OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Asiški tenor v službi Boga
koncert.jpg
Zadnja sprememba ( nedelja, 12. maj 2019 )
 
4. velikonočna nedelja, 12.5.2019

Božji glas je kot povabilo

Jezus je dejal: »Moje ovce poslušajo moj glas …«

4_velikonocna.jpeg

Kje v današnjem svetu Bog govori? Kako Bog govori?

Kadarkoli zaslišite glas, ki je zveni nasilno, grozeče, gospodovalno, ki je glasen in vas bije v obraz, ste lahko popolnoma gotovi, da to ni Božji glas, pa če še tako razglaša, kako svet in pobožen je. Božji glas na tem svetu ni nikdar v nobenem pogledu nasilen ali gospodovalen, vedno je kot vabilo in namig, ki spoštuje tebe in tvojo svobodo bolj kot kdorkoli ali katerakoli človeška ustanova. Božji glas je popolnoma nenasilen, kot dojenček v zibelki.

Kadarkoli govorim o tem, na žalost takoj kdo jezno in osorno nasprotuje: Kaj pa Božja sodba? Kaj pa Božja obsodba greha? Kaj pa Božja jeza?

Na prvi pogled nam Sveto pismo daje vtis, da je Bog včasih besen, da ga je samo obsojanje in nasilje. Toda to so vse antropomorfizmi (način govorjenja o Bogu, ki le razodeva, kako ga mi čutimo, dojemamo, kadar nismo zvesti, kadar smo grešili ali smo nasilni).

Božji glas resnično sodi in tudi obsoja, vendar ne z gospodovalno silo, ampak na isti način kot otroška nedolžnost obsoja lažno duhovičenje, kot darežljivost razkrinka sebičnost, kot širokosrčnost razkrije stiskaško malenkostnost, kot luč prežene temo in kot resnica osramoti laž. Božji glas nas ne sodi tako, da bi kazal svojo premoč nad nami, ampak s tem, da seva ljubezen in svetlobo v vse kotičke, kamor se stiskamo iz strahu, sramote, zagrenjenosti, sovražnosti in greha.

Toda na to se težko privadimo. Že davno, preden se je rodil Kristus, so iskreno verni ljudje hrepeneč vzdihovali za Bogom, ki naj z močjo pride na ta svet. Želeli so in molili, naj pride na svet utelešeni superstar, da ga bo očistil, da bo premagal greh in zlo in ju na silo izkoreninil. Želeli so si mesija-maziljenca kot moralno silo, ki je nad vsem, tako da zlo ne bi imelo nobene možnosti več, saj bi ga dobesedno prisilil, da se vda. Namesto tega pa smo dobili nemočno dete v slami, ki ni nikogar nadvladalo.

Danes, dvajset stoletij po tem dogodku, še vedno s težavo sprejemamo to dejstvo. Še vedno je Kristus, kakršnega skušamo utelesiti in oznanjati, prepogosto tisti stari tako zaželeni močni maziljenec, ki bo svet en-dva-tri nasilno očistil.

Najbolj jasno to lahko vidimo pri islamskih ekstremistih, ki tako kot dobronamerni kristjani nekdaj, v časih inkvizicije, iskreno verjamejo, da zmota nima pravice do obstoja in da moramo v Božjem imenu uporabiti moč, če je treba tudi nasilje, da na zemlji uresničimo Božjo voljo. Če tako gledamo, je dovoljeno tudi moriti in izvajati vsakršno nasilje, da bi podprli Božjo stvar, saj Bog vendar hoče, da se na svetu uresniči njegova volja, pa če je svetu to všeč ali ne. To je dejansko čisto nasprotje prave vere.

Bog nam mora vedno pomeniti nenasilje, biti nam mora povabilo. To se mora močno poznati pri vsem, kar ima opraviti s Cerkvijo in z vero, od tega, kako pridigamo, kako katehiziramo, kako opravljamo bogoslužje in kakšni smo do ljudi, ki so drugačnega prepričanja, do tega, kako se lotevamo moralnih vprašanj, kjer so mnenja deljena, in do tega, kako glasno je ozvočenje v naših cerkvah. Božji glas ne vpije, ni nasilen, gospodovalen ali grozeč, ne plane nad vas, če vam je všeč ali ne. Božji glas vas vabi, vam namigne, pomežikne, vam pusti vso svobodo, tako kot nedolžnost tudi Božji glas ni grozeč, hkrati je nemočen, nebogljen kot dojenček ali – svetnik.

Veliko nam bo pomagalo, če bomo to dobro razumeli. Prepričan sem, da smo mi v cerkvenih krogih vse preveč nagnjeni k temu, da svetu očitamo, da odklanja Božje oznanilo zaradi zakrknjenega srca, zaradi greha in brezbrižnosti. Delno je res tako. Velik dela tega odklanjanja pa ima korene drugje: v našem načinu oznanjevanja, v naši katehezi, v naši pastoralni praksi, v naši moralni vročici in v elitizmu. Kakorkoli iskreno opravljamo vse to, je naš glas, preko katerega naj govori Bog, prepogosto preveč nabit s prisilo, z grožnjo, z manipulacijo, z nasiljem, s strogostjo, z našo (omejeno) presojo, z našimi strahovi, z našo ranjenostjo in prav posebej z našim lastnim egom, da bi čim bolje upodobili božjo kenosis (izpraznjenje, izničenje samega sebe) in svobodno povabilo, ki ga je Jezus razglašal s svojim rojstvom, življenjem in ga še razglaša s svojim oznanilom.

Včasih me kak dobronameren poslušalec počaka po pridigi in mi svetuje: »Morali bi malo bolj povzdigniti glas! Govorite glasneje! Preveč po tihem govorite!«

S tem se ne strinjam! Prepričan sem, da bi morali vsi polagoma vedno bolj utišati svoje glasove (v prispodobi in morda tudi dobesedno), kadarkoli nastopamo, kot da govorimo v Božjem imenu, saj Božji glas vendar nikoli ni nasilen ali oblasten in nikoli nikogar ne nadira. Tako kot je zapisala Mary Jo Leddy (kanadska redovnica, teologinja, filozofinja, pisateljica, socialna delavka itd.), ki oznanja trd Božji nauk s pravo mero vabljive prijaznosti: 

»Poiskati moramo le nekaj besed, ki bodo zares naše, ki nam bodo zares prihajale iz srca – in jih nato povedati jasno, vendar tiho.«

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. maj 2019 )
 
3. velikonočna nedelja, 5.5.2019

Zahvaljujmo se za neuslišane molitve

»Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« 

(Jn 20,19)

3_velikonocna.jpeg

Henri Nouwen je ob neki priliki pripomnil, da ga je včasih razjezilo, ko so ga prekinjali pri delu, dokler ni spoznal, da so bile ravno te prekinitve pravo delo zanj.

Iz tega se lahko naučimo:  Pogosto se ujezimo, če nas kaj zmoti v naših načrtih. Včasih so to le manjše motnje npr. nepričakovan telefonski klic, ko delamo ali gledamo televizijo. Včasih pa gre za večje stvari:  nenačrtovana nosečnost, ki prekine našo kariero,  ekonomska stiska, ki nam ne dovoli, da bi postali pisatelj ali umetnik,  težave v družini, zaradi katerih moramo pozabiti na svoje sanje,  ali nenadna bolezen, zaradi katere se vse ustavi.

Nešteto je velikih in malih stvari, ki so se zarotile zoper naše načrte in so namerno onemogočale naše sanje. Pogosto se jezimo in razmišljamo sami pri sebi: »Ko bi samo … Ko bi se samo to ne zgodilo! Zdaj moram spet čakati in ponovno nazaj v šolo … Nikoli se mi ne bo posrečilo, da bi se mi izpolnile sanje.« Ko smo v srednjih letih ali morda že prej, pa se naša slaba volja izrazi ostreje: »Zapravil sem svoje življenje, bil sem žrtev okoliščin, popuščal sem zahtevam drugih in zdaj ne bom imel več prilike, da bi delal, kar si resnično želim.« Res pa je tudi obratno: Včasih namesto jeze začutimo hvaležnost, ko spoznamo, da so bile te ovire in prekinitve za nas v resnici zdravilne, čeprav jih takrat nikakor nismo bili veseli. Nikakor nas niso zmotile pri delu, saj so nam ravno te ovire prinesle pravo delo.

Nekaj primerov nam bo pojasnilo to trditev.  Prepričan sem, da tudi vi poznate posameznike ali družine, ki jim je nenačrtovana nosečnost vse načrte postavila na glavo. V začetku so se jezili, kasneje pa se je nezaželena motnja spremenila v ljubljenega otročička, ki je pomagal ustvariti srečo, pred katero so vsi prejšnji načrti postali popolnoma nepomembni.

Britanski zgodovinar A.N. Wilson v življenjepisu pisatelja C.S. Lewisa opisuje, kako je Lewisa pri njegovem delu profesorja na Oxfordu in pisatelja neprestano, skoraj vse življenje, ovirala njegova mačeha, ki je zahtevala, da opravlja večino gospodinjskih del in nakupovanja. Lewisov brat Warnie, ki je živel v istem gospodinjstvu, pa se ni pustil motiti in je v svojem dnevniku zapisal, kakšna škoda je, ker Lewis zaradi obilice gospodinjskih opravil ni mogel pisati še več.  Lewis pa je na vse to gledal popolnoma drugače. Sploh se ni jezil ampak je zapisal, da so mu ravno ti gospodinjski in drugi opravki pomagali, da je ostal v živem stiku z življenjem, kakršnega drugi oxfordski gospodje niso poznali. Wilson meni, da so Lewisu ravno te motnje v njegovem profesionalnem delu omogočile, da je stal z obema nogama trdno na tleh in da se je mogel vživeti v vsakdan navadnega človeka.

Kar v začetku občutimo kot nezaželeno oviro, se na koncu lahko izkaže kot naše pravo delo.

Vedno seveda tudi ni tako. Svojega življenja tudi ne smemo v celoti prepustiti slučajnim dogodkom. Sami se moramo odločati, kar je včasih lahko zelo težko, in tako usmerjati svojo usodo. Nezdravo, celo usodno je lahko, če preprosto sprejmemo vse, karkoli se zgodi. Zaradi tega smo lahko v življenju zagrenjeni in razočarani. Vsakdo izmed nas ima neke talente in sanje, ki so od Boga, in zato se moramo zanje tudi boriti v imenu istega Boga.

Pri vseh ovirah in prekinitvah moramo pogledati, ali morda ne odkrijemo v njih Božje roke. Ovire so lahko videti kot zarota v obliki slučajnih dogodkov, preko katerih pa nas Bog vodi in vzgaja. Ko bi v celoti obvladovali svojo usodo, ko bi lahko načrtovali in uresničevali svoje življenje v skladu s svojimi sanjami brez kakršnihkoli ovir, se bojim, da bi mnogi izmed nas počasi in skoraj neopazno postali sebični in v življenju zanje ne bi bilo več preprostega veselja, navdušenja, družinskega življenja in resničnega čuta za skupnost.

Tudi krst pomeni motnjo, spremembo smeri v življenju. Kristus je na skalah ob Tiberijskem jezeru krstil Petra, ko mu je rekel:  »Tvoje življenje ni več samo tvoje. Preden si mi izpovedal ljubezen, si se opasoval sam in si lahko šel, kamor si hotel. Zdaj te bodo opasali drugi in te bodo odvedli, kamor nočeš.«  Predati se ljubezni pomeni biti krščen, pomeni sprejeti, da je naše življenje za vedno ovirano, prekinjano. Če ne dovolimo, da je naše življenje ovirano, pomeni, da ljubezni rečemo ne.

C.S. Lewis je nekoč dejal, da se bomo vso večnost zahvaljevali Bogu za tiste molitve, ki jih ni uslišal. Meni pa se zdi, da se bomo precejšen del večnosti zahvaljevali Bogu tudi za tiste ovire, ki so preusmerile naše načrte in nas krstile za življenje in za ljubezen na tak način, ki ga sami ne bi mogli nikoli načrtovati in izpolniti. Ne živimo le od lastnih dosežkov, včasih se lahko edino s prisilo naučimo tega, kar je za nas najboljše.

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. maj 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 910