OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. nedelja med letom

OSEBNO SREČANJE
Jn 1,35–42

 
2_med_letom.jpg
Iz evangeljskih poročil je razvidno, da je Janez Krstnik pozornost svojih poslušalcev, ki so se ob Jordanu gnetli okoli njega, vse bolj usmerjal k tistemu, čigar pota je pripravljal. Pokazal je veliko duhovno širino – mi bi danes rekli, da je imel ekumenskega duha.
Za edinost se kristjani trudimo zato, da bi odstranili nasprotja, ki so se v teku zgodovine med nami nakopičila. Doseči jo bo mogoče le s prijateljskim in enakopravnim pogovorom. So pa nekateri, ki so tako prepričani o lastnem prav, da vsak pogovor že vnaprej odklanjajo. Strah jih je, da bi se v pogovoru morda odkrila kakšna njihova zmota ali pa bi nasprotni strani v čem morali dati prav. Bojijo se, da bi priznanje česa takšnega okrnilo njihovo čast in omajalo njihov ugled. Ne uvidijo pa, da si ugled spodkopavajo prav z odklanjanjem pogovora. Nevede so žrtev občutka lastne manjvrednosti. Ko bi ga premagali in se spustili v pogovor, bi se skupaj s sogovornikom povzpeli do višje resnice, ki bi presegla obe strani, ju osvobodila ter privedla do želene edinosti. Pravi ekumenizem nikoli ne vodi navzdol, vedno le navzgor. Ko je Krstnik svoje poslušalce usmerjal k Jezusu, se njegova veličina ni manjšala, temveč je ravno zaradi tega tudi sam postajal vedno večji.
Ko se je ozrl na mimo gredočega Jezusa ter o njem rekel, da je Jagnje Božje, sta to slišala dva učenca. Šla sta za Jezusom, se z njim spustila v pogovor ter ostala pri njem ves tisti dan. Pozneje sta se mu za vselej pridružila. Eden je napisal čudovit evangelij, drugi pa je zvestobo Jezusu zapečatil z lastno krvjo. Pomeni, da je njuno srečanje ob Jordanu moralo biti zelo osebno in doživeto in je pustilo v njima neizbrisen vtis. 
Razna so pota, po katerih se pride do Jezusa: verska vzgoja, lep cerkveni obred, poučna knjiga, duhovne vaje, pogovor z vernim človekom … V mnogih primerih pa ta poznanstva sčasoma zbledijo ali gredo celo v pozabo. Dokazujejo, da so bila le zunanja in da niso segla do srca. Za vse življenje in v vseh preizkušnjah pa bo Jezusu ostal zvest tisti, ki se je z njim srečal osebno.

Zadnja sprememba ( sobota, 17. januar 2015 )
 
Praznik Jezusovega krsta
Praznik Jezusovega krsta
Mr 1,7–11
 
jezusov_krst.jpg
Voda je bila gotovo prijetna. Jordan je sicer umazana reka, neprijetnega vonja in blatna – vse naokrog pa še preznojena človeška telesa. Občutek v vodi pa je bil vseeno prijeten. In Janez Krstnik je z grmečim glasom pozival vse ljudi: »Spokorite se!«
Dolga vrsta običajnih, nepremožnih ljudi je čakala, da bodo krščeni. V svoji revščini se niso brigali za to, ali imajo v redu pristrižene brade, ali imajo umite noge in čisto obleko. Jezus je bil eden izmed njih. Janezu se je dal krstiti tako kot drugi; ko je prišel na vrsto, se je s celim telesom, izmučenim od dolge hoje, potopil v vodo.
Morda se še spominjate, kakšen je občutek v glavi, v ušesih, ko se potopite in nato spet dvignete glavo iz vode. Ko pa je Jezus dvignil glavo iz vode, je doživel veliko presenečenje. Nebesa so se razprla in iz njih se je spustil nadenj Sveti Duh in ga mazilil. S tem je vsemu svetu jasno pokazal, da zdaj stoji pred njimi pradavna Božja zaveza ljubezni, učlovečena v Jezusu, s katerega je še kapljala blatna voda, tako kot z vseh drugih krščenih.
Zakaj pravim »pradavna Božja zaveza ljubezni«? V stari zavezi je Bog večkrat ponovil izjavo »Jaz bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo«. Ljudstvo pa se je na ta Božji predlog različno odzivalo. Zdaj je Jezus sam postal ta zaveza, ta dogovor. Jezus je najgloblja možna povezava med Bogom in človeštvom. Edino v njem sta lahko obe polovici tega dogovora, Božja in človeška.
Pet stoletij pred tem je prerok Izaija napovedoval ta trenutek z besedami, ki jih je izrekel v času Izraelovega pregnanstva v Babilonu (iz današnjega prvega berila):
»Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša.
Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico.«
Zdaj, po petih stoletjih, se Božji Duh spušča nad Jezusa in Gospod pravi:
»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Dolgo je ljudstvo upalo in pričakovalo, zdaj pa je čas prišel.
Kakšno bo to življenje v zavezi z Bogom? Vsekakor bo blágo (»Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil …«). Božjo ljubezen bo delilo preznojenim, neurejenim, do kraja premočenim, brez časti (pa tudi poštenim), simpatičnim (pa tudi odvratnim) ljudem iz vsakdanjega življenja. Jezus, ta živa zaveza, nikogar ne izključuje, temveč vsakogar vabi. Kdor mu reče: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti,« mu bo odgovoril: »Seveda hočem.« Smilili se mu bodo vojaki, ki so ga morali likvidirati, in prebrisani razbojnik, ki je bil dovolj pameten, da ga je prosil usmiljenja.
Zdaj res nihče ne more več dvomiti, da bo vsakomur od nas segel v srce in dušo, tudi v najbolj skrite kotičke, ki nas spravljajo v zadrego in se jih tako sramujemo.
Vsakdo izmed nas je plaval v tej reki, ki ji danes rečemo krstna voda. Umila nas je, očistila nas je vseh vezi, da lahko planemo k višku, ven iz grehov in nasprotovanja, da bomo lahko presenečeni nad vélikimi besedami, ki jih Jezus zdaj izgovarja nad vsakomer izmed nas:

»Ti si moj/a ljubljeni/-a, nad teboj imam veselje.«

Zadnja sprememba ( sobota, 10. januar 2015 )
 
Bog nam je spregovoril najlepšo Besedo

Jn 1,1–18
Bog nam je spregovoril najlepšo Besedo


2_po_bozicu.jpg
Mnogi so nam v teh dneh stisnili roko in izrekli prijazno voščilo; morda med njimi tudi kak takšen, za katerega smo mislili, da z nami nikoli več ne bo spregovoril niti besede. 
Ko se med ljudmi po daljši tišini spet vzpostavi pretrgani stik, se zgodi nekaj, kar je podobno novemu stvarjenju, ki ga srečamo v poročilu o stvarjenju sveta. Molčati in drugemu ne privoščiti besede – to je začetek smrti, to je konec življenja in občestva. Toda s prvo besedo, četudi le s kratkim »da« ali »ne«, se spet začenja življenje in se prižge luč upanja.
V preteklih tednih smo si morda belili glavo z vprašanjem, kaj naj drugim podarimo. Ali je še kakšno večje in lepše darilo kot spraviti se s sočlovekom, spet začeti govoriti, prekiniti tihe tedne, mesece ali celo leta, izstopiti iz nemega bivanja drug ob drugem? To je kakor novo stvarjenje v tem svetu, v katerem je toliko smrtonosnega molka, toliko bolečega odrekanja besede.
Novo leto bo toliko zares novo in mlado, če bomo sami vanj vnesli novost, če bomo znali in hoteli v naših medsebojnih odnosih vedno znova začenjati. V tem je skrivnost sreče, ki smo si jo zaželeli. Mnogi so pri iskanju sreče podobni tistemu, ki išče očala, pa jih ima na nosu. Kako malo je potrebno za srečo! 
Sveti Janez pravi, da je Bog Beseda, stvariteljska Beseda. Po  njej je bilo vse ustvarjeno. V njej je življenje in luč, ki sveti v temi. Ta Beseda je v Jezusu Kristusu za  nas postala človek. Kakor da nam je Bog za božič spregovoril svojo najlepšo in najglobljo Besedo. Nikoli je ne bo »vzel nazaj« in »preklical«, saj je postala človek iz mesa in krvi. In ta Beseda, namenjen vsakemu človeku, se glasi: »Bog te pozna, sprejema in ljubi, če se mu le hočeš odpreti.«

Zadnja sprememba ( nedelja, 04. januar 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 636