OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
5. velikonočna nedelja – C - Jn 13,31-35

V Janezovem evangeliju (Jn) nam je predstavljeno Učiteljevo delo, njegove zadnje najpomembnejše besede; trenutek, ko zapušča svojo oporoko, njegov zadnji poslovilni govor. To beremo po veliki noči in ne na veliki četrtek zvečer, da brezpogojno sprejmemo Učiteljeve poslednje besede. Učitelj se obrača na nas, svojo skupnost učencev.

image1_copy.jpg

 (slika: Sieger Köder, vir: splet) Okoli mize je skupnost učencev, a tam ni Kristusa, a je navzoč velikonočni Kristus, prisoten po dveh rokah, kruhu (ki ga učenci morajo jesti, kar pomeni, da bodo sprejeli njegov način mišljenja in življenja, tu je povzeto vse njegovo življenje) in kelihu vina (njegovo podarjeno življenje). Tam je tudi senca križa. Vstali je navzoč, a ne fizično; njegova odrešilna ljubezen je tam. Na koncu slike pa je senčna osebnost, to je Juda – on ni ponotranjil Učiteljevega življenja, darovanega iz ljubezni. Ko se nek brat oddalji od skupnosti, se zanjo ne odloči, ker ne sprejema Jezusovega predloga življenja.

Potem Jezus reče: Sedaj je Sin poveličan… Petkrat uporabi isti glagol. Gre za slavo, ki ni človeška. Slava je tisto, kar daje resnično težo nekemu življenju. Kot je zrno prava teža in so pleve lahkost, ki jo najmanjši veter odnese… Podarjeno življenje je poveličanje Očeta - ne ploskanje, ne ovacije, ne slava tega sveta. Če bi si hotel pridobiti slavo tega sveta, bi se Jezus moral vezati s hudičem, se povzdigovati nad druge in delati proti njim. Mi večkrat hrepenimo po slavi tega sveta: želimo biti pomembni v očeh nekoga, a Jezus pokaže: to je prazna slava, to nas dela in ohranja sužnje. Vrednost, ki jo imamo v očeh Boga, je življenje, ki je podobno Kristusu. To je prava slava in ne slava po kriterijih tega sveta. Kristusova slava je razodetje pristnega, resničnega obraza Očeta, ki je samo ljubezen. Zato Jezus pravi – sedaj, ko me bo izročil oblastem, je trenutek, v katerem pride do viška mojega življenja: podaril bom življenje in vtem se razodeva slava Božjega Sina in Očeta. V tem je njegovo življenje povsem uspelo in se je razcvetelo. 

image2_copy_copy.jpg

 (slika: Sieger Köder, vir: splet

Otročiči, še nekaj časa sem z vami… Na sliki na desni vidimo, kako Jezus daruje življenje - v evharistiji in prej na križu - za vse, tudi za tiste, ki so se izgubili, so zapravili svoje življenje. Na dnu slike na levi vidimo Očeta, ki objema izgubljenega Sina, zraven pa je starejši sin, ki noč vstopiti v to Očetovo usmiljeno pravičnost. 

Dajem vam novo zapoved, to je njegova oporoka. Tukaj nam Jezus kot oporoko pušča lastno dediščino. Pušča nam novo zapoved in ne oblasti delati čudeže, niti materialnih dobrin. Pušča nam njegovo lastno življenje kot dar. Uglasiti naše življenje na njegovo, to je njegov dar. Zakaj je to nova zapoved? Že Stara zaveza je rekla: Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe. Novost: ljubezen do brata se ne meri le v isti ljubezni, kot jo imaš do sebe, marveč v meri ljubezni, s kater je Jezus ljubil na križu in vedno ljubi. V grščini ni NEOS, ki pomeni novega v vrsti že toliko obstoječih (kot novorojenec, nov avto Dacia v vrsti že tolikih), tukaj je uporabljen pridevnik KAINOS, gre za novo KVALITETO ljubezni, gre za novo življenje ljubezni, ki bo trajalo večno, ki se ne bo nikoli več postaralo in ga ni mogoče preseči. Novost je torej v uglašenosti mojega življenja z Jezusovim, živetega v Jezusovem Duhu: dati celega samega sebe. Te ljubezni ni mogoče preseči, to je vse in vrh ljubezni. Brezpogojna, podarjena ljubezen – ne bo nikoli več uničena. Pripada Bogu, je v Božjem svetu in v tej ljubezni človek že deleži na večnosti, se torej nikoli ne konča in je najvišja kvaliteta življenja. Ta kruh je potrebno jesti, ne ga gledati. Potrebno ga je dati vase in se podariti kot Učitelj. Ta kruh je edina Jezusova zapoved. Vse je odslej sintetizirano v njegovi osebi, v ljubezni. V vseh religijah vse zapovedi se nanašajo na Boga, tale pa ne, marveč na bližnje. To je edina zapoved: Ljubite se, kot sem vas jaz ljubil

Kaj hoče fant reči s tem, ko svojemu dekletu reče: Ljubim te? Kaj pomeni, ko rečemo, ljubim nekoga od domačih? To pomen: zanj, zanje se pripravljen sem dati svoje življenje, brezpogojno, v celoti. Gre za ljubezen, ki ne pogojuje. To je edina dediščina, ki nam jo Jezus pušča. To je njegovo življenje: ljubiti brez postavljanja pogojev.

Tako bodo vsi vedeli, da ste moji učenci. Skupnost, katera je sprejela Učiteljev predlog življenja, postaja Učiteljeva učenka in njeni člani »hranijo lačne, dajo piti žejnim, sprejemajo tujce, obiskujejo bolnike...« Ljubezen je edino,kar šteje, ne glede na – barvo kože, narodnost, obleko, modne navade, frizuro, način oblačenja – to Jezusa ne zanima, marveč le LJUBEZEN v srcu, ljubezen razlomljena, podarjena kot kruh.

Zadnja sprememba ( sobota, 23. april 2016 )
 
4. velikonočna – C – Nedelja dobrega Pastirja – molitev za duhovne poklice (Jn 10,27-30)

Včasih rečemo: »Kako lepo osebo sem srečal. Prijazno, uslužno, dobro, dobrohotno...« Jezus je vrh te osebne lepote. V čem je lepota Jezusa Kristusa? V podaritvi svojega življenja. V prejšnjem poglavju Janezovega evangelija se je Jezus predstavil kot Luč sveta, resnična luč sveta, ki vodi človeštvo v lepoto luči. Če človeštvo sprejme Jezusov predlog življenja, postane lepo človeštvo. V tem okvirju je mogoče sprejeti in razumeti današnji odlomek evangeljski odlomek.

 

4_velikonocna_1.jpg

Vprašajmo se: kako lahko postanemo lepi, kot je Jezus? To nam je predstavljeno s tremi glagoli druženja. Ljudje se družimo na osnovi različnih razlogov in zanimanja.

- Ovce poslušajo Pastirja: ne gre za simpatije, značaj Jezusa, isto kulturo, način mišljenja. Osebe druži poslušanje glasu Pastirja. Lepi postanemo, ko odpremo uho temu glasu. Poslušanje je zelo pomembno. Poslušaj Izrael, je rečeno izvoljenemu ljudstvu. Služabnik vedno posluša gospodarja in se ravna po njem. Jezus pravi – moj glas – ta glas je drugačen od tolikih drugih glasov. Potrebno je imeti občutljivost za ta glas, da ga lahko prepoznamo. Govori o ljubezni, dobroti, o resnici: potrebno ga je razlikovati med drugimi, med glasovi TV programov, POP show-ov. To je drugačen glas. To je prva značilnost tistega, ki pripada Kristusovi čredi: imeti odprto uho, prepoznati, slišati njegov glas in tako kot pastir postajati lep v čredi.

- Jih poznam. Poznati: pomeni intimnost zakonskega življenja. Ne gre le za impulz, gre za odkritje značilnosti drugega, njegove lepote. Gre za medsebojno poznanje, med učencem in Kristusom; za stalno pogovarjanje, soglasje o življenjskih projektih. Gre za odnos ljubezni, za držo tistega, ki hoče pripadati čredi in hoče biti lep, kot je Pastir. Dopuščamo živeti v Njegovi ljubezni.

4_velikonocna_2.jpg

 - Hodijo za Kristusom, po Njegovi poti. V Apd 10,38: Peter pravi o Jezusu: Je hodil med nami in delal dobro tistim, ki so bili sužnji zla. Hoditi za Kristusom pomeni, dati se na razpolago za služenje bratom v ljubezni, nadaljevati Njegovo delo.

Ti trije glagoli so značilni za tiste, ki hočejo pripadati Kristusovi čredi.

Potem govori o večnem življenju - odrešenju – ne le na drugem svetu. Gre za odrešenje tukaj, rešiti naše življenje in ga ne izgubiti. Od Jezusa prejeti bogastvo uspelega, uresničenega življenja. Dar, da lahko danes živimo pristno, resnično življenje

- Jaz jim dam življenje. Ne gre za biološko življenje, tega smo že dobili po starših. Življenje, ki nam ga On daje, je večno življenje (gr. zoe). Gre za drugo kvaliteto življenje, za življenje Boga samega. Lepi Pastir daje to življenje, tistim, ki hočejo vstopiti v njegovo čredo. Poganski bogovi so hoteli življenje ohraniti zase in ljudi so prepustili smrti. Biblični Bog je drugačen: hoče veselje človeka in hoče podariti življenje večnosti, ki ga je prinesel Kristus tistim, ki hodijo za njim.

- Lepi pastir tudi ne pusti, da bi se njegove ovce izgubile. Bog je zaljubljen v človeštvo. Veže na ljubezen večnosti. Smo v dobrih rokah. Nihče ne bo izgubljen.

- Nihče ne bo iztrgal mojih ovc iz mojih rok: življenje bo rešeno, bo resnično uresničeno, bo uspelo, bo do konca človeško. 

Moje ovce so v Očetovih rokah: prej so bile v Jezusovih rokah. Obstaja torej edinost med Očetom in Sinom: gre za načrt ljubezni že od stvarjenja naprej, od vse večnosti. Oče in Sin sta eno: gre za edini načrt ljubezni, to je načrt nebeškega Očeta. Oče ljubi človeštvo z zastonjsko in brezpogojno ljubeznijo. 

V letu usmiljenja smo v moči Duha in »črede« - Cerkve, ki ji pripadamo po krstu, tudi mi občutljivi za življenje vsakdanjih odnosov v zastonjski ljubezni, ki je edina gotova, varna in nam je nič ne more iztrgati.

Še nekaj misli papeža Frančiška za 53. Svetovni dan molitve za duhovne poklice 
CERKEV, MATI POKLICEV:

Božji klic prihaja do nas prek posredovanja skupnosti. Bog nas kliče, da postanemo del Cerkve in po času zorenja v njej nam podari poseben poklic. Poklicna pot se uresničuje skupaj z brati in sestrami, ki nam jih daje Gospod: je sklicanje-skupaj. Cerkveni dinamizem poklica je protistrup brezbrižnosti in individualizma. Vzpostavlja občestvo, v katerem je ravnodušnost premagana z ljubeznijo, ker zahteva, da gremo iz samih sebe in damo svoje življenje v službo Božjemu načrtu ter posvojimo  zgodovinski položaj njegovega Božjega ljudstva.

Na ta dan, posvečen molitvi za poklice, želim spodbuditi vse vernike, da prevzamejo svojo odgovornost v skrbi in razločevanju poklicanosti. Ko so apostoli iskali nekoga, ki bo nadomestil Juda Iškarjota, je sveti Peter zbral sto dvajset bratov (prim. Apd 1,15), in za izbor sedmerih diakonov je bila zbrana skupina učencev (prim. Apd 6,2). Sveti Pavel daje Titu posebne kriterije za izbor starešin (Tit 1,5-9). Tudi danes je krščanska skupnost vedno prisotna pri prebujanju poklicev, pri oblikovanju tistih, ki so poklicani, ter pri njihovi vztrajnosti (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 107).

Nauči se spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre, ki hodijo drugačno pot od njegove, in te vezi v vseh krepijo občestvo, v katerem živijo.

Med procesom oblikovanja se med kandidati različnih poklicev poraja potreba, da bi vedno bolj poznali cerkveno skupnost in presegali omejeno gledanje, ki ga imamo vsi na začetku. Zato je primerno opraviti kakšno apostolsko izkušnjo skupaj z drugimi člani skupnosti, npr. ob dobrem katehistu posredovati krščansko sporočilo; skupaj z neko redovno skupnostjo izkusiti evangelizacijo obrobja; odkriti zaklad kontemplacije z delitvijo življenja v klavzuri; v stiku z misijonarji bolje poznati misijone ad gentes;  skupaj s škofijskimi duhovniki poglobiti izkustvo pastoralnega dela na župniji in v škofiji. Za tiste, ki so že v oblikovanju, cerkvena skupnost ostane vedno temeljni vzgojni prostor, do katerega moramo čutiti veliko hvaležnost.

Poklic ima v Cerkvi podporo. Z dokončno obvezo se poklicna pot v Cerkvi ne konča, temveč se nadaljuje v razpoložljivosti za služenje, v vztrajanju, v trajnem oblikovanju. Kdor je lastno življenje posvetil Gospodu, je pripravljen služiti Cerkvi, kjer ga ta potrebuje. Misijonarje spremlja in podpira krščanska skupnost, ki vedno ostane življenjska opora,in kot vidna domovina nudi gotovost vsem, ki romajo proti večnemu življenju.

Vsi verniki so poklicani, da se zavedo cerkvenega dinamizma poklicanosti, ker morejo skupnosti vernih po zgledu Device Marije postati maternica, ki sprejme dar Svetega Duha (prim. Lk 1,35-38). Materinstvo Cerkve se izraža preko vztrajne molitve za poklice in z vzgojno dejavnostjo ter spremljanjem tistih, ki zaznavajo Božji klic. Uresničuje se tudi v skrbni izbiri kandidatov za duhovniško služenje in za posvečeno življenje. Končno je Cerkev mati poklicev s svojo stalno podporo tistim, ki so posvetili svoje življenje v službi drugih.

Prosimo Gospoda, naj vsem, ki so na poti poklicanosti, podeli globok čut pripadnosti  Cerkvi; in Sveti Duh naj med pastirji in verniki okrepi globlji čut za občestvo, razločevanje kakor tudi za duhovno očetovstvo in materinstvo.

V Vatikanu, 29. novembra 2015
Prva adventna nedelja                                                                        

Frančišek

Zadnja sprememba ( sobota, 16. april 2016 )
 
3. velikonočna nedelja – C – Jn 21,1-19

Samo Janez govori o tem dogodku. Faktičen potek dogodka nas v tem trenutku ne zanima, marveč sporočilo, ki ga je z uporabo svetopisemske simbolike vanj položil apostol Janez

Jezus se je prikazal na Tiberijskem morju. To ni morje, saj je za Izraelce morje le Sredozemsko morje, a ta izraz uporabi, saj morje simbolizira sile zla in smrti. Janez govori torej o skupnosti učencev na morju, kjer so sile nasprotne življenju. V tem odlomku Vstali ne pride več v hišo in tudi ne na prazničen dan nedelj, marveč se Vstali razodene na delovni dan, v profanem okolju, pri vsakodnevnem delu. Gre torej za vprašanje, kako je mogoče Vstalega srečati na navadni delovni dan, v našem konkretnem življenju? Odlomek nam govori o tem, kako se Vstali razodene. 

Učenci so zbrani, so skupaj. Sedem jih je, torej so vsi (število 7), vsa skupnost. Prvi je Peter, tisti, ki ima trdo glavo, ki ga je zatajil, ki je svoj čas bil Jezusov skušnjavec in ga je hotel odvrniti od skrivnostnega Božjega načrta. Tomaž je dvojček nas kristjanov: ljubi Jezusa, a ga je strah in se ne strinja s skupnostjo, se od nje oddalji. Natanel je pristni Izraelec, dvomi, a ko vidi, kdo je ta Jezus in kakšno življenje predlaga, se ga oklene. Zebedejeva sinova: Jezus ju imenuje fanatika, brez tolerance (buonerges), "naj pokličemo ogenj z neba, da pade nanje", sta svoj čas rekla za tiste, ki niso bili z njimi. Tako so tudi danes kristjani, ki stalno kričijo, polemizirajo, so fanatiki. Tega sicer ne bi smeli delati, a so takšni v naših skupnostih. Evangelija drugim ne silimo, marveč svobodno predlagamo, sicer ni več ljubezni, ki se rodi le v svobodi. To je torej ta skupnost. A sta še dva brez imena: to so tisti, ki sledijo Kristusovemu duhu, čeprav niso v skupnosti. Kristusov duh je v vsakem človeku, celo v tistih, ki niso nikoli slišali za evangelij. Za kristjane je to velika prednost, da lahko vsak dan slišimo evangelij, ki je poln Božjega duha, drugačnega od logike sveta. 

 Peter reče tej skupini učencev: "Grem na lov". To je simbolično. Vse naše vsakdanje delo je, da bi izgradili življenje in bi tako prispevali k resnično človeškemu življenju, njegovemu dostojanstvu. Ribariti – potegniti ven iz morja (smrti, zla) v življenje. To je naše vsakdanje delo. Učenci so pripravljeni iti s Petrom v ladjo. Ponoči so sami, brez Gospoda, brez njegove besede. Mislimo na delo krščanske skupnosti, ki hoče počlovečiti svet. Nimajo luči. Isto delo je mogoče opraviti v dveh različnih načinih: prvi – po katerem človek nikoli ni srečal Jezusa in vse dela po dobrem čutu, po logiki tega sveta. Ko pa srečaš Kristusa, se  vse razsvetli in delaš po vrednotah, v luči Jezusa Kristusa (drugi način). V noči niso ničesar ujeli – niso imeli vodenja, bili so brez Gospodove besede. 

image13_velikonocna.jpg

Ob zori – učenci ne vedo, kje je Jezus. Obala je meja med morjem in trdnimi tli. Tu se zgodi. To je drugačno srečanje, kot je bilo prejšnje. Jezus je že na trdni zemlji: on je že končal svoje poslanstvo izgradnje sveta, on je že končal zemeljsko življenje. Sedaj to delajo njegovi učenci, da izgradijo svet bratov in sester. Njihovo delo po zdravi pameti ni dalo sadov. 

Jezus jih vpraša: "Imate kaj za jesti?" Pravijo: Ne! Neprijetno vprašanje. Res je, nimajo pričakovanih sadov. Razlika med delom ponoči, brez vodenja Njegove luči; potem pa v luči, ko se začne novi dan. V delu ponoči so, recimo, vsi tisti politiki, ki uporabijo vse svoje znanje, moči – a se vojne kljub temu nadaljujejo. Zakaj? Ker jih vodijo državni (moč, oblast, vpliv, denar, ali kaj drugega) interesi – in ne iskanje miru. Zato ni sadov. Mora priti novi dan, ko bomo vsi bratje in ne bo lakote. Toliko revščine je še na tem svetu zaradi kriterijev tega sveta. Vsak je svoj lastnik; vse je njegovo; zbira stvari… Ni sadov. Če pa damo v srce luč, ki jo je prinesel Kristus, se zavedamo, da na tem svetu nismo lastniki, smo le uporabniki in upravniki in bomo morali dati obračun za to, kako delamo in uporabljamo. Imamo probleme z okoljem, klimatskim ogrevanjem – ker mislimo in živimo v temi, brez Gospodove luč. Misliti moramo na prihodnje generacije, ne smemo pojesti vse, kar zemlja daje. Če ne bomo mislili na prihodnost in živeli v logiki evangelija, ne bomo rešili problemov življenja, ne bomo izgradili človeške družbe. Tu so potrebni evangeljski kriteriji. Tudi v spolnem življenju in pojmovanju lastne spolnosti in spolne danosti. Smo osamljeni, bolni, trpeči, žalostni - če ne sprejmemo luči evangelija: smo v noči naše prekanjenosti, zvitosti, naše dobre pameti brez Gospodove besede.

Ob zori je Jezus na nogah – pomeni, da je Vstali Gospod. Ko poslušamo evangelij, takrat stojimo: znamenje, da smo vstali s Kristusom. Sedaj se razodene luč, ki prihaja z obale, da razsvetli dejavnosti te skupnosti. Moramo izkusiti, doživeti Vstalega, če hočemo, da bo naše delo prinašalo sadove.

Vrzite na desno in boste našli. Vržejo in najdejo veliko rib: to je sad tistih, ki poslušajo Vstalega. To je lepa stran. Če hočemo izboljšati svet, ga počlovečiti, nam Jezus kaže, naj stavimo na dobro stran, ki je v vsakem človeku, ne v obsojanju, žaljenje slabega, temne strani. Vidik lepega – na tem je mogoče izgraditi nekaj dobrega, velikega. 

Velika količina rib: to je znamenje dobrega sadu. Ko pridemo do sadu, pomeni, da smo sledili Vstalemu, njegovemu duhu, besedi. Janez takoj prepozna, da je Gospod. On ljubi, ima močno občutljivost, da takoj vidi, začuti, kje je rešitev problemov sveta. To naj bi imel vsak Jezusov učenec. 

Simon Peter se sleče (odvrže predpasnik) in skoči v morje… Samo pri zadnji večerji in tukaj je uporabljena beseda predpasnik: Jezus ga je dal nase, da je služil apostolom; Peter si ga takrat ni hotel obleči; sedaj ga Peter obleče, kar pomeni, da končno hoče pomagati učencem, jim služiti, se daje na razpolago – in sedaj je Peter v polnosti razumel to, kar ga je Učitelj hotel naučiti: služi v ljubezni, brezpogojno, v celoti. Skoči v morje – zadene v krstno vodo, v svoje staro življenje in vstane sedaj kot novi človek, ki je oblekel Kristusa. Peter je sedaj povsem pristal na Jezua in njegov predlog življenja.

Vse ribe: 153 - so dali noter. To število pomeni CELOTO vseh rib. Na obali najdejo ribe in kruh. Jezus je iz sebe naredil kruh, ribo – kronogram Kristus: grške besede – Jezus je riba, ki je sebe celega podaril in se je naredil kruh, evharistija. Jezus je dal celega samega sebe – to je evharistija. Vse, kar so z delom dobili, vse dejavnosti krščanske skupnosti, vse svoje napore po Gospodovih besedah – to je sedaj razdeljeno med vse, da bi izgradili svet življenja, veselja, bolj človeški svet.

Nihče ne upa vprašati Jezusa, kdo si, saj vedo, da je Gospod. Ne prepoznajo ga, ker je Jezus v drugem svetu, v svetu vstajenja. To je drugačen svet, povsem nov! Nam še sedaj nepoznan!

Povabljeni smo, da prepoznamo Vstalega in njegov glas ne le v nedeljo, marveč vsak delovni dan, če hočemo, da bo naše delo prineslo počlovečujoče sadove, moramo delati v luči Vstajenja in ob poslušanju besede našega Učitelja.

Zadnja sprememba ( sobota, 09. april 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 725