OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
14. nedelja med letom, 7.7.2019

Konec junija ali v začetku julija praznujejo mnogi duhovniki obletnico svojega posvečenja. Ob tej »obletnici« se s posebnimi občutki spominjajo tudi svoje odločitve za duhovništvo. Kako težko je včasih odgovarjati na vprašanje: »Kako to, da ste se odločili za duhovnika?« Morda bomo v teh dneh novih maš slišali podobna vprašanja. Duhovnik si ne »izmisli«, da bi postal duhovnik, ampak je v začetku njegove poklicanosti Gospod. On kliče duhovnika in On ga pošilja. Zato duhovnik velikokrat ne zna odgovoriti, kako da je postal duhovnik, ampak bi najraje odgovoril, naj gredo vprašat Boga, zakaj ga je poklical. Težko je ljudem razložiti  božje sklepe in načrte. Zato je prav primeren današnji evangelij, ki poudarja temelj krščanske poklicanosti. »Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva« (Lk 10,1). »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (3) V borih treh vrsticah je kar trikratni poudarek, kako Gospod kliče učence.

14_med_letom.jpeg

Krščanska izvolitev in poklic imata izvor pri Gospodu žetve, ne pri človeku. V začetku poslanstva je Bog. Tudi rodovitnost misijonske dejavnosti sloni za zavesti, da nas Gospod pošilja. Krščanski poklic se hrani v stiku z Bogom, s poživljanjem vere in v pristni povezanosti z Gospodom v molitvi. V zvezi s poklicanostjo Kristus poudari nenavezanost na gmotne dobrine: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal«(4). Čeprav je »delavec vreden svojega plačila« (7), naj poslani živi skromno in naj bo zadovoljen s tem, kar ima. »Jejte, s čimer vam postrežejo« (8), saj je zanj najvažnejše in največje plačilo, da je njegovo ime »zapisano  v nebesih« (20)

Poslani naj bo miren in pogumen. Tudi če se Kristusov učenec znajde sredi tveganja in preganjanja, ne sme nikoli podleči skušnjavi nasilja ali prisile: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (3). Biti mora oznanjevalec miru, ki vedno predlaga, a nikoli ne sili: »V katerokoli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam« (6). In prav tako se mora izogibati nasprotne drže: sklepati kompromise in se prilagajati splošni miselnosti in plehkim modnim tokovom. Ne, biti mora tudi pripravljen »otresti prah« (11) in oditi drugam oznanjat, da »se je približalo Božje kraljestvo« (9).

Po teh napotkih še enkrat vidimo, kako je Kristusov učenec poslan, saj ima samo poslani navodila pošiljatelja. Zato se mora jasno zavedati, da ni privatnik ne samozvanec. Poslanec predstavlja tistega, ki ga pošilja, in se temu primerno obnaša. Ob vseh današnjih samozvanih »prerokih in svečenikih nove dobe« jasno vidimo, kako nimajo tistega, ki jih je poslal, predvsem pa nimajo pravil, katera jasno postavlja tisti, ki pošilja, ampak si jih sami postavljajo in jih z lahkoto spreminjajo, če jim tako bolj ustreza.

»Le zakaj toliko poudarjate , kakšni naj bodo kristjani in duhovniki, ko pa niso!« včasih kakšen kristjan poočita. Prav današnji Kristusov evangelij dokazuje, kakšen realist je bil Gospod, ki je vedel, kakšnim skušnjavam bodo izpostavljeni njegovi učenci. Zato nam Kristus naroča: »«Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (2). Prosimo Gospoda naj nam pošlje take delavce, kakršne On želi!

Zadnja sprememba ( sobota, 06. julij 2019 )
 
12. nedelja med letom, 23.6.2019

Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Gotovo je že marsikdo med nami doživel nenaden klic po telefonu, ko je nekdo želel izvedeti za naše mnenje o določeni stvari; morda je šlo za kakšen nov izdelek sodobne industrije, novo knjigo ene ali druge knjižne založbe, za mnenje o tej ali oni politični stranki in kdo ve še o kolikih drugih stvareh. Takšno nabiranje mnenj je danes zelo priljubljeno in razširjeno, nas pa navadno spravi v zadrego, ker nimamo v tistem trenutku pripravljenega ustreznega odgovora, včasih se celo razjezimo in nočemo sodelovati.

12_med_letom.jpeg

Morda smo tudi ob poslušanju današnjega evangelija najprej pomislili, da je Jezus želel izvesti med apostoli neke vrsto anketo o tem, kaj si ljudje mislijo o njem. Na prvi pogled je res tako in lahko mirne duše rečemo, da je dobil kar dobre odgovore; ljudje so ga postavili ob bok velikim in uglednim možem – Janezu Krstniku, ki je krščeval ob Jordanu in so k njemu prihajali ljudje od vsepovsod, pa preroku Eliju, ki je bil vzet v nebo na gorečem vozu in je veljal za predhodnika bodočega odrešenika… Primerjali so ga tudi drugim velikim starozaveznim prerokom. Toda Jezusov prvotni namen ni bil v tem, da bi dobil odgovore in mnenja drugih ljudi o njem, pač pa ga je zanimalo samo to, kar je sledilo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« 

Ob tem vprašanju je gotovo tudi Jezusovim učencem zastal dih; niso pričakovali tako osebnega izziva in je le Peter rešil vso zadrego. Povedal je tisto, kar je bilo res bistveno: »Božji Maziljenec.« Evangelist Luka nadaljuje, da jim je Jezus nato povedal, kako bo moral prav zaradi tega veliko pretrpeti, biti zavržen, umorjen in tretji dan bo vstal. 

Gotovo učenci vsega tega takrat niso popolnoma razumeli, evangelist pa nam ne pove, kako se je vse to odvijalo naprej.

In danes ponovno tudi mi stojimo pred Jezusom, ki nam zastavlja isto vprašanje: Kaj pa vi pravite, kaj ti praviš, kdo sem? Morda tudi nam zastaja dih in nimamo primernega, pravega odgovora. Ob nas ni apostola Petra, ki bi nas rešil zadrege; sami moramo odgovoriti, dati odgovor s svojim življenjem.

Ali se zmoremo odpovedovati sebi, vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za njim? Ali znamo izgubljati svoje življenje zaradi Njega, da bi ga rešili zase? To so tista najgloblja, temeljna vprašanja in Jezus pričakuje naše odgovore. 

Apostoli so po prihodu Sv. Duha znali in zmogli odgovoriti tako, saj so skoraj do zadnjega vsi darovali svoja življenja ter s tem potrdili, da je Jezus res odrešenik, Božji Maziljenec. 

Za njimi so skozi stoletja krščanske zgodovine zmogli tudi mnogi drugi mučenci, svetniki in svetnice, naši vzorniki, zavetniki in priprošnjiki pri Bogu.

Pa čeprav Gospod od vseh nas ne pričakuje tako herojskih kreposti, smo vendar vsi poklicani na pot svetosti, vsak na svoj edinstven način, vsak v svojem življenjskem okolju in vsak ob svojem času. Amen.

Zadnja sprememba ( sobota, 22. junij 2019 )
 
Nedelja Svete Trojice, 16.6.2019

Izpraznitev Boga

Pred nekaj leti je na simpoziju z naslovom »Bodimo misijonarji svojim lastnim otrokom« Michael Downey (prof. teologije, priznan znanstvenik in predavatelj, laik) zastavil tole vprašanje: Kako govoriti o Bogu v kulturi, ki je patološko raztresena, zmedena, ki ne zaupa verskemu načinu govorjenja niti cerkvenim ustanovam, pa kljub temu ima svojo moralno energijo in kreposti?

To je temeljno vprašanje našega časa, ko mnogi izmed naših otrok, bratov, sester in prijateljev ne hodijo več v cerkev in s tem postavljajo na preizkušnjo naše versko prepričanje. Vsi ti gotovo ustrezajo zgornjemu opisu današnje kulture, pa vendar na svoj način kažejo veliko moralne energije. Kam to vodi, kako naj to razumemo?

Kako naj odgovorimo, se odzovemo? Downey predlaga, da potrebujemo podobo Boga in Jezusa, ki nam lahko pokaže, kaj bi Bog napravil v takih okoliščinah. Kakšna podoba Jezusa bi nam tu lahko pomagala? Kot gotovo veste, obstaja vrsta Kristusovih podob iz Svetega pisma ali cerkvenega izročila. Kristus je predstavljen kot dobri pastir, kralj, učenik, čudodelnik, zdravilec, kruh življenja, žrtveno jagnje, ljubimec ipd. Posamezna obdobja človeške zgodovine so posebej povzdigovala nekatere podobe, druge pa so bile v ozadju. Katera Kristusova podoba bi bila najbolj odzivna v naši današnji kulturi, ko toliko naših lastnih otrok ne hodi več po isti poti vere kot mi?

svetatrojica.jpeg

Downey predlaga: podoba Kristusa kot popolne izpraznitve Boga, Jezus kot popolno darovanje samega sebe; Bog, ki se popolnoma izprazni v učlovečenju. Kaj to pomeni?

Sveto pismo nam pripoveduje, da Bog v Jezusu daruje ljubezen, ki je tako čista, tako nesebična, tako razumevajoča za vse naše slabosti, se tako do kraja daruje, se tako »samoizprazni«, da je žrtvovana brez kakršnekoli še tako prikrite zahteve, ki bi jo morali upoštevati in jo kakorkoli povrniti, poplačati.  V učlovečenju Bog tako kot dobra mati ali oče skrbi le za to, da bodo njegovi otroci hodili po pravi poti, ne pa za to, da bi ga izrecno priznavali in se mu zahvaljevali za vse, kar je in kar dela. Bog si je s tem, da ima svoje otroke, nakopal veliko tveganje, tako kot vsi starši. Imeti otroke pomeni izpostaviti se, biti ranljiv, biti vsak hip razumevajoč, potrpežljiv, pomeni sestopiti s prestola in dobesedno izprazniti samega sebe. To velja enako za Boga kot za vsakega očeta ali mater.

Kako se kaže taka »samoizpraznitev«?

Izprazniti samega sebe, kot je po pisanju Svetega pisma to delal Jezus, pomeni biti navzoč in ne zahtevati, da to posebej priznajo in potrdijo; pomeni dajati in ne zahtevati v odgovor enake darežljivosti; pomeni nastopati vabljivo in ne grozeče, zdravo zaskrbljeno in ne zajedljivo ali nasilno; pomeni biti ranljiv in nemočen, nezaščiten pred bolečino, da te bodo obravnavali kot nekaj samoumevnega ali da te bodo zavrgli; pomeni živeti v veliki potrpežljivosti, ki ne zahteva, da Bog ali kdo drug poseže v dogajanje, če se ne odvija po naših željah; pomeni pustiti Bogu, da je Bog, in drugim, da so drugi, in da jih ne poskušamo podrediti svojim željam ali svojemu ritmu. To nikakor ni lahka naloga in zato ni čudno, da že dva tisoč let pojemo hvalnice Jezusu, ki mu je to uspelo in ki tudi nas vabi k temu delu.

Potrebujemo teologijo Boga in podobo Kristusa, ki nam lahko pokaže pravo pot in upanje, ko si prizadevamo, da bi bili misijonarji na najtežjem terenu, kar jih je danes, v naši lastni kulturi z njenimi vrojenimi krepostmi in z njeno vrojeno brezbrižnostjo do Boga in do Cerkve. Mislim, da je predlog, naj vzamemo za smerokaz Božjo »samoizpraznitev« v Jezusu, zares dober. Če jo prav razumemo, nam bo ta podoba lahko pokazala, kje in kako naj zastopamo svojo vero v kulturi, ki tako rada misli, da je vero že prerasla.

Na istem simpoziju je Vivian Labrie, socialna delavka iz Kanade, v svojem nastopnem govoru dejala: »Verujem, da je Bog dovolj zrel, da ne zahteva, da bi bil vedno v središču naše zavestne pozornosti.« Če to trditev vzamemo s kančkom soli, je posrečen komentar slavne kristološke himne v Pismu Filipljanom 2,6-11, ki opisuje, kako se je Jezus »samoizpraznil« v učlovečenju.

Kadar mati ali oče sede k mizi s svojo družino, ne rabi, ne želi, ne pričakuje, da bi bil v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom. Hoče pa in si želi, da je družina srečna, da spoštujejo drug drugega in skupne vrednote, da je vsakdo v temelju na pravi življenjski poti, tako da vsak družinski član ve, kaj je na koncu koncev sveto, moralno in pomembno, pa čeprav kdo izmed njih ta hip ne uvidi ali ne prizna družini vsega, kar je od nje prejel, da je lahko srečno in samostojno zaživel.

To še bolj velja za Boga, ki nas v ljubezni, razumevanju in potrpežljivosti daleč  presega in ki tako kot vsaka dobra mati ali oče ne zahteva, da je vedno v središču naše zavestne pozornosti.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. junij 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 901