OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Evharistija kot sprava

Evharistija kot sprava

Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha.  Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. 
Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je …  (iz današnjega evangelija, Jn 2,1-11)

16_1_2016_1.jpg
Malokdo je razumel evharistijo tako dobro kot sv. Avguštin. Dragocene so njegove pridige o evharistiji, posebej tiste, ki jih je govoril odraslim novokrščencem, ki so prvič prejemali evharistijo. V eni od teh pridig jim govori, da so jim pri evharistiji odpuščeni grehi:
»Nato (pri evharistiji) molimo Gospodovo molitev … Zakaj jo molimo, preden prejmemo Kristusovo telo in kri? Zato, ker smo zaradi svoje človeške krhkosti morda imeli v mislih kaj neprimernega ali so naše oči gledale kaj nespodobnega ali naša ušesa poslušala kaj spotakljivega. Če smo se morda ukvarjali s takimi rečmi zaradi skušnjave in šibkosti človeške narave, jih Gospodova molitev izmije tisti hip, ko izgovorimo »in odpusti nam naše dolge«, tako da lahko varno pristopimo k zakramentu.«
Po Avguštinovem mnenju so nam takrat, kadar pri evharistiji kot skupnost stojimo v krogu okoli oltarja in iskreno molimo Gospodovo molitev, odpuščeni vsi grehi. Evharistija je odločilni zakrament sprave. To je pradavna voda očiščevanja, ki se je zdaj spremenila v novo vino sprave, ki nas očiščuje, da lahko vstopimo v hišo in praznujemo. Kako to?
 
V drugem poglavju Janezovega evangelija najdemo čudež v Kani, kjer je Jezus spremenil vodo v vino. Vse prepogosto v tem vidimo le gesto gostoljubja: gostiteljem je zmanjkalo vina, Jezusu so se zasmilili in zato je šest vrčev vode spremenil v vino, da bi jim pomagal iz zadrege. Taka razlaga pa zgreši bistveno. Svetopisemski učenjaki, med njimi Raymond Brown, nas opozarjajo, da se v prvih poglavjih Janezovega evangelija stalno pojavlja téma nadomeščanja starega z nečim novim. S čim?
16_1_2016_2.jpg
Ključ za razumevanje pravega smisla tega čudeža so ravno vrči z vodo, ki se je spremenila v vino. Voda, ki jo je Jezus spremenil v vino, je bila voda za obredno umivanje ob prihodu v hišo. Pri durih vsake judovske hiše je stalo nekaj vrčev, običajno šest, ki so bili vedno polni vode. Kdor je vstopil, se je moral ustaviti in si umiti roke in noge, ker so bile običajno prašne in ker je bila taka pač obredna zahteva. Kdor se je tako umil, je postal »čist« in se je lahko pridružil domačim in skupaj z njimi sedel k mizi. Jezus pa je v Kani ravno to vodo, ki je bila pripravljena za umivanje, spremenil v vino. Prastari obred očiščevanja je nadomestil z nečim novim – z evharistijo.
Evharistija je torej hkrati zakrament, ki slavi združenje, skupnost in zakrament, ki nas očiščuje zanjo. Pri evharistiji so nam odpuščeni grehi, saj dotakniti se Kristusa pomeni biti ozdravljen, celo od greha. In v evharistiji se človek fizično, snovno dotakne Kristusa. Če je v resnici tako, če so nam pri evharistiji odpuščeni grehi, kaj pa je potem z zakramentom spovedi? Ali je osebna spoved sploh še potrebna?
To, da so nam pri evharistiji odpuščeni vsi naši grehi, nikakor ne zmanjšuje potrebe po osebni spovedi. Ravno nasprotno. Dotakniti se Kristusovega telesa, to je najmočnejši protistrup za razumarsko samozadostnost, ki nas skuša zvabiti stran od osebne spovedi. To bomo laže razumeli s pomočjo svetopisemske zgodbe o ženi, ki se je dotaknila roba Kristusove obleke (Mt 9,20sl). Njeno srečanje z Jezusom nam razkrije, da sta v ozdravljenju dva momenta: najprej dotik in nato oseben pogovor iz oči v oči. Izpoved duhovniku in odpuščanje grehov s tem, da se preprosto dotaknemo Kristusovega telesa v evharistiji sta povezana na enak način, kot je osebni pogovor žene z Jezusom povezan s tem, da se je na začetku dotaknila njegovega oblačila. Osebni pogovor iz oči v oči napravi ozdravljenje polnejše, bolj zrelo, prinese več miru. Osebna spoved je za zakrament sprave to, kar je osebno opravičilo za spravo z ljudmi v našem vsakodnevnem življenju. Dejanja govorijo in besede govorijo, drug drugemu se lahko opravičimo preprosto tako, da govori naša prisotnost. Vendar ostane nekaj nedokončano, dokler ne izrečemo osebnega opravičila. Zreli ljudje se opravičijo z besedami in z dejanji. Še več, literatura o zasvojenosti poudarja, da človek ne more dokončno ozdraveti od svoje preteklosti, dokler si do kraja odkrito in z vso poštenostjo ne prizna grehov, ki jih je storil, in jih pove iz oči v oči drugemu človeku. Osebna, zakramentalna spoved je nepogrešljiva v procesu popolne sprave.
Vendar pa, kadar stojimo pri evharistiji okrog oltarja in molimo Gospodovo molitev, so nam grehi že odpuščeni, tako nas učita Sveto pismo in sv. Avguštin.

Zadnja sprememba ( sobota, 16. januar 2016 )
 
Jezusov krst

Milost in ustvarjalnost

jezusov_krst.jpg
… in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« 
 (iz današnjega evangelija, Lk 3,15-16.21-22)

V romanu pisatelja Michaela Ondaatja, nastopa tudi moški po imenu Ananda. Njegova žena je bila kruto umorjena v državljanski vojni v Šri Lanki in Ananda se v tem strašnem položaju skuša rešiti pred samomorom ali norostjo. Kam se zateče? Umetnost, ustvarjalnost, nekaj mora ustvariti. Malo pred koncem zgodbe avtor opisuje, kako se je Ananda lotil obnove razbitega Budovega kipa. Ananda napravi kipu nove oči, vendar namenoma naredi človeške oči, ne pa oči, ki so običajne za kipe božanstev. »Gledal je oči, ki jih je prej imel ta bog. Pri tem je čutil to: kot rokodelec ne proslavlja veličine vere. Toda zavedal se je, če ne bo še naprej rokodelec, bo postal demon. Vojna okrog njega je bila polna demonov, pošasti maščevanja.«
Tudi mi imamo le dve možnosti: ali ustvarjamo ali pa se prepustimo nekakšni surovosti. Postanemo ali umetniki, rokodelci ali demoni. Videti je, da nimamo druge izbire. Ali je res tako?
Mislim, da se dobra teologija milosti ujema s tem. Zakaj? Ker ne moremo postati dobri ljudje zgolj tako, da si to želimo, da to hočemo. Ne moremo se preprosto odločiti in naenkrat postati ljubeči in srečni, ravno tako se ne moremo kar odločiti in spet biti jezni, zagrenjeni ali ljubosumni. Naša volja sama zase ne zadostuje za take spremembe. Za kaj takega mora brizgniti v mozeg naše duše nekaj, kar ni jeza, zagrenjenost ali ljubosumje. Temu rečemo milost. Milost, ne pa moč volje, nam da tisto skrajno moč, da lahko živimo življenje ljubezni. Ustvarjalnost je lahko življenjski izvir te milosti s tem, kar zaplodi v umetniku samem, in tudi z umetniškim izdelkom.
Ali je res tako? Ali so umetniki in ustvarjalni ljudje manj nasilni kot drugi? Ali vidimo, da deluje v njih posebna milost? V splošnem lahko pritrdimo. Umetniki imajo lahko različne druge napake, redko pa povzročajo vojne. Zakaj? Zato ker nasilje izropa estetski red, ki ga umetniki tako zelo cenijo, in, kar je še pomembnejše, ker lepota katerekoli vrste pomaga omehčati duha, ne nazadnje tudi v človeku, ki jo je ustvaril. 
Preprosto povedano, kadar smo ustvarjalni, občutimo delček tistega, kar je Bog čutil ob stvarjenju sveta in ob Jezusovem krstu. Ko je gledal na zemljo, ki se je izvila iz kaosa, in Jezusovo glavo, ki se je dvignila iz vode, je samo od sebe prišlo iz njegovih ust: »To je dobro, zelo dobro!« »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Ustvarjalnost nam prinaša enak občutek. Ko doživimo lastno ustvarjalnost, se lahko zbudi v nas strmenje občudovanja, zavest spoštljive pohvalnosti, božanska zadovoljnost.
V tem se skriva tudi velika nevarnost. Počutiti se kot Bog je največje mamilo, kar jih je; to so z žalostjo spoznali mnogi umetniki, igralci, športniki. Ko doživimo ustvarjalnost, se kaj lahko poistovetimo s to energijo, da se sami počutimo kot Bog ali da sta umetnost in ustvarjalnost božanski in končni cilj sami v sebi. Večji ko je dosežek, teže ohranimo primeren odmik, da ne poistovetimo sebe ali dosežka z Bogom. Ustvarjalnost prinaša s seboj strašno nevarnost. Toda ne glede na to tveganje mora biti vsakdo izmed nas ustvarjalen, če noče postati zagrenjen in v neko smer nasilen, kot nas svari Ondaatje. 
Ustvarjalnost moramo seveda pravilno razumeti. Vse prepogosto se bojimo te besede, češ da mi pač ne zmoremo biti ustvarjalni. Zakaj? Ker v naših glavah tiči predstava, da pomeni ustvarjalnost samo izredne dosežke in priznanje javnosti zanje. Kdo se nam zdi ustvarjalen? Samo tisti, ki so svoje pesmi izdali na CD-jih, katerih poezija je izšla pri velikih založbah, katerih igre so uprizorili na Broadwayu in o katerih so na razpravljali na televiziji.
V resnici 99% ustvarjalnosti nima s tem nič opraviti. Ustvarjalnost nima nič skupnega z javnim priznanjem in z izrednimi dosežki. Ustvarjalnost pomeni predvsem izražanje samega sebe, pomeni vzgojiti nekaj, da zaživi, in pomeni zadovoljnost, ki jo to prinese. Ustvarjalnost je lahko čisto preprosta (in čudovita) kot npr. vrtnarjenje, gojenje cvetlic, šivanje, vzreja otrok, peka kruha, zbiranje znamk, pisanje dnevnika, pisanje pesmi na skrivnem, biti učitelj ali trener, skrivoma gojiti ples v svoji sobi, popravljati stare avtomobile ali postaviti nastrešek nad vhodnimi vrati. Javno priznanje sploh ni potrebno in tudi javna objava ne. Važno je le, da tako delo opravljate z ljubeznijo. Ameriški pesnik William Stafford pravi, da bi morali vsako jutro napisati eno pesem. Kako neki, mu je nekdo nasprotoval, saj se vendar ne počutimo ustvarjalni prav vsako jutro! Njegovo odgovor: »Ne bodite tako zahtevni! Znižajte svoje standarde!«
»Objavi ali pogini! (Publish or perish!)« Bog ni nikoli izjavil kaj takega. To trdi akademski svet. Božja pravila za ustvarjalnost so drugačna. Jezus jih je izrazil v priliki o talentih: »Bodi ustvarjalen, bodi neke vrste rokodelec, da ne postaneš demon!«

Zadnja sprememba ( sobota, 09. januar 2016 )
 
Sprejmimo v goste Boga
Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. 
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. 
 V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. 
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci,
vsem, ki verujejo v njeno ime.
(iz današnjega evangelija Jn 1,1-18)

Začetek Janezovega evangelija, ki ga beremo na današnjo nedeljo, se ne ukvarja kaj dosti z Jezusovim rojstvom. Evangelist govori raje o tem, da prihaja na svet učlovečena Božja Beseda. Če gledamo na Jezusovo rojstvo s te strani, da prihaja Bog obiskat svoje ljudstvo, potem se nam takoj postavi vprašanje: Kako ga bomo sprejeli? Človeška tragedija je po evangelistu Janezu v tem, da je Božja Beseda prišla v svojo lastnino, toda njeni je niso sprejeli (Jn 1,11). To je tudi tragedija mnogih ljudi današnjega časa, ki praznujejo »veseli« božič, pri tem pa prezrejo tisto edino, kar je zares pomembno: ali bomo v teh dneh sprejeli Jezusa kot svojega Božjega gosta ali ne.

2_nedelja_po_bozicu.jpg
Zgodba govori o ženi, ki je bila že v letih in je živela sama. Vsako leto jo je še posebej pred božičem močno bolelo, ker je nihče ni obiskal. Neko leto pa se je odločila in začela moliti k Jezuščku in njegovi materi, naj jo obiščeta. V sanjah se ji je Jezus prikazal in ji povedal, da je njena molitev uslišana in da jo bo Sveta družina obiskala na sam božični dan. Kako je bila srečna in razburjena hkrati! Vrgla se je na delo, začela je čistiti in loščiti svojo hišico znotraj in zunaj, do zadnjega kotička. Za svoje Božje obiskovalce je pripravila najboljšo jed in spekla najboljšo potico. Kdo ve, morda se bodo celo odločili, da ostanejo pri njej, če jim bo dovolj všeč.
Prišel je božični dan in hišica je vsa sijala znotraj in zunaj. Žena je sedla k vratom in brala knjigo, vmes pa pogledovala po ulici gor in dol. Nikakor ni hotela, da bi morali gostje dvakrat pozvoniti, preden bi jim lahko odprla vrata. Bil je hladen in deževen dan. Okoli poldneva je zagledala par, ki je prihajal po ulici. Mož je bil zanemarjen in neobrit, skromno oblečena žena pa je k svojim prsim privijala dojenčka, ki je jokal. »Zakaj se ti ljudje ne lotijo kakšnega pametnega dela, namesto da pohajajo,« je starka zagodrnjala pri sebi. Nato jima je zaklicala: »Kar obrnita se in izginita. Pridita kak drug dan, če hočeta, danes pričakujem važen obisk.« Ustavila sta se, se obrnila in odšla. Starka pa je čakala naprej.
Čakala je do noči, vendar ni bilo nikogar več. Zadremala je na stolu in v sanjah zagledala Jezuščka. »Jezušček,« je zaklicala, »zakaj si me tako razočaral? Rekel si, da boste prišli vsi trije in čakala sem vas ves dan.« »Saj smo prišli,« je odvrnil Jezus, »z očkom in mamo, v dežju, pa si nas zavrnila.«

Apostol Janez nas spodbuja, naj z veseljem sprejmemo tega Božjega obiskovalca, saj prinaša s seboj tri darove, ki jih močno potrebujemo za življenje. Ti darovi so resnica, milost in moč. »Tistim pa, ki so jo (Besedo) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci …  Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu.« (Jn 1,12.17)
Njegova resnica nas razsvetljuje, da jasno spoznavamo, kaj je prav in kaj narobe. Njegova milost – to pomeni, da je tistim, ki ničesar ne zaslužijo, vse zastonj na razpolago. Z njegovo močjo lahko resnično postanemo Božji otroci. Ni namreč dovolj, da poznamo pravo pot, potrebujemo tudi moč, da lahko po tej poti hodimo. Ni dovolj, da so nam odpuščeni naši grehi, potrebujemo tudi moč, da ne bomo delali novih. Če Jezusa sprejmemo kot Božjega gosta, nam bo podaril resnico, milost in moč, da postanemo Božji otroci.

Zato danes molimo, naj nam Bog nakloni modrost, da se bomo lahko izognili največji človeški tragediji, ki je v tem, da bi odklonili Jezusa. Sprejmimo novorojenega Jezusa kot kralja in vladarja svojega življenja, saj vemo, da z njim lahko vse pridobimo in ničesar ne izgubimo.
Zadnja sprememba ( sobota, 02. januar 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 714