OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3. POSTNA NEDELJA (Lk 13, 1-9)

"Človek, spreobrni se k živemu, navzočemu in ves čas aktivnemu Bogu Odrešeniku!" 

Berilo iz Stare zaveze danes govori o eni najbolj impresivnih prispodob, ki je postala bistvo judovske in krščanske vere. Kar je sprva videti kot idilična pastirska prispodoba, postane goreče razodetje ves čas aktivnega Boga.

veliki20petek20-20krizani20-20s.jpg

 Jahve se predstavi s "Tukaj sem", kot Bog očetov in mater ljudstva, kot tisti, ki svojega ljudstva ne zapusti v bedi in ga želi popeljati v obljubljeno deželo. 

Bog vidi in sliši in ukrepa! Bistvo Boga je, da je tu za nas v naše odrešenje in pomoč. Njegovo ime izraža: zanesljivost ("Tukaj sem") kakor tudi nedostopnost in neomejenost (ne vemo, na kakšen način je tu in bo bil tu!) in ekskluzivnost ("Tukaj sem in nihče drug"). Moč tega imena lahko izkusimo tako v preteklosti, kot v sedanjosti in prihodnosti (torej ves čas) Njegovega delovanja.

 "Človek, spreobrni se k živemu, navzočemu in ves čas aktivnemu Bogu Odrešeniku!" – povabilo in hkrati opozorilo svetopisemskih odlomkov te nedelje. Spreobrniti se – je povezano z obrniti se. Obrniti se pomeni spremeniti perspektivo. To pomeni priznati si, da smo vsi na nek način sužnji, ki potrebujemo odrešujočo Božjo pomoč, ki nas ves čas spremlja v puščavi, da bi lahko prišli v obljubljeno deželo. Pomeni pa tudi, da ne moremo več ostati neprizadeti opazovalci, temveč da si dovolimo spremeniti se v nekoga, ki se posveti trpljenju in usodi drugih, da lahko tudi oni dobijo možnost preživetja in izpolnjenega življenja.

201002191723.jpg

Biti z drugimi in za druge na njihovi življenjski poti: po sledeh Boga, ki se izkaže kot sočutni, sočustvujoč in aktivni Bog; kot Mojzes, ki je pripravljen pustiti za seboj vse kar pozna in se podati na pot preko nepoznane dežele, kjer so nepoznane nevarnosti, z bremenom odgovornosti za njemu zaupano ljudstvo; po vzoru Jezusa, ki se kot vinogradnik ne neha truditi niti za nerodovitno smokvo.

Sporočilo današnje nedelje je dvotirno – na eni strani tolažba, na drugi opozorilo. Oba vidika nas želita voditi na pot svetosti. Svetost – življenja vredno, osvobojeno življenje za vse ljudi, je mogoče le, če spremenimo naš pogled na svet in sprejmemo našo odgovornost do nas samih in do drugih, ki vsi skupaj živimo v nekakšni obliki suženjstva in hrepenimo po obljubljeni deželi.

Zadnja sprememba ( sobota, 27. februar 2016 )
 
2. POSTNA NEDELJA (Lk 9, 28-36)
903_jezusovo_spremenjenje_na_gori_c.jpg

 Prvobitno človeško témo, o kateri smo slišali v današnjih berilih, bi lahko naslovili "Nebesa in zemlja". Vsak človek se počuti razpetega med nebesi in zemljo. Vsi poznamo hrepenenje po sreči, smislu in izpolnitvi, hkrati pa tudi vedno znova ugotavljamo, da občutimo zemeljsko pomanjkanje, stisko, neuspehe, zmote, bolezen in smrt in ne nazadnje tudi grešnost ter stanje odtujenosti od Boga.

Povezanost med nebesi in zemljo – od samega začetka prvobitno človeško hrepenenje.

Navkljub vsem doživetim razočaranjem, Abraham še vedno verjame v možnost te povezanosti. V tem upanju razširi Bog njegovo obzorje (zvezdnato nebo) in mu obljubi prihodnost (potomstvo) ter domovino (deželo). Bog da, v potrditev svoje obljube, znamenje za Abrahamovo zaupanje.

Povezava med nebesi in zemljo, je najbolj nazorno izražena v prispodobi križa. Križ je naš most med nebesi in zemljo. Brez križa ni prave krščanske vere. Če ne sprejmemo križa kot križa in kot znamenja odrešenja pomeni, da smo ostali ujeti v posvetnem.

mont-saint-michel20untitled-76.jpg

 Vera v nebeško domovino, kot je opisana v drugem berilu, ne pomeni bega iz resničnosti v navidezni svet, temveč je ravno zaradi sprejemanja te resničnosti vse do zadnje in najbridkejše posledice varnost v negotovosti našega zemeljskega bivanja. Povezanost med nebesi in zemljo – trenutek, v katerem se zabriše razlika med nebesi in zemljo. 

V Jezusovi preobrazbi doživijo učenci že nekaj Njegove Božje veličastnosti. Hkrati pa doživijo, da na zemlji preobrazba nikoli ne more obstajati dlje časa.

Kakor oni, tudi mi želimo obdržati lepo in posebno in se zadržati ob impresivnih in prijetnih dogodkih. Zato si raje zatiskamo oči pred vsakodnevnimi težavami. Vendar, k slavni strani vstajenja, neizogibno spada tudi temno dogajanje pasijona.

Postni čas nam ponuja možnost, da ponovno močneje usmerimo našo pozornost na odnos med nami in Bogom. Ker se nam Bog v Jezusu približa po krajši poti, so nebesa resničnost, ki svetijo že v naše zemeljsko življenje in lahko preobrazijo našo stisko in brezupnost. 

Naša vera v Križanega in Vstalega nam kaže pot, ki nas – ne brez trpljenja, vendar preko trpljenja – vodi k naši popolnosti pri Bogu.

Zadnja sprememba ( nedelja, 21. februar 2016 )
 
1. POSTNA NEDELJA (Lk 4, 1-13)

Jezusov 40-dnevni post pred začetkom javnega delovanja nam je zgled pravega notranjega odnosa do gmotnih dobrin, do oblosti in zaupanja, verovanja Bogu. Trojna skušnjava nas opominja na tri področja naše človeške ranljivosti, grešnosti.

Kruh navadno razumemo kot simbol vsega potrebnega za vsakdanje preživetje. Imeti dovolj kruha pomeni, da smo preskrbljeni z vsem. Zelo hitro pa se nam prikrade misel, želja, da to, kar imamo ni dovolj, da potrebujemo več, da smo do tega celo upravičeni.

dscn3505_1600x1200.jpeg

V današnjem svetu človek hlasta za gmotnimi dobrinami, imeti hoče tisto, kar potrebuje, in tudi tisto, česar ne. Tako zelo si želimo imeti vse, da se ne znamo veselili in zahvaljevati za darove, ki so resnično potrebni za vsakdanje življenje.

Ustvarjalci javnega mnenja nas prepričujejo, do je za naše človeško dostojanstvo in srečo potrebno imeti čim več, da bomo v gmotnih dobrinah dosegli popolnost. 

Duhovno razrvanost in številna človeka nevredna dejanja, ki smo jim priče širom po svetu, nam kažejo drugačno resničnost. Jezus ne spremeni kamna v kruh, ampak pokaže, da je za človeka pomembna tudi duhovno hrana.

Kraljestva sveta lahko razumemo kot gospodovanje nad pokrajinami, lahko pa v tem vidimo tudi oblast nad ljudmi, nad sočlovekom. Obojemu smo priče v celotni zgodovini človeštva.

Domišljavost, da smo lastniki zemlje, človeka zaslepi, da pozabi na svojo odgovornost do stvarstva. Nerazumno izkoriščanje naravnih bogastev, izzivanje naravnih zakonitost nas je pripeljalo do stanja, v katerem smo danes.

Jasno se lahko zavedamo, da varstvo narave ni le preračunavanje koristnejše izrabe naravnih virov, ampak gre za naš odnos do vsega, kar nas obdaja, V ta odnos so vključeni tudi naši medsebojni odnosi.

Gospodovati nad drugimi, odločati o življenju sočloveka je skušnjava, ki se ji je težko upreti. Veliko raje in prepričliveje govorimo o odločitvah in delih naših bližnjih kot o svojih. 

Vreči se s templja je predrzno izzivanje Boga, opozarja pa nas tudi na človekov napuh, da sme narediti vse, kar si zaželi.

Vera v Boga nam ne zagotavlja, da nam bodo odvzete vse težave, preizkušnje, stiske, bolečine, pomaga pa nam, da jih lažje sprejmemo in poskušamo razumeti.

Vera v Boga nam ne dovoljuje ošabnosti, do bi vse okrog nas spreminjali po lastnih trenutnih željah in potrebah, pomaga pa nam, da jasneje ločimo med tistim, kar potrebuje spremembe in kar smemo spremeniti, in med tistim, kar moramo sprejeti kot danost.

Človekovo poseganje v naravne in moralne zakone brez zavesti odgovornosti je bližnjica do uničenja družbe in okolja, v katerem živimo. Jezus ostane na vrhu templja in nas spodbuja, da pri odkrivanju in raziskovanju ne pozabimo na Božji načrt, večne zakonitosti, ki so zagotovilo obstoja.

Postni čas naj bo čas duhovnega napredka, duhovnega veselja, da nam Bog daje priložnost za plemenitenje osebnega in družbenega življenja. Tako bomo deležni Božjega blagoslova v osebnem in družbenem življenju. 

Zadnja sprememba ( sobota, 13. februar 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 721