OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
10. navadna nedelja – C (Lk 10,11-17)

(Na Sveti Gori: »kronanca«, obletnica kronanja milostne podobe Matere Božje na Sveti Gori leta 1717)

kronanca.jpg 

Kronanje milostne podobe Matere Božje na Sveti Gori

(1717 – 2016)

V evangelijih imamo tri poročila o Jezusovem vstajenju neke osebe. Danes je tu poročilo o vstajenju v Naimu. Pomembno se je vprašati: »Ali je mogoče nekoga iz smrti pripeljati nazaj v ta svet? Ali bi to sploh imelo smisel?«

Vstajenje, živeto v Jezusu Kristusu, pomeni zaključek tega življenja in vstop v dokončno življenje. Ko se nekdo vrne v življenje tega sveta, tedaj govorimo o REANIMACIJI, osebo prinesemo nazaj v naš svet. V primeru Naim gre za ozdravitev od zelo težke bolezni, ki je ni mogoče ozdraviti, in ker se je ozdravljenje zgodilo, ga razlagajo, kot zmago nad biološko smrtjo. Luka jo je kot katehezo uporabil v priliki, ki v tem dogodku v Naimu govori o zmagi nad smrtjo. To je osrednja resnica naše vere v Kristusa.

Poglejmo si to poročilo, kjer Luka pripoveduje o tem, kaj Bog naredi za človeško življenje.

Mesto Naim (ime pomeni: užitek, sladkost življenja, odličen okus) ima pokopališče zunaj mesta – kot imajo to vsa mesta. Ko Jezus pride v Naim, je položaj slab, ne gre le za bolezen (ki onemogoča živeti v polnosti), gre že za smrt edinorojenca. Pokopališče je na zahodu mesta, kjer sonce zahaja: iz luči gremo v temo smrti. Naše življenje na tem svetu je prijetno, čudovito, a nekega dne se bo končalo. Ne moremo živeti brez konca. To je naša pot, življenjska usoda. Vse bogastvo v vseh izrazih ne bo ostalo z nami, drugim ga bomo zapustili. 

Z Jezusom so učenci in velika množica ljudi. Z druge strani se približa druga množica, ki nosi truplo pokojnega. Gre za srečanje dveh procesij (množic ljudi): procesija življenja z Jezusom in druga z mrtvim. Za obema je velika množica. Gre za prehod iz luči v temo smrti. V smrt gredo vsi, ki niso srečali in sprejeli Gospoda luči. Tukaj se spomnimo na judovski običaj polaganja kamnov na grob. Kaj to pomeni? Kamni na grobu pomenijo: to je moj prispevek h gradnji spomenika življenja nekomu, ki je bil dober, ki si tak spomenik zasluži

Ob smrti se spomnimo, da samo ljudje vemo za smrt in imamo zavest o smrti. Zato se tudi sprašujemo, kaj bo po smrti? Ljudje moramo misliti na to (na konec) in si vprašanje o smrti v življenju resno postaviti. Od tega je odvisno, kakšno življenje hočemo graditi. Vsi ljudje hodimo po poti brez povratka, vse se konča. Če ne srečamo Gospoda življenja, luči, ki premaga smrt, potem človek ne vidi druge usode kot grob. Vse, kar je bilo zgrajeno – vse se izniči? 

V procesiji je edini sin vdove. Kdo je ta mati? Ona je podarila biološko življenje, ki se bo zagotovo končalo. Vdova, je brez moža, brez upanja, da bi lahko še dala življenje. To je naše človeško stanje, naše človeštvo: ne more dati drugega življenja, razen umrljivega. Ta množica je nema pred skrivnostjo smrti. Radi bi vedno bolj podaljšali biološko življenje, a večna starost nima nobenega pomena.

Življenje je sovražnik smrti… Gospodar življenja, Jezus, vidi vdovo. Ta pogled je pomemben, to prodre do našega srca. Težko vidimo v življenju, gremo mimo! Skozi oči vstopa v nas druga oseba, njena smrt, bolečina. Postanemo občutljivi. Jezus vidi to vdovo, vidi v njej položaj človeštva, ki je zapisano umrljivosti in ujeto v njej. V Jezusovemu pogledu vstopi vanj problem človeštva. Vprašanje, ki si ga na dnu postavlja vsak človek, navkljub zdravja, slave, prestiža, moči, oblasti tega sveta, je človek nepotešen. Vse je ničnost. Če človek nima odgovora na vprašanje po življenju, je vse skupaj ničnost. Gospod gleda, Gospod vidi – tukaj se Luka nanaša na Vstalega, ki je smrt premagal. Bog sam je prišel med nas, da nam na to vprašanje odgovori, ker je brez tega odgovora vse (življenje) nič(nost). Jezusa prešine veliko in globoko sočutje, ko vidi težko trpljenje vdove (človeštva). Vprašajmo se, zakaj nas Bog ni naredil nesmrtne, brez biološke smrti? Tega Bog ni mogel narediti, ker se naše biološko življenje mora končati. Tudi Jezus, Božji Sin, ki je postal človek, je izkusil to, kar mi čutimo ob smrti drage osebe (on je to čutil ob smrti prijatelja Lazarja). Pred smrtjo nekateri kričijo: življenje je krivično, za smrt obtožujejo Boga… 

 Sedaj je trenutek, ko Jezus poseže  v situacijo – in to z ZASTONJSKO dejanjem, saj ga za to niso zaprosili. Gre za dar (človeštvu), ki pride naravnost od Boga: vstajenje. To je prehod iz zaključka biološkega življenja v življenje večnosti. Jezus se približa mrtvemu in se dotakne njegove roke. Z dotikom roke trupla, naredi sebe nečistega. Z Jezusom smrt ni več nečistost, saj jo je spremenil v zrno življenja, ki se več ne bo končalo. Smrt je sedaj rojstvo, je velik praznik življenja. Draga pokojna oseba ni več biološko z nami, a tam, kamor je prišla, je življenje, tam ni več nečistosti, ni več umiranja. Procesija, ki gre na pokopališče, je zaustavljena. Vstopi v polno občestvo brez meja, vstopi v polnost življenja, je v občestvu z vsemi brati in z Bogom

Jezus dečku reče: Vstani! Pokojni se je dvignil. To ozdravljenje evangelist bere kot podobo zmage nad našo smrtjo v Jezusu. Mrtvi vstane in si sede. Sedeti – pomeni, da je premagal smrt. Strgani so smrtni povoji. To je gesta zmagovalca. 

Začne govoriti – komunicira, v polnosti komunicira ljubezen – to je življenje. Vstajenje, vstop v Božji svet, je vstop v polno življenje, polnost občestva.

Jezus novega dečka vrne svoji materi. Jezus da človeštvu  s svojim vstajenjem novo življenje. Jezus rojeva žive po svojem podarjenem življenju, ki je življenje v večnosti. Za večno življenje in v življenju kot takem je odločilno srečati Gospoda(rja) življenja… Srečamo ga v pogledu vere

Vse so napolnjeni s strahom: zmagal je Gospod(ar) življenja. Ta zmaga je neverjetna, je izredno delo Boga: človeštvu je podaril življenje v večnosti. 

V tem evangeljskem odlomku smo povabljeni mi vsi, ki beremo in poslušamo: odprite se pogledu vere, v katerem že takoj in vnaprej vidimo, kaj nas čaka. Ta pogled vere je vir življenja. In poslani smo, da to povemo vsem bratom. Gre za veselo novico o veselju, da nas čaka večna gostija v Očetovi hiši.

Kronana Mati Božja, Svetogorska Kraljica, je že uresničena polnost večnega življenja pri Očetu, v Njegovi hiši, in nas vabi v njeno hišo na Sveti Gori, da od Očeta po njej dobimo potrebnih milosti (zastonjski dar Božje pomoči) za življenje v občestvu svetih v nebesih.

Zadnja sprememba ( sobota, 04. junij 2016 )
 
9. nedelja med letom, 29. 05. 2016
9_med_letom_1.jpg

Evangeliji na raznih mestih pripovedujejo o čudežnih ozdravljenjih. Današnje se razlikuje od drugih po tem, da Jezus bolnika niti videl ni. Ozdravil ga je na daleč. 

Pripoved vključuje več drugih ozdravljenj. Na prvi pogled so neopazna. Spadajo namreč v drugačno vrsto. So pa pomembna za evangelijsko sporočilo. 

Eno do njih je vedenje stotnika, poveljnika rimske vojaške posadke v Kafarnaumu. Pričakovati bi bilo, da bo surov, nadut in nasilen, kakršni so navadno osvajalci. Pa je ljudem ne samo naklonjen, ampak jih ima celo rad. Čeprav tujec in pogan, jim je sezidal shodnico, z judovskimi starešinami pa je v prijateljskih odnosih. Je tudi dobrega srca, saj se sicer ne bi toliko trudil za zdravje bolnega služabnika. Še bolj občudovanja vredna je stotnikova iskrena globoka in spoštljiva vera. Iskrena, ko tako preprosto in prepričljivo primerja Jezusovo oblast nad boleznijo s svojo oblastjo nad vojaki. Globoka, ker sploh ne dvomi o Jezusovi moči nad boleznijo in njegovi volji, da bi bolnika ozdravil. Spoštljiva, ker se ima za nevrednega, da bi ga Jezus počastil s svojim obiskom in stopil v njegovo hišo. Takšna vera zasluži ne le pohvalo, temveč tudi uslišanje. Dosegla je oboje.

9_med_letom_2.jpg

Nepričakovano je tudi vedenje Judov. Stotnik je pogan, pogane pa so Judje prezirali. Z njimi so imeli le uradne stike. Stotnik pa je bil ne le pogan, ampak zraven tega še vojaški predstavnik države, ki si je prisvojila judovsko ozemlje. Navzočnost rimske vojaške posadke je zavednega Juda bodla v oči in mu v srcu vzbujala odpor. Tu pa vidimo prijateljska in naravnost prisrčna razmerja med rimskim stotnikom in judovskimi starešinami. Ti pridejo k Jezusu, hvalijo stotnika in priporočajo njegovo prošnjo.

Telesno ozdravljenje je vrednota. Večja vrednota pa je vera, ki je takega ozdravljenja vredna. Pa naj zraste v srcu Izraelca ali Rimljana.

 Jezus, prosim te, podeli mi polno zdravje. Čutim tvojo sladko toplino, ki vstopa v moje srce. Zahvaljujem se ti, da me ozdravljaš. Tudi jaz te prosim tako, kot te je prosim rimski stotnik: »Moj služabnik je bolan.« Moj brat, moja sestra, moj bližnji, tudi oni trpijo, ozdravi jih. Ozdravi vse bolnike v moji družini in vse moje prijatelje. Usmiljeni Samarijan, obišči vse, ki so bolni in jih je zdravje zapustilo. Blagoslovi njihova zdravila in terapije. Naj preko zdravil in terapij vanje vstopi tvoja zdravilna in oživljajoča moč.

Bodi z nami. Posveti nas. Pridruži naše bolezni svojemu odrešenjskemu trpljenju. Položi svoje prebodene roke name in me ozdravi. Ozdravi me sedaj, ob tej uri. Usliši me. Ti si Bog, ki obnavljaš. Popolnoma me prenovi. Spremeni, kar je treba spremeniti. Daj mi milost, da rastem v veri, upanju in ljubezni. To te prosim po rokah Marije, tvoje svete Matere, ki si jo pod križem tudi meni dal za mater. Jezus, tebi slava in čast, hvala in zahvala vekomaj! Amen.

Zadnja sprememba ( sobota, 28. maj 2016 )
 
Nedelja Svete Trojice

Izpraznitev Boga

Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 

 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, 

ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 

(Rim 5,3-5)

Pred nekaj leti je na simpoziju z naslovom »Bodimo misijonarji svojim lastnim otrokom« Michael Downey (prof. teologije, priznan znanstvenik in predavatelj, laik) zastavil tole vprašanje: Kako govoriti o Bogu v kulturi, ki je patološko raztresena, zmedena, ki ne zaupa verskemu načinu govorjenja niti cerkvenim ustanovam, pa kljub temu ima svojo moralno energijo in kreposti?

To je temeljno vprašanje našega časa, ko mnogi izmed naših otrok, bratov, sester in prijateljev ne hodijo več v cerkev in s tem postavljajo na preizkušnjo naše versko prepričanje. Vsi ti gotovo ustrezajo zgornjemu opisu današnje kulture, pa vendar na svoj način kažejo veliko moralne energije. Kam to vodi, kako naj to razumemo?

20270av.jpg

Kako naj odgovorimo, se odzovemo? Downey predlaga, da potrebujemo podobo Boga in Jezusa, ki nam lahko pokaže, kaj bi Bog napravil v takih okoliščinah. Kakšna podoba Jezusa bi nam tu lahko pomagala? Kot gotovo veste, obstaja vrsta Kristusovih podob iz Svetega pisma ali cerkvenega izročila. Kristus je predstavljen kot dobri pastir, kralj, učenik, čudodelnik, zdravilec, kruh življenja, žrtveno jagnje, ljubimec ipd. Posamezna obdobja človeške zgodovine so posebej povzdigovala nekatere podobe, druge pa so bile v ozadju. Katera Kristusova podoba bi bila najbolj odzivna v naši današnji kulturi, ko toliko naših lastnih otrok ne hodi več po isti poti vere kot mi?

Downey predlaga: podoba Kristusa kot popolne izpraznitve Boga, Jezus kot popolno darovanje samega sebe; Bog, ki se popolnoma izprazni v učlovečenju. Kaj to pomeni?

Sveto pismo nam pripoveduje, da Bog v Jezusu daruje ljubezen, ki je tako čista, tako nesebična, tako razumevajoča za vse naše slabosti, se tako do kraja daruje, se tako »samoizprazni«, da je žrtvovana brez kakršnekoli še tako prikrite zahteve, ki bi jo morali upoštevati in jo kakorkoli povrniti, poplačati.  V učlovečenju Bog tako kot dobra mati ali oče skrbi le za to, da bodo njegovi otroci hodili po pravi poti, ne pa za to, da bi ga izrecno priznavali in se mu zahvaljevali za vse, kar je in kar dela. Bog si je s tem, da ima svoje otroke, nakopal veliko tveganje, tako kot vsi starši. Imeti otroke pomeni izpostaviti se, biti ranljiv, biti vsak hip razumevajoč, potrpežljiv, pomeni sestopiti s prestola in dobesedno izprazniti samega sebe. To velja enako za Boga kot za vsakega očeta ali mater.

Kako se kaže taka »samoizpraznitev«?

Izprazniti samega sebe, kot je po pisanju Svetega pisma to delal Jezus, pomeni biti navzoč in ne zahtevati, da to posebej priznajo in potrdijo; pomeni dajati in ne zahtevati v odgovor enake darežljivosti; pomeni nastopati vabljivo in ne grozeče, zdravo zaskrbljeno in ne zajedljivo ali nasilno; pomeni biti ranljiv in nemočen, nezaščiten pred bolečino, da te bodo obravnavali kot nekaj samoumevnega ali da te bodo zavrgli; pomeni živeti v veliki potrpežljivosti, ki ne zahteva, da Bog ali kdo drug poseže v dogajanje, če se ne odvija po naših željah; pomeni pustiti Bogu, da je Bog, in drugim, da so drugi, in da jih ne poskušamo podrediti svojim željam ali svojemu ritmu. To nikakor ni lahka naloga in zato ni čudno, da že dva tisoč let pojemo hvalnice Jezusu, ki mu je to uspelo in ki tudi nas vabi k temu delu.

Potrebujemo teologijo Boga in podobo Kristusa, ki nam lahko pokaže pravo pot in upanje, ko si prizadevamo, da bi bili misijonarji na najtežjem terenu, kar jih je danes, v naši lastni kulturi z njenimi vrojenimi krepostmi in z njeno vrojeno brezbrižnostjo do Boga in do Cerkve. Mislim, da je predlog, naj vzamemo za smerokaz Božjo »samoizpraznitev« v Jezusu, zares dober. Če jo prav razumemo, nam bo ta podoba lahko pokazala, kje in kako naj zastopamo svojo vero v kulturi, ki tako rada misli, da je vero že prerasla.

3-sveta-trojica.jpg

Na istem simpoziju je Vivian Labrie, socialna delavka iz Kanade, v svojem nastopnem govoru dejala: »Verujem, da je Bog dovolj zrel, da ne zahteva, da bi bil vedno v središču naše zavestne pozornosti.« Če to trditev vzamemo s kančkom soli, je posrečen komentar slavne kristološke himne v Pismu Filipljanom 2,6-11, ki opisuje, kako se je Jezus »samoizpraznil« v učlovečenju.

Kadar mati ali oče sede k mizi s svojo družino, ne rabi, ne želi, ne pričakuje, da bi bil v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom. Hoče pa in si želi, da je družina srečna, da spoštujejo drug drugega in skupne vrednote, da je vsakdo v temelju na pravi življenjski poti, tako da vsak družinski član ve, kaj je na koncu koncev sveto, moralno in pomembno, pa čeprav kdo izmed njih ta hip ne uvidi ali ne prizna družini vsega, kar je od nje prejel, da je lahko srečno in samostojno zaživel.

To še bolj velja za Boga, ki nas v ljubezni, razumevanju in potrpežljivosti daleč  presega in ki tako kot vsaka dobra mati ali oče ne zahteva, da je vedno v središču naše zavestne pozornosti.

Zadnja sprememba ( sobota, 21. maj 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 57 - 64 od 764