OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Ali prebodena ljubezen in vera odrešujeta?
Predstavitev: Pokojni kardinal Martini je globoko povedal: "Zdi se mi, da vidim skoraj obupujoč poskus človeka, ki sam v sebi pravi: 'Hočem spolnjevati Postavo ljubezni, a je močnejša od mene. Takšen je človek – na neki stopnji mora priznati: »Če me Bog ne reši, mi ne bo uspelo, dobra volja ni dovolj.«"
 
Kdo in kaj nas lahko reši v tem družbeno-zgodovinskem trenutku? Kakšno vlogo ima pri tem osebni odnos z Jezusom in s človekom. Ali ni v teh odnosih prav vprašanje resnične ljubezni in vere, ki me lahko odrešita? Ali prebodena ljubezen in vera res odrešujeta?
 
Na to vprašanje bomo iskali luč odgovora s pomočjo Božje besede (Mt) na postnem predavanju, ki ga bo za svetogorske dobrotnike, sodelavce, prijatelje, romarje in druge imel p. Pepi, gvardijan na Sveti Gori, v samostanski dvorani na Kostanjevici (Kapeli) v PETEK, 21. 3. 2014, ob 20:00.
 
Prisrčno vabljeni! 
Zadnja sprememba ( sobota, 01. marec 2014 )
 
8. navadna nedelja - A - (: Iz 49,14-15|Ps 61|1Ko 4,1-5|Mt 6,24 - 34)

Komu zaupam? Zaupam v polno, ali v prazno?

Le en teden nas še loči od postnega časa. Zaupanje, s katerim se otrok izroči v roke tistega, ki ga ljubi, smo povabljeni dati v naše srce v odnosu do Boga.
Nihče ne more služiti dvema gospodarjema! Katerima? To sta: Bog in mamon(a). Mona v hebrejščini pomeni dobrine tega sveta, denar. Emune (vera), ki prihaja iz aman (amen) - to pa pomeni tisto, kar je trdno, sigurno, da se lahko opreš nanjo in si gotov, da ne boš padel. In v tem odlomku je temeljno vprašanje prav vprašanje vere, zaupanje. 

8_navadna.jpgČemu zaupaš v življenju? Kaj je v  življenju sigurno, trdno, kaj je tisto, kar te ne bo nikoli izdalo in lahko na tisto nasloniš svoje življenje? In Jezus pravi, da sta dva gospodarja, ki sta si v medsebojnem nasprotnem redu. Bog in dobrine tega sveta. Pazimo: dobrine tega sveta so Božje stvaritve in so prečudovite, a so le v službi človeku. Gorje človeku, če postanejo njegov gospodar, šef. Ko stvari tega sveta ukazujejo človeku in ni človek tisti, ki ukazuje stvarem. Ko stvari postanejo GOSPODARJI, ŠEFI, ki ukazujejo, in niso več služabniki. Stvari morajo služiti človeku. Takrat postanejo IDOLI. Idoli so lepe stvari, a so one tiste, ki odločajo, kaj mora človek narediti. Odločajo o tem, kaj je pravilno, kaj zgrešeno; kaj je dobro in kaj je slabo - takrat postanejo idoli. Bog edini je Gospod, on je Stvarnik - On mora določati, pokazati, kako naj poteka tvoje življenje. Če pa stvari postanejo v tvojem življenju tiste, ki ti ukazujejo, kaj moraš delati in kako živeti, pride do katastrofe v tvojem življenju. Recimo denar: če ti denar ukazuje, naj akumuliraš (zbiraš) in ti ukazuje, kaj je dobro. In če ti je denar edino dobro, moraš imeti vedno več denarja, več imetja: vedno več hiš, avtov, bogastva, polj. Potem so stvari tega sveta, ki postanejo tvoj bog. Potem je prva in zadnja misel, ki jo imaš zjutraj in zvečer, misel na stvari, ker so postale tvoji idoli, tvoj bog. To je torej prva in najpomembnejša Jezusova trditev: pazi, da bo Bog sprejet in ne zavrnjen in opozarja na nevarnost, da lahko na Boga prilepiš druge bogove (denar, katerakoli dobrino(e)). Bog je en sam, edini. Zato si ne domišljaj, da boš miren, če boš častil Boga, potem pa ob njem še druge stvari. Ne, Bog je en sam, edini, ki je življenje, ki je trdnost in gotovost. Sta vsak v svojem redu (ki sta si nasprotna). Bog ti bo rekel, da naj LJUBIŠ, SLUŽIŠ; bogastvo, pohlep po bogastvu, pa ti narekuje: izkoriščaj bolj šibke, kopiči stvari tega sveta. Ko človek pride na ta svet, se znajde pred dobrinami tega sveta in v njem je strah pred smrtjo. Človek misli, da bo z zbiranjem dobrin lahko zgradil hišo, ki bo ostala trdna. Da bo v njej dobil varnost. Ne, naše življenje ima začetek in konec, je torej OMEJENO. In samo ko ga sprejmemo kot omejenega, ga lahko pravilno vodimo, živimo v luči Boga in Njegovega načrta. To je torej Jezusova terapija za človeka, ki ima nagnjenost, skušnjavo, da bi častil mamona, stvari, dobrine tega sveta in bi zardi tega pozabil, kaj je resnični, trajni, trdni Božji načrt. In Jezus nam daje zelo pomembno terapijo, ki je življenjsko pomembna, sicer lahko izgubimo, pokvarimo naše edino življenje in ne bomo srečno, a Bog hoče, da smo srečni na tem svetu, zato nam je pripravil lepo hišo, kjer bomo lahko mirno živeli. Bog si ni zamislil doline solz. Bog nam je ustvaril prečudovit svet in prečudovito človeško življenje v njem, a potrebno ga je voditi v skladu z njegovim načrtom, sicer postane žalostno, nesrečno.

Zato Jezus pravi: ne bodite zaskrbljeni, ne skrbite. JX ne pravi: NE DELAJTE! Ne, Jezus pravi: delajte, prizadevajte si v nadaljevanju ustvarjenega sveta. Stvarstvo ni končano, je v nastajanju, vam je zaupano, da nadaljujete stvarjenje po Božjem (Arhitektovem) načrtu. Ne vznemirjajte se, ne skrbite! Skrbeti pomeni, da ne živimo dobro sedanjega trenutka. Izročite vaše življenje v Očetove roke in to bo preseglo lažno zaupanje v dobrine, nabiranje dobrin, in samo z izročitvijo Očetu boste lahko premagovali stisko, strah v življenju, boste bolj srečni, veseli. In sprejemate, da je življenje več kot le biološko, ki ima svoj začetek in konec. 


Za osebni premislek:

- Katere dobrine v svojem življenju nezadržno držimo zase in katerim posvečamo največ časa? Kako znamo prepoznati pomembnejše stvari od manj pomembnih, zgolj koristnih? Na skorajšnjem začetku postne poti: katere stvari morem na novo postaviti na lestvici prioritet in katere moram postaviti na absolutno prvo mesto?

Zadnja sprememba ( sobota, 01. marec 2014 )
 
7. navadna nedelja – A – (3 Mz 19,1-2.17-18|Ps 102|1Kor 3,16-23|Mt 5,38-48)

Ljubezen je usmiljena

Jezus ne odneha: vedno globlje nas uvaja v svojo modrost, ki je v njem utelešena in išče utelešenost tudi v našem življenju in medčloveških odnosih.
Od zunanjosti naj prehodimo pot v notranjost, v prepričanje in voljo srca: hoteti dobro, ljubiti, biti usmiljen – tako kot je in to dela Boga v svojem Sinu Jezusu. Bog ima do človeštva vedno načrt ljubezni, v Sinu dobiva polnost in moč. Bog želi, da njegova svetost, ki je ločenost od zla in polnost dobrega v ljubezni, preseva ravnanje njegovega ljudstva. Sovraštvo in maščevalnost sta zlo in jih potrebno držati daleč vstran od življenja. Ljubezen pa je resnično dobro, zato mora biti prisotna v srcu. Sv. Pavel nas v istem duhu spomni, da je človek Božji tempelj in zato more kot tak živeti in delovati iz polnosti ljubezni. Če je po Kristusu Bog v nas, imamo v sebi Njegovo moč in milost.
Človekovo življenje nikoli ni brezosebno; človek je vedno oseba (poudarja evangelij), zato se vedno najde pred Božjo in človeško osebo… Zato nas Jezus obrača v notranjost, v srce, kjer smo najbolj osebe in iz katerega naj vedno iščemo osebo in osebni odnos. To je veliko sporočilo za naš čas, ki bi rad s papirji, virtualno, z zunanjimi zakoni urejal, določal življenje in odnose. Potrebno je iti v srce in imeti srce dobrote in ljubezni, da lahko pravilno živimo osebne odnose.
Popolnost Boga, Njegovega srca, je v usmiljenju, v gledanju s srcem na našo revščino. Bog želi, da imamo tako srce tudi mi, da bi v usmiljeni ljubezni gledali na bližnje. 
7_med_letom.jpg
Prvi odziv, ki ga čutimo do človeka (in Boga) je spoštovanje in veselje nad osebo in dokler ta odziv ohranjamo omogočamo nove možnosti, odpiramo upanje za še bolj pravičen in trden svet in odnos.
Zelo človeško je, da nam je nevšečen, kdor nam oporeka in nasprotuje. A več je evangeljsko zadržanje, ko presežemo antipatijo in iščemo tisto, kar nas združuje.
Zelo človeško je, da branimo svoje stvari, "teritorij", družino in interese. Je pa več evangeljska drža, da se hočemo pogovarjati, soočati, graditi na vzajemni odgovornosti za sporazumevanje. 
Zelo človeško je, da od časa do časa privre iz nas temnejši del nas samih, a je evangeljsko, da pustimo svetlemu delu nas samih, da premaga temnejši del.
Ljubezen, ki jo od nas zahteva Bog, je v tem, da popolnoma spremenimo gledanje:  ne gledati samo NASE (moj JAZ), marveč postaviti v središče D(d)rugega in to navkljub naših omejenosti in ravno v njih.
To ni lahko, človeško gledano nemogoče, toda moremo in moramo se vsak dan znova podajati na to pot in zaupati Gospodu. Kardinal Martini je povedal: "Zdi se mi, da vidim skoraj obupujoč poskus človeka, ki sam v sebi pravi: 'Hočem spolnjevati Postavo, a je močnejša od mene. Takšen je človek – na neki stopnji mora priznati: »Če me Bog ne reši, mi ne bo uspelo, dobra volja ni dovolj.«"
 
Za osebni premislek:
- Pogosto opravičimo mnoga neopravičljiva ravnanja v luči zdrave pameti, a kot verniki se moramo vprašati, kaj misli o tem Gospod? A se v družinskem življenju zadovoljimo le s spoštovanjem, ali pa iščemo tudi (po)polnost v ljubezni?

Zadnja sprememba ( nedelja, 23. februar 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 583