OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Križev pot vodili bogoslovci
krizev_pot_2012_3.jpg
Na 3. postno nedeljo, 11. marca 2011, smo križev pot s Prevala na Sveto Goro vodili frančiškanski bogoslovci iz Ljubljane.
V lepem nedeljskem popoldnevu smo skupaj z verniki in ljudmi dobre volje stopili na pot z Jezusom in njegovo Materjo Marijo kot sopotniki. Imeli smo priložnost, da smo premišljevali o naši zemeljski poti.
 »Naša pot, tako dolga, a na koncu zmeraj kratka. Polna je postaj - za oddih, za prestop, za začetek in konec. Včasih smo sami, večkrat v množici, toda vedno je z nami Emanuel, Gospod. Edini, ki se ne vsiljuje. On pristopa diskretno in prijazno. Od postaje do postaje ga bolj spoznavamo in potrebujemo. Na koncu poti priznamo, da brez njega ne bi zmogli. Po priprošnji Matere Marije nam izkazuje usmiljenje in nas navdušuje za svetost.«
Zadnja sprememba ( torek, 13. marec 2012 )
Preberite več...
 
3. postna nedelja (11.3.2012)
slika_03.jpg

Jezus jim je odgovoril in rekel:
»Podrite ta tempelj in
v treh dneh ga bom postavil.«
Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let
so zidali ta tempelj,
ti pa ga boš postavil
v treh dneh?«
On pa je govoril
o templju svojega telesa.
Ko je bil obujen od mrtvih,
so se njegovi učenci spomnili,
da je govoril o tem,
in verovali so Pismu in besedi,
ki jo je rekel Jezus.

(Jn 2,19–22)

 

slika_05_copy_copy_copy.jpg
 
Apostol Pavel nam v današnjem drugem berilu pravi: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija!«
Ali ne govore te besede danes prav nam? Tako mnogokrat bi radi iz krščanstva naredili učeno modrovanje, iz Kristusa pa blestečega modrijana tega sveta. Vse prepogosto bi želeli, da bi Bog neprestano spremljal in podpiral našo vero s čudeži.
In vendar resnično Božje razodetje kliče k preprostosti verovanja v križanega Gospoda.
Ali zmoremo verovati tej preprostosti?
 

Jn 2,13–25   

TRŽNICA


Štirideseti dan po rojstvu so Jezusa prinesli v tempelj. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel prvič tja sam. Pozneje je bil v njem kdo ve kolikokrat. Le enkrat pa nam evangelisti poročajo, da se je razhudil na prodajalce in menjalce, ki so silili vse globlje v svetišče: »Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«
Upamo, da naši bogoslužni prostori niso tržnice. Ne moremo pa reči, da vanje ne bi tržništvo sililo.
V cerkvah se pobira denar, ki je potreben za njihovo vzdrževanje, za tekoče delovanje župnije. Kjer se to dela na primeren način, ne moremo očitati tržništva. So pa primeri, ko se v cerkvah o denarju preveč govori, ko se zahteva vedno več in na način, ki že meji na tržništvo.
Druga oblika tržništva je v težnji, da bi bile naše cerkve muzeji. Umetnine moramo vsekakor spoštovati in ponosni smemo biti, da jih je prav v cerkvah toliko. Vrednost naših cerkva pa je predvsem v Jezusovi navzočnosti, v mašni daritvi in v molitvah vernikov. V ta namen so bile zgrajene in vsaka umetnost, pa naj bo še tako velika, naj poda roko temu prvotnemu namenu.
Naslednja oblika tržništva bi mogla biti v tem, da kdo hodi v cerkve zaradi razkazovanja obleke, pričeske, glasbenih, pevskih, bralskih, govorniških ali drugih sposobnosti.
Jaslice v cerkvah so nepogrešljivi del našega božiča. Tisti, ki jih postavljajo, morajo paziti, da bo njihovo središče res hlevček z Jezusom, Marijo in Jožefom, ne pa razni mlini, slapovi in jezera z ribicami, račkami in podobno pašo za oči.
Vse cerkve z vsem, kar se v njih nahaja in dogaja, pa imajo za končni cilj, da bi vsak od nas postal tempelj Svetega Duha. Ta tempelj je morda potreben Jezusovega biča. Če je tako, nas Cerkev v postnem času spodbuja, naj ga namesto Jezusa zavihtimo sami.


Po: F. Cerarju

 
slika_04_copy_copy_copy.jpg
Jezus je v sveti jezi iz templja izgnal prodajalce volov in ovac in menjalce denarja in s tem jasno pokazal, da je tempelj hiša molitve in zbranosti pred Bogom. Mi iz svoje cerkve nismo naredili tržnice in vanjo ne prihajamo zaradi trgovskih opravkov. Pa vendarle velja Jezusova beseda tudi nam, velja za svet naših misli in predstav.
Ali naš duh hoče v cerkvi stati v molitvi pred Bogom ali pa morda tukaj raje premišljujemo o svojih poslih in opravkih, o naloženem denarju v banki, o zidavi in o opremi stanovanja, o nakupu novega avtomobila, o oblekah , … Ne delajmo tržnice iz časa, posvečenega Gospodu!

 

Zadnja sprememba ( sobota, 10. marec 2012 )
 
2. postna nedelja (4.3.2012)
slika_01_copy_copy_copy.jpg

Naredil se je oblak
in jih obsenčil.
In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin,
njega poslušajte!«
Ko so se hitro ozrli naokrog,
niso videli nikogar več,
razen Jezusa samega,
ki je bil z njimi.
In medtem ko so šli z gore,
jim je naročil, naj nikomur
ne pripovedujejo tega,
kar so videli,
dokler Sin človekov
ne vstane od mrtvih.

(Mr 9,7–9)


Z veseljem živeti

Kdor je našel Boga,
premore en čut več,
da lahko sprejema
globlja sporočila.

Kdor je našel Boga,
ima v življenju oporo več,
ima še ena tla pod nogami.
Kdor je našel Boga,
je končno našel tudi sam sebe
v neki širši razsežnosti,
daleč preko svojega horizonta,
v novi, religiozni dimenziji.

Kdor je našel Boga,
mora nenehno iskati dalje,
da bi ga našel vedno več.

Bog je tako mikaven.
Ni dobro,
da opustimo iskanje.
Celo takrat, ko mislimo,
da smo ga našli.

Po: A. Grünu
 

Mr 9,2–10

NA GORI


Jezus je izbral Petra, Jakoba in Janeza ter jih popeljal na visoko goro, ki je znamenje bližine z Bogom, kraj samote in ločenosti od vsega svetnega. Popeljal jih je proč od vsakdanjega hrupa in vrveža. Noče se razodeti pred veliko množico na kakšnem velikem trgu. Kar naj bi učenci dojeli, je nekaj nenavadnega, a nima s senzacijo ali prividom nič skupnega. Že okoliščine, kakršne je Jezus izbral in udejanjil, kažejo, da ne bi rad naredil hitrega in površnega vtisa na veliko množico, ampak bi rad globoko in trajno spremenil posameznike. Zato, ker so se ti trije učenci dali peljati v samoto in Božjo bližino, so prišli na kraj, kjer jim je bilo dano narediti naslednji odločilni korak v skrivnost Jezusove osebe.
Jezus se je pred njimi spremenil. Kar se je zgodilo, je bilo namenjeno prav tem trem. Prav oni naj bi Jezusa globlje spoznali. Celotna Jezusova zunanjost in pojava sta se spremenili. Njihovim očem je postalo vidno, da Jezus presega meje zemeljskega, da njegov zemeljsko-človeški izgled ne izraža njegove celotne resničnosti. Evangelist sam opozori na izvenzemeljski, nadzemeljski značaj sijoče bele barve, ki predstavlja nebeški svet, sfero sija Božjega veličastva.
Ta dogodek ni presegel samo okvira zemeljskega, presegel je tudi meje sedanjosti. Jezusu ob strani vidijo učenci obe prevladujoči osebnosti izraelske zgodovine, Mojzesa in Elija. Oba prestavljata Božjo naklonjenost izraelskemu ljudstvu in njegov boj zanj. Ne očaki in kralji, temveč največja preroka naroda stojita ob Jezusu in razkrivata njegov značaj. Jezusovi predhodniki so priznani, veliki posredniki med Bogom in Izraelom, katerih naloga je bila izraelskemu narodu pomagati k takšnemu odnosu do Boga, kakršen ustreza resničnosti. Tako kot za vsakega Juda sta tudi za te tri učence Mojzes in Elija nesporni avtoriteti. Njuno poslanstvo in njuna beseda prihajata nedvomno od Boga. Dejstvo, da se je Jezus pojavil skupaj z njima in da njuno poslanstvo kaže nanj, je za učence še ena oporna točka pri spoznanju, s kom se v Jezusovi osebi v resnici srečujejo. Jezus pripada Božji sferi, pa tudi Božji zgodovini z izraelskim ljudstvom. On naj bi dopolnil poslanstvo predhodnikov. Ni se namreč pojavil kot meteor izven vsakega konteksta, temveč je nadaljeval dolgo zgodovino Božjega naprezanja za svoje ljudstvo in jo dopolnil.

Po: K. Stocku

 

 

slika_02_copy_copy_copy.jpgKo občudujemo cerkve in cerkvice po slovenskih gričih in gorah, ne smemo pozabiti še na eno dejstvo. Tudi ob svojih domovih, v mestih in vaseh, so verni ljudje postavili božje hiše. To so večinoma naše župnijske cerkve. V tiste cerkve na višinah so morda poromali nekajkrat na leto, za veselje srca in za okrepitev duha. V cerkvi sredi vasi ali naselja, ob svojih domovih, pa so se mnogi zbirali dan za dnem, v večjem številu pa nedeljo za nedeljo.  Tam so, ob obhajanju Kristusove daritve, črpali moč za življenje v občestvu z Bogom in med seboj.
Kakor je lepo, da imamo za Gospoda postavljene »šotore« na višinah, še lepše pa je, in to Jezus še bolj želi, da mu »postavimo šotor v dolini«, sredi naših vsakdanjih življenjskih opravil in obveznosti., skrbi in dolžnosti, težav in radosti. Tukaj, v naših cerkvah in v naših domovih, želi biti Jezus naš redni gost. Gospodu so najljubši vsakdanji prostori, ki so blagoslovljeni in posvečeni z ljubeznijo in dobroto! Pripravimo mu jih, da bomo že sedaj deležni vsaj delnega razodetja njegove slave, tiste, ki jo bomo lahko uživali v večnosti.


Po: J. Kužniku

Zadnja sprememba ( sobota, 03. marec 2012 )
 
<< Začni < Nazaj 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 Naprej > Konec >>

Rezultati 433 - 440 od 752