OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. postna nedelja - 6. 3. 2016

ŠEL BOM K OČETU, KI JE DOBER IN USMILJEN (Lk 15,1-3.11-32)

V priliki o izgubljenem sinu nehote vidimo tudi zgodbo številnih današnjih mladih, ki zapustijo starše. Ti jih imajo radi, zato zelo trpijo, ko odidejo in zabredejo na kriva pota. Tudi v evangeliju oče trpi, ko ga zapušča najmlajši sin. Ker ga ljubi, trpi, a mu pusti svobodo, da odide.

Morda se nam zdi, da ima evangeljska zgodba prelep konec: sin se vrne k očetu. Kdaj se je pravzaprav sin odločil za to? Takrat, ko je padel najniže, ko je pasel svinje in mu nihče ponudil niti hrane, ki so jo jedle  te za Jude nečiste živali (Lk 15,15-16). Evangelij tudi pove razlog za sinov odločilni korak. K temu pripomore spomin na očetovo dobroto. Sin se spomni, kako dober je njegov oče, ki ne daje kruha samo svojim, ampak celo najemnikom in to v izobilju (prim. v. 17). Ko se zave očetove ljubezni in dobrote, sklene: »Vstal bom in šel k očetu.«  Sin se je spreobrnil, ker je odkril, da je ljubljen.

ap3252703_articolo.jpg

 Starši velikokrat trpijo, ko se njihovi otroci izgubijo ali zavrnejo Boga in zapustijo pot, ki so jih jo učili. Zato jih želijo privesti na pravo pot s trdo besedo, morda z zavrnitvijo ali celo grožnjo. »Evangelij pa uči, da človek ne spremeni svojega življenja, svoje miselnosti, se ne spreobrne k dobremu zaradi tega, ker bi ga kdo nadrl, mu očital, ga kaznoval, ampak zaradi tega, ker odkrije, da je ljubljen, kljub temu da je grešnik,« piše M.I.Rupnik. Tudi sodobni izgubljeni sinovi se bodo lahko vrnili na pravo pot, če bodo v stiski. Ko se bodo morda  znašli na dnu, se bodo lahko spomnili, da jih nekdo ljubi in se lahko vrnejo k njemu. Lahko tudi trdimo: gorje človeku, če se takrat, ko bo v krizi, ne bo mogel spomniti, da ga kdo ljubi, kljub temu da je grešnik! Le h komu naj potem gre? Morda je danes prav zato toliko nesrečnih mladih, ker se v stiski ne morejo spomniti, da so brezpogojno ljubljeni, in ker ni ljudi, ki bi jim to povedali.

Samo človek, ki čuti, da ga Bog neizmerno ljubi, se lahko kesa in spreobrne. Greha se bomo izogibali, ko bomo spoznali, da z njim žalimo tistega, ki nas ima rad. Saj molimo v kesanju: ker sem žalil tebe, ki si moj najboljši Oče in vse ljubezni vreden. To neizmerno božjo ljubezen na poseben način doživljamo v postnem času, ko premišljujemo o Kristusu, ki je šel na križ ta nas. Najbolj se to dejstvo zaostri pri spovedi. Če čutiš, da si ljubljen, ti bo za vsak greh, tudi najmanjši, žal. Zato bo pristopi k zakramentu božjega usmiljenja samo človek, ki živi v zavesti, da ga Bog ljubi. Drugemu bo spoved nesmisel, morda celo nasilje nad njegovo svobodo. Človek, ki trdi, da pri spovedi nima kaj povedati, pokaže, da je daleč od božje ljubezni, da mu še kako manjka zavesti, kako ga Bog ljubi.

Oče je šel izgubljenemu sinu naproti, pravzaprav je tekel, ko je bil slednji še daleč (v. 20). Tudi vsakemu izmed nas se Bog bliža, ko smo še daleč. Prevzeti od božje ljubezni in usmiljenja, stopimo na pot, ki vodi k ljubljenemu Očetu, tudi mi.

Zadnja sprememba ( sobota, 05. marec 2016 )
 
3. POSTNA NEDELJA (Lk 13, 1-9)

"Človek, spreobrni se k živemu, navzočemu in ves čas aktivnemu Bogu Odrešeniku!" 

Berilo iz Stare zaveze danes govori o eni najbolj impresivnih prispodob, ki je postala bistvo judovske in krščanske vere. Kar je sprva videti kot idilična pastirska prispodoba, postane goreče razodetje ves čas aktivnega Boga.

veliki20petek20-20krizani20-20s.jpg

 Jahve se predstavi s "Tukaj sem", kot Bog očetov in mater ljudstva, kot tisti, ki svojega ljudstva ne zapusti v bedi in ga želi popeljati v obljubljeno deželo. 

Bog vidi in sliši in ukrepa! Bistvo Boga je, da je tu za nas v naše odrešenje in pomoč. Njegovo ime izraža: zanesljivost ("Tukaj sem") kakor tudi nedostopnost in neomejenost (ne vemo, na kakšen način je tu in bo bil tu!) in ekskluzivnost ("Tukaj sem in nihče drug"). Moč tega imena lahko izkusimo tako v preteklosti, kot v sedanjosti in prihodnosti (torej ves čas) Njegovega delovanja.

 "Človek, spreobrni se k živemu, navzočemu in ves čas aktivnemu Bogu Odrešeniku!" – povabilo in hkrati opozorilo svetopisemskih odlomkov te nedelje. Spreobrniti se – je povezano z obrniti se. Obrniti se pomeni spremeniti perspektivo. To pomeni priznati si, da smo vsi na nek način sužnji, ki potrebujemo odrešujočo Božjo pomoč, ki nas ves čas spremlja v puščavi, da bi lahko prišli v obljubljeno deželo. Pomeni pa tudi, da ne moremo več ostati neprizadeti opazovalci, temveč da si dovolimo spremeniti se v nekoga, ki se posveti trpljenju in usodi drugih, da lahko tudi oni dobijo možnost preživetja in izpolnjenega življenja.

201002191723.jpg

Biti z drugimi in za druge na njihovi življenjski poti: po sledeh Boga, ki se izkaže kot sočutni, sočustvujoč in aktivni Bog; kot Mojzes, ki je pripravljen pustiti za seboj vse kar pozna in se podati na pot preko nepoznane dežele, kjer so nepoznane nevarnosti, z bremenom odgovornosti za njemu zaupano ljudstvo; po vzoru Jezusa, ki se kot vinogradnik ne neha truditi niti za nerodovitno smokvo.

Sporočilo današnje nedelje je dvotirno – na eni strani tolažba, na drugi opozorilo. Oba vidika nas želita voditi na pot svetosti. Svetost – življenja vredno, osvobojeno življenje za vse ljudi, je mogoče le, če spremenimo naš pogled na svet in sprejmemo našo odgovornost do nas samih in do drugih, ki vsi skupaj živimo v nekakšni obliki suženjstva in hrepenimo po obljubljeni deželi.

Zadnja sprememba ( sobota, 27. februar 2016 )
 
2. POSTNA NEDELJA (Lk 9, 28-36)
903_jezusovo_spremenjenje_na_gori_c.jpg

 Prvobitno človeško témo, o kateri smo slišali v današnjih berilih, bi lahko naslovili "Nebesa in zemlja". Vsak človek se počuti razpetega med nebesi in zemljo. Vsi poznamo hrepenenje po sreči, smislu in izpolnitvi, hkrati pa tudi vedno znova ugotavljamo, da občutimo zemeljsko pomanjkanje, stisko, neuspehe, zmote, bolezen in smrt in ne nazadnje tudi grešnost ter stanje odtujenosti od Boga.

Povezanost med nebesi in zemljo – od samega začetka prvobitno človeško hrepenenje.

Navkljub vsem doživetim razočaranjem, Abraham še vedno verjame v možnost te povezanosti. V tem upanju razširi Bog njegovo obzorje (zvezdnato nebo) in mu obljubi prihodnost (potomstvo) ter domovino (deželo). Bog da, v potrditev svoje obljube, znamenje za Abrahamovo zaupanje.

Povezava med nebesi in zemljo, je najbolj nazorno izražena v prispodobi križa. Križ je naš most med nebesi in zemljo. Brez križa ni prave krščanske vere. Če ne sprejmemo križa kot križa in kot znamenja odrešenja pomeni, da smo ostali ujeti v posvetnem.

mont-saint-michel20untitled-76.jpg

 Vera v nebeško domovino, kot je opisana v drugem berilu, ne pomeni bega iz resničnosti v navidezni svet, temveč je ravno zaradi sprejemanja te resničnosti vse do zadnje in najbridkejše posledice varnost v negotovosti našega zemeljskega bivanja. Povezanost med nebesi in zemljo – trenutek, v katerem se zabriše razlika med nebesi in zemljo. 

V Jezusovi preobrazbi doživijo učenci že nekaj Njegove Božje veličastnosti. Hkrati pa doživijo, da na zemlji preobrazba nikoli ne more obstajati dlje časa.

Kakor oni, tudi mi želimo obdržati lepo in posebno in se zadržati ob impresivnih in prijetnih dogodkih. Zato si raje zatiskamo oči pred vsakodnevnimi težavami. Vendar, k slavni strani vstajenja, neizogibno spada tudi temno dogajanje pasijona.

Postni čas nam ponuja možnost, da ponovno močneje usmerimo našo pozornost na odnos med nami in Bogom. Ker se nam Bog v Jezusu približa po krajši poti, so nebesa resničnost, ki svetijo že v naše zemeljsko življenje in lahko preobrazijo našo stisko in brezupnost. 

Naša vera v Križanega in Vstalega nam kaže pot, ki nas – ne brez trpljenja, vendar preko trpljenja – vodi k naši popolnosti pri Bogu.

Zadnja sprememba ( nedelja, 21. februar 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 706