OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
24. nedelja med letom, 15. 9. 2013 – Žalostna Mati Božja

Usmiljenje, danes ?

24_navadna_2013.jpgIzvoljeno ljudstvo (človeštvo) si dela svoje sijoče malike (zlato tele), po meri njihove pameti in želja za zadovoljitev neposrednih potreb. Tistega, od katerega pa prejema dih življenja in smisel bivanja, edinega živega Boga, pa pozablja in zanemarja. A Bog svoje ljudstvo usmiljeno ljubi in se v tem ne utrudi. Bog se nikoli ne utrudi v svoji ljubezni in usmiljenju do človeka (človeštva). Kljub temu, da so ljudje nezvesti, Bog ostaja v Jezusu Kristusu zvest, eno s svojim ljubljenim človeštvom.
Kdor tako kot sv. Pavel osebno in enkratno sreča Gospoda, temu se njegovo življenje v celoti spremeni. Iz preganjalca Boga, posta Njegov brezpogojni ljubitelj in učenec, vse do apostola (poslanca) pričevanja zanj. Kot sv. Pavel, se vsi kristjani doživljamo kot grešniki, ki nam je odpuščeno.
Božje usmiljenje in veselje nad človekom je našlo svoj vrhunec v Božjem Sinu Jezusu. Vedno znova išče izgubljeno ovco (njegovo človeštvo, ki se zastruplja z maliki, medtem ko ga žeja po pravem in resničnem življenju Boga). Za Jezusa je vsak človek tako zelo pomemben, da daje zanj svoje življenje na križu, v sv. Obhajilu (evharistiji), da bi se človek našel v Bogu, bil odrešen v Njem in živel iz resnice v ljubezni. Vez med človekom in Bogom je najgloblja vez življenja.
Oče v Jezusu kliče kristjane, naj iščejo tiste, ki so izgubljeni na poti do Boga in do človeka in naj jim kažejo pot odrešenja v dobroti, usmiljenju in resnici iz ljubezni. Ta zvesti in dobri Pastir si zasluži našo zvestbo, ne pa našo trdoto mišljenja, govorjenja in ravnanja (kar Jezus očita pismoukom in farizejem). Za Boga nihče ni izgubljen, zanj ni obupojočih situacij in ljudi. V Jezusu Kristusu je zmožen vedno in povsod najti in odreševati (tudi tiste, ki so zelo daleč in zelo nizko padli), celo v smrti in smrtni zapuščenosti križa. Tudi žalost Marije pod križem se je spremenila v veselje velikonočnega vstajenja. Celo tam, kjer se greh množi, Božja milost zmaguje (prim. Rim 5,20). Božje srce je vedno polno veselja, še zlasti še, ko se en grešnik (ti in jaz) spreobrne k Njemu. Za Boga je preteklost preteklost in od spreobrnjenja naprej šteje le nov začetek, življenje v veri v Boga, po evangeliju. Spokorni in spreobrnjeni grešnik zopet pridobi pravo mesto in oblast (obleka in prstan) do Boga, Cerkve in pred ljudmi. Zopet hodi (sandali) po pravi poti za Gospodom Jezusom in iz veselja, ker je v Gospodu, oznanja njegovo veselo novico.

 
V Bogu vidimo podobnost z materjo, ki svojega sina ljubi, čeprav ima grešno preteklost. Mati ga obiskuje v zaporu, ga tolaži, mu prinaša piškoti na tedenskih obiskih. Drugih otrok zaradi tega nima nič manj rada, a temu izgubljenemu sinu prinaša še posebno pozornost, da bi vstal in preživel. Ta kateheza o Očetu nas vabi, da kakor On živimo iz ljubezni do vseh in za vsakega posebej, čeprav smo vsi zaznamovani z grehom.
Kako tolažilno je vedeti, da je v Božjih očeth vsakdo izmed nas enkraten, potreben, vedno ljubljen…
Za izpraševanje vesti :
 - Koliko razpoloženja je v meni, da konkretno in osebno odpustim tistemu, ki me je prizadel?
- Ali sem v družinskih odnosih pripravljen drugega objeti, ko živi težke trenutke? Ga poskušam razumeti v njegovi molku, strahu, bolečini?
- A se v lastni družini (ali skupnosti) počutim »izdanega«, ker me ne razumejo? S kakšno držo to sprejemam? Ali se znam dati na razpolago bližnjemu, za njegovo dobro in potrebno?
Zadnja sprememba ( nedelja, 15. september 2013 )
 
23. nedelja med letom, 08. 9. 2013 – Marijino rojstvo
Jezus je res Božji sin, saj nas vedno znova preseneča s težkimi besedami, ki presegajo naš miselni okvir.

 
23_nedelja.jpgK njemu prihajajo množice in jih je vesel, vendar se ne pusti zmesti svojemu uspehu. V sebi in do njih ostaja jasen, trden, zahteven. Na ta način se pri ljudeh, ki hodijo za njim, začenja v njih prečiščevati notranji motiv, zakaj hoditi za njim. Tisti z nepravimi motivi bodo kmalu odpadli od njega, kot odpade jesensko listje (suho, brez življenja). Jezus ne išče občudovalcev, marveč učence. Resnični učenec je tisti, ki vstopi v šolo svojega Učitelja, se trudi, da bo hodil za njim in mu ostal zvest. Hoče spolnjevati pogoje, ki jih Učitelj postavlja: nepreklicna nad vse presegajoča ljubezen do Učitelja, samozatajitev, pripravljenost na žrtve, darovanje samega sebe zanj in za dobro ljudi. Vse to je Učitelj ves čas svojega življenja od učlovečenja naprej delal, dokončno pa ga uresniči s podaritvijo na križu, vstajenjem in s podarjanjem v svetih zakramentih v svoji Cerkvi (še zlasti v sv. maši). Ko ima Kristus prvo mesto v življenju kristjana, slednji ne more več reči: »Ne grem k sv. maši, saj imam družinsko kosilo«, ali: »Moj otrok ne hodi k verouku, ker ima košarko…« Za takega kristjana ni sprejemljivo, da bi se njegovo srce zaposlovalo le z zemeljskimi dobrinami ali z njegovimi neposrednimi osebnimi interesi. V vsem tem more in hiče živeti z Jezusom. Kristjan daje Kristusu v vsem in v celoti prednostno mesto in vedno hrepeni po tem, da spolnjuje Božjo voljo, voljo ljubezni. Če je drugače, če je njegovo srce razdvojeno, potem se čuti, da ni resnični Jezusov učenec in v celotni resnici.
Kjer se Boga, Jezusa, ki je polnost razodetja Boga, ne sprejema, odnos do Boga počasi umira. Iz te smrti pa se počasi rojeva tudi smrt človeka. Kot je rekel Erik From: »V 19. stoletju so rekli, da je umrl Bog, v 20. Stoletju pa je, žal, umira človek«.
Vidimo torej, da je krščansko življenje zahtevna investicija, tako težka kot gradnja stolpa. Potrebno je premagovati upornost, urejati konfliktne situacije. Sile zla napadajo učenca, tako kot so napadale Učitelja. Učenec z Učiteljem sklepa težko pogodbo, v kateri pa veruje, da ga Učitelj ne pušča samega. Je z njim, je s celotno skupnostjo učencev (Cerkvijo) - v molitvi, zakramentih, posebnih milosti v težkih trenutkih. Le zaupati mu je potrebno. Tako kot je zaupala sv. Marija, katere rojstvo danes obhajamo. Vedno je iskala Njegovo voljo in mu zaupala, pa ne le v veselju  in idili božiča, tudi v trpkosti smrti pod križem in v času preizkušnje porajajoče se in preganjane Cerkve, ko je bila sredi učencev kot Mati, ki moli, ljubi, se odpira Sv. Duhu in kliče na vse njegovo moč in ogenj ljubezni.
Zadnja sprememba ( sobota, 07. september 2013 )
 
22. nedelja med letom, 1.9.2013 (Lk 14,1a.7-14)
Jezus nam ne daje nekaj nasvetov o lepem obnašanju, govori o tem, kako naj živimo, da bomo dobro sprejeti pri Bogu, na Njegovi gostiji. Živimo in obnašamo naj se tako, da bomo dosegli večno gostijo. Življenje v času je priprava za večnost in bo štelo v večnosti.
 
Kdor se povišuje, bo ponižan.
Pri Bogu ni pomemben človekov družbeni položaj, najpomembnejši je odnos ljubezni z Bogom in da vsak človek prepozna Njegovo veličino in vse-mogočnost. Zato se kristjan ne povišuje sam, ne more doseči neskončnost sam, Bog mu jo podarja v učlovečeni Besedi Kristus, ki se je iz večnosti sklonil k človeku. Vir moči je za vernika Bog.
Ko hoče človek zavzeti prostor Boga, ga to uničuje in uničuje vse temeljne odnose, ki naj jih živi.

Kdor se poniža, bo povišan.
    Kdorkoli smo že na tem svetu, moramo s ponižnostjo sprejeti, da povabilo in vstop v večnost prihajata od Boga. Bog je prvi pobudnik za življenje in to življenje ohranja : bodisi, ker ga je že tako ustvaril, da se obnavlja, bodisi z neposrednim osebnim posredovanjem v človekovo osebno zgodovino. Kdor to sprejme, ta je že povišan, ta pozna kraljevanje Boga in Njegovo bližino. Ko vse stvari v življenju delamo iz ponižnosti, postajamo podobni Bogu samemu. Bog se je ponižal k nam v Kristusovem učlovečenju, se ponižuje v sv. Maši pod podobo kruha, v sv. Spovedi kot usmiljena ljubezen, ki odpušča, v vsakem človeku, kjer hoče biti prepoznan in ljubljen.
    Ponižnost nam pomaga, da lahko sprejmemo našo majhnost in Božjo veličino; če pa smo napuhnjeni, naduti, ljudem ni nič več mogoče, vse je pretežko.
    Človekovo življenje je vstopanje v gostijo z Bogom. Pri Bogu ima vsakdo svoje mesto, celo kruljavi in slepi. Bog nikogar ne izključuje. Tam, kjer ljudje izključujemo zaradi ozkosrčnosti in grešnost, Bog po svojem Sinu Jezusu vse vključuje v Božjo bližino in odrešenje. To je tolažilno za vse nas, ki šepamo na poti miru, ki smo slepi in ne ljubimo dovolj...
    Učiteljevi učenci smo, zato živimo iz tega: v ponižnosti in v iskanju in skazovanju vsakodnevne zastonjske ljubezni. Na svetu se vse dela za plačilo; Kristus nas vabi, da vstopamo v logiko njegovega kraljestva, kjer se zastonjsko približujemo Bogu, drug drugemu in v konkretnosti vsakdanjika živimo in izkazujemo zastonjske drže, geste ljubezni, služenja. V ponižnem Kristusu se osvobajamo vsakega občutka vzvišenosti, nezdrave ambicije, prezira kogarkoli. Zastonjska ljubezen, ki na tem svetu po večini ni nagrajena, bo poplačana v polnosti v Bogu na dan vstajenja v novo življenje, ki je zadnji pristan našega hrepenenja.
Zadnja sprememba ( nedelja, 01. september 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 49 - 56 od 553