OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Romarji iz Svetega Benedikta
romarji_sveti_benedikt_4.jpg

V soboto, 27. 8. so k nam priromali iz župnije sv. Benedikta v Slovenskih goricah. Bili so vseh starosti in dobrega razpoloženja, predvsem pa veselja, da so pri Materi Božji.

Zadnja sprememba ( sreda, 31. avgust 2011 )
Preberite več...
 
22. nedelja med letom (27.8.2011)
slika_24.jpg
 
Tedaj je Jezus
rekel svojim učencem:
»Če hoče kdo iti za menoj,
naj se odpove sebi
in vzame svoj križ
ter hodi za menoj.
Kdor namreč hoče
rešiti svoje življenje,
ga bo izgubil;
kdor pa izgubi
svoje življenje zaradi mene,
ga bo našel.

(Mt 16,24–25)
 
    

Ni življenja brez križa
in ni križa brez odrešitve


Sanjamo o življenju
brez bremena in vendar vemo: tega ni.
Breme postane lažje,
če verjamemo v njegov smisel,
četudi ga ne vidimo.
Marsikatera nesreča
se je pozneje izkazala za srečo.
Breme postane lažje,
če ga drug drugemu
pomagamo nositi,
tudi če ga ne moremo odvzeti.

Noben človek
ne more razložiti trpljenja.
Tako nedoumljivo je kot Bog sam.
A kristjani verjamemo:
Bog nas ne opazuje neprizadeto.
Sočutni Bog je.
Naše breme sprejema nase.
Po njem vsako breme
postane odrešitev.
Njemu lahko zaupamo
tudi svoje breme.
On zmore vse obrniti v dobro.

Phil Bosmans

 

 

 

Mt 16,21–27

»ODPOVEDATI SE SEBI, VZETI SVOJ KRIŽ IN HODITI ZA NJIM«


Kakor se je Jezus, ko je govoril o sebi in gledal sedanjost, sestavljeno iz trpljenja, odločil, da jo bo živel v upanju, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Očetovem delovanju, tako učencem, ko jim govori, predoči njihovo hojo za njim kot življenje, ki je darovano in živeto v trpljenju, pa tudi v trdnem upanju. Kakor za Jezusa je tudi za učence življenje tisto, kar je pomembno in ima najvišjo vrednost. Vse ima smisel, če se posvetimo življenju, ki je polna uresničitev samega sebe v Bogu.
Učenci, ki jim Jezus govori, so »poklicani«; so ljudje, ki so že naredili začetno odločitev zanj. Sedaj pa, ko so soočeni z vsem, kar hoja za Jezusom vključuje, so postavljeni tudi pred dokončno izbiro. Jezus jim pravi: »Če hoče kdo iti za menoj …« in to lahko razlagamo: »On pravi: Nikogar ne silim in ne obvezujem, da naj hodi za menoj. Vsakemu dovoljujem, da je gospodar svoje izbire; zato pravim: če hoče kdo…« Da bi bili učenci, ni dovolj »klic«. Potem ko smo spoznali pogoje, ki jih klic nalaga, je potreben jasen »odgovor«.
Na prvi pogled so ti pogoji trije: naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. V resnici pa gre samo za enega, če »in« in »ter« ne vzamemo kot veznika. In kaj sploh pomeni: odpovedati se sebi? Nehaj misliti sam nase. Ta prevod ima istočasno vseobsegajoč in dinamičen pomen. Človek svojega središča (egoizma) ne najde več v samem sebi: še naprej je on sam, vendar odprt Bogu in bratom. Kakor Jezusovo življenje tudi njegovo življenje postane darovano, za ceno katerega koli trpljenja (križa), v znamenju absolutne zastonjskosti, brez kakršne koli nagrade. Njegovo življenje v darovanju teži proti njemu, ki more edini dati smisel njegovem darovanju. Kakor mora Jezus, ko živi v pokorščini Očetu, na neki točki izgubiti vsak občutek varnosti, se izpostaviti preziru, zavrnitvi, smrti na križu, se pravi mučeništvu, in to stori v prepričanju, da bo svoje življenje našel le, če ga bo izgubil, tako je tudi s tistim, ki »se odpove sebi«. Ve, da je najti svoje življenje, potem ko ga je materialno izgubil na tem svetu, pomembnejše in vredno več od vseh dobrin tega sveta. Samo človek, ki se ne zapre vase, lahko v resnici v polnosti uresniči svoje življenje v Bogu. Dovolj je, da vedno gledamo naprej in da smo polni upanja, medtem ko se darujemo.
Po: M. Galizziju
                                                                                                                        

 

On pa se je obrnil in rekel Petru:
»Poberi se! Za menoj, satan!
V spotiko si mi …«
 
 
slika_25.jpgPeter je za Jezusa resnična »ovira«; on, ki mu je po Očetovem razodetju dal svojo popolno privolitev, je sedaj satanovo orodje, kamen spotike. To je jasno znamenje, da je bilo razodetje samo delno, da tako on  kakor tudi drugi učenci potrebujejo nadaljnja razodetja, da bi razumeli Jezusa.
In ker Jezus zazna navzočnost »skušnjavca«, se odzove z vso močjo: »Postavi se zadaj, za menoj, satan!« In ta »za menoj« pove precej več kot ukaz: Izraža Jezusovo ljubezen do Petra. Ta ljubezen ima jasno določen cilj; iztrgati ga hoče satanu, pripraviti ga hoče do tega, da bo ponovno zavzel svoje mesto učenca »za njim«, ko bo spet vzpostavil pravi odnos Učitelj – učenec. Ponovno ga hoče postaviti pod Očetovo delovanje, ne pa kot nasprotnika oznanila. Samo kdor ostane »za Jezusom«, ta je v drži učenca.


Po: M. Galizziju

Zadnja sprememba ( sobota, 27. avgust 2011 )
 
21. nedelja med letom (21.8.2011)
slika_21_copy_copy.jpg
 
Simon Peter je odgovoril;
rekel mu je:
»Ti si Mesija,
Sin živega Boga.«
Jezus pa mu je dejal:
»Blagor ti, Simon, Jonov sin,
kajti tega ti nista razodela
meso in kri, ampak moj Oče,
ki je v nebesih.
Jaz pa ti povem:
›Ti si Peter in na tej skali
bom sezidal svojo Cerkev
in vrata podzemlja
je ne bodo premagala.
Dal ti bom ključe
nebeškega kraljestva; in kar
koli boš zavezal na zemlji,
bo zavezano v nebesih; in kar
koli boš razvezal na zemlji,
bo razvezano v nebesih.‹«

(Mt 16,16–19)
 
    

JEZUS KRISTUS

Vemo, da v tej besedni zvezi Kristus ni Jezusov priimek, ampak označuje njegovo odrešenjsko vlogo. Pravzaprav je to skrajšan stavek: Jezus je Kristus. Kristus pa pomeni Maziljenec. Torej tisti, ki ga je Bog mazilil, da bi izpolnil nalogo odrešenja, Mesija. Zato je ta kratki stavek pravzaprav prva in najkrajša veroizpoved. Kadar torej izrečemo Jezus Kristus, pritrdimo resnici, da je zgodovinski Jezus resnični Odrešenik, in s tem tudi izpovemo vero vanj. Takšna osebna izpoved pa neposredno vpliva na konkretno kristjanovo življenje, saj si resnični kristjan želi, da bi v svojem življenju hodil za Kristusom in ga posnemal. Kajti druge poti v večno življenje, za katero se trudimo, ni.


Po: dr. M. Turnšku

 

 

 

Mt 16,13–20

CERKEV, KI VERUJE V JEZUSA KRISTUSA, SINA ŽIVEGA BOGA


»Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove …« (16,13) se pričenja evangelijski odlomek. V ospredje torej stopa Jezus sam, ne le on s skupino učencev. Blizu tega poganskega mesta na severu, na robu Izraela, postavi Jezus svojim učencem vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Gre za tisto osebo ali tisti mesijanski lik, ki bi moral priti ob koncu časov, da bi vzpostavil soglasje sredi svojega ljudstva. Iz odgovorov, ki jih dajo učenci, pa izhaja, da Jezusa nima nihče za Sina človekovega. Nihče ne priznava, da so se v Jezusu začeli poslednji časi, to je, odločilni trenutek Božjega delovanja v zgodovini. Za Sina človekovega so ljudje imeli Janeza Krstnika ali preroka Elija in Jeremija ali kakega drugega preroka, ki naj bi ponovno prišel, na noben način pa ne Jezusa iz Nazareta. Bili so še vedno ljudje v pričakovanju. Jezus zanje ni bil »Tisti, ki mora priti«.
Učenci pa ne mislijo tako in Matejeva skupnost še manj. Zanje je Sin človekov Jezus sam, kar razodeva Petrov odgovor, ki govori v imenu vseh učencev. Peter ga priznava z odločnimi besedami: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Bolje se ne da povedati. Kristus – Mesija, pričakovani Sin človekov, ni samo Davidov potomec, ni eden izmed starih prerokov, ki se vrača med svoje ljudstvo. Kristus, to je, poslani od Boga, je Božji Sin. Bog ni poslal navadnega človeka, pa če bi bil še tako pomemben. Poslal je svojega lastnega Sina.
Prostor, v katerem je odmevalo to dejanje vere, ni prostor ljudi, ampak učencev. Gre za tisti prostor, v katerem obstaja možnost poslušati in razumeti ne le z lastnimi močmi, ampak s pomočjo Učitelja Jezusa in s pomočjo Očeta, ki se razodeva malim. In besede vere, ki jih je izrekel Peter, so besede, ki se ne rodijo iz človeške šibkosti. Vera je Očetov dar. Iz svojih moči lahko ugotovimo in povemo kaj o Jezusu, Cerkev pa smo šele takrat, ko izhajamo iz tistega občestva, v katerem se razodeva Oče, v katerem s Petrom skupaj rečemo: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Zato se ljudstvo ne opredeljuje na podlagi ozemlja, rase ali ideologije, temveč izključno na podlagi vere v Jezusa.

Po: M. Galizziju
                                                                                                                        
slika_22_copy_copy.jpg


Srečaslika_23_copy_copy.jpgnje mladih v Madridu

Papež vsaki dve oz. vsaka tri leta povabi mlade na mednarodno srečanje. Več sto tisoč mladih z vsega sveta (letos iz več kot 160 držav) roma v prestolnice sveta, da bi skupaj izkusili in praznovali svojo vero. Med vrhunce srečanja sodijo kateheze, festivali in koncerti, predvsem pa zaključek srečanja (vikend) z vigilijo in zaključno sv. mašo. Pred samim svetovnim dnevom mladih škofije v državi, ki gosti srečanje, pripravijo pred-program, kjer mladi lahko bolje spoznajo kulturo, navade in življenje dežele, ki jih gosti, poleg tega pa sodelujejo pri različnih socialnih pobudah (akcijah) in živijo pri družinah.
Letos so se mladi med 16. in 21. avgustom zbrali v Madridu. Vrhunec srečanja poteka na današnjo nedeljo, ko so skupaj s papežem zbrani ob oltarni mizi.


Po: www.drustvo-skam.si

Zadnja sprememba ( sobota, 20. avgust 2011 )
 
<< Začni < Nazaj 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 Naprej > Konec >>

Rezultati 433 - 440 od 654