OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Tradicionalno romanje na Sveto Goro
romanje_kromberk_vogrsko.jpg

V ponedeljek, 2. maja, smo verniki iz župnij Kromberk in Vogrsko romali na Sveto Goro.

Romarska pot se je za Vogrine, ki so želeli in zmogli peš na pot, začela že zgodaj zjutraj, saj so krenili z Vogrskega že ob 4:30. Med potjo jih je spremljalo čudovito jutranje ptičje petje. Pri gradu Kromberk, kjer so se malo odpočili in okrepčali, se jim je pridružila skupina romarjev iz župnije Kromberk. Skupaj smo nadaljevali pot preko zaselka Bonetovšče, kamor so prispeli ob 7. uri, pa vse do Prevala oz. do prve postaje križevega pota. Najlepše je bilo opazovati naravo, kot nam jo je izročil Stvarnik ter modrino reke Soče v jutranji zarji ob spremljavi ptičjega petja. Verniki obeh župnij smo se z našim župnikom Cvetkom Valičem peš podali proti naši nebeški zavetnici, svetogorski Kraljici. Ob vsakem križu - postaji smo se ustavili, zapeli in molili. Otroci so radi sodelovali in ni jim bilo žal, da so, kljub počitnicam, morali zgodaj vstati. Želja, da se zopet srečamo pri Mariji na Sveti Gori, je bila neizmerna in kmalu po deveti uri smo že prispeli na vrh. Tam so se nam pridružili tudi drugi naši romarji, ki so se pripeljali z avtomobili. Prijazno nas je kot romarje sprejel rektor svetišča, pater Bogdan Knavs. Njegove besede, da smo močni, še posebej zato, ker smo povezani med seboj - tudi med župnijama, so nam bile v ponos in v spodbudo. S pesmijo smo vstopili v cerkev, se priporočili Mariji in se nato pripravljali na sveto mašo. Med mašo so nas s kora spremljali pevci obeh župnij pod vodstvom domače organistke Ingrid. Pridiga patra Bogdana je bila zelo življenjska in marsikdo se je ob tem zamislil in našel kakšno spodbudo za življenje. Po maši smo zapeli še litanije Matere Božje pred izpostavljenim Najsvetejšim. Priporočili in zahvalili smo se svetogorski Kraljici in polni Božjega miru po obredu zapustili cerkev.

V sončnem dnevu smo posedli po klopcah in zaužili dobrote »iz nahrbtnika«, ki smo si jih tudi med seboj velikodušno delili. Zgodaj popoldne smo se, hvaležni Materi Božji za njeno varstvo in hvaležni Stvarniku za naravo in za Sveto Goro, polni navdušenja odpravili proti domu.

Katja Hvalič

Zadnja sprememba ( četrtek, 19. maj 2011 )
 
Vokalna skupina Ingenium na Sveti Gori
razstava_alojzij_sustar_2.jpg

V nedeljo, 15. maja 2011, je bila v Frančiškovi dvorani na Sveti Gori odprta razstava o življenjski poti nadškofa msgr. dr. Alojzija Šuštarja z naslovom »Božjo voljo spolnjevati«. Romarji in prijatelji Svete Gore so se je udeležili v velikem številu. Sodelovala je tudi vokalna skupina Ingenium.

Vokalna skupina Ingenium je mešana pevska zasedba, ki je po nastanku zelo mlada, saj je začela delovati šele jeseni 2009. Skupino sestavljajo mladi prekaljeni pevci z ambicijo po ustvarjanju klasičnih in modernih stvaritev, predstavljati javnosti novonastala dela ter rasti v sami kvaliteti izvedbe in interpretacije. Marca 2010 so prvič nastopili na reviji Ljubljanski zbori, kjer so s svojim nastopom pozitivno presenetili tako žirijo kot občinstvo ter si prislužili navdušeno kritiko kot eden izmed najbolj obetavnih novonastalih komornih sestavov. Septembra 2010 so se udeležili državnega srečanja malih pevskih skupin v Radovljici, kjer so osvojili prvo nagrado ter nagrado za najboljšo izvedbo skladbe Matije Krečiča Vöra bije. Sestav vodita Blaž Strmole in Gašper Banovec. Poleg njiju pa so člani skupine še Mirjam Strmole, Višnja Fičar, Jan Kuhar in Domen Anžlovar.
Na razstavi, ki bo odprta do 5. junija 2011 so zapeli Ego sum panis vivus (Jaz sem kruh življenja), slovensko narodno Domov, Domov in  Ave maris stella (Zdrava morska zvezda).
Zadnja sprememba ( ponedeljek, 16. maj 2011 )
Preberite več...
 
4. velikonočna nedelja (15.5.2011)
slika_34_2011_1.jpg
 
    
»Resnično, resnično,
povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata,
ampak spleza vanjo
od drugod, ta je tat in ropar.
Kdor pa pride skozi vrata,
je pastir ovac.
Njemu vratar odpre
in ovce poslušajo njegov glas
in svoje ovce kliče po imenu
in jih vodi ven.
Ko vse svoje spusti ven,
hodi pred njimi
in ovce gredo za njim,
ker poznajo njegov glas.«

(Jn 10,1–4)

      slika_34_2011_2.jpg
 
Po krstu smo vsi poklicani,
da poprimemo za pastirsko palico.
Postanimo pričevalci Besede, Ljubezni in pristne molitve.

Jn 10,1–10

MOJE OVCE POSLUŠAJO MOJ GLAS


Papež Benedikt XVI. pravi, da "ni presenetljivo, da tam, kjer goreče molijo, poklici cvetijo. Svetost Cerkve je v bistvu posledica povezanosti s Kristusom in odprtosti skrivnosti milosti, ki deluje v srcih vernih" (maj 2006).
Morda bo kdo rekel, da se vse to lepo sliši in da bi bilo lepo, če bi bilo tako. V čem je skrivnost pravkar povedanega? Zelo močno jo osvetljuje kratek evangeljski odlomek 4. velikonočne nedelje. Če danes manjka duhovnikov; če ni dovolj redovnikov in redovnic, pričevalcev, da je samo Bog tisti, ki v vsej globini izpolni hrepenenja človekovega srca; če manjkajo oznanjevalci Besede, ljubezni, molitve - je to zato, ker kristjani ne jemljemo svojega življenja krščenih kot popolne pripadnosti Kristusu. Vsi verniki naj bi gojili prisrčen odnos s Kristusom, učenikom in pastirjem svojega ljudstva. To ni nekaj, kar je samo za izbrane. Jezus to pokaže v odlomku, ki govori o odnosu, ki vlada med ovcami in pastirjem, med tistim, ki veruje v Kristusa in hodi za njim ter Jezusom kot Učiteljem. Jezus pravi: "Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj … njim dajem večno življenje."
To pomeni, da mora biti v nas želja po poslušanju Kristusa, da mora on postati merilo naših misli, odločitev in dejanj, če hočemo res biti njegovi učenci. Obenem moramo verovati, da nas Kristus kot pastir vodi "k izvirom živih voda", kjer bo "obrisal vse solze z naših oči", kot slišimo v drugem berilu. Glas Dobrega pastirja poslušamo vsako nedeljo, bolje, vsakokrat, ko smo pri evharistični daritvi; slišimo ga lahko vsak dan, če posvetimo vsaj malo časa branju Svetega pisma – morda za eno stran evangelija. Ob tem se vprašajmo: "Gospod, kaj mi hočeš s tem povedati? Kaj bi ti naredil na mojem mestu? Za kaj in kako bi se odločil?" Tako branje postane molitev, ta pa dobi svoj konkretni izraz v življenju. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da ne gre za odnos, ki ga gradijo spomini na Jezusa, ki je nekoč živel na zemlji. Ne, Jezus ni spomin, Jezus je navzočnost, Jezus je vstali in žívi! Tega vstalega in živega Kristusa prosimo, naj nas usliši, ko ga prosimo tudi za nove duhovne poklice ter za njihovo svetost in stanovitnost.

Po: www.notredamke.rkc.si

 
slika_34_2011_3.jpg

     

Bili so vladarji, ki so se sami ali so jih drugi imenovali pastirje ljudstva. A s tako pravico, pa tudi s tako samozavestjo in s tako jasno besedo, kot je to storil Jezus, se nihče ni mogel in se ne more imenovati Pastirja. On je Pastir po stvarjenju, ker je z Očetom poklical svet in ljudi v bivanje. Še bolj je postal Pastir vseh ljudi, ko si je po Očetovi volji in iz lastne ljubezni do ljudi privzel njihovo naravo.
Vendar Jezus ni samo Pastir, je Dobri pastir. Vzor je vsem pastirjem. Je pastir, ki prihaja skozi vrata, ki ovce pozna, ki jih kliče po imenu, ki jim odpira vrata in jih vodi na DOBRO pašo!
Ali taka skrb ne sili ovac k razmišljanju, kakšen odnos do tega Pastirja imajo in kakšnega naj bi imele?


Po: Beseda da besedo

Zadnja sprememba ( nedelja, 15. maj 2011 )
 
<< Začni < Nazaj 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 Naprej > Konec >>

Rezultati 433 - 440 od 605