OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
12. Navadna nedelja – A – Mt 10,26-33
Jezus nas vabi, naj se ne bojimo, naj nas ne bo strah, naj zaupamo Očetu, ko hodimo za Njim, Vanj verujemo in zanj v vsakdanjem življenju pričujemo.
 
12_navadna_1.jpg
Toliko ljudi je, ki Gospodu v resnici zaupajo in se mu izročajo, in so tudi taki, ki tega ne delajo. Za nekatere je danes pomembnejše, kaj se dogaja na tržišču, kaj ta trg lahko ponuja in kaj pravi. Zaupati Bogu bi bilo po tem mišljenju preveč nevarno, saj bi tvegali, da bi povzročili krizo celega sistema, ki je dejansko zasnovan tako, da naj ljudem daje gotovost, trdnost. Gre za sisteme, ki lahko človeku ponudili “vse”, kar naj bi potreboval, a največkrat mu ponujajo ravno tisto, kar je nekoristno in odvečno, čeprav mu ga kažejo kot nekaj nujnega. Kaj je to “vse” kar ti sistemi nudijo? Katero varnost lahko zagotovijo? Kako globok pomen in smisel lahko dajo? Prav to so pa vprašanja, ki že dajo slutiti krhkost, varljivost in celo lažnost tega “vse” in ravno zato je prav oznanjevanje evangelija, ki ponuja vso resnico o človeku in za človeka in to resnico, ki od vsakega  človeškega “vse” osvobaja in dviga v Božje vse, v Božjo polnilo, luč, smisel.
Evangelij nas vabi, da veselo novico odrešenja (Božjega vse) ljudem pogumno oznanjamo, ga odprto, odkrito, ne prikrito (ali zakrtio) prinašamo drugim. Ob tem prihaja pred oči duha podoba Nikodema, ki je prihajal k Jezusu ponoči, saj ga je bilo strah. Noč je idealni trenutek za tistega, ki noče biti viden. Tistemu, ki noče biti viden, ko se z nekom pogovarja. Nekoga je lahko sram, da bi se pokazal. To kaže na strah, da bi bil resničen. Nikodemova noč kaže na njegovo nesposobnost in njegov strah, da bi bil svoboden. Zato je v istem evangeliju prečudovito lepo, ko isti Nikodem v najtežjem trenutku Jezusove smrti gre in prosi za njegovo truplo in to sredi belega dne: kot da bi zanj prosil kričeč na strehi!
 
Je tudi zelo lepo zapisano v evangeliju: nič ne bo ostalo skrito, prikrito Bogu. Tudi če gre za tvojo najbolj skrito trpljenje, bolehnost, to Bogu nič ni skrito. Katerakoli huda stvar, ki bi nenadoma in slučajno prišla, se ne zgodi, ne da bi vaš Oče za to vedel, pravi evangelij. Za Božjega »sina« obstaja gotovost, da so tudi stiska, trpljenje, v skrajni meji celo mučeništvo, del Božjega načrta. Tudi majhen in nepomemben vrabec ne pade na tla, ne da Bog ne bi za to vedel. Seveda s tem noče reči: nikoli več se vam ne bo zgodilo, da bi padli. Marveč pomeni: če se vam zgodi, da boste padli, Bog to ve. V vašem trpljenju je Bog, niste zapuščeni, je prisoten kot odrešenje, četudi je očitno ne morete zaznati in čeravno na psihološki ravni nima velikega učinka ali se ne čuti velike tolažbe. A znotraj razsežnosti vere obstaja možnost, da to razsežnost prisotnosti umirjeno živite.
12_navadna_2.jpg
Za zaključek se mi zdi lepo skleniti z besedami menihov iz Tibirinije v Alžiriji, da začutimo evangeljsko povabilo: ne bojte se sredi preganjanja! Menihi preganjane Cerkve v Alžiriji v 1990-ih letih tako pišejo: Naša Cerkev je močno pretresena, še zlasti v naši škofiji. Zdesetkana je, ranjena in trdo doživlja »golost« in zastonjskost, zapisano v evangeliju in v naši meniški poklicanosti v hoji za Kristusom. Čeprav je ranljiva in skrajno krhka se odkriva še bolj svobodna in bolj verodostojna v svoji želji, da hoče ljubiti vse do konca… Navzočnost smrti. Po meniškem izročilu je smrt vztrajna spremljevalka meniha. Ta spremljevalka je dobila za nas še bolj konkretno intenzivnost v neposrednih grožnjah, ubojih ljudi, ki so se zgodili v naši neposredni bližini, in v nekaterih obiskih. To so za nas dragoceni trenutki resnice, čeprav niso ugodni. Po božiču l. 1993 smo se vsi skupaj na novo odločili, da bomo združeni ostali tukaj. Na to (obnovljeno) izbiro smo se pripravili, tako da se je vsak predhodno vsemu odpovedal (svoji družini, skupnosti, iz katere je prišel, svoji domovini…). Brutalna smrt (enega od nas ali nas vseh skupaj)bi bila le posledica te življenjske odločitve hoje za Kristusom (pa četudi kot taka v naših konstitucijah ni neposredno predvidena!). Naš škof nas z besedo in zgledom pogosto vabi, naj se na ta način pustimo obnoviti v samem temelju naše »podaritve življenja«. Iz vsega tega naj bi se dvignila noč zmagovitega upanja. In ravno to se od nas pred vsem drugim pričakuje. In to s potrpežljivostjo, ki je v upanju potrebna, in se izraža v najmanjših podrobnostih razdeljenega življenja (Menihi iz Tibirnije v knjigi: Močnejši od sovraštva, str. 135-136).

Zadnja sprememba ( sobota, 21. junij 2014 )
 
SV. TROJICA – A - 15. 6. 2014
Na praznik Svete Trojice razmišljamo o ljubezni,  s katero se nam  Bog razodeva kot e(di)n(i) Bog v treh osebah: Oče, Sin in Sveti Duh.

svetatrojica1.jpg
Ko opazujemo prelepo naravo obsijano z jutranjim soncem ali večerno zarjo, ali neskončno modrino morja, ali sinje nebo, na katerem migljajo milijoni zvezd, podzavestno čutimo, kako je Bog velik v svojem stvarstvu ! Eden od ameriških astronavtov je zapisal: »Iz velikih vesoljskih daljav sem gledal zemljo. Bila je majhna. Pomislil sem, kako majhen je človek, ki na njej živi, čeprav je prepričan, da je velik…« Ali če dalje znanstveno opazujemo cvet ali katero koli stvar, ali z mikroskopom opazujemo življenje, ki ga z očmi ne moremo videti, odkrijemo življenje, ki ga je nekdo vdihnil. Kako je šele človek čudovita celota organizma, ki s svojimi organi leta in leta usklajeno delujejo, in celota telesa, duše in duha. Bog ustvari človeka, da mu edini med živimi bitji izkazuje hvalo in čast, ga išče, vanj veruje in ga ljubi!  Že Stara zaveza nas je opozorila, da Bog ni samo naš Stvarnik, ampak skrbni Oče, ki s svojo previdnostjo bdi nad svojimi otroki, da bi bili nekoč deležni njegovega življenja in ljubezni. Jezus, njegov Sin, vse to v polnosti potrdi.
Ko nam je Jezus govoril o Bogu, je še posebej poudaril resnico, da je Bog naš Oče, v katerega ima kristjan otroško zaupanje, ko se k njemu obrača in ga vodi skozi življenje ter nas hoče privesti k sebi. Celo smrt ni strašna in bridka, ker verujemo, da nas celo na dnu groba čaka Božja roka, da svojega otroka pripelje v blaženost, ki mu je pripravljena od vekomaj.
V Jezusovi osebi smo ljudje z očmi lahko gledali Boga, s svojimi ušesi poslušali besede, ki so prihajale iz Božjih ust. Njegovo Srce je ostalo polno ljubezni kljub človeški hudobiji, ki je umorila nedolžnega Jezusa. Sin ostaja med nami v svoji Cerkvi, v tabernakljih v Svetem Rešnjem telesu, v Božji besedi, v občestvu, ki v njegovem imenu moli. 
Jezus nam je odkril še Svetega Duha, ki je vir ljubezni in nas povezuje z Očetom in Sinom. Tudi svetniki in svetnice so sad delovanja Svetega Duha. 

svetatrojica2.jpg
Skrivnost Svete Trojice nas uvaja v skrivnost občestvene duhovnosti in na trinitaričen pogled na človeka. To pomeni, da je človek resnična podoba Boga, da sebe razume in sprejema le v odnosu do (D)drugega in v sprejemanja (D)drugega. Brez odnosa ljubezni v resnici, brez edinosti z (D)drugim je človek mrtev, ali po obrokih umirajoči človek. Trinitaričnost pomeni za človeka tudi odkriti drugačnost (D)drugega in podarjanje svoje enkratnosti (D)drugemu. Drug drugemu smo si ljudje dopolnjujoči z različnimi obdarovanostmi in enakim človeškim dostojanstvom, svobodo in dolžnim spoštovanjem. Oznanjamo trinitaričnega Boga, da bi živeli edinost v različnosti, katere vez je resnica in ljubezen. Troedini Bog je temelj družine, ki je in naj bo okolje ljubezni, v edinosti iz različnosti. Napad na družino je napad na resničnost troedinega Boga, ki je zapisan v DNK naših src, želja, hrepenenj in pričakovanj po ljubezni. Vsako poveličevanje sebičnosti, samovolje, samozadostnosti ruši skupnost in odnose, ruši trinitarično resnico o nas in o družini. Kadar mati in oče s svojo družino sedeta k mizi, ne pričakujeta, da bi bila v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom in si želita le, da bi bila družina srečna, da bi spoštovali drug drugega in skupne vrednote, da bi ubirali pravo življenjsko pot. Podarjata se za otroke in ne iščeta sebe: takšen je Bog ljubezni.

Skrivnosten je Bog, eden v treh osebah in nismo vredni in zmožni izgovoriti njegovega imena. Skrivnosten je vsakdo izmed nas (in naša občestva), saj je podoba Troedine neizrekljive ljubezni. Ljudje smo otroci njegove ljubezni in sodelavci pri dogajanju svetovne zgodovine. Troedina Ljubezen od nas pričakuje naše vračanje ljubezni, naše sodelovanje in zvestobo do groba.  
    

Zadnja sprememba ( sobota, 14. junij 2014 )
 
BINKOŠTI – DAR SVETEGA DUHA – A – Jn 20,19-23
Velik Božji načrt je duhovna osvoboditev svojega ljudstva. Bog je svoje ljdustvo osvobodil iz egiptovske sužnosti in da ne bi ponovno padlo v kakršnokoli drugo sužnost, jim je dal 10 Božjih zapovedi, Postavo, ki je pot osvobajanja. In prav ta dar Božje postave, ki vodi ljudstvo v svobodo, so Judje praznovali na binkošti, 50. dan po veliki noči. Prihod Svetega Duha, ki je Dar ljubezni v resnici, ki je Dar moči, poguma, tolažbe, vztrajnosti v pričevanju za Vstalega – pomeni torej nove binkošti : postava Božje ljubezni je podarjena vsem ljudstvom, ki se ji odprejo in jo sprejmejo ter iz nje živijo za Vstalega, za katerega pričujejo in ga oznanjajo. Vsi skupaj so ena Cerkev, ki živi iz Duha in je na poti v obljubljeno deželo, deželo popolne sovobode in odrešenosti v Bogu. Za kristjane to ni več točno določena dežela, marveč Božje kraljestvo, v katerega vstopamo vsak dan po poslušnosti vere, srca in molitve po Duhu, ki nam je dan pri krstu.
binkosti.jpg
V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, kako Sv. Duh deluje znotraj Cerkve, občestva. V Cerkvi vsaka vzvišenost nima mesta, rasizem, preziranje kogarkoli, izključevanje – vse to ne more biti znotraj občestva vernih v Vstalega. V Gospodovi Cerkvi ne moremo razmišljati (in živeti) o kakršnokoli vzvišenosti, o vzpenjanju vedno više, o časteh… Vsi krščeni smo prejeli enega Svetega Duha. Cerkev ni priamida, marveč je Božje ljudstvo, ki se zbira in krepi okoli Jezusa Kristusa. Vsakdo izmed nas je različen, drugačen. Smo občestvo vseh barv. Različni udje istega Telesa nimamo istih nalog. Ta različnost je velik dar. Vsak ud Cerkve je za Boga zelo pomemben, zato ga je pritegnil k sebin ga v Duhu prerodil, razsvetlil, poslal, da pričuje o goreči ljubezni, ki je v njem. Poklicani smo, da živimo edinost v različnosti in to v Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Edinost lahko živimo le v Svetem Duhu in to v ljubezni in resnici.
Ko oznanjamo Jezusa Kristua, Vstalega, hodi Sveti Duh pred nami in nas spremlja. Zato vsakodnevno sprejemajmo tega Sv. Duha, se mu odpirajmo, poslušajmo njegove navdihe, povabila, naloge, zahteve. Se mu odpirajmo. Vemo, da je v nas še vedno upornost, ki nas hoče obrniti vstran od Duha. Ko smo pod vodstvom Svetega Duha, čutimo v nas Božjo prisotnost, ki rojeva notranji mir in veselje. Kristus nas osvobaja in usmerja k Očetu, Bogu.
Svetega Duha sprejemamo v molitvi. Najboljši način sprejemanja Duha je ustvarjanje tišine v sebi in mu dopustiti, da nam govori. V molitvi in sprejemanju Duha začnemo napredovati, ko razumemo, da molitev ni najprej govorjenje, marveč molčanje pred Bogom. Zato Jezus pravi: “Blagor ubogim v duhu”, blagor ubogim, ki so povsem odprti Božjemu daru.
V svet smo poslani, da pričujemo o upanju¸ki je v nas. Naš papež Frančišek nam pravi, da mora biti naše upanje bojevito. Krščansko življenje je boj proti nam samim in pogosto boj proti modnim idejam. Sv. Duh je kot močan ogenj, ki zažiga in preganja temo, s tem da razsvetljuje našo noč. Zato se moramo odpirati in klicati Svetega Duha luči in moči.
Zahvaljujemo se ti za milostni dar Svetega Duha, ki ga pri vsaki sv. maši obnavljaš. Z njim lahko bolje ljubimo Boga, brate, stvarstvo, sebe in lahko vsem z gorečnostjo, ki je nič ne more prestrašiti, oznanjamo veselo novico odrešenja, saj Jezus “ne potrebuje odvetnikov, marveč pričevalce” (Pp Pavel VI.).

Zadnja sprememba ( sobota, 07. junij 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 589