OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
24. nedelja med letom, 16.9.2018

Zgodba pripoveduje, kako sta šla Sherlock Holmes in dr. Watson na večdnevni izlet s šotorom. Sredi noči Holmes prebudi dr. Watsona in mu reče: »Watson, poglej gor v nebo in povej, kaj vidiš.« Watson odvrne: »Vidim milijone zvezd.« Holmes nadaljuje: »In kaj ti to pove?« Watson odgovori: »Po astronomsko mi govori, da obstajajo milijoni galaksij in morda milijarde planetov. Po teološko mi govori, kako mogočen je Bog in kako majhni in nemočni smo ljudje. Po meteorološko mi govori, da bo jutri lep dan. Kaj pa govori tebi?« Holmes odvrne: »Da nama je nekdo ukradel šotor.« - Nekateri ljudje znajo zelo dobro razglabljati načelno, nikakor pa ne znajo teh ugotovitev prenesti v vsakdanje življenje. Tako se obnaša tudi apostol Peter v današnjem evangeliju.

Svetopisemski učenjaki nas opozarjajo, da je odlomek, ki ga beremo na današnjo nedeljo, osrednje besedilo Markovega evangelija. V prvi polovici svojega evangelija nas Marko pripravlja na ta pomembni dogodek, iz katerega potem izvira in se razvije druga polovica njegovega evangelija. Vsa prva polovica je priprava na razkritje skrivnosti, da je Jezus v resnici Mesija, Maziljenec. Današnji odlomek nam razkrije to skrivnost, od tod pa do konca evangelija pa nam Marko govori, kako Jezus izpolnjuje svoje poslanstvo Maziljenca. V današnjem odlomku Jezus preverja, ali učenci razumejo, za kaj v resnici gre. To preverjanje poteka v dveh delih: najprej doktrinarno teološko in nato praktično življenjsko.

V prvem delu je najvažnejše vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Prav po teološko morajo učenci najprej povzeti, kaj drugi pravijo o tem, šele nato lahko povedo svoje mnenje. Peter, ki je »tiskovni predstavnik« apostolov, odgovori kratko in natančno: »Ti si Mesija.« Kako pomemben je ta trenutek, ko se jim je Jezus razodel, je posebej poudaril Matej v svojem evangeliju, kjer Jezus Petru čestita in mu zagotavlja, da mu je to razodel Bog sam. Nato ga tudi nagradi z novim imenom: odslej se ne bo več imenoval Simon ampak Peter, skala, na kateri bo Kristus zgradil svojo Cerkev. S tem se konča prvi del izpita, ki je teoretičen, teološki, doktrinarni. Peter ga je opravil z najboljšo oceno.

24_med_letom.jpeg

Drugi del izpita pa sprašuje, kaj ta načelna ugotovitev pomeni v praktičnem, vsakodnevnem življenju: »In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.« Glede tega pa se Peter nikakor ne strinja z Jezusom. Čeprav je prvi, doktrinarno teološki del izpita opravil 100% odlično, je s svojim obnašanjem pokazal, da pravzaprav sploh ne ve, kaj to pomeni za praktično življenje. Zato ga je Jezus odločno pograjal:  »Poberi se! satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Peter, Skala, ki je bleščeče opravil teološki del izpita, je končal kot satan v praktičnem delu izpita, ki pa je v Božjih očeh odločilen.

Za Petra je bil to gotovo hud udarec – ob tem se moramo zamisliti tudi mi. Tudi mi smo podobni Petru: preveč pazimo na doktrinarno korektnost, na pravilnost teološkega nauka, premalo pa na korektnost, na pravilnost svojega ravnanja, v vsakdanjem življenju. Kako skrbno pripravljamo in preverjamo kandidate, preden jih sprejmemo v cerkveno občestvo. Učimo jih pravega nauka in nato preverjamo, ali so se naučili pravih odgovorov, ali so se naučili ustreznih molitvenih obrazcev ipd. Sprašujemo jih, ali verujejo v ta ali oni nauk, in oni odgovarjajo: »Verujem.« Potem jim podelimo zakrament. Ne znamo pa preverjati, kako ta naučeni verski nauk vpliva na njihovo vsakodnevno življenje, kako se kaže v njihovem vsakodnevnem ravnanju. Videti je, kot da nas to nič kaj ne briga – kljub temu, da to Jezusa zelo močno briga!

V priliki o poslednji sodbi nam Jezus razodene, da bomo sojeni predvsem po tem, kako smo uresničevali vero v svojem življenju, ne pa toliko po tem, kakšen verski nauk smo sprejeli. Oboje je seveda pomembno, toda na prvem mestu je, kako živimo. Zato danes prosimo Boga, da bi bili kot skala trdni v izpovedovanju prave vere, posebej še v uresničevanju njenih zahtev v svojem vsakodnevnem življenju.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. september 2018 )
 
23. nedelja med letom, 9.9.2018

Dobrina, skrita očem 

23_med_letom.jpeg

V evangeliju današnje nedelje (Mr 7,31-37) Jezus ozdravi gluhonemega in množice ga zato občudujejo. Včasih se nam zdi, da je bilo zdravljenje bolnikov in prizadetih Jezusova glavna naloga v življenju. In v nekem smislu se mi zdi, je res bila. Današnja zgodba je opisana v sedmem poglavju, Markov evangelij pa jih ima skupaj šestnajst. Vendar v preostalih devetih poglavjih beremo le še o štirih ozdravljenjih, medtem ko jih je v prvih sedmih toliko, da so ljudje kar drli za njim.

Ravno v tem je bila težava. Obstajala je nevarnost, da bo Jezus postal slaven kot čudežni zdravilec. Ljudje so se drenjali okrog njega, kjerkoli se je ustavil, v prepričanju, da bodo odrešeni, če bodo le … če bodo le ozdraveli, če se jim bodo izboljšale življenjske razmere, 

če …  karkoli že.

Lahko bi rekli, da je doživel svojih pet minut slave. Toda ali je tako slavo možno primerjati z Božjo ljubeznijo do sveta in ljudi? Jezus je bil gotovo prepričan, da ne. Ko je Marko nehal poročati o čudežih, je Jezus nastopil novo obdobje svojega poslanstva.

Usmeril se proti Jeruzalemu in križu. O tej spremembi bomo slišali več prihodnji teden. Nenadoma, brez vsakega opozorila, bo Jezus dejal svojim učencem: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Ali bi jim nepremagljivi voditelj in zdravnik lahko rekel kaj strašnejšega?

Zakonski par mi je pripovedoval o smrti svojega sinka in o tem, koliko sta molila, da bi le ozdravel. Njune molitve niso bile uslišane. Nato ju je preplavilo spokojno spoznanje, da je bil Bog poleg, ko je njun sinko umiral, da sta bila njegovo življenje in smrt potopljena v Bogu, ki je bil, skrit človeškim očem, ves čas navzoč in to je bilo dovolj, več kot dovolj. Tako sta lahko pestovala svojo žalost, njun sinko pa je ob vsem trpljenju počival v Božjih rokah.

Človek je dejansko ustvarjen za Božjo ljubezen, ne le za to, da je zdrav, bogat in ugleden. Naše vsakodnevno življenje obstaja v tem, da izmenjujemo ljubezen z Bogom in z ljudmi okoli sebe, ne pa da smo navidezni voditelji in uspešneži. Na voljo nam je dosti večja dobrina. To je odnos z Bogom, iskanje tistega, ki nam je že ves čas čisto blizu. Ta intimen odnos nam nalaga, da pomagamo ozdravljati svet, da mu prinašamo Božjo ljubezen. Čudežna ozdravljenja zaležejo za nekaj časa, kmalu pa se moramo spet spoprijeti s kruto stvarnostjo.

Zato se je tudi Jezus usmeril proti dogodkom, ki bodo pokazali, kako je Bog z nami solidaren v trpljenju, ko smo zavrženi, in tudi v tistem znamenitem dogodku, kjer se bo vsak izmed nas prej ali slej znašel iz oči v oči s smrtjo. Bog nam daje dosti več kot čudežne ozdravitve, ki so sicer čudovite, a vendar le delne, Bog nas spremlja vsak trenutek našega življenja in smrti.

To nedeljo se pri maši vprašajmo, ali je v naš življenjski cilj, za katerega si prizadevamo, vključena tudi ta intimna navzočnost. Ali se zavedamo, da je Bogu res mnogo do nas? Ali dovolimo, da njegova ljubezen teče v nas in se skozi nas pretaka v druge, ali pa si mora izboriti svojo pot mimo nas?

Molimo, da se nam bodo odprla ušesa, kot so se gluhonememu.

Zadnja sprememba ( sobota, 08. september 2018 )
 
22. nedelja med letom, 2.9.2018

»Zakaj pravijo ljudje, da sem kristjan?«

jezus_in_mnozice.jpeg

Neki pravičniški vzgojitelj je otrokom razlagal, kako pomembno je, da živimo vzorno življenje. Napihnil se je, dvignil nos in samozavestno vprašal: »No, otroci, zakaj pravijo ljudje, da sem kristjan?«  V razredu je zavladala za nekaj trenutkov tišina, potem pa je neki fantek plaho dvignil roko. »Jaaa?« je zabobnel vzgojitelj. »Morda zato, ker vas ne poznajo,« je počasi povedal fantek.

Tako kot farizeje v današnji Božji besedi je tudi tega vzgojitelja prevzel varljivi zunanji sijaj izraza »biti veren«. Kaj bi ugotovili, če bi tega moža resnično poznali? Jezus nam v današnjem evangeliju jasno govori, da tisto, s čimer se ljudje radi postavljajo pred drugimi, ne kaže vedno tistega, kar dejansko nosijo v svojem srcu.

Nekdo mi je pripovedoval: »Zadnjič sem sedel v avtu in opazoval, kako se počasi pomikam skozi krtače in curke avtomatske pralne steze. Ozrl sem se po notranjosti svojega starega avtomobila. Vem, da je nekaj narobe z elektriko, sovozniku na noge občasno kaplja neka skrivnostna tekočina, na preprogah so temni mastni madeži in zadaj za sedeži je različna krama, ki bi jo moral že zdavnaj pospraviti. Kadar se vozim, večina ljudi vidi lepo opran avto, ki je za svojo starost videti kar dobro. Jaz pa poznam resnico: potrebuje temeljito popravilo, precej več kot samo občasno pranje.

»Čim prej ga moram peljati k mehaniku,« si govorim. »Zakaj pa, saj lahko še malo počaka, saj ga vendar ne voziš tako pogosto,« - in naenkrat se mi prejšnja ugotovitev ne zdi več tako nujna. Pospravil sem kramo za sedeži, toda madeži na preprogah, elektrika, ki ne deluje v redu, in »skrivnostna tekočina« me še vedno opominjajo, kadarkoli se vozim z njim. In naenkrat sem se zavedel. Mnogo od nas, dobrih in spodobnih ljudi, hodi v cerkev zato, da vzdržuje tisti lepi videz »hodim v cerkev«. Redko pa se ukvarjamo z vprašanjem, kaj Bog dejansko želi uresničiti v nas. To bi namreč zahtevalo, da se spremenimo navznoter in navzven.«

Nekateri izmed nas upajo, da je prava duhovnost že to, če uspejo biti čisti navzven in ohranjati lepo zunanjost. Globoko v svoji notranjosti pa se bojimo, da se bomo morali temeljito spremeniti, če se bomo Bogu preveč približali, mu odprli svoje srce in ga resnično povabili vase. To bi namreč resno ogrozilo naše skrite drobne grehe, ki so nam tako pri srcu, naš napuh, ki se mu ne moremo odreči, in našo zaverovanost vase. 

Nekateri izmed nas pa še nikoli niso opazili, s kakšno močjo Bog resnično deluje in spremeni življenja ljudi tudi v današnjem modernem času, zato sploh ne pričakujemo, da bi Bog lahko kaj takega naredil z nami. Kar hitro se zadovoljimo s tem, da smo na zunaj verni, namesto da bi svojo doživeto vero delili tudi z drugimi.

Pozabljamo na to, da je Bog pravzaprav specialist za prenove in preoblikovanja. Prenavljanje je temeljni del opisa delovnih nalog Svetega Duha!

Kako se lahko odpremo, da bo tudi nas Božji Duh prenovil? Precej knjig je bilo napisanih o tem, vendar se za začetek posvetimo samo tem štirim ciljem:

  1. Pojdimo h Kristusu, da nas odreši.
  2. Prosimo Boga, naj nam da moči po svojem Duhu.
  3. Iščimo Božjo voljo v njegovih besedah.
  4. Molimo in zaupajmo v moč njegovega Duha.

Skratka, Bog želi, da se očistimo, prenovimo in usposobimo navznoter in navzven. Nikakor ne želi, da bi se zadovoljili z avtomatičnim pralniškim krščanstvom, saj nam je namenil krščanstvo, ki resnično prenavlja! Ne bodimo nezahtevni, prosimo Boga, naj nas temeljito očisti in usposobi!

Vsi, ki se imamo za kristjane, pa bi se morali vprašati: Ali bi še zaslužili to ime, ko bi nas drugi resnično poznali?

Zadnja sprememba ( sobota, 01. september 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 863