OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
34. nedelja med letom, 26.11.2017

 JEZUS KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

jezuskralj.png

»Ko pride Sin človekov! (Mt25,31). Svet se ne bo končal s tako ali drugačno katastrofo, ampak s prihodom Sina človekovega. Kar je napovedal, se je tudi zgodilo: napovedal je trpljenje in je trpel, nasilno smrt in je umrl, a tudi vstajenje in je vstal! Brez strahu zaupajmo v njegovo besedo, ker bo prišel po nas. 

Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: »Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel  iskat!« Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, seje zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti, a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamniti blok ter zaslišal sinov glas: »Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi obljubil: 'Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat.' In res si prišel, oči!« (Zgodbe za srečo v družini, 40)

V prvem berilu beremo, da bo Gospod »skrbel za svoje ovce in jih poiskal« (Ezk 34,11). Glagol poiskati se kar trikrat ponovi. Kristus nas bo poiskal tudi tam, kamor smo se razkropili »oblačnega in temnega dne« (12).  Gotovo pride po nas. V tem je naše upanje in razlog za naše prizadevanje v dobrem ter vzrok našega darovanja za druge. Kristjan si mora ponavljati, da bo najlepše šele prišlo. Pričakujem življenja v prihodnjem veku. Prepričan sem, da je moje življenje v božjih rokah in bom nekega dne zagledal božje obličje. Profesor Ivan Dolenc je potem, ko je bil po krivici zaprt, ko so mu vzeli vse premoženje in je ostal brez pravic, ob koncu svojih spominov zapisal: »Kljub temu je življenje že tukaj lepo in sladi nam ga upanje, da bo po smrti še lepše« (Moje življenje, 175). Iz tega upanja so živeli mučenci, ki so šli prepevaje v mučeniško smrt. Ignacij Antiohijski je pisal kristjanom, ki niso hoteli, da bi umrl mučeniške smrti: »Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža! Prizanesite mi bratje! Ne branite mi priti v življenje.«

Pričakovanje Kristusovega prihoda pa v nas odpira vprašanje, kaj nas bo vprašal, ko ga bomo uzrli. Na to nam Kristus odgovarja v današnjem evangeliju, ko pred nami razgrne snov »zaključnega izpita«: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti« (35). Kristus pove, da bo zadnji izpit iz ljubezni. Ni dovolj pozitivno misliti, da bomo smeli pred Boga. Zanimalo ga bo, kaj smo dobrega storili svojim bližnjim. Še enkrat bo potrdil svoje besede: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod', ampak kdor uresničuje volje mojega Očeta (Mt 7,21). Ne bo nas vprašal o naših dobrih sklepih ali obljubah, ampak po naših dobrih dejanjih. Ne bo nas vprašal po veri, saj je »vera brez del mrtva« (Jak 2,17). Vprašal nas bo po dejavni »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). Kajti »če ne bi imel ljubezni, nisem nič« 1 Kor 13,2). 

Zadnja sprememba ( nedelja, 26. november 2017 )
 
33. nedelja med letom, 19.11.2017

NAJLEPŠI DAR JE DAR ZA DRUGE

Zgodba pripoveduje o kralju, ki je modro vladal. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim povedal da se odpravlja na dolgo pot: gre v oddaljen samostan, kjer se bo posvetil molitvi. V njegovi odsotnosti bodo morale one vladati. Preden je odšel, je vsaki hčerki podaril pšenično zrno. Prav hčerka je odšla v svojo sobo, zrno zavila v zlat trak in ga vsak dan občudovala. Druga ga je shranila v leseno škatlico, tretja pa si je dejala, da je zrno enako drugim in ga je vrgla proč. Najmlajša hčerka je premišljevala, kaj naj stori z zrnom. Hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta ni vrnil. Ob vrnitvi jim je kralj rekel, naj mu pokažejo zrno, ki jim ga izročil. Tri so mu prinesla svoja zrna – tretja je iz shrambe celo prinesla drugo zrno. Najmlajša pa daru ni mogla vrniti očetu. Zanimalo ga je, kam ga je dala. »Dolgo sem premišljevala, preden sem odkrila, da je zrno seme, ki lahko rodi klas. Potem sem ga vsejala in sledila je žetev.« Nato je peljala očeta in mu pokazala žitno polje, ki je zraslo iz tega zrna in je bilo tako veliko, da bi lahko nasitila prebivalce kraljestva. Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je ljubeče dejal.

Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najbolje izkoristila dar, ki ji ga je dal: iz očetovega daru je naredila dar za druge. (Zgodbe s srcem).

33_med_letom.jpeg

Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govori o gospodarju, ki je dal služabnikom denar, talente. Vsak Človek ima sposobnosti, saj zna vsakdo od nas nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog in nas vprašal, naj povemo, kako smo talente izkoristili? Gotovo bi znali povedati, da smo izkoristili ta talent tako, da smo se šolali, da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili premoženje, celo bogastvo9 ali da smo si z njim pridobili slavo in kariero. Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico na »razstavo«: »Občudujte moj talent!« A od tega zrna ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Dar, ki smo ga prejeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo in postavimo v občudovanje ljudem.

Žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, ki je zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli z darom življenja. Svoje bivanje čutijo kot nekoristno in nesmiselno.

Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo izkoristili darove in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi žitnimi zrni se bodo mnogi nasitili.

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. november 2017 )
 
32. NEDELJA med letom, 12.11.2017

K MAŠI ZA MOŽA

Moder in preudaren človek razmišlja, kaj bo v prihodnosti. Ne gleda samo na ugodje v sedanjem trenutku, ampak gleda na prihodnost, gleda na cilj in na to, kako ga bo dosegel. Moder je tisti človek, ki misli tudi na to, kako se bo končalo njegovo življenje. Nespametne device v današnjem evangeliju so podoba tistih, ki se ne ozirajo na večnost, ampak se ustavijo pri minljivih stvareh.

Prilika sporoča  današnjim kristjanom še nekaj pomembnega. Lahko zmotno mislimo: ko smo prižgali luč vere, bo šlo v življenju vse samoumevno naprej. Pa ni tako! Kristus nam jasno govori, da  svetilke lahko ugasnejo. Zato sv. Pavel opominja nove vernike: »Hitro se obračate k drugemu evangeliju« (Gal 1,6). Knjiga Razodetja govori, da je mogoče »opustiti prvotno ljubezen« (Raz2,4), sv. Pavel zato spodbuja svojega učenca Tita: »Opominjam te, da znova razplameniš žar božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (Tim 1,6). Zato moramo »biti stalno budni« (Mt 25,13) in stalno prilivati olja v našo svetilko in v različnih trenutkih svojega življenja moramo obnavljati naš »da« Gospodu.

32_med_letom.jpeg

Nespametne device so prosile pametne: »Dajte nam svojega olja«(8). Ta podrobnost poudarja resnost življenja vsakega človeka: dejansko obstaja nevarnost, da bi zbanalizirali dar vere in ga ne bi imeli za najdragocenejšega, enkratnega. Preudarne device niso dale olja nespametnim, kar kaže, da versko življenje vsakega izmed nas pomeni odgovornost, o kateri bo moral vsakdo sam odgovoriti pred Bogom. »Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se moram vsaka generacija samo ponovno odločiti za krščanstvo,« je dejal sveti Janez Pavel II. ob prvem obisku Slovenije med mašo v Stožicah. Res je, da si lahko medsebojno pomagamo, se spodbujamo, dajemo dober zgled ter molimo drug za drugega, a je vendar vsakdo poklican, da osebno odgovori »da« daru odrešenja in zastonjskemu daru božje ljubezni.

Neki mož je imel navado vsako nedeljo zjutraj reči svoji ženi: »Kar za oba pojdi k maši!« Neke noči je sanjal, da sta z ženo umrla in skupaj prišla do nebeških vrat. Sveti Peter ju je vprašal: »Sta vidva gospod in gospa Novak?« Prikimala sta. »Dobro. Gospa Novak naj vstopi za oba!« jo je povabil nebeški ključar. Nihče si torej ne more vere »sposoditi« od drugega, vsak mora osebno verovati, kakor si ne more nihče »sposoditi« ljubezni, ampak mora sam ljubiti.

Ta evangeljski opomin se lahko zdi komu resen ali celo strog, a je v resnici zagotovilo popolne enakosti pred Bogom: Boga ni mogoče »kupiti«, ker se vsem daje zastonj. Boga pa tudi ne moremo oslepariti, ker gleda na to, kar je iskrenega v človekovem srcu.

Evangeljski opomin nam pomaga odkriti veličino življenja in razumeti, da je večno skrito v vsakem trenutku. Ne zapravljajmo časa: trudimo se za dobro. Prav dobrota nam bo odprla vrata svatbene gostije in naše življenje bo tako doseglo cilj v osebnem in popolnem srečanju z Bogom. Kajti po njem hrepeni naše srce in njega potrebujemo, da nam podeli ir in nas povede na praznovanje. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. november 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 49 - 56 od 840