|
Bog nas je odrešil z ljubeznijo |
|
 VATIKAN (sreda, 10. april 2013, RV) – Gospod nas je odrešil s svojo ljubeznijo, je danes poudaril papež Frančišek med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte. Ni nas odrešil s kakšnim odlokom, temveč z ljubeznijo. Njegova ljubezen je tako velika, da zaradi nje pošlje svojega Sina, ki je postal eden izmed nas, hodil je z nami – to nas odrešuje.
Toda kaj to pomeni za nas, se je nato vprašal papež Frančišek. Pomeni, da imamo ponovno upanje. Pomeni, da nam Gospod povrne izgubljeno dostojanstvo, izvirajoče iz dejstva, da smo Božji otroci. To dostojanstvo raste vse do končnega srečanja z Njim in to je pot zveličanja. Biti odrešeni z ljubeznijo pomeni, da smo vredni, da smo ljudje upanja. Sveti oče je nato poudaril, da pa je naš problem v tem, da se včasih želimo odrešiti sami. Verjamemo, da to zmoremo in se pri tem opiramo na primer na denar. A to ne zadostuje, je dejal papež Frančišek in spomnil na evangeljsko priliko o nespametnem bogatašu, ki je imel polne kašče pridelkov. Le-ta si je mislil, da bo zgradil še večje kašče in potem bo lahko počival. A Gospod ga je imenoval neumnež, saj naj bi še tisto noč umrl. Njegova rešitev po papeževih besedah ni bila prava, bila je le začasna in navidezna.
Včasih si mislimo tudi, da se lahko sami odrešimo s svojo nečimrnostjo, s ponosom ali s svojo močjo. A tudi na ta način ne gre. Tako le zakrijemo svoje uboštvo in grehe. Pravo odrešenje je le v dostojanstvu, ki nam ga ponovno podari Bog, in v upanju, ki nam ga je dal Kristus na veliko noč. Papež Frančišek je nadaljeval s povabilom, da bi v veri rekli: »Gospod, verjamem. Verjamem v tvojo ljubezen. Verjamem, da me je tvoja ljubezen odrešila. Verjamem, da mi je tvoja ljubezen dala tisto dostojanstvo, ki ga nisem imel. Verjamem, da mi tvoja ljubezen daje upanje.« Le Božja ljubezen lahko da pravo dostojanstvo in pravo upanje. Lepo je verjeti v ljubezen – to je resnica našega življenja. Odprimo srce, je nato sklenil papež Frančišek, da bi ta ljubezen prišla, nas napolnila in spodbudila, da bi ljubili druge.
Vir
Preberite še:
Kardinal Turkson ob 50-letnici okrožnice Mir na zemlji: Vprašanja vojne in miru brati v kontekstu solidarnosti
Papež rimskim brezdomcem: Hvala za vašo bližino, naklonjenost in molitve
Papež med jutranjo mašo: Poslušanje Boga nas osvobaja in osrečuje
|
|
Zadnja sprememba ( četrtek, 11. april 2013 )
|
|
Kristjan ne sodi in ne obrekuje |
|
 VATIKAN (torek, 9. april 2013, RV) – Kristjan je blag in dobrotljiv, ne sodi in nikoli ne obrekuje: tako je dejal papež Frančišek med današnjo homilijo, ko je zjutraj daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte. Bogoslužja so se tokrat udeležili vatikansko zdravstveno osebje in skupina zaposlenih na governatoratu.
Prva krščanska skupnost je bila »enega srca in enega duha«. Njen zgled je še vedno veljaven za današnjo skupnost. Tako je odločno poudaril Frančišek, ko je spregovoril o dialogu med Jezusom in Nikodemom. Slednji ni mogel doumeti, kako bi se lahko človek znova rodil. Znova, je dejal sveti oče, pomeni iz Svetega Duha. Gre za novo življenje, ki ga prejmemo s krstom. Vendar pa to življenje ne pride samo po sebi, potrebno ga je »razviti«. Za to moramo narediti vse, kar lahko. To pa pomeni »težavno pot«, ki je v prvi vrsti »odvisna od Duha« in obenem sposobnosti posameznika, da se odpre za njegov dih.
Papež Frančišek je nadaljeval, da je bilo tako že pri prvih kristjanih. Njihovo »novo življenje« se je izražalo v enem srcu in enem duhu. To je razsežnost, ki jo je danes potrebno ponovno odkriti. Del nje je na primer vidik blagosti – vrline, ki je »nekoliko pozabljena«, kot je dejal Frančišek. Blagost ima »veliko sovražnikov«. Na prvem mestu med njimi so govorice. Govoriti o drugem je vsakdanja »skušnjava zla, ki želi preprečiti, da bi Duh prišel k nam in prinesel ta mir, blagost v krščanske skupnosti«. Ta boj obstaja vedno, je nadaljeval sveti oče. Najdemo ga v župnijah, v družini, v mestni četrti, med prijatelji. To ni »novo življenje«, kajti ko Duh pride, »nas naredi blage in dobrotljive«. Kristjan naj torej predvsem ne bi nikogar sodil, kajti »edini sodnik je Gospod«. Če je že potrebno kaj reči, je to treba reči tistemu, ki ga zadeva ali lahko posreduje v dani situaciji. Nikakor pa ne celi četrti, je dodal papež Frančišek. Nato pa sklenil z besedami, da če bi se po milosti Duha vedno uspeli odpovedati obrekovanju, bi bil to »velik korak naprej«, ki bi nam vsem naredil dobro.
Vir
Preberite še:
Srečala sta se papež Frančišek in generalni tajnik OZN Ban Ki Mun
Kardinal Ruini: Frančišek je prinesel veter mladosti in prihodnosti
|
|
Zadnja sprememba ( torek, 09. april 2013 )
|
|
|
|
Zvečer tistega dne,
prvega v tednu,
je prišel Jezus
pri zaklenjenih vratih (tja),
kjer so iz strahu pred Judi
bili učenci,
stopil v sredo mednje
in jim rekel:
»Mir vam bodi!«
In ko je bil to rekel,
jim je pokazal roke in stran.
Razveselili so se učenci,
ko so videli Gospoda.
(Jn 20,19–20)
|
|
|
Kaj je na zemlji, na svetu najdragocenejše? Dragocenejši od vsega imetja in denarja je ljubi mir, ki ga svet nima in ne more dati, ki nam ga je Jezus, Božji Sin, prinesel iz samih nebes. Zato so angeli ob njegovem rojstvu peli: »Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji.«
Kaj je najljubše na svetu? Meni je na svetu gotovo najljubši ljubi mir, če lahko z vsemi mirno in v miru živim. Zato je bil tudi Jezusov prvi pozdrav po njegovem vstajenju: »Mir vam bodi!«
Kaj je najboljše, ko se bomo nekoč ločili s tega sveta? Najboljše ob smrtni uri je tisti sladki dušni mir, ki nam ga je Jezus zapustil kot dediščino, ko je rekel: »Svoj mir vam zapuščam, svoj mir vam dam. Naj se vaša srca ne vznemirjajo in ne bojte se.« Drage ovčice, danes vam želim: »Mir z vami!« To je najdragocenejše, najljubše in najboljše na celem svetu kot dragoceno velikonočno jajce. Toda ta dušni mir, kako malo je upoštevan, kako zlahka ukraden!
Anton Martin Slomšek
|
|
|
|
Jn 20,19–31
JEZUS NAM VDIHNE SVOJO LJUBEZEN
»In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22–23). Jezus dahne v svoje učence in jim tako nežno vdihne svojega Duha. To je njegov osebnih Duh, iz katerega je živel, deloval, govoril in ljubil. Ko nam vdihne svojega Duha, lahko podobno kot oni govorimo, delujemo in ljubimo. Vdihnil nam je Svetega Duha, ki je tudi njegov osebni Duh, tisti, s katerim se je bližal ljudem in jih nagovarjal. To svoje osebno izžarevanje sedaj prenaša na nas.
Vdihniti drugemu svojega duha (Duha) pomeni dati mu bistvo samega sebe. Jezus nam vdihne svojo ljubezen, z vsakim vdihom jo sprejemamo. Ne more biti tesnejše zveze med Jezusom in nami, kot da nam vdahne svojo ljubezen; z vsakim dihom jo lahko telesno občutimo. Ob tem lahko zaslutimo, kako se ta pretaka v nas. To nam podarja tako tesen odnos z njim, da si tesnejšega ne moremo predstavljati.
Evangelist Janez nam kaže na ljubezen predvsem v odnosu do odpuščanja grehov. Tu ni mišljeno odpuščanje, ki ga izkusimo od Boga, ampak tisto, ki si ga ljudje izkazujemo med seboj. Sposobnost odpustiti komu, ki me je ranil, je za Janeza delo Svetega Duha, ki mi ga je vdihnil Vstali; če drugemu ne morem odpustiti, sem z njim zvezan, v moji notranjosti pa se kopičijo jeza, bolečina in žalost. Ta drugi določa moje razpoloženje. Če pa sem prežet s Kristusovo ljubeznijo, drugemu zlahka odpustim in nad menoj ne bo imel več moči. Greh človeka omeji, loči ga iz skupnosti in ga priklene na samega sebe. Odpuščajoča ljubezen umiri v notranjosti razbitega človeka in ga ponovno sprejme v skupnost. V njem se lahko ponovno pretaka življenje in ga lahko prežema ljubezen.
Odpuščanje, ki ti ga podarja Kristusova ljubezen, ozdravlja tudi tvojo ranjeno preteklost. Ne živiš več iz ran svoje življenjske zgodbe, ampak iz resnične ljubezni, ki te preplavlja!
Po: A. Grünu
|
| |
|
 Tedaj je vstopil skozi zaprta vrata naše sionske dvorane v sredo med nas in dahnil: »Mir vam bodi!«
Videli smo njegove prebodene roke in oprto srčno stran. Ves je sijal. Svetloba se je preselila v nas, prežela nas je neznanska radost.
Po: S. Janežiču – Sveta dežela
Srečanje z Bogom ni razumski uspeh.
To je predanost življenju, izvoru vsega življenja.
Jaz sem ga srečal.
Včasih je prišel tako blizu, da sem ga lahko videl s srcem in ga občutil.
Potem sem bil navdušen.
Trenutki zaljubljenosti.
Ni bilo več meja, ne Zemlje in ne neba.
Ves svet se je ustavil.
Vse in vsakega sem želel objeti, ker sem želel objeti samega Boga.
Trenutki velike gotovosti in nebeške sreče.
Navadno niso dolgo trajali. Toda lahko sem šel dalje.
Žalost puščave sem lahko premagoval, saj sem izkusil oazo.
Phil Bomsnas
|
|
|
|
Zadnja sprememba ( sobota, 06. april 2013 )
|
|
