OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. postna nedelja
abraham.jpeg

Abraham nam je predstavljen kot globoko zaupajoč in veren človek, ki pa ima po človeških merilih malo možnosti za uspešno življenje, kakor tudi za življenje, ki daje občutek izpolnjenosti. Vendar njegova notranja povezanost z Bogom predstavlja izvor moči za njegov pogum, zaupanje in voljo, da vztrajno nadaljuje na začeti življenjski poti. Kar je izpričano v prvem berilu, je svetopisemska vera v najbolj čisti obliki. Abraham zaupa svojemu Bogu navkljub človeški samozadostnosti, in Bog položi nanj zaščitniško in blagoslavljujočo roko. Čeprav iz drugih odlomkov Abrahamove zgodbe vemo, kako je bila od njega najprej zahtevana brezpogojna poslušnost brez kakršne koli obrazložitve in kako dolgo časa ni občutil Božjega blagoslova. Kljub temu ostaja Abrahamovo zaupanje trajno in zvesto.

Abrahamove življenjske izkušnje nas želijo vzpodbuditi, da začnemo znova, da se umaknemo, da tvegamo – da se opogumimo, da opustimo dosedanje odnose in navade in zaupamo v boljše, včasih tudi brez zagotovila varnosti.

Odlomek iz evangelija oriše delček pričakovane velikonočne slave in nam že dovoli pogled na cilj, da bi nam dal pomoč pri orientaciji in da bi vztrajali pri naših življenjskih odločitvah. Bog ve, da človek potrebuje vedno znova svoja izkustva spremenjenja, da lahko zadrži dolg dih v težkih trenutkih življenja, toda hkrati je jasno, da se na gori (še) ne moremo udomačiti. Petrov predlog o postavitvi šotorov je povezan z našo prvinsko človeško željo, da bi lahko obdržali tisto, kar se izmika našemu dosegu: srečo, izkušnjo odrešenja, izpolnitev, varnost. Vendar nam vrnitev v vsakdanjik ni prihranjena. Ta zgodba nas želi opogumiti, da si dovolimo, da nas okrepijo tisti trenutki našega obstoja, v katerih smo tako izkusili »goro«. Tisti trenutki našega življenja, v katerih se nam prikaže življenje kristalno jasno, svetlo, dobro in pravilno. Takšne izkušnje nam dajejo pogum, da verjamemo, da Bog sveti skozi naša življenja, kjer se dotikata nebo in zemlja, kjer se skoncentrira naše življenje. Božja bližina ni omejena na svete kraje in svete čase, čeprav je izven teh okvirov ne izkusimo tako jasno.

Med postnim časom prejemamo posebno povabilo, da se ponovno naučimo pozornosti, da bi naša izkustva spremenjenja kot taka tudi prepoznali in si jih zapomnili. S tem nam lahko v težkih situacijah dajejo moč za nadaljevanje ali pa tudi za vztrajanje, ko nečesa ne moremo spremeniti. V slabih trenutkih vsakdanjika se odloča, če bo izkušnja gore vzdržala. Kar nam lahko pomaga je, da si včasih privoščimo odmor, da se z distanco podamo k normalnemu, vsakdanjemu. Da poiščemo zunanje/notranje kraje, da pripravimo pot za "presegajoče" izkušnje (tiste, ki presegajo običajne izkušnje) in da obdržimo tisto hrepenenje po načinu življenja, ki gre še korak naprej preko poznanega, domačega.

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. marec 2017 )
 
Vabilo za sodelovanje na 12. razstavi velikonočnih pirhov

pirhi.png 

Spoštovani!

Lepo Vas vabimo k sodelovanju na 12. razstavi velikonočnih pirhov na Sveti Gori. Odprtje razstave bo na cvetno soboto, 8. aprila 2017, ob 15. uri v baziliki Kraljice Svetogorske. Pirhi bodo na ogled do vključno nedelje, 23. aprila 2017.

Vabilo (PDF)

Prijavnica (Word) 

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. marec 2017 )
 
1. postna nedelja, 5.3.2017

V sredo je bila pepelnica in s tem začetek postnega časa. Med sv. mašo je bil obred pepeljenja s katerim Cerkev spominja svoje vernike na usodo smrti kot na poslednjo in najbolj gotovo resničnost slehernega življenja.

pepeljenje.jpeg

Pepel, s katerim smo bili zaznamovani na čelo, je znamenje neizbežne minljivosti zemeljskega bivanja; pa ne samo to – še bolj je znamenje ranljivosti in krhkosti sedanjega življenja.

Mnogokrat se ljudje v svojem bivanju počutimo tako trdno zasidrane, močne in neogrožene. Taka občutja nas obdajajo s ponosom nad samim seboj, z ošabnostjo in oholostjo.

A vendar, kako malo je potrebno, pa se ves ta napuh sesuje v prah in pepel. Vsak hip se nam lahko pripeti kaka nezgoda, nas doleti bolezen in ostanemo priklenjeni na invalidski voziček ali bolniško posteljo.

In človek, ki je bil nekoč nekdo in nekaj, ostane kot mnogi drugi, trpeče bitje, odvisno v svojih najbolj osnovnih potrebah od pomoči, žrtve in dobrote bližnjih.

Obred pepeljenja nam sporoča prav to: Življenje nima nihče iz svoje lastne moči in ničesar ni, kar bi si mogli dati sami in bi se lahko s tem ponašali. Življenjske sile je v nas le toliko, kolikor in kadar nam jo naklanja Oče, ki je v nebesih. Vse kar smo in kar imamo, je njegov dar. Zato je edini pravilni odnos do življenja HVALEŽNOST Stvarniku za vse.

Vsak pa, ki se ponaša ali napihuje v tem, kar je, je kakor nespameten človek, ki si je hišo postavil na pesek…

"Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!" je klic in obljuba, ki nas danes spremlja in vodi v naslednje tedne.

Spreobrniti se, pomeni, da se v naslednjih dneh malce umaknemo vase in v tišino in da damo prostor tistim mislim in občutkom, ki se pojavijo v tišini v naši notranjosti. Vse, kar se pojavi, ni zgolj prijetno – lahko se pojavi nemir, dolgčas, agresija in veliko skušnjav. 

Spreobrniti se, pomeni tudi, da vztrajamo in vzdržimo vse tisto, kar se nas notranje dotakne, da smo podobni Jezusu in da obvladamo demone iz puščave. 

Če nam uspe, bomo po vsej verjetnosti obdarjeni z izkušnjo, da Božje kraljestvo vedno bolj prodira v naše življenje in da lahko naša puščava tudi vzcveti.

   

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. marec 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 791