32
 
33_navadna_1.jpg
Kristus je v svojem oznanjevanju govoril tudi o končni prihodnosti sveta in človeka. Tako v današnjem evangeliju  beremo temno napoved: »V tistih dneh, po tisti veliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale« (Mr 13,25). Morda smo se ljudje osredotočili na grozote in stiske ob koncu sveta, opisane v evangeliju. Toda Jezusove besede nas nočejo prestrašiti. Ravno nasprotno! Kljub temu da bo med narodi velika stiska in bodo nastopili hudi časi, se tistim, ki zaupajo v Boga, ni treba bati: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba«(26-27). Podobno pravi tudi prerok Daniel v prvem berilu: »V tistem času  (velike stiske) bo rešeno tvoje ljudstvo« (Dan 12,1). Bog tistih, ki zaupajo vanj, tudi v največji nesreči ne bo zapustil, ampak bo prišel k njim.
 
To Kristusovo oznanilo je polno upanja, ki nas navdaja ob tesnobi, da bo gotovo nastopil naš osebni konec, pa tudi konec sveta in vesolja. A tudi ko bo vse propadlo, ko ne bo več trdne točke, ostaja velika in edina trdnost Bog. Kristus v današnjem evangeliju ne govori samo, kaj bo prešlo, ampak predvsem govori o tem, kaj bo ostalo:  »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (31). Vse, kar je na svetu, bo minilo, ostalo bo samo tisto, kar je Božje in povezano z Bogom. Zato se v življenju velja truditi za to, kar je Božje, ker bo samo to ostalo. 
33_navadna_2.jpg
»Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Zato bo ostalo to, kar smo v življenju povezali z Božjo ljubeznijo.
 
Besed, da bo vse, kar je, in tudi kar smo mi ustvarili, propadlo (nebo in zemlja bosta prešla), ne smemo razumeti, da se v življenju ni vredno truditi, marveč da moramo vse v svojem življenju delati s pravim namenom in v veri, da bo ostalo le to, kar je povezano z Bogom (moje besede pa ne bodo prešle). Ravnotežje med vero, da bo ostalo to, kar smo združili z Božjo ljubeznijo, in med človeškim delom in naporom so naši predniki mojstrsko izrazili v pregovoru: Delajmo, kakor da bomo večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli. Če se bomo trudili za to, kar večno ostane, bo v naših srcih mir, zaupanje in volja do dela. Če je danes med ljudmi toliko nepripravljenosti za delo, zlasti za zastonjsko delo za drugega, in če mladi nimajo več volje za življenje in prave volje do dela, ali ni to zato, ker nimajo vere, da tisto, kar delamo v veri in združujemo z Božjo ljubeznijo, ne bo nikoli uničeno. Danes velja nekaj samo prizadevanje za kariero in lastni uspeh, a velikokrat vidimo, da to ljudem ne prinaša pravega življenjskega smisla. V luči večnosti vidimo drugače tudi delo za župnijo, za karitas, za bližnjega, skratka zastonjsko delo za druge.
 
Prosimo Gospoda, naj nam da moči, da bomo odgovorno živeli, si prizadevali za dobro bližnjega in gojili stik z Bogom, predvsem pa premišljevali božjo besedo, ki ne bo nikoli prešla, saj Jezus v evangeliju izrecno poudarja: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle!« Njegova obljuba, da nas ljubi in je z nami, ostane vekomaj!

 



Zadnja sprememba ( nedelja, 15. november 2015 )
 
Zahvalna nedelja

32. NN – zahvalna nedelja – 8.11. 2015

1 Kr 17,10-16; Heb 9,24-28; Mr12,38-44
 
Misli današnje zahvalne nedelje so naravnane na hvaležnost, zahvalo v prvi vrsti Bogu, pa tudi vsem, po katerih nam Bog podarja svoje darove. Marsikomu je v današnjem svetu računalništva, ko nam je dano uporabljati res občudovanja vredna odkritja človekovega uma, ta misel tuja in kvečjemu postavlja vprašanje, komu in čemu naj bi se sploh zahvaljevali. Marsikomu pa že po »naravi« beseda zahvale gre težko z jezika. Pa vendar hvaležnost spreminja svet: po njej postaja svet  prijaznejši, bolj vesel, hvaležnost opogumlja in ustvarja pristnejše medčloveške odnose. Mar nismo drug od drugega odvisni, mar nismo drug za drugega odgovorni: še en vzrok več za hvaležnost.
 
32_navadna_1.jpg
Z neustavljivo avtoriteto Gospod pokaže na tisto, kar je osrednja misel celotne današnje Besede: človek je pred Bogom pomemben po tistem, kar je, in ne po tem, kar ima: dati na razpolago samega sebe je neprimerno več kot ponuditi tisto, kar imaš. Kako jasno Beseda opozarja , da pri Bogu veljajo drugačna merila in vrednotenja, kot jih najpogosteje upoštevamo mi ljudje:

32_navadna_2.jpg
- Uboga vdova v Sarepti, ki ima samo peščico moke v loncu in malo olja v vrču, velikodušno sprejme preroka Elija. Takim »pozabljenim« dušam Bog namenja večjo pozornost kot znamenitim, v kronikah in na spomenikih zapisanim. Po teh majhnih se odvija zgodovina odrešenja, v Božjih očeh nihče ni nepomemben. Za take je apostol Pavel rekel: »Bog si je izbral tisto, kar je na svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek«. 
 
- Ljubezni, velikodušnosti, dobrote ni moč presojati s količinskimi merami, tu gre za notranjo kakovost, ki presega vse vidno in merljivo in Gospod visoko ceni vdovo, ki je v zakladnico vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje: zadnje prgišče moke in zadnja dva novčiča, z ljubeznijo dana potrebnemu, sta v božjih očeh dragocenejša kot vse dobrine tega sveta.
Gospod, ki v resnici edini lahko spregovori in zadevo presodi kakor nekdo, ki ima oblast, ker tudi edini lahko zanesljivo presoja stvari z vidika večnosti, nas uči, kako naj cenimo majhne, nemalokrat komaj opazne darove. Materialno bogatih darov smo deležni le redkokdaj. Kaj pa drobne vsakdanjosti, ki druga za drugo sestavljajo naše življenje? Mar pomislimo na neprecenljivost in nenadomestljivost vsakdanjih darov, ki nam omogočajo, da lahko normalno delujemo: nam kaj pomeni, da nam nekdo skuha kosilo in opere perilo, da nas je nekdo naučil uporabljati orodje, da nekdo v svoji utrujenosti potrpi z nami! To so dela, o katerih Gospod pravi: Nabirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne kradejo.
 
Res se imamo Bogu za marsikaj zahvaljevati, ne le za sadove zemlje, ki nam dajejo vsakdanji kruh, ampak tudi za mnoge stvari, ki se nam navadno zde same po sebi umevne in morda sploh ne pomislimo, da bi se morali zanje zahvaliti:
 
- da znamo in moremo delati: pomislimo na dobrine, kot so zdravje, volja za delo, prizadevnost in vztrajnost;
 
- da znamo in hočemo pošteno živeti: pomislimo na dobrine kot so vestnost, odgovornost, prizadevanje za pravičnost;
 
- da so okoli nas dobri ljudje, pripravljeni prisluhniti in  pomagati, dobri sosedje, s katerimi nam je dano živeti v prijateljstvu.
 
Ne pozabimo: Hvaležnost gradi mostove med ljudmi in utira pot k Bogu!

Zadnja sprememba ( nedelja, 08. november 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 725