OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nedelja Božjega usmiljenja - Bela nedelja - 27.4.14
bozje_usmiljenje.jpg
Bl. papež Janez Pavel II. je 30. aprila 2000 nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.« Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir. Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«
 BISTVO POBOŽNOSTI K  BOŽJEMU USMILJENJU
1. Zaupanje -  označuje naš odnos do Boga; ne sestoji le iz kreposti upanja, ampak tudi iz kreposti žive vere, ponižnosti, vztrajnosti in skesanosti za storjene grehe. Preprosto povedano je to odnos otroka, ki v vseh okoliščinah brezmejno zaupa v usmiljeno ljubezen in vsemogočnost nebeškega Očeta.  
 »Želim, da bi ves svet spoznal moje usmiljenje; dušam, ki zaupajo v moje usmiljenje,« je obljubil Gospod, »želim podeliti nepojmljive milosti« (687).
Zaupanje pa ni le bistvo, duša te pobožnosti; je tudi pogoj za zajemanje milosti. »Milosti iz mojega usmiljenja se dajo zajemati le z eno posodo, in to je zaupanje,« je rekel Jezus sestri Favstini.
 »Povej jim, da še nobeden, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja« (1541).
2. Usmiljenje - označuje naš odnos do vsakega človeka. Gospod Jezus je sestri Favstini rekel: »Od tebe zahtevam dela usmiljenja, ki morajo izhajati iz ljubezni do mene. Usmiljenje moraš izkazovati bližnjim vedno in povsod, temu se ne moreš ne odtegniti ne izgovarjati, se ne opravičevati. Dajem ti tri načine za izkazovanje usmiljenja bližnjim: prvi delo, drugi - beseda, tretji - molitev; v teh treh stopnjah je zajeta polnost usmiljenja in je neizpodbitni dokaz ljubezni do mene. Na ta način duša slavi in poveličuje moje usmiljenje« (742).
Dejavna ljubezen do bližnjega je prav tako pogoj za prejemanje milosti. »Če oseba ne naredi dela usmiljenja, ki ga je na kakršen koli način sposobna, na sodni dan ne bo dosegla mojega usmiljenja. (1317).

Zadnja sprememba ( sobota, 26. april 2014 )
 
VELIKA NOČ - PRIČEVALCI VSTAJENJA
Magdalena je videla, »da je kamen odstranjen od groba«. To je bilo njeno prvo spoznanje, ko je na velikonočno jutro prišla h grobu, v katerega so položili Gospoda. Novico je takoj sporočila Petru in Janezu: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Zanje je bilo to slabo znamenje: grob je prazen, torej so neznanci ukradli Gospodovo telo. Tisti trenutek nihče od njih ni doumel globoke teološke vsebine dogodka vstajenja. Od groba odvaljeni kamen je bil v resnici znamenje Gospodovega vstajenja. A do tega čudovitega spoznanja so učenci prihajali postopoma.
Ko mine nevarnost, rečemo: »Kamen se mi je odvalil od srca.« Kamen je prispodoba strahu in bremen, ki človeka tlačijo k tlom in ga morijo.
 
velika_noc.jpg
Bremena so različna. Kolikor je ljudi, toliko je bremen. Kar je za enega lahko, je za  drugega morda breme. Bremena, ki postajajo vedno težja, pa doživljamo tudi kot poraze, kot nemoč, da bi uresničili samega sebe. Hočemo eno, dogaja se nam drugo. To oddaljevanje od samega sebe, od načrtov, ki jih imamo, doživljamo kot suženjstvo. Za kristjane najbolj boleče suženjstvo, je suženjstvo greha, ki nam onemogoča, da bi se izpolnili v ljubezni in resnici. Ker nas grešnost zadržuje, smo v ljubezni največkrat nemočni in zamudniki. Šele ko nekoga izgubimo, spoznamo, da smo se mu premalo posvečali, ga premalo ljubili in cenili, ko smo ga še imeli
V romanu Meše Selimovića Derviš in smrt glavni junak moli pred zaporom, v katerem je njegov brat morda že mrtev: »Odpusti mi, brat, meni grešniku, zaradi te pozne ljubezni; mislil sem, da je živela, dokler je bila potrebna, pa se budi zdaj, ko ne morem nikomur pomagati, niti sebi ne.« Nemoč, da bi pravočasno in v vsej polnosti ljubili, je torej posledica greha, ki nas hromi in dela nesposobne, da bi ljubezen živeli v vsej polnosti.
V današnjem prvem berilu se večkrat ponovi prav beseda pričevati, priče. Biti priča ni lahko. Tudi mi se bomo morali potru­diti, da bomo pričevalci vstajenja, to je smisla življenja za druge. Šele ko bomo stopili na pot darovanja, na pot za Kristusom, bomo lahko postali drugim pričevalci vsta­je­nja.
Kristjanom je vsaka nedelja spomin na Kristusovo vstajenje, a smo izgubili čut za njeno praznovanje in posvečevanje, zlasti še za obisk maše, ki je srce vsake nedelje. 
Pred več kot 1600 leti so v severni Afriki, v mestu Abitina rimski vojaki zasačili vernike pri obhajanju nedeljske maše (evharistije). Njihovo mučeništvo je zgovoren zgled, kaj so žrtvovali za praznovanje in posvečevanje nedelje. Pri zaslišanju so gospodarju očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje »svetih skrivnosti«. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« Ti mučenci so iz nedeljske maše (evharistije) črpali moč za pričevanje Kristusovega vstajenja in smrti.Pa mi: »Smo priče vsemu, kar je storil Kristus« (Apd 10, 34)? (Božo Rustja)

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. april 2014 )
 
VELIKA SOBOTA- VIGILIJA

TO JE NOČ BEDENJA ZA GOSPODA
TO NOČ NAJ BEDIJO ZA GOSPODA VSI (2 Mz 12,42)


Slavje luči lahko v polnosti doživita le dva človeka: tisti, ki je bil na primer od rojstva slep in je pri svojih trideset letih čudežno spregledal… in tisti, ki je bil duhovno slep, ki je občutil temo v lastni duši, ko je zapustil Boga in ko je po milosti zagledal »Kristusovo luč«. Če bi zbrali vse pesnike in jim rekli, naj sestavijo velikonočno hvalnico, ne bi mogli zapeti lepše, kot jo je zapel anonimni pesnik: »Nič bi nam ne koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni… Gospod, kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš nas, sužnje, si žrtvoval Sina…«
Pri velikonočni vigiliji, ki je mati vseh vigilij, imamo na voljo devet odlomkov Svetega pisma: sedem iz Stare in dva iz Nove zaveze. Kdaj pride čas, ko bodo naši verniki prosili duhovnike, naj bo prebrano vseh devet odlomkov?.

velika_sobota.jpg
Zemlja je zadrhtela, ko je angel rekel ženam: »Jezusa iščete, Nazaréčana, križanega. Vstal je. Ni ga tukaj« (Mr 16,6). Žene so bile poslane, naj ponesejo novico vseh novic učencem. Tako so postale »apostoli, apostoli apostolov, torej celo 'nadapostoli'«. Učenci, apostoli pa so bili priče vstajenja vse do mučeniške smrti. (škof Jože Smej)
Uspešna menedžerka je pripovedovala župniku, ko ga je srečala v velikonočnih dneh: »Vedno, ko sem odhajala od doma, me je oče pokrižal, in ko sem prihajala z zadnjim letalom domov, me je čakal na letališču, in me najprej pokrižal in šele nato poljubil. Ob smrti svojega očeta, ko se mi je zdelo, da se je pri meni vse zrušilo, sem v srcu doživela, da je oče odšel h Kristusu, k Bogu, v katerega je veroval celo življenje. Ob očetovi smrti je vsa njegova vera, ki jo je živel, dobila zame poseben smisel. V globini srca sem začutila besede: 'Jaz sem vstajenje in življenje!' V trenutku največje bolečine in izgube sem doživela največji mir in tolažbo, kot še nikoli do takrat. Vstajenjsko veselje, ki se ga ne da primerjati z nobenim drugim veseljem, je napolnilo moje srce, ki od tedaj še bolj išče Kristusa, saj sem prepričana, da smo samo v Njegovi ljubezni združeni in bomo ostali povezani …«
Na tej poti za Kristusom se v nas na novo prebuja želja po ustvarjanju in dajanju in vedno man bo prisoten v nas strah pred neuspehi in težavami. To je delo Njega, ki je vstajenje in življenje.
Bog od nas želi, da bi bili odprti za življenje, se veselili in na široko sejali svoje sposobnosti, sprejemali svoje odgovornosti in se ne zapirali v svoj vrtiček … Jezus je tisti, ki nam daje veselje do življenja! Zato tudi ostaja zame in zate, in to ne samo letos o Veliki noči, ampak vedno: Vstajenje in življenje!
Mama Marija  pa je svojemu župniku rekla: »V nedeljo me ne bo, ker grem v mesto, tam imamo mašo za našega fanta, ki je pred leti odšel k Očetu – Bogu!« Kar streslo me je, je rekel župnik: »Odšel k Očetu!« Kakšna trdna vera žari iz te matere, tudi njej je Jezus vstajenje in življenje! – Hvala, Gospod, da to mamo poznam …

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. april 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 573