OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
16. 11. 2014 - NAJLEPŠI DAR JE DAR ZA DRUGE

16. 11. 2014 - NAJLEPŠI DAR JE DAR ZA DRUGE 
Prg 31,10-13.19-20.30-31; 1 Tes 5,1-6; Mt 25,14-30


Zgodba pripoveduje o kralju, ki je modro vladal. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim povedal, da se odpravlja na dolgo pot: gre v oddaljen samostan., kjer se bo posvetil molitvi. V njegovi odsotnosti bodo morale one vladati. Preden je odšel, je vsaki hčerki podaril pšenično zrno. Prva hčerka je odšla v svojo sobo, zrno zavila v zlat trak in ga vsak dan občudovala. Druga ga je shranila v leseno škatlico, tretja pa je dejala, da je to zrno enako drugim in ga vrgla proč. Najmlajša hčerka dolgo je premišljevala, kaj naj stori z zrnom. Hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta ni vrnil.
Ob vrnitvi jim je kralj rekel,naj mu pokažejo zrno, ki jim ga je izročil. Tri so mu prinesla svoja zrna, tretja je iz shrambe celo prinesla drugo zrno. Najmlajša pa daru ni mogla vrniti očetu. Zanimalo ga je, kam ga ja dala. »Dolgo sem premišljevala, preden sem odkrila, da je zrno seme, ki lahko rodi klas. Potem sem ga vsejala in sledila je žetev.« Nato je peljala očeta in mu pokazala žitno polje, ki je zraslo iz tega zrna in je bilo tako veliko, da bi lahko nasitila prebivalce kraljestva. Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je ljubeče dejal.

33_med_letom.jpg
Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najbolje izkoristila dar, ki ji ga je dal: iz očetovega daru je naredila dar za druge (Zgodbe s srcem 7/116). 
Božja beseda je glede tega danes več kot zgovorna:
- služabnika, ki ravnata gospodarno, odgovorno, slišita pohvalo: v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil, pojdi v veselje svojega gospoda - obljubljena večnost ni preprosto »tolažba žalostnih«, treba si jo je pripraviti, zaslužiti;
- ženo, ki je skrbna v vsakdanjih, pogosto očem skritih opravilih, knjiga pregovorov pohvali z izbranimi besedami: njena cena visoko presega bisere;
- Pavel pogosto dopoveduje, da zvesta vztrajnost v vsakdanjih opravilih tlakuje pot neminljivi prihodnosti in tudi tokrat spodbuja: ne spimo, ampak čujmo!
Beseda nam razločno da vedeti nekaj stvari, ki segajo v našo vsakdanjost:
- Bog vsakomur daje talente, ni ga, ki bi mogel sam o sebi trditi, da za nobeno stvar ni sposoben - take besede so le izgovor za lenobo in neodgovornost;
- dopoveduje nam, da nimamo pravice svojih darov zanemariti, dani so nam, da iz njih nekaj naredimo - mar ni jasna Gospodova beseda o lenem, malopridnem služabniku, pove, kaj misli o brezbrižnosti, nevestnosti, neodgovornosti;
- da nam vedeti, da so talenti zelo različni, od »posebnih« (vrhunski glasbenik), do skrajno preprostih ( širok nasmeh cestnega pometača razoroži strogega poškrobljenega gospoda);
- razloži nam, da so še posebej pomembni tisti darovi, s katerimi oblikujemo svojo vsakdanjost, kot žena iz 1. berila. 
Gospod nam pove, da med talente nikakor ne spadajo le tisti, ki prinašajo takojšen zaslužek, ampak tudi tisti, ki postopno, nevidno pripravljajo zaklad, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razje: npr. dar krotkosti, ki vedno premore umirjeno, premišljeno besedo, da razoroži prepirljivca, ki ob vzkipljivosti drugega more ohraniti mirno kri; dar poslušanja, ki človeka pripravi, da potrpežljivo posluša tožbe bolnega in zapuščenega človeka; dar razumevanja, ki človeka pripravi, da na drugega gleda blagohotno, ga sprejema, ceni dobro v njem. Bogastvo darov, bogastvo možnosti!
Zato je najlepši dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre za nobeno žrtvovanje. Gre tudi za to, da v trenutku, ko dar, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjemu, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo izkoristili darove in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš dar osrečuje druge.
Pri nas priljubljeni sv. Martin življenje iz vere povzema: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, ne bežim od napora.«

Zadnja sprememba ( sobota, 15. november 2014 )
 
Sv. Frančišek, res je prijetno!
sveti_francisek.jpg
Zadnja sprememba ( torek, 11. november 2014 )
 
ZAHVALNA NEDELJA – POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE

ZAHVALNA NEDELJA – POSVETITEV LATERANSKE BAZILIKE
9. 11. 2014, Ezk,1-2.8-9-12; Ps 46; 1 Kor 3,9b-13.1¸6-17; Jn 2,13-22

 Letošnja zahvalna nedelja se pokriva s praznikom posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki je »mati in glava vseh cerkva mesta in sveta«, zato je primerno, da tudi svojo zahvalo izrazimo najprej z mislijo na živo Cerkev.
 
zahvalna.jpg
Najprej naj gre zahvala vsem dušnim pastirjem, duhovnikom in župnikom, duhovnim  očetom naših župnijskih in drugih skupnosti, in vsem številnim njihovim sodelavcem. Potem gre zahvala vsem očetom in materam, ljubečim roditeljem in vzgojiteljem naših domačih Cerkva, ki so svojim otrokom prvi učitelji molitve, prvi izvajalci dobrih del, prvi nosilci vsakdanjega križa.
In končno naj gre zahvala vsem dragim bratom škofom naše cerkvene pokrajine za zvesto in predano službo našim krajevnim Cerkvam. Zahvala svetemu očetu Frančišku najprej za novega ljubljanskega nadškofa, p. Staneta Zoreta, potem pa tudi za pogumen in vesel pogled na vesoljno Cerkev in na vso človeško družino. Hvala, hvala vsem!
Msgr. dr. Jurij Bizjak, škof
November smo začeli s praznikom vseh svetnikov, z dnem, ko se srečujeta smrt in življenje; za mnoge je to »dan mrtvih«, za kristjana je »dan živih«, dan vstajenja in življenja. Ne moremo pri tem mimo dejstva, da je danes tudi med »praktičnimi« kristjani nemalo takih, ki se jim življenje po smrti »na oni strani« zdi nekaj neverjetnega, nesprejemljivega. Res se pri tem zaman oziramo po materialnih dokazih; tu se srečamo z jedrom tiste razsežnosti človekovega bivanja, ki mu rečemo vera. Res pa je tudi, da gre za prepričanje, ki je od davnine človeka prevevalo in prav z ozirom na večno življenje utemeljevalo tudi vrednost tega življenja, tukaj in zdaj.
Dostojevski v romanu Besi pravi: »Moja nesmrtnost je nujno potrebna, ker si Bog ne more privoščiti, da bi zatrl ogenj ljubezni do njega, ki ga je sam prižgal v mojem srcu. Začel sem ga ljubiti in se veseliti njegove ljubezni; je mar možno, da bi On ugasnil mene in ta ogenj veselja in me spremenil v nič! Če Bog je, sem tudi jaz nesmrten.«
Misli današnje nedelje so naravnane na hvaležnost, zahvalo v prvi vrsti Bogu, pa tudi vsem, po katerih na Bog podarja svoje darove. Marsikomu je v današnjem svetu računalništva, ko nam je dano uporabljati res občudovanja vredna odkritja človekovega uma, ta misel tuja in kvečjemu postavlja vprašanje, komu in čemu naj bi se sploh zahvaljevali. Marsikomu pa že »po naravi« beseda zahvale gre težko z jezika. Pa vendar hvaležnost spreminja svet: po njej postaja prijaznejši, bolj vesel, hvaležnost opogumlja in ustvarja pristnejše medčloveške odnose. Mar nismo drug od drugega odvisni, mar nismo drug za drugega odgovorni: še en vzrok več za hvaležnost.
Za pristnejše medčloveške odnose je papež Frančišek v soboto, 26. oktobra 2013, na trgu sv. Petra v Rimu ob srečanju družin iz več kot 70 držav  pred več kot sto tisoč glavo množico vernikov poudaril tri ključne besede, ki pomagajo k uspešnejšemu odnosu med člani družine: »Prosim (smem), hvala in oprosti!«
Svetopisemsko sporočilo v 5 Mz 8,7-11 nas še posebej spodbuja k hvaležnosti Bogu:  »ko se boš najedel do sitega, zahvali Gospoda, svojega Boga«  - tako kot mama  uči svoje otroke, naj teti rečejo hvala, opomni Mojzes svoje ljudstvo, naj bo Bogu hvaležno za vse dobrine, in še podčrta, »glej, da ne pozabiš Gospoda – kajti Gospod, tvoj Bog, te pelje v lepo deželo, v deželo potokov, studencev in podzemskih vodá, ki izvirajo po dolinah in gorah; v deželo pšenice, ječmena, vinske trte, smokev in granatnih jablan, v deželo oljk in medu; v deželo, v kateri ne boš jedel kruha v revščini, kjer ti ne bo ničesar manjkalo...« - kot da govori o naši deželi, lepi deželi potokov in jezer, pšenice in ječmena, trte, oljk in medu. Mar naj ne bomo Bogu hvaležni za našo Slovenijo!
Apostol, ki tolikokrat spodbuja z veseljem se zahvaljujte Očetu, pristopa k vprašanju tudi z druge strani: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Res se lahko pohvalimo  z marsikaterim dosežkom, pa ob tem vrtajo vprašanja: Od kod pa tvoja volja in moč, da lahko delaš? Od kod razumnost, da lahko načrtuješ? Od kod zdravje, da ohranjaš svoje sposobnosti? Ali so to res sami po sebi razumljivi darovi? Pavel v pismu Efežanom na kratko piše: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse«(Ef 5,20).
Res se imamo Bogu za marsikaj zahvaljevati, ne le za sadove zemlje, ki nam dajejo vsakdanji kruh, ampak tudi za mnoge stvari, ki se nam navadno zde same po sebi umevne in morda sploh ne pomislimo, da bi se morali zanje zahvaliti:
- da znamo in moremo delati: pomislimo na dobrine kot so zdravje, volja za delo, prizadevnost in vztrajnost;
- da znamo in hočemo pošteno živeti: pomislimo na dobrine kot so vestnost, odgovornost, prizadevanje za pravičnost;
- da so okoli nas dobri ljudje, pripravljeni prisluhniti in pomagati, dobri sosedje, s katerimi nam je dano živeti v prijateljstvu, saj hvaležnost gradi mostove med ljudmi in utira pot k Bogu.

Zadnja sprememba ( sobota, 08. november 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 49 - 56 od 645