OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. nedelja med letom, 20.1.2019

Navadne stvari

Navadne nedelje! Pri obhajanju liturgije smo se vrnili v tako imenovani »čas med letom«, spet obhajamo »navadne nedelje«. Od sedaj so nedelje »navadne« in so pač tam nekje »med letom«. Kako lahko vse, kar slavimo pri liturgiji, označimo kot »navadno«? Ta čas nas vsako leto vodi na evangeljsko potovanje z Jezusom – potovanje skozi njegovo javno delovanje do njegove smrti in vstajenja. To liturgično potovanje je tudi simbol našega krščanskega življenja.

2_navadna.jpeg

Evangelij, ki ga beremo danes, je zapisal evangelist Janez, uvaja nas pa v liturgično leto C, v katerem bomo brali Lukov evangelij. Evangelist Janez nam poroča o prvem znamenju, o čudežu na svatbi v galilejski Kani, s katerim je Jezus pokazal, da nam je Bog na razpolago, da nam je vedno pripravljen pomagati.

Čeprav bo morda vsakdo po svoje razumel skrivnostne podrobnosti tega dogodka, npr. Marijino prošnjo in Jezusovo navidezno zavrnitev, ali to, da je Marija prevzela pobudo, Jezus pa se je spraševal, zakaj ravno zdaj … - eno je gotovo: To znamenje nam govori, da velika ljubezen in velika zvestoba zmoreta spremeniti vodo v vino. Ali ni v življenju res tako? To lahko potrdite predvsem vi, ki ste poročeni. Ali ni res, da lahko v ljubezni in zvestobi najbolj navadne stvari in dogodke spremenite v čudovita, dragocena doživetja, ki prinašajo življenje? To zmorete v krogu svoje družine, svojih prijateljev in kadar se žrtvujete za druge. Iz najpreprostejših trenutkov lahko naredite zlate in dragocene, da vsi ostrmijo.

Resnično. Vsak trenutek ljubezni, vsak trenutek, ko smo zvesti resnici, vsak trenutek odpuščanja, sočustvovanja, pravičnosti. Vsak tak dogodek, naj bo še tako preprost in majhen, lahko postane opojno vino božje navzočnosti. Ko sem odraščal, so me stalno opozarjali: »Vse, kar je vredno, da naredimo, je tudi vredno, da dobro naredimo,« kar je čisto v redu, do neke mere. Če seveda ne merite, kako dobro je kaj narejeno, s tem, kako ste bili pri tem uspešni in popolni. Če uporabljam to zunanje, neosebno merilo uspešnosti in popolnosti, bom gotovo zanemaril ali prezrl majhne in preproste stvari in jih ne bom naredil, saj so pač čisto »nepomembne«. V luči današnjega evangelija bi bilo morda smiselno gornje načelo takole spremeniti: »Vse, kar je vredno, da naredimo, je tudi vredno, da naredimo majhno.« Tako bomo razmišljali o tem, ali ni ta trenutek, ki je sicer čisto navaden, prilika zame, da naredim nekaj iz ljubezni in zvestobe. Če bomo to razumeli, bodo tudi najmanjša, najbolj običajna dejanja postala vino najboljše trgatve.

Tudi pri tej sveti maši se bo kmalu zgodil naš najosebnejši trenutek zbližanja z Bogom. To se bo zgodilo s pomočjo dveh čisto navadnih stvari, kruha in vina, ki se bosta spremenili v najdragocenejšo popolnost, Gospodovo telo. Maša se nikoli ne konča z branjem božje besede in s pridigo, pa če je še tako poglobljena in dolga. Kajti Bog ima za nas vedno pripravljeno boljše vino svoje prisotnosti v svetem obhajilu. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. januar 2019 )
 
Nedelja Jezusovega krsta, 13.1.2019

Prgišče moke

jezusov_krst.jpeg

Božični čas nas spominja na razodetja – razodetja Božje ljubezni do nas. Pred dvema tednoma smo praznovali božič in se spominjali, kako so angeli razodeli pastirjem, da se je rodil Jezus kot njihov kralj in odrešenik izraelskega ljudstva. Prejšnjo nedeljo pa smo obhajali praznik Gospodovega razglašenja, ko se je Jezus preko treh modrih z Vzhoda razodel kot odrešenik vseh narodov sveta. Danes pa obhajamo praznik Jezusovega krsta, ki pomeni »uradni« začetek Jezusovega javnega delovanja. Ob tem dogodku se spominjamo še enega razodetja: ko je Janez krstil Jezusa v reki Jordan, so se Jezusu odprla nebesa. Videl je Božjega Duha, istega Duha, o katerem piše Prva Mojzesova knjiga, da je plaval nad vodami ob začetku stvarjenja. Zdaj pa se začenja novo stvarjenje. In slišal je glas iz nebes, ki ga je prepoznal kot glas svojega večnega Očeta, kajti Jezus je njegov ljubljeni Sin.

Naša vera je odvisna od teh razodetij. V njih nam Bog govori, kdo je On sam in kdo smo mi. Razodeva se kot Bog, ki nas ljubi, ki skrbi za nas in za svet, v katerem živimo. Sporoča nam, da deluje v življenju vsakega od nas in tudi v življenju naše skupnosti, našega naroda. Med nas prihaja v osebi Jezusa, ki se danes razodeva kot služabnik, kot maziljeni zveličar, ki nam prinaša veselo novico, da smo odrešeni. Jezus nam je danes razodet kot jagnje, ki nas bo rešilo večne smrti s tem, da bo vzelo nase naše grehe.

To nam je hkrati tudi opozorilo, naj ne pozabimo, kaj vse je Bog naredil za nas. Poklonil nam je množico darov, ki jih sploh nismo zaslužili. Pomagal nam je na nešteto načinov, tudi tega si nismo sami zaslužili. Prišel je, da prebiva med nami, ne zato da bi nam gospodoval, ampak da bi nas osvobodil zla in nam vlil upanje na večno srečo z njim. Prišel je med nas, da bi nam pokazal, kako naj živimo in ljubimo.

S krstom je Jezus začel svoje javno življenje. Njegovo življenje se je spremenilo, spremenil je svoj »življenjski slog«: doslej je bil predvsem Jožefov sin, ki si bo služil kruh najverjetneje s tesarstvom, danes pa se je podal na pot, ki ga bo končno pripeljala na križ. Njegova smrt in vstajenje bosta zaznamovala začetek krščanstva, to je čisto nov način mišljenja, ki bo preoblikoval ljudi za vse čase naprej. In vse to se je začelo s preprostim dejanjem – s krstom. Dejanje, ki ga je doživel tudi vsak izmed nas v svojem duhovnem popotovanju. 

»Pa kaj se to mene tiče,« bi lahko rekel kdo izmed nas, »jaz pač ne bom spreminjal sveta.« To je verjetno res. Toda pot, na katero se je Jezus danes podal, mora v svojem življenju prehoditi tudi vsak izmed nas. V čem je naša pot enaka Jezusovi? Ali bomo tudi mi delali čudeže? Ali bomo potovali naokrog in pridigali? Verjetno ne. Toda moramo si prizadevati, da bomo živeli tako, da bo na koncu nebeški Oče tudi nam dejal tako kot Jezusu:  »Ti si moj ljubljeni sin / ljubljena hči …«

Jezusovo življenje ni teklo gladko. Nasprotovali so mu. Judje so ga skušali prepričati, naj vendar neha trmoglavo vztrajati pri svojih ciljih. Nagovarjali so ga, naj pozabi na svoje poslanstvo in sledi obnašanju množice. V tem je naša pot popolnoma enaka Jezusovi. Kot je Jezus zaradi svojega življenjskega sloga naletel na posmehovanje in grožnje, tako tudi mi pogosto trčimo ob nerazumevanje ali celo sovraštvo okolja, v katerem živimo ali delamo. Danes je že majhen čudež, če se upremo in odklonimo tako obnašanje/ravnanje, s katerim se Jezus ne bi strinjal, saj s tem tvegamo vsaj posmeh, kot ga je doživel tudi On, če ne še kaj drugega.

Načelo »saj vsi tako delajo« je zelo zapeljivo in se mu je včasih res težko upreti. Jezus je imel enake težave. Evangeliji nam pripovedujejo, da so ga Judje nekoč hoteli pahniti s skale v prepad, tako jih je razjaril s svojim naukom. Vendar Jezus ni pustil, da bi množica krojila njegova načela, in ni spremenil svojega prepričanja. To velja tudi za nas, saj smo krščeni.

Z današnjo nedeljo se je v cerkvenem koledarju končal božični čas,  začenja se tako imenovani »čas med letom«, ali kot včasih rečemo »navadne nedelje«. Toda že današnja, prva »navadna nedelja« Jezusovega krsta nas opominja, da ta navadni čas zahteva »nenavadne«, izredne ljudi. Zato smo bili namreč krščeni!

Zadnja sprememba ( nedelja, 13. januar 2019 )
 
Gospodovo razglašenje, 6.1.2019
gospodovo_razglasenje.jpeg

Današnji evangeljski odlomek je pravzaprav evangelij v malem. Govori namreč o prihodu obljubljenega Odrešenika na svet; o tem, kako ga izraelski voditelji niso hoteli sprejeti in so potegnili za sabo še večino ljudstva, in končno o tem, da so ga našli in se ga oklenili poganski narodi, katerih prvi predstavniki so trije modri.

Človek se nehote vpraša, zakaj se ljudje ob srečanju z učlovečenim Bogom tako različno odzivamo. Zakaj ga eni zavržejo in drugi sprejmejo. Te skrivnosti ne bomo nikoli do kraja doumeli, ker gre tu za skrivnost Božjega klica in človekovega svobodnega ali pa samovoljnega odgovora nanj. Eno pa je vendar pri tem gotovo – to, kar je zapisal veliki Pascal: Dovolj je luči za tiste, ki žele videti, in dovolj teme za tiste, v katerih te želje ni. – Bog se prej ali slej razodene tistim, ki ga iščejo z vsem srcem; skrit pa ostaja za tiste, ki bežijo pred njim, pa se ne zavedajo, da s tem bežijo pred lastno srečo in notranjim mirom.

Jezus ni noben tiran, ki bi nas hotel podjarmiti in usužnjiti; nasprotno, Jezus je človekov resnični osvoboditelj in rešitelj iz brezna greha in strahote smrti. Okleniti se njega zato pomeni okleniti se svobode, življenja in ljubezni.

To je po hudih bojih in iskanjih dognal tudi naš pesnik Dragotin Kette, ko je zapisal:

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,

tvoj izgubljeni sin je zopet tu …

O naj mu žarek milosti zasije

v tem osamelem, osamelem dnu …

Glej, menil sem, da mogel bi živeti

brez tebe kdaj, brez svojega Boga;

a naj li rastejo vonljivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba?

Zato prešini me, o Bog, zaneti

mi večni, žarki ogenj v dnu srca!

Ta večni, žarki ogenj je neskončna Božja ljubezen, ki se sklanja k človeku, da bi ga povzdignila k sebi, v neminljivo svetlobo.

Nekateri ljudje so slepi za to božansko luč. Mislijo, da je ne potrebujejo, zato je tudi ne iščejo; celo zaprejo se pred njo, kadar jim jasno pokaže pot, na katero jih ne vleče. Bojijo se te luči, kakor se je je zbal kralj Herod – ker ne marajo, da bi se razkrila njihova dela. Kakšna kratkovidna in zaslepljena sebičnost!

Drugo vrsto ljudi pa predstavljajo trije modri, ki so se z veseljem odpravili za lučjo, za zvezdo vodnico. Niso se ustrašili utrudljive poti, niso se izgovarjali na nevarnosti potovanja, niso ga odlagali na kasneje, ampak so pogumno sledili zvezdi in končno našli njega, ki so ga iskali. Tako so postali vzor vsem bogoiskalcem, vsem, ki prizadevno iščejo smisel svojega življenja.

Jezusova bližina jih je napolnila z veseljem. Vdano so pokleknili, molili in obdarovali svojega Odrešenika. Tudi mi bi se morali vsak dan zahvaljevati Bogu za milost vere in odrešenja, ki smo ga po njem deležni. Tudi mi bi morali pokloniti Bogu dar svetega življenja.

Evangelist Matej poroča, da so se modri vrnili domov po drugi poti. V človeku, ki se sreča z Bogom, se nujno nekaj predrugači. Tak človek pretrga s starim načinom življenja in krene na drugo, novo pot. Če smo v teh božičnih dneh začutili večjo bližino Boga, potem odločno stopimo na novo pot še trdnejše naveze z Bogom!

Zadnja sprememba ( nedelja, 06. januar 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 883