OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Velika noč 2015 – Mr 16,1-8 (vigilija)

V velikonočni vigiliji smo po Božji besedi prekoračili vso zgodovino, od začetka do ALELUJE, krika zmage in veselja. Zlo ni imelo zadnje besede, ljubezen je dokončno zmagala: Kristus je vstal! Kristus živi in nas kliče, da živi iz njegovega življenja.
 
blagoslov_jedi.jpg
Evangelij nam pove, da nas nezaslišana milost tega podarjenega življenja kliče na pot, kot so svete žene zelo zgodaj šle h grobu.
 
Zgodnje so, gredo skupaj, so Cerkev. Prinašajo dober parfum njihovih kreposti, prijeten vonj njihovih postnih naporov, da bi živele pravično (pošteno) življenje, v skladu z Božjimi zapovedmi. Žene so močno povezane s svojim Učiteljem, zato mu hočejo služiti tudi po smrti. Njihova krepostnost in ljubezen jim odpreta oči o nebeških resničnostih: vidijo angela.
 
Vendar pa žene še ostajajo pogreznjene v skrbi starega sveta. Srečajo angela, a vidijo le mladeniča, oblečenega v belo (praznično oblačilo: oblačilo krščenih) in stoječega na desni (se pravi na strani večnega življenja). Danes praznujejo vsa nebeška bitja. V raju so trpeli, Božja družina je izgubila enega od svojih: človeka. Vendar je človek danes po Jezusu Kristusu prinesen nazaj k nesmrtnosti. Ponovno smo postali prebivalci, državljani Nebes. Božja družina je zopet vsa združena in med seboj spravljena po Jagnjetovi krvi.

Praznik je tako velik za vse nas, zato je prav, da smo vsi otroci prisotni. Vsi, brez izjeme, celo tisti, ki jih je sram njihovega življenja in ravnanja. Ravno zato angel jasno reče: »Povejte učencem in Petru«. Sram, da je izdal Učitelja, bi Petra lahko pripeljala do občutka, da je izključen iz števila učencev. Lahko bi si mislil, da povabilo k življenju zanj ne velja. 
 
velika_noc.jpg
Danes, to noč, ko je Kristus vstal, moramo do korenin (radikalno) spremeniti naš način mišljenja in življenja. Ravno zato angel pravi ženam: »Ne bojte se«! To ne pomeni le – ne plašite se, to pomeni tudi – ne podlegajte več strahovom, ki jih izkušajo tisti, ki imajo rajši zgolj zemeljske resničnosti. Tiste je strah, ker hočejo živeti na zemlji, zemeljsko in posvetno. Oni hočejo slediti svojim lastnim željam (ne željam Vstalega) in jih je strah, da bi jim kdo to branil. Krščenim pa, ki želimo živeti iz milosti Božjega otroštva, je strah tuj, saj nam je Vstali pridobil to milost (življenje) in nihče je ne more odvzeti.
 
Res pa je, da vidimo, da kljub temu, da je zmaga sigurna, dobljena, se boj še ni končal. Evangelist zaključuje: »Povedale niso nikomur nič, ker so se bale«. Kristus nam je odprl PREHOD (pasha=velika noč), sedaj smo na vrsti še mi, da ustvarimo naš lastni prehod. Izbrati moramo vstajenje, odločiti se moramo, da vstopamo v življenje, ki nam je podarjeno.
 
To bi bilo zelo lahko, če bi vstajenje bile le sanje, ki si jih ustvariš, ko gre vse narobe in bi se te sanje končno uresničile. Jezus pa svoje učence kliče, naj se vrnejo v Galilejo, se pravi v njihovo vsakdanje življenje. Učenci bodo nadaljevali, bodo ponovno začeli! Na novo bodo oznanjevali, na novo bodo ozdravljali bolnike, na novo bodo hodili po poteh ljudi. Vendar pa nič več ne bo, kot je bilo prej. Odslej so poklicani, da živijo iz milosti vstajenja, poklicani so, da svetu razodevajo, kaj pomeni biti in živeti kot Božji otrok.
 
Na ta način odkrivamo, da sta tišina in strah žena naša spodbuda, da spregovorimo in da delujemo. Z vsem našim življenjem mora(e)mo oznanjati: »Kristus je vstal, resnično je vstal!«

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. april 2015 )
 
Spovedovanje v velikem tednu

SPOVEDOVANJE v VELIKEM TEDNU na SVETI GORI 
2015

(Dežuranje v baziliki, ali na razpolago: pozvonite na porti)

Spoved ni žalosten, ampak vesel dogodek za kristjana. Pomeni nov začetek. Niti sodnik niti psiholog ne moreta reči: »Jaz te odvežem tvojih grehov…«, kot to lahko stori duhovnik v spovednici v moči svoje službe.
 
Spoved vrača dostojanstvo
 
Ni tako brezupnega ne sramotnega položaja, iz katerega Bog ne bi privedel ljudi, pa ne le zato, da bi jih rešil, ampak, da ni jih napravil za svoje ljubljence in jih dvignil do svetosti. Nikdar ne obupajmo ne nad seboj ne nad drugimi, nikakor ne nad nikomer drugim, čeprav je poln grehov in čeprav se zdi, da so v njem ugasnila vsa dobra čustva. Nikdar ne obupajmo ne le nad odrešenjem, marveč tudi nad možnostjo, da dosežemo svetost. Bog je dovolj mogočen za to. 
(Charles de Foucauld)

spoved.jpg 

Od VELIKEGA PONEDELJKA, 30. 3. 2015,  do VELIKE SREDE, 01. 04. 2015:
Sv. spoved: od 9:00 do 12:00 in od 15:00 do 18:00

VELIKI ČETRTEK, 02. 4., in VELIKI PETEK, 03. 4. 2015:
Sv. spoved: od 9:00 do 12:00 in od 15:00 do 17:00

VELIKA SOBOTA, 04. 4. 2015
Sv. spoved: od 9:00 do 12:00 in od 14:00 do 19:00
BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL: ob 14:00, ob 15:00 in ob 16:00.

Zadnja sprememba ( sobota, 28. marec 2015 )
 
6. POSTNA NED. – 29.3.2015

NE SLAVIMO TRPLJENJA, AMPAK LJUBEZEN

Iz 50,4-7; Flp 2,6-11¸Mr 15,1-39
 
»Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja« - tako najdemo zapisano v bogoslužnih knjigah Cerkve. S cvetno ali oljčno nedeljo, kakor jo imenujejo na Primorskem, stopamo v veliki teden, ki pomeni vrhunec cerkvenega leta. Slednji je doživel vrh v svetem tridnevju, ko se bomo spominjali Kristusovega trpljenja in smrti.
 
cvetna.jpg
Nekateri v cerkvi zelo poudarjajo trpljenje, drugi pa prav zato očitajo kristjanom, da smo vera trpljenja in smo pravzaprav neke vrste sadisti, ker toliko premišljujemo trpljenje Jezusa Kristusa. Seveda kristjani ne premišljujemo Kristusovega trpljenja kot takega, ampak z njim gledamo in občudujemo Kristusovo ljubezen. Kristus nas tako ljubi, da gre v trpljenje za nas. Kristjani ne poudarjamo trpljenja, ampak ljubezen. Njegova ljubezen se ne ustavi niti pred križem: »Ker je vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). »Kristus nam razodeva, da je trpljenje sestavni dal ljubezni.  Kdor ljubi, prej ali slej trpi. Pa vendar  nas   prav ljubezen prepriča o smislu trpljenja in o tem, da ga moramo preoblikovati« (Pričevanje svetih ikon, 50). Kristusova ljubezen do ljudi je bila križana. Vsaka ljubezen, če je prava, bo morala po Kristusovi poti, morala bo stopiti na križ ali pa ni pristna. Zavedati se moramo, da bo tudi naša ljubezen v nekem trenutku morala stopiti na križ. Pomislimo samo, kolikokrat je križana zakonska ljubezen! Kolikokrat materinska oziroma starševska! Kolikokrat duhovnikova dušnopastirska ljubezen! Pravzaprav ljubezen postane res prava šele takrat, ko stopi na križ!
 
»Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje!« (Mr 14,12) sprašujejo Kristusa njegovi učenci. Kristusu prav njegovi najbližji pripravijo veliko noč. Svetopisemsko besedilo to zelo poudarja, saj se glagol »pripraviti« kar štirikrat ponovi v evangeljskem odlomku. Kristus je neizmerno ljubil ljudi, a so ga prav ti bičali, opljuvali, križali in umorili. Skratka, mu pripravili veliko noč. Ali ni tudi z nami v življenju podobno? Prav ljudje, ki so nam najbolj blizu ali jih ljubimo, nam povzročijo trpljenje. Velikokrat nehote, ko npr. zboli kdo od najbližjih ali ga zadene nesreča, trpimo zaradi njega.
 
Prav ob trpljenju se pokaže človekova veličina. Trpljenje je tudi področje skušnjav in ima človek dve možnosti. Zelo pogosto podleže skušnjavi in reče:  »Če bi Bog bil, tega trpljenja ne bi dopustil!«  Zato Boga prekolne in neha verovati vanj. Druga možnost pa je, da v trpljenju postane podoben Kristusu. Ob trpljenju se v tem primeru pokaže človekova veličina, saj postane podoben Kristusu, ki ljubi do te mere, da se njegova ljubezen ne ustavi niti pred križem. Bolečina je kot talilna posoda: lahko iz nje priteče očiščena plemenita kovina. Lahko pa slaba žlindra.
 
Po Kristusovi daritvi na križu trpljenje in žrtev nista več sama sebi namen. Odrešenik je iz ljubezni trpel. Vemo pa, da je to, ker je privzeto v ljubezen, iztrgano smrti (prim. 1 Kor 13,8). Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom« (Flp 2,9). Ker je ljubezen ostane, ko vse drugo mine, je Kristusovo trpljenje odrešilno. Tudi mi ne trpimo iz svoje moči kot nekakšni heroji, niti ne trpimo sami, ampak je z nami v trpljenju Kristus, ki je šel pred nami skozi trpljenje. Trpel je, da bi nam zapustil zgled, »da bi hodili po njegovih stopinjah« (1 Pt 2,21), to je po stopinjah ljubezni.
 
Zato danes ne slavimo trpljenja, ampak ljubezen!

Zadnja sprememba ( sobota, 28. marec 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 654