OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Križev pot na Sveto Goro nad Gorico
krizev_pot_2012_2_5.jpg

Vse postne nedelje, že vrsto leto, je popoldan križev pot na Sveto Goro. Nekateri romarji in molivci pridejo organizirano v okviru župnije, dekanije ali s čisto osebnim namenom. 18. marca se je številnim romarjem pridružila Novogoriška dekanija, pa župnija Strunjan in tudi ljudje, ki v akciji Slovenske karitas »40 dni brez alkohola« vidijo povabilo k molitvi za vse, ki trpijo zaradi prekomernega uživanja alkohola.

Zadnja sprememba ( torek, 27. marec 2012 )
Preberite več...
 
5. postna nedelja (25.3.2012)
slika_09_copy_copy_copy.jpg

Jezus jima je odgovoril:
»Prišla je ura, da se
Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam:
Če pšenično zrno ne pade
v zemljo in ne umre,
ostane sámo;
če pa umre, obrodi obilo sadu.
Kdor ima rad svoje življenje,
ga bo izgubil;
kdor pa sovraži svoje življenje
na tem svetu, ga bo
ohranil za večno življenje.
Če kdo hoče meni služiti,
naj hodi za menoj,
in kjer sem jaz,
tam bo tudi moj služabnik.
Če kdo meni služi,
ga bo počastil Oče.«

(Jn 12,23–26)

 

slika_10_copy_copy_copy.jpg
 
Ko je križ najtežji, nam je Bog najbolj blizu. To je treba doživeti. Zazrimo se v obličje Križanega – molimo z njim, da bo jutro našega vstajenja zasluženo, radostno – odrešujoče.
 

Jn 12,20–33

ŽIVIMO TAKO, DA BI NAS GOSPOD PRITEGNIL K SEBI?


»… In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« Se je kdaj pojavil kdo na svetu, ki je spregovoril tako besedo!? In to ne iz neke puhle domišljavosti, temveč iz polnosti svoje bivanjske sile in resničnosti ter odrešenjskega poslanstva.
Ne, Kristus ni metal besed v zrak, kot jih mečejo danes mnogi govorači in pisači, da se potapljamo v besedah, besedah, besedah, ki nazadnje nič ne pomenijo. Ali pa nas za vsakim vogalom in na vsaki strani obmetavajo z najbolj prostaškimi kvantami, pobranimi z vseh vetrov, ki potiskajo družbo na raven barbarstva, v sebi pa nosijo morilno želo in vodijo prej v smrt – moralno, duhovno in fizično – kot pa v življenje.
Kristusova beseda je bila povsem v skladu z njim samim, z njegovo osebnostjo in njegovimi dejanji. Njegova beseda je dvigala, posebno vse majhne in zavržene, še več, Kristusova beseda je celo obujala od mrtvih in prinašala je življenje.
Povsem svobodni smo. Kristusove besed in vse njegovo odrešenjsko oznanilo, skupaj z njegovimi dejanji, lahko sprejmemo ali zavržemo. Toda gotovo je, da velike uganke življenja in smrti brez Kristusa ne bomo mogli rešiti. Če hočemo doseči polnost življenja, moramo prisluhniti Kristusu in mu slediti. Dejansko moremo in moramo tega Božjega življenja v Kristusu biti deležni že sedaj. In to tem bolj, čim bolj smo s Kristusom povezani v veri – v mislih, besedah in dejanjih. Predvsem v slednjem.
Če greh prinaša smrt, krepost pa življenje – in prav o tem nas hoče krščansko oznanilo prepričati – potem je naša življenjska naloga predvsem v tem, da se vsepovsod borimo proti zlu in na njegovo mesto sejemo dobroto, v sebi in okrog sebe. Čim več dobrega bomo storili, tem več življenja – tistega pravega, zdravega, Božjega, večnega življenja – bo v nas in na svetu, posebno še v skupnosti, ki ji pravimo Cerkev. Kristus jo je namreč ustanovil, da bi prinašala in krepila življenje.
Kristus ni mrtev, temveč živi. Živi v Cerkvi, ki je odrešenjski proces, poln žive dinamike. Tudi mi nismo bili priklicani v bivanje, da bi nekje, nekoč klavrno usahnili v dokončno smrt, temveč da bi živeli.


Po: S. Janežiču

 

ODPRETI SE ZA ŽIVLJENJE

Takrat in prav tam, kjer se življenje sooči s smrtjo, nastane živost, nekaj se premika, nekaj utripa, nekaj se dogaja. Če sem živahna, radoživa, takrat sem pri sebi, se čutim. Živahnost je to, kar Jezus sam imenuje »življenje v polnosti«. To pa lahko zelo hitro narobe razumemo. Življenje v polnosti ni mišljeno kot kvantiteta, ni mišljena »množina«, tu je mišljenja kvaliteta življenja, tu gre za »globino«. Sploh ni pomembno, da doživimo zelo veliko, da imamo po možnosti vse, da bi bili po možnosti povsod prisotni. To ni vprašanje po mojem delu in storilnosti, ampak po mojem bitju, po načinu, kako živim svoje življenje: pri tem, kar delam in kakršna sem, sem vsa jaz, se čutim in doživljam. Gre za to, da se še lahko razveselim, ko zacveti prvi žafran (da ga sploh opazim!), gre za to, da znam uživati v vetru, se veseliti bližine ljudi. Gre za to, da sem pri vsem, kar delam, v polnosti prisotna, da sem to vedno jaz.
Vendar pazimo! Kdor se poda na pot resničnega življenja, ta ne bo pobiral samo smetane. Ne bo doživljal samo vrhuncev, doživel bo tudi nižine. Ko sem vsa jaz, ko se res občutim, doživljam tudi svojo osamljenost, izgubljenost, svoje meje. Resnično življenje ni samo preprosto, srečno in lepo. Vanj sodijo tudi solze in bolečine in včasih tudi grozna beda. Zmaga življenja nam ne odvzame smrti.
Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – kot kmet, ki s svojim plugom odpira zemljo. Tak človek spreminja vrstni red, postavlja nove prioritete. Gre v globino – in te globine se ne prestraši. Dopusti, da se ga globina dotakne – in dotakne se je sam. Lahko se pogrezne tudi v temo – ker upa na svetlobo in zaupa. Lahko sprejme tudi smrt – ker veruje v življenje. Pride tudi do meje – in jo prestopi. In prav to je velika noč – smrt in vstajenje, meja in prestopanje meje.
Ko se v teh dneh pripravljamo na veliko noč, je lahko prav to vprašanje. Živim tako, da sem polna življenja, z vsemi viški in globinami. Da se podam  na pot in se odprem. Da se v meni vse spremeni – in da se ne prestrašim globine. Da se pustim dotakniti in se sama dotaknem. Da verujem v življenje … in da verujem v ljubezen.  

Andrea Schwarz

Zadnja sprememba ( sobota, 24. marec 2012 )
 
Gospodovo oznanjenje

Na praznik Gospodovega oznanjenja (letos 24.3.2012) bodo svete maše po nedeljskem razporedu. Po popoldanski sveti maši ob 16h, bo izpostavljeno Najsvetejše v kapeli Prikazanja (do jutranje nedeljske maše) za naše družine.

Lepo povabljeni.

slika_26_copy.jpg

Angel ji je rekel:
»Ne boj se, Marija,
kajti našla si milost pri Bogu.
Glej, spočela boš
in rodila sina,
in daj mu ime Jezus.
Ta bo velik in
se bo imenoval Sin Najvišjega.
Gospod Bog mu bo dal prestol
njegovega očeta Davida
in kraljeval bo
v Jakobovi hiši vekomaj;
in njegovemu kraljestvu
ne bo konca.«

(Lk 1,30–33)

 

slika_27.jpg
 
Čim bolj se poglabljamo v skrivnost učlovečenja, vedno nove globine te skrivnosti se nam odpirajo.
S svojo privolitvijo na angelov poziv je Marija postala Božja mati, mati Odrešenikova. Iz nevestine vdanosti je zrasla materinska rodovitnost! Kadar koli se stvar daruje Stvarniku, odgovori Bog s svojo ljubeznijo in s svojo milostjo. Ko se mu je darovala Marija, pa ji je odgovoril s svojim prihodom. Bog ne izbere posod zato, da bi jih pustil prazne!
Med vsemi imeni in naslovi, s katerimi pozdravljamo Marijo, je zato ime Matere najlepše in najbolj vzvišeno.

Po: J. Kužniku
 

Lk 1,26–38

MARIJINO VELIČASTVO


Najčudovitejši tempelj, najlepše bivališče si je Bog pripravil v Mariji, ko je angelu izrekla besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Tedaj je Beseda meso postala in med nami prebivala pod Marijinim srcem. Kako lepo bivališče Božjega Sina, ki so ga želeli gledati angeli. To bivališče, Marijino srce, je Bog okrasil z vsemi krepostmi in z dragocenimi dragulji.  
Odliko Matere Božje je prejela, ko je spočela Božjega Sina od Svetega Duha, ga devet mesecev nosila pod svojim srcem in rodila Boga in človeka obenem. Tako je Marija postala močna žena, katere seme je strlo kači glavo. Tista močna Judita, ki je usmrtila sovražnika človeškega rodu s tem, da nam je zopet rodila življenje, ki nam ga je naša prva mati Eva izgubila. Da bi Marijo oropal tega veličastva in prav s tem skalil čisti nauk vere, je zlobni sovražnik v 5. stoletju sprožil krivoverstvo, ki je učilo, da Mariji ne pripada častni naziv Mati Božja, temveč samo Mati Kristusova. Zaradi tega so se leta 431 škofje zbrali v Efezu ter v imenu Cerkve in po navdihu Svetega Duha odločili: Marija je Božja Mati, ker je rodila Boga in človeka v eni osebi.
Dragoceni biser v kroni Marijinih kreposti je še prav posebej njena velika svetost in moralna čistost. Marija ni storila niti najmanjšega odpustljivega greha, v katerega sicer padejo nedolžne duše. Ta odlika Marijine visoke časti, ki jo pravoverni že od nekdaj častijo, so škofje, cerkveni očetje v 16. stoletju razglasili za versko resnico, da Marija ni storila nobenega najmanjšega greha, da ni madeža greha na njej.
Brezmadežna, dekla Gospodova, Mati Božja, prosi za nas!


Po: A. M. Slomšku

 

»In angel je šel od nje.«

(prim. Lk 1,38)


Pravzaprav smešno – angel zapusti Marijo. Sedaj se težave šele začnejo: ali se bo izkazalo za resnično, kar je napovedal angel? In kako to razložiti Jožefu? In sosedom, ki tudi znajo šteti in računati …
Toda angel odide in zapusti Marijo. Zapuščeno od vseh dobrih duhov? To res dobro poznam.
Na nebu jasni krajec mlade Lune – začutim se neskončno nagovorjena, del tega stvarstva – odprem poštni predal, odklenem stanovanje in … vsa prevzetnost me mine.
Med vožnjo do težkega pogovora se pred menoj na nebu izriše mavrica – in takoj spet izgine.
Slutnja, da se me je dotaknil Bog, ko sem bila v naročju prijatelja, prejela ljubezensko pismo, nenadni klic, pobožala ljubkega otroka – a v trenutku je vse mimo.
Božji dotik ni stanje, ki ostaja – to je minljivo. Kakor angel, ki se pojavi v nekem vrhuncu … A na vrhu ne moreš ostati, treba je računati tudi na spust v dolino. Trenutka ne moreš zadržati. Lahko pa ga ohraniš v srcu.
Ali ni danes že to veliko, da ostajamo zvesti v tem svojem kratkem življenju, da se lahko spominjamo, da lahko živimo svoj vsakdan, ker se vedno zavedamo trenutkov Božjega dotika.
Angel odide – toda bil je tukaj. In to spreminja mene in moj vsakdan. Ker se me je dotaknil angel, gledam nase drugače, v meni se je nekaj zganilo, me poživilo in mi dalo novih moči. Dotik namreč poživlja.
Toda tega, kar se me dotakne, ne morem zadržati. Če bi se tega oklenila, bi preprečila živost, ki jo rodi dotik.
Nagnjeni smo k temu, da žalujemo, ker lepo mine, ker je minljivo, ker nas zapusti – in od samega žalovanja se ne premaknemo in v sebi ne doživimo dotika lepote. Poskušamo se ugnezditi v lepo in dobro – in tam ostati. To pa dolgo ne more biti v redu, saj nas razočaranja vrnejo v realnost življenja. Tako si sami otežujemo življenje, če »angela ne izpustimo«.
Bodimo hvaležni, da smo doživeli Božji dotik, angelov dotik – ampak »treba ga je izpustiti, ko želi oditi«. Dal nam je priložnost in sedaj smo na vrsti mi!


Po: A. Schwarz

Zadnja sprememba ( petek, 23. marec 2012 )
 
<< Začni < Nazaj 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 Naprej > Konec >>

Rezultati 433 - 440 od 759