OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
VELIKA NOČ - PRIČEVALCI VSTAJENJA
Magdalena je videla, »da je kamen odstranjen od groba«. To je bilo njeno prvo spoznanje, ko je na velikonočno jutro prišla h grobu, v katerega so položili Gospoda. Novico je takoj sporočila Petru in Janezu: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Zanje je bilo to slabo znamenje: grob je prazen, torej so neznanci ukradli Gospodovo telo. Tisti trenutek nihče od njih ni doumel globoke teološke vsebine dogodka vstajenja. Od groba odvaljeni kamen je bil v resnici znamenje Gospodovega vstajenja. A do tega čudovitega spoznanja so učenci prihajali postopoma.
Ko mine nevarnost, rečemo: »Kamen se mi je odvalil od srca.« Kamen je prispodoba strahu in bremen, ki človeka tlačijo k tlom in ga morijo.
 
velika_noc.jpg
Bremena so različna. Kolikor je ljudi, toliko je bremen. Kar je za enega lahko, je za  drugega morda breme. Bremena, ki postajajo vedno težja, pa doživljamo tudi kot poraze, kot nemoč, da bi uresničili samega sebe. Hočemo eno, dogaja se nam drugo. To oddaljevanje od samega sebe, od načrtov, ki jih imamo, doživljamo kot suženjstvo. Za kristjane najbolj boleče suženjstvo, je suženjstvo greha, ki nam onemogoča, da bi se izpolnili v ljubezni in resnici. Ker nas grešnost zadržuje, smo v ljubezni največkrat nemočni in zamudniki. Šele ko nekoga izgubimo, spoznamo, da smo se mu premalo posvečali, ga premalo ljubili in cenili, ko smo ga še imeli
V romanu Meše Selimovića Derviš in smrt glavni junak moli pred zaporom, v katerem je njegov brat morda že mrtev: »Odpusti mi, brat, meni grešniku, zaradi te pozne ljubezni; mislil sem, da je živela, dokler je bila potrebna, pa se budi zdaj, ko ne morem nikomur pomagati, niti sebi ne.« Nemoč, da bi pravočasno in v vsej polnosti ljubili, je torej posledica greha, ki nas hromi in dela nesposobne, da bi ljubezen živeli v vsej polnosti.
V današnjem prvem berilu se večkrat ponovi prav beseda pričevati, priče. Biti priča ni lahko. Tudi mi se bomo morali potru­diti, da bomo pričevalci vstajenja, to je smisla življenja za druge. Šele ko bomo stopili na pot darovanja, na pot za Kristusom, bomo lahko postali drugim pričevalci vsta­je­nja.
Kristjanom je vsaka nedelja spomin na Kristusovo vstajenje, a smo izgubili čut za njeno praznovanje in posvečevanje, zlasti še za obisk maše, ki je srce vsake nedelje. 
Pred več kot 1600 leti so v severni Afriki, v mestu Abitina rimski vojaki zasačili vernike pri obhajanju nedeljske maše (evharistije). Njihovo mučeništvo je zgovoren zgled, kaj so žrtvovali za praznovanje in posvečevanje nedelje. Pri zaslišanju so gospodarju očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje »svetih skrivnosti«. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« Ti mučenci so iz nedeljske maše (evharistije) črpali moč za pričevanje Kristusovega vstajenja in smrti.Pa mi: »Smo priče vsemu, kar je storil Kristus« (Apd 10, 34)? (Božo Rustja)

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. april 2014 )
 
VELIKA SOBOTA- VIGILIJA

TO JE NOČ BEDENJA ZA GOSPODA
TO NOČ NAJ BEDIJO ZA GOSPODA VSI (2 Mz 12,42)


Slavje luči lahko v polnosti doživita le dva človeka: tisti, ki je bil na primer od rojstva slep in je pri svojih trideset letih čudežno spregledal… in tisti, ki je bil duhovno slep, ki je občutil temo v lastni duši, ko je zapustil Boga in ko je po milosti zagledal »Kristusovo luč«. Če bi zbrali vse pesnike in jim rekli, naj sestavijo velikonočno hvalnico, ne bi mogli zapeti lepše, kot jo je zapel anonimni pesnik: »Nič bi nam ne koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni… Gospod, kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš nas, sužnje, si žrtvoval Sina…«
Pri velikonočni vigiliji, ki je mati vseh vigilij, imamo na voljo devet odlomkov Svetega pisma: sedem iz Stare in dva iz Nove zaveze. Kdaj pride čas, ko bodo naši verniki prosili duhovnike, naj bo prebrano vseh devet odlomkov?.

velika_sobota.jpg
Zemlja je zadrhtela, ko je angel rekel ženam: »Jezusa iščete, Nazaréčana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj« (Mr 16,6). Žene so bile poslane, naj ponesejo novico vseh novic učencem. Tako so postale »apostoli, apostoli apostolov, torej celo 'nadapostoli'«. Učenci, apostoli pa so bili priče vstajenja vse do mučeniške smrti. (škof Jože Smej)
Uspešna menedžerka je pripovedovala župniku, ko ga je srečala v velikonočnih dneh: »Vedno, ko sem odhajala od doma, me je oče pokrižal, in ko sem prihajala z zadnjim letalom domov, me je čakal na letališču, in me najprej pokrižal in šele nato poljubil. Ob smrti svojega očeta, ko se mi je zdelo, da se je pri meni vse zrušilo, sem v srcu doživela, da je oče odšel h Kristusu, k Bogu, v katerega je veroval celo življenje. Ob očetovi smrti je vsa njegova vera, ki jo je živel, dobila zame poseben smisel. V globini srca sem začutila besede: 'Jaz sem vstajenje in življenje!' V trenutku največje bolečine in izgube sem doživela največji mir in tolažbo, kot še nikoli do takrat. Vstajenjsko veselje, ki se ga ne da primerjati z nobenim drugim veseljem, je napolnilo moje srce, ki od tedaj še bolj išče Kristusa, saj sem prepričana, da smo samo v Njegovi ljubezni združeni in bomo ostali povezani …«
Na tej poti za Kristusom se v nas na novo prebuja želja po ustvarjanju in dajanju in vedno man bo prisoten v nas strah pred neuspehi in težavami. To je delo Njega, ki je vstajenje in življenje.
Bog od nas želi, da bi bili odprti za življenje, se veselili in na široko sejali svoje sposobnosti, sprejemali svoje odgovornosti in se ne zapirali v svoj vrtiček … Jezus je tisti, ki nam daje veselje do življenja! Zato tudi ostaja zame in zate, in to ne samo letos o Veliki noči, ampak vedno: Vstajenje in življenje!
Mama Marija  pa je svojemu župniku rekla: »V nedeljo me ne bo, ker grem v mesto, tam imamo mašo za našega fanta, ki je pred leti odšel k Očetu – Bogu!« Kar streslo me je, je rekel župnik: »Odšel k Očetu!« Kakšna trdna vera žari iz te matere, tudi njej je Jezus vstajenje in življenje! – Hvala, Gospod, da to mamo poznam …

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. april 2014 )
 
VELIKI ČETRTEK – GOSPODOVA VEČERJA
Jezus se daje. Daje telo, ki ga je prejel od Matere, daje božanstvo, ki ga je prejel od Očeta. Daje za nas in za vse – tisto noč, ko je bil izdan.

veliki_cetrtek.jpg
Dajanje je izguba, ker tega, kar si dal, nimaš več. Zato jih je toliko, ki neradi dajejo, radi jemljejo, tudi na skrivaj in na silo. Toda to so tisti, ki ne vedo, kaj je ljubezen. Kdor daje iz ljubezni, ni na izgubi, temveč ima dvojni dobiček: srečen je, ker je osrečil, in srečen je tisti, kogar je osrečil. Zato Bog ni na izgubi, ko nam daje Sina, zato Sin ni na izgubi, ko nam daje sebe. Oče in mati nista na izgubi,ko se razdajata družini. Žalostno bi bilo na svetu, če med ljudmi ne bi bilo ljubezenskega dajanja in prejemanja, temveč bi bilo samo kupovanje in prodajanje. Če bi nihče nikogar ne mogel razveseliti z darom, bi ne vedeli, kaj je dobrota.
Da bi nas Jezus osrečil, nam je dal duhovništvo. Dar je za nas, ki nas je v ta stan poklical, dar za vernike, ker po duhovniku živi med njimi Kristus. A tudi ta dar samo takrat osrečuje, kadar ga vodi ljubezen. Jezus pa je svoje ljubil do konca.
Zelo ganljiv je prizor pri zadnji večerji, ko je Jezus vzel platnen prt in se z njim opasal in začel apostolom umivati noge. Peter ničesar ne razume, zato mu je rekel: »Gospod, ti mi ne boš noge umival.« »Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.«  In Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo… Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delal tako, kakor sem jaz vam stóril.« (prim.Jn 13,5-15).
Na veliki četrtek, 28. marca 2013 je ob 17.30 papež Frančišek obhajal spomin Gospodove zadnje večerje v rimskem zaporu za mladoletne Casal del Marmo.  Med kratko homilijo je papež spregovoril o tem Jezusovem dejanju, katerega je nato ponovil tudi sam. To dejanje je ganljivo. Gospod, ki je najpomembnejši, je dal zgled, da mora najvišji med nami služiti drugim. To je znamenje. Umiti noge, pozabiti in mu kljub temu narediti uslugo, ko nas zanjo prosi. »Pomagati drug drugemu: to nas uči Jezus in to je tisto, kar delam sam, kar delam iz srca …«  Sklenil pa je z besedami, da je znamenje umivanja nog Jezusovo ljubkovanje
Kleče na kolenih je 12 mladoletnim zapornikom različnih narodnosti in veroizpovedi je umil in poljubil noge. Noge je umil in poljubil tudi dvema dekletoma. Eno od deklet je bila Italijanka in katoličanka, drugo dekle pa je bilo srbske narodnosti. 
Pri srečanju v telovadnici je mladim namenil tudi spodbudne besede: »Ne dovolite, da vam ukradejo upanje. Ste razumeli? Vedno pojdite naprej z upanjem.« Na vprašanje enega izmed mladoletnih zapornikov, zakaj je prišel k njim v Casal del Marmo, pa je odgovoril, da gre za nekaj, kar je prišlo iz srca. Vprašal se je, kje so tisti, ki mu morda lahko najbolj pomagajo »biti ponižen, biti služabnik, kar škof mora biti«. In ker so mu rekli, da bi v zaporu Casal del Marmo morda bili veseli obiska, je prišel k njim. »Toda to je prišlo iz srca. Zadeve srca pa nimajo razlage, pridejo same.«  
 
 

Zadnja sprememba ( četrtek, 17. april 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 580