OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. nedelja med letom, 3.2.2019

ČE BI NE IMELI LJUBEZNI …

Evangelij današnje nedelje pripoveduje, kako so Jezusa v njegovem rojstnem kraju zavrnili, ko je prvič, odkar je začel javno delovati, prišel mednje. To ga je nagnilo, da je izrekel zelo znani stavek: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« V današnjem drugem berilu gre za hvalnico ljubezni apostola Pavla. Ta hvalnica ljubezni je morda najbolj slavna in vzvišena med vsemi, kar jih je bilo kdaj napisanih. Najbolje je, da kar prisluhnemo nekaterim njenim stavkom in jih v nadaljevanju kratko komentiramo:

4_med_letom.jpeg

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročilo svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«

Te besede niso imele vpliva le na strogo verskem področju, ampak so vplivale tudi na širše področje človeške omike. Trditev, da znanost brez ljubezni nič ne koristi, ampak je lahko celo pogubna, je navdihnila Goetheja, da je napisal Fausta. Avtor dela Rože zla Charles Baudelaire, sklene svoje pohajkovanje po poteh zla tako, da za svojega vzame Pavlov stavek: »Brez ljubezni nisem nič drugega kot le zveneče cimbale.

Definicija Boga samega je »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,10). Če je torej Bog ljubezen, je jasno, da bistvo ljubezni ne more biti v prejemanju, ampak je njeno bistvo v razdajanju, v tem, da postanem dar za drugega. Jezus je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Bog ne pričakuje od nas tako čiste in nesebične ljubezni, kakor je njegova. Mi smo ustvarjenine, ki potrebujemo obogatitev in  dopolnitev. Naša ljubezen bo v večji ali manjši meri vedno vsebovala vidik želje, iskanja, prošnje. Med dvema ljubeznima – tisto, ki išče, in tisto, ki se razdaja – torej ni stroge ločitve in nasprotja, ampak kvečjemu razvoj, rast. Prva, eros, je za nas izhodiščna točka, druga, caritas, pa je cilj. Med obema je prostorje za vzgojo k ljubezni in rast v njej.

Zmotno je tudi ločevati dve ljubezni v sveto in posvetno ljubezen, kajti tudi znotraj svetnega ali laičnega področja se mora dogajati ta rast. Poglejmo si najbolj očiten primer zakonske skupnosti. V ljubezni med možem in ženo za začetku prevladuje eros, privlačnost, medsebojno hrepenenje, osvajanje drugega. Toda če se ta ljubezen sčasoma ne potrudi za obogatitev z novo razsežnostjo, ki je zastonjskost, sposobnost pozabiti nase zaradi drugega, žrtvovanje, nam je jasno, kako sem bo končala.

Toda kot vedno tudi tokrat Božjo besedo vzemimo osebno, kaj govori vsakemu izmed nas. V nadaljevanju sv. Pavel našteje značilnosti prave ljubezni: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«

Zadnja sprememba ( sobota, 02. februar 2019 )
 
3. nedelja med letom, 27.1.2019

Nova doba

Dva moža vzameta v roke zvitek z božjo besedo, odvijeta ga in bereta iz njega ljudstvu. Med njima leži razdalja petih stoletij. Vendar pa oba, prvi in drugi, s svojimi besedami zaznamujeta začetek obsežnega novega obdobja. Prvi je duhovnik in pismouk Ezra, drugi pa Jezus iz Nazareta.

V današnjem prvem berilu nam Ezra pripoveduje o Jeruzalemu, potem ko so se Judje vrnili iz babilonskega pregnanstva. Skoraj šest sto let pred Kristusom so namreč Babilonci zavzeli Izrael, porušili prestolnico Jeruzalem in veličastni tempelj, ki ga je nekaj stoletij prej postavil Salomon, in večino dela zmožnih Izraelcev odgnali v babilonsko sužnost. Manj kot sto let po tem dogodku je perzijski kralj Kir zavzel Babilon in vsem zasužnjenim tujcem dovolil, da se vrnejo vsak na svoj dom. Marsikdo med Izraelci je med tem že odpadel od vere očetov, saj so ga premamili tuji običaji in tuja božanstva. Še vedno pa jih je ostalo kakih pet tisoč in ti so se začeli pripravljati, da se vrnejo domov. Mnogi med njimi sploh še niso videli Jeruzalema, saj so se rodili že v sužnosti.

Tako je Ezra, duhovnik in učitelj božje postave, vodil eno največjih karavan, ki se je vračala domov. Kake štiri mesece so hodili čez pretežno puščavsko pokrajino, ko pa so prispeli v staro domovino, so našli Jeruzalem v ruševinah in le redko kdo je še spoštoval Mojzesovo postavo.

Ponovno pozidati porušeno prestolnico je resnično težka naloga, tudi v današnjem času. Če se ozremo okrog sebe, nam bo to popolnoma jasno, pomislimo samo na Irak, Afganistan, New Orleans ipd. Več let je Ezra trdo garal, da je ponovno vzpostavil versko in družbeno življenje svojega naroda. Končno je bil leta 516 pred Kristusom jeruzalemski tempelj ponovno postavljen in pozidano je bilo tudi mestno obzidje.

3_med_letom.jpeg

Ezra je stal visoko na lesenem odru, da so ga lahko vsi videli in slišali, in bral je iz zvitka, v katerem je bila knjiga božje postave. Začel je ob sončnem vzhodu on bral je do popoldneva. Izraelci niso dobili spet le svoje prestolnice, spet so lahko prisluhnili tudi božji besedi in spet so imeli tempelj, kjer so lahko častili Boga. Začela se je nova doba.

In preteklo je pet stoletij.

V današnjem evangeliju beremo, kako se je Jezus vrnil, lahko bi rekli skoraj veličastno vrnil v Galilejo, kjer je zrasel v moža. Nedavno je bil krščen in po tem je nekaj časa preživel v puščavi. Zdaj pa »v moči Duha«, kot pravi evangelist Luka, potuje nazaj v Nazaret, svoj rojstni kraj. Tako kot Ezra vzame v roke zvitek, tokrat tistega z besedilom preroka Izaija, ki je bilo v večini zapisano ravno v času izgnanstva – kakšno naključje! Ta nastop v shodnici je bilo njegovo prvo dejanje v javnem življenju.

Vsem oznani, da ga je Gospod poslal, »da prinese blagovest ubogim … da oznani jetnikom prostost,« da oznani čas Gospodove naklonjenosti, »leto, ki je ljubo Gospodu.« To sta storila tudi Ezra in Nehemija, a Jezus je poslan za mnogo, mnogo več. Začenja se neprimerljivo veličastnejša doba.

Jezus se usede, ne na oder ampak dol med ljudi, izbere si mesto v njihovi sredi. In brez posebnega poudarka jim pove: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Poslan je zato, da bi prenovil njihova srca, ne le njihove prestolnice, da bi jih spet pripeljal k Bogu, v njihov pravi dom. Ali bodo sprejeli to vznemirljivo dobo, čisto drugačno od prejšnjih?

Ali jo bomo sprejeli mi?

Zadnja sprememba ( sobota, 26. januar 2019 )
 
2. nedelja med letom, 20.1.2019

Navadne stvari

Navadne nedelje! Pri obhajanju liturgije smo se vrnili v tako imenovani »čas med letom«, spet obhajamo »navadne nedelje«. Od sedaj so nedelje »navadne« in so pač tam nekje »med letom«. Kako lahko vse, kar slavimo pri liturgiji, označimo kot »navadno«? Ta čas nas vsako leto vodi na evangeljsko potovanje z Jezusom – potovanje skozi njegovo javno delovanje do njegove smrti in vstajenja. To liturgično potovanje je tudi simbol našega krščanskega življenja.

2_navadna.jpeg

Evangelij, ki ga beremo danes, je zapisal evangelist Janez, uvaja nas pa v liturgično leto C, v katerem bomo brali Lukov evangelij. Evangelist Janez nam poroča o prvem znamenju, o čudežu na svatbi v galilejski Kani, s katerim je Jezus pokazal, da nam je Bog na razpolago, da nam je vedno pripravljen pomagati.

Čeprav bo morda vsakdo po svoje razumel skrivnostne podrobnosti tega dogodka, npr. Marijino prošnjo in Jezusovo navidezno zavrnitev, ali to, da je Marija prevzela pobudo, Jezus pa se je spraševal, zakaj ravno zdaj … - eno je gotovo: To znamenje nam govori, da velika ljubezen in velika zvestoba zmoreta spremeniti vodo v vino. Ali ni v življenju res tako? To lahko potrdite predvsem vi, ki ste poročeni. Ali ni res, da lahko v ljubezni in zvestobi najbolj navadne stvari in dogodke spremenite v čudovita, dragocena doživetja, ki prinašajo življenje? To zmorete v krogu svoje družine, svojih prijateljev in kadar se žrtvujete za druge. Iz najpreprostejših trenutkov lahko naredite zlate in dragocene, da vsi ostrmijo.

Resnično. Vsak trenutek ljubezni, vsak trenutek, ko smo zvesti resnici, vsak trenutek odpuščanja, sočustvovanja, pravičnosti. Vsak tak dogodek, naj bo še tako preprost in majhen, lahko postane opojno vino božje navzočnosti. Ko sem odraščal, so me stalno opozarjali: »Vse, kar je vredno, da naredimo, je tudi vredno, da dobro naredimo,« kar je čisto v redu, do neke mere. Če seveda ne merite, kako dobro je kaj narejeno, s tem, kako ste bili pri tem uspešni in popolni. Če uporabljam to zunanje, neosebno merilo uspešnosti in popolnosti, bom gotovo zanemaril ali prezrl majhne in preproste stvari in jih ne bom naredil, saj so pač čisto »nepomembne«. V luči današnjega evangelija bi bilo morda smiselno gornje načelo takole spremeniti: »Vse, kar je vredno, da naredimo, je tudi vredno, da naredimo majhno.« Tako bomo razmišljali o tem, ali ni ta trenutek, ki je sicer čisto navaden, prilika zame, da naredim nekaj iz ljubezni in zvestobe. Če bomo to razumeli, bodo tudi najmanjša, najbolj običajna dejanja postala vino najboljše trgatve.

Tudi pri tej sveti maši se bo kmalu zgodil naš najosebnejši trenutek zbližanja z Bogom. To se bo zgodilo s pomočjo dveh čisto navadnih stvari, kruha in vina, ki se bosta spremenili v najdragocenejšo popolnost, Gospodovo telo. Maša se nikoli ne konča z branjem božje besede in s pridigo, pa če je še tako poglobljena in dolga. Kajti Bog ima za nas vedno pripravljeno boljše vino svoje prisotnosti v svetem obhajilu. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. januar 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 893