OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Verne duše - 02. 11. 2015

Tvojim vernim Gospod,

se življenje spremeni, ne pa uniči

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče! 

Dovolite mi, da najprej preberem iz Janezovega evangelija 6, 37-40: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal. Marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« 

le-saint-esprit.jpg

 Na današnji dan, ki je kakor podaljšek včerajšnjega praznika vseh svetih, Cerkev s svojo materinsko ljubeznijo objema vse pokojne skozi vso zgodovino in še posebej verne duše, ter jih izroča Očetovemu usmiljenju. Svetopisemski odlomki želijo hraniti in poživiti našo izkušnjo vere, upanja in ljubezni v odnosu do smrti in do pokojnih.

Smrt je brez dvoma tragedija brez primere tako za tistega, ki odhaja kot za tistega, ki ostane. Toda Božja beseda nam odkriva še drugi obraz smrti, obraz… sestre (sv. Frančišek). Zagotavlja nam, da smrt ni brodolom brez rešitve, totalni poraz osebe, ki strmoglavi v prepad brez dna in se izgubi v nič. Smrt za človeka ni absolutno zlo. Je prehod skozi katerega oseba preide iz enega načina življenja, ki ga poznamo, v drugo, neznano, novo in neizmerno višjo obliko življenja. To je nekako tako, kot če bi prešli iz sobe, kjer je tema v drugo, vso razsvetljeno (prim. »Večna luč naj jim sveti,« se pravi Bog in vstali Kristus). »Življenje se spremeni, ne pa uniči«: nadaljuje se onkraj smrti. Kot vlak, ki zapelje v temen predor in se zdi, da se bo v njem izgubil. Toda nadaljuje svojo pot na drugi strani, skozi drugo pokrajino. Tako, kot ladja, ki se oddaljuje in postaja vedno manjša vse dokler ne izgine na obzorju, kot bi jo pogoltnilo morje. Vendar nadaljuje svojo pot pod drugim nebom in v drugem morju. Bili bi zares kratkovidni, če bi mislili da je neizmerni ocean le delček, ki smo ga navajeni videti. To življenje, ki teče preko smrti, »večno življenje« (Mt 25, 46), je za nas, ki smo še na poti, neznana stvarnost. Toda tisti, ki je prestopil prag smrti začne okušati to novo stvarnost: neizrekljivo presenečenje, ki ga pripravlja Božja ljubezen! Pripravljati presene-čenja je lastno ljubezni. Ne moremo odreči tega veselja neskončni Ljubezni, ki je Bog. Podobe, ki jih najdemo v odlomkih Božje besede nam, četudi v nejasnih obrisih, dajejo slutiti presenečenje, ki ga pokojni že uživajo. 

»Duše pravičnih so v Božjih rokah… Oni so v miru« (Mdr 3, 1.3). To so najbolj ljubeznive roke in najbolj zagotavljajoč objem, kar jih je mogoče sanjati. »Ali ne opazimo Božjih rok, ki nas varujejo« (P. Claudel). Verni to ve, a tega ne vidi in ne čuti.

Lahko se zgodi, da nekdo vse življenje, iz različnih razlogov, nikoli ne začuti te Očetove navzočnosti. Toda s smrtjo se odprejo oči in se odkrije resnica: že prej si bil v rokah Njega, ki te je od vekomaj hotel in ki te bo za vedno obdržal pri sebi; toda zdaj to okušaš z neizmernim veseljem. Kje so naši pokojni? Tam so, v Božjem objemu, »v miru«. Kadar molimo »naj počivajo v miru« ne prosimo za pokojne za nezavestno spanje, ampak za polnost otroškega odnosa z Bogom in zedinjenja z brati in sestrami: glejte, to je mir! Zdaj okušajo vso resnico in sladkost tistega »Blagor!«, ki ga je Jezus ponavljal v evangeliju, ki smo ga slišali včeraj: »bodo potolaženi…, nasičeni…, gledali bodo Boga.«

Zdaj so deležni velikega praznika, kjer bo Bog »uničil smrt za vselej… in obrisal vse solze« (Iz 25, 6-9). To je slavje življenja in veselja.

To je zemeljsko potovanje osebe, ki se sklene s prihodom domov: odprejo se vrata in oseba se sreča z družino, sprejme jo Bog in množica v prazničnem razpoloženju. »Zame umreti pomeni iti domov. To ni konec, ampak samo začetek. Ko umremo gremo k Bogu in k vsem tistim, ki smo jih poznali in ki so odšli pred nami: naša družina in naši prijatelji nas bodo tam čakali. Nebesa morajo biti lep prostor« (bl. mati Terezija iz Kalkute).

»Smrt nam pomaga, da zdrsnemo v Boga« pravi hebrejski pregovor. To je trenutek dokončnega srečanja z Njim. Vsak človek je rojen za to srečanje: »Najbolj fantastično srečanje, ki si ga je mogoče predstavljati, je srečanje z Bogom-Ljubeznijo.« Tako je rekel Abbe' Pierre, ki je zatrjeval, da je, ko je molil Zdravamarijo, imel navado zamenjati zadnje besede »zdaj in ob naši smrtni uri« z »zdaj in ob uri našega srečanja.« Smrt je torej velik preobrat, odločilen dogodek življenja.

Naj končam z besedami sv. papeža Janeza Pavla II. v Pismu starejšim: »Konec zemeljskega življenja ima, v krščanskem pojmovanju, podobo 'prehoda', mostu, ki vodi iz  življenja v življenje, od krhkega in negotovega veselja v tem življenju k polnosti veselja, ki ga pripravlja Gospod svojim zvestim služabnikom: Vstopi v veselje svojega Gospoda! (Mt 25, 21)« 

Odlična oblika bratske ljubezni do umrlih je molitev, predvsem sv. maša in konkretna dela usmiljenja.

Zadnja sprememba ( nedelja, 01. november 2015 )
 
PRAZNIK VSEH SVETIH

PRAZNIK VSEH SVETIH 

Raz 7,2-4.9-14; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12a


     Svetniki niso samo tisti, ki jih je Cerkev razglasila za svete. To so vsi odrešeni, ki so t.i. poveličana Cerkev. Prvo berilo govori o »veliki množici, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« (Raz 7,9). 

2. vatikanski koncil je ponovno naglasil, ko je zapisal, da »so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k popolnosti [svetosti] krščanskega življenja« (C 40).

31-852867.jpg

 Prva stvar, ki jo moramo storiti, ko je govor o svetosti, je, da to besedo osvobodimo strahu, ki ga vzbuja zaradi določenih zgrešenih predstav. Če so vsi poklicani k svetosti, je to zato, ker je pravilno razumljena svetost vsem dosegljiva, je del normalnega krščanskega življenja.

Temeljna motivacija svetosti je vse od začetka jasna in je v tem, da je on, Bog, svet. »Svet, svet, svet«, Qadosh, qadosh, qadosh je vzklikanje, ki spremlja prikazen Boga v trenutku prerokovega poklica (prim. Iz 6,3). Izraz qadosh namiguje na idejo ločevanja, različnosti. Bog je svet, ker je povsem drugačen glede na vse tisto, kar človek lahko misli, reče ali stori. 

V Stari zavezi se takoj pojavi svetost kot premoč ideje obrednosti. Posredovalci Božje svetosti so predmeti, kraji, obredi, predpisi. Tovrstna svetost se oskruni, če se nekdo s telesno hibo približa oltarju ali pa se je prej dotikal nečiste živali (prim. 3 Mz 11,44; 21,23).

 Ko preidemo k Novi zavezi, vidimo, da je definicija »svet narod« hitro razširjena na kristjane. Za Pavla so krščeni »po poklicu sveti«, to je »poklicani, da bi bili sveti«. On krščene običajno poimenuje z izrazom »sveti«. Vernike je Bog izvolil, da bi bili »pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Svetost ni več obredno ali legalno, ampak moralno dejanje, ni več v rokah, ampak v srcu; ne odloča se zunaj, ampak znotraj človeka in je povzeta v darovanjski ljubezni. Posredniki Božje svetosti niso več kraji (Jeruzalemski tempelj ali gora Garizim), obredi, predmeti in zakoni, ampak oseba, Jezus Kristus. Biti svet ni predvsem v tem, da bi bili ločeni od tega ali onega, ampak predvsem biti povezan z Jezusom Kristusom.

5893_180.jpg

V Novi zavezi se glede svetosti izmenjujeta dva glagola: eden v povednem načinu, drugi v velelniškem načinu: »Sveti ste«, »Bodite sveti«. Kristjani so posvečeni in posvečujejo. Ko Pavel piše: »To je Božja volja, vaše posvečenje«, je jasno, da razume prav to svetost, ki je sad osebnega prizadevanja. Dodaja namreč, da bi razložil, v čem je posvečenje, o katerem govori: »Vzdržite se nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti« (prim. 1 Tes 4,3-9).

2. vatikanski koncil je v omenjenem besedilu jasno izpostavil ta dva vidika svetosti, ki temeljita na veri in na delih: »Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti. Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati« (C 40).

Zakaj je potrebno »biti« sveti: zato, ker je Bog svet. Svetost torej ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast. Je dolžnost, ampak ta izhaja iz naše plemenitosti Božjih otrok. Noblesse oblige, plemenitost obvezuje!

Svetost terja sámo dejstvo, da smo ljudje; človek mora biti svet, da uresniči svojo globoko istovetnost, ki je v tem, da je »Božja podoba in sličnost«. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnične, uresničene osebe v taki meri, kolikor bomo sveti. V nasprotnem primeru bomo neuspešneži. Nasprotje od svetnika ni grešnik, ampak neuspešnež! »Le ena žalost je na svetu in ta je: ne biti svet« (Leon Bloy). Sveta Mati Terezija je imela prav, ko je nekemu novinarju, ki jo je iznenada vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba«.

Zato se lahko sedaj obrnemo na svetnike, kot naše priprošnjike in skupaj z bogoslužjem molimo: »Vsemogočni večni Bog, tvoja Cerkev se danes veseli skupnega praznika vseh svetnikov in slavi njihove zasluge. Prosimo, naj nam nepregledna množica svetih bratov in sester izprosi tvoje obilno usmiljenje«.

Zadnja sprememba ( sobota, 31. oktober 2015 )
 
30. nedelja med letom; Mr 10, 46-52

 Ključna beseda današnjega evangelija bi bila lahko "sprememba" – v preprosto povedani zgodbi o odrešenju vidimo, kako se skoraj propadlo življenje spremeni v novo moč, kako človek ponovno dobi življenjsko priložnost, oziroma, kako se težko življenje spremeni v "življenje v polnosti". To se lahko zgodi, ker že na samem začetku obstaja pogum, ki se zoperstavi kakršnemu koli malodušju, ter vera in zaupanje, ki premaga kakršne koli težave.

imagegen.jpg

Slep berač vzame usodo v svoje roke in s svojim glasnim in vztrajnim prosjačenjem navkljub nasprotovanju in zaničevanju množice pritegne Jezusovo pozornost. 

Če pogledamo podrobnosti te zgodbe, se lahko naučimo tistih korakov in pogojev, ki so nujno pomembni za vsak proces ozdravljenja.  Najprej opazimo, da se Bartimej z vse močnejšim vpitjem odziva na nasprotovanje množice. Ko hrepenimo po ozdravitvi naših ran, ne moremo klicati k Bogu dovolj glasno, ne glede na to, kaj si o nas mislijo drugi. 

Sedeči Bartimej lahko predstavlja prispodobo "prizemljenosti"; na začetku je pomembno, da se prizemlji, s čimer postane odprt in dovzeten za spoznanje, da prihaja nekdo, ki ima sposobnost, da ga ozdravi. A vendar potrebuje v trenutku, ko začuti svojo priložnost, tudi pripravljenost, da se dvigne s tal in odvrže ves tisti balast, ki ga je do sedaj omejeval, slikovito opisan s plaščem. Zatem je pomembno, da ozavesti, kaj pričakuje od Jezusa – zato potrebuje pogum in odprtost, da spregovori o svoji bolezni in se sooči s svojo bolečino. In nenazadnje potrebuje tudi vero, da ga Jezus resnično lahko ozdravi.

Poleg tega se Bartimejeva vera navkljub množici, ki ga je želela utišati, okrepi, ko ga tisti, ki so podpirali njegovo zaupanje v Jezusa ob Njegovem klicu vzpodbudijo: "Le pogum, vstani, kliče te!" 

 "Le pogum!" To so tudi Jezusove besede Petru, ki skuša hoditi po vodi. "Upaj si!" piše v prevodu, ki se skuša čim bolj približati originalnemu grškemu besedilu. Te besede nas želijo navdati s pogumom in nam vliti moči z zavedanjem, da je iz vsake na videz brezizhodne situacije možen izhod, četudi ga na začetku še ne vidimo.  

slika_obsmrtne_izkusnje_naslovna_1.jpeg

Vsaka zgodba o ozdravljenju je tveganje. Tako kot je potrebno imeti od vsega začetka vero, moramo biti tudi samoiniciativni, da odvržemo plašč nezaupanja, dvoma in malodušja. Celostno ozdravljenje se lahko zgodi samo tam, kjer ljudje odvržejo svoje spone in krivdo, stojijo pokončno in si upajo tvegati nov začetek.

"Kliče te!" Bartimeju tudi o tej poklicanosti v Božjo bližino povedo drugi. Kako pomembno je, da drug drugemu pritrdimo, da smo poklicani v bližino in navzočnost Boga, ki si resnično želi našega ozdravljenja in nam ga je pripravljen tudi podariti! To je ena izmed naših najpomembnejših nalog, ki jih imamo kot Kristjani, da izkazujemo zanimanje drug za drugega, se vživimo v življenjske težave drugih ljudi in skupaj delamo na premagovanju tistega, kar otežuje človeško življenje. 

Pri tem pa ni naša naloga, da sami rešimo svet. Naša naloga je narediti nujne in izvedljive korake. Dokončno ozdravljenje in odrešitev je Božje darilo. V upanju in zaupanju naredi Bartimej prvi korak, v veri, da bo Bog naredil zadnji korak. 

Zadnja sprememba ( sobota, 24. oktober 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 49 - 56 od 714