OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
17. navadna nedelja – C (Lk 11,1-13)

Živimo v sekulariziranem svetu. Toliko različnih zabav, toliko stresa in sodobni človek ne najde več časa za molitev. Ne uspe se ustaviti. Strah ga je ustaviti se, strah ga je tišine, ker takrat pride na površje vse, kar je v človeku. Večkrat imamo občutek, da gre v našem času za duhovno anoreksijo.

Če kdo ne moli, ne najde smisla svojemu življenju, vsemu delovanju. Kdor ne moli, še ni popolnoma človek. 

Danes mnogi ne molijo, ker ne vedo, kakšen smisel, pomen ima molitev za njihovo življenje. Vedno znova moramo iskati smisel molitve in se učiti moliti. Tako so učenci vprašali Jezusa, ko so videli, kako v molitvi postaja lepa oseba in kako zna moliti. So tudi nekatere oblike molitve, ki nam delajo težave. Večkrat pripisujemo Bogu, da naj naredi, kar moramo mi sami narediti. Probleme, ki jih ustvarjamo, moramo tudi reševati in ne prositi Boga, da jih reši s čarobno palico. Moramo se torej učiti moliti, zato se prepuščamo našemu Učitelju, da nas nauči moliti.

Pri Lk sedem krat najdemo Jezusa v molitvi in k močno vztraja pri molitvi. Če ne molimo, ne znamo ohranjati duhovne občutljivosti. Molimo, da znamo prav voditi svoje življenje, kot nas uči Jezus; da ohranjamo tudi pravo razmerje (odnos) do Boga, ljudi, stvari, samega sebe.

Molitev povzema neko obliko duhovnosti, ki jo živimo (redovne skupnosti, duhovna gibanja imajo svojo obliko molitve in na ta način ohranjajo živo svojo duhovnost). V tem okvirju Jezus svoje učence nauči molitev Oče naš. Tukaj Jezus uči resnično molitev. Prva najpomembnejša stvar je, komu govorim, na koga se naslanjam, naslavljam. Moliti pomeni sebe dati Bogu, se pogovarjati z njim v vsem, kar živim. Molimo z Božjo besedo. 

17_navadna_1.jpg

 Oče naš - vse prihaja od njega, zato se naslavljamo nanj v ljubezni, spoštovanju in v zavesti Njegove veličine, očetovske dobrote, ljubezni. Vsi smo v hiši istega Očeta. Ni brezbrižen Oče do naših problemov, duševnih in siceršnjih stanj. To ni bog filozofov, ki je sam zase samozadosten in se ne meni za človeka. Resnična podoba Boga je torej, da je Oče, ki hoče le mojo srečo, veselje. Ta Bog nas ljubi in to je dovolj. Daje smisel našemu življenju. Ko molim tega Očeta, se zavem, da sem njegov sin, da moram na tem svetu odsevati Očetov obraz, ljubezen. V molitvi odkrijem, da je vsak človek moj brat.

Naj bo posvečeno tvoje ime: naš Oče je edini, ki dela izredne stvari. Ob njem postaneš resnični, pristni človek, odseva Očetovo življenje.

Naj pride tvoje kraljestvo: molitev nam da razumeti, da pripadamo kraljestvu, ki ga hoče Oče in ne hudi duh. To je kraljestvo – biti služabnik bratov, ljubiti, kot Oče brezpogojno ljubi. Razpoložljivost za služenje, to je Božje kraljestvo. Pripravljen sem graditi tvoje kraljestvo in ne kraljestvo gospodovanja in sebičnosti.

Daj nam naš vsakdanji kruh: kdor zbira, ne more moliti naš Oče, saj zbira dobrine, ki so od bratov. Vpraševati se, kaj je Očetov načrt o dobrinah tega sveta. Če ne molimo, to pozabimo.

Odpusti nam naše dolge… Smo krhki, slabotni ljudje. Vsi smo grešniki. Prosimo Boga, da nam odpusti. Božje odpuščanje je vse tisto, kar nas pripelje na pot veselja in življenja. Pošlji nam poslance, ki nas bodo pripeljali na pravo pot. Tudi mi pomagamo tistim, ki so zašli na napačno pot, nazaj na pravo pot. Pomagamo jim najti pot, ki jih bo pripeljala v srečo in si ne bodo delali slabega. Pomembno je biti svojim bratom angel, ki jih postavi na pot sreče.

17_navadna_2.jpg

Ne daj, da pademo v skušnjavo: ne nosi me v skušnjavo, v preizkušnjo. Saj nas prav preizkušnje življenja pretresejo. V nekaterih preizkušnjah lahko celo preklinjamo Boga. Tu gre za zavest, da govorimo z Očetom in mu razodevamo vso našo slabost, krhkost. Molitev nam da čutiti, da je Bog z nami in nas spremlja. Tako kot je molil Jezus v Getsemani. Ko moram iti skozi preizkušnje, je Bog z menoj in mi daje smisel.

 Prilika: molitev je dolga. Pomembno je ponotranjiti Očetovo misel, saj ne mislimo po Božje. Molitev noče spremeniti Božje misli, nas postavi v pogovor z Bogom, da bo Njegova misel postala naša. Ni lahko prisvojiti si Božjo

e misli v odnosu do zemeljskih dobrin. Nagon nas nosi k zbiranju; k maščevanju, k udobju, k skrbi le zase... Zato je potrebno moliti, da Božja misel pride v nas. Podobno je v bolezni, v osamljenosti – potrebno je moliti za Božjo misel.

Zaključek: Prosite in boste prejeli… Še enkrat poudarek, da je potrebno moliti v času, da lahko sprejmemo edini dar, ki nam ga Bog hoče dati. Edini dar je Njegov Duh, je njegova ljubezen. Potrebno je moliti, da sprejmemo moč ljubezni, Njegov Sveti Duh. Kdor ne bi molil, ne bi mogel prejeti Svetega Duha, Duha ljubezni.

Zadnja sprememba ( sobota, 23. julij 2016 )
 
16. navadna nedelja – C (Lk 10, 38-42)

Prvo berilo nam govori o sprejemu gostov in gostoljubnosti. Abraham je gostoljuben do treh gostov; Jezus je deležen gostoljubnosti Marte in Marije. Ti dve poročili sta si torej zelo blizu, vendar je med njima velika razlika. V prvem berilu je poudarjena Abrahamova radodarnost pri sprejemanju gostov. Do njih ima neverjetno razpoložljivost. Preseneča, da se nanje obrača kot na eno samo osebo. Imenuje jih »moj Gospod«. Tako radodaren je, da mu niti ni pomembno, koliko jih je. Abraham je razumel, da s sprejemom teh treh oseb, sprejme Boga samega. To je močno zaznamovalo vzhodnjaško duhovnost za vse potomce. Ikona Andreja Rubljeva daje temu dogodku trinitarično razlago. Cerkveni očetje so v teh treh osebah videli podobo Svete Trojice: tri osebe, ki so en sam Gospod. Ko izkazujemo gostoljubnost, vstopamo v odnos z Bogom.

 Danes pri tej sveti maši prihaja k nam isti Abrahamov Bog. Ne vidimo njegove podobe, marveč ga prepoznavamo v našem zbranem občestvu vernih. Včasih pa si nadene podobo tujcev, ki jih s težavo sprejemamo. Na koncu našega življenja nam bo rekel: »Vse, kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših, ste meni storili«. Bog nam torej naslavlja klic, naj z radodarnostjo služimo Njemu in našim bratom.
V evangeliju beremo pričevanje o Martini gostoljubnosti. Pozorno streže Jezusu in se trudi, da bi se pri njej dobro počutil. Ob veliki Martini aktivnosti se srečamo z povsem drugačno Marijino držo: preprosto se je usedla k Jezusovim nogam, da bi ga poslušala. Jezus Marti reče, da je Marijina drža najboljša. Seveda s tem noče reči, da dobra postrežba ni pomembna. Vendar pa je gost še bolj počaščen, če se mu posvetimo in si vzamemo zanj čas za poslušanje in za razumevanje tistega, kar hoče. Še toliko bolj to velja v Jezusovem primeru, saj je Božja Beseda.

16_navadna.jpg

Marija je izbrala najboljši »del«. Sprejel jo je Gospod in se hrani z njegovo besedo. Gre za obojestransko gostoljubnost. To je za nas pomembno, saj Jezusa vedno potrebujemo; potrebujemo njegovo Besedo, potrebujemo njegovo Ljubezen v naših srcih. Delovanje, trud, postrežba – so pomembni, vendar pa ne smemo pozabiti vzvišenost gostoljubnosti do Gospoda v našem življenju. Najpomembnejše je tisto, kar Gospod stori za nas, kar zahteva od nas, da izpolnimo. Mi smo le skromni, ubogi sodelavci.

Ko tako sprejmemo Božjo Besedo, smo polni ognja, da bi jo posredovali naprej. O tem nam govori apostol Pavel v drugem berilu. Z veliko vnemo oznanja Kristusa, oznanja vsem, še zlasti poganom. Oznanja jim, da Bog ljubi vse ljudi iz vseh narodov. Vse hoče združiti, da bi vsi skupaj vstopili v veliko družino. Vabi nas, da v resnici sprejmemo Božjo Besedo in po njej živimo. Brez Njega ne bomo mogli napredovati v življenju. Z Njim moramo sodelovati, da se Njegovo delo odrešenja nadaljuje v današnjem svetu. Kristus je duša vsakega apostolata.

Pri vsaki sv. maši (evharistiji) Gospod sprejema naše darove, zato da bi nam podaril samega sebe: »Vzemite in jejte…« Je vedno z nami, da nam podari najboljši del, Besedo življenja in Kruh Kraljestva. Na koncu sv. maše nas pošilja, da Njegovo Besedo prinesemo bratom in sestram, drug drugemu.

»Gospod, prosimo te, naredi nas gostoljubne in pozorne, kot je bila Marija, in uslužne, kot je bila Marta. Tako se bodo lahko okoli nas mnogi veseli tvoje navzočnosti.« Amen.

 
15. navadna nedelja – C (Lk 10, 25-37) Samarijan

Evangelij govori o Samarijanu. Zgodba je postavljena v okvir strokovnjakov za Sveto pismo, ki hočejo Jezusa speljati v njihov način razlage Besede.

Kaj naj naredim, da dosežem večno življenje? To je zelo globoko, bistveno vprašanje življenja. Govorijo o tem, da bi večno življenje podedovali. Le zemeljsko življenje lahko podedujemo, večno pa dobimo kot DAR od Gospoda. To je drug(ačn)o življenje. To življenje lahko prejmemo le v večnosti, biološkega pa od staršev na zemlji. Slednje življenje ni dovolj.

Kaj bi mi vprašali Jezusa, če bi se srečali z njim? Mislim, da bi ga prosili za zdravje, uspeh, ozdravitev od bolezni, dobrobit… Vse to so resničnosti tega sveta. To so pomembne stvari, a so za ta svet. Pismouk pa vprašuje naravnost po podedovanju novega življenja. Jezus mu odgovori z dvema vprašanjema: kaj je napisano v Postavi in kako to bereš? Jezus ima učinkovito vzgojo: na vprašanje odgovarja s vprašanjem – tako se človek zaveda, da je odgovor v njem samem, znotraj, v duhu, in ne zunaj njega. Resnica ne pride od zunaj, od znotraj je in jo je potrebno iskati, odkriti, živeti. Potrebno je prisluhniti Jezusu, da oseba sama najde Resnico.

15_navadna_1.jpg

Vpraša ga, kaj je odkril v Postavo in kako jo bere? Berem, da je potrebno z vsem srce ljubiti  Gospoda in svojega bližnjega kot samega sebe… Vse se odločam v soglasju z Gospodom, s katerim živim edinost življenja. In ljubi bližnjega kot sebe samega. Jezus je prebudil v njem ljubezen. Delaj to in boš živel. Ta učitelj je razumel, da živeti pomeni ljubiti. In v celotni ljubezni dati svoje srce Bogu, tudi stvari tega sveta (denar, uspeh, lepote). Te stvari so lepe, a moje srce mora biti v celoti z Gospodom. Srečata se torej dva resnična poznavalca Božje besede. Imata globokega duha. 

In sedaj vpraša: Kdo je moj bližnji? (gre za 4 vprašanja: 2 vprašanji Jezusu in 2 vprašanji Jezusa pismouku). To je veliko vprašanje, o katerem se je veliko debatiralo. Ta pismouk  dobro ve, kdo je bližnji, saj pozna Postavo. Mimoidoči tujec in tujec, ki se je vključil v skupnost – to so tisti, ki jih Gospod varuje. Jih torej ne smeš prezirati, izkoriščati, slabo z njimi ravnati. Jezusov odgovor na vprašanje je njegovo vprašanje: Kdo je ZATE bližnji? Komu se ti narediš bližnjega? 

Jezus odgovarja s podobo iz življenja poti v Jeriho. Jezus to pot zelo dobro pozna, saj je za vsako veliko noč tam romal v Jeruzalem. Je cesta sredi judovske puščave in tu grozijo banditi. Jeriho je mesto palm, balzama, blizu Jordana. Pomembno mejno mesto, kjer so v Egipt prodajalo balzam. Tu so živeli duhovniki druge hiše. Jeriho je skorumpirano (pokvarjeno) mesto, mesto greha, kot je Jeruzalem sveto mesto.

Nek človek (o njem ne vemo nič: kdo je bil, komu je pripadal, tujec, domačin, veren, tat ali ne?). Njegova edina značilnost je, da je ČLOVEK: ima človeško dostojanstvo, ki se ga nikoli ne izgubi, tudi v tem stanju ne. Padel je med razbojnike, so ga poškodovali, je sam in na pol mrtev. To je človek. Močna podoba, kar se zgodi človeku na poti njegovega življenja. Razbojniki ga razčlovečijo. 

Neki duhovnik je šel po tej poti: ga vidi in gre mimo. Jezus hoče takoj učiti, hoče, da pride do izraza osrednje sporočilo, zato v podobi uporabi duhovnika. Za en teden je bil v Jeruzalemu v službi templja, ko je bila njegova vrsta. Vrača se domov. Vidi potrebo človeka, a zavije na drugo stran. Ta duhovnik je čist, spolnjuje obrede v templju. Vidimo, da si misli in čustev Boga ni osvojil, niso v njem, zato gre mimo. Tu moramo razmišljati: ta duhovnik, ki živi na skrben način, brez napak religijo in spolnjuje vse obrede, je v resnici daleč od misli Boga, saj se ogne potrebam človeka. Vsi preroki obsojajo takšno vernost, ki ne daje pravičnosti ubogim, vdovam, sirotam… Bog hoče dela ljubezni in ne daritve… V konkretnem življenju, v srečanju potreb ubogega človeka. Čutimo neki antiklerikalizem – kot danes: duhovniki so dobri, a ljudje niso z njimi zadovoljni. Sedaj Jezus postavi na sceno Samarijana, ne dobrega Samarijana. Samarijan je heretik (krivoverec), nečisti v primeri s čistim religioznim Judom. So sprejeli le Postavi, ne ostalih knjig, ne hodijo v tempelj, saj imajo svojega v Sihemu. 

15_navadna_2.png

 Neki Samarijan – vidimo, da za razliko od duhovnika, ki živi religijo, ta ima v sebi misel in čutenje Boga. Duh je edini, ki nas dvigne nad živalsko, pride ven (pra)človeško. Da bi to izrazil, evangelist uporabi 10 glagolov. Tako predstavi poseg Samarijana: Samarijan odseva misli, čustva in delovanje Boga. Se približa, ni ga strah te ranjene osebe. Srce ga vodi, da se mu približa, gre mu za pozornost do človeka v potrebi. Ne išče poti za izogibati se. Ga vidi – resnični kristjan ne čaka drugega, odpre oči, vidi potrebo brata, se mu približa, kaj in kako bi mu lahko pomagal. Odpre oči za probleme drugega. Vseh problemov sveta ne moremo rešiti in se z vsemi ne ukvarjati – skušnjava, da se potem z nobenim ne ukvarjam in ne vidim brata. Nisem v soglasju z Božjim pogledom, če tudi hodim v cerkev. Bog noče, da gledamo samo v nebesa, Bog hoče, da gledamo, kamor on gleda – on gleda potrebo človeka. Takrat smo v soglasju z Bogom. Samarijan gleda, kamor gleda Bog. Je v sebi ganjen – srce, čustva Boga, Jezusa. Čustva nam pomagajo, da potrebo drugega vidimo kot lastno potrebo. To je čutenje, ki ga mama čuti do svojega otroka, je ganjena od otrokove potrebe. Pusti razum, govori ji srce. Kako nas Jezus tu izziva: nek Samarijan, ki niti prav ne časti Boga – je ganjen in ima Božje srce, ki čuti z drugim?! Četrti glagol: se približa, potem ko je videl. Ima isto čutenje kot Bog do svojih otrok. Sedaj vstopi v dejanje, se je približal. Vlije olje in vino v rane, ga da na žival, ga vodi v gostišče (kraj, kjer vse sprejemajo). Samarijan je Jezus, ki je prišel srečat človeštvo, sprejema celo ranjeno človeštvo in ga nosi. Nikogar ne izžene. »Jezus je Samarijan, ki se te vedno usmili in te bo na smrtni postelji popeljal v večnost«, pravi stari zapis. 

 

15_navadna_3.png

Naslednji dan da dva denarja tistemu, ki sprejema v oskrbo ranjene. »Poskrbi zanj, kar boš porabil več, ti bom povrnil«. Jezus, ki Očetu prinaša človeštvo, plača oba denarja, dva dneva, tretji dan bo vstal, bo prešel v novo obdobje človeštvo. Jezus je v resnici prišel rešit človeštvo in je sebe v celoti podaril, če je potrebno še kaj plačati, bo plačal in plačuje. To je novih 10 zapovedi (na dveh tablah) za tistega, ki hoče biti človek po Božjem srcu, novi človek, ki ga vodi Božji Duh. Ta je podoben nebeškemu Očetu. Je v soglasju z Očetovim srcem.

Sledi vprašanje: Kdo od teh se je naredil bližnjega? Odgovor je: Tisti, ki je izkazal usmiljenje (ne reče: tisti, ki je Samarijan). Jezus mu reče: Tudi ti tako delaj. Vidi potrebo človeka, bodi ganjen in poseži – to pomeni izkazati usmiljenje. Naredil je vse, kar je bilo potrebno narediti. Pismouk bo potreboval bližino brata, kot jo vsi potrebujemo. Delaj isto, bodi usmiljen v srečanjih z drugimi: izmenjuj z drugimi usmiljenje. To je »eksplodirajoče« sporočilo za naš svet v letu usmiljenja, v neusmiljenem človeštvu…

Zadnja sprememba ( sobota, 09. julij 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 747