OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. velikonočna nedelja: nedelja Božjega usmiljenja

2. velikonočna nedelja: nedelja Božjega usmiljenja

03. april 2016 (Jean 20,19-31 )

 image1.jpg image2_copy.jpg  image3.jpg 

 

ŽIVIMO IZ NJEGOVE NAVZOČNOSTI

Ko je skupnost učencev zbrana in vidijo v svoji sredi navzočnost Vstalega, so spremenjeni. Napolni jih mir, njihovi strahovi izginejo, nepoznano veselje se naseli v njihova srca in čutijo Jezusov Dih, ki je ustvarjalec življenja. Takrat odpro vrata, saj se čutijo poslane, da bi živeli isto poslanstvo, kot ga je Vstali prejel od Očeta.

Če je kdaj Cerkev strah, če nima duhovne moči, potem zanjo resničnost Jezusove navzočnosti ni osebno izkustvena. Vstali Gospod je vedno v srcu Cerkve, a ni nujno, da dopustimo, da se njegova živa navzočnost ukorenini v našem srcu, v našem občestvu vernih… Ali Vstalega v resnici poznam(o)? Ali v Vstalega v resnici verujem(o)? Ali Vstalemu v resnici zaupam(o)? Ali od Vstalega pričakujem usmiljenje? Samo iz vere v navzočnost Vstalega nam danes prihaja moč, veselje in ustvarjalni duh, s katerim se postavimo in borimo proti krizi. 

Krščansko življenje lahko živimo torej le iz Njegove žive navzočnosti; se neprestano spominjamo njegovega nauka, načel, vrednot; neprestano kličemo njegovega Duha; stalno na novo premislimo Jezusovo življenje in mu dovolimo, da je navdih za naše delovanje. Dà nam lahko več moči in luči kot kdorkoli. Je med nami, nam vliva svoj mir, veselje in Svetega Duha.

Prav mene, ubogega človeka, z vsemi svojimi strahovi – mene Vstali pošilja, kot je pred mano njega poslal Oče, in sicer v človeški krhkosti. Pošilja me, da živim veselo novico odrešenja in jo prinašam naprej. Kako naj jo živim? Kako naj presežem strah, da bom živel in pričeval v veselju? “Prejmite Svetega Duha”, nam pravi Vstali. V njegovem Duhu torej je mogoče postati – kot Jezus – prinašalec vesoljnega bratstva, ljubezni, enakosti, življenja, odpuščanja…

Slavni Tomaž, zamudnik; človek s čutom za realnost stvari; človek, ki prisluhne razumu in želi vse preveriti; človek, ki ne veruje zlahka; človek, ki ima dvom in se z njim ukvarja (cel teden) v bolečini srca s tisočimi vprašanji – prav njemu, čeprav neviden, Vstali spregovori, saj ostaja navzoč v svoji Cerkvi. Prav Tomažev dvom postane Vstalemu priložnost za nov in zadnji blagor (v evangelijih in tudi v SZ jih je obilo): “Blagor tistim, ki verujejo, ne da bi videli.” Med njim smo vsi mi. Blagor nam, ko verujemo; blagor nam, ko duhovno vidimo veličino in slavo Vstalega!

Ko verujemo, ko vidimo (spoznavamo) Božja navzočnost, Božje usmiljenje vedno znova zmagujeta. Kolikokrat sta že zmagali v (mojem) našem življenju, v (mojem) našem občestvu Cerkve? Sem (smo) prepoznal(i) Njegovo zmago?

Zadnja sprememba ( sobota, 02. april 2016 )
 
27.3.2016 – VELIKA NOČ - ZVESTA LJUBEZEN VIDI DALEČ

Apd 10,34a.37.-43; Kol 3,1-4; Jn 20,1-9 

 Magdalena je videla, »da je kamen odstranjen od groba«. To je bilo njeno prvo spoznanje, ko je na velikonočno jutro prišla h grobu, v katerega so položili Gospoda. Novico je takoj sporočila Petru in Janezu: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Zanje je bilo to slabo znamenje: grob je prazen, torej so neznanci ukradli Gospodovo telo. Tisti trenutek nihče od njih ni doumel globoke teološke vsebine dogodka vstajenja. Od groba odvaljeni kamen je bil v resnici znamenje Gospodovega vstajenja. A do tega čudovitega spoznanja so učenci prihajali postopoma.

anastasis.jpg

Pisatelj Alojz Rebula v zadnji zgodbi knjige Pričevalci vstajenja opisuje starejši par. Nekdanji univerzitetni profesor Leon je na invalid­skem vozičku. Žena Astra mu nesebično stoji ob strani. Mož ni sentimentalno veren, a ko dobi v roke besedilo, ki govori o torinskem prtu, ga zamika, da bi si ogledal znamenitost, v katero naj bil zavit Kristus v grobu in je nekakšna nema priča vstajenja in naj bi po vsta­jenju ležal »posebej zvit na drugem mestu« (Jn 20, 7).

Toda Leon od namere odstopi, ko se ove, da z vozičkom nikakor ne bo mogel na romanje. Vendar globoko verna žena Astra, po poklicu biologinja, ki iz svoje vere nesebično streže možu, vse uredi za potovanje. Znanstvenika prebereta kopico strokovne literature o torinskem prtu in se odpravita na pot. V torinski stolnici ljudje z razumevanjem sprejmejo, da mož na vozičku ostane pred to relikvijo nekoliko dlje.

V hotelu pa žena med strežbo vpraša moža, ali sedaj, ko je videl prt, bolj veruje v Kristusovo vsta­jenje. In mož ženi, ki mu ljubeče streže, pomenljivo odgovori: 

»Za vstajenje je še kakšno drugo pričevanje.«

»Kakšno?« ga vpraša žena. 

 Mož ji je hotel reči: »Pričevanje tistih, ki iz Kristusovega vstajenja živijo.« Na glas pa ji je dejal: »Ti. Pričevalka si mi ti!« (Pričevalci vstajenja, 126)

img_0124.jpeg

Žena Astra je bila s svojo dolgoletno zvestobo, s potrpežljivo vzgo­jo otrok, s skrbno strežbo, skratka s svojo tiho ljubeznijo bolnemu možu najboljša pričevalka Kristusovega vstajenja. Zanimivo je, da se je Leona, univerzitetnega profesorja in znanstvenika, njeno dolgoletno pričevanje bolj dotaknilo kot vsi znanstveni dokazi o pristnosti torinskega prta. 

V današnjem prvem berilu se večkrat ponovi prav beseda pričevati, priče. Biti priča ni lahko. Prepričan sem, da se je žena Astra morala truditi, da je možu postala pričevalka. Tudi mi se bomo morali potru­diti, da bomo pričevalci vstajenja, to je smisla življenja za druge. Šele ko bomo stopili na pot darovanja, na pot za Kristusom, bomo lahko postali drugim pričevalci vsta­je­nja.

Kristjanom je vsaka nedelja spomin na Kristusovo vstajenje, a smo izgubili čut za njeno praznovanje in posvečevanje, zlasti še za obisk maše, ki je srce vsake nedelje. 

 
VELIKA SOBOTA - TO JE NOČ BEDENJA ZA GOSPODA

TO NOČ NAJ BEDIJO ZA GOSPODA VSI (2 Mz 12,42)

 Slavje luči. To slavje lahko v polnosti doživita le dva človeka: tisti, ki je bil na primer od rojstva slep in je pri svojih trideset letih čudežno spregledal… in tisti, ki je bil duhovno slep, ki je občutil temo v lastni duši, ko je zapustil Boga in ko je po milosti zagledal »Kristusovo luč«. Če bi zbrali vse pesnike in jim rekli, naj sestavijo velikonočno hvalnico, ne bi mogli zapeti lepše, kot jo je zapel anonimni pesnik: »Nič bi nam ne koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni… Gospod, kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš nas, sužnje, si žrtvoval Sina…«

00311437f4v.jpg

Pri velikonočni vigiliji, ki je mati vseh vigilij, imamo na voljo devet odlomkov Svetega pisma: sedem iz Stare in dva iz Nove zaveze. Kdaj pride čas, ko bodo naši verniki prosili duhovnike, naj bo prebrano vseh devet odlomkov? Kako lepo razložijo Božjo besedo molitve po berilih. Na primer: Stvarjenje sveta je bilo čudovito delo, še čudovitejše pa je odrešenje… Ob prehodu prek Rdečega morja je Bog pred preganjanjem egiptovskega faraona rešil samo eno ljudstvo, po krstni vodi pa rešuje vse narode.

Zemlja je zadrhtela, ko je angel rekel ženam: »Jezusa iščete, Nazaréčana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj« (Mr 16,6). Žene so bile poslane, naj ponesejo novico vseh novic učencem. Tako so postale »apostoli, apostoli apostolov, torej celo »nadapostoli«. Učenci, apostoli pa so bili priče vstajenja vse do mučeniške smrti. (škof Jože Smej)

Uspešna manegerka je pripovedovala župniku, ko ga je srečala v velikonočnih dneh: »Vedno, ko sem odhajala od doma, me je oče pokrižal, in ko sem prihajala z zadnjim letalom domov, me je čakal na letališču, in me najprej pokrižal in šele nato poljubil. Ob smrti svojega očeta, ko se mi je zdelo, da se je pri meni vse zrušilo, sem v srcu doživela, da je oče odšel h Kristusu, k Bogu, v katerega je veroval celo življenje. Ob očetovi smrti je vsa njegova vera, ki jo je živel, dobila zame poseben smisel. V globini srca sem začutila besede: 'Jaz sem vstajenje in življenje!' V trenutku največje bolečine in izgube sem doživela največji mir in tolažbo, kot še nikoli do takrat. Vstajenjsko veselje, ki se ga ne da primerjati z nobenim drugim veseljem, je napolnilo moje srce, ki od tedaj še bolj išče Kristusa, saj sem prepričana, da smo samo v Njegovi ljubezni združeni in bomo ostali povezani …«

Na tej poti za Kristusom se v nas na novo prebuja želja po ustvarjanju in dajanju in vedno manj je prisoten v nas strah pred neuspehi in težavami. To je delo Njega, ki je vstajenje in življenje.

Bog od nas želi, da bi bili odprti za življenje, se veselili in na široko sejali svoje sposobnosti, sprejemali svoje odgovornosti in se ne zapirali v svoj vrtiček … Jezus je tisti, ki nam daje veselje do življenja! Zato tudi ostaja zame in zate, in to ne samo letos o Veliki noči, ampak vedno: Vstajenje in življenje!

Mama Marija  pa je svojemu župniku rekla: »V nedeljo me ne bo, ker grem v mesto, tam imamo mašo za našega fanta, ki je pred leti odšel k Očetu – Bogu!« Kar streslo me je, je rekel pater župnik: »Odšel k Očetu!« Kakšna trdna vera žari iz te matere, tudi njej je Jezus vstajenje in življenje! – Hvala, Gospod, da to mamo poznam …

 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 714