OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
31. nedelja med letom - ZAHVALNA NEDELJA (3. November 2013)
Odkar je človek stopil na luno, smo v skušnjavi, da bi se v zmagoslavju predajali veličanskemu občutju, kakor da ustvarjalnost človeškega razuma ne pozna meja. Prav zaradi tega občutka stojimo danes ob praznovanju zahvalne nedelje nekam nemočni.
31_med_letom.jpg
V dobi tehnike, razvitega gospodarstva in uspešnih trgovskih zvez se marsikomu zdi nesmiselno, da bi se Bogu zahvaljeval za tisto, kar je storil pravzaprav človek sam s svojo marljivostjo in iznajdljivostjo.
Celo kmet, ki je bil včasih tako odvisen od obnašanja narave, božje volje, zdaj bolj samozavestno seje, dela in z gotovostjo zre koncu leta naproti brez bojazni, da ne bi uspel, ker mu zavarovalnica povrne škodo, če je nastala zaradi povodnji, toče, požara in podobno.

Na prvi pogled zgleda prav zares, da današnji človek ne potrebuje Boga in da se mu na zahvalno nedeljo nima za kaj zahvaljevati.

 
Ali ne gledamo na vse stvari preveč površno? Ali se nam res za nobeno stvar ni treba zahvaljevati Bogu? Smo res že tako neodvisni od njega?
Ne dajmo se zaslepiti visoko razviti civilizaciji, rekordnim številkam in statistikam uspeha. Zemlje in njenih sil še zdaleč nimamo v oblasti.

Kot božje stvari smo povsem odvisni od Stvarnika in moremo delati in ustvarjati le v mejah, ki nam jih je dal v naravi. Vse, kar odkrijemo in iznajdemo, ni na koncu koncev nič drugega kot le odkritje ter uporaba zakonov, katere je Bog postavil v naravo. Vsi plodovi našega dela in prizadevanja so le dar njegove dobrote. Ne gre torej le za kakovost del, za dobro delovanje strojev, za človekovo pridnost, ampak tudi za dobrohotnost Boga, ki je ustvaril osnovne pogoje našega razvoja in napredka.
Za skrivnostjo, ko se leto za letom poraja iz zemlje novo življenje, ko vzkali seme in poženejo sadeži, ne stoji samo naše razumno in trdo delo, ampak tudi ljubezniva in zvesta božja skrb.

On nam končno daje vse, s čimer moremo razpolagati in se okoriščati.
Zadnja sprememba ( sobota, 02. november 2013 )
 
Vsi sveti, 01. 11. 2013 : Bodite sveti, ker sem jaz svet!

Vsi sveti niso le praznovanje niti samo klicanje na pomoč. Ko je sv. Bernard govoril o svetnikih, je rekel: »Mi smo počasni v posnemanju tistih,ki jih z veseljem slavimo.« To je torej idealna priložnost, da razmislimo o »poklicanosti vseh kristjanov k svetosti«.


Temeljna motivacija svetosti je vse od začetka jasna in je v tem, da je Bog svet. Glede vsebine ideje svetosti svetopisemski izraz qadosh namiguje na ločevanje, različnost. Bog je svet, ker je povsem drugačen glede na vse tisto, kar človek lahko misli, reče ali stori. Je absoluten, v etimološkem smislu ab-solutus, ni vezan na nič drugega, je posebej. Je transcendenten, ker je nad vsemi našimi kategorijami.
 
vsi_sveti.jpgKo preidemo k Novi zavezi, vidimo, da je definicija »svet narod« hitro razširjena na kristjane. Za Pavla so krščeni »po poklicu sveti«, to je »poklicani, da bi bili sveti«. Krščene običajno poimenuje z izrazom »sveti«. Svetost je v srcu; ne odloča se zunaj, ampak znotraj človeka in je povzeta v darovanjski ljubezni.


Posrednik Božje svetosti je oseba, Jezus Kristus. Biti svet ni predvsem v tem, da bi bili ločeni od tega ali onega, ampak predvsem biti povezan z Jezusom Kristusom. V Jezusu Kristusu je sama Božja svetost, ki nas osebno dosega, ne le njen oddaljen odsev. On je »Sveti, Božji« (Jn 6,69).


Poleg tega temeljnega sredstva vere in zakramentov mora najti prostor tudi posnemanje, to je osebni napor in dobra dela. Kristjani so posvečeni in posvečujejo. Ko Pavel piše: »To je Božja volja, vaše posvečenje,« je jasno, da razume prav to svetost, ki je sad osebnega prizadevanja. Dodaja namreč, da bi razložil, v čem je posvečenje, o katerem govori: »Vzdržite se nečistovanja, da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti« (prim. 1 Tes 4,3–9).


Svetost terja sámo dejstvo, da smo ljudje; človek mora biti svet, da uresniči svojo globoko istovetnost, ki je v tem, da je »Božja podoba in sličnost«. Ni le narava, ampak je tudi poklicanost. Če smo torej »poklicani k svetosti«, če smo »po poklicu sveti«, je jasno, da bomo resnični, uresničeni v tolikšni meri, kolikor bomo sveti.


Pot svetosti so blagri, ki nas usmerjajo k sreči, ki je paradoksalna: govori o srečnih ljudeh sredi njihovega trpljenja. Tema in teža njihovega sedanjega trpljenja sta že osvetljeni s tistim, kar mora priti. Za vernega, ki je Gospodov, je prihodnost povsem drugačna, je predmet upanja v Gospodu. Gre za vnaprej živeto srečo, ki se vrača iz prihodnosti v sedanjost, ki je še vedno zavita v temo. Naša resnična »zemlja«, ki jo pričakujemo, pripada prihodnosti. Blagri nam govorijo torej o nori poti križa, ki odpira pot v resnično srečo, srečo polnosti življenja pri Bogu. Kristus, njegov Križ, je torej edini ključ dostopa do Kraljestva resnične sreče. Današnji praznik je torej klic k spreobrnjenju v duhu blagrov.


Bl. Mati Terezija je imela prav, ko je časnikarju, ki jo je vprašal, kaj izkuša, ko jo po vsem svetu razglašajo za svetnico, odgovorila: »Svetost ni razkošje, je potreba.«


Potem ko smo svetnike občudovali kot vzornike, se lahko sedaj obrnemo nanje kot na naše priprošnjike.


(nekaj misli je od p. Raniera Cantalamessa, OFM Cap)

Zadnja sprememba ( četrtek, 31. oktober 2013 )
 
30. nedelja med letom, 27. 10. 2013 – SPRAVA Z BOGOM

Evangeljsko priliko je Jezus namenil »nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge« (Lk 18,9). To je ključ za razumevanje tega odlomka.


Večina Jezusovega poučevanja, zabeleženega v Lukovem evangeliju, odpira vrata nebeškega kraljestva grešnikom, ki so se pripravljeni spokoriti. Za farizeje pa se zdi, da grešnike dosledno zavračajo. Za ilustracijo svojega nauka Jezus primerja ravnanje farizeja in cestninarja. Ljudem, ki se zbirajo okrog Jezusa, so značilnosti obeh poznane.


Kar se tiče molitve, so farizeji veljali za »profesionalce«. Če v zvezi z verskimi pravili in njihovim izpolnjevanjem česa niso vedeli, to ni bilo vredno pozornosti. Splošno so veljali za »dobre«.


Za cestninarja pa je veljalo, da je pokvarjenec – kaj drugega naj bi bil, glede na to, da se udinjal poganskim Rimljanom, ki so okupirali njihovo domovino? Cestninarji so bile lutke rimske oblasti: od svojih ljudi so pobirali davke, jemali so mnogo več, kot bi smeli, višek pa spravljali v svoj žep in tako bogateli.

30_navadna_2013.jpg
Ko nadaljujemo z branjem prilike, postaja jasno, zakaj je Jezus izbral ta dva značaja. Farizejeva molitev je ponosna in napihnjena, vidi samo to, kako sam ravna prav in kako drugi narobe. Pozablja priznati svoje gre. Cestninar ravna nasprotno. Zaveda se, da potrebuje Božje odpuščanje; zaradi priznanja svoje grešnosti je pripravljen in zmožen prejeti Božje odpuščanje in milost. Farizej tega ni zmožen in torej ne prejme Božje milosti.


Pred nami je enak izziv. Vsakdo je grešil in vsakdo potrebuje Božje odpuščanje.


Farizeji so si med Judi Jezusovega časa pravzaprav prizadevali za versko prenovo. Žal pa so bili gluhi za Jezusovo sporočilo. Niso uvideli, da je on ta, ki ga je poslal Bog, naj odreši človeštvo - zaupali so vase, da so pravični, in so zaničevali druge. Nasprotovali so Jezusu in ga imeli za sleparja ter niso hoteli verovati vanj.


Morda razmislimo o besedah iz Prvega Janezovega pisma 1,8-9: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.«


• Kakšen je tvoj odnos do greha v tvojem življenju? Ga jemlješ resno in si želiš odpuščanja? Ali pa ga opravičuješ in se primerjaš z drugimi?
• Zelo hitro podležemo skušnjavi, da obsojamo druge, ki morda ne dosegajo naših standardov. Zakaj je to tako nevarno? Kako se temu lahko izognemo?  

Zadnja sprememba ( sobota, 26. oktober 2013 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 553