OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Gospod prihaja (2. adventna nedelja – B)
2_adventna.jpg
Današnja nedelja nas vabi k upanju. 
Apostol Peter govori o času, ki nam je še dan, kot o Božji neskončni potrpežljivosti, ki vsakemu daje možnost spreobrnjenja. Vse človeštvo ima še čas, da v času zori, raste v resnici in ljubezni.
Evangelist Marko nas popelje v puščavo. Zakaj je izbrana puščava za oznanilo vesele novice in zakaj ni izbran rajši javni prostor, poln množice ljudi?
Za to obstaja več razlogov: v Svetem pismu je puščava močno simboličen kraj. Je kraj srečanja z Bogom. Na tem golem, oropanem mestu govori ljudem na srce, da bi se spreobrnili, obrnili k Njemu. Kliče nas v gibanje. Dvigniti se moramo z naših udobnih sedežev, zavihati rokave in z roko gnesti testo. Spreobrniti se pomeni izstopiti iz naših sklerotičnih navad in naših neplodnih tarnanj, »jamranj«. Odstranimo naj vse ovire, da bo Gospod mogel priti in se mu bomo lahko pridružili.
Puščava je tudi podoba suhote  v naših srcih. Vsak dan jo lahko opazimo. Naša srca so prevečkrat podobna suhi zemlji brez vode. Pomislimo na vse puščave v današnjem človeštvu, kjer je človek človeku postal slabši od volka. Pustinje človeškega dostojanstva, kjer z možmi in ženami ravnajo kot z odpadnimi snovmi. Ne pozabimo tudi na prenekatere puščave osamljenosti, na puščave pomanjkanja ljubezni tistih, ki ne znajo ljubiti in se ne čutijo ljubljene. V vseh teh puščavah lahko vidimo ljudi, ki se ne razumejo in se ne prenašajo.
In Kristus prihaja ravno v naše puščave in nas tam išče. Evangeliju (veselja novica odrešenja) se začenja v puščavah naših življenje. V puščavskem pesku ni življenja, a takoj ko dežuje, iz zemlje požene zelenje in cvetje. Tudi naša življenja so brez Gospodove navzočnosti izsušena. Toda Gospod nas ne zapusti. Kar seje v naša srca, nikoli ne umrje. Ob prvi ugodni priložnosti, se razodene, da preobrazi naše življenje.
Še zadnja misel o puščavi: ne smemo pozabiti: puščava ni sanjski kraj miru. Ravno nasprotno: je kraj vseh bojev, kraj umiranja od žeje in vročine. Z izbiro puščave hoče Janez Krstnik povedati, da bo šlo za boj. Jezus začenja svoje javno delovanje s spopadom s hudobnim duhom v puščavi. Ves čas njegovega javnega delovanja se bo srečeval z nasprotniki, ki ga bodo končno aretirali, obsodili in na križu umorili. Naše krščansko življenje je boj proti silam zla. Danes in v preteklosti so mnogi kristjani preganjani in umorjeni. Vendar pa bo z vstalim Kristusom zmagala ljubezen.
Ravno o tem upanju naj pričamo v današnjem svetu. Pričevanje se začne s tem, da damo Kristusu prvo mesto v našem življenju. 
Božič pomeni sprejeti Jezusov prihod k nam in dopustiti, da je On izvir, ki zaliva suhoto naših puščav. On oživi tisto, kar smo imeli za mrtvo.

Zadnja sprememba ( sobota, 06. december 2014 )
 
30.11.2014.1. N. Adventa: Čas pričakovanja – Zdravilo proti dolgčasu

30.11.2014.1. N. Adventa: Čas pričakovanja – Zdravilo proti dolgčasu
Iz 63,16b-17.19;64,2b-7; 1 Kor 1,3-9; Mr 13,33-337

V nedeljo vstopamo v adventni čas in tudi novo cerkveno leto. Za nas kristjane so ti štirje tedni predvsem duhovna priprava na Jezusovo rojstvo. Obenem pa je izročilo prineslo številne navade in običaje, med njimi je tudi izdelovanje adventnega venčka s štirimi svečami.
1adventna.jpg
Latinska beseda adventus pomeni prihod. Zunanja in vidna priprava na božič je adventni venec s štirimi svečami, na katerem verniki po domovih in v cerkvah na prvo adventno nedeljo prižgemo eno svečo, potem pa vsak naslednji teden še po eno. Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju. „Želim, da bi ta luč prihajajočega Kristusa vse močneje razsvetlila temine našega srca, kot pravi sv. Frančišek, da bi se tako lažje pogumno podali na pot spreobrnjenja. Predvsem pa, da bi sredi te komercialne puščave skupaj s sv. Frančiškom odkrivali uboštvo in ponižnost otroka, deteta Jezusa Kristusa, ki prihaja, ki edini lahko v naša srca svobodo in resnično veselje.“
 
Današnji evangelij je kratka prilika. Govori o gospodarju, ki služabnikom, preden se je odpravil na potovanje, zaupal določeno delo. Naročil jim je, naj ga odgovorno opravljajo, in pribil, da jih ob vrnitvi želi najti čuječe (prim. Mr 13,34). Tako evangelij, mi pa peljimo zgodbo še naprej. Govori o vratarju, za katerega ni največja nevarnost, da lahko zaspi, ampak se tako navadi na delo, da ga opravlja rutinsko. V začetku je vratarju misel, da mu je gospodar zaupal pomembno delo, zelo vznemirjala in ga ja opravljal s ponosom. Rad je nosil uniformo. Vedno, ko jo je oblekel, je mislil, da je postal nekdo. Vestno in natančno je opravljal poklic vratarja. Ta zanj ni bil le služba, ampak življenjsko poslanstvo.
 
Čas je mineval in odpiranje ter zapiranje vrat je postajalo dolgočasno. Nobene novosti ni bilo v njegovem življenju. Enaka jutra, enaki dnevi, enaki večeri, enaki pozdravi, enake naloge – vznemirljiva naloga je postajala dolgočasna rutina. Še vedno je odgovorno in zanesljivo opravljal svoje delo, a ljubezni in navdušenja ni bilo več. V njegovem delu ni bilo ljubezni. Ko pride gospodar, ga nedvomno najde na svojem mestu. Buden je, a ne živ. Mrtev je, ker mu je rutina ubila dušo.
 
Navajenost in naveličanost nas počasi ubijata. Hitro pademo v kolesnice rutine in pozabimo, da smo nekoč imeli ideale. Tako radi se zleknemo v naslonjač zatohlih navad. Kakšna nevarnost tiči v tem dejstvu za zakonce! Kakšna za naše duhovno življenje! Navadimo se obredov in običajev, ki so  izgubili svežino in pravi pomen. Saj smo se že zalotili, da nam je postala molitev samo premikanje ustnic, maša navada. Korenitih evangeljskih sporočil ne slišimo več.
 
Ali imamo zdravilo za tako stanje? Od časa do časa potrebujemo, da nas nekdo spodbudi in vrže iz naslonjača. Adventni čas je taka možna spodbuda in glasen klic k čuječnosti. Vabi nas in nam daje priložnost, da se znebimo navlake naveličanosti in navajenosti ter pustimo, da pride Kristusov klic k čuječnosti do naših ušes.
 
KAJ PA SPLOH POMENI ČUTI? Čuti zato pomeni, da sebe, svojega telesa, sposobnosti in časa ne vidimo samo v »kletki« sedanjega bivanja, ampak tudi v razsežnosti, ki presega naš čas in naše obzorje. To bo spremenilo naše življenje.
 
Čuti pomeni, da imamo družinske člane, prijatelje in znance ter druge ljudi sploh za sopotnike. To bo naše obzorje. To bo spremenilo naše življenje.
 
Čuti pomeni, da imamo denar, delo, zdravje in razvedrilo za sredstva na poti, ne pa za življenjski cilj. In to bo spremenilo naše življenje.
 
Advent je in Gospod prihaja. Če ne prej, bo k vsakemu izmed nas stopil ob koncu življenja. Ne vemo za ta trenutek. Za nezvestega in nečuječega služabnika je vsak trenutek neprimeren. Zvest služabnik pa je čuječ prav zato, ker pričakuje Gospoda. Ne boji se ga, temveč hrepeni po njem. Prvi kristjani so pogosto molili: »Pridi, Gospod Jezus!« Prosimo tudi mi: »Pridi, Gospod Jezus! Pridi tudi v naše življenje. Pridi in prinesi vanj nekaj novega! Pridi, prebudi in poživi nas!«

Zadnja sprememba ( sobota, 29. november 2014 )
 
23.11.2014. KRISTUS KRALJ: SODNIK BO SODIL PO DELIH USMILJENJA

23.11.2014. KRISTUS KRALJ: SODNIK BO SODIL PO DELIH USMILJENJA
Ezk 34,11-12.15-17; 1 Kor 15,20-26.28; Mt 25,31-46


 
V Očenašu molimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo. V hvalospevu je to kraljestvo še obširneje razloženo: večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. 
kristus_kralj.jpg
V raznih soočanjih smo že poslušali obljube tistih, ki se potegujejo za sedež parlamentu in bomo še poslušali, kakšno kraljestvo-blaginjo bodo omogočili državljanom Slovenije. Skoraj nikoli pa ne slišimo o drugi dimenziji današnjega evangelija, da bo treba dati tudi odgovor o svojem kraljevanju, ker je Jezus je kralj in hkrati sodnik. Tolažilna je misel: Brezpravnim bo pomagano do pravice, krivično obsojeni in obrekovani bodo rehabilitirani. Kdor ima prav, bo tudi deležen pravice. Pravičnost bo ponovno vzpostavljena.
 
Bog ravna z nami tako, kakor smo mi ravnali z ljudmi. To velja za izkoriščevalca, trgovca s sužnji in vojskovodja prav tako, kakor za ledenega šefa podjetja in neprijaznega roditelja.
 
Boga, Jezusa se nam ni treba bati: strogega sodnika se boji samo tisti, ki ima maslo na glavi. In celo ta še lahko upa, kajti merilo, s katerim bo merjen, je čisto preprosto: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
 
Po prvi svetovni vojni je bil svet razrvan, materialno ohromljen, moralno pohabljen, na pohodu so bili trije novi totalitarizmi, z zahoda fašizem, s severa nacizem, z vzhoda komunizem. Posledice so nam dobro znane, posebej slednjega, ki nas je s svojimi lažmi in nasiljem tepel pol stoletja in se še danes ne more znebiti teh navad.
 
V tako okolje je papež Pij XI. postavil praznik Kristusa Kralja, v svet, ki je sit nasilja in ubijanja in laži in izkoriščanja – v svet, ki bi rad živel znosno, prijazno, človeško. V tako okolje je postavil praznik Kristusa Kralja, ki je že v preroških napovedih označen kot knez miru, ki je na križu premagal najhujše zlo, greh in smrt, ki človeku zagotavlja največjo možno dobrino - življenje v izobilju, življenje, ki ne pozna bolečine, ne smrti, ne konca.
 
S priljubljeno prispodobo o pastirju in čredi po preroku Bog dopoveduje, da njegovo kraljestvo ni tiranija, ampak pozorna skrb za vse ljudi: skrbel bom za svoje ovce, rešil jih iz krajev, kamor so se razkropile temnega dne.
 
Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat.
 
Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, se je zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti, a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamnit blok ter zaslišal sinov glas. Tudi on je zaklical njegovo ime in nazaj zaslišal glas: Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi obljubil: Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat! In res si prišel, oči!« (Zgodbe za srečo v družini, 40)
 
Po apostolovih besedah Kristus mora kraljevati, dokler iz stvarstva ne odstrani slehernega zla – zadnje zlo je smrt – to je njegovo poslanstvo. Potem vabilo poslednjega dne tistim, ki v življenju niso bili gluhi za njegove besede: pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo.
 
Prav to, resnica, pravičnost in pravica, dobrota in zvestoba, ljubezen in mir so tiste razsežnosti Gospodovega kraljestva, zaradi katerega nam je privlačno in si ga želimo izprositi. Kako čudovito so to naredili naši daljni predniki. Ko niti še niso poznali izraza kraljestvo, so namesto tega pojma v svojem prevodu Gospodove molitve  prosili: pridi bogastvu tvoje. Mar ni to prav neponovljivo lepo povzeta prošnja: pridi k nam bogastvo božje pravičnosti, bogastvo božje dobrote, bogastvo božjega usmiljenja.
 
Prosimo pri tej daritvi, da bi tudi mi sami postali bogati v vsem tem!

Zadnja sprememba ( sobota, 22. november 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 633