OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
15. nedelja med letom, 14.7.2019

BRISATI KRISTUSOVE SOLZE

15_med_letom.jpeg

Neki menih je vrsto let prosil Boga, da bi imel videnje. Da bi se mu prikazal Bog ali vsaj kdo od svetnikov in tako okrepil njegovo vero. Končno je nekega dne ugledal prikazen, a se je sredi videnja oglasil samostanski zvon. Zvonjenje je pomenilo, da je prišel čas, ko je treba nasititi reveže, ki so se vsak dan zbirali pred samostanskimi vrati. In tisti dan je bil na vrsti za to nalogo prav on. Če se ne bo pred njimi pojavil s hrano, bodo mislili, da v samostanu nimajo zanje ničesar in ubogi se bodo razšli. Menih je omahoval med zemeljsko dolžnostjo in nebeškim videnjem. Seveda se je moral odločiti hitro, dokler je zvonec še zvonil. S težkim srcem je zapustil videnje in odšel streč ubogim. Skoraj čez eno uro se je vrnil v svojo sobo. Ko je odprl vrata, skoraj ni mogel verjeti svojim očem. Medtem ko je hranil reveže, prikazanje ni prenehalo. Ko je menih pokleknil in se zahvalil, je slišal odgovor: »Moj sin, če bi ne šel hranit revežev, ne bi ostal« (Drobne zgodbe z biserom, 127).

Vsak človek, ki se je resnično srečal z Bogom, podobno kot menih v zgodbi, se bo odpravil na srečanje s človekom, zlasti tistim, ki je v stiski ali tistim, ki mu je ranil osebno dostojanstvo. Pot k človeku  je pokazatelj našega srečanja z Bogom. Najboljša pot do tega, da »vidimo«  Boga, je opravljanje naših dolžnosti iz ljubezni in služenje bratom in sestram, zlasti potrebnim. Da se je menih resnično srečal z Bogom, je pokazal s tem, da je pomagal sočloveku. Da je Cerkev božja, dokazuje tudi s tem, da brani človeka in njegovo dostojanstvo tudi takrat, ko bo zaradi tega doživela zavračanja in posmeh ter ji bodo močni tega sveta nasprotovali.

Pred kratkim je neka žena dejala kako ji je težko streči ostareli teti. »Ne da ji ne bi hotela, prosim, razumite me, a včasih je res težko. Včasih je  zahtevna in sitna. Zdi se mi, da bi bila lahko včasih bolj hvaležna.« Rad verjamem. Služenje »ubogim« ne preprosta in lahka stvar, ampak nas nasprotno velikokrat nekaj »stane«. Tudi usmiljenega Samarijana, ki je opisan v današnjem evangeliju, je pomoč kar nekaj «stala«. Moral si je vzeti čas in se potruditi, da je ranjencu pomagal, mu obvezalo rane in mu preskrbel prenočišče.

Človek in skupine ljudi, ki se bodo odločili pomagati človeku in braniti človeške osebe, morajo tvegati, da bodo poleg notranjega zadoščenja doživeli tudi zavračanje, nehvaležnost in celo nasprotovanje. Pa vendar je spoštovanje vsakega človeka in pomoč sočloveku ena bistvenih sestavin Jezusovega naročila, ki ga je izrazil s pozivom ob koncu prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in  delaj prav tako!« (Lk 10,37).

Slikar Marko Ivan Rupnik je v mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova Mati v Vatikanu močno poudaril nujnost kristjanovega zavzemanja za človeka in njegove skrbi za bližnjega. Na steni, kjer prikazuje delovanje božjega Duha v človeku, je upodobil usmiljenega Samarijana, ki z vso skrbnostjo pomaga ranjencu. Toda ta ranjeni človek bi kdorkoli! Ne, ima obraz Jezusa Kristusa!

Kadar bi omagali pri zavzemanju za človeka in skrbi za bližnjega, se spomnimo: ko pomagamo človeku v stiski, pomagamo Kristusu (prim. Mt 25,49). Ko se zavzemamo za današnjega ranjenega človeka, pomagamo Kristusu, blažimo njegove rane in brišemo njegove solze v očeh naših sodobnikov.

Zadnja sprememba ( nedelja, 14. julij 2019 )
 
14. nedelja med letom, 7.7.2019

Konec junija ali v začetku julija praznujejo mnogi duhovniki obletnico svojega posvečenja. Ob tej »obletnici« se s posebnimi občutki spominjajo tudi svoje odločitve za duhovništvo. Kako težko je včasih odgovarjati na vprašanje: »Kako to, da ste se odločili za duhovnika?« Morda bomo v teh dneh novih maš slišali podobna vprašanja. Duhovnik si ne »izmisli«, da bi postal duhovnik, ampak je v začetku njegove poklicanosti Gospod. On kliče duhovnika in On ga pošilja. Zato duhovnik velikokrat ne zna odgovoriti, kako da je postal duhovnik, ampak bi najraje odgovoril, naj gredo vprašat Boga, zakaj ga je poklical. Težko je ljudem razložiti  božje sklepe in načrte. Zato je prav primeren današnji evangelij, ki poudarja temelj krščanske poklicanosti. »Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva« (Lk 10,1). »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (3) V borih treh vrsticah je kar trikratni poudarek, kako Gospod kliče učence.

14_med_letom.jpeg

Krščanska izvolitev in poklic imata izvor pri Gospodu žetve, ne pri človeku. V začetku poslanstva je Bog. Tudi rodovitnost misijonske dejavnosti sloni za zavesti, da nas Gospod pošilja. Krščanski poklic se hrani v stiku z Bogom, s poživljanjem vere in v pristni povezanosti z Gospodom v molitvi. V zvezi s poklicanostjo Kristus poudari nenavezanost na gmotne dobrine: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal«(4). Čeprav je »delavec vreden svojega plačila« (7), naj poslani živi skromno in naj bo zadovoljen s tem, kar ima. »Jejte, s čimer vam postrežejo« (8), saj je zanj najvažnejše in največje plačilo, da je njegovo ime »zapisano  v nebesih« (20)

Poslani naj bo miren in pogumen. Tudi če se Kristusov učenec znajde sredi tveganja in preganjanja, ne sme nikoli podleči skušnjavi nasilja ali prisile: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (3). Biti mora oznanjevalec miru, ki vedno predlaga, a nikoli ne sili: »V katerokoli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam« (6). In prav tako se mora izogibati nasprotne drže: sklepati kompromise in se prilagajati splošni miselnosti in plehkim modnim tokovom. Ne, biti mora tudi pripravljen »otresti prah« (11) in oditi drugam oznanjat, da »se je približalo Božje kraljestvo« (9).

Po teh napotkih še enkrat vidimo, kako je Kristusov učenec poslan, saj ima samo poslani navodila pošiljatelja. Zato se mora jasno zavedati, da ni privatnik ne samozvanec. Poslanec predstavlja tistega, ki ga pošilja, in se temu primerno obnaša. Ob vseh današnjih samozvanih »prerokih in svečenikih nove dobe« jasno vidimo, kako nimajo tistega, ki jih je poslal, predvsem pa nimajo pravil, katera jasno postavlja tisti, ki pošilja, ampak si jih sami postavljajo in jih z lahkoto spreminjajo, če jim tako bolj ustreza.

»Le zakaj toliko poudarjate , kakšni naj bodo kristjani in duhovniki, ko pa niso!« včasih kakšen kristjan poočita. Prav današnji Kristusov evangelij dokazuje, kakšen realist je bil Gospod, ki je vedel, kakšnim skušnjavam bodo izpostavljeni njegovi učenci. Zato nam Kristus naroča: »«Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (2). Prosimo Gospoda naj nam pošlje take delavce, kakršne On želi!

Zadnja sprememba ( sobota, 06. julij 2019 )
 
12. nedelja med letom, 23.6.2019

Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Gotovo je že marsikdo med nami doživel nenaden klic po telefonu, ko je nekdo želel izvedeti za naše mnenje o določeni stvari; morda je šlo za kakšen nov izdelek sodobne industrije, novo knjigo ene ali druge knjižne založbe, za mnenje o tej ali oni politični stranki in kdo ve še o kolikih drugih stvareh. Takšno nabiranje mnenj je danes zelo priljubljeno in razširjeno, nas pa navadno spravi v zadrego, ker nimamo v tistem trenutku pripravljenega ustreznega odgovora, včasih se celo razjezimo in nočemo sodelovati.

12_med_letom.jpeg

Morda smo tudi ob poslušanju današnjega evangelija najprej pomislili, da je Jezus želel izvesti med apostoli neke vrsto anketo o tem, kaj si ljudje mislijo o njem. Na prvi pogled je res tako in lahko mirne duše rečemo, da je dobil kar dobre odgovore; ljudje so ga postavili ob bok velikim in uglednim možem – Janezu Krstniku, ki je krščeval ob Jordanu in so k njemu prihajali ljudje od vsepovsod, pa preroku Eliju, ki je bil vzet v nebo na gorečem vozu in je veljal za predhodnika bodočega odrešenika… Primerjali so ga tudi drugim velikim starozaveznim prerokom. Toda Jezusov prvotni namen ni bil v tem, da bi dobil odgovore in mnenja drugih ljudi o njem, pač pa ga je zanimalo samo to, kar je sledilo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« 

Ob tem vprašanju je gotovo tudi Jezusovim učencem zastal dih; niso pričakovali tako osebnega izziva in je le Peter rešil vso zadrego. Povedal je tisto, kar je bilo res bistveno: »Božji Maziljenec.« Evangelist Luka nadaljuje, da jim je Jezus nato povedal, kako bo moral prav zaradi tega veliko pretrpeti, biti zavržen, umorjen in tretji dan bo vstal. 

Gotovo učenci vsega tega takrat niso popolnoma razumeli, evangelist pa nam ne pove, kako se je vse to odvijalo naprej.

In danes ponovno tudi mi stojimo pred Jezusom, ki nam zastavlja isto vprašanje: Kaj pa vi pravite, kaj ti praviš, kdo sem? Morda tudi nam zastaja dih in nimamo primernega, pravega odgovora. Ob nas ni apostola Petra, ki bi nas rešil zadrege; sami moramo odgovoriti, dati odgovor s svojim življenjem.

Ali se zmoremo odpovedovati sebi, vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za njim? Ali znamo izgubljati svoje življenje zaradi Njega, da bi ga rešili zase? To so tista najgloblja, temeljna vprašanja in Jezus pričakuje naše odgovore. 

Apostoli so po prihodu Sv. Duha znali in zmogli odgovoriti tako, saj so skoraj do zadnjega vsi darovali svoja življenja ter s tem potrdili, da je Jezus res odrešenik, Božji Maziljenec. 

Za njimi so skozi stoletja krščanske zgodovine zmogli tudi mnogi drugi mučenci, svetniki in svetnice, naši vzorniki, zavetniki in priprošnjiki pri Bogu.

Pa čeprav Gospod od vseh nas ne pričakuje tako herojskih kreposti, smo vendar vsi poklicani na pot svetosti, vsak na svoj edinstven način, vsak v svojem življenjskem okolju in vsak ob svojem času. Amen.

Zadnja sprememba ( sobota, 22. junij 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 25 - 32 od 910