OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
1. adventna nedelja, 2.12.2018

Malo postoj!

1_adventna.jpeg

Poznam mesto, ki ima slaščičarno, pravzaprav slaščičarsko stojnico, za katero mnogo ljudi trdi, da je pravo srce tega kraja. Dejansko sploh ni v mestnem središču ampak na obrobju, na južni strani. Kljub temu je edino to tisti pravi kraj, kjer se ljudje radi zbirajo. Vsak poletni večer jih pride nekaj sto in mirno, sproščeno čakajo v vrstah pred dolgim starinskim pultom, da pridejo do svoje priljubljene slaščice.

Neki večer sem opazil celo ženina in nevesto, kako sta se še v poročnih oblekah pripeljala s kočijo, se toliko ustavila, da sta dobila vsak svoj košček najljubše torte (in seveda obvezno fotografiranje), nato pa sta se odpeljala na medene tedne. Ta stojnica je resnično pomemben kraj.

Najbolj zanimivo pri tem pa je, da se nikomur, ki čaka v vrsti, ne mudi. Pogovarjajo se, uživajo v toplem večeru in uživajo, da so na »tapravem« kraju. Če ima kdo kak nujen opravek, ga spustijo naprej in nihče se ne razburja. Videti je, kot da jim je čakanje družabni dogodek, čas, ki ga sproščeno uživajo skupaj.

Kaj ima to opraviti z adventom? Tudi mi čakamo. Jezus se bo rodil, kolikokrat smo to že doživeli pri maši. Mi se ne zbiramo okrog sladkarij ampak okrog miru in dobrote, ki jo bo Jezusovo rojstvo prineslo v naša srca in v naše odnose. Tudi pri tej nedeljski maši bomo skupaj pričakovali in Bog bo spremenil naše čakanje v družabni dogodek, v molitev.

Običajno nam ni všeč, če nas kaj zadržuje, da moramo čakati.  Pomislimo samo na gnečo v prometu, na vrste pred blagajnami v trgovinah itd. Takrat začnemo razmišljati, kaj vse bi lahko opravili ta čas, namesto da ga zapravljamo tukaj v vrsti. Kaj res ne moremo početi nič prijetnejšega, zanimivejšega, kadar obtičimo v vrsti? Pred tisto slaščičarno je seveda prijetno, blag večerni zrak, ljudje radi poklepetajo in ob misli na slaščico, ki nas čaka, se nam začno nabirati sline v ustih. Vsi naši čuti se prebudijo.

Ali obstaja kaj, kar bi prebudilo naše čute, kadar sedimo v avtu in se zaradi prometne gneče korakoma pomikamo naprej? Obstaja. Če uredimo misli in se zberemo, ne bomo potrebovali vanilijevega sladoleda, prelitega s sladkim grehom, da bi nam čakanje postalo vreden del našega časa. Ta trenutek, ko berete te besede, se nahaja okrog vas sto in sto stvari, predmetov, ki so polni Boga. Ali ste kdaj resnično začutili tkivo, strukturo avtomobilskega volana, ki ga krčevito stiskate vsak dan? Ali dovolite, da se vas dotaknejo barve dreves? Ljudje v sosednjih avtomobilih – dobro jih vidite, saj se skupaj korakoma premikate v vrsti. Če se zadržite v sedanjosti in ne pobegnete kot običajno v prihodnost ali v preteklost, boste naenkrat vse naokrog odkrili nežno, nevsiljivo, vendar jasno opazno lepoto. Do cilja, kamor ste namenjeni, boste prišli ob svojem času. Do tedaj pa (naj) se dogaja sedanjost.

Tako je tudi z adventom. To je čas, da se umirimo, da samemu sebi malo zategnemo vajeti in se zavemo, da je praznota v nas samih zdrav del našega življenja. Vedno znova se napolnimo, če si le dovolimo, da polno živimo. Morda zveni čudno, če rečem, da je čakanje na izpolnitev tudi sámo že izpolnitev. Omogoči nam, da postanemo to, kar v resnici smo – ne Bog ampak človeška bitja.

Naj se zdaj, ko čakate, v vas rodi pravi, pristni, neponarejeni svet.

Zadnja sprememba ( nedelja, 02. december 2018 )
 
34. NEDELJA med letom, 25.11.2018

JEZUS KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA – NENAVADEN KRALJ

Na praznik sv. Petra in Pavla je bilo v ljubljanski stolnici v težkem času preganjanja Cerkve mašniško posvečenje. Za vstop so zapeli pesem: Ti si Peter, skala. Neko ženo je besedilo pesmi tako prevzelo, da je bo poudarjenem ritmu še sama začela tolči z nogo ob pod ter mogočno peti: »S tabo mi kraljujemo, s tabo mi zmagujemo…« kot bi hotela reči: »Kje ste zdaj komunisti! Ne boste nas premagali. Mi zmagujemo!«

34_med_letom.jpeg

Kdaj pravzaprav kraljujemo s Kristusovim namestnikom? Takrat, ko kraljujemo kakor Kristus. On pa je kraljeval na križu. Današnji evangelij opisuje Kristusa v pogovoru s Pilatom. Tik preden gre v trpljenje, Jezus temu oblastniku razloži, da je takšen kralj, ki je zato prišel na svet, da »pričuje za resnico« (Jn 18,37) in da njegovo »kraljestvo ni od tega sveta« (36), saj kraljuje s križa. Nanj pa je šel, ker »nas ljubi« ter da bi »nas s svojo krvjo osvobodil grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za slavljenje Boga« (Raz 1,5). Na križ je šel, da bi nam »izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1) in tako s svojim kraljevanjem pokazal na pravo ljubezen, ki se ne ustavi niti pred žrtvijo in trpljenjem. Njegovo kraljevanje je zato ljubezen, ki je pripravljena stopiti na križ. Zelo zanimive so  romanske upodobitve Križanega, ki ima na glavi krono.

Kristus na križu pokaže pravo podobo Boga. Zakaj? Ko je prvi človek v raju grešil, mu je skušnjavec pokazal napačno podobo Boga, in sicer kot ljubosumnega otroka, ki hoče imeti stvari le zase, ter tirana, ki človeku ne dovoli, da bi bil svoboden, saj mu postavlja prepovedi. Po grehu se je človek zagledal v predmet in ni videl več oseb: ne Boga in ne sočloveka. V tretjem poglavju prve Mojzesove knjige človek prekine stik z Bogom (Adam in Eva grešita), v četrtem poglavju pa ubije sočloveka (Kajn ubije brata Abela). To poslej postane vzorec človekovega ravnanja. Tako apostol Peter najprej zataji Jezus (Boga), nato pa še apostole (človeka).

Človekov pogled je uprt v stvari in zanemarja osebe. Poleg tega pa ima tudi o Bogu napačno podobo, saj ga doživlja kot tekmeca. Bog to ve, zato se človeku približa tako, da se da pribiti na drevo križa, ker je človek »prilepil« svoj pogled na stvar, drevo. Bog se v svoji ljubezni poniža in gre na križ, ker ve, da ga bo samo tako srečal človekov pogled, ki je uperjen  v stvari. In tako ga bo lahko »videlo vsako oko« (Raz 1,7). Na drevesu križa Kristus pokaže tudi na pravo podobo Boga, kakor bi mu govoril: »Poglej,doslej si mislil, da sem ljubosumen Bog, da ti ne dovolim svobode, da sem tvoj tekmec in hočem biti tvoj tiran. Pa sem se prepustil človeškim rokam, ki so mi zadale trpljenje, pribila ne križ in umorile. Nisem ljubosumen Bog, ampak Bog, ki te ljubi do te mere, da se ti daje v roke.« Tako Kristus pokaže pravo podobo Boga, obenem pa razreši tudi medčloveške odnose, saj na obtožbe molči in sprejme nase vso krivdo ljudi. Kakor bi nam hotel povedati: »Ne prepirajte se med seboj, kdo je kriv. Ne sovražite sočloveka, ker je naredil kaj narobe, saj sem jaz sprejel nase vso krivdo sveta, da bi se  odslej ne sovražili, ampak bi mogli drug drugega ljubiti.« Res, nenavadno kraljevanje!

Zahvaljujem se vam, da smo skupaj odkrivali pravo podobo Boga in iskali njegovo ljubeznivo obličje. Na praznik Kristusa Kralja nam ko piko na i to svojo podobo in resnično obličje pokaže sam Gospod: križani kralj. Želim in prosim Boga, da bi imeli vedno pred očmi podobo Jezusa Kristusa, »ki nas ljubi«, in z njo hodili skozi življenje.

Zadnja sprememba ( nedelja, 25. november 2018 )
 
33. NEDELJA med letom, 18.11.2018
33_med_letom.jpeg

Sodobni človek nerad govori o koncu sveta in seveda o lastnem koncu, smrti. Danes otrok natančno ve, kako je prišla na svet njegova sestrica, ne sme pa ničesar vedeti, kako je umrla in bila pokopana njegova stara mama. Najbrž je ta beg pred smrtjo posledica negotovosti sodobnega človeka, ki ne vidi nobene trdne opore v življenju.

Kristus je v svoje oznanjevanju govoril tudi o končni prihodnosti sveta in človeka. Tako v današnjem evangeliju beremo temno napoved: »V tistih dneh, po tisti veliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale«  13,25). Morda smo se ljudje osredotočili na grozote in stiske ob koncu sveta, opisane v evangeliju. Toda Jezusove besede nas nočejo prestrašiti. Ravno nasprotno! Kljub temu, da bo med narodi velika stiska in bodo nastopili hudi časi, se tistim, ki zaupajo v Boga, ni treba bati: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (26-27). Podobno pravi tudi prerok Daniel v prvem berilu: »V tistem času (velike stiske) bo rešeno tvoje ljudstvo« (Dan 12,1). Bog tistih, ki zaupajo vanj, tudi v največji nesreči ne bo zapustil, ampak bo prišel k njim.

To Kristusovo oznanilo je polno upanja, ki nas navdaja ob tesnobi, da bo gotovo nastopil osebni konec, pa tudi konec sveta in vesolja. A tudi ko bo vse propadlo, ko ne bo več nobene trdne točke, ostaja velika in edina trdnost Bog. Kristus v današnjem evangeliju ne govori samo, kaj bo prešlo, ampak predvsem govori o tem, kaj bo ostalo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (31). Vse, kar je na svetu, bo minilo, ostalo bo samo tisto, kar je Božje in povezano z Bogom. Zato se v življenju velja truditi za to, kar je Božje, ker bo samo to ostalo. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8), zato bo ostalo to, kar smo v življenju povezali z Božjo ljubeznijo.

Besed, da bo vse, kar je, in tudi kar smo mi ustvarili, propadlo (nebo in zemlja bosta prešla), ne smemo razumeti, da se v življenju ni vredno truditi, marveč da moramo vse v svoje življenju delati s pravim namenom in v veri, da bo ostalo le to, kar je povezano z Bogom (moje besede pa ne bodo prešle). Ravnotežje med vero, da bo ostalo to, kar smo združili z Božjo ljubeznijo, in med človeškim delom ter naporom so naši predniki mojstrsko izrazili v pregovoru: Delajmo, kakor da bomo večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli! Če se bomo trudili za to, kar večno ostane, bo v naših srcih mir, zaupanje in volja do dela. Če je danes med ljudmi toliko  nepripravljenosti za delo, zlasti za zastonjsko delo za drugega, in če mladi nimajo več volj za življenje in prave volje do dela, ali ni to zato, ker nimajo vere, da tisto, kar delamo v veri in združujemo z Božjo ljubeznijo, ne bo nikoli uničeno. Danes velja nekaj samo prizadevanje za kariero in lastni uspeh, a velikokrat vidimo, da to ljudem ne prinaša pravega življenjskega smisla. V luči večnosti vidimo drugače tudi delo za župnijo, za karitas, za bližnjega, skratka zastonjsko delo za druge.

Prosimo Gospoda, naj nam da moči, da bomo odgovorno živeli, si prizadevali za dobro bližnjega in gojili stik z Bogom, predvsem pa premišljevali božjo besedo, ki ne bo nikoli prešla.

Zadnja sprememba ( sobota, 17. november 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 883