OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Kronanca 1539-2014
kronanca_2014.jpg
Zadnja sprememba ( sobota, 21. junij 2014 )
 
Zlata maša p. Mihael S. Vovk
zlatomasnik.gif 
V baziliki na Sveti Gori bo imel zlato mašo p. Mihaela S. Vovka, bivši provincialni minister, v nedeljo, 29. 6. 2014, ob 16. uri.  

Po zahvalni sv. maši se bomo v veselju, dobri družbi in pogostitvi zadržali še v bratskem druženju. Lepo vabljeni! 

Skupaj s p. Mihaelom se veselimo daru mašništva in njegovega zlatega sija in se zanj zahvaljujemo. 
 
"Življenje je meni Kristus" - novomašno/zlatomašno geslo p. Mihaela S. Vovka.
Zadnja sprememba ( sobota, 21. junij 2014 )
 
12. Navadna nedelja – A – Mt 10,26-33
Jezus nas vabi, naj se ne bojimo, naj nas ne bo strah, naj zaupamo Očetu, ko hodimo za Njim, Vanj verujemo in zanj v vsakdanjem življenju pričujemo.
 
12_navadna_1.jpg
Toliko ljudi je, ki Gospodu v resnici zaupajo in se mu izročajo, in so tudi taki, ki tega ne delajo. Za nekatere je danes pomembnejše, kaj se dogaja na tržišču, kaj ta trg lahko ponuja in kaj pravi. Zaupati Bogu bi bilo po tem mišljenju preveč nevarno, saj bi tvegali, da bi povzročili krizo celega sistema, ki je dejansko zasnovan tako, da naj ljudem daje gotovost, trdnost. Gre za sisteme, ki lahko človeku ponudili “vse”, kar naj bi potreboval, a največkrat mu ponujajo ravno tisto, kar je nekoristno in odvečno, čeprav mu ga kažejo kot nekaj nujnega. Kaj je to “vse” kar ti sistemi nudijo? Katero varnost lahko zagotovijo? Kako globok pomen in smisel lahko dajo? Prav to so pa vprašanja, ki že dajo slutiti krhkost, varljivost in celo lažnost tega “vse” in ravno zato je prav oznanjevanje evangelija, ki ponuja vso resnico o človeku in za človeka in to resnico, ki od vsakega  človeškega “vse” osvobaja in dviga v Božje vse, v Božjo polnilo, luč, smisel.
Evangelij nas vabi, da veselo novico odrešenja (Božjega vse) ljudem pogumno oznanjamo, ga odprto, odkrito, ne prikrito (ali zakrtio) prinašamo drugim. Ob tem prihaja pred oči duha podoba Nikodema, ki je prihajal k Jezusu ponoči, saj ga je bilo strah. Noč je idealni trenutek za tistega, ki noče biti viden. Tistemu, ki noče biti viden, ko se z nekom pogovarja. Nekoga je lahko sram, da bi se pokazal. To kaže na strah, da bi bil resničen. Nikodemova noč kaže na njegovo nesposobnost in njegov strah, da bi bil svoboden. Zato je v istem evangeliju prečudovito lepo, ko isti Nikodem v najtežjem trenutku Jezusove smrti gre in prosi za njegovo truplo in to sredi belega dne: kot da bi zanj prosil kričeč na strehi!
 
Je tudi zelo lepo zapisano v evangeliju: nič ne bo ostalo skrito, prikrito Bogu. Tudi če gre za tvojo najbolj skrito trpljenje, bolehnost, to Bogu nič ni skrito. Katerakoli huda stvar, ki bi nenadoma in slučajno prišla, se ne zgodi, ne da bi vaš Oče za to vedel, pravi evangelij. Za Božjega »sina« obstaja gotovost, da so tudi stiska, trpljenje, v skrajni meji celo mučeništvo, del Božjega načrta. Tudi majhen in nepomemben vrabec ne pade na tla, ne da Bog ne bi za to vedel. Seveda s tem noče reči: nikoli več se vam ne bo zgodilo, da bi padli. Marveč pomeni: če se vam zgodi, da boste padli, Bog to ve. V vašem trpljenju je Bog, niste zapuščeni, je prisoten kot odrešenje, četudi je očitno ne morete zaznati in čeravno na psihološki ravni nima velikega učinka ali se ne čuti velike tolažbe. A znotraj razsežnosti vere obstaja možnost, da to razsežnost prisotnosti umirjeno živite.
12_navadna_2.jpg
Za zaključek se mi zdi lepo skleniti z besedami menihov iz Tibirinije v Alžiriji, da začutimo evangeljsko povabilo: ne bojte se sredi preganjanja! Menihi preganjane Cerkve v Alžiriji v 1990-ih letih tako pišejo: Naša Cerkev je močno pretresena, še zlasti v naši škofiji. Zdesetkana je, ranjena in trdo doživlja »golost« in zastonjskost, zapisano v evangeliju in v naši meniški poklicanosti v hoji za Kristusom. Čeprav je ranljiva in skrajno krhka se odkriva še bolj svobodna in bolj verodostojna v svoji želji, da hoče ljubiti vse do konca… Navzočnost smrti. Po meniškem izročilu je smrt vztrajna spremljevalka meniha. Ta spremljevalka je dobila za nas še bolj konkretno intenzivnost v neposrednih grožnjah, ubojih ljudi, ki so se zgodili v naši neposredni bližini, in v nekaterih obiskih. To so za nas dragoceni trenutki resnice, čeprav niso ugodni. Po božiču l. 1993 smo se vsi skupaj na novo odločili, da bomo združeni ostali tukaj. Na to (obnovljeno) izbiro smo se pripravili, tako da se je vsak predhodno vsemu odpovedal (svoji družini, skupnosti, iz katere je prišel, svoji domovini…). Brutalna smrt (enega od nas ali nas vseh skupaj)bi bila le posledica te življenjske odločitve hoje za Kristusom (pa četudi kot taka v naših konstitucijah ni neposredno predvidena!). Naš škof nas z besedo in zgledom pogosto vabi, naj se na ta način pustimo obnoviti v samem temelju naše »podaritve življenja«. Iz vsega tega naj bi se dvignila noč zmagovitega upanja. In ravno to se od nas pred vsem drugim pričakuje. In to s potrpežljivostjo, ki je v upanju potrebna, in se izraža v najmanjših podrobnostih razdeljenega življenja (Menihi iz Tibirnije v knjigi: Močnejši od sovraštva, str. 135-136).

Zadnja sprememba ( sobota, 21. junij 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 33 - 40 od 599