OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
VELIKA NOČ 2018

Naše oznanjevanje za veliko noč je najbolj veselo. Veselo zato, ker presega najbolj žalostno resnico življenja - resnico o smrti. 

Velika noč nam govori: 

jezusovo_vstajenje-2.jpeg

 Kristus je vstal, z njegovo močjo bomo tudi mi vstali; Kristus živi, v Njem bomo tudi mi živeli, večno živeli.

V Kristusovem vstajenju dobiva smisel zgodovina vsakogar izmed nas; dobiva smisel vsa človeška zgodovina; dobivajo odgovor vsa vprašanja, ki nas mučijo in si sami nikdar ne bomo mogli odgovoriti. Kristusov in naš veliki petek se dopolnjujeta v Veliki noči.

Obdani smo od toliko ljudi, ki pravijo, da ne morejo verjeti v vstajenje. Morda so v našem najbližjem sorodstvu. 

Naj iz našega življenja vidijo, da nas vera v vstajenje osreču­je. Da nas dela vesele in predvsem, da nas dela dobre. 

Naj vidi­jo, da nam tega veselja ne more skaliti nobena bridkost in da nam te dobrote ne more odvzeti nobena hudobija.

jezusovo_vstajenje.jpeg

“Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.” (Kol 3,4)

Ob prazniku Gospodovega vstajenja Vam želimo, da bi v vas donelo veselje, ki ga je Bog položil v vsakega človeka od začetka. Kakor je vsaka Velika noč nov dar veselja, tako tudi tokrat dopustite, da Vas Bog obišče s svojo prisrčno ljubeznijo.

Že narava, ki se prebuja, govori, da se budi novo življenje. Celo pred lepoto narave se čutimo majhne, kaj šele pred resničnim prebujanjem večne sreče v nas.

Ko se na Sveti Gori zbiramo ob Mariji, vedno znova čutimo vstajenjsko veselje. Zdaj v tem, ki se spreobrne, zdaj v onem, ki doživi ozdravitev, zdaj v človeku, ki izbere Sveto Goro za kraj svojega osebnega praznovanja. Tudi tako se slava velike noči razliva na vse ljudi, Marija pa zna v vseh ljudeh zgraditi mostove do Boga.


Bratje frančiškani

Zadnja sprememba ( sobota, 31. marec 2018 )
 
Cvetna nedelja, 25.3.2018

QUO VADIS, DOMINE? GOSPOD,KAM GREŠ?

Toda zgodba Quo vadis je pomenljiva tudi za nas, ki nismo sredi tako dramatičnega položaja. Ko je Jezus začel svojo zadnjo pot proti Jeruzalemu, ki naj bi se sklenila s smrtjo, je eden izmed apostolov rekel drugim, ki so omahovali: »Pojdimo še mi, da umremo z njim« (Jn 11,16). Prav s tem občutjem v srcu bi moral vsak vernik začeti veliki teden.

cvetna.jpeg

Cvetna nedelja je v vsem letu edina priložnost, da v celoti slišimo celotno evangeljsko pripoved o Kristusovem trpljenju. Stvar, ki se nas najbolj dotakne, ko beremo pasijon po Marku, je poudarek na Petrovi zatajitvi. Najprej ga napove Jezus pri zadnji večerji, potem pa je opisan v vsem ponižujočem poteku: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš … Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.«

To vztrajanje je pomenljivo, kajti Marko je bil neke vrste Petrov tajnik in je napisal svoj evangelij kot povzetek spominov in informacij, ki jih je prejel prav od njega. Torej je bil sam Peter tisti, ki je razširil zgodbo o svoji zatajitvi. To je nekakšna javna izpoved. Ob veselju nad ponovnim odpuščanjem Petru sploh ni bilo pomembno njegovo dobro ime in sloves prvaka apostolov. Hotel je le, da ne bi nihče, ki bi v prihodnje padel kakor on, obupal nad odpuščanjem.

Če hočemo do konca razumeti zgodbo o Petrovi zatajitvi, jo moramo brati vzporedno z zgodbo o Judovem izdajstvu. Tudi to je Jezus vnaprej napovedal v dvorani zadnje večerje, potem pa se je zgodila v vrtu Getsemani. O Petru beremo, da se je Jezus »ozrl na Petra« (Lk 22,61), ko je šel mimo; Judu pa je naklonil še nekaj več: poljubil ga je. Toda konec je bil povsem različen. Peter »je šel ven in se zjokal«, Juda pa je šel ven in se obesil. Prav zato, ker se nas ti dve zgodbi v živo dotikata, moramo videti, kakšna je med njima bistvena razlika? V eni sami stvari: Peter je zaupal v Jezusovo usmiljenje, Juda pa ne!

Na Kalvariji se zgodba ponovi. Tam sta dva razbojnika. Oba sta enako grešila in se omadeževala s hudodelstvi. Toda prvi preklinja, žali in obupan umre; drugi pa vzklikne: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« In takoj sliši Jezusov odgovor: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Živeti veliko noč pomeni osebno izkusiti Božje usmiljenje v Kristusu. »In tisti, ki so Kristusa križali, so se rešili!« Razmišljal sem, kaj bi lahko tako nenavadna misel pomenila, in prišel do spoznanja, da je to res. Tisti, ki so Kristusa križali, so se rešili, ker je Kristus zanje molil. Medtem ko so ga pribijali na križ, je rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). 

Kapucin Cantalamessa pripoveduje: »Poznal sem ženo, ki se je razglašala za neverno. Nekega dne jo je doletela novica, ki človeku zaledeni kri: njena šestnajstletna hčerka ima kostnega raka. Operirali so jo. Iz operacijske sobe so jo pripeljali v cevkah, sondah, z infuzijo. Strahotno je trpela, ječala in ni marala slišati besede tolažbe. Mama je vedela, da je hčerka   verna in pobožna, ji je v upanju, da ji bo ustregla, rekla: 'Ali želiš, da ti preberem nekaj iz evangelija?' 'Da, mama!' 'Kaj pa?' 'Preberi mi Kristusovo trpljenje.' Ona, ki ni nikoli brala evangelija, je tekla in kupila evangelij pri bolniškem duhovniku; sedla je poleg postelje in začela brati. Hčerka je kmalu zaspala, ona pa je v polmraku in po tiho prebrala vse do konca. 'Hčerka je zaspala,' je pozneje pripovedovala ona sama, 'mama pa se je prebudila!' Prebudila se je iz svojega ateizma. Branje Kristusovega trpljenja je za vedno spremenilo njeno življenje.«  

Zadnja sprememba ( nedelja, 25. marec 2018 )
 
13. razstava velikonočnih pirhov
plakat_pirhi.jpg
Zadnja sprememba ( sobota, 17. marec 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 49 - 56 od 863