OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. postna nedelja, 31.3.2019
4_postna.jpeg

Ko preberemo priliko o izgubljenem sinu, se nam zdi, da se moramo odločiti. Na stran katerega sina se bom postavil? To je kakor pri branju pravljic: prva dva sinova sta močna in pametna, vsak na svoj način. Tretji sin pa je navadno zapostavljan. In ravno tisti opravi preizkus in si pridobi glavno nagrado: naše odobravanje in zavedanje, da je prav on tisti, ki ga je vredno posnemati. To je lepo. Pravljice, zgodbe, basni nas učijo dobrote, pravilnega ravnanja in odločanja za prav tudi, ko ni očitnega razloga za to.

Toda evangelij ni zgodba ali pravljica. Je pripoved, a ne o dogodkih življenja, ampak o naši notranjosti – zgodbi, ki se piše v globini našega srca in ozadju naših dejanj. Poklicani smo, da to zgodbo prepoznavamo in ne begamo samo na površini.

In kakšna je ta zgodba? Kako ji prav prisluhniti?

Najprej pomislimo na lepe lastnosti. Da je mlajši sin spoznal, da je delež očetovega imetja njegov je pravzaprav nekaj odličnega in ko ga zapravi, se spomni, da je največja dediščina to, da je še vedno sin, tudi če je imetje zapravil na grd način. Po drugi strani pa lahko pri starejšem sinu občudujemo, da je bil pri očetu, mu služil in mu bil pokoren. In ko mlajši sin počenja “lumparije,” on dela na polju.

Kateri izmed sinov si je zaslužil Očetovo naklonjenost? Po lastnih delih prav nobeden, po Očetovi dobroti pa oba. Toda njuni grehi niso tako veliki, da jih oče ne bi mogel odpustiti. Očetova ljubezen je velikodušna in on nam v svojem usmiljenju odpušča. Toda oba sta se pregrešila proti ljubezni sami. Ko je prvi sin prosil za imetje so bile njegove oči polne imetja. Ne oče ne brat zanj nista obstajala. Toda skrivnost človeške neumnosti je, da tudi drugi sin ni videl Očeta, njegove bližine. Kljub temu, da je imel očeta neprestano v bližini, se ni naučil ljubezni, ki jo je oče živel in izžareval. Lahko bi živel še 1000 let ob očetu, pa bi bilo enako. To je tragika ljubezni. Tudi za starejšega brata ni obstajal ne oče, ne njegov brat, ampak samo njegov pohlep in “pusti me pri miru”. Nam je pa podoben v tem, da se nikamor ne premakne in se boji sprememb. To je bolezen slovenskih kristjanov. Biti tiho in gledati v tla, v družinah pa, najbolje da je otrok na varnem, tudi če do abrahamove starosti. Ostati v isti službi, četudi moja spretnost in zagnanost izginjata, oklepati se veroučne vere in vere starih staršev, tudi če ta vera izgleda že kot ponošena srajca, to ni živa vera in odnos do življenja. Tudi družina potrebuje izzive in tudi vera mora poznati notranji boj, da lahko raste z nami. Ne bojmo se tega boja. V tem je celo grešni, izgubljeni sin na boljšem.

Vendar pa nas opogumlja in nam daje pravo smer odpev iz današnjega psalma: Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober.

Zadnja sprememba ( nedelja, 31. marec 2019 )
 
3. postna nedelja, 24.3.2019
3postna.jpeg

Opis Gorečega gram nas navda z mislijo, da je pred nami zares velika skrivnost. Sveto pismo poroča, da je grm gorel s plamenom a ni zgorel. Spričo izjemne vročine in suše tak pojav v puščavi niti ni bil tako redek. Marsikateri grm je zagorel, kakor sam od sebe. Toda ta grm je bil nekaj posebnega, saj je gorel in ni zgorel.

Taka podoba je za današnji čas velika spodbuda naši veri. Bog, ki zares gori kot goreči grm in govori iz tega prostora svetosti. Božje prigovarjanje za poboljšanje našega življenja je neskončno in besede, ki nam jih Bog namenja, nosijo neizčrpno vsebino. Če pogledamo samo psalme, ki so del Svetega pisma in zelo primerna in lepa molitev bomo spoznali, da nikoli ne bomo izčrpali modrosti, ki je zbrana v tem čudovitem besedilu. Bog nas tako preko molitve pripravlja na življenje. Ko molimo psalme se nam zdi, da ni človeškega občutja, čustva ali pa okoliščine, ki ne bi bila opisana v teh verzih. Tako nas Bog po molitvi psalmov pripravlja na življenje in če v življenju pademo, nas spodbuja k poboljšanju. Božja beseda je tako grm, ki gori brez konca. Najprej navznoter: poskušajmo se kdaj spopasti z Božjo besedo. Poskušajmo ji priti do dna. Ugotovili bomo le to, da smo vstopili v globoke prostore blagoslova in modrosti, ki pa se z vsakim novim spoznanjem še poglabljajo in nadaljujejo ter dokazujejo svojo neizčrpnost in neizgorljivost. Branje Božje besede je grm, ki gori v nedogled tudi tako, da moram pri branju Božje besede vedno vnašati v razumevanje tudi svoje lastne izkušnje življenja. Lepo spoznanje mnogih molilcev je, da ob nobeni življenjski izkušnji Božja beseda ni postavljena na laž. Pogosto pa od nas zahteva, da se sezujemo in se ji približamo, potem pa pogumno gremo v življenje in živimo, kar smo v svetosti molitve sprejeli.

Božja beseda pa se piše tudi danes. Kako bogate so izkušnje osebne molitve s katero mnogi molilci stopajo pogumneje v življenje zaradi osebnega pogovora z Bogom za katerega vedo, da ga bodo lahko izkušali znova in znova. To je popotnica, ki je bila dana Mojzesu in tudi vsakemu od nas.

Kakšen hudomušen mladenič bi lahko rekel: Če grm v puščavi gori in ne zgori, potem bi ga morali celo danes najti. Edini odgovor na to hudomušnost je: Mar ne gori tak grm v tvojem srcu?

Zadnja sprememba ( nedelja, 24. marec 2019 )
 
2. postna nedelja, 17.3.2019
2_postna2.jpeg

Že takoj drugi postni teden nam Cerkev predstavi Jezusa, ki se pred učenci spremeni. Z njimi gre na Goro in jim da doživeti najlepše, kar je mogoče doživeti – resnico. Spremenjeni Jezus je v resnici naša smer, je polnost našega upanja. In ko zrejo učenci vanj se jim sicer zdi, da gledajo nekaj, kar je predaleč, skoraj neresnično. Toda Jezus to dela, da bi vsakemu izmed nas pokazal, koliko božanskega je v nas.

Ob idealih vere se zdi, da ne bomo zmogli, da smo preveč preprosti in naše moči niso dovolj, da bi Boga ne razočarali. In takrat se zgodi navidezno nasprotje. Začnemo se samozaničevati in se poniževati. Ob nesmiselnih zahtevah, ki si jih sami nalagamo na ramena, zgledamo še bolj nemočni in grešni, in zdi se, da smo zadovoljni s tem stanjem. Jezusova smer je druga. Dvigniti se na goro, občudovati, veseliti se; in ko verujemo, pripovedovati. Pomembno pa je, da sploh stopimo na to pot. Pogumno in z veseljem.

Kadar sreča človek Kristusa in sklene, da ga bo posnemal, se loti podjetja polnega tveganja, nepričakovanost in presenečenja. Jezus ne jamči, da bo podaljšal bivanje na Taboru. S seboj nas zmore peljati zelo visoko, da ne občutimo več težavne vsakdanjosti. Obdariti nas zmore s trenutki neizmerne sreče, bleščeče svetlobe in in nepopisne blaženosti, ki presega vse zemeljske užitke, časti in bogastva. Vendar nas lahko takoj nato povabi, da čujemo z njim v negotovih nočeh tesnobe, dvoma in mraka; ko se dozdeva, da se vse podira in propada. Tedaj zgubljamo pogum, čutimo se nekoristne v svojem življenju in podjetjih. Dozdeva se nam, ko da sami uničujemo sijajne dosežke, da zakopavamo čudovite upe, ki jih drobi led trde resničnosti.

Vendar je travno to kritična točka našega krščanskega življenja. Gre za to, da ne postanemo begunci, da ne izdamo; da ostanemo pribiti poleg Kristusa tudi, kadar je njegovo obličje manj vabljivo ali pa se nam celo dozdeva, da se je njegovo obličje razblinilo v megli dvomov. Znati moramo reči: Da, poznam tega človeka – najsi bo na Taboru, najsi bo v Getsemaniju ali na Golgoti. Priznati moramo njegovo navzočnost tudi tedaj, kadar je neprijetna, obvezujoča ali pa neposredno uničuje naša najbolj upravičena pričakovanja. Če v takih trenutkih poživimo svojo vero, utrdimo svoje upanje in kot kres prižgemo svojo ljubezen, potem se nam ni bati: kmalu bomo zaslišali skozi meglo njegov mili glas: “Jaz sem, ne bojte se!” In morebiti se bo megla kar razblinila in zopet bomo zagledali njegovo obličje. Če že ne bo poveličano, nam bo pa vendarle dalo slutiti, da se samo prek trpljenja Velikega petka lahko pride do vstajenja Velike noči! [Janez Jalen]

Če bomo po tej poti hodili z veseljem bomo vedno prepoznavali, da je vse naše življenje del Božjega načrta odrešenja.

Zadnja sprememba ( nedelja, 17. marec 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 893