OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
VELIKI ČETRTEK – GOSPODOVA VEČERJA
Jezus se daje. Daje telo, ki ga je prejel od Matere, daje božanstvo, ki ga je prejel od Očeta. Daje za nas in za vse – tisto noč, ko je bil izdan.

veliki_cetrtek.jpg
Dajanje je izguba, ker tega, kar si dal, nimaš več. Zato jih je toliko, ki neradi dajejo, radi jemljejo, tudi na skrivaj in na silo. Toda to so tisti, ki ne vedo, kaj je ljubezen. Kdor daje iz ljubezni, ni na izgubi, temveč ima dvojni dobiček: srečen je, ker je osrečil, in srečen je tisti, kogar je osrečil. Zato Bog ni na izgubi, ko nam daje Sina, zato Sin ni na izgubi, ko nam daje sebe. Oče in mati nista na izgubi,ko se razdajata družini. Žalostno bi bilo na svetu, če med ljudmi ne bi bilo ljubezenskega dajanja in prejemanja, temveč bi bilo samo kupovanje in prodajanje. Če bi nihče nikogar ne mogel razveseliti z darom, bi ne vedeli, kaj je dobrota.
Da bi nas Jezus osrečil, nam je dal duhovništvo. Dar je za nas, ki nas je v ta stan poklical, dar za vernike, ker po duhovniku živi med njimi Kristus. A tudi ta dar samo takrat osrečuje, kadar ga vodi ljubezen. Jezus pa je svoje ljubil do konca.
Zelo ganljiv je prizor pri zadnji večerji, ko je Jezus vzel platnen prt in se z njim opasal in začel apostolom umivati noge. Peter ničesar ne razume, zato mu je rekel: »Gospod, ti mi ne boš noge umival.« »Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.«  In Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo… Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delal tako, kakor sem jaz vam stóril.« (prim.Jn 13,5-15).
Na veliki četrtek, 28. marca 2013 je ob 17.30 papež Frančišek obhajal spomin Gospodove zadnje večerje v rimskem zaporu za mladoletne Casal del Marmo.  Med kratko homilijo je papež spregovoril o tem Jezusovem dejanju, katerega je nato ponovil tudi sam. To dejanje je ganljivo. Gospod, ki je najpomembnejši, je dal zgled, da mora najvišji med nami služiti drugim. To je znamenje. Umiti noge, pozabiti in mu kljub temu narediti uslugo, ko nas zanjo prosi. »Pomagati drug drugemu: to nas uči Jezus in to je tisto, kar delam sam, kar delam iz srca …«  Sklenil pa je z besedami, da je znamenje umivanja nog Jezusovo ljubkovanje
Kleče na kolenih je 12 mladoletnim zapornikom različnih narodnosti in veroizpovedi je umil in poljubil noge. Noge je umil in poljubil tudi dvema dekletoma. Eno od deklet je bila Italijanka in katoličanka, drugo dekle pa je bilo srbske narodnosti. 
Pri srečanju v telovadnici je mladim namenil tudi spodbudne besede: »Ne dovolite, da vam ukradejo upanje. Ste razumeli? Vedno pojdite naprej z upanjem.« Na vprašanje enega izmed mladoletnih zapornikov, zakaj je prišel k njim v Casal del Marmo, pa je odgovoril, da gre za nekaj, kar je prišlo iz srca. Vprašal se je, kje so tisti, ki mu morda lahko najbolj pomagajo »biti ponižen, biti služabnik, kar škof mora biti«. In ker so mu rekli, da bi v zaporu Casal del Marmo morda bili veseli obiska, je prišel k njim. »Toda to je prišlo iz srca. Zadeve srca pa nimajo razlage, pridejo same.«  
 
 

Zadnja sprememba ( četrtek, 17. april 2014 )
 
Velikonočno voščilo

Vstajenjska vera ima barvo upanja


Vstajenjski svit je stkan iz čiste božje Ljubezni, ki se je v Sinu prekalila na križu. 
Ne ubežiš, ne ubežiš križu… Bolje kot preklinjati temo, to vemo, je prižgati luč. 

velikonocno_voscilo.jpg
Če je v nas veliko negativnih misli in spominov, to tudi iz nas nenehno prihaja; če pa uspemo napolniti naš spomin bolj s pozitivnimi spomini, postajamo tudi bolj svetli in optimistični ljudje. 
Vstajenje se nadaljuje pri vsaki evharistiji, kjer so tisti, ki verujejo v Vstalega, zbrani in je Vstali sredi med njimi. Zato nikar ne dojemajmo nedeljske svete maše kot zapoved ali dolžnost, ampak kot veliko milost in neprecenljivo vrednoto, ki jo kristjani postavljamo nad vse. V sveti maši ohranjajmo v spominu in srcu osnovne krščanske in človeške vrednote poštenja, pravičnosti, zvestobe, družinskega življenja, resnicoljubnosti, solidarnosti, nesebičnosti in dejavne ljubezni.

Sveta Gora, 10. 4. 2014

 
 
 
 

Dragi romarji, dobrotniki in prijatelji Svete Gore!

V veselju obhajamo velikonočno skrivnost Gospodovega vstajenja. Želimo vam mirno, veselo in upanja polno praznovanje Gospodove zmage nad grehom, zlom in smrtjo! Veselja in blagoslova, naj vam nadrobi Gospod!

Hvaležni smo vam za vse, kar nam pomenite in dajete. Pri Mariji na Sveti Gori vedno znova v molitvi rožnega venca in pri sv. maši kličemo nad vas in vaše delo milost, blagoslov in s sv. Frančiškom mir in dobro.

Veselo in blagoslovljeno obhajanje velikonočnih praznikov! 


To vam želimo hvaležni Frančiškovi bratje
na Sveti Gori



Zadnja sprememba ( ponedeljek, 14. april 2014 )
 
6. POSTNA – CVETNA NEDELJA: Iz 50,4-7; Flp 2,6-11; Mt 26,14-75;27,1-66
Spomin Jezusovega vhoda v Jeruzalem
Bogoslužje Cvetne nedelje ima dva pomenljiva trenutka: blagoslov palmovih vej (oljčnih vejic ali zelenja) s procesijo v spomin na Jezusov slovesni vhod v sveto mesto, med katerim prepevamo: »Slava ti, hvala in čast, o kralj naš, Kristus rešitelj, ki ti mladostni je cvet klical hozana v pozdrav.« Drugi del pa je branje trpljenja našega Gospoda  Jezusa po Mateju.

6_postna.jpg
Procesija je pred mašo nas spodbuja, da veselo vihtimo svoje oljčne vejice, da bi veselo pozdravili Jezusa. Vemo, da nam je blizu, da je navzoč v nas in sredi med nami kot prijatelj, kot brat, tudi kot kralj, kot svetla luč našega življenja. Jezus je Bog, pa se je ponižal, da bi hodil z nami (prim. (Flp 2,6-11).
Jezus je naš prijatelj, naš brat, ki razsvetljuje našo pot življenja. In tako ga danes sprejmimo z veseljem. Da, z veseljem, ker kristjan ne sme biti nikoli žalosten! Kajti izvir naše notranje radosti ni posedovanje tolikih stvari, ampak resničnost, da smo srečali Jezusa, ki je sredi med nami tudi v težkih trenutkih, ko se na pot življenja spopadamo s problemi in ovirami, ki se zdijo nepremagljive.
Trpljenje ima moč očiščevanja in posvečevanja; trpljenje vzgaja , utrjuje v zaupanju, napravi ljudi dobre in razumevajoče, jih uvaja v skrivnost božjih načrtov… Vse to je res. Res pa je tudi, da trpljenje vodi v otopelost, zagrenjenost, upor in bogokletje.
Jezus je v svojem zemeljskem življenju naredil mnogo dobrega, olajšal je marsikatero bridkost, trpljenja pa ni odpravil. Vzel ga je nase. Ne le drobno in vsakdanje, temveč tudi veliko in nevsakdanje. Dopustil je, da so ga trpinčili in umorili na enega najstrahotnejših načinov, kar si jih je izmislila človeška izprijenost.
Vsega tega pa ni sprejemal, kakor se je sproti vrstilo, temveč je za vse naprej vedel. V tem pričakovanju je povedal dva stavka, ki razkrivata njegov pogled na trpljenje. Med zadnjo večerjo, tik pred odhodom v Getsemani, ni skrival vznemirjenosti. Izrekel je besede, ki čudovito razkrivajo njegovo notranje razpoloženje: »Grem k Očetu.« (Jn 16,28). Pot pred sodnike in krvnike, na Golgoto in na križ je za Jezusa pot k Očetu.
»Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Jn 18,11), je vprašal apostola, ki ga je od trpljenja odvračal - Petra ali kdorkoli si, nič ne boš opravil, če greš nad trpljenje z mečem, s kletvijo ali z uporom. Nad trpljenje se gre z molitvijo, s predanostjo Očetu, ki hoče samo dobro. Hudo, ki nas doleti, dopušča zato, ker ve, da so resnice, ki se jih je mogoče naučiti le v šoli trpljenja, in vrednote, ki jih ni mogoče doseči brez napora. Največja od njih – ljubezen – zasije v najčistejši luči takrat, ko se prebija skozi noč preizkušenj. 

Zadnja sprememba ( sobota, 12. april 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 578