OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3. nedelja med letom, 25.1.2015

Prisluhnimo, poslušajmo


V prvem berilu in v evangeliju danes beremo, kako so bili ljudje povabljeni, naj izpolnijo Božjo voljo. 
Ali ne bi bilo čudovito, če bi vas ali mene kdo tako naravnost povabil? Namesto da bi blodili naokrog in se poskušali spomniti, kako naj živimo, morda kako naj od časa do časa molimo in gremo k maši vsaj ob nedeljah – ali ne bi bilo čudovito, da bi nas zajel nekakšen ukaz, po katerem bi se urejale vse reči v našem življenju, in ki bi nas nosil naprej kot sijoče zvezde.

Morda. Toda današnje prvo berilo nam pripoveduje, kako je Jona kar »vrglo nazaj«, ko ga je Bog poklical. Iz evangelija pa lahko razumemo, da se učenci sploh niso zavedali, v kaj se spuščajo, ko so pustili vse in šli za Jezusom. Ali bi se res tako brez pomislekov odločili, ko bi vedeli, da bo Jezus križan?
Bog je dejal Jonu: »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči proti njemu, kajti njihova hudobija se je dvignila do mojega obličja.« Jona pa tako kot domači maček stori ravno obratno od tistega, kar mu je bilo naročeno. Popustil je vse in stekel v nasprotno smer. Pohitel je v Jafo in se vkrcal na ladjo, ki je šla v Taršiš, da bi tako čim dlje pobegnil pred nalogo, ki mu jo je naložil Bog.
Nadaljevanje zgodbe poznamo: dvignil se je strašen vihar. Jona prizna, da je bežal pred Božjim ukazom in je zato kriv za vihar, zato se ponudi, naj ga vržejo v morje, da se ladja ne bo potopila. Tako so tudi storili. Vrgli so ga čez krov in morje se je pomirilo. Jono pa je požrla »velika riba«. Med bivanjem v ribjem trebuhu je imel Jona dovolj časa, da je šel vase. Bog ga je rešil in mu je zdaj še drugič naročil, naj gre v veliko in grešno mesto Ninive in oznani Božje naročilo. Končno se Jona ukloni in vse mesto se spreobrne.

Zakaj neki Jona ni poslušal že prvega Božjega ukaza, ampak je skušal pobegniti daleč proč? Zato ker je imel v glavi svoj pogled na vse to. Jona ni maral Niniv, poganskega mesta, in ni želel, da bi se spokorile in bile rešene, saj je bilo to mesto vendar sovražnik Izraelcev. Bolje zato, da propadejo v plamenih in pepelu, kot pa da se spokorijo v pepelu in raševini.
Tudi apostoli so se odločili, da gredo za Jezusom, iz razlogov, ki so jim bili osebno všeč, čeprav morda malo izkrivljeni. V tistem času je bilo težko za vsakdanji kruh in davki so bili visoki, vse to jih je gotovo spodbudilo, da so šli za tem karizmatičnim človekom, o katerem se je naokrog širil dober glas. Ali so vse pustili zato, da bi šli v politiko?
 
3_med_letom.png
Kakorkoli je že bilo, v obeh primerih je bilo Božje vabilo odkrito in jasno. Ali ne varamo sami sebe, ko mislimo, da nam bo življenje teklo spokojno, zadovoljno in brez pretresov, če sledimo tistemu, kar smo si zapičili v glavo?
Vsakdo izmed nas ima v svoji glavi predstave o tem, kaj si želi, in kako naj se stvari odvijajo. Vsak izmed nas, ki moli, dejansko lahko zaloti samega sebe, da prosi Boga, naj se zgodi naša volja, namesto da bi prisluhnil Bogu in sledil temu, kar bi slišal od Boga.

Odrastimo vendar, tako kot so odrasli Jona in apostoli. Bodimo tiho in prisluhnimo, potem pa sledimo temu, kar slišimo, in se tako učimo.

Zadnja sprememba ( sobota, 24. januar 2015 )
 
2. nedelja med letom

OSEBNO SREČANJE
Jn 1,35–42

 
2_med_letom.jpg
Iz evangeljskih poročil je razvidno, da je Janez Krstnik pozornost svojih poslušalcev, ki so se ob Jordanu gnetli okoli njega, vse bolj usmerjal k tistemu, čigar pota je pripravljal. Pokazal je veliko duhovno širino – mi bi danes rekli, da je imel ekumenskega duha.
Za edinost se kristjani trudimo zato, da bi odstranili nasprotja, ki so se v teku zgodovine med nami nakopičila. Doseči jo bo mogoče le s prijateljskim in enakopravnim pogovorom. So pa nekateri, ki so tako prepričani o lastnem prav, da vsak pogovor že vnaprej odklanjajo. Strah jih je, da bi se v pogovoru morda odkrila kakšna njihova zmota ali pa bi nasprotni strani v čem morali dati prav. Bojijo se, da bi priznanje česa takšnega okrnilo njihovo čast in omajalo njihov ugled. Ne uvidijo pa, da si ugled spodkopavajo prav z odklanjanjem pogovora. Nevede so žrtev občutka lastne manjvrednosti. Ko bi ga premagali in se spustili v pogovor, bi se skupaj s sogovornikom povzpeli do višje resnice, ki bi presegla obe strani, ju osvobodila ter privedla do želene edinosti. Pravi ekumenizem nikoli ne vodi navzdol, vedno le navzgor. Ko je Krstnik svoje poslušalce usmerjal k Jezusu, se njegova veličina ni manjšala, temveč je ravno zaradi tega tudi sam postajal vedno večji.
Ko se je ozrl na mimo gredočega Jezusa ter o njem rekel, da je Jagnje Božje, sta to slišala dva učenca. Šla sta za Jezusom, se z njim spustila v pogovor ter ostala pri njem ves tisti dan. Pozneje sta se mu za vselej pridružila. Eden je napisal čudovit evangelij, drugi pa je zvestobo Jezusu zapečatil z lastno krvjo. Pomeni, da je njuno srečanje ob Jordanu moralo biti zelo osebno in doživeto in je pustilo v njima neizbrisen vtis. 
Razna so pota, po katerih se pride do Jezusa: verska vzgoja, lep cerkveni obred, poučna knjiga, duhovne vaje, pogovor z vernim človekom … V mnogih primerih pa ta poznanstva sčasoma zbledijo ali gredo celo v pozabo. Dokazujejo, da so bila le zunanja in da niso segla do srca. Za vse življenje in v vseh preizkušnjah pa bo Jezusu ostal zvest tisti, ki se je z njim srečal osebno.

Zadnja sprememba ( sobota, 17. januar 2015 )
 
Praznik Jezusovega krsta
Praznik Jezusovega krsta
Mr 1,7–11
 
jezusov_krst.jpg
Voda je bila gotovo prijetna. Jordan je sicer umazana reka, neprijetnega vonja in blatna – vse naokrog pa še preznojena človeška telesa. Občutek v vodi pa je bil vseeno prijeten. In Janez Krstnik je z grmečim glasom pozival vse ljudi: »Spokorite se!«
Dolga vrsta običajnih, nepremožnih ljudi je čakala, da bodo krščeni. V svoji revščini se niso brigali za to, ali imajo v redu pristrižene brade, ali imajo umite noge in čisto obleko. Jezus je bil eden izmed njih. Janezu se je dal krstiti tako kot drugi; ko je prišel na vrsto, se je s celim telesom, izmučenim od dolge hoje, potopil v vodo.
Morda se še spominjate, kakšen je občutek v glavi, v ušesih, ko se potopite in nato spet dvignete glavo iz vode. Ko pa je Jezus dvignil glavo iz vode, je doživel veliko presenečenje. Nebesa so se razprla in iz njih se je spustil nadenj Sveti Duh in ga mazilil. S tem je vsemu svetu jasno pokazal, da zdaj stoji pred njimi pradavna Božja zaveza ljubezni, učlovečena v Jezusu, s katerega je še kapljala blatna voda, tako kot z vseh drugih krščenih.
Zakaj pravim »pradavna Božja zaveza ljubezni«? V stari zavezi je Bog večkrat ponovil izjavo »Jaz bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo«. Ljudstvo pa se je na ta Božji predlog različno odzivalo. Zdaj je Jezus sam postal ta zaveza, ta dogovor. Jezus je najgloblja možna povezava med Bogom in človeštvom. Edino v njem sta lahko obe polovici tega dogovora, Božja in človeška.
Pet stoletij pred tem je prerok Izaija napovedoval ta trenutek z besedami, ki jih je izrekel v času Izraelovega pregnanstva v Babilonu (iz današnjega prvega berila):
»Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico.«
Zdaj, po petih stoletjih, se Božji Duh spušča nad Jezusa in Gospod pravi:
»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Dolgo je ljudstvo upalo in pričakovalo, zdaj pa je čas prišel.
Kakšno bo to življenje v zavezi z Bogom? Vsekakor bo blágo (»Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil …«). Božjo ljubezen bo delilo preznojenim, neurejenim, do kraja premočenim, brez časti (pa tudi poštenim), simpatičnim (pa tudi odvratnim) ljudem iz vsakdanjega življenja. Jezus, ta živa zaveza, nikogar ne izključuje, temveč vsakogar vabi. Kdor mu reče: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti,« mu bo odgovoril: »Seveda hočem.« Smilili se mu bodo vojaki, ki so ga morali likvidirati, in prebrisani razbojnik, ki je bil dovolj pameten, da ga je prosil usmiljenja.
Zdaj res nihče ne more več dvomiti, da bo vsakomur od nas segel v srce in dušo, tudi v najbolj skrite kotičke, ki nas spravljajo v zadrego in se jih tako sramujemo.
Vsakdo izmed nas je plaval v tej reki, ki ji danes rečemo krstna voda. Umila nas je, očistila nas je vseh vezi, da lahko planemo k višku, ven iz grehov in nasprotovanja, da bomo lahko presenečeni nad vélikimi besedami, ki jih Jezus zdaj izgovarja nad vsakomer izmed nas:

»Ti si moj/a ljubljeni/-a, nad teboj imam veselje.«

Zadnja sprememba ( sobota, 10. januar 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 645