OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
15. nedelja med letom (15.7.2012)
slika_06_copy_copy_copy_copy_copy.jpg

  In poklical je dvanajstere
ter jih po dva in dva
začel pošiljati in jim je dal
oblast nad nečistimi duhovi.
Naročil jim je,
naj ne jemljejo na pot
nič drugega kakor le palico,
ne kruha ne torbe
ne denarja v pasu;
ampak naj imajo
sandale na nogah in
naj ne oblačijo dveh oblek.

(Mr 6,7–9) 



Kdo je danes apostol? Ali ni to nekdo, ki je prejel od Boga besedo, da jo oznanja svetu?
Gospod, oznanjevanje tvoje besede je danes tako trudno, tako hromo, tako neznatno. Kaj nam koristi, če smo po krstu, po birmi ali celo op mašniškem posvečenju deležni Kristusovega duhovništva, če pa naša ušesa kljub temu ostajajo gluha za Božjo besedo?
Pričevalec slednje more biti le tisti, ki jo je kot živo prejel od Boga. Le v srečanju z Bogom vstaja v nas Božja beseda in postane živa; vse po moči Svetega Duha.
Res je, da mnogi danes govorijo o krizi pridige, o pomanjkljivi verodostojnosti cerkvenega oznanjevanja, o pomanjkljivem pričevanju kristjanov v svetu. Vendar kako naj bi bilo drugače, če mi kristjani še komaj kdaj srečamo Boga!?
V vrvežu vsakodnevnega dogajanja okrog nas si poskušajmo vzeti čas tudi za Boga. Ko ga bomo lahko prepoznali, začutili ob nas, bomo lahko o njem pričevali. Postali bomo apostoli današnjega časa. Jezus sam nas bo opogumil in poslal med ljudi. Z močjo Svetega Duha bomo lahko tudi mi spreminjali svet na bolje. Dokler pa za Božjo navzočnost v našem življenju ne najdemo prostora, do takrat bomo tavali sami, ostajali žalostni pred vrati hladnih src in brez volje za »lepši jutri«.

Po: Bogosluđno leto B

Mr 6,7–13

APOSTOLI SO POSLANI MED LJUDI


Jezusov je zbral dvanajstere ter jih poslal oznanjat evangelij ter izganjat demone. Pri tem jim ob opisani obleki in oblačilih, ki jih naj nosijo, da tudi natančna navodila glede obnašanja.
Nobeno zunanje naprezanje in nobena zunanja sredstva jih ne smejo odvračati od oznanila: nič druga namreč niso kot oznanjevalci oznanila in nič drugega ne moremo dati kot oznanilo. Jezus jim da dve navodili, kako naj ravnajo: biti morajo nezahtevni in morajo se zavedati svojega poslanstva. Zadovoljiti se morajo s prvim prenočiščem in z vsakršno hrano in ne smejo hoditi od hiše do hiše ter iskati česa boljšega. Obleko in prenočišče potrebujejo, vendar ne smejo postavljati zahtev in si glede tega delati skrbi. Zavedati pa se morajo pomembnosti svojega oznanila. Tam, kjer jih nočejo poslušati, morajo dati vedeti, da je padla odločitev, ki je pomembna za osebno rešitev. Ne smejo pobegniti kot pretepeni psi, temveč morajo otresti prah s svojih nog in s tem pokazati, da se dogaja globoka ločitev. Otresti prah namreč pomeni: smo ločeni ljudje, nismo več povezani med seboj, pripadamo različnim skupinam, ničesar več nimamo opraviti eni z drugimi. Zavrniti oznanjevalce pomeni zavrniti oznanilo. Oznanjevalci morajo zavrnitvi prisluhniti in tistim, ki jih odklanjajo, pojasniti, kolikšno težo ima njihovo ravnanje. Kjer gre za njih same, morajo oznanjevalci biti nezahtevni, kjer pa gre za njihovo oznanilo, morajo v vsej ostrini izpostaviti njegove zahteve.
Delovanje apostolov ima lastno težo. Ni nekaj postranskega, kar bi ob Jezusovem delovanju utonilo v pozabo. S tem njihovo delovanje dobi svojo pravo težo.


Po: K. Stocku

 

Naročil jim je,
naj ne jemljejo na pot
nič drugega
kakor le palico …

 

 

slika_07_copy_copy_copy_copy_copy.jpg
Mar ni to globoko in zgovorno navodilo?
Zagotovo je to vzpodbuda tudi za slehernega izmed nas.  Preveč nepotrebne navlake nosimo ljudje danes skozi svoje življenje. Preprostost in zaupanje v Božjo pomoč sta ključni, da lahko dosežemo marsikaj. Nenazadnje, opremljeni s slednjim, se lahko podamo tudi na pot »v neznano«. Ničesar se nam ni potrebno bati. S svojim življenjem in zgledom bomo oznanjali njega, ki bdi nad nami!
Zadnja sprememba ( ponedeljek, 16. julij 2012 )
 
Rojstvo Janeza Krstnika (24.6.2012)
slika_20_copy_copy_copy_copy.jpg

  Elizabeti se je dopolnil
čas poroda in je rodila sina.
Ko so njeni sosedje
in sorodniki slišali,
da ji je Gospod skazal
veliko usmiljenje,
so se z njo veselili.
Otrok pa je rasel
in se v duhu krepil;
in bil je v samoti do dneva,
ko je nastopil
pred Izraelom.

(Lk 1,57–58.80) 

slika_22_copy_copy_copy_copy.jpg

»Zaman sem se trudil …« prim. Iz 49,4

Tako se zdi Izaiju v berilu, ki smo mu prisluhnili. Obhaja ga občutek neuspeha. Koliko staršev slišimo podobno govoriti, ko se jim zdi, da so se zaman trudili s svojimi otroki, koliko duhovnikom se zdi, da se zaman trudijo s svojim farani, koliko bolnikov toži, da zaman  molijo. A pri Bogu ni nič zaman; vsak služabnik, kaj šele Božji, bo prejel plačilo. Ne samo, da se ne bo trudil zaman, nagrada bo večja, kot si je mogel misliti. Počaščen bo v Gospodovih očeh. Bog ima namreč rad vse ljudi.

Lk 1,57–66.80

KAJ NEKI BO IZ TEGA OTROKA?


Če bi Zaharija in Elizabeta živela danes v naši zahodni civilizaciji, bi se našlo nič koliko njunih sosedov in prijateljev, ki bi jima – prepričani, da dobro namerno – svetovali, naj si vendar »pomagata« in preprečita, da bi se Elizabeti v njenih visokih letih rodil otrok. Velika verjetnost je, da bo prizadet telesno ali duševno ali obojestransko in bo tako v breme družini in družbi. Na srečo sta živela v okolju, kjer so se sorodniki in sosedje novega življenja iskreno veselili.
Več dogodkov, ki so spremljali otrokovo spočetje in rojstvo, je nakazovalo, da je bila z njim Gospodova roka. Zaharija je med daritvijo nepričakovano onemel in prav tako nepričakovano doma spet spregovoril, oče in mati sta se, ne da bi se mogla  poprej dogovoriti, strinjala glede otrokovega imena. Prav to dajanje imena je bilo vzrok pogovarjanja in čudenja med ljudmi. Sklepali so, da mora imeti Bog z Janezom posebne načrte in da bo, ko odraste, opravljal posebno poslanstvo. Kakšno, niso vedeli.
Božja roka je z vsakim otrokom, pa naj bo ne vem kako prizadet ali pa izredno talentiran in določen za kakšno izredno poslanstvo. Bog pričakuje, da bo z vsakim otrokom tudi človekova roka. Ob tem pa, da bi naši jeziki ne delili le takih nasvetov, ki bi bodoče starše spravljali v dvom in nepotrebne skrbi, temveč bi jim bili v oporo, vzpodbudo in zaupanje v izpolnitev načrtov, kakor jih je zastavil Bog. Nenazadnje od okolice se pričakuje, da se skupaj z bodočimi starši veseli – iskreno veseli, ne pa da želi vzeti načrtovanje otrokove prihodnosti zgolj v svoje roke, jo podrediti lastni »filozofiji«.

Po: Beseda da Besedo

 

Otroci so nasmeh  neba na zemlji


slika_21_copy_copy_copy.jpgTako kot je bil Janez Božji dar za ostarela starša, je tudi za nas, Božje ljudstvo nove zaveze kot glasnik luči, ki prihaja. Tako je vsak otrok najprej Božji dar. »Otroci so nasmeh neba zemlji,« je rekel papež Janez Pavel II., »so dragulji družine in celotne družbe, so tudi biseri Cerkve.«
Iz Krstnikove zgodbe se lahko naučimo, da ima za vsakega otroka Bog svoje sanje. Krstnika je imenoval in ga poslal kot »Božji dar«, mene, tebe, vsakega, ki se rodi, imenuje s podobnimi imeni, ki nakazujejo njegove sanje: sočutje, dobroto, ljubezen, radodarnost, nežnost, solidarnost, prijateljstvo, zvestobo … Vsa naša vzgojna modrost je, da otrokom omogočimo, da v življenju uresničijo te Božje sanje, človeško in Božjo rast v sebi. Da se vedno znova sprašujemo: Kaj neki bo lahko postal ta otrok? Janez Krstnik, piše evangelist Luka, je rasel in se krepil v duhu. Omogočimo to vsem otrokom.

Po: Z. Štrubelju

Zadnja sprememba ( sobota, 23. junij 2012 )
 
11. nedelja med letom (17.6.2012)
slika_18_copy_copy_copy_copy.jpg

 

In govoril je:
»Čému naj primerjamo
Božje kraljestvo ali v kakšni
priliki naj ga ponazorimo?
Kakor gorčično zrno je,
ki je takrat,
ko se vseje v zemljo,
manjše od vseh
semen na zemlji;
ko pa se vseje,
raste in postane večje
ko vsa zelišča
in naredi velike veje,
tako da morejo ptice nebaprebivati v njegovi senci.«

(Mr 4,30–32)

 

 

slika_19_copy_copy_copy.jpg

 

V Božji besedi 11. navadne nedelje nam Jezus razlaga, kako je z Božjim kraljestvom. Gotovo je imel v mislih rast vsega Božjega: dobrega, lepega in plemenitega v človeku tudi v sedanjem času. Naj torej pride k nam kraljestvo Božje ljubezni, ki naj nas nagiba, da bi vedno hrepeneli po Bogu, k resnični osebni dobrohotnosti do bližnjega, in da bi zavladalo tu, na zemlji, v srcih ljudi, v družinah in med narodi.
Nedvomno je naloga vsakega kristjana, da se trudi z vsemi svojimi močmi graditi Božje kraljestvo ter se ga veseliti in zanj moliti; trdno zaupajmo v moč Božje milosti, v moč Božje besede. Tako bo lahko iz tudi iz drobnih gorčičnih zrn zraslo mogočno klasje.

(Po: Bogoslužno leto B)

 

 

 

 

 

 

Mr 4,26–34

VERA JE ZAUPANJE V ZMAGO DOBREGA


Kar je morda možno v materialnem, količinskem svetu, žal ni možno v duhovnem svetu, svetu vrednot. Napredovanje v dobroti in plemenitosti je vedno počasno. To velja za posameznika in za celotno družbo. Zakon rasti je, da iz malega, iz neznatnih začetkov raste veliko. Jezus je to opisal v prilikah o semenu, tako o tistem, ki pade iz sejalčevih rok v zemljo, potem pa počasi poraja bilko in polni klas, kakor tudi o drobcenem gorčičnem zrnu, ki pa vendarle zraste v krepak in košat grm.
Zrno v zemlji je majhno in komaj opazno. Podobno velja za dobro, ki ga storijo ljudje: večinoma je skrito. Hudobija in neumnost pa delata velik hrup in trušč, se razkazujeta, šopirita in uživata vso pozornost sredstev obveščanja. »Prazni sodi najbolj bobnijo,« pravi naš pregovor. Naši časopisi in televizijski kanali so polni tega praznega bobnenja. Dobro pa je neopazno in o njem časopisi redko pišejo. Pa je vendarle močnejše od zla, kakor je eno samo zrno, eno samo seme, močnejše od smrti.
Vera v Boga je tudi v tem, da zaupaš v moč in zmago dobrega. Na koncu se zares splača samo eno: biti dober in pošten. Vredno je delati dobro, ne glede na to, ali je priznano, opaženo in poplačano ali pa morda žanje posmeh. Vera je ravno zaupanje v rast in zmago dobrega. Takšno vero imajo starši, ki vzgajajo otroke za dobro, za to, da so sposobni plavati tudi proti toku puhlega javnega mnenja, in so prepričani, da bo to nekoč obrodilo sad. Tako tudi verujejo vsi oznanjevalci evangelija.
Jezus je Božje kraljestvo, to je Božje delovanje v svetu, primerjal rasti zrna in semena. Zakon tega delovanja je ravno majhnost in neznatnost. Resnična sila je samo sila ljubezni in dobrote. Resnična moč je v ljudeh, ki ljubijo. Ta moč seveda ni merljiva z našimi običajnimi merili.


Po: B. Dolencu

 

Kakor gorčično zrno …

Ko sem sam na lastne oči videl gorčično zrno, me je presunilo, da je to res tako majhno seme. Očitno res spadam v skupino tistih dvomljivcev, ki morajo najprej videti, da spregledajo. Hvaležen sem za to izkušnjo.
In prav to je potrebno v našem vsakdanjem življenju. Ohranjati zavest vsak dan znova, da smo majhno gorčično zrno, ki pa ni nemočno. Kristjane nas velikokrat napolnjuje malodušje, skrito v vprašanju: »Ja, kaj pa lahko sploh storim?« Ne zavedamo se, da je prav vsako dejanje, prav vsaka beseda, vse, kar storimo ali ne storimo, povezano z rastjo Božjega kraljestva. Če se ne učim izkoristiti trenutka, ko sem z nekom v pogovoru, je zgodba zamujena. Prav tako sem vedno bolj prepričan, da mi Bog daje v vsakem trenutku dovolj potrebnih milosti in spoznanj.
Danes, ko se kot človek tako hitro znajde v avtomatizmu, je še kako potrebno, da me Božja beseda nagovarja in spodbuja. Če se zalotim v vsakdanji rutini, ki me odpelje od zavesti, da gradim Božje kraljestvo, je prispodoba z gorčičnim zrnom še kako aktualna.
Kar pa me obenem tudi nagovarja, a ne v strahu, ampak v spodbudi, pa so Pavlove besede Korinčanom: »Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo« (2 Kor 5,10). Ni se mi treba skriti in čakati s tistim malim, kar ta trenutek nosim v svojem življenju. Niti se nimam pravice hvaliti, da imam že dovolj, da bom predstavil vsa svoja dobra dela. Dana mi je še ena možnost: »Stori še več!«

Po: R. Friškovcu

Zadnja sprememba ( sobota, 16. junij 2012 )
 
<< Začni < Nazaj 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 Naprej > Konec >>

Rezultati 433 - 440 od 791