OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
6. velikonočna nedelja – C - Jn 14,23-29

V Janezovem evangeliju (Jn) nam je zopet predstavljen Jezusov poslovilni govor, oporoka, ko pušča ta svet. Jezus govori v odgovor apostolu Filipu. Štiri krat uporabi glagol LJUBITI (gr. agapan: to je Jezusov izraz za zastonjsko, brezpogojno ljubezen). Tu je edinkrat, ko Jezus zahteva, da ga nekdo ljubi, vendar pa ne zahteva sebične ljubezni do sebe. Gre za Jezusovo povabilo, da vsak svoje življenje v ljubezni izroči njemu. Gre za ljubezenski, zaročniški odnos, ki naj ga živim(o) z Jezusom. Tukaj ne gre za Mojzesove zapovedi, marveč za edino Jezusovo zapoved ljubezni: »Daj jesti tistemu, ki je lačen…« V zapovedi ljubezni gre za to, da učenec sprejme to Učiteljevo zapoved kot normo življenja.

Juda, a ne Iškariot, bi rad, da bi se Jezus z vso slavo razodel svetu. A Jezus pravi: »Razodenem se lahko le tistemu, ki me hoče sprejeti, sprejeti moj predlog resničnega življenja. Svet ima svoje interese in svoje načrte… Takemu svetu se ne morem razodeti, ker se ni odločil za ljubezen«. 

Če me kdo ljubi, bo spolnjeval moje zapovedi: Jezus pravi: »Vstopi s svojim življenjem v polno soglasje z mojim (predlogom) življenjem«. Oče je ljubezen: vstopiti v soglasje z Jezusom, je vstopiti tudi v soglasje z življenjem Očeta. 

Kdor ljubi, ostane v Jezusu: V Stari zavezi je Tempelj kraj Božje navzočnosti in srečanja z Bogom. Vsako srečanje z Bogom pušča resnična znamenja Božje navzočnosti, Božjega duha v nas. Božja navzočnost se razodeva v življenju naše celotne osebe v trenutku, ko sprejmemo ljubezen. Takrat postanemo drugačni. Pustimo se voditi Duhu in ne predlogom tega sveta. Jezusovo razodevanje se torej lahko zgodi le v učencu, ki sprejme njegovo besedo. Veliko je načinov razodevanja Jezusove navzočnosti: evharistija (Jezus je v zbrani skupnosti, ki moli in posluša Njegovo besedo), v ubogem (sprejem ubogega), tam, kjer se ga ljubi, v molitvi (med nami). Ko učenec ljubi, so njegove besede, nasmeh, čutenja – isti, kot jih ima Jezus in v njem Oče.

6_velikonocna_1.jpeg

Obljuba po Tolažniku (Parakletu): Ne bom vas zapustil sirot. Grško Parakleto – to je tisti, ki ga pokličemo k sebi, v svojo bližino. Jezus ob svojem odhodu pošilja drugega tolažnika, to je Duha. Gre za Duha, ki je Božje življenje in ga je Jezus prinesel človeku. Jezus nam po Duhu ostaja blizu, je na naši strani, ob nas. Ko je Jezus v cerkveni skupnosti, so vsi člani v isti veri, misli, molitvi in se čutijo potrjene v veri in takrat ni velikih težav. Danes je drugače: učenec živi v svetu, ki je drugačen od krščanskega. Ostaja sam, se mora zavestno boriti. Moraš živeti in vztrajati v svetu, ki drugače razmišlja, vrednoti, zato je življenje v Jezusovem predlogu življenja težko, a je treba vztrajati in nadaljevati. Če si v Jezusovem duhu, se, recimo, trudiš za: altruizem, čistost, zakonsko ljubezen, izgradnjo družine, spolno življenje po vrednotah in krepostih; hrepeniš po večnem življenju (obdan z ljudmi, ki so zazrti le v življenje tega sveta)… Pri ljudeh, ki živijo le zemeljsko, je vse to je drugače. Kristjanu rečejo: »Pa kje ti živiš? Ti ne poznaš življenja!« A v sebi sredi takega sveta kristjan sliši glas, ki mu pravi: »Nadaljuj z Jezusom, to je prava pot, to, kar ti Jezus predlaga, je res, je dobro. To je glas Parakleta. Gre za življenje v Duhu in iz Duha. Ali pa recimo, ko se kristjan odloča: kako pomembno je, da se odloča v Gospodovem Duhu. Ko gre za praznovanje nedelje v življenju kristjana, se lahko počutiš sam, ni podpore, malo jih gre k maši. Tudi takrat poslušaj v sebi glas Duha. Izbiraj prave izbire življenja z Bogom in za človeka – k temu nas vabi Parkalet - Tolažnik.

6_velikonocna_2.jpg

Paraklet nas varuje: pred mnogimi glasovi, ki jih slišimo; Jezusu nasprotnimi načini razmišljanja, argumentiranja. Varuje nas pred mentalitetami, ki so govor in odločanje za smrt, čeprav pod pretvezo življenja. Paraklet me varuje pred temi glasovi in napačnimi potmi. Ko slišim glas Božje besede, pridige, besedo o Božjem kraljestvu, ki ga je potrebno izgraditi, o spoštovanju stvarstva, o spoštljivem odnosu do stvarstva in do ljudi; ko slišim glas, ki me spodbuja, da živimo kot bratje med seboj, da postajam(o) vedno bolj sin Očeta, takrat mi govori glas Parakleta (Tolažnik) in mi pravi: vredno se je boriti in izgrajevati novi svet po Kristusovi besedi. glas Duha nas pelje v večno življenje, v življenje po ljubezni. To ni teoretični učitelj, ki bi ti dal neko teoretično napisano postavo. Ne, Paraklet je novo življenje, dar Božjega življenaj v nas in nas vedno, v vsakem položaju žene, da ljubimo, da naredimo iz svojega življenja dar. To ni ukaz od zunaj, marveč od znotraj iz naše globoke narave, iz srca. Od znotraj nas Duh gradi, narava Božjega sina nas žene, da se obnašamo kot Božji sinovi. Mama, na primer, od znotraj odkriva, kako naj bo mama. V njej je narava mame, ne le neko zunanje teoretično znanje. Tako je s kristjanom: Duh mi kaže, kdo sem in kako naj živim svojo novo naravo Božjega sina

Ta Duh nas spominja vseh stvari, ki nas jih je Jezus učil, da bi bili popolni Božji sinovi. Jezus je s svojim življenjem in besedo že vse povedal, zato nas Duhu neprestano spominja na Jezusov predlog življenja (Besede) in na našo istovetnost (identiteto). Ne izumlja nič novega Če en teden ne molimo, ne beremo evangelij, ne poslušamo Gospodovega glasu – bomo začeli razmišljati kot vsi drugi, izgubili bomo glas Duha v sebi, poslušnost njegovemu duhu, izgubili bomo spomin, da smo Božji sinovi. Duh ohranja v nas živi spomin na Jezusa, na našo identiteto Božjih sinov, na način razmišljanja, ravnanja Božjih sinov. Duh nas na to spominja, da smo Božji sinovi z našim načinom življenja in mišljenja. Če to izgubimo, se v nas konča mir srca, notranji mir

6_velikonocna_3.jpg

Zato Jezus v nadaljevanju go- vori, da nam pušča svoj mir in ne mir sveta. Mir sveta je mir med dvema vojnama. Ko zmagovalec ne uspe več vzdrževati miru, ki si ga je priboril, se mir konča. Pomislimo na znani PAX ROMANA: vzdrževanje miru z zakoni, vojsko in pritiskom – svobodne osebe s pritiskom nad drugimi osebami (ki so tudi svobodne) ohranjajo mir v krivičnosti. Jezusov mir ni tak. Njegov mir je mir novega sveta, alternativne družbe, kjer so vse ovire podrte, kjer se vsi počutijo kot sinovi skupnega Očeta, bratje med seboj, da izgradijo lepo življenje in se za to dajejo, žrtvujejo. Ne pozabimo: Vera, ki se žrtvuje, je resnična, sicer je umetna.

Ne skrbite v vaših srcih, prišel bom k vam…, še pravi Jezus. Jezus pride, a na drugačen način življenja. Z učlovečenjem je Jezus sprejel vse naše meje: meje časa, prostora, nevednosti, končnosti – vse meje, ki so vezane na učlovečenje. Sedaj, ko je vstal,  vse te meje padejo, jih v Vstalem ni več. Jezus pravi: »Odhajam in se bom vrnil na drug način, na način Vstalega«. 

SKLEP: Dar Duha je pomemben – je nova identiteta Božjega sina in se razodeva v našem življenju, kot se je v Jezusovem življenju in to v polnosti. Ko svoje življenje pridružimo Kristusovemu v Duhu ljubezni, takrat se razodeva navzočnost tega Duha tudi v našem življenju. Postajamo duhovni, napolnjeni z Duhom in živimo iz Duha, ki obuja v življenje… 

Zadnja sprememba ( sobota, 30. april 2016 )
 
5. velikonočna nedelja – C - Jn 13,31-35

V Janezovem evangeliju (Jn) nam je predstavljeno Učiteljevo delo, njegove zadnje najpomembnejše besede; trenutek, ko zapušča svojo oporoko, njegov zadnji poslovilni govor. To beremo po veliki noči in ne na veliki četrtek zvečer, da brezpogojno sprejmemo Učiteljeve poslednje besede. Učitelj se obrača na nas, svojo skupnost učencev.

image1_copy.jpg

 (slika: Sieger Köder, vir: splet) Okoli mize je skupnost učencev, a tam ni Kristusa, a je navzoč velikonočni Kristus, prisoten po dveh rokah, kruhu (ki ga učenci morajo jesti, kar pomeni, da bodo sprejeli njegov način mišljenja in življenja, tu je povzeto vse njegovo življenje) in kelihu vina (njegovo podarjeno življenje). Tam je tudi senca križa. Vstali je navzoč, a ne fizično; njegova odrešilna ljubezen je tam. Na koncu slike pa je senčna osebnost, to je Juda – on ni ponotranjil Učiteljevega življenja, darovanega iz ljubezni. Ko se nek brat oddalji od skupnosti, se zanjo ne odloči, ker ne sprejema Jezusovega predloga življenja.

Potem Jezus reče: Sedaj je Sin poveličan… Petkrat uporabi isti glagol. Gre za slavo, ki ni človeška. Slava je tisto, kar daje resnično težo nekemu življenju. Kot je zrno prava teža in so pleve lahkost, ki jo najmanjši veter odnese… Podarjeno življenje je poveličanje Očeta - ne ploskanje, ne ovacije, ne slava tega sveta. Če bi si hotel pridobiti slavo tega sveta, bi se Jezus moral vezati s hudičem, se povzdigovati nad druge in delati proti njim. Mi večkrat hrepenimo po slavi tega sveta: želimo biti pomembni v očeh nekoga, a Jezus pokaže: to je prazna slava, to nas dela in ohranja sužnje. Vrednost, ki jo imamo v očeh Boga, je življenje, ki je podobno Kristusu. To je prava slava in ne slava po kriterijih tega sveta. Kristusova slava je razodetje pristnega, resničnega obraza Očeta, ki je samo ljubezen. Zato Jezus pravi – sedaj, ko me bo izročil oblastem, je trenutek, v katerem pride do viška mojega življenja: podaril bom življenje in vtem se razodeva slava Božjega Sina in Očeta. V tem je njegovo življenje povsem uspelo in se je razcvetelo. 

image2_copy_copy.jpg

 (slika: Sieger Köder, vir: splet

Otročiči, še nekaj časa sem z vami… Na sliki na desni vidimo, kako Jezus daruje življenje - v evharistiji in prej na križu - za vse, tudi za tiste, ki so se izgubili, so zapravili svoje življenje. Na dnu slike na levi vidimo Očeta, ki objema izgubljenega Sina, zraven pa je starejši sin, ki noč vstopiti v to Očetovo usmiljeno pravičnost. 

Dajem vam novo zapoved, to je njegova oporoka. Tukaj nam Jezus kot oporoko pušča lastno dediščino. Pušča nam novo zapoved in ne oblasti delati čudeže, niti materialnih dobrin. Pušča nam njegovo lastno življenje kot dar. Uglasiti naše življenje na njegovo, to je njegov dar. Zakaj je to nova zapoved? Že Stara zaveza je rekla: Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe. Novost: ljubezen do brata se ne meri le v isti ljubezni, kot jo imaš do sebe, marveč v meri ljubezni, s kater je Jezus ljubil na križu in vedno ljubi. V grščini ni NEOS, ki pomeni novega v vrsti že toliko obstoječih (kot novorojenec, nov avto Dacia v vrsti že tolikih), tukaj je uporabljen pridevnik KAINOS, gre za novo KVALITETO ljubezni, gre za novo življenje ljubezni, ki bo trajalo večno, ki se ne bo nikoli več postaralo in ga ni mogoče preseči. Novost je torej v uglašenosti mojega življenja z Jezusovim, živetega v Jezusovem Duhu: dati celega samega sebe. Te ljubezni ni mogoče preseči, to je vse in vrh ljubezni. Brezpogojna, podarjena ljubezen – ne bo nikoli več uničena. Pripada Bogu, je v Božjem svetu in v tej ljubezni človek že deleži na večnosti, se torej nikoli ne konča in je najvišja kvaliteta življenja. Ta kruh je potrebno jesti, ne ga gledati. Potrebno ga je dati vase in se podariti kot Učitelj. Ta kruh je edina Jezusova zapoved. Vse je odslej sintetizirano v njegovi osebi, v ljubezni. V vseh religijah vse zapovedi se nanašajo na Boga, tale pa ne, marveč na bližnje. To je edina zapoved: Ljubite se, kot sem vas jaz ljubil

Kaj hoče fant reči s tem, ko svojemu dekletu reče: Ljubim te? Kaj pomeni, ko rečemo, ljubim nekoga od domačih? To pomen: zanj, zanje se pripravljen sem dati svoje življenje, brezpogojno, v celoti. Gre za ljubezen, ki ne pogojuje. To je edina dediščina, ki nam jo Jezus pušča. To je njegovo življenje: ljubiti brez postavljanja pogojev.

Tako bodo vsi vedeli, da ste moji učenci. Skupnost, katera je sprejela Učiteljev predlog življenja, postaja Učiteljeva učenka in njeni člani »hranijo lačne, dajo piti žejnim, sprejemajo tujce, obiskujejo bolnike...« Ljubezen je edino,kar šteje, ne glede na – barvo kože, narodnost, obleko, modne navade, frizuro, način oblačenja – to Jezusa ne zanima, marveč le LJUBEZEN v srcu, ljubezen razlomljena, podarjena kot kruh.

Zadnja sprememba ( sobota, 23. april 2016 )
 
4. velikonočna – C – Nedelja dobrega Pastirja – molitev za duhovne poklice (Jn 10,27-30)

Včasih rečemo: »Kako lepo osebo sem srečal. Prijazno, uslužno, dobro, dobrohotno...« Jezus je vrh te osebne lepote. V čem je lepota Jezusa Kristusa? V podaritvi svojega življenja. V prejšnjem poglavju Janezovega evangelija se je Jezus predstavil kot Luč sveta, resnična luč sveta, ki vodi človeštvo v lepoto luči. Če človeštvo sprejme Jezusov predlog življenja, postane lepo človeštvo. V tem okvirju je mogoče sprejeti in razumeti današnji odlomek evangeljski odlomek.

 

4_velikonocna_1.jpg

Vprašajmo se: kako lahko postanemo lepi, kot je Jezus? To nam je predstavljeno s tremi glagoli druženja. Ljudje se družimo na osnovi različnih razlogov in zanimanja.

- Ovce poslušajo Pastirja: ne gre za simpatije, značaj Jezusa, isto kulturo, način mišljenja. Osebe druži poslušanje glasu Pastirja. Lepi postanemo, ko odpremo uho temu glasu. Poslušanje je zelo pomembno. Poslušaj Izrael, je rečeno izvoljenemu ljudstvu. Služabnik vedno posluša gospodarja in se ravna po njem. Jezus pravi – moj glas – ta glas je drugačen od tolikih drugih glasov. Potrebno je imeti občutljivost za ta glas, da ga lahko prepoznamo. Govori o ljubezni, dobroti, o resnici: potrebno ga je razlikovati med drugimi, med glasovi TV programov, POP show-ov. To je drugačen glas. To je prva značilnost tistega, ki pripada Kristusovi čredi: imeti odprto uho, prepoznati, slišati njegov glas in tako kot pastir postajati lep v čredi.

- Jih poznam. Poznati: pomeni intimnost zakonskega življenja. Ne gre le za impulz, gre za odkritje značilnosti drugega, njegove lepote. Gre za medsebojno poznanje, med učencem in Kristusom; za stalno pogovarjanje, soglasje o življenjskih projektih. Gre za odnos ljubezni, za držo tistega, ki hoče pripadati čredi in hoče biti lep, kot je Pastir. Dopuščamo živeti v Njegovi ljubezni.

4_velikonocna_2.jpg

 - Hodijo za Kristusom, po Njegovi poti. V Apd 10,38: Peter pravi o Jezusu: Je hodil med nami in delal dobro tistim, ki so bili sužnji zla. Hoditi za Kristusom pomeni, dati se na razpolago za služenje bratom v ljubezni, nadaljevati Njegovo delo.

Ti trije glagoli so značilni za tiste, ki hočejo pripadati Kristusovi čredi.

Potem govori o večnem življenju - odrešenju – ne le na drugem svetu. Gre za odrešenje tukaj, rešiti naše življenje in ga ne izgubiti. Od Jezusa prejeti bogastvo uspelega, uresničenega življenja. Dar, da lahko danes živimo pristno, resnično življenje

- Jaz jim dam življenje. Ne gre za biološko življenje, tega smo že dobili po starših. Življenje, ki nam ga On daje, je večno življenje (gr. zoe). Gre za drugo kvaliteto življenje, za življenje Boga samega. Lepi Pastir daje to življenje, tistim, ki hočejo vstopiti v njegovo čredo. Poganski bogovi so hoteli življenje ohraniti zase in ljudi so prepustili smrti. Biblični Bog je drugačen: hoče veselje človeka in hoče podariti življenje večnosti, ki ga je prinesel Kristus tistim, ki hodijo za njim.

- Lepi pastir tudi ne pusti, da bi se njegove ovce izgubile. Bog je zaljubljen v človeštvo. Veže na ljubezen večnosti. Smo v dobrih rokah. Nihče ne bo izgubljen.

- Nihče ne bo iztrgal mojih ovc iz mojih rok: življenje bo rešeno, bo resnično uresničeno, bo uspelo, bo do konca človeško. 

Moje ovce so v Očetovih rokah: prej so bile v Jezusovih rokah. Obstaja torej edinost med Očetom in Sinom: gre za načrt ljubezni že od stvarjenja naprej, od vse večnosti. Oče in Sin sta eno: gre za edini načrt ljubezni, to je načrt nebeškega Očeta. Oče ljubi človeštvo z zastonjsko in brezpogojno ljubeznijo. 

V letu usmiljenja smo v moči Duha in »črede« - Cerkve, ki ji pripadamo po krstu, tudi mi občutljivi za življenje vsakdanjih odnosov v zastonjski ljubezni, ki je edina gotova, varna in nam je nič ne more iztrgati.

Še nekaj misli papeža Frančiška za 53. Svetovni dan molitve za duhovne poklice 
CERKEV, MATI POKLICEV:

Božji klic prihaja do nas prek posredovanja skupnosti. Bog nas kliče, da postanemo del Cerkve in po času zorenja v njej nam podari poseben poklic. Poklicna pot se uresničuje skupaj z brati in sestrami, ki nam jih daje Gospod: je sklicanje-skupaj. Cerkveni dinamizem poklica je protistrup brezbrižnosti in individualizma. Vzpostavlja občestvo, v katerem je ravnodušnost premagana z ljubeznijo, ker zahteva, da gremo iz samih sebe in damo svoje življenje v službo Božjemu načrtu ter posvojimo  zgodovinski položaj njegovega Božjega ljudstva.

Na ta dan, posvečen molitvi za poklice, želim spodbuditi vse vernike, da prevzamejo svojo odgovornost v skrbi in razločevanju poklicanosti. Ko so apostoli iskali nekoga, ki bo nadomestil Juda Iškarjota, je sveti Peter zbral sto dvajset bratov (prim. Apd 1,15), in za izbor sedmerih diakonov je bila zbrana skupina učencev (prim. Apd 6,2). Sveti Pavel daje Titu posebne kriterije za izbor starešin (Tit 1,5-9). Tudi danes je krščanska skupnost vedno prisotna pri prebujanju poklicev, pri oblikovanju tistih, ki so poklicani, ter pri njihovi vztrajnosti (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 107).

Nauči se spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre, ki hodijo drugačno pot od njegove, in te vezi v vseh krepijo občestvo, v katerem živijo.

Med procesom oblikovanja se med kandidati različnih poklicev poraja potreba, da bi vedno bolj poznali cerkveno skupnost in presegali omejeno gledanje, ki ga imamo vsi na začetku. Zato je primerno opraviti kakšno apostolsko izkušnjo skupaj z drugimi člani skupnosti, npr. ob dobrem katehistu posredovati krščansko sporočilo; skupaj z neko redovno skupnostjo izkusiti evangelizacijo obrobja; odkriti zaklad kontemplacije z delitvijo življenja v klavzuri; v stiku z misijonarji bolje poznati misijone ad gentes;  skupaj s škofijskimi duhovniki poglobiti izkustvo pastoralnega dela na župniji in v škofiji. Za tiste, ki so že v oblikovanju, cerkvena skupnost ostane vedno temeljni vzgojni prostor, do katerega moramo čutiti veliko hvaležnost.

Poklic ima v Cerkvi podporo. Z dokončno obvezo se poklicna pot v Cerkvi ne konča, temveč se nadaljuje v razpoložljivosti za služenje, v vztrajanju, v trajnem oblikovanju. Kdor je lastno življenje posvetil Gospodu, je pripravljen služiti Cerkvi, kjer ga ta potrebuje. Misijonarje spremlja in podpira krščanska skupnost, ki vedno ostane življenjska opora,in kot vidna domovina nudi gotovost vsem, ki romajo proti večnemu življenju.

Vsi verniki so poklicani, da se zavedo cerkvenega dinamizma poklicanosti, ker morejo skupnosti vernih po zgledu Device Marije postati maternica, ki sprejme dar Svetega Duha (prim. Lk 1,35-38). Materinstvo Cerkve se izraža preko vztrajne molitve za poklice in z vzgojno dejavnostjo ter spremljanjem tistih, ki zaznavajo Božji klic. Uresničuje se tudi v skrbni izbiri kandidatov za duhovniško služenje in za posvečeno življenje. Končno je Cerkev mati poklicev s svojo stalno podporo tistim, ki so posvetili svoje življenje v službi drugih.

Prosimo Gospoda, naj vsem, ki so na poti poklicanosti, podeli globok čut pripadnosti  Cerkvi; in Sveti Duh naj med pastirji in verniki okrepi globlji čut za občestvo, razločevanje kakor tudi za duhovno očetovstvo in materinstvo.

V Vatikanu, 29. novembra 2015
Prva adventna nedelja                                                                        

Frančišek

Zadnja sprememba ( sobota, 16. april 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 742