OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
18. nedelja med letom, 5.8.2018

"Odpeljala sta nas v to puščavo, da z lakoto pomorita ... vse te ljudi!" Tako so se pritoževali

ljudje takrat in tako se pritožujejo še danes. Vedno se ponavljajo enaki vzorci – ljudje se ustrašijo, pritožujejo, tožijo nad težko usodo in si želijo, da bi se vrnili v preteklost. 

Izkušnja izhoda iz suženjstva je in ostaja dvostranska. Biti iztrgan iz podjarmljenosti pomeni tudi biti iztrgan iz določene predvidljivosti vsakdanjika, iz določene varnosti. 

Človek se navadi na (skoraj) vse – s tem se odrekamo svobodi in neodvisnosti, hkrati pa tudi poti, polni odrekanj, negotovosti in puščave. Izhod iz Egipta je tudi prispodoba za izhod iz težkih življenjskih situacij.

Kako odreagiramo v kriznih situacijah? Z uporom? S sprejemanjem? Ali vztrajamo v veri v Božjo obljubo polnosti in pomoči, tudi ko je življenje okoli nas utesnjujoče, in smo morda celo eksistencialno groženi? Če nam uspe, da prenehamo obtoževati nas same, druge ljudi ali Boga za to, kar se nam dogaja, se lahko odpre nova dimenzija širine in odprtosti. Če nam uspe, da se postopoma osvobodimo naše skrbi za čisto telesno preživetje v dobro življenja v polnosti, ki se ne bo nikoli končalo, se nam začenja dozdevati, kaj pomeni, ko Jezus govori o sebi kot o "kruhu življenja".

18_med_letom.jpeg

"Bog ne uresniči vseh želja, temveč vse obljube" (Dietrich Bonhoeffer). Ko Izraelci gledajo nazaj, spoznajo, da s svojimi lastnimi močmi ne bi nikoli uspeli prepotovati puščave. Ni bilo vedno na razpolago to, kar so si ljudje želeli, ja pa bilo vedno toliko in tisto, kar so potrebovali.

Bog nam vedno da to, kar potrebujemo in ne nujno tistega, kar bi si želeli. Naša naloga je, da gremo do vzrokov tega, kar doživljamo in da izostrimo zaznavanje malih in velikih izkušenj, s katerimi Bog uresničuje svojo obljubo v našem življenju. 

Kaj je tisto, kar nam omogoča preživetje in kakšen kruh ohranja naše upanje pri življenju? Ni dovolj, da ta kruh samo jemo. Potrebna je tudi vera in zaupanje, da je Kristus kruh življenja, ki nam želi življenja. Potem postane kruh naše odrešenje. In potem se bo – tudi in predvsem, ko bomo gledali nazaj, razkril smisel naše življenjske situacije.

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. avgust 2018 )
 
17.nedelja med letom, 29.7.2018

POBERITE KOŠČKE, KI SO OSTALI

Pet nedelj, vključno z današnjo, bomo prebirali odlomke dolgega Jezusovega govora o kruhu življenja, ki ga je imel v shodnici v Kafarnaumu in nam ga posreduje evangelist Janez. To nam daje priložnost, da malce globlje razmislimo o evharistični skrivnosti in vsakokrat osvetlimo enega od njenih vidikov. Nemudoma v živo vstopimo v današnje sporočilo. 

17_med_letom.jpeg

Ni naključje, da se predstavitev evharistije v Janezovem evangeliju začenja s pripovedjo o pomnožitvi kruha. S tem je povedano, da pri človeku ne moremo ločevati njegove duhovne razsežnosti od materialne, za njegove duhovne in večne potrebe ne moremo poskrbeti, ne da bi se istočasno zavzeli tudi za njegove zemeljske in materialne potrebe.

Prav to je bila v določenem trenutku skušnjava apostolov. V nekem drugem evangeljskem odlomku beremo, kako so predlagali Jezusu, naj odslovi množico, da bi šla v bližnje vasi kupiti živež. Toda Jezus je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (prim. Mt 14,16). Jezus s tem ne zahteva od učencev, naj delajo čudeže, ampak le tisto, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo od njih in naj razdelijo

Primerjava med evangeljskim odlomkom in prvim berilom omogoča doumeti, v čem je ta »več«. Tudi prvo berilo pripoveduje o čudežni pomnožitvi. Zgodi se v Stari zavezi, njen protagonist je prerok Elizej. Podobnost med obema dogodkoma je očitna, prav tako pa je očitna tudi bistvena razlika. Elizejeva zgodba se tu konča. Gre za ječmenove hlebe in to je vse. V evangeliju pa je pomnožitev petih hlebov »znamenje«: pripravlja je pomnožitev nekega drugega kruha, o katerem bomo slišali govoriti prihodnje nedelje. Nauk je jasen: Ne moremo preskočiti problema materialnega kruha in takoj ljudem spregovoriti o duhovnem kruhu, ki je Kristus; prav tako pa se pri materialnem kruhu ne smemo ustaviti. »Človek ne živi samo od kruha…« Človek nima le želodca, ki ga je treba potešiti; ima srce, ki ga žeja po ljubezni in ga je treba napolniti; v sebi nosi hrepenenje po večnem življenju, ki ga je treba zadovoljiti. In prav na to odgovarja evharistija, kruh, ki je prišel iz nebes.

Živimo v družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. V petdesetih letih je prišlo od razmer, ko se je hodilo v šolo ali pa k nedeljski maši vse do praga s čevlji v rokah, da jih ne bi obrabili, do položaja, ko zametujemo skoraj nove čevlje, da bi sledili modi.  

Ena od raziskav, ki jo je opravilo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, je dala presenetljive rezultate. Od 141 milijonov ton prehrambenih izdelkov jih 43 milijon ton – kar je približno ena četrtina – konča v smeteh. Če bi le hoteli, bi zlahka rešili 2 milijona ton te zavržene hrane; z njo pa bi lahko za celo leto nahranili 4 milijone ljudi. Pri nas ta fenomen ne doseže teh vrtoglavih številk, tudi zato, ker prihajamo iz okoliščin, kjer varčevanje ni le stvar potrebe, ampak tudi kulture. Toda razmetavanje vleče vase tudi nas.

Pod pritiskom vsiljive reklame v današnje ekonomijo vstopa parola: troši, ne varčuj! Jasno je, da ni dovolj, če varčujemo. Varčevanje mora omogočiti bogatim posameznikom in družbam, da so bolj velikodušni v pomoči revnim deželam.

Vas majhnih kmetov na severovzhodu Brazilije je razbila peklenski krog revščine. Kot majhna bazična skupnost so najprej brali in razpravljali o evangeliju, ki naj biga vzeli resno. Kmalu so opazili: Ne smemo samo lepo govoričiti, ampak moramo nekaj konkretno narediti drug z drugim in drug za drugega. Skupno so začeli obdelovati polja. Najprej nekaj ur, potem vedno več – nato neke vrste zadruga; kmalu so opazili, da je to zelo uspešno. Otrokom ni bilo treba več delati, plačati so učiteljico in odprli so šolo. Peklenski krog revščine, nevednosti in odvisnosti so razbili.  

Zadnja sprememba ( nedelja, 29. julij 2018 )
 
16. nedelja med letom, 22.7.2018

Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte 

16_med_letom.jpeg

V današnjem evangeliju beremo: »Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim jem rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!' Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.«

Napovedana tema je zelo pomembna in aktualna. Spregovoril bom o počasnosti. Ritem življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. »Hiti počasi – festina lente!«, so rekli Rimljani. Danes izbrisan pridevnik počasi in se pokoravamo le še glagolu: pohiti, teci, podvizaj se. Tekanje je pogosto postala mrzličnost in neke vrste bolezen. Pravijo: »Kdor se ustavi, je izgubljen!« Toda izgubljen je tudi tisti, ki se nikoli ne ustavi. Izgublja se za besedami, podobami, informacijami, čustvi, ki se vrtoglavo vrtijo in se hitro iztrošijo, ne da bi imel človek priložnost, da bi se jim v miru približal in jim dal prostor območja svojega spoznavanja in občutja. Dogaja se sledeče: namesto da bi človek stvari integriral v sebi, se on sam predaja stvarem. Postanemo kakor kolesje stroja, ki se nikoli ne ustavi.

Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. Včasih celo izgublja čas: vsi ga iščejo, on pa se ne da najti, ko je ves zatopljen v molitev. V današnjem evangeljskem odlomku vabi tudi  svoje učence, da z njim izgubljajo čas. »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« Pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo!

Če ima počasnost evangeljske konotacije, je pomembno ovrednotiti vse tiste priložnosti za postanek in oddih, ki so posejane v zaporedje dni. Nedelja in prazniki, če jih dobro uporabimo, nam dajejo priložnost, da prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo bolj harmoničen ritem s stvarmi, ljudmi, predvsem pa s seboj in Bogom.

Ena od priložnosti za počitek so prav poletne počitnice, ki so v teku. Te so za večino ljudi edina priložnost, da si malce odpočijejo, da se sproščeno pogovorijo z zakoncem, se igrajo z otroci, preberejo kakšno dobro knjigo ali pa molče opazujejo naravo, skratka, da se sprostijo. Če bi iz počitnic naredili še večje hitenje, bi jih uničili. K naročilu: »Posvečuj Gospodov dan« bi bilo treba dodati: »Posvečuj počitnice!«  Med drugim se beseda feria, od koder izhaja počitnice, uporablja danes v bogoslužju in pomeni »dan, posvečen bogoslužju«. Da ne govorimo o angleški besedi holiday, ki dobesedno pomeni »sveti dnevi«.

Ob teh priložnostih, ko se ustavimo, je potrebno pozabiti na našo pomembnost in na to, da moramo narediti pomembne stvari. Zapravljati čas je včasih najboljši način, da ga najdemo. Resnično izgubljen čas je tisti, ki ga porabim izven sebe, sredi vznemirjenja, ko si nikoli ne zastavim bistvenih vprašanj: »Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?«, ko človek nikoli ne pomisli na Boga in da jaz, prav jaz, obstajam pred tem Bogom.

Jezusove počitnice skupaj z apostoli niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo« Ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.

To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek,ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, ne moremo prepustiti samemu sebi ali pa ga poslati v bolnišnico, da bi mi nemoteno uživali počitnice.

Dovolite svojemu srcu, da »poje… ali pa joče«, kakor pač čuti!  

Zadnja sprememba ( nedelja, 22. julij 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 849