OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
6. nedelja med letom, 11.2.2018

Dotik

Ganjen od usmiljenja. Zasmilil se mu je. V srcu se je smilil. – To je samo nekaj različnih prevodov Svetega pisma, ki opisujejo Jezusov “zasmilil se mu je”, ko je srečal gobavca.

Pa vendar se termin σπλαγχνίζομαι (splaghinizomai), grška beseda za sočutje, ki opisuje Jezusov odziv, najbolje prevaja kot ‘izločil je vse iz globin svojega črevesja’. Jezus se je na gobavca odzval iz svoje globine.

V Jezusovem času je bila gobavost  skupni izraz za različne bolezni kože, tudi luskavost ali rast znamenj. Tisti, pri katerih se je razvila gobavost, so veljali za gnusne in nečiste, za ljudi, ki se jih je treba izogibati, vse to pa so pripisovali njihovim grehom, zaradi katerih jih je Bog kaznoval. Prekršili so zakon, ki je govoril, da mora biti na zunaj brez napak, kar je Božje. V Levitiku beremo, da so bili gobavci izobčeni in odstranjeni iz skupnosti, da ne bi okužili drugih.

6_med_letom.jpeg

Gobavca se nihče ni smel dotikati, saj so se bali, da bi tak človek tudi sam lahko postal nečist. Da ne bi tega kdo storil pomotoma, so morali gobavci svoje ljudi opozarjati na svojo prisotnost s svojo zunanjostjo in kričanjem, ki je opozarjalo: “Nečist, nečist.” Sredozemska kultura, ki ji je Jezus pripadal, je bila urejena tako, da so bili ljudje med seboj povezani in so živeli v skupnostih. Gobavci pa so postali osamljeni izobčenci, ki so bili odrezani od svoje skupnosti.

Jezus se je gobavca dotaknil. Naredil je nekaj neverjetnega, saj se je izpostavil nečistosti, kot jo je pojmovala njegova kultura. Marko nam pove, da se je Jezus izhajal iz sebe iz sočutja. Streh pred obredno nečistostjo ga ni ustavil. Prepreke in delitve Jezusa ne ustavijo. Njegov dotik ozdravlja. Dotika se tistih, ki so izgubili upanje: izobčencev, bolnih, žensk, revnih, grešnikov. Čeprav je njegova kultura izgnala oz. ločila ljudi, da bi varovala družbo, pa Jezusa to ni zaustavilo. Skozi ves Markov evangelij Jezusa ne ustavijo ovire, razlikovanja in prepreke, ki jih je postavila skupnost; Božje kraljevanje presega človeške omejenosti.

Jezus tiste, ki se jih dotakne, vrne v skupnost, na mesto v Božjem ljudstvu, ki jim pripada. Vsi so zbrani in povezani z močjo Milosti, ozdravljenja in odpuščanja. Jezus jih pripelje domov.

P. John F. Craghan, ki je redovnik redemptorist pravi: “Navajeni smo misliti, da je odrešenje kot hoja v koloni po eni poti.” Mislimo, da je naša naloga, da pridemo do Boga v nebesih. Toda Jezus ni imel v mislih odrešenja kot nekakšne kolone ljudi. Božje kraljestvo je zaradi njega postalo mogoče in prisotno, ker je zbiral tiste, ki so bili izgnani in oddaljeni, in ker se je dotikal in ozdravljal tiste, ki se jih nihče ni želel dotikati. Jezus je učil učence, naj hodijo skupaj, drug ob drugem proti Božjem kraljestvu in odrešenju. Ko hodijo, v skupnost zbirajo tiste, ki so oddaljeni od skupnosti, tiste, ki so se na poti izgubili, izločeni zaradi meja in ograj, tiste, ki so bili zapuščeni ali pa so obsojeni na smrt. Učenci hodijo ob boku s tistimi, ki so bolni in umirajo zaradi bolezni, revščine ali osamljenosti. Spremljajo brezdomce, osirotele in tiste, za katere nihče ne skrbi, medtem ko objemajo izobčence.

Markov Jezus je mesijanska podoba na poti. V njem nas nekaj spodbuja k Božjemu kraljestvu. Jezus je šel v bližnja naselja, da bi oznanjal in ni izgubljal časa za teološke utemeljitve in dolge govore. Namesto tega je učence poklical, naj “hodijo za njim”, in jim pokazal, kako naj to pogumno naredijo. Začeti moramo oznanjati Božje kraljestvo, ki prihaja. Gobavec je razumel; ni mogel mirovati. Po ozdravljenju je šel naprej in povedal še drugim.

Opraviti moramo delo: oznanjati evangelij in spremljati uboge. Božji objem je večji, kot si mislimo. Pridi in poglej, pojdi za menoj!

 

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. februar 2018 )
 
5. nedelja med letom, 4.2.2018

Mrzlica

Velikokrat se nam utrne misel, ki naj bi bila izrečena v evangeliju, pa v resnici ni. Celo tako znamo biti predrzni, da to misel vsilimo v usta samemu Jezusu. Gre za misel, da “ni preroka v domačem kraju”, kar je zelo podobno besedam, ki jih je izrekel Jezus, a zelo drugače, kakor je mislil in delal. Ta misel je v naših ustih večkrat opravičilo. Je misel, ki nam govori, da se ne splača potruditi, da nas domači tako ali tako ne bodo sprejeli in našim besedam ne bodo dali prave teže. Zato obupamo že vnaprej in ne naredimo ničesar, kar bi lahko dobro delo našim bližnjim. Pravimo, bližnji nas ne bodo poslušali. (Do src drugih pa nimamo dostopa.)

Pogosto je položaj obrnjen. Delamo preveč. Mi namreč vemo, kaj je dobro za drugega, mi mu bomo določili, kaj naj dela in kako naj oblikuje svoje življenje, kaj naj si vzame za svoj življenjski cilj. Kako potrjeni se čutimo, kadar drugemu govorimo, kaj mora misliti, reči, delati, jesti ali celo verovati. In med nami nastaja zid.

5_med_letom.jpeg

Toda Jezus se ni bal bližine, ni se izogibal delati dobro domačim. On je svojim bližnjim služil – in to tako temeljito, da ga je to bolelo, zaradi tega je trpel. Danes v evangeljskem odlomku namreč beremo, da je Jezus prišel iz shodnice in ozdravil Petrovo taščo, ki jo je tresla mrzlica. Ni bila na pragu smrti, bila pa je za tiste čase resno bolna. Toda on je opazil njeno stisko, in čeprav je bila nekdo izmed bližnjih, se je ozrl nanjo in jo ozdravil.

Kaj je razlika med Jezusom in nami, da delujemo tako zelo drugače, da zapadamo v neuporabne skrajnosti, Jezus pa naredi tisto, kar je potrebno?

Jezus ni najprej ozdravljal, ampak je najprej ljudem služil v resnici. Če bi si namreč danes zadali nalogo in bi v evangeliju po Marku šteli čudeže, kaj bi bilo tisto, kar bi šteli. Ozdravljenja? Izganjanja hudega duha? Razvezovanje jezikov, ušes, oči? Verjetno res samo to. Toda pozabili bi, da je Jezus velike čudeže delal tudi tako, da je ljudem služil v resnici. V obraz jim je povedal tisto, kar jim gre. Njegov vsakdanji čudež je bila njegova pristnost, govorjenje resnice z ljubeznijo!

In kaj je to, govorjenje resnice z ljubeznijo? Če želim v tem posnemati Jezusa, se moram najprej učlovečiti. Postati moram človek. Ja, prav ste slišali, postati moram človek. Najprej moram biti zadovoljen s tem, kar sem, kakršnega me je Bog naredil in kakršnega me za roko vodi skozi življenje – z vsemi odvečnimi kilogrami, razvadami in zgodovino napak vred. Imam pravico drugemu govoriti, kaj naj dela in veruje, če sam nisem zadovoljen z vsem tem? Ne! Jezus nam je pokazal, da so trenutki, ko izrečemo resnico, kraljevski trenutki življenja. Zato se je na te trenutke temeljito pripravil. Njegova življenjska pot je polna pristnosti. Vsak trenutek je sprejemal s hvaležnostjo, tak, kakršen je bil.

Danes veliko ljudi želi govoriti resnico. Toda resnico, ki bi jo drugi morali spoštovati, sami pa se je še s prstom niso dotaknili. Zato ljudje te iznakažene resnice ne poslušajo. Jezus nam pokaže, kaj je prava resnica, ki jo ljudje pijejo kakor žejni, ki v vročem dnevu zahrepeni po vodi. Zakaj se to ne zgodi duhovnikom in drugim oznanjevalcem? Zakaj v našem osebnem podajanju vere nismo slišani?

Ko se bomo dotaknili resnice, bomo slišani. Velikokrat pa si ustvarjamo umetne svetove, ki nam resnico oddaljujejo. Poveličujemo ljudi, ki si tega ne zaslužijo, njihovo dobroto, čeprav vemo, da bi bili morda bolj vredni graje, raje hvalimo, samo da nas pustijo pri miru. In resnica pobegne od nas. Pravimo, da ni naša pristojnost, da nimamo pravice soditi, da nismo preroki v domačem kraju. Nekomu povedati resnico ni obsojanje, to je podaritev drugemu človeku celo do te mere, da nas bo on obsojal. 

Velikokrat pa tudi opravljamo. Ustvarjamo si lažne podobe o ljudeh, kaj vse je z njimi narobe. Pogovarjamo se o ljudeh, ki jih ni ob nas in s tem ustvarjamo svet, ki ga ni. In se kopamo v takšnih namišljenih podobah neumnosti in neresnice. Morda bi ena sama naša pogumna beseda drugemu človeku spremenila življenje. A nismo toliko usmiljeni, da bi mu podarili to pogumno besedo.

To je mrzlica, ki nas trese. In Jezus pristopi in nas ozdravi. In nas osvobodi, da lahko strežemo. Kakor Petrovo taščo. 

Znova in znova premislimo ta dogodek in Jezus naj nas ozdravlja in ozdravlja in ozdravlja.


p. Bogdan Rus


Zadnja sprememba ( nedelja, 04. februar 2018 )
 
4. nedelja med letom, 28.1.2018

Ko beremo Markov evangelij s preprostimi očmi, vidimo, da želi Marko, ko nam niza posamezne dogodke iz Jezusovega življenja, govoriti tudi o presenečenju in navdušenju, ki so ga ljudje čutili ob srečanju z Jezusom. Ob opisu začutimo, da je bil tudi Jezus navdušen nad svojim oznanilom. Odlomek, ki smo ga danes poslušali, se osredotoča na vprašanje, kdo je Jezus Kristus; ali kakor je rekel nečisti duh: “Kaj imamo s tabo?”

Prvo pomembno dejstvo je, da je bil Jezus spoštovan Jud, ki je šel v shodnico v Kafarnaumu, kjer je zasedel svoje mesto. Kafarnaum je bil precej uspešno mesto s skoraj 10.000 ljudmi. Nahajalo se je na trgovski poti in je bilo ravno prav oddaljeno od Tiberije, Herodovega administrativnega središča.

4_med_letom.jpeg

V našem odlomku sta poudarjeni dve misli: da je bil Jezus učitelj in da je izkazoval avtoriteto. Če želimo ugotoviti, kaj natančno je Jezus učil, ugotovimo, da nam Marko njegov nauk opiše zelo na kratko. Do tega trenutka in v bližnji prihodnosti bomo srečali samo 14 besed Jezusovega nauka: “Čas se je dopolnil. Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju” (Mr 1,15). Vse drugo, kar Jezus pove od začetka evangelija do 2. poglavja 19. vrstice, je pogovor z učenci, demoni in ljudmi, ki si želijo ozdraveti.

Zelo odmerjene Jezusove besede so razlog, da smo lahko še bolj presenečeni, da so bili ljudje tako zelo navdušeni nad Jezusovim učenjem. Marko nam pove, da so ljudje opazili razliko v avtoriteti pri Jezusu in pismoukih. Slednji so bili ključne verske avtoritete. Obenem so bili razlagalci Svetega pisma, kar jim je dajalo pravico, da so dajali obvezujoče razlage postave. Mnogi od njih so bili farizeji, svoje naslove pa so si zaslužili z uradnim študijem in nadaljnjim učenjem. O Jezusu tega ne bi mogli trditi.

Po Markovem opisu je Jezusova avtoriteta izhajala iz preprostega dejstva, da se je njegova beseda rodila iz dejanja. Ravno to vidimo pri izganjanju nečistega duha. Jezus je pridigal o Božjem kraljestvu in ravno zaradi teh besed se je hudi duh razkril. Jezusove besede so bile kot Božje besede iz Prve Mojzesove knjige, ki so ustvarjale svet, o katerem je govoril.

Ko Marko gradi svojo zgodbo, pokaže ljudi, ki so slišali zgodbo, bili navdušeni in so spraševali drug drugega. Videli so njegovo avtoriteto, niso pa vedeli, kaj naj ob tem počnejo. V istem času pa je nečisti duh, ki predstavlja demonski svet, vedel prav vse o Jezusu. Vprašanje: “Si nas prišel pokončat?” nakazuje, kar postane v naslednjem stavku očitno: demoni spoznajo, da je Jezusa poslal Bog, zato so njihove moči nad njim jalove. Učenci bodo potrebovali nekaj več časa, da bodo odgovorili na vprašanje, kaj jim pomeni Jezus.

“Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan?” Marko to vprašanje postavi vsakemu bralcu evangelija. Povabi nas na pot z njim skozi celotno zgodbo, da bi spoznali, kaj pomeni dejstvo, da Jezusova beseda prinaša čas, ki se je dopolnil.

Avtor: Mary McGlone

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: p. Bogdan Rus OFM

Zadnja sprememba ( sobota, 27. januar 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 822