OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Verne duše (31. navadna nedelja) - A (02. 11. 2014)

Tvojim vernim Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči


Na današnji dan, ki je kakor podaljšek včerajšnjega praznika vseh svetih Cerkev s svojo materinsko ljubeznijo objema vse pokojne skozi vso zgodovino in še posebej verne duše, ter jih izroča Očetovemu usmiljenju. Svetopisemski odlomki želijo hraniti in poživiti našo izkušnjo vere, upanja in ljubezni v odnosu do smrti in do pokojnih.

 
Smrt je brez dvoma tragedija brez primere tako za tistega, ki odhaja kot za tistega, ki ostane. Toda Božja beseda nam odkriva še drugi obraz smrti, obraz… sestre (sv. Frančišek). 
31_navadna.jpg
Zagotavlja nam, da smrt ni brodolom brez rešitve, totalni poraz osebe, ki strmoglavi v prepad brez dna in se izgubi v nič. Smrt za človeka ni absolutno zlo. Je prehod, skozi katerega oseba preide iz enega načina življenja, ki ga poznamo, v drugo, neznano, novo in neizmerno višjo obliko življenja. To je nekako tako, kot če bi prešli iz sobe, kjer je tema v drugo, vso razsvetljeno. »Življenje se spremeni, ne pa uniči.« (Hvalospev za pokojne). Nadaljuje se onkraj smrti. Kot vlak, ki zapelje v temen predor in se zdi, da se bo v njem izgubil. Toda nadaljuje svojo pot na drugi strani, skozi drugo pokrajino. Tako, kot ladja, ki se oddaljuje in postaja vedno manjša vse dokler ne izgine na obzorju, kot bi jo pogoltnilo morje. Vendar nadaljuje svojo pot pod drugim nebom in v drugem morju. Bili bi zares kratkovidni, če bi mislili da je neizmerni ocean le delček, ki smo ga navajeni videti. To življenje, ki teče preko smrti v »večno življenje«, je za nas, ki smo še na poti, neznana stvarnost. Toda tisti, ki je prestopil prag smrti začne okušati to novo stvarnost: neizrekljivo presenečenje, ki ga pripravlja Božja ljubezen! Pripravljati presenečenja je lastno ljubezni. Ne moremo odreči tega veselja neskončni Ljubezni, ki je Bog. Podobe, ki jih najdemo v odlomkih današnje Božje besede nam, četudi v nejasnih obrisih, dajejo slutiti presenečenje, ki ga pokojni že uživajo. 
»Duše pravičnih so v Božjih rokah… Oni so v miru« (Mdr 3, 1.3). To so najbolj ljubeznive roke in najbolj zagotavljajoč objem, kar jih je mogoče sanjati. »Ali ne opazimo Božjih rok, ki nas varujejo« (P. Claudel). Verni to ve, a tega ne vidi in ne čuti.
Lahko se zgodi, da nekdo vse življenje, iz različnih razlogov, nikoli ne začuti te Očetove navzočnosti. Toda s smrtjo se odprejo oči in se odkrije resnica: že prej si bil v rokah Njega, ki te je od vekomaj hotel in ki te bo za vedno obdržal pri sebi; toda zdaj to okušaš z neizmernim veseljem. Kje so naši pokojni? Tam so, v Božjem objemu, »v miru«. Kadar molimo »naj počivajo v miru« ne prosimo zanje nezavestno spanje, ampak polnost otroškega odnosa z Bogom in zedinjenja z brati: glejte, to je mir! Zdaj okušajo vso resnico in sladkost tistega »Blagor!«, ki ga je Jezus ponavljal v evangeliju, ki smo ga slišali včeraj: »bodo potolaženi…, nasičeni…, gledali bodo Boga« (prim. Mt 5,1-12 a).
Zdaj so deležni velikega praznika, kjer bo Bog »uničil smrt za vselej… in obrisal vse solze« (Iz 25, 6-9). To je slavje življenja in veselja. To je zemeljsko potovanje osebe, ki se sklene s prihodom domov: odprejo se vrata in oseba se sreča z družino, sprejme jo Bog in množica v prazničnem razpoloženju. »Zame umreti pomeni iti domov. To ni konec, ampak samo začetek. Ko umremo gremo k Bogu in k vsem tistim, ki smo jih poznali in ki so odšli pred nami: naša družina in naši prijatelji nas bodo tam čakali. Nebesa morajo biti lep prostor« (bl. mati Terezija iz Kalkute).
»Smrt nam pomaga, da zdrsnemo v Boga« (hebrejski pregovor). To je trenutek dokončnega srečanja z Njim. Vsak človek je rojen za to srečanje: »Najbolj fantastično srečanje, ki si ga je mogoče predstavljati, je srečanje z Bogom-Ljubeznijo.« Tako je rekel Abbe' Pierre, ki je zatrjeval, da je, ko je molil Zdravamarijo, imel navado zamenjati zadnje besede »zdaj in ob naši smrtni uri« z »zdaj in ob uri našega srečanja.« Smrt je torej velik preobrat, odločilen dogodek življenja. »Konec zemeljskega življenja ima, v krščanskem pojmovanju, podobo 'prehoda', mostu, ki vodi iz  življenja v življenje, od krhkega in negotovega veselja v tem življenju k polnosti veselja, ki ga pripravlja Gospod svojim zvestim služabnikom: Vstopi v veselje svojega Gospoda! (Mt 25, 21)« (J. Pavel II, Pismo starejšim).
O smrti imamo zares dobro novico: On, ki jo je z ljubeznijo sprejel, jo je premagal in to je zdaj dosegljivo tudi nam. Glejte, kje temelji krščanska izkušnja, tistih, ki živijo »v veri v vstalega Gospoda« in v »blaženem upanju, da bomo skupaj z umrlimi brati in sestrami vstali v Kristusu v novo življenje« (današnja liturgija). In ljubezen se neprestano obnavlja. V resnici se povezava z umrlimi s smrtjo ne prekine. Odnos ni prekinjen, dialog se nadaljuje. Kdor dospe do Boga ne zapusti svojih dragih. Ostane nevidno, a resnično prisoten. Umrli niso spomini, ampak konkretne osebe. Niso prijatelji od včeraj, ampak današnji prijatelji.

Zadnja sprememba ( sobota, 01. november 2014 )
 
Nagovor na spominski komemoraciji za pokojne (Trnovo pri N. G., 01. 11. 2014)
"Kje skoplješ si grob?"

sveke.jpg
»Kje skoplješ si grob?«
Počakajte malo,
lopata saj kmalo
in meni in vam zazveni za pokop!
Kako se bo mirno tam spalo
na gričku zelenem ob Soči,
nam mrtvim živó šumljajoči,
tam gori pri svetem Lovrenci, 
na ražnju ognjenem mučenci!
Tam mojih pradedov nebrojen spi trop,
tam bodi moj grob!
Tam sanjam naj kdaj med očeti in dedi;
med vsemi pod Krnom ponosnim sosedi
naj bivam na sredi.
(Simon Gregorčič)

Spoštovani navzoči!

"Mesec november je mesec spomina na vse rajne: na tiste, ki so umrli naravne smrti, in na tiste, ki so umrli nasilne smrti, na umrle po domovih in bolnišnicah, na umrle po cestah in deloviščih, na umrle po nekdanjih in sedanjih bojiščih. Letošnja 100. obletnica začetka prve svetovne vojne in 75. obletnica začetka druge svetovne vojne ter številna vojna žarišča današnjega časa nas navajajo k premisleku o razlogih za vojne in njihovem smislu. Apostol Jakob pravi, da je razlog za vojne človeška poželjivost: »Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa? Želite, a nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jak 4,1-3)"(dr. Jurij Bizjak)
Na enem izmed spomenikov žrtvam prve svetovne vojne stoji zapisano: 'Nasprotniki v boju tukaj počivajo kot bratje.' Ko odigramo partijo šaha, damo bele in črne figure, od kmeta do  kralja, v isti zaboj. Zato ljudje s plemenitim srcem in spoštljivo človeškostjo molijo za oboje, tako za poražence kakor za zmagovalce. V uri smrti so vsi poraženci življenja na tem svetu in vsi zmagovalci, če ta svet zapustimo z vero v Vstalega, ki je Življenje samo, in z vero v Ljubezen, ki nikoli ne mine.

Iz dneva v dan pišemo vsak svojo osebno in skupno življenjsko zgodbo in ustvarjamo zgodovino našega časa. Pri tem pisanju lahko vzamemo v roke najsodobnejša pisala, računalnike, »ipade«, facebook, tablice, ali kakšno drugo danes razpoložljivo tehnično sredstvo, a to ni najpomembnejše, ker bo z nami vred enkrat vse to prešlo v minljivost. Pomembno pa je, da naše življenjske zgodbe pišemo z najodličnejšim in edino potrebnim pisalom, to je s pisalom ljubezni, kjer velja, da je »ljubezen potrpežljiva in dobrotljiva, ni zavistna, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša« (1 Kor 13,4-7).
Zato je Božidar Eržen imel prav, ko je zapisal: "Življenje brez ljubezni, je kot dan brez sonca." In imamo prav tudi mi, ko ob Descartesu spoznavamo: »Mislim, torej sem«, a še bliže smo resnici človeškega življenja, ko z Gilbertom Cesbronom pridemo še dalj in lahko za svoje življenje rečemo: "Ljubim, torej sem. To je moj začetek in moj konec. " 
 Današnja obuditev spomina na naše pokojne – na tem komemorativnem kraju – nas torej vodi k ljubezni do njih in nas uči, da se lahko mi, ki še živimo, tukaj in sedaj odločimo, da začnemo vsak dan pisati s  pisalom ljubezni, in to od jutra do večera, po naših družinah in domovih, v naravi, na delovnem mestu in v bifeju, v prometu, v vrtcih, šolah in na univerzi; v soseskah, krajevnih skupnostih, na občini; po naših župnijah in v celotni škofiji. S takim pisanjem dni raste v vsakem izmed nas ponos, zadovoljstvo, mir, veselje in se v polnosti učimo biti človek, saj je Phil Bosmans upravičeno zapisal: »Človek potrebuje ljubezen, da postane človek«. Ljubezen, s katero napolnim(o) vsak dan, me (nas) uči spoštovati sebe in druge, svoj kraj, svojo družino, lastno zgodovino, skupno domovino (in državo), sedanjost in preteklost, misel in besedo, pošteno delo in molitev, ustvarjanje in počitek. Dokler nimamo ljubezni v srcu, nam vedno nekaj manjka. Dokler živimo le od tega, kar se zasluži in kupi za denar, nam vedno nekaj manjka. Manjka nam tisto, kar se ne kupi in ne plača, marveč se ga sprejme kot dar in kot odgovornost za življenje , in sicer: »ljubezen, veselje, mir, sadovi Svetega Duha. Kdor ne občuti ljubezni, ne pozna veselja in ne najde miru, nima pravega življenja« (Phil Bosmans). 
Ljubezen nas dela občutljive za pravičnost do drugih, za preteklost in v sedanjosti, saj sveti Vincencij Pavelski, veliki prinašalec ljubezni do najbolj ubogih, jasno uči: "Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost." 
Vsakodnevno se moramo boriti, da ostanemo v objemu ljubezni, saj vemo, da "kdor se odtrga od objema ljubezni in torej ne pristane svobodno na ljubezen, ta ne zazna več, kako je sam ljubljen, ampak ljubosumno gleda, kako je ljubljen nekdo drug. Ne čuti, da je ljubljen, še več, ljubezni obrne hrbet in se oklene malikovalske in popredmetene kulture ter v smislu posedovanja stvari, torej v količinski optiki in z vidika ljubosumja meri, kako je ljubljen drugi. Zatorej ne bo nikdar, v nobenem primeru resnično videl, kako je drugi ljubljen. In to, kar želi, da bi bila ljubezen zanj, način, na kakršnega bi hotel biti ljubljene, je samo  izraz nenasitne lakote po stvareh" (p. Marko I. Rupnik).
" Ljubezen, ki dela dobro in ni priznana, ne potrebuje  tega, da bi bila vidna v očeh sveta, ker je že poplačana v upanju, ki ne razočara, saj je že prišla iz smrti v življenje v Vstalem Kristusu. Četudi ljudje pozabijo na dobro, ga ne vidijo, zanj niso hvaležni in ga ne poplačajo, je dobro še vedno resnično dobro. Zato oseba, ki izvršuje dobro in je pozabljena, sicer trpi, vendar tudi vstane v veselje pomirjenega srca, ker ve, da je Bog to videl in sprejel"(p. Marko I. Rupnik).
Mi danes na tej komemoraciji nočemo pozabiti dobrega naših pokojnih iz naših družin in družbe. Zato smo zbrani, se jih spominjamo, se jim zahvaljujemo, jim vračamo svojo ljubezen in zanje molimo. Gospod, daj vsem rajnim večni pokoj – in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.
Za sklep tega razmišljanja nas vse povabim, da naše misli prelijemo v molitev za vse naše drage pokojne.
 
(P. Pepi L., ofm)

Zadnja sprememba ( sobota, 01. november 2014 )
Preberite več...
 
Vsi sveti

VSI KRISTJANI SO POKLICANI K SVETOSTI (C 40)!
Raz 7,2-4.9-14; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12a


     Ko je sv. Bernard govoril o svetnikih, je rekel: »Mi smo počasni v posnemanju tistih, ki jih z veseljem slavimo.« To je torej idealna priložnost, da razmislimo o »poklicanosti vseh kristjanov k svetosti«. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet« (1 Pt 1,15-16).
Prva stvar, ki jo moramo storiti, ko je govor o svetosti, je, da to besedo osvobodimo strahu, ki ga vzbuja zaradi določenih zgrešenih predstav. Če so vsi poklicani k svetosti, je to zato, ker je pravilno razumljena svetost vsem dosegljiva, je del normalnega krščanskega življenja.
V Stari zavezi se takoj pojavi svetost kot premoč ideje obrednosti. Posredovalci Božje svetosti so predmeti, kraji, obredi, predpisi. Tovrstna svetost se oskruni, če se nekdo s telesno hibo približa oltarju ali pa se je prej dotikal nečiste živali (prim. 3 Mz 11,44; 21,23).
vsi_sveti.jpg
 
Ko preidemo k Novi zavezi, vidimo, da je definicija »svet narod« hitro razširjena na kristjane. Za Pavla so krščeni »po poklicu sveti«, to je »poklicani, da bi bili sveti«. On krščene običajno poimenuje z izrazom »sveti«. Vernike je Bog izvolil, da bi bili »pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Toda pod navidezno terminološko identiteto smo priča globokim spremembam. Svetost ni več obredno ali legalno, ampak moralno dejanje, ni več v rokah, ampak v srcu; ne odloča se zunaj, ampak znotraj človeka in je povzeta v darovanjski ljubezni. 
Posredniki Božje svetosti niso več kraji (Jeruzalemski tempelj ali gora Garizim), obredi, predmeti in zakoni, ampak oseba, Jezus Kristus. Biti svet ni predvsem v tem, da bi bili ločeni od tega ali onega, ampak predvsem biti povezan z Jezusom Kristusom. V Jezusu Kristusu je sama Božja svetost, ki nas osebno dosega, ne le njen oddaljen odsev. On je »Sveti, Božji« (Jn 6,69).
Svetost je predvsem dar, milost in je delo Svete Trojice. Pavel ne stavi več na svojo pravičnost ali pa svetost, ki izhaja iz izpolnjevanja Postave, ampak le na tisto, ki izhaja iz vere v Kristusa. (prim. Flp 3,5-10). Kristus, pravi, je postal za nas »pravičnost, posvečenje in odkupitev« (1 Kor 1,30). V Novi zavezi se glede svetosti izmenjujeta dva glagola: eden v povednem načinu, drugi v velelniškem načinu: »Sveti ste«, »Bodite sveti«. Kristjani so posvečeni in posvečujejo. Ko Pavel piše: »To je Božja volja, vaše posvečenje«, je jasno, da razume prav to svetost, ki je sad osebnega prizadevanja. 
2. vatikanski koncil (C 40) je jasno izpostavil ta dva vidika svetosti, ki temeljita na veri in na delih: »Tisti, ki hodijo za Kristusom, so od Boga poklicani in opravičeni v Jezusu Gospodu ne po svojih delih, marveč po njegovem sklepu in milosti; v krstu vere so postali resnično Božji otroci in deležni Božje narave in tako v resnici sveti. Z Božjo pomočjo torej morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati«.
Zakaj je potrebno »biti« sveti? Zato, ker je Bog svet. Svetost torej ni nekaj zaukazanega, neko breme, ki nam je naloženo na ramena, ampak privilegij, dar, najvišja čast. Je dolžnost, ampak ta izhaja iz naše plemenitosti Božjih otrok. Noblesse oblige: plemenitost obvezuje!
Svetost terja sámo dejstvo, da smo ljudje; človek mora biti svet, da uresniči svojo globoko istovetnost, ki je v tem, da je »Božja podoba in sličnost«. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnične, uresničene osebe v taki meri, kolikor bomo sveti. V nasprotnem primeru bomo neuspešneži. Nasprotje od svetnika ni grešnik, ampak neuspešnež! »Le ena žalost je na svetu in ta je: ne biti svet« (Leon Bloy). Sveta Mati Terezija je imela prav, ko je nekemu novinarju, ki jo je iznenada vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba«.
Zato se lahko sedaj obrnemo na svetnike, kot naše priprošnjike in skupaj z bogoslužjem molimo: »Vsemogočni večni Bog, tvoja Cerkev se danes veseli skupnega praznika vseh svetnikov in slavi njihove zasluge. Prosimo, naj nam nepregledna množica svetih bratov in sester izprosi tvoje obilno usmiljenje«

Zadnja sprememba ( petek, 31. oktober 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 634