OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nedelja Jezusovega krsta, 8.1.2017

jezusov_krst.jpeg 

Letos praznujemo nedeljo Jezusovega krsta le dva dneva po tem, ko smo praznovali praznik svetih treh kraljev oz. praznik Gospodovega razglašenja. Oba praznika nam lepo in pomembno govorita o pomenu Jezusovega življenja, hkrati pa dajeta našemu sodobnemu času spodbudo za poglobljeno duhovno življenje.

Jezus se je rodil kot član judovskega ljudstva, ki je zorelo za ta trenutek skozi vso Staro zavezo. Zdelo se je, da je zgodovina sama povzročila, da je odrešenik lahko prišel. In res. Izvoljeno ljudstvo se je pripravljalo na različne načine. Preko stalne Božje prisotnosti, zmag, ki so jih doživeli z Bogom, porazov, pa tudi zavrnitev Boga, ki jih ni bilo malo. Kakor da bi Bog hotel tudi s trenutki, ko je ljudstvo zavrglo njega samega, zbuditi še večje hrepenenje po njem; kakor da bi hotel pomagati ljudem prepoznati potrebo po presežnosti, ki ima ime. Vsa ta zgodovina se je preko zgodovinske rasti, preroškega opominjanja in lepega iskanja v neposrednih nagovorih Boga prelila v eno samo simfonijo polnosti spoznanja ter hrepenenja.

Ko pa se je zdelo, da je človeštvo doseglo že vse, kar lahko doseže in doživi, ga je Bog presenetil. Pa ne z zmago, ampak z mirom; ne z močjo, ampak s šibkostjo. V jasli je položil otroka in predenj zbral vse, ki so se zanj na novo odločili.

Čudovit poduk! Pred Bogom se ne moremo sklicevati na zasluge. Ponižen poklek pred Njim je vedno pritrditev Bogu, ki preseneča in daje življenju polni smisel. Tako so se pred detetom znašli modri in mu izkazali vso čast. Pred njim so se pojavili z darovi, ki so jasno pokazali, kdo leži v jaslicah. Kralj izvoljenega ljudstva tega ni prepoznal. Tega majhnega otroka se je ustrašil in ga je hotel srečati, a ne z darovi priznanja, ampak z orožjem smrti.

Mi nismo ne kralji ne modri. Smo ljudje z bogato bero izkušenj in močjo osebne presoje. Bog pa nam dovoljuje, da bi lahko v nekem trenutku pristopili pred njegovega Sina s čistim srcem in ga počastili. Ta čisti trenutek, čisti čas, svoboden in brezmejen, je znamenje, da smo Božji otroci.

Na dan Jezusovega krsta pa se zgodi nekaj drugačnega. Janez Jezusu ne more podariti Božjega otroštva. Pred njim, ki je človek, stoji sam Bog. Bog, ki nam je enak v vsem razen v grehu. Janez je zato sam obdarjen, ko dela, kar dela. Jezus stopi v vodo reke Jordan, kjer so se ljudje očiščevali grehov. Tako rekoč postavi se z nami v vrsto za spoved. Brez greha je, a nam hoče pokazati, da ve, kako je, če te greh teži.

Ob tem se spomnim na mnogo ljudi, ki se postavljajo v to vrsto v Marijinih svetiščih v Sloveniji in po svetu. Kako lepo je, da danes ljudje prepoznajo ravno v Marijini bližini tisto reko miline, ki jim dovoljuje sprejeti vest o teži greha in zato sprejeti krst odpuščanja, dar svete spovedi. To je čudovito oznanilo odpuščanja, ki ga ljudje danes poslušajo in se mu ne izogibajo. To je lepota evangelija, ob kateri ne tarnamo, da je na svetu vse narobe. Ob njej vse kipi od želje po evangeljskem veselju.

p. Bogdan Rus


Zadnja sprememba ( nedelja, 08. januar 2017 )
 
Sv. Marija, Božja Mati, 1. 1. 2017

Eno srce z Marijo 

 

svetogorska_podoba.jpeg

1. januar je dan praznovanja. V ta namen delamo vse mogoče stvari: gledamo nogomet, pijemo šampanjec, nazdravljamo novim začetkom, nadenemo si šaljiva pokrivala, postavimo ognjemet, poljubljamo in objemamo stare prijatelje, potujemo, da bi obiskali širše družinske člane.

To je čas leta, ko pospravljamo staro in postavljamo novo – celo tako, da očedimo tekalno stezo v kotu vrta, ki ni postala nič drugega kot odlagališče za prašne lončnice. Čas je, da naredimo nove sklepe, si nekaj na novo obljubimo.

Sredi vzhičenja in upanja pride opomin: dete leži v hlevcu – otrok, čigar rojstvo in življenje ni navdušilo samo gruče pastirjev, ampak milijone ljudi skozi stoletja, ki so pokleknili pred čisto, čudežno lepoto njegovega rojstva.

Ta otrok, Jezus, je vzrok, da si vzamemo odmor, športni “time out” sredi svojega praznovanja, da bi naredili morda najpomembnejšo odločitev svojega življenja: odločitev, da se bomo ponovno rodili in se prenovili.

Lukov evangelij nas kliče, da to naredimo takole: da se med svojimi novoletnimi odločitvami spomnimo Marije, ki je verjela vsem Božjim besedam in jih je premišljevala v srcu.

“Vse te besede” so gotovo Marijo spremenile. Premislimo, na kaj mora misliti: angel ji pravi, da bo rodila sina samega Boga; popisovanje jo prisili, da mora potovati v Betlehem na osličkovem hrbtu; hlevček, primeren samo za živali, napolnjen s slamo; skupina pastirjev, ki so “navdušeni”. Morala se je vprašati: “Kaj pomeni vse to?” “Kako bom zmogla?”

Marija je v srcu na vsa ta vprašanja odgovorila z enakim odgovorom: z zaupanjem. Z zaupanjem v Boga, v katerega je popolnoma verovala. Z zaupanjem, da je bilo angelovo sporočilo resnično: Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj.

V molitvi “Zdrava, Marija” uporabljamo besede “milosti polna”. Toda grška beseda, ki jo beremo v izvirniku, pravzaprav pomeni ‘čaščena v največji možni meri’ – to je bila v grščini najmočnejša izmed besed, s katerimi je lahko evangelist opisal, kako je Bog ljubil Marijo in cenil njeno odprtost in njeno pripravljenost zaupati.

Ker je v tem zaupanju vztrajala, je Marija postala najboljša učenka, poosebljenje sledenja Jezusu. Predala je svoj ego, umirila svoje strahove in se odločila zaupati – čeprav je malo vedela o tem, kaj se dogaja. Celo v najbolj divjih sanjah si ta preprosta, ponižna ženska ne bi mogla nikoli predstavljati, kako pomemben je bil njen “zgodi se” v človeški zgodovini.

Če se izrazimo v duhu prvega dneva novega leta, je Marija sprejela odločitev: odločitev, da bo odprla svoje srce izjemni, oživljajoči polnosti milosti; odločitev, da bo z vsem srcem izrekla “zgodi se”.

V današnjem evangeliju nas Luka izziva, da bi naredili enako.

Luka nas prosi, naj naša srca postanejo kot Marijino: da bi se odločili opaziti angele, ki se pojavijo v našem življenju; da bi se odločili sprejeti pastirje sedanjega časa – najbolj revne med revnimi; da bi se odločili odpreti svoja srca novim možnostim, novim začetkom, novim sanjam.

V tem prvem dnevu letošnjega leta se odločimo, da bo naše srce postalo kot Marijino. Obljubimo si, da bomo očistili sobo svojega srca, da bo prostor za Boga, povitega v plenicah naše ljubezni in zaupanja – prostor v nas, kjer se bo lahko Bog ponovno rodil.

 

Avtor: Ted Wolgemot

Vir: http://celebrationpublications.org/

Prevod: Bogdan Rus OFM

Zadnja sprememba ( nedelja, 01. januar 2017 )
 
4. adventna nedelja, 18.12.2016

Jožef in božič

Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, 

Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene ...«

(Mt 1,20a)

4_adventna.jpeg

Brez števila je ljudi, cerkva, romarskih svetišč, semenišč, samostanov in celo krajev in mest, ki nosijo ime sv. Jožefa. Med drugim je tudi zavetnik Kanade.

Kdo je pravzaprav ta Jožef? 

To je tisti, ki se drži v ozadju in je v evangeljski božični zgodbi omenjen kot Marijin mož in Jezusov očim. Omenjen je v prvih dveh poglavjih Matejevega in Lukovega evangelija in še v Jezusovem rodovniku pri Luku v 3. poglavju, nato pa evangeliji o njem molčijo. Pobožno izročilo je iz njega ustvarilo starejšega moža, zanesljivega zaščitnika Marije, po poklicu tesarja, čistega in svetega, ponižnega in miroljubnega, zavetnika fizičnih delavcev, utelešenje ponižnosti, nekakšno krepost samo po sebi.

Kaj dejansko vemo o njem?

V Matejevem evangeliju je spočetje Jezusa pravzaprav oznanjeno Jožefu in ne Mariji: »preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča - bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.« Tedaj pa se mu je v sanjah prikazal angel in mu dejal: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.«

Kaj lahko izvemo iz tega besedila?

V njem je nekaj simbolike: Jožef v božični zgodbi nas spominja na Jožefa iz Prve Mojzesove knjige, oba imata sanje, oba gresta v Egipt in oba rešita svojo družino. Tudi kralj Herod je nekakšna podoba egiptovskega faraona – oba se čutita ogrožena in oba zato pobijata moške potomce Izraelcev, Bog pa seveda zaščiti življenje tistih, ki jim je namenjeno, da bodo rešili svoje ljudstvo.

Poleg tega pa Jožef v evangeljskem poročilu napiše tudi svojo lastno zgodbo: predstavljen nam je kot »pokončen« mož, kar pomeni, da je v skladu z Božjo postavo, to pa je po judovskih standardih najvišja stopnja svetosti. V vseh pogledih je brez graje, vzorec vsega dobrega. V božični zgodbi to tudi dokaže, saj Marije noče izpostaviti sramoti in se raje odloči, da se bo na tihem ločil od nje.

Za kaj je dejansko šlo? Kolikor pač lahko rekonstruiramo položaj, sta bila Marija in Jožef v naslednjem odnosu: Pri Judih je bila navada, da so mladenko, ko je dosegla puberteto, poročili z možem, ki je bil kar nekaj let starejši od nje. O tem so se vnaprej dogovorili njeni starši. Najprej so ju zaročili, dejansko poročili, vendar še nekaj let nista živela skupaj in nista imela spolnih odnosov. Judovska postava je bila posebej stroga glede tega, da so pari v času zaroke morali živeti vzdržno. V tem času je mlada žena še naprej živela pri svojih starših, mladi mož pa je pripravljal njun bodoči dom in opravljal svoj poklic ter dokazoval, da je sposoben vzdrževati svojo ženo, ko bosta enkrat zaživela skupaj.

Jožef in Marija sta bila ravno v tem stanju: bila sta pravno poročena, vendar še nista živela skupaj, ko je Marija zanosila. Jožef je vedel, da otrok ni njegov, zato je bil v škripcih: kdo neki more biti otrokov oče? Če bi hotel ohraniti svoje dobro ime, bi lahko zahteval javno preiskavo, in če bi bila Marija obdolžena prešuštva, bi jo zadela smrtna kazen. Toda Jožef se je odločil, »da jo bo skrivaj odslovil«, da se bo torej izognil javni obravnavi, ki bi bila za Marijo gotovo zelo boleča. 

Potem, ko je v sanjah prejel razodetje, jo je sprejel in odpeljal na svoj dom in tudi otroka sprejel za svojega. Razumljivo nam je, zakaj je tako ravnal, saj je Marijo obvaroval pred neprijetnostmi, otroka je sprejel za svojega sina in mu s tem zagotovil materialno, družbeno in versko okolje, v katero se bo otrok rodil in v katerem bo rasel. Toda Jožef je napravil še nekaj, kar ni takoj razvidno: Pokazal je, kako je nekdo lahko pobožen vernik, globoko zvest vsemu v svojem verskem izročilu, hkrati pa je odprt za skrivnost, ki presega njegovo človeško in versko razumevanje. In ravno to je bila težava za mnoge kristjane Jezusovega časa, tudi za evangelista Mateja. Bili so pobožni Judje, ki niso vedeli, kako naj vključijo Kristusa v svoj religiozni sistem. Kaj storiti, če Bog vdre v tvoje življenje na način, ki si ga sploh nisi mogel zamisliti? Kaj storiti, če se znajdeš pred nemogočo možnostjo? Raymond Brown (avtor knjige Uvod v Novo zavezo, Celjska Mohorjeva, 2008) je zapisal: Pravi junak v Matejevem poročilu o Jezusovem otroštvu je Jožef, Jud, ki se je zvesto držal postave. V Jožefu je evangelist naslikal, kakšen bi naj po njegovem bil resnično pobožen, veren Jud, kakršen je morda bil evangelist sam.

Jožef nas torej uči, kako živeti v ljubeči zvestobi do vsega, na kar smo navezani človeško in v veri, in hkrati biti odprt za Božjo skrivnost, ki nas lahko ponese preko vseh kategorij našega verskega izkustva in fantazije.

Ali ni to eden od stalnih božičnih izzivov?

Zadnja sprememba ( nedelja, 18. december 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 781