|
|
|
Ko so ga (starši) zagledali,
so se zavzeli in
njegova mati mu je rekla:
»Otrok, zakaj si
nama to storil?
Glej, tvoj oče in jaz sva te
žalostna iskala.«
In rekel jima je:
»Kaj sta me iskala?
Ali nista vedela,
da moram biti v tem,
kar je mojega Očeta?«
Toda ona nista razumela
besed, ki jima jih je rekel.
(Lk 2,48–50)
|
|
Pred časom sem hotela v neki trgovini kupiti jaslično figurico svetega Jožefa, ki sem ga potrebovala za prav poseben namen. Nisem bila prepričana, če lahko dobiš tudi posamezne figurice – in sem to previdno vprašala. »Seveda,« je potrdila prodajalka, »vsako figurico lahko kupite posebej.« »Tudi svetega Jožefa?« »Aja, ne, tega pa seveda ne! Sveta družina je samo v kompletu.«
Ali je bilo prodajalki jasno, kako veliko versko resnico je pravkar izrekla? Sveta družina je le v kompletu, tako rekoč v troje … Jožef ne gre brez Marije in otroka, otrok ne brez staršev, Marija ne brez Jožefa in otroka.
Tako bi moralo biti tudi v naših družinah …
Po: A. Schwarz |
| |
|
|
|
Lk 2,41–52
JEZUS GRE SVOJO POT
V dogodku, ki se je zgodil v templju, je Marija podzavestno spoznala, da je ta ločitev odraščajočega Jezusa dejansko le predigra tiste zadnje, boleče ločitve od Sina, ki jo čaka na Kalvariji.
Morda se nam zdi čudno, kako sta starša mogla izgubiti Jezusa. Razumeli bomo, če upoštevamo tedanje običaje. Na romanju so se ljudje družili po skupinah. Možje so običajno hodili skupaj, žene skupaj, odraščajoči fantje pa spet posebej. Skupaj so se zbrali le tedaj, ko so se ustavili na počivališču ali tam, kjer so prespali. Tako sta Jožef in Marija šele zvečer odkrila, da Jezusa ni bilo med romarji, ki so se vračali iz Jeruzalema. Ko ga nista našla, sta se, kljub celodnevni utrujajoči hoji, takoj obrnila in ga šla iskat.
Lahko si predstavljamo grozo, ki jo je občutila Marija, ko je spoznala, da se je Jezus, njen ljubljeni otrok, izgubil. Jožef in Marija sta tri dni doživljala smrtni strah. Izgubljenega otroka sta iskala med sorodniki in znanci, a zaman. Na koncu sta stopila še v tempelj, morda zato, da bi prosila Boga, naj jima pomaga iskati Jezusa – in tam sta ga našla! Obred »bar micvah« je že davno minil, Jezus pa je še vedno bil med učitelji postave, vendar ne kot učenec, ki bi se učil od judovskih učenjakov, temveč kot suveren učitelj postave, tako da so se vsi čudil njegovi modrosti.
Ko ga starša torej najdeta v templju, sledi tisti znani prizor z Jezusovimi besedami: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2, 48-49), ki jih starša preprosto nista razumela. To je presegalo njuno razumevanje Božjih načrtov.
Boleče spoznanje: Marija ni več razumela svojega otroka! Njegova pot se ločuje od njene, njegove misli so daleč nad njenimi. Jezus se ji odmika! Tipično: odraščajoči otrok začne hoditi svojo pot.
Po: J. Kužniku
|
| |
|
 Jezus ni ljubeč in za vzgojo enostaven otrok. V pripovedi o dvanajstletnem Jezusu v templju Luka prikaže prvi družinski konflikt. Jezus se dela samostojnega. Ne vrne se s staršema. Ko ga po treh dneh brezplodnega iskanja najdeta v templju, sedi sredi med učitelji, jih posluša in sprašuje (Lk 2,46). V Marijinih besedah zvenita očitek in bolečina, ki ji jo je pripravil njen sin: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala« (Lk 2,48). Jezusov odgovor staršema je nerazumljiv. Jezus imenuje Boga svojega Očeta. Njemu pripada, ne svojima staršema.
Jezus v omenjenem odlomku prvič v Lukovem evangeliju govori o Bogu kot svojem Očetu. Starša morata tako sprejemati tujost svojega otroka. Evangelist tukaj ne prikazuje družine kot svete, temveč družino s konflikti, ki jih poznamo vsi: s trpljenjem zaradi drugačnosti otrok, z bolečo izpustitvijo otroka, z nerazumevanjem njegove poti. Toda temu pubertetniškemu konfliktu ponovno sledi opis idealne slike: »Jezus pa je napredoval v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Ideal in stvarnost se menjujeta. Jezusu pripadata oba pola. Enako pripadata oba pola tudi vsem nam. Le v napetosti med bližino in razdaljo, med razumevanjem in nerazumevanjem, med skupnostjo in odtujenostjo rastemo v podobi, ki je všeč Bogu in ki ustreza naši notranji lepoti.
Anselm Grün
|
|
