OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
16. nedelja med letom, 22.7.2018

Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte 

16_med_letom.jpeg

V današnjem evangeliju beremo: »Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim jem rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!' Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.«

Napovedana tema je zelo pomembna in aktualna. Spregovoril bom o počasnosti. Ritem življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. »Hiti počasi – festina lente!«, so rekli Rimljani. Danes izbrisan pridevnik počasi in se pokoravamo le še glagolu: pohiti, teci, podvizaj se. Tekanje je pogosto postala mrzličnost in neke vrste bolezen. Pravijo: »Kdor se ustavi, je izgubljen!« Toda izgubljen je tudi tisti, ki se nikoli ne ustavi. Izgublja se za besedami, podobami, informacijami, čustvi, ki se vrtoglavo vrtijo in se hitro iztrošijo, ne da bi imel človek priložnost, da bi se jim v miru približal in jim dal prostor območja svojega spoznavanja in občutja. Dogaja se sledeče: namesto da bi človek stvari integriral v sebi, se on sam predaja stvarem. Postanemo kakor kolesje stroja, ki se nikoli ne ustavi.

Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. Včasih celo izgublja čas: vsi ga iščejo, on pa se ne da najti, ko je ves zatopljen v molitev. V današnjem evangeljskem odlomku vabi tudi  svoje učence, da z njim izgubljajo čas. »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« Pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo!

Če ima počasnost evangeljske konotacije, je pomembno ovrednotiti vse tiste priložnosti za postanek in oddih, ki so posejane v zaporedje dni. Nedelja in prazniki, če jih dobro uporabimo, nam dajejo priložnost, da prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo bolj harmoničen ritem s stvarmi, ljudmi, predvsem pa s seboj in Bogom.

Ena od priložnosti za počitek so prav poletne počitnice, ki so v teku. Te so za večino ljudi edina priložnost, da si malce odpočijejo, da se sproščeno pogovorijo z zakoncem, se igrajo z otroci, preberejo kakšno dobro knjigo ali pa molče opazujejo naravo, skratka, da se sprostijo. Če bi iz počitnic naredili še večje hitenje, bi jih uničili. K naročilu: »Posvečuj Gospodov dan« bi bilo treba dodati: »Posvečuj počitnice!«  Med drugim se beseda feria, od koder izhaja počitnice, uporablja danes v bogoslužju in pomeni »dan, posvečen bogoslužju«. Da ne govorimo o angleški besedi holiday, ki dobesedno pomeni »sveti dnevi«.

Ob teh priložnostih, ko se ustavimo, je potrebno pozabiti na našo pomembnost in na to, da moramo narediti pomembne stvari. Zapravljati čas je včasih najboljši način, da ga najdemo. Resnično izgubljen čas je tisti, ki ga porabim izven sebe, sredi vznemirjenja, ko si nikoli ne zastavim bistvenih vprašanj: »Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?«, ko človek nikoli ne pomisli na Boga in da jaz, prav jaz, obstajam pred tem Bogom.

Jezusove počitnice skupaj z apostoli niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo« Ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.

To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek,ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, ne moremo prepustiti samemu sebi ali pa ga poslati v bolnišnico, da bi mi nemoteno uživali počitnice.

Dovolite svojemu srcu, da »poje… ali pa joče«, kakor pač čuti!  

Zadnja sprememba ( nedelja, 22. julij 2018 )
 
15. nedelja med letom, 15.7.2018

Poslal jih je po dva in dva

15_med_letom.jpeg

Evangelij današnje nedelje se začenja takole: »Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel  pošiljati po dva in dva.« Že v teh besedah je pomembna novica: »Začel jih je pošiljati.« To je začetek poslanstva apostolov. Doslej je bil le on – Jezus sam, ki je oznanjal Božje kraljestvo Učenci so hodili za njim, ga poslušali, se učili, to je bilo neke vrste uvajanje. Zdaj pa so poslani. Če je bil doslej najpogostejši glagol, ki ga je uporabljal v odnosu do učencev: »Pridite«,  je odslej »Pojdite!« Od poklicanosti preide k poslanstvu. To je preludij kasnejšemu slovesnemu poslanstvu apostolov v trenutku, ko bo zapuščal ta svet in jim bo rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15).

Komu jem namenjeno Jezusovo povabilo »Pojdite!«? Običajno mislimo: apostolom n danes njihovim namestnikom: papežu, škofom, duhovnikom. Stvar se tiče njih, mislijo mnogi, ne pa nas ubogih laikov. Toda prav to je usodna napaka. Gotovo še kako drži, da Kristus v prvi vrsti pošilja apostole, ki jim zaupa nalogo uradnih in pooblaščenih prič. Toda ne le njih. Oni morajo biti voditelji, animatorji drugih v skupnem poslanstvu. Če bi razmišljali drugače, bi to pomenilo, da bi se lahko podali v vojno brez vojakov, samo generali in drugi častniki: ali pa je mogoče osnovati nogometno ekipo samo s trenerjem in sodnikom?

Po tem poslanju je Jezus »določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1). Teh dvainsedemdeset učencev so bili verjetno vsi tisti, ki jih je do tistega trenutka zbral ali pa vsaj vsi tisti, ki so bili resno pripravljeni sodelovati z njim. Jezus torej pošilja vse svoje učence. Potrebuje vse. Ali bolje, vsem izkaže čast, da postanejo njegovi poslanci, njegovi »predhodniki«, torej tisti, ki gredo pred njim in mu pripravljajo pot v krajih kamor je namenjen.

Zdi se mi, da slišim odziv ljudi, ki so zaznali besede, da morajo postati Jezusovi oznanjevalci in pričevalci: »Toda kako, ali ni dovolj, da si vzamemo čas za poslušanje in gremo občasno v cerkev, zdaj pa se pričakuje od nas, da postanemo oznanjevalci? Ali vi duhovniki sploh veste, kaj pomeni imeti družino, hoditi v službo in se vsak dan boriti za preživetje …?« Toda postati oznanjevalci ni še ena dolžnost več v življenju; to je veselje, je moč, ki nam pomaga pozabiti vse težave in nam jih pomaga bolje prenašati. Ne pozabimo, da je Jezus obljubil stokratno povračilo že tu doli vsem tistim, ki se mu popolnoma dajo na razpolago v prid Božjega kraljestva.

Nek laik, družinski oče iz Združenih držav Amerike, poleg svojega poklicnega dela opravlja tudi intenzivno evangelizacijo. Ta človek je poln humorja in evangelizira s salvami smeha, kakor to znajo samo Američani. Ko gre na nek nov kraj, začne z zelo resno besedo: »Dva tisoč petsto škofov, zbranih v Vatikanu, me je prosilo, da pridem in vam oznanjam evangelij.« Ljudje seveda postanejo radovedni. On nato razloži, da je z omembo dva tisoč petsto škofov mislil na tiste, ki so se udeležili drugega vatikanskega cerkvenega zbora in so napisali dekret o apostolatu laikov (Apostolicam actuositatem>), v katerem spodbujajo slehernega kristjana laika, da sodeluje pri poslanstvu evangelizacije Cerkve. Še kako je imel prav, ko je rekel: »me je prosilo«. Te besede niso bile rečene v prazno, vsem in nikomur, osebno so naslovljene na vsakega katoliškega laika.

Ta Američan je imel hude težave v odnosu do enega od svojih otrok. Šest let sta z ženo molila zanj in ga imela iskreno rada, po možnosti bolj kot druge. Končno je eno leto za praznik oče od svojih otrok prejel v dar novo Sveto pismo. Ko ga je odprl, je našel na prvi strani stavek tistega, takrat že triindvajset letnega sina, ki se je glasil: »Oče, hvala, kajti s svojo ljubeznijo si tudi meni odkril Božje kraljestvo!« 

Zadnja sprememba ( nedelja, 15. julij 2018 )
 
14. nedelja med letom, 8.7.2018

Vzajemnost

14_med_letom.jpeg

To nedeljo je videti, kot da so Jezusu pošle moči, da bi delal čudeže. Prišel je v Nazaret, svoj domači kraj, in evangelij (Marko 6,1-6) pravi, da »ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.«

Zakaj ni mogel?

Zagonetno vprašanje, saj je večina ljudi prepričana, da je temelj za čudeže moč, da so to dejanja neke (vse)mogočne osebe. Jezus, Bogočlovek, je gotovo bil vsemogočen, enako kot je vsemogočen Bog. V čem je bila torej ovira?

Poglejmo na čudeže še z druge strani. Skušajmo si predstavljati Jezusa kot Boga v človeški podobi, ne pa kot nekakšnega neodvisnega posameznika, ki je bil sposoben delati čudovite stvari vseh vrst. Če gledamo tako, pa se ost vprašanja nameri drugam in vprašati se bomo morali, kaj Bog pravzaprav je.

Mnogo je odgovorov na to vprašanje. Odgovor, s katerim se strinja večina, je preprost. Bog je ljubezen. Bog je vzljubil človeka tisti trenutek, ko ga je ustvaril. Dobro, boste rekli, če ljubi slepe in hrome in brezdomce, zakaj ni mogel uporabiti svoje Božje ljubezni tudi v Nazaretu? Kako to, da so mu pošle moči?

Pa smo prišli do bistva vprašanja. Premislite, kakšen je pristen ljubezenski odnos. Ali ni vedno dvosmeren? Vem, da nam ljudje, za katere skrbimo, naše ljubezni pogosto ne vračajo, toda to ni idealni vzorec. Če hočem, da je ljubezenski odnos pravi, resničen, moram biti ljubljen in moram ljubezen tudi vračati. Vzajemnost, medsebojnost je v ljubezni znak pristnosti.

Božja stvarnost, resničnost obstaja torej v vzajemni, medsebojni ljubezni. Kasneje se bomo lahko pogovarjali o ljubezenski dinamiki, ki obstaja znotraj Svete Trojice. Ta trenutek pa zadošča, da spoznamo, kako skozi vso staro in novo zavezo Boga žeja po vzajemnem odnosu s človeškimi bitji. »Jaz bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo.« Kaj še hočemo več?!

Zdaj nam bo jasno, zakaj Jezus ni mogel delati čudežev. Ljudje v njegovem domačem kraju ga niso hoteli sprejeti. O njem so si že ustvarili podobo, uvrstili so ga med – tesarje. To je vendar sin tistega Jožefa in Marije, fant, ki je nekdaj živel v tisti hiši tam doli v vasi. Kaj pa misli, da je, če danes oznanja te novotarije? Namesto da bi prisluhnili temu, kar je govoril, mu niso pustili do besede, češ: »Zdaj bo pa kar nekaj nakladal, kdo ga bo pa poslušal. Saj vendar vemo, čigav je!«

Vnaprej so si zamašili ušesa pred njegovim oznanilom.

Jezus pa ni bil cirkusant ali coprnik. Nikdar ni delal čudežev za lastno reklamo, ali da bi se postavljal pred ljudmi. Ravno nasprotno, ves čas se je trudil, da ne bi zbujal pozornosti.

Zato je tudi tolikokrat dejal ljudem, ki jih je ozdravil: »Tvoja vera te je ozdravila.« Jezusovi čudeži so poganjali iz žive, ljubeče povezanosti z njim in v to povezanost nas neprestano vabi. Vera je v tem, da sprejmemo to povezanost, saj nas brez tega odnosa Božja ljubeča moč ne more doseči.

Premislimo. Ali jaz in vi kdaj prisluhnemo Jezusovi ljubezenski ponudbi, potem pa zakrknemo in zapremo svoja srca pred njo? Morda smo res pregrobi in nedostopni, a bi se lahko malo omehčali, mar ne?

Zadnja sprememba ( sobota, 07. julij 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 863