OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
22. nedelja med letom, 3.9.2017

Kaj pomeni ime?

20051015121213659_1.jpeg

To nedeljo je videti, kot da se je Peter pridružil satanovi vojski proti Jezusu. Vem, da to ni mogoče, saj smo vendar brali v evangeliju prejšnji teden, da ga je Jezus postavil za voditelja cerkvene vojske: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«

Ime Peter namreč pomeni »skala«. Simon bo postal skala, temelj Cerkve.

Na veliko presenečenje vseh pa mu Jezus v današnjem evangeliju da drugačno ime, imenuje ga »satan«. Če naj bi to ime obveljalo, bi bil Peter voditelj tistega »podzemlja«, za katerega je Jezus dejal, da Cerkve ne bo moglo premagati. Za kaj pravzaprav gre?

Prvič, očitno je, da se Jezus močno boji trpljenja in smrti, ki bosta kmalu prišla nadenj. Petra je nadrl nenadoma, zelo ostro in na tako nerazumljiv, protisloven način, da lahko jasno vidimo močna čustva, ki so udarila iz Jezusa tisti hip. Nikakor ne mislim, da se Jezus obotavlja, ali naj izpolni svoje poslanstvo. Reči hočem le, da ve, kakšno strašno ceno bo moral plačati zaradi človeške bede in prizadetosti. Zato je bil tako osoren do Petra.

Drugič, Jezus je postopoma učil svoje učence, kdo v resnici je. Ne le velik učitelj ali čarobni pridigar ali dober prijatelj – Jezus je popolno razodetje Božje ljubezni. Prvo odlično oceno so si učenci prislužili prejšnji teden, ko je Peter izjavil: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«

Zdaj, ko vedo, da je on Kristus, Mesija, jim lahko pove še kaj več. Doslej jim Jezus niti z besedico ni omenil trpljenja na križu, ki ga čaka. V današnjem evangeliju pa jim pokaže, kaj dejansko pomeni Kristusova ljubezen: Za dobro vsega sveta bo moral hudo trpeti pod starešinami, velikimi duhovniki in pismouki, ubili ga bodo in tretji dan bo obujen.

V evangeliju piše, da ga je Peter zdaj začel »grajati«:  »Ne, ne, ne, mi te bomo zaščitili – to se ti ne bo zgodilo, nikar naj te toliko ne skrbi. Vse bo še v redu, boš videl. Saj te vendar rabimo živega, saj si vendar Kristus, Maziljenec! Uporabi svojo moč!« Vročekrven, spontan in zelo človeški odziv. Peter nagovarja Jezusa, naj se s pomočjo svoje božanske moči izogne trpljenju – enako ga je v pustinji skušal tudi hudič! (Mt 4,1-11) Ko je bil lačen, ga je nagovarjal: Saj si vendar Mesija, zakaj ne bi spremenil te kamne v kruh? Zakaj te ne bi angeli obvarovali pred nevarnostjo? In če si pravi mesija, se spodobi, da bi posedoval vse dežele sveta. Zakaj ne?

Zato, ker vsako od teh dejanj pomeni, da si pokleknil pred satana in ga moliš. Ali z drugimi besedami: Jezus naj bi poslušal in se ravnal po tistem delu človeške narave, ki išče le sebe, ki se zanima le zase. Nagrabi si bogastva, oblasti in ugleda in pozabi na Božjo ljubezen!

Jezus je bil tudi človek, zato je v sebi gotovo čutil tudi nagon, naj ustreže tem skušnjavam. In zdaj, ko ga Peter spet zapeljuje, spet čuti isti nagon. In Jezus ga vpraša: Na kateri strani si, na moji ali na satanovi?

Morda bo nam pri tej nedeljski maši postavil enako vprašanje. Na kateri strani si – na strani ljubezni ali na strani bogastva, slave in napuha? Ali se ti je kdaj zgodilo, da si odgovoril na to vprašanje, kadar vsako nedeljo prejemaš obhajilo?

Zadnja sprememba ( nedelja, 03. september 2017 )
 
21. NEDELJA med letom, 27.8.2017
sv_peter.jpeg

V mnogih slovenskih cerkvah najdemo kip svetnika s ključi v rokah. Kdo ga ne prepozna? To je sv. Peter.

Današnji evangeljski odlomek govori o teh ključih in kako so se znašli v Petrovih rokah. Ko je Jezus spraševal učence, kdo je on, mu je Peter odgovoril: "Ti si Kristus, Sin živega Boga." Jezus pa mu reče: "Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih."

Za boljše razumevanje teh besed moramo iti v staro zavezo, k preroku Izaiju. Prvo berilo govori o ključu Davidove hiše, ki bo izročen Bogu zvestemu Judu. Ta bo voditelj Jeruzalema, danes bi rekli župan. Zato torej ključ. Vendar bo tudi ta voditelj odstavljen, ker ne bo zvest Bogu. V neki daljni, mesijanski prihodnosti, bo na gori Sion postavljen trden kamen, voditelj, ki bo pravi. 

Kaj je bilo pravzaprav narobe z jeruzalemskimi voditelji? Svojo versko oblast so razumeli preveč politično. Sklepali so politično-vojaške zveze z raznimi narodi, da so se lahko branili pred napadalci. Niso zaupali Bogu, ampak bolj svoji politični spretnosti.

Izaija pravi v 28. poglavju: "Poslušajte, slabi vodniki tega ljudstva v Jeruzalemu! Pravite: S smrtjo smo sklenili zavezo in s podzemljem smo sklenili zavezo..." Tu je mišljeno zavezništvo z Egiptom, ki je bil za Izraelce simbol teme, podzemlja, pekla.

Sklenili so prijateljstvo z Egiptom, kjer so bili nekoč sužnji.

Z eno besedo, izvoljen narod in njegovi voditelji gradijo kraljestvo na svojih močeh, na političnih ugodnostih, na zavezi s smrtjo, s peklom. V tem vidi prerok Izaija pomanjkanje vere in zaupanja Božjo pomoč.

V današnjem evangeliju se Jezus podaja v Jeruzalem. Tam bo vzpostavil svoje kraljestvo. Začela se bo Cerkev in on sam bo njen vogelni kamen. Cerkev bo stopila na mesto templja, ključi pa bodo dani Petru. On bo odpiral vrata in v novo skupnost sprejemal ljudi in narode, ki bodo želeli vstopiti. Njegova oblast ne bo temeljila na moči, političnih spletkah in podobnem, ampak na veri, ki jo je Peter pravkar izpovedal. Ta nova zgradba, Cerkev, bo tako trdna, da je peklenska vrata ne bo premagala. Se pravi, nobeno človeško zavezništvo s smrtjo in podzemljem ji ne bodo moglo do živega.

Cerkev bo stala trdna na Petrovi izpovedi vere v Kristusa, Božjega Sina. V zaupanju v njegovo moč in pomoč bo Cerkev rasla in se bogatila.

Jezus je Cerkvi obljubil zvestobo in trajnost, toda Petrova vera bo še preizkušena. Kar nekaj časa bo mislil, da je Kristusovo kraljestvo odvisno od človeških moči, od meča. 

Šele po vstajenju bo razumel, da temu ni tako. Videl bo, kako je Jezusovo nenasilno, ponižno darovanje samega sebe premagalo peklenske sile sebičnosti, ošabnosti, smrti. Na veri v moč križa in vstajenja bo Cerkev neuničljiva.

Zadnja sprememba ( sobota, 26. avgust 2017 )
 
20. NEDELJA med letom, 20.8.2017

Današnji evangelij govori o veri kanaanske žene, ki ji Jezus ozdravi hčer. Žena je bila poganka, pripadnica naroda, ki so ga Izraelci sovražili zaradi njegovega nizkotnega poganstva. Izraelci so Kanaance imenovali pse. Nič kaj prijazno. Poleg tega je žena prihajala iz tirskih in sidonskih krajev. Tir in Sidon sta bila simbola ošabnosti, brezbožne samozadostnosti.

20_med_letom.jpeg

Žena prihaja torej iz mračnega sveta: od ljudi, ki so pogreznjeni v nesmisel, praznino, suženjstvo malikom. Na nek način prihaja iz našega naroda,iz današnjega sveta, ki išče smisel, ki potrebuje prave in trajne vrednote.

Njeno hčer zelo muči hudi duh. Ne vemo točno, kakšna je bolezen, gotovo pa gre za močno psihično depresijo. Hudi duh je zla resničnost, ki teži k strahovanju, obupavanju. Deklica se meče po tleh, neprestano joče, noče govoriti, nič ji ne uspeva, ne spi, zavrača hrano. To je oseba, ki sčasoma postane neznosna, nihče ji ne more več pomagati. Materin položaj je vsekakor težak, saj pravi, da hčer zelo muči hudi duh. 

V hčeri lahko prepoznamo sebe: svoja tavanja, nejevoljo, nezadovoljstva, zamere, prepire, obtoževanja, jeze. Tudi današnja družba je podobna tej hčeri: družba, ki ni zadovoljna s seboj, ki zdihuje od jeze, obupa, skepticizma. Kdo bo vse to prinašal Gospodu in prosil usmiljenja?

Tisti, ki je kakor ta žena. Poglejmo jo. Tako se je poenotila s trpljenjem svoje hčere, da prosi: "Gospod, usmili se me!" Ne prosi "usmili se moje hčere," ampak "usmili se me!" Tudi Jezus ji bo na koncu odgovoril: "Zgodi naj se ti, kakor želiš!" Žena je popolnoma umeščena v trpljenje hčerke in ga prinaša Gospodu.

Njena vera je nezaustavljiva. Gre do konca, nič ji ne vzame poguma. Ko se Jezus najprej ne zmeni za njeno vpitje, bi si lahko mislila: zdaj je vsega konec, niti on me ne posluša. Toda žena se ne ustavi. Tudi ko Jezus preizkusi njeno vero s trdim odgovorom: "Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom," ona nadaljuje pogumno, ponižno in vztrajno. Nič je ne more odvrniti od stvari, v katero se je podala z vsem srcem. 

Tu vidimo njeno gotovost, njeno vero v Jezusa. Nobenega dvoma ni v njej. To je vera, ki ne gradi na trenutnih, hitro spreminjajočih se občutjih in doživljanjih, niti ne na minljivih tolažbah ali potrtostih. 

Že drobtinice Božjega usmiljenja so ji dovolj. Kakor krvotočni ženi, ki se je dotaknila le Jezusove obleke in ozdravela. Celo Jezus se čudi takšni veri in vzklika: "O žena, kako velika je tvoja vera!"

Lahko se vprašamo, odkod tej kanaanski ženi takšna vera. Ženi, ki prihaja iz temne družbe, iz mest, ki so že od nekdaj zaprta vsemu, kar je božjega. 

Po svojem bolečem poenotenju s trpljenjem hčere je Kanaanka postala ponižna, uboga. V svojem srcu je že zapustila temne kraje nezaupanja in ošabnosti.

To je žena, ki jo je vsakdanje življenje in trpljenje očistilo, ji razširilo srce. Tako je prišla do popolnega zaupanja tistih malih, ki jim je evangelij zares veselo oznanilo.

Zadnja sprememba ( sobota, 19. avgust 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 803