OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Cvetna nedelja, 25.3.2018

QUO VADIS, DOMINE? GOSPOD,KAM GREŠ?

Toda zgodba Quo vadis je pomenljiva tudi za nas, ki nismo sredi tako dramatičnega položaja. Ko je Jezus začel svojo zadnjo pot proti Jeruzalemu, ki naj bi se sklenila s smrtjo, je eden izmed apostolov rekel drugim, ki so omahovali: »Pojdimo še mi, da umremo z njim« (Jn 11,16). Prav s tem občutjem v srcu bi moral vsak vernik začeti veliki teden.

cvetna.jpeg

Cvetna nedelja je v vsem letu edina priložnost, da v celoti slišimo celotno evangeljsko pripoved o Kristusovem trpljenju. Stvar, ki se nas najbolj dotakne, ko beremo pasijon po Marku, je poudarek na Petrovi zatajitvi. Najprej ga napove Jezus pri zadnji večerji, potem pa je opisan v vsem ponižujočem poteku: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš … Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.«

To vztrajanje je pomenljivo, kajti Marko je bil neke vrste Petrov tajnik in je napisal svoj evangelij kot povzetek spominov in informacij, ki jih je prejel prav od njega. Torej je bil sam Peter tisti, ki je razširil zgodbo o svoji zatajitvi. To je nekakšna javna izpoved. Ob veselju nad ponovnim odpuščanjem Petru sploh ni bilo pomembno njegovo dobro ime in sloves prvaka apostolov. Hotel je le, da ne bi nihče, ki bi v prihodnje padel kakor on, obupal nad odpuščanjem.

Če hočemo do konca razumeti zgodbo o Petrovi zatajitvi, jo moramo brati vzporedno z zgodbo o Judovem izdajstvu. Tudi to je Jezus vnaprej napovedal v dvorani zadnje večerje, potem pa se je zgodila v vrtu Getsemani. O Petru beremo, da se je Jezus »ozrl na Petra« (Lk 22,61), ko je šel mimo; Judu pa je naklonil še nekaj več: poljubil ga je. Toda konec je bil povsem različen. Peter »je šel ven in se zjokal«, Juda pa je šel ven in se obesil. Prav zato, ker se nas ti dve zgodbi v živo dotikata, moramo videti, kakšna je med njima bistvena razlika? V eni sami stvari: Peter je zaupal v Jezusovo usmiljenje, Juda pa ne!

Na Kalvariji se zgodba ponovi. Tam sta dva razbojnika. Oba sta enako grešila in se omadeževala s hudodelstvi. Toda prvi preklinja, žali in obupan umre; drugi pa vzklikne: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« In takoj sliši Jezusov odgovor: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Živeti veliko noč pomeni osebno izkusiti Božje usmiljenje v Kristusu. »In tisti, ki so Kristusa križali, so se rešili!« Razmišljal sem, kaj bi lahko tako nenavadna misel pomenila, in prišel do spoznanja, da je to res. Tisti, ki so Kristusa križali, so se rešili, ker je Kristus zanje molil. Medtem ko so ga pribijali na križ, je rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). 

Kapucin Cantalamessa pripoveduje: »Poznal sem ženo, ki se je razglašala za neverno. Nekega dne jo je doletela novica, ki človeku zaledeni kri: njena šestnajstletna hčerka ima kostnega raka. Operirali so jo. Iz operacijske sobe so jo pripeljali v cevkah, sondah, z infuzijo. Strahotno je trpela, ječala in ni marala slišati besede tolažbe. Mama je vedela, da je hčerka   verna in pobožna, ji je v upanju, da ji bo ustregla, rekla: 'Ali želiš, da ti preberem nekaj iz evangelija?' 'Da, mama!' 'Kaj pa?' 'Preberi mi Kristusovo trpljenje.' Ona, ki ni nikoli brala evangelija, je tekla in kupila evangelij pri bolniškem duhovniku; sedla je poleg postelje in začela brati. Hčerka je kmalu zaspala, ona pa je v polmraku in po tiho prebrala vse do konca. 'Hčerka je zaspala,' je pozneje pripovedovala ona sama, 'mama pa se je prebudila!' Prebudila se je iz svojega ateizma. Branje Kristusovega trpljenja je za vedno spremenilo njeno življenje.«  

Zadnja sprememba ( nedelja, 25. marec 2018 )
 
13. razstava velikonočnih pirhov
plakat_pirhi.jpg
Zadnja sprememba ( sobota, 17. marec 2018 )
 
5. postna nedelja, 18.3.2018

ČE PŠENIČNO ZRNO NE UMRE

5_postna.jpeg

Pomenljivo sporočilo, ki nam ga Jezus podarja na današnjo nedeljo, prihaja iz podeželskega življenja. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Pšenično zrno je predvsem Jezus sam. Kakor pšenično zrno je tudi on sam padel v trpljenje in smrt, spet vzklil in obrodil sad v svojem vstajenju. »Obilen sad«, ki ga je dal, je Cerkev, ki se je rodila iz njegove smrti; to je njegovo skrivnostno telo. Po krstu smo s Kristusom en sam klas; sv. Pavel pravi »en sam kruh« (prim. 1 Kor 10,17). Kruh, ki ga posvečujemo na naših oltarjih in ga prejemamo v evharistiji, v njegovi moči prihaja iz Jezusa, ki je pšenično zrno, padlo v zemljo.

Ta zgodba o drobnem pšeničnem zrnu nam po drugi strani pomaga razumeti sebe in smisel našega bivanja. Kako, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži (drug evangelist pravi izgubi) svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25; prim. Mt 16,25).

Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej! Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ki odkloni, da bi padlo v zemljo? Ali prileti kakšna ptica in ga pozoblje ali se posuši in splesni v kakšnem vlažnem kotu, lahko pa ga zmeljejo v moko in pojedo, in je tako z njim konec. V vsakem primeru zrno samo v sebi nima prihodnosti. Če pa je posejano, bo vzklilo, ozelenelo, užilo pomladno toploto in poletno sonce. Deležno bo novega življenja, kakor lahko vidimo spomladi, kaj se dogaja z jeseni posejanim semenom.

Posebej bi rad izpostavil dva primera, ki ju lahko prilika o pšeničnem zrnu osvetli in pomaga pozitivno razrešiti. Neka žena je o sebi povedala: »Sem samska učiteljica, nikoli nisem imela fanta, niti kakšne simpatije, čeprav sem si to že od dekliških let želela. Sprašujem se, kako to, da nisem na nikogar čustveno navezana, še toliko bolj, ker sem po značaju zelo odprta do drugih.«

Ta žena se je znašla pred izbiro: ali se bo še naprej vse življenje vrtela okrog tega problema, ga zagrenjeno objokovala, ali pa bo sprejela ta položaj, se spravila s seboj in se zavedela, da to nikakor ni vse njeno življenje. »V šoli se dobro počutim, spreminjam se in zdi se mi, da sem drug človek. Moja naklonjenost je namenjena skoraj izključno učencem, ki jih spremljam v dejavnostih, ki naj bi jim pomagale pri boljšem izražanju in motivaciji. Kot prostovoljka se posvečam tudi tujcem.« Ali ni vse to čudovit način samouresničevanja in »rodovitnosti« lastnega življenja?

Prilika o pšeničnem zrnu mi kliče v spomin tudi srečno poročene žene, ki pa ne morejo imeti otrok, čeprav si jih želijo bolj kot vse drugo na svetu. Postanejo zagrenjene in celo zasovražijo vse žene, ki jih vidijo z otrokom v naročju. Usihati začne tudi njihov zakon. Neka nerodovitna žena je pripovedovala. »Po letih upornosti in boja sem končno s pomočjo vernih prijateljev v molitvi zbrala pogum ter se izročila Bogu v veri: če mi je dal »materinsko srce«, tega ni storil zato, da bi ostalo prazno in nerodovitno.« Z možem sta začela postopek za posvojitev, ki se je, v nasprotju s pričakovanji, končal v nekaj tednih. Ko je prvič vzela v naročje posvojenega otroka, je takoj razumela, da ji je Bog dal materinsko srce. »Bog me je še bolj blagoslovil, kot če bi mi dal deklico, ki bi bila povsem moja. Čudež, ki nama ga je naklonil, ni le v tem, da nama je dal čudovito živahno deklico, ampak da me je osvobodil edine stvari, ki me je vezala in zadrževala daleč od Boga, da bom sama odločala o svojem življenju.«

Zadnja sprememba ( sobota, 17. marec 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 830