OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
1. advetna nedelja – 29. 11.2015

1. advetna N. – N. karitas – 29. 11.2015

Jer 33,14-16; 1 Tes 3,12-4,2; Lk 21,25-28.34-36

 

 Z današnjo nedeljo začenjamo novo cerkveno leto. Gre za nov čas, ki nam ga daje Gospod. Ne smemo ga zapraviti. Nikoli se ne bo več ponovil. Začnimo letošnji advent živeti zavestno, budno in rodovitno. Pričakujmo in hrepenimo po Kristusovem prihodu. Čas naj bo veder in resen. Nudi nam priložnost, da uredimo in izboljšamo svoje odnose do Boga in z ljudmi. To je čas, ko se moramo duhovno približati vrhu gore, h kateri vrejo vsi narodi.

karitas.jpg

Novi advent je čas novega in ponovnega Kristusovega prihoda v srca ljudi, ki ga še ne poznajo ali so ga zavrgli. Prihaja nova doba, in v to dobo želi priti tudi Kristus s svojim kraljestvom. Želi se zopet učlovečiti, roditi, živeti i odreševati.

13. marca letos je papež Frančišek med spokornim bogoslužjem v baziliki sv. Petra v Rimu vse presenetil z napovedjo izrednega jubilejnega svetega leta usmiljenja, da bi  Cerkev jasneje pokazala svoje poslanstvo, da je priča usmiljenja. Papež Frančišek se je s sklicem svetega leta usmiljenja navezal na svojega predhodnika svetega papeža Janeza Pavla II., ki je že svojo drugo okrožnico posvetil božjemu usmiljenju (Bogat v usmiljenju – Dives in misericordia, 1980), kjer je povzel razmišljanje sv. Favstine Kowalske, ki je bila glasnica božjega usmiljenja. Središčna misel okrožnice je božja usmiljena ljubezen, ki je dokončni odgovor na grehe in zlo v svetu. Leta 2002 je papež Janez Pavel II. uvedel praznik božjega usmiljenja na nedeljo po veliki noči, papež Benedikt XVI. je leta 2008 v Rimu gostil prvi mednarodni kongres o božjem usmiljenju. 11. aprila 2015 je papež Frančišek v homiliji slovesno napovedal sveto leto usmiljenja, ki je potrebno zato, ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in božje bližine. Dejal je, »da je naša molitev še silovitejša in postaja krik po pomoči k Očetu, ki je bogat v usmiljenju, da bi podprl vero mnogih bratov in sester, ki so v trpljenju, medtem ko ga prosimo, naj spreobrne naša srca, da bi prešli od brezbrižnosti k sočutju.

advent-candle.jpg

Milostni čas bo trajal od praznika Brezmadežnega spočetja, 8. decembra 2015, do praznika Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016. Cilj tega leta je, da bi se nas dotaknil Jezus Kristus in nas spremenil s svojim usmiljenjem, da bi tudi mi postali pričevalci usmiljenja. Papež bo v Rimu decembra odprl svetoletna vrata bazilik,obenem pa vabi škofijske stolnice in druge pomembne romarske cerkve, da storijo enako.

Da bi pa prepoznali Gospoda, ki nevsiljivo vstopa v naše življenje, moramo biti čuječi: »Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in življenjskimi skrbmi …« (34) Bog vstopa v naše življenje in nam želi biti blizu ter nam želi pomagati v naših preizkušnjah, mi pa ga lahko spregledamo, ker se zanimamo za druge stvari. Zato nam Cerkev priporoča, da gremo »prihajajočemu Gospodu naproti z dobrimi deli« (mašna prošnja).

Da Kristus svojih ne zapusti, sem se naučil tudi tistega nedeljskega večera, ko sem obiskal moža v bolnišnici. Vse življenje je bil zvest Bogu in svojega srca ni obteževal z grešnostjo, zato ga Gospod ni zapustil v stiski, ampak mu je vlival mir in dajal upanje. Njegova žena je to tako izrazila: »Naš oče je bil celo življenje povezan z Bogom. Vedno je črpal moč iz vere.« To je veselo Kristusovo oznanilo, ki nam ga Cerkev namenja v začetku adventnega časa.

Prosimo Gospoda, da mu bomo šli naproti z molitvijo in dobrimi deli, se varovali razuzdanosti in nepotrebnih skrbi in bomo čuječi, da bomo zmogli v negotovostih, stiski in preizkušnji začutiti nadvse ljubečo Božjo bližino.  Amen.


Zadnja sprememba ( sobota, 28. november 2015 )
 
Moč božjega usmiljenja
plakat_pomanjan.jpg
Zadnja sprememba ( sreda, 25. november 2015 )
 
34. nedelja med letom

34. NN. Jezus Kristus - kralj vesoljstva in kralj src

2 Sam 5,1-3; Kol 1,12-20; Lk 23,35-43

Občasno slišimo za velika praznovanja, ki jih ob posebnih priložnostih na narodni ravni pripravijo v čast njihovemu vladarju. Danes vse krščansko ljudstvo praznuje svojega Gospoda in Kralja. 

zupnija-ribnica.jpeg 

Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«. Sveti Pavel pa je zapisal, da nas je Oče iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, v katerem imamo »odrešenje, odpuščanje grehov«. 

Današnji praznik je uvedel namreč papež Pij XI. leta 1925 kot odgovor na ateistične in totalitarne politične režime, ki so zanikali pravice Boga in Cerkve. Ozračje, v katerem je nastal praznik, je izpričano na primer z mehiško revolucijo, ko so številni kristjani šli v smrt in vse do konca vzklikali: »Viva Cristo rey«, živel, Kristus kralj! Današnje stanje zanikanja Boga in Cerkve v Sloveniji je nekoliko blažje, vendar polno sovraštva do krščanstva.

Vsebina in osrednje sporočilo praznika je zelo staro in lahko bi rekli, da se je rodilo s krščanstvom. Slovesna izpoved vere: »Jezus je Gospod«, s katero so številni mučenci prvih stoletji odhajali v mučeniško smrt in so z njo izražali svojo vdanost Kristusu, ki je nad vdanostjo cesarju. Takoj ko se je krščanska vera lahko svobodno izražala v umetnosti, sta bili dve najljubši predstavitvi Kristusa: podoba Dobrega Pastirja in podoba Pantokratorja, vladarja vesolja. Prav ta zadnja je pogosto prekrivala celotni gornji del abside in je objemala občestvo bolj s kretnjo zavetja kot vladanja. Ko so začeli upodabljati križ (v prvih časih so križ slikali brez Kristusa), so ga predstavljali s krono na glavi, v oblačilih in v kraljevski drži. To je bil način, kako so tudi v barvah izražali resnico, ki jo je oznanjalo bogoslužje: »Bog kraljuje na lesu«.

Ganljivo je vedeti, da je ob smrti nad Jezusovim križem visel napis: »Ta je judovski kralj« in zraven stoječi so ga izzivali, naj odkrito pokaže svoje kraljevanje: »Če si judovski kralj, reši samega sebe«. Mnogi, tudi prijatelji, so v zadnjem trenutku pričakovali veličasten dokaz njegovega kraljevanja. On pa se je odločil, da bo pokazal svoje kraljevsko dostojanstvo s tem, da se bo zavzel za enega samega človeka, ki je za povrhu še hudodelec: »'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'«. 

 V tej perspektivi ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na praznik Kristusa Kralja, ali on kraljuje na svetu ali ne, marveč, ali kraljuje v meni ali ne; ni pomembno, če države in vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug?
Sv. Pavel pravi, da obstajata dva možna načina življenja: ali »zase« ali pa »za Gospoda«. Piše:

»Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,7-9).

god_0875.jpg

Živeti »zase« pomeni živeti kot tisti, ki ima sam v sebi svoj izvor in svoj cilj; pomeni samo vase zaprto bivanje, ki teži le k lastni potešitvi in lastni slavi, brez večnostne perspektive. Živeti »za Gospoda« pa, nasprotno, pomeni živeti iz Gospoda, iz življenja, ki prihaja od njega, od njegovega Duha in živeti za Gospoda t.j. upoštevajoč njega, njemu v slavo. Gre za zamenjavo prevladujočega počela: ne več »jaz«, ampak Bog.

Tu gre za resnično novo bivanje. Pred njim je tudi smrt izgubila svoj značaj nepopravljivosti. Največje nasprotje, ki ga je človek od vekomaj izkušal - nasprotje med življenjem in smrtjo - je preseženo. Najradikalnejše nasprotje že ni več med »živeti« in »umreti«, ampak med živeti »zase« in živeti »za Gospoda«. »Živeti zase« je že resnična smrt. Za vernega človeka sta življenje in telesna smrt samo dve fazi, dva različna načina življenja za Gospoda in z Gospodom: prvi je v veri in v upanju; drugi, v katerega vstopimo s smrtjo, je v popolni in dokončni posesti.

Gotovo nam še odzvanjajo besede svetega papeža Janeza Pavla II. ob njegovem prvem obisku v Sloveniji, ko nam je vzkliknil: »Ne bojte se Kristusa, verujte vanj in v njegovo ljubezen. Odprite na stežaj vrata Odrešeniku. Ne bojte se Cerkve, kajti ona želi , da bi se vsakdo srečal s Kristusom in našel v njem odrešenje.« 

 

Zadnja sprememba ( sobota, 21. november 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 703