OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
5. postna nedelja, 7.4.2019

Z Jezusovim nastopom v templju postanejo ljudje, učenjaki in Farizeji ponovno pozorni nanj. Vprašanja, če je on obljubljeni Mesija ali ne, nočejo potihniti. Ljudje, ki jih je Jezus srečal, se ne morejo zadovoljiti z začasnimi odgovori, saj se želijo odločiti.

Kot učenik bi moral Jezus – iz stališča učenjakov – poznati božje zapovedi in bi jih moral kot mesija brez pridržkov sprejemati in tudi vedeti, kaj je prav in kaj narobe ter kaj je pred Bogom dovoljeno in kaj je prepovedano. Če bi Jezus zagovarjal drugo stališče, se bi zoperstavil ne le človeškim zakonodajalcem, temveč tudi Bogu samemu in tako ne bi mogel biti obljubljeni odrešenik.

5_postna.jpeg

Takšno razmišljanje je za ljudi, katerih odnos z Bogom temelji predvsem na izpolnjevanju zapovedi, popolnoma razumljiv, je pa popolnoma drugačno od Jezusovega ravnanja. Le-to je osnovano na osebnem odnosu z Bogom, na spoštovanju svobode bližnjega in na ljubezni do bližnjega. Tako se zdi takšno razumevanje farizejem in učenjakom tuje.

V prešuštvovanju zasačena žena je idealna priložnost, da dobimo jasno mnenje o Jezusovem prepričanju. Za pismouke je to jasen primer: zakon se mora izpolniti za vsako ceno, ker je to Božja volja. V nasprotju s tem pa je za Jezusa odločilna Božja ljubezen in ne zakoni. Spretno pokaže človeškim sodnikom lastne napake in jih pozove, da naj merilo, s katerim merijo prestopek ženske, uporabijo na samih sebi. Iz zgodovine Jezusovega odnosa s prešuštnico lahko vidimo, da nobena še tako velika napaka in krivda ne more preprečiti srečanja z Jezusom. Je pa lahko vedno razlog zanj. Jezus ve, kako zelo nas lahko krivda obremenjuje, tako da je obsojanje popolnoma odveč. Kdor svojo krivdo prizna in jo obžaluje, temu ne bi smeli po nepotrebnem otežiti spreobrnitve. Ne da bi omalovaževal njen greh, Jezusu uspe dati ženski možnost, da lahko zadiha in na novo začne.

Jezusov odnos z grešniki želi biti vzor za naš odnos z drugimi, saj smo vsi zaznamovani s krivdo. Ne potrebujemo prepovedi, obsojanja in pametovanja, temveč razumevanje, sočustvovanje, taktnost in spodbujanje. Zapovedi nam niso dane, da bi imeli zakone, s katerimi lahko obsojamo, temveč so nam dane kot cilj za srečno življenje! Pokažejo nam, kako zelo smo odvisni od Božje milosti in usmiljenja in nas opozarjajo, da naj ne sodimo in naj ne ravnamo neusmiljeno.

"Ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči" – že tu in danes je potrebno spremeniti življenje, Bog pa se želi izkazati kot moč, življenje in odrešenje!

Zadnja sprememba ( nedelja, 07. april 2019 )
 
4. postna nedelja, 31.3.2019
4_postna.jpeg

Ko preberemo priliko o izgubljenem sinu, se nam zdi, da se moramo odločiti. Na stran katerega sina se bom postavil? To je kakor pri branju pravljic: prva dva sinova sta močna in pametna, vsak na svoj način. Tretji sin pa je navadno zapostavljan. In ravno tisti opravi preizkus in si pridobi glavno nagrado: naše odobravanje in zavedanje, da je prav on tisti, ki ga je vredno posnemati. To je lepo. Pravljice, zgodbe, basni nas učijo dobrote, pravilnega ravnanja in odločanja za prav tudi, ko ni očitnega razloga za to.

Toda evangelij ni zgodba ali pravljica. Je pripoved, a ne o dogodkih življenja, ampak o naši notranjosti – zgodbi, ki se piše v globini našega srca in ozadju naših dejanj. Poklicani smo, da to zgodbo prepoznavamo in ne begamo samo na površini.

In kakšna je ta zgodba? Kako ji prav prisluhniti?

Najprej pomislimo na lepe lastnosti. Da je mlajši sin spoznal, da je delež očetovega imetja njegov je pravzaprav nekaj odličnega in ko ga zapravi, se spomni, da je največja dediščina to, da je še vedno sin, tudi če je imetje zapravil na grd način. Po drugi strani pa lahko pri starejšem sinu občudujemo, da je bil pri očetu, mu služil in mu bil pokoren. In ko mlajši sin počenja “lumparije,” on dela na polju.

Kateri izmed sinov si je zaslužil Očetovo naklonjenost? Po lastnih delih prav nobeden, po Očetovi dobroti pa oba. Toda njuni grehi niso tako veliki, da jih oče ne bi mogel odpustiti. Očetova ljubezen je velikodušna in on nam v svojem usmiljenju odpušča. Toda oba sta se pregrešila proti ljubezni sami. Ko je prvi sin prosil za imetje so bile njegove oči polne imetja. Ne oče ne brat zanj nista obstajala. Toda skrivnost človeške neumnosti je, da tudi drugi sin ni videl Očeta, njegove bližine. Kljub temu, da je imel očeta neprestano v bližini, se ni naučil ljubezni, ki jo je oče živel in izžareval. Lahko bi živel še 1000 let ob očetu, pa bi bilo enako. To je tragika ljubezni. Tudi za starejšega brata ni obstajal ne oče, ne njegov brat, ampak samo njegov pohlep in “pusti me pri miru”. Nam je pa podoben v tem, da se nikamor ne premakne in se boji sprememb. To je bolezen slovenskih kristjanov. Biti tiho in gledati v tla, v družinah pa, najbolje da je otrok na varnem, tudi če do abrahamove starosti. Ostati v isti službi, četudi moja spretnost in zagnanost izginjata, oklepati se veroučne vere in vere starih staršev, tudi če ta vera izgleda že kot ponošena srajca, to ni živa vera in odnos do življenja. Tudi družina potrebuje izzive in tudi vera mora poznati notranji boj, da lahko raste z nami. Ne bojmo se tega boja. V tem je celo grešni, izgubljeni sin na boljšem.

Vendar pa nas opogumlja in nam daje pravo smer odpev iz današnjega psalma: Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober.

Zadnja sprememba ( nedelja, 31. marec 2019 )
 
3. postna nedelja, 24.3.2019
3postna.jpeg

Opis Gorečega gram nas navda z mislijo, da je pred nami zares velika skrivnost. Sveto pismo poroča, da je grm gorel s plamenom a ni zgorel. Spričo izjemne vročine in suše tak pojav v puščavi niti ni bil tako redek. Marsikateri grm je zagorel, kakor sam od sebe. Toda ta grm je bil nekaj posebnega, saj je gorel in ni zgorel.

Taka podoba je za današnji čas velika spodbuda naši veri. Bog, ki zares gori kot goreči grm in govori iz tega prostora svetosti. Božje prigovarjanje za poboljšanje našega življenja je neskončno in besede, ki nam jih Bog namenja, nosijo neizčrpno vsebino. Če pogledamo samo psalme, ki so del Svetega pisma in zelo primerna in lepa molitev bomo spoznali, da nikoli ne bomo izčrpali modrosti, ki je zbrana v tem čudovitem besedilu. Bog nas tako preko molitve pripravlja na življenje. Ko molimo psalme se nam zdi, da ni človeškega občutja, čustva ali pa okoliščine, ki ne bi bila opisana v teh verzih. Tako nas Bog po molitvi psalmov pripravlja na življenje in če v življenju pademo, nas spodbuja k poboljšanju. Božja beseda je tako grm, ki gori brez konca. Najprej navznoter: poskušajmo se kdaj spopasti z Božjo besedo. Poskušajmo ji priti do dna. Ugotovili bomo le to, da smo vstopili v globoke prostore blagoslova in modrosti, ki pa se z vsakim novim spoznanjem še poglabljajo in nadaljujejo ter dokazujejo svojo neizčrpnost in neizgorljivost. Branje Božje besede je grm, ki gori v nedogled tudi tako, da moram pri branju Božje besede vedno vnašati v razumevanje tudi svoje lastne izkušnje življenja. Lepo spoznanje mnogih molilcev je, da ob nobeni življenjski izkušnji Božja beseda ni postavljena na laž. Pogosto pa od nas zahteva, da se sezujemo in se ji približamo, potem pa pogumno gremo v življenje in živimo, kar smo v svetosti molitve sprejeli.

Božja beseda pa se piše tudi danes. Kako bogate so izkušnje osebne molitve s katero mnogi molilci stopajo pogumneje v življenje zaradi osebnega pogovora z Bogom za katerega vedo, da ga bodo lahko izkušali znova in znova. To je popotnica, ki je bila dana Mojzesu in tudi vsakemu od nas.

Kakšen hudomušen mladenič bi lahko rekel: Če grm v puščavi gori in ne zgori, potem bi ga morali celo danes najti. Edini odgovor na to hudomušnost je: Mar ne gori tak grm v tvojem srcu?

Zadnja sprememba ( nedelja, 24. marec 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 910