OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
30. NEDELJA med letom, 28.10.2018

Ključna beseda današnjega evangelija bi bila lahko "sprememba" – v preprosto povedani zgodbi o odrešenju vidimo, kako se skoraj propadlo življenje spremeni v novo moč, kako Človek ponovno dobi življenjsko priložnost, oziroma, kako se težko življenje spremeni v "življenje v polnosti". To se lahko zgodi, ker že na samem začetku obstaja pogum, ki se zoperstavi kakršnemu koli malodušju, ter vera in zaupanje, ki premaga kakršne koli težave.

Slep berač vzame usodo v svoje roke in s svojim glasnim in vztrajnim prosjačenjem navkljub nasprotovanju in zaničevanju množice pritegne Jezusovo pozornost. Če pogledamo podrobnosti te zgodbe, se lahko naučimo tistih korakov in pogojev, ki so nujno pomembni za vsak proces ozdravljenja.

30_med_letom.jpeg

Najprej opazimo, da se Bartimej z vse močnejšim vpitjem odziva na nasprotovanje množice. Ko hrepenimo po ozdravitvi naših ran, ne moremo klicati k Bogu dovolj glasno, ne glede na to, kaj si o nas mislijo drugi. Sedeči Bartimej lahko predstavlja prispodobo "prizemljenosti"; na začetku je pomembno, da se prizemlji, s čimer postane odprt in dovzeten za spoznanje, da

prihaja nekdo, ki ima sposobnost, da ga ozdravi. A vendar potrebuje v trenutku, ko začuti svojo priložnost, tudi pripravljenost, da se dvigne s tal in odvrže ves tisti balast, ki ga je do sedaj omejeval, slikovito opisan s plaščem. Zatem je pomembno, da ozavesti, kaj pričakuje od Jezusa – zato potrebuje pogum in odprtost, da spregovori o svoji bolezni in se sooči s svojo bolečino. In nenazadnje potrebuje tudi vero, da ga Jezus resnično lahko ozdravi. Poleg tega se Bartimejeva vera navkljub množici, ki ga je želela utišati, okrepi, ko ga tisti, ki so podpirali njegovo zaupanje v Jezusa ob Njegovem klicu vzpodbudijo: "Le pogum, vstani, kliče te!"

"Le pogum!" To so tudi Jezusove besede Petru, ki skuša hoditi po vodi. "Upaj si!" piše v prevodu, ki se skuša čim bolj približati originalnemu grškemu besedilu. Te besede nas želijo navdati s pogumom in nam vliti moči z zavedanjem, da je iz vsake na videz brezizhodne situacije možen izhod, četudi ga na začetku še ne vidimo.

"Vstani!" pravijo ljudje. Vsaka zgodba o ozdravljenju je tveganje. Tako kot je potrebno imeti od vsega začetka vero, moramo biti tudi samoiniciativni, da odvržemo plašč nezaupanja, dvoma in malodušja. Celostno ozdravljenje se lahko zgodi samo tam, kjer ljudje odvržejo svoje spone in krivdo, stojijo pokončno in si upajo tvegati nov začetek.

"Kliče te!" Bartimeju tudi o tej poklicanosti v Božjo bližino povedo drugi. Kako pomembno je, da drug drugemu pritrdimo, da smo poklicani v bližino in navzočnost Boga, ki si resnično želi našega ozdravljenja in nam ga je pripravljen tudi podariti! To je ena izmed naših najpomembnejših nalog, ki jih imamo kot Kristjani, da izkazujemo zanimanje drug za drugega, se vživimo v življenjske težave drugih ljudi in skupaj delamo na premagovanju tistega, kar otežuje človeško življenje. Pri tem pa ni naša naloga, da sami rešimo svet. Naša naloga je narediti nujne in izvedljive korake. Dokončno ozdravljenje in odrešitev je Božje darilo. V upanju in zaupanju naredi Bartimej prvi korak, v veri, da bo Bog naredil zadnji korak.

Zadnja sprememba ( sobota, 27. oktober 2018 )
 
29. NEDELJA med letom, 21.10.2018

Začetek prvega berila je morda težko razumeti. Bog namreč pravi, da mu je bilo "po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo". Jezus pa po drugi strani zahteva od svojih učencev, da postanejo služabniki vsem.

Ali je Bog resnično Bog, ki se veseli našega trpljenja? Ali se moramo kot verniki ponižati in dovoliti, da hodijo po nas?

Ne, vsekakor ne. To bi bil sadističen, vase zagledan Bog, ki mu je pomembna samo oblast in ki bi mu bilo v veselje naše trpljenje. A vendar je on Bog, ki kliče in po-kliče. In da bi lahko sledili tej poklicanosti, to pomeni težave, trpljenje in smrt. To pa ne zaradi Boga, temveč zaradi mnogih nasprotujočih si sil tega sveta. 

29_med_letom.jpeg

Pri novem Božjem svetu, ki temelji na pravičnosti in miru, imajo prednost tisti ljudje, ki se po Jezusovem zgledu ne bojijo trpljenja in smrti ("keliha, ki ga bom izpil").

Pot k novemu svetu pomeni plavanje proti toku. To pa pomeni – dajati, ko ves svet hlepi po imeti; biti neoborožen nasproti oboroženemu; občutiti sočutje v svetu, ki je neusmiljen in ki ga zanima samo lastna korist; biti luč tam, kjer je vse v temi in kjer se zdi, da bo vse zapadlo v brezup; dajati upanje kljub dejstvu, da bi bilo veliko bolj smiselno obupati…

Naša poklicanost je lahko poleg tega, da je boleča in naporna, tudi tvegana. Da plavamo proti toku, kar je zelo neprijetno, nam zagotovo ne bo prineslo odobravanja. To smo videli že, ko je Jezus hodil svojo lastno pot. Odpor sveta do vseh, ki mu sledijo, je lahko zelo nazoren ali pa zelo subtilen, čemur so pravi Kristjani vedno znova izpostavljeni. Zaradi tega potrebujemo tudi drug drugega, da se vzajemno bodrimo v veri v nov Božji svet.

Sedeti na njegovi desni ali njegovi levi vsekakor ni preprosto, saj obe strani predstavljata križ tudi nam. Iluziji, da je možno zasesti te strani brez "keliha", so podlegli že Zebedejeva sinova (in tudi drugi učenci).

Jezusove besede in njegovo življenje odražajo njegovo najglobljo željo – biti tu za nas. Kdor mu želi slediti, je lahko njegov učenec samo, če ga prevzame Jezusovo poslanstvo "biti tu za druge". To pomeni, da pozabimo na lastne želje in predstave, celo na upravičene zahteve in sprejmemo tudi kakšne udarce, da bi drugim olajšali trpljenje.

Edino, o čemer smo lahko gotovi na naši poti, je Kristusova solidarnost, ki pa vsekakor sega vse do smrti in še naprej.

In s tem se ponovno sklene krog do prvega berila. Ne, Bogu ni všeč, da vidi svojega hlapca trpeti. Ampak ga spremlja sočutno in neutrudno na njegovi poti, vse do dokončnega, večnega življenja v polnosti, ki je opisan v prispodobah Stare zaveze s pojmi potomstvo, dolgo življenje, sitost in gledanje svetlobe. 

Iz izkušnje, da Bog tako ravna z nami – z ljubeznijo, nas podpira in nam je v rešitev – lahko naša predanost do drugih, tista predanost, ki je najgloblje bistvo ljubezni, raste.

Zadnja sprememba ( nedelja, 21. oktober 2018 )
 
28. NEDELJA med letom, 14.10.2018

Nan-Ina, japonskega učitelja, je obiskal profesor, ki ga je želel vprašati o zenu. Nan-In mu je postregel čaj. Do vrha je natočil skodelico svojega gosta in nato nalival še naprej.

Profesor je opazoval, kako je teklo preko skodelice in se ni mogel več zadrževati: "Saj je že polna! Saj ne gre nič več vanjo!" "Tako kot ta skodelica", je rekel Nan-In, "si ti poln svojih lastnih prepričanj. Kako naj te naučim, kaj je zen, če pred tem nisi izpraznil svoje glave?"

28_med_letom.jpeg

Nekaj podobnega nam danes pove Jezus: "Prodaj, kar imaš, … nato pridi in hodi za menoj!" "Prodaj, kar imaš…" – iz odziva na to zahtevo vidimo, da je moral Jezus reči nekaj zelo nepričakovanega in nekaj, čemur ljudje ne morejo slediti. Mož je potrt in žalostno odide; učenci so zaprepadeni.

Vsi občutimo potrebo po varnosti. Tudi mladi bogataš. Za svoje zemeljsko življenje ima poskrbljeno s svojim bogastvom, kar je bilo povrh vsega tudi znamenje dobrohotnosti Boga v judovstvu. Poskrbel pa je tudi za Onostranstvo – vse od mladosti naprej je sledil vsem zapovedim. Sedaj pa bi želel slišati še neke vrste dokončno zagotovilo glede prihodnosti. A vendar mu Jezus razblini vsakršno prepričanje o varnosti. Lastnina nam ne daje varnosti kakor tudi ne smisla ali identitete, četudi bi to verjeli. Jezus želi, da mu sledimo brezpogojno, odprto in v navidezni negotovosti, zgolj v zaupanju v Boga in ne v lastnino in uspeh.

Slediti Jezusu pomeni spremembo mišljenja. Jezus nam želi odpreti oči za spoznanje, da nimamo pravice zahtevati (od Boga) nagrade za naša dobra dejanja, ali pa da nam nekaj pripada, temveč da smo dobili življenje v dar, da bi ga kot takega s hvaležnostjo prepoznali in ga posredovali naprej. Ta način mišljenja nas vodi k neke vrste notranji nezahtevnosti – manj kot vztrajamo na tem, o čemer smo prepričani, da nam pripada, toliko bolj smo svobodni in hvaležni. Nezahteven je resnično svoboden človek, ki ve, da je vse prehodno in da resničnih vrednot nikakor ni možno kupiti…

V prvem berilu (Modrost 7,7-11) so naštete zelo privlačne stvari – dragi kamni, zlato in srebro, zdravje in lepota; in vendar da pisec tega berila pred vsemi temi stvarmi prednost modrosti, za katero prosi pred Bogom. Kajti vse ostale stvari so minljive. Modrost, ki je podarjena prosečemu, je več kot zgolj znanje in intelekt. Modrost je tudi skupek vseh življenjskih izkušenj, vse, kar nam pomaga krmariti skozi življenje. Dejansko je to Božje znamenje in je čisto nekaj drugega kot iznajdljivost, ki človeka pripelje do bogastva.

Resnično moder človek se veseli doseženega, a ne čuti potrebe, da bi moral to obdržati. Brez strahu lahko vse razda in se skuša osvoboditi vseh odvisnosti – nato z odprtimi in praznimi rokami stoji pred Bogom, da bi videl vse stvari z Božjimi očmi in dovoli, da se njegova skodelica napolni z Bogom. Novo lahko nastaja postopoma s postopnim opuščanjem vseh prepričanj o nezmotljivosti, z opuščanjem vseh primerjav, vseh hotenj, v tveganju negotovosti. Le kdor razda, kar ima, bo lahko spoznal novo in bo lahko doživel večjo življenjsko polnost.

"Živi, kakor bi si želel, da bi živel, ko boš na smrtni postelji." (Christian Fürchtegott Gellert)

Zadnja sprememba ( sobota, 13. oktober 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 49 - 56 od 893