OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Hvaljen, moj Gospod!
Pismo provincialnega ministra ob prazniku sv. Frančiška 2016

Dragi bratje in sestre,

Gospod naj vam podari svoj mir!

Najvišji, Vsemogočni dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati.

2007_francisek_asiski.jpg

S temi besedami začenja sveti Frančišek Sončno pesem. V tem ponižnem zahvaljevanju se razodene svežina in mladost duha svetega Frančiška. Njegova duhovna svežina je v tem, da je videl in občudoval lepoto Boga, človeka in stvarstva.

Iz te svežine je lansko leto zajel papež Frančišek in objavil okrožnico z naslovom Laudato si’ (Bodi hvaljen). Naslov okrožnice izhaja iz klica sv. Frančiška »Bodi hvaljen, moj Gospod«, ki v Hvalnici stvarstva spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je kakor sestra, s katero si delimo bivanje in je lepa kot mati, ki nas sprejema v svoj objem.

Frančiškovo opevanje Boga in stvarstva in papeževa okrožnica sta me navdihnili naj letošnjemu pismu provincialnega ministra dam značaj Sončne pesmi.

Hvaljen, moj Gospod za Jezusa, ki ima obraz, za Odrešenika, ki je oseba in ni nekakšna zamegljena in oslepela sila, temveč je živa in čuteča Božja oseba, ki ima svoje obličje in svoje poteze, ki ima svoje oči in svoj pogled, ki ima svoje srce in svoj žar ljubezni. Hvala za Kristusa, ki še danes potuje z nami, ki je danes z nami lačen in žejen, ki se še danes z nami veseli in z nami žaluje. Kot sveti Frančišek želimo biti očarani nad njegovo lepoto.

Hvaljen, moj Gospod, za redovne sobrate, ki so kakor polje, ki ga lahko posejem z ljubeznijo in požanjem s hvaležnostjo. Hvala za njihovo nesebično ljubezen, za odkrite pogovore, njihovo služenje v raju pod Triglavom, v Avstraliji, Francoski Gvajani in Združenih državah Amerike. Hvala za njihovo požrtvovalno razdajanje, sočutje in evangeljske svete, ki jih živijo. Vedno me opominjaj, da naj bo najboljše kar je v meni, za moje sobrate.

Hvaljen, moj Gospod v ljudeh, bratih in sestrah, ki so za nas frančiškane kakor veter in zrak in dihajo z nami, da smo sicer vsak svoji, pa vendarle en dih v enih pljučih, en duh v eni zgodbi. Hvaljen, moj Gospod, da dihajo z nami tudi takrat, ko jih razočaramo in ne izpolnimo njihovih pričakovanj. Naj bo veter tvoje ljubezni vedno na njihovi strani. Hvaljen, moj Gospod, za dobre ljudi, ki so kakor mati zemlja. Hvala, da skrbijo za nas in nas hranijo z močjo prijateljstva.

Hvaljen, moj Gospod v stvarstvu, v lepoti, ki je postala vidna in otipljiva. Sveti Frančišek je v stvarstvu videl sled ljubeče Božje roke in je zanj učbenik za slavljenje Boga. Ob pogledu na naravo, se sveti Frančišek začne zahvaljevati: za lepoto in ljubezen okoli njega, za dihanja večnosti, ki jo je gledal v nebu in svojem srcu, zahvaljeval se je Bogu in ga slavil, ker je genialni Stvarnik materije, milijonov oblik stvari in milijonov vrst živih bitij! Če je človek božja podoba, je narava božja sled. Kot sestra mu pripoveduje o bogastvu oblik, o razsipnosti in preobilju, ki zaznamujeta božje delovanje. Sveti Frančišek je bil med tistimi, ki je bil sicer ubog, a se je ogrinjal z vsem stvarstvom. Lepše svatovske obleke skoraj ni mogel prinesti pred Boga. Dovolj je velika, da se lahko z njo ogrnemo tudi mi!

Hvaljen, moj Gospod za Cerkev, ki je najbolj tvoja takrat, ko je kot sestra voda – ponižna, dobra in čista. Hvala za prvega pastirja Cerkve, ki nosi ime asiškega ubožca in nas spodbuja v oblačnem, jasnem in sploh vsakem vremenu, ki se zgrne nad Božje ljudstvo. Hvala za sinodo o družini, ki je bila sklicana na pobudo svetega očeta in je lansko leto končala svoje delo. Hvala za sporočilo, da je družina edini kraj uresničevanja samega sebe, kraj ljubezni in resnice, prostor zaupanja in varnosti, da je Sv. Trojica podoba človeške družine.

san_francesco2.jpg

Hvaljen, moj Gospod, da smo se lahko v tem letu še bolj poglobili v tvoje usmiljenje, ki je utripajoče srce evangelija in je eden največjih izrazov bogopodobnosti. Manjši bratje smo se ozrli k svetemu Frančišku, ki se je znal s čudovito nežnostjo in sočutjem sklanjati k vsakemu, ki ga je prizadelo kakršnokoli trpljenje ali pri komer je opazil pomanjkanje ali potrebo; v blagem usmiljenju srca je v tem videl trpljenje samega Kristusa… Čutil je, kako se mu je v navzočnosti ubogih in bolnih topilo srce, in kadar ni mogel ponuditi pomoč, je ponudil sočutje. V njegovem zgledu slišimo vabilo: “Pojdite in tudi vi tako delajte!”

Hvaljen, moj Gospod za provincilani kapitelj, ki smo ga slovenski frančiškani obhajali ob koncu letošnjega marca. Na kapitlju, na katerem se zbere večje število bratov, smo prepoznali svoje poslanstvom v tem, da želimo biti znanilci upanja znotraj Cerkve na Slovenskem in slovenske kulture. Konkretno vidimo svoje poslanstvo v tem, da sprejmemo vsakega človeka in ga spoštujemo v njegovi enkratnosti ter mu skušamo razkriti, da je tudi on ljubljen od samega Boga. V dneh provincialnega kapitlja smo bratje frančiškani največ časa posvetili razmišljanju o mladih in se spraševali, kako bi jih razumeli, jim odstrnili radostni pogled na življenje in jih povabili k lepi pustolovščini duha, ki pomeni živeti kot manjši brat. Zato kličemo mladim, naj se nam pridružijo, vse vernike pa prosimo, naj molijo, da Gospod opogumi mlada srca za čudovito izkušnjo evangelija. Vabimo vas, da se pridružite molivcem Živega rožnega venca. K tej molitveni pobudi vas bodo povabile tudi podobice, ki jih boste danes prejeli ob izhodu iz cerkve, na klopeh v cerkvi ali pa na mizici za verski tisk.

Hvaljen, moj Gospod, za sobrata Staneta Zoreta, ki je bil pred dvema letoma na praznik svetega Frančiška imenovan za ljubljanskega nadškofa. Naj ga opogumlja naša molitev in zagotovilo, ki je bilo dano Janezu Krstniku: “Gospodova roka je bila z njim” (Lk 1,66).

Dragi bratje in sestre, ob koncu pisma se vam še enkrat zahvaljujem za vaše molitve, prijateljstvo in naklonjenost. Z zadnjim verzom Hvalnice stvarstva se zazrimo v Kristusa: “Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti”. Samo kristjani, ki so prepričani, da so v Jezusu našli svoj zaklad, so lahko ponosni na svojo vero in se je veselijo. Ostanimo zazrti v Kristusa in mu kot sveti Frančišek služimo v veliki ponižnosti.

p. Marjan Čuden

provincialni minister

Zadnja sprememba ( nedelja, 02. oktober 2016 )
 
26. nedelja med letom, 25.9.2016

Slonokoščene postelje

Kolikokrat smo že dopustili, da nam je neki vidik zameglil pogled, tako da smo izbrali nekaj povprečnega, prezrli pa smo resnično dragoceno. 

Na primer:  Moder mož je prišel na svečano večerjo neumit in slabo oblečen. Drenjal se je med drugimi gosti. Gostitelj je stopil do njega in mu očital zanemarjen videz, rekel mu je, naj gre in se uredi, potem pa bo dobrodošel. Prerok je tako tudi storil. Okopal se je v reki in se oblekel v najfinejša oblačila, ki si jih je lahko izposodil. Vrnil se je na večerjo, kjer so ga sprejeli z vsemi častmi.

bogatas_in_lazar.jpeg

Kmalu pa je nekdo izmed gostov opazil, kako modrec sedi v kotu pri mizi in se čudno igra s hrano s svojega krožnika. Opozorili so gostitelja, ki je stopil do moža in ga vprašal, zakaj venomer zajema s krožnika in stresa hrano v rokav svoje dragocene obleke. Mož je odgovoril: »Nisem jaz povabljen na večerjo, jasno je, da je bila povabljena moja obleka. Zato ji dajem, kar pripada gostu.«

Šaljiva, vendar ostra bodica. In vprašanje? Kaj je pomembnejše, človekova oseba ali življenjsko razkošje, ki jo obdaja? Gostitelj v gornji zgodbi je bil slep za veličino gosta-osebe.

 Še en primer, tokrat iz današnjega evangelija. Bogataš je prišel v pekel. Ko je bil še živ, je pred vrati njegove palače ležal revež in stradal, bogataš pa se zanj sploh ni zmenil. Zdaj, po smrti, revež uživa v Abrahamovem naročju v nebesih, bogataš pa trpi hude muke v peklu. Izbrana hrana in dragocena oblačila so bila zanj prej nekaj običajnega, toda vse bogastvo ga ni moglo odrešiti.

Preberimo si še današnje prvo berilo, ki lepo opisuje, kako je sprevrženo razkošje oslepilo tedanje bogataše, da so popolnoma pozabili na ljudi okrog sebe. Bog opisuje samovšečneže na Sionu, ki »poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih,

jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. … Pijejo vino iz vrčev in se mazilijo z izbranimi olji …« Bog pravi, da bodo ravno oni morali prvi v izgnanstvo.

Če živimo v razvitem Zahodnem svetu – na primer v Sloveniji – stopnja samovšečnosti, razbrzdanosti, pomehkuženosti, ki jih dnevno uživamo, daleč presega vse, kar smo prebrali v današnji Božji besedi. Ljudje Zahodnega sveta porabimo zase neprimerljivo velik delež vseh svetovnih dobrin, ta delež pa se še veča iz dneva v dan. Ali vi in jaz pomagamo pri tem, da se Zahodni svet noče zavedati trpljenja večine ljudi na svetu, s tem da se pretegujemo na kavčih ter hlastno požiramo TV nadaljevanke in resničnostne šove? 

Bogataš v evangeljski priliki se ni zmenil za reveža pred svojimi vrati. Šele zdaj, ko rabi njegovo pomoč, ga je opazil. Toda ob smrti je že dobil, za kar si je prizadeval vse življenje: neskončno prihodnost, popolnoma prazno, brez kakršnega koli odnosa z drugimi. 

»…usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.« Vam je jasno? Niti zdaj ne prosi za človeški odnos ampak le za zadovoljitev svoje potrebe.

Kaj vse bo treba, da se bodo odprle oči meni in vam, da bomo videli tiste, ki nas potrebujejo, ki rabijo, da jih Božja ljubezen doseže ravno preko nas? Ali jih bomo opazili, če bodo dovolj lepo napravljeni? Ali nas bo prepričalo šele, »če bo kdo vstal od mrtvih«?

To pa se je že zgodilo.

p. John Foley, DJ

 
25. nedelja med letom, 18.9.2016

Bodite zviti

hvalite_ime_gospodovo.jpg

Če ste pragmatični, se pravi zviti, in znate stvari zasukati tako, da se iztečejo v vašo korist, ali to pomeni, da ste nekrščanski? Saj vendar vsi pričakujejo, da bomo predani ljubezni do bližnjega, da bomo radi dajali, ne da bi gledali na stroške. Takšna je vsaj običajna razlaga krščanstva.

Božja beseda današnje nedelje pa nam zastavlja težko vprašanje. V prvem berilu iz preroka Amosa se Bog močno razjezi nad zlobo ljudi, ki so si to res zaslužili, toda preberite si še evangelij. Krivični oskrbnik je dejansko nagrajen zato, ker goljufa svojega gospodarja. Kaj se vendar dogaja?

Pojdimo po vrsti. Najprej Božja jeza v prvem berilu. Bog vidi, da nameravajo trgovci »podtakniti varljivo tehtnico« in da so se odločili, da bodo »za denar kupili siromake in za par čevljev ubožca«. Bog priseže, da ne bo nikdar pozabil vseh njihovih hudobij. Verjemite mi, nikakor ne bi hotel slišati, da bi Bog meni govoril kaj takega!

Ni treba posebej opozarjati, da se enako dogaja okrog nas še danes. Niste opazili, da vas trgovci v svoji reklamah hočejo kupiti npr. s kabelsko televizijo, s športnim avtomobilom, z zobno protezo, z nepremičninskimi posli, s programi hujšanja in celo z žvečilnim gumijem, ki osvežuje dih (in hkrati propagira spolno promiskuiteto), in v zadnjem času celo z mega igralnico? Čisto po pravici je Bog reagiral ostro in jasno, tudi mi bi morali enako.

V evangeliju pa nam prilika o krivičnem oskrbniku pokaže precej drugačno podobo Boga. Bogat gospodar se je vrnil in ugotovil, da je oskrbnik med tem zapravljal njegovo imetje. Seveda ga namerava nagnati in v tem se popolnoma ujema s prvim berilom. Tu pa nas čaka presenečenje.

Oskrbnik si je izmislil načrt: Gospodar me bo gotovo nagnal, zato si moram hitro pridobiti nekaj prijateljev, da ne bom na koncu ostal brez strehe nad glavo. Dokler ne podam dokončnega obračuna o svojem oskrbovanju, sem še vedno oskrbnik, zato bom šel k dolžnikom svojega gospodarja in se z vsakim posebej dogovoril. Če mi bo plačal pol tistega, kar je dolžan, bom zapisal, da je poravnal ves dolg. – In gospodar ga za to celo pohvali! Rekel mu je, da je preudarno ravnal, da si je pripravil nov dom. Zakaj ravna s tem krivičnim oskrbnikom drugače kot s krivičnimi trgovci iz prvega berila? Odgovor tiči v psalmu za današnjo nedeljo:

jezus.jpg

»Hvalite ime Gospodovo! … Iz prahu vzdiguje slabotnega, iz blata potegne ubogega.«

Trgovci iz prvega berila so kupovali in prodajali siromake in ubožce, namesto da bi jim pomagali. V primerjavi z njimi oskrbnik ni videti tako slab. Siromakov ne zaničuje. Tudi ko skrbi predvsem zase in za svojo prihodnost (prizadeva si pridobiti prijatelje med ubogimi), dobi za gospodarja vsaj delno plačilo odprtih terjatev. Ubogih ne prodaja in ne kupuje, še celo olajša jim življenje, pa sebi seveda tudi in mimogrede tudi gospodarju.

Skrbite za življenje ubogih. Bogu so zelo pri srcu in ne bo pozabil vaših hudobij. Toda ne pozabite biti zviti, kadar pomagate drugim. Nič dobrega ne more trajati, če se tega niste pametno lotili. Delajte drugim dobro in jim pomagajte, kolikor le morete.

p. John Foley, DJ

Zadnja sprememba ( nedelja, 18. september 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 742