OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
SV. TROJICA – A - 15. 6. 2014
Na praznik Svete Trojice razmišljamo o ljubezni,  s katero se nam  Bog razodeva kot e(di)n(i) Bog v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh.

svetatrojica1.jpg
Ko opazujemo prelepo naravo obsijano z jutranjim soncem ali večerno zarjo, ali neskončno modrino morja, ali sinje nebo, na katerem migljajo milijoni zvezd, podzavestno čutimo, kako je Bog velik v svojem stvarstvu ! Eden od ameriških astronavtov je zapisal: »Iz velikih vesoljskih daljav sem gledal zemljo. Bila je majhna. Pomislil sem, kako majhen je človek, ki na njej živi, čeprav je prepričan, da je velik…« Ali če dalje znanstveno opazujemo cvet ali katero koli stvar, ali z mikroskopom opazujemo življenje, ki ga z očmi ne moremo videti, odkrijemo življenje, ki ga je nekdo vdihnil. Kako je šele človek čudovita celota organizma, ki s svojimi organi leta in leta usklajeno delujejo, in celota telesa, duše in duha. Bog ustvari človeka, da mu edini med živimi bitji izkazuje hvalo in čast, ga išče, vanj veruje in ga ljubi!  Že Stara zaveza nas je opozorila, da Bog ni samo naš Stvarnik, ampak skrbni Oče, ki s svojo previdnostjo bdi nad svojimi otroki, da bi bili nekoč deležni njegovega življenja in ljubezni. Jezus, njegov Sin, vse to v polnosti potrdi.
Ko nam je Jezus govoril o Bogu, je še posebej poudaril resnico, da je Bog naš Oče, v katerega ima kristjan otroško zaupanje, ko se k njemu obrača in ga vodi skozi življenje ter nas hoče privesti k sebi. Celo smrt ni strašna in bridka, ker verujemo, da nas celo na dnu groba čaka Božja roka, da svojega otroka pripelje v blaženost, ki mu je pripravljena od vekomaj.
V Jezusovi osebi smo ljudje z očmi lahko gledali Boga, s svojimi ušesi poslušali besede, ki so prihajale iz Božjih ust. Njegovo Srce je ostalo polno ljubezni kljub človeški hudobiji, ki je umorila nedolžnega Jezusa. Sin ostaja med nami v svoji Cerkvi, v tabernakljih v Svetem Rešnjem telesu, v Božji besedi, v občestvu, ki v njegovem imenu moli. 
Jezus nam je odkril še Svetega Duha, ki je vir ljubezni in nas povezuje z Očetom in Sinom. Tudi svetniki in svetnice so sad delovanja Svetega Duha. 

svetatrojica2.jpg
Skrivnost Svete Trojice nas uvaja v skrivnost občestvene duhovnosti in na trinitaričen pogled na človeka. To pomeni, da je človek resnična podoba Boga, da sebe razume in sprejema le v odnosu do (D)drugega in v sprejemanja (D)drugega. Brez odnosa ljubezni v resnici, brez edinosti z (D)drugim je človek mrtev, ali po obrokih umirajoči človek. Trinitaričnost pomeni za človeka tudi odkriti drugačnost (D)drugega in podarjanje svoje enkratnosti (D)drugemu. Drug drugemu smo si ljudje dopolnjujoči z različnimi obdarovanostmi in enakim človeškim dostojanstvom, svobodo in dolžnim spoštovanjem. Oznanjamo trinitaričnega Boga, da bi živeli edinost v različnosti, katere vez je resnica in ljubezen. Troedini Bog je temelj družine, ki je in naj bo okolje ljubezni, v edinosti iz različnosti. Napad na družino je napad na resničnost troedinega Boga, ki je zapisan v DNK naših src, želja, hrepenenj in pričakovanj po ljubezni. Vsako poveličevanje sebičnosti, samovolje, samozadostnosti ruši skupnost in odnose, ruši trinitarično resnico o nas in o družini. Kadar mati in oče s svojo družino sedeta k mizi, ne pričakujeta, da bi bila v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom in si želita le, da bi bila družina srečna, da bi spoštovali drug drugega in skupne vrednote, da bi ubirali pravo življenjsko pot. Podarjata se za otroke in ne iščeta sebe: takšen je Bog ljubezni.

Skrivnosten je Bog, eden v treh osebah in nismo vredni in zmožni izgovoriti njegovega imena. Skrivnosten je vsakdo izmed nas (in naša občestva), saj je podoba Troedine neizrekljive ljubezni. Ljudje smo otroci njegove ljubezni in sodelavci pri dogajanju svetovne zgodovine. Troedina Ljubezen od nas pričakuje naše vračanje ljubezni, naše sodelovanje in zvestobo do groba.  
    

Zadnja sprememba ( sobota, 14. junij 2014 )
 
BINKOŠTI – DAR SVETEGA DUHA – A – Jn 20,19-23
Velik Božji načrt je duhovna osvoboditev svojega ljudstva. Bog je svoje ljdustvo osvobodil iz egiptovske sužnosti in da ne bi ponovno padlo v kakršnokoli drugo sužnost, jim je dal 10 Božjih zapovedi, Postavo, ki je pot osvobajanja. In prav ta dar Božje postave, ki vodi ljudstvo v svobodo, so Judje praznovali na binkošti, 50. dan po veliki noči. Prihod Svetega Duha, ki je Dar ljubezni v resnici, ki je Dar moči, poguma, tolažbe, vztrajnosti v pričevanju za Vstalega – pomeni torej nove binkošti : postava Božje ljubezni je podarjena vsem ljudstvom, ki se ji odprejo in jo sprejmejo ter iz nje živijo za Vstalega, za katerega pričujejo in ga oznanjajo. Vsi skupaj so ena Cerkev, ki živi iz Duha in je na poti v obljubljeno deželo, deželo popolne sovobode in odrešenosti v Bogu. Za kristjane to ni več točno določena dežela, marveč Božje kraljestvo, v katerega vstopamo vsak dan po poslušnosti vere, srca in molitve po Duhu, ki nam je dan pri krstu.
binkosti.jpg
V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, kako Sv. Duh deluje znotraj Cerkve, občestva. V Cerkvi vsaka vzvišenost nima mesta, rasizem, preziranje kogarkoli, izključevanje – vse to ne more biti znotraj občestva vernih v Vstalega. V Gospodovi Cerkvi ne moremo razmišljati (in živeti) o kakršnokoli vzvišenosti, o vzpenjanju vedno više, o časteh… Vsi krščeni smo prejeli enega Svetega Duha. Cerkev ni priamida, marveč je Božje ljudstvo, ki se zbira in krepi okoli Jezusa Kristusa. Vsakdo izmed nas je različen, drugačen. Smo občestvo vseh barv. Različni udje istega Telesa nimamo istih nalog. Ta različnost je velik dar. Vsak ud Cerkve je za Boga zelo pomemben, zato ga je pritegnil k sebin ga v Duhu prerodil, razsvetlil, poslal, da pričuje o goreči ljubezni, ki je v njem. Poklicani smo, da živimo edinost v različnosti in to v Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Edinost lahko živimo le v Svetem Duhu in to v ljubezni in resnici.
Ko oznanjamo Jezusa Kristua, Vstalega, hodi Sveti Duh pred nami in nas spremlja. Zato vsakodnevno sprejemajmo tega Sv. Duha, se mu odpirajmo, poslušajmo njegove navdihe, povabila, naloge, zahteve. Se mu odpirajmo. Vemo, da je v nas še vedno upornost, ki nas hoče obrniti vstran od Duha. Ko smo pod vodstvom Svetega Duha, čutimo v nas Božjo prisotnost, ki rojeva notranji mir in veselje. Kristus nas osvobaja in usmerja k Očetu, Bogu.
Svetega Duha sprejemamo v molitvi. Najboljši način sprejemanja Duha je ustvarjanje tišine v sebi in mu dopustiti, da nam govori. V molitvi in sprejemanju Duha začnemo napredovati, ko razumemo, da molitev ni najprej govorjenje, marveč molčanje pred Bogom. Zato Jezus pravi: “Blagor ubogim v duhu”, blagor ubogim, ki so povsem odprti Božjemu daru.
V svet smo poslani, da pričujemo o upanju¸ki je v nas. Naš papež Frančišek nam pravi, da mora biti naše upanje bojevito. Krščansko življenje je boj proti nam samim in pogosto boj proti modnim idejam. Sv. Duh je kot močan ogenj, ki zažiga in preganja temo, s tem da razsvetljuje našo noč. Zato se moramo odpirati in klicati Svetega Duha luči in moči.
Zahvaljujemo se ti za milostni dar Svetega Duha, ki ga pri vsaki sv. maši obnavljaš. Z njim lahko bolje ljubimo Boga, brate, stvarstvo, sebe in lahko vsem z gorečnostjo, ki je nič ne more prestrašiti, oznanjamo veselo novico odrešenja, saj Jezus “ne potrebuje odvetnikov, marveč pričevalce” (Pp Pavel VI.).

Zadnja sprememba ( sobota, 07. junij 2014 )
 
7. velikonočna nedelja – A – Jn 17,1-11: Pridi, Sveti Duh
Ta 7. Velikonočna nedelja nas pripravlja za veliki binkoštni praznik prihoda Svetega Duha prihodnjo nedeljo.

svetiduh.jpg
 V Apd beremo, da je med apostoli tudi Marija, Jezusova mati. Vsi so zbrani, da zvesto in predano molijo. Pripravljajo se na razodetje Božje slave, ki jo bodo po nekaj dnevih odkrili. Molitev in notranja pripravljenost in razpoložljivost za branje in prejemanje Božje slave – to je vloga kristjana…
Molitev rojeva tudi moč in gorečnost za misijonsko oznanjevanje evangelija in osebe Jezusa Kristusa. Brez molitve ni moči, volje, poguma, gorečnosti. Oznanjevanje se torej vedno začenja z molitvijo, ki je izvir, studenec življenja, veselja in navdušenja. Ali molim(o) vsak dan? Kako molim(o)? Znani francoski duhovnik Guy Gilbert pravi: »Dan brez molitve ni veliko vreden.« V molitvi se uglasimo na Božjo ljubezen in dopustimo, da nas slednja preplavi. Razsvetljeni in sijoči pričevalci ne moremo biti, vse dokler se ne odpremo Kristusovi Luči, ki nas spremeni, razsvetli in vsakodnevno v njej ohranja.
Apostol Peter v 2. Berilu poudraja: za kristjane je res nujno, da smo združeni s Kristusom, še zlasti v našem času in družbi, kjer se moramo vsakodnevno srečevati nasprotovanju, posmehu, nerazumevanju, trdoti življenja v telesu in duši, znotraj in zunaj nas, kot posamezniki in skupine (družine, župnije, vse oblike občestev). Vsakodnevno zato molimo h Gospodu: »Ohrani nas trdne v veri vse do dne, ko se bo tvoja slava v polnosti vsem razodela.« 
Tudi v evangeliju se srečamo z molitvijo, tokrat Jezusovo: Jezus živi celovito občestvo s svojim Očetom. Drug z drugim sta povezana v večnem občestvu. Kakšna intenzivnost Jezusovega odnosa z Očetom, ki jo živi v intenzivnosti molitve! Jezus nas hoče v ti dve intenzivnosti vključiti. Povezani z Jezusom poznamo srečo molitve. Jezus moli v težkem in pomembnem trenutku pred smrtjo, odhodom k Očetu. Zanj – prav preko molitve – smrt na križu ni neuspeh, marveč povzdignjenje, zmaga ljubezni nad smrtjo in grehom. Ravno v najbolj dramatičnem trenutku svojega življenja Jezus s svojimi učenci deli veselje nad tem, da je spolnil svoje poslanstvo. Nikoli ne pozabimo: najlepši izraz molitve je hvaljenje, slavljenje Gospoda. Po Jezusovem zgledu se najprej zahvaljujmo, predno Boga prosimo.
Marija je pomembno prisotna v molitvi Jezusa, prve in današnje Cerkve. Kar naprej nas pošilja h Kristusu in njegovemu evangeliju: »Karkoli vam poreče, storite!«
Zadnja sprememba ( sobota, 31. maj 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 41 - 48 od 604