OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
90 let p. Pavla Krajnika
pater_pavel_krajnik.jpg
V soboto, 02. 8. 2014, ob 11.00 uri - na praznik Marije Angelske, porciunkula z možnostjo popolnega odpustka – bo v baziliki na Sveti Gori zahvalna sv. maša ob 90-letnici življenja p. Pavla Krajnika (ki že 40 let služi Bogu in ljudem na Sveti Gori). Sv. mašo bo daroval p. Pavel, ob njem bodo somaševali njegovi sobratje iz vse province, pridigal pa bo p. Stane Zore, provincial slovenskih frančiškanov.
Prisrčno vas vabimo, da se nam v zahvali, veselju in molitvi pridružite v tej slovesnosti, ki ji bo sledilo prijetno druženje. Hvala in prisrčno vabljeni!
 
Še misel iz pogovora s p. Pavlom o knjižnici:
 
Poleg dela in molitve ste veliko časa namenili urejanju svetogorske knjižnice. Pravzaprav ste še vedno ure in ure v knjižnici. Nam lahko poveste kaj o knjižnici na Sveti Gori.
Na Sveti Gori imamo zdaj že tretjo knjižnico. Prva je bila od leta 1565 do 1786, ko so v samostanu službovali bratje frančiškani, ki so prišli iz Bosne. Ko so, po ukazu Jožefa II., božjo pot ukinili, so knjižnico izpraznili. Leta 2003 nam je knjižničar novomeškega frančiškanskega samostana pater Felicijan Pevec poslal knjigo iz leta 1777, tiskano v Innsbrucku, v kateri je bilo z roko zapisano, da je bila kupljena za naš samostan. Druga knjižnica se je počasi polnila od obnovitve samostana leta 1793 do prve svetovne vojne, ko je bila Sveta Gora žrtev italijanskega topništva. Avstrijski nadporočnik Ernst Bergmann naj bi rešil dve tretjini knjig, vendar se je za njimi izgubila vsaka sled. Zato pa  je avstrijski častnik Walther Waldheim leta 1960 prinesel v samostan knjigo, ki jo je med prvo svetovno vojno našel v ruševinah: to je v nemščini napisana knjiga o krščanskem nauku, tiskana v Augsburgu leta 1760. Obnovi samostana po prvi svetovni vojni je sledilo novo polnjenje knjižnice. Ogromno nam je pomagalo darilo Ivana Bersende, duhovnika iz Pična v Istri in velikega zbiratelja starih knjig, ki je potem, ko je zvedel za opustošenje Svete Gore, sklenil svojo knjižnico prepustiti našemu samostanu. Iz njegove zapuščine je tudi najstarejša knjiga, ki jo hranimo, v latinščini napisano razmišljanje bogoslovca Guillauma Duranda (latinsko Gulielmus Duranti 1237?-1296) o smiselnosti svetih obredov, Rationale divinorum officiorum (1286). Zelo vplivna knjiga je doživela številne ponatise: v naši knjižnici je tisti iz leta 1565, tiskan v Lyonu. Sicer pa je bila sedanja knjižnica ustanovljena leta 1962. Pater Filip Rupnik jo je na predlog goriškega knjižničarja dr. Marjana Breclja poimenoval po Alojziju Resu (1893-1936), pisatelju in literarnem zgodovinarju, pokopanem na Sveti Gori, opomba TG). Do mojega prihoda na Sveto Goro je pater Filip Rupnik sam že začel pisati inventarni katalog in prišel do številke 1139. Dne 5. septembra leta 1971 je za to delo določil mene. Vedel sem, da inventarni katalog ne zadostuje, da sta potrebna tudi stvarni in imenski, če hočemo, da bo knjižnica urejena. Pater Ernest Žižmond, Primorec, ki je imel službo kot provincialni knjižničar, mi je priskrbel omaro za kataloške lističe; naredil jo je nek mizar iz Šentvida. Sledil sem navodilom za ureditev šolskih knjižnic, kupil katoliške lističe in  se vrgel na delo. Ob pomoči direktorja Goriške knjižnice Borisa Jukiča smo pridobili še računalniški program za vodenje (šolskih) knjižnic. Veliko enot sem že vnesel v računalnik, ampak še vedno je moje glavno delo listkovni katalog.

Zadnja sprememba ( sobota, 26. julij 2014 )
 
17. navadna nedelja (A) 1 Kr 3,5.7-12; Rim 8,28-30; Mt 13,44-52

Skriti zaklad in dragoceni biser

17_navadna.jpg
Kaj je tvoja največja želja? Če na hitro odgovorimo na to vprašanje, se v odgovoru navadno pokaže, ali mislimo predvsem nase in svoje dobro počutje ali pa mislimo na druge in njihovo dobro počutje. Pokaže se, ali je naša osnovna usmerjenost sebičnost ali pa nas skrbi, kako bo z drugimi, s Cerkvijo, z družbo.
Svetopisemska beseda nedelje nam pa poroča o slavnem starozaveznem kralju  Salomonu, ki je ob  nastopu kraljevske službe v sanjah imel Božje videnje, ko mu je Gospod dejal: »Prosi, kaj naj ti dam!« In Salomon je rekel: »Gospod moj Bog, ti si zdaj postavil za kralja svojega  služabnika namesto mojega očeta Davida. Jaz pa sem deček in ne vem ne kod ne kam. Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!«
Kakšna velika in iskrena prošnja je to! Koliko drugačnih prošenj bi ponižni Salomon še lahko izrazil? Pa jih ni. Prosi za poslušno srce, ki bo znalo razločevati med dobrim in hudim. In Gospod ga je uslišal. Njegova modrost je postala znana in slavna med ljudstvom in med drugimi kralji. Kraljica iz Sabe se je odločila, da se bo prepričala o Salomonovi modrosti. Prišla je v njegovo palačo in mu povedala, da ga je prišla preizkušat. Kot bistra žena ga je hotela ujeti v zanke, ko mu je postavljala uganke. Kralj Salomon ji je bil na razpolago, naj zvedava žena kar sprašuje.
Kraljica ga vpraša: »Povej mi, če veš, kje je voda, ki ne teče izpod neba in tudi ne izpod gora in pečin. Včasih sladka kot med, včasih grenka kot pelin, pa čeprav izvira iz istega studenca?«
Modri kralj Salomon je odgovoril: »Solze ne izvirajo na nebesnih višavah in se ne izlivajo na lica iz pečin; kadar se človekovo srce veseli, so sladke v očeh, a v žalosti in bolečini so sedemkrat bolj grenke.«
Kraljica iz Sabe ga je preizkušala še z mnogimi ugankami in na koncu je ugotovila, da to, kar je o Salomonu slišala, ni niti polovica modrosti, ki jo je pri njem sama odkrila. 
 Salomonova prošnja je nesebična. Ne prosi ne za bogastvo, ne za dolgo življenje, ne za smrt sovražnikov. Salomon se zaveda, da je treba dobro razločevati, kaj ljudstvu koristi ali kaj mu škoduje. Pravočasno mu je treba odpirati oči. Vladar potrebuje razumnost in zmožnost, da pošteno razsoja. Poslušnost Bogu je Salomonu pomagala izoblikovati pametna načela vladanja. In ravno v njegovem času so imeli Izraelci mir in razcvet gospodarstva in kulture.
»Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu,« pravi Pavel v drugem berilu. Te besede so velika tolažba, ker se dogaja toliko hudega. In kaj nam potem ne pripomore k dobremu? Vse, čemur lahko rečemo sebičnost. Sebičnost nas ovira, da Boga ne ljubimo ali da ga skušamo ljubiti na napačen način. Kaj naj bi torej storili, da bomo Boga resnično ljubili in da nam bo vse pripomoglo k dobremu?
Obe berili nas lepo uvajata v evangelij o Božjem kraljestvu. Nebeško kraljestvo je kakor skrit zaklad, ki ga mnogi ne opazijo. Skrit biser, ki ga mnogi ne iščejo. Nebeško kraljestvo je treba iskati. Po njem vsi hrepenimo, bodisi zavestno bodisi nezavestno. Je nad vse dragoceno, da se zanj splača vse žrtvovati, da ga dosežemo, kot pravi Jezus na  drugem mestu: »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). Če je ali bo Kristus naš zaklad. Bomo skušali biti skladni s podobo Božjega Sina, ki namreč ljubi Očeta in izpolnjuje vse, kar mu Oče naroča. Sinu vse pripomore k dobremu, tudi najhujše sovraštvo sovražnikov, ker nanj odgovarja z ljubeznijo. Božji Sin nas uči, kako zmagovati z ljubeznijo. Potem tudi nam zlo, ki nas prizadene, ne more preprečiti dobrega, ampak nam pripomore k dobremu.

Zadnja sprememba ( sobota, 26. julij 2014 )
 
16. nedelja med letom

SVARILO PRED ČISTILNIMI AKCIJAMI
Mdr 12,13.16-19; Rim 8,26-27; Mt 13,24-43.


Ta evangelij je v zgodovini krščanstva odločilno prispeval, da se je razvila ideja strpnosti (tolerance). Saj nova drža služabnikov obstaja prav v tem, da so potrpežljivi, da niso nedejavni, temveč skrbijo za pšenico, a je pri tem ne uničijo. To je drža, ki izraža, da verujemo v Boga, ki sam čaka, ki ima potrpljenje, ki lahko gleda, kako se ljudje razvijajo. To je vera, da se življenje razvija, manj pod prisilo in nasiljem kot v ljubezni, ki spoštuje svobodo … Kdor veruje, je potencialen graditelj miru. Tako bi se lahko naš odgovor glasil kot upanje. Kdor veruje v Boga, Očeta Jezusa Kristusa, je tisti, ki se lahko umiri, ker Bog daje svojemu soncu, da vzhaja na hudobnimi in dobrimi.
OD KOD ZLO? Na nekem otoku je življenje teklo lepo in mirno in ljudje so radi tam živeli. Toda naenkrat se je to spremenilo in pošteni ljudje so se jezili nad majhno skupino, ki je povzročala težave. Sklenili so, da jo bodo zbrali na posebnem delu otoka in jo ogradili z visoko ograjo, da ne bo mogla več povzročati zla. Ločevanje se je začelo, a nastopile so težave. Najprej, kako odkriti nepridiprave? Ljudje so se upirali in niso hoteli, da bi jih imeli za slabe. Družine so postale razbite, otroci sirote in prijatelji ločeni. Na eni strani pregrade so se tako znašli slabi, na drugi strani pa dobri ljudje.
Na otoku je živel tudi sveti mož Anton. Poštenim ljudem se je zdelo naravno, da bo ostal na njihovi strani pregrade, a si je izbral bivališče med slabšimi ljudmi. Svoj korak je ljudem takole razložil: »Menite, da ste nedolžni in da so vsi drugi utelešeni hudobci. Kdo lahko odloči, kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v njem ni nobene hudobije in da nismo nikoli naredili česa slabega? Prav stvari, ki jih obsojate pri drugih, imate tudi vi sami. Ko ste svoje brate in sestre zavrnili in jim odrekli možnost odrešenja, ste zagrešili veliko napako. Jaz pa sem na tej strani pregrade tudi zato, ker sem sam grešnik.« S takimi besedami jih je odvrnil od njihovih načrtov in podrli so pregrado (Drobne zgodbe za dušo, 29).

16_navadna.gif
Pustite, naj  oboje skupaj raste do žetve (30) podobno kot Anton odgovarja Gospod v evangeliju tistim, ki predlagajo, da bi izruvali plevel, ki raste med žitom. Prilika iz evangelija nas spominja na kruto resnico našega življenja, da se Božja beseda vedno srečuje z ovirami, ki ogrožajo njeno rast. Dobro mora vedno računati na svojega zajedalca – zlo. 
Duhovnik je pripovedoval, koliko je vložil v vzgojo mladih. Prirejal je zanje srečanja, jih vodil na duhovne vaje, šel z njimi na počitnice … Pa je v skupino prišel samo eden, ki je začel razdirati njegovo delo. Speljeval je mlade drugam in uničeval njegovo delo. Sovražnik vedno seje zlo. Koliko staršev bi znalo veliko povedati o podobni izkušnji! In kako hitro in lahko se zaseje slabo seme!
Zlo pa ni samo zunaj naše skupnosti, ampak tudi v skupnosti sami in celo v srcu vsakega. Številni ljudje vi danes radi videli, da bi bila krščanska skupnost Cerkev, popolna in brez napak. Pa, žal ni. Vsak človek je bojno polje, kjer Gospod skrbno seje dobro, sovražnik pa zvijačno seje zlo. Zato tudi v priliki nastopa dvojnost semen (dobro, zlo), dvojnost sejalcev (Gospod in sovražnik) in dvojna možnost rešitve (pustiti in izruvati ljuljko). Velja tudi: bolj kot si kdo prizadeva za dobro, bolj se sovražnik trudi, da seje zlo. Kako samo »uživajo« nasprotniki Cerkve, če kdo njenih članov greši!
Vzemimo današnjo Cerkev – ali bi smeli trditi, da je v njej samo pšenica, pšenica brez plevela, brez ljuljke? Mirno lahko rečemo, da take Cerkve nikoli ni bilo. V podobi rečeno – med pšenico je vedno nekaj plevela; nemalokrat kar precej ali celo preveč. Toda radikalna čiščenja, čistilna akcije, niso v skladu z Jezusovim evangelijem. Tam je rečeno: Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve (Mt 13,30). Dokončna sodba o tem, kaj je bilo pšenica in kaj ljuljka, gre Bogu.
 
Danes nas Pavel v 2. berilu opogumlja (Rim 8,26-27).

Zadnja sprememba ( sobota, 19. julij 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 599