OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
32. NEDELJA med letom, 11.11.2018
32_med_letom.jpeg

Najbrž se večina ljudi ob današnjem evangeliju, ki govori o ubogi vdovi, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico samo »dva novčiča« spomni znane pesmi, ki govori o tem dogodku. Študenta v Rimu, ki je moral prav v času, ko beremo evangelij o ubogi vdovi spominja na dan, ko je moral oddati svojo prvo analizo filma. Opazoval je svoje sošolce in sošolke, ki so oddajali obsežne referate, čeprav je profesor poudarjal, naj bo naloga kratka. Takrat je z vsem trudom zmogel toliko. Moja »skromna novčiča« mu nista dala  miru. Svojo nemoč je izlil pred Gospoda: »Gospod, darujem ti skromnost, ki jo premorem. Pred tabo  moja naloga ni več nebogljena… Gospod, ki poznaš moj trud, je velika  in ti jo sprejemaš, kakor tolikokrat sprejemaš mojo nemoč«

Kolikokrat v življenju nas navdaja podoben občutek, ko se nam zdi naše delo vredno samo »dva uboga novčiča«. Kolikokrat ne žanjemo sadov svojega dela ali svojega truda! Zgovorna je šaljiva anekdota, ki govori o ženi, ki je na veliko začudenje družine, ki je v nedeljo čakala na kosilo, položila na mizo kup sena. Vsi so osupnili in se uprli: »Le kdo bo to jedel!« Ona pa je odgovorila: »Dvajset let vam kuham, a me ni še nihče pohvalil. Nihče se mi ni zahvalil ali mi vsaj rekel, da je kosilo dobro, pa sem mislila, da je vseeno, kaj vam prinesem na mizo!«

Pogosto tudi pri vzgoji otrok ne žanjemo sadov svojega dela. Velikokrat se starši trudijo pri vzgoji, pa gredo otroci po svoje. Podoben občutek jalovosti imamo pri vsakdanjem delu, enoličnih obveznosti ali ponavljajočih se dolžnostih. Kako težko se je lotiti takih del! Kako težko je sesti k učbeniku neljubega predmeta, ko pa že »vemo«, da bomo za »veliko truda« dobili slabo oceno. In še veliko drugih dogodkov je v življenju, ko se nam zdi, da je naše delo malo vredno, mi pa nepomembni.

Pa je vendar naš napor pomemben kakor sta bila dragocena novčiča uboge vdove. Ta dva sta pred ljudmi malo veljala, saj ni šlo za veliko vsoto, pred Bogom pa veliko, ker je uboga žena ogromno žrtvovala - vse, kar je imela. Bog namreč gleda drugače kot človek: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Bog vidi našo notranjost in gleda na to, koliko smo se trudili. Bog gleda na naše prizadevanje, pa čeprav se zdi skromno in nepomembno, kot na dar uboge vdove: na zunaj je skromen, Bogu pa je dragocen, ker je vanj položena ogromna žrtev. Ljudem, ki nemalokrat potožijo, da njihov trud ne rojeva želenih uspehov, lahko rečemo: Bog ne bo sodil po uspehih našega dela, ampak po trudu, ki smo ga vložili vanj. Tudi naše delol ali naš napor ni vreden toliko, kolikor priznanja mu dajo ljudje, ampak toliko, kolikor smo se potrudili ali koliko napora smo vložili vanj.

Bog zna blagosloviti tudi človeško nemoč, če je le naš namen pravi. To zgovorno poudarja prvo berilo. Vdova iz Sarepte je imela malo moke in olja, a je bila pripravljena to darovali preroku, Božjemu poslancu. In Bog je njeno žrtev obilno blagoslovil, saj »moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo« (1 Kr 17,16).

Prosimo, naj Gospod tako obilno blagoslavlja tudi naše skromne sposobnosti in naj nam pomaga, da mu jih bomo dali velikodušno na voljo.

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. november 2018 )
 
31. NEDELJA med letom - ZAHVALNA, 4.11.2018

Nekoč je živel človek, ki si je iskreno prizadeval za sveto in  pobožno življenje. Odpravil se je k rabinu, da bi ga vprašal za svet. Učitelj se je razveselil njegove želje po svetem življenju ter ga je vprašal: »Kako pa si živel doslej? – »Mislim, da kar dobro,« je odvrnil mož. »Kaj misliš s tem, ko praviš dobro?« - »Nisem prekršil nobene zapovedi,« je dejal prizadeven človek. »Božjega imena nisem izgovarjal po nepotrebnem . Gospodovega dne nisem oskrunil z delom. Nisem žalil očeta in matere. Nikogar nisem ubil. Nisem varal žene. Nič nisem ukradel. Proti nobenemu nisem krivo pričal. Prav tako si nisem  poželel žene ali dobrin bližnjih ljudi.«

»Torej nisi prelomil nobene zapovedi?« je vprašal rabin. - »Tako je,« je ponosno odvrnil mož.. – »Pa si izpolnjeval zapovedi?« ga je vprašal učitelj. »Kako misliš?« je bil v zadregi obiskovalec.

»Mislim, če si slavil Gospodovo ime? Ali si posvečeval Gospodov dan? Si spoštoval starše? Ali si si prizadeval braniti in spoštovati človekovo življenje? Kdaj si svoji ženi zadnjič rekel, da jo imaš rad in kdaj si ji zadnjič priskočil na pomoč? Ali si delil svoje dobrine z ubogimi? Si se postavil v obrambo dobrega imena svojega bližnjega, ko so ga drugi obrekovali in žalili? Kdaj si se zadnjič pozanimal kako gre tvojemu sosedu ali sodelavcu ter si bližnjemu priskočil na pomoč?«

Mož je bil presenečen. Toda začel je premišljevati o učiteljevih neprijetnih besedah. Spoznal je, da se je samo izogibal prestopkov. Ko je dalje premišljeval, se je začudil, koliko ljudi razmišlja podobno. Rabin pa mu je odprl nov pogled na izpolnjevanje zapovedi in  na to, kar je dobro. Do obiska pri učitelju je imel na zapovedi negativen pogled: »Ne stori tega! Ne delaj onega!« Rabin pa mu je ponudil pozitiven pogled. S tem mu je dal boljši »kompas«, ki mu bo kazal pot v življenju.

Tudi mi smo v nevarnosti, da ravnamo tako kot ta človek. Če gledamo na zapovedi na negativen način, bomo pristali na minimalizmu – delali bomo samo tisto, kaj nujno moramo. Čisto drugače bomo ravnali, če na zapovedi gledamo pozitivno. Izpolnjevanje zapovedi mora temeljiti na ljubezni, ne na strahu. Ne izpolnjujemo zapovedi zato, da bi nas Bog ljubil, ampak zato, ker nas Bog ljubi.

31_med_letom.jpeg

Kristjan ima pravzaprav samo eno zapoved – zapoved ljubezni. Jezus je namreč v  današnjem evangeliju farizeju na vprašanje, katera je največja zapoved, takole odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem.« Potem pa nadaljeval: »To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi  svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37-40). »Največja zapoved ljubezni« ne odpravlja desetih božjih zapovedi, pač pa nam pomaga, da jih izpolnjujemo pravilno in globlje, skratka – celostno in popolnoma, kar pravzaprav pomeni »s srcem«.

Izpolnjevanje božjih zapovedi v duhu ljubezni nam bo omogočilo, da ne bomo samo »legalistično« izpolnjevali zapovedi in da bomo prišli pred Boga bolje pripravljeni kot neki človek, ki se je po smrti znašel pred Bogom, mu pokazal svoje roke ter dejal: »Gospod, poglej, moje roke so čiste!« In Bog mu je odgovoril: »Res je, popolnoma so čiste, so pa tudi popolnoma prazne!«

Zadnja sprememba ( nedelja, 04. november 2018 )
 
30. NEDELJA med letom, 28.10.2018

Ključna beseda današnjega evangelija bi bila lahko "sprememba" – v preprosto povedani zgodbi o odrešenju vidimo, kako se skoraj propadlo življenje spremeni v novo moč, kako Človek ponovno dobi življenjsko priložnost, oziroma, kako se težko življenje spremeni v "življenje v polnosti". To se lahko zgodi, ker že na samem začetku obstaja pogum, ki se zoperstavi kakršnemu koli malodušju, ter vera in zaupanje, ki premaga kakršne koli težave.

Slep berač vzame usodo v svoje roke in s svojim glasnim in vztrajnim prosjačenjem navkljub nasprotovanju in zaničevanju množice pritegne Jezusovo pozornost. Če pogledamo podrobnosti te zgodbe, se lahko naučimo tistih korakov in pogojev, ki so nujno pomembni za vsak proces ozdravljenja.

30_med_letom.jpeg

Najprej opazimo, da se Bartimej z vse močnejšim vpitjem odziva na nasprotovanje množice. Ko hrepenimo po ozdravitvi naših ran, ne moremo klicati k Bogu dovolj glasno, ne glede na to, kaj si o nas mislijo drugi. Sedeči Bartimej lahko predstavlja prispodobo "prizemljenosti"; na začetku je pomembno, da se prizemlji, s čimer postane odprt in dovzeten za spoznanje, da

prihaja nekdo, ki ima sposobnost, da ga ozdravi. A vendar potrebuje v trenutku, ko začuti svojo priložnost, tudi pripravljenost, da se dvigne s tal in odvrže ves tisti balast, ki ga je do sedaj omejeval, slikovito opisan s plaščem. Zatem je pomembno, da ozavesti, kaj pričakuje od Jezusa – zato potrebuje pogum in odprtost, da spregovori o svoji bolezni in se sooči s svojo bolečino. In nenazadnje potrebuje tudi vero, da ga Jezus resnično lahko ozdravi. Poleg tega se Bartimejeva vera navkljub množici, ki ga je želela utišati, okrepi, ko ga tisti, ki so podpirali njegovo zaupanje v Jezusa ob Njegovem klicu vzpodbudijo: "Le pogum, vstani, kliče te!"

"Le pogum!" To so tudi Jezusove besede Petru, ki skuša hoditi po vodi. "Upaj si!" piše v prevodu, ki se skuša čim bolj približati originalnemu grškemu besedilu. Te besede nas želijo navdati s pogumom in nam vliti moči z zavedanjem, da je iz vsake na videz brezizhodne situacije možen izhod, četudi ga na začetku še ne vidimo.

"Vstani!" pravijo ljudje. Vsaka zgodba o ozdravljenju je tveganje. Tako kot je potrebno imeti od vsega začetka vero, moramo biti tudi samoiniciativni, da odvržemo plašč nezaupanja, dvoma in malodušja. Celostno ozdravljenje se lahko zgodi samo tam, kjer ljudje odvržejo svoje spone in krivdo, stojijo pokončno in si upajo tvegati nov začetek.

"Kliče te!" Bartimeju tudi o tej poklicanosti v Božjo bližino povedo drugi. Kako pomembno je, da drug drugemu pritrdimo, da smo poklicani v bližino in navzočnost Boga, ki si resnično želi našega ozdravljenja in nam ga je pripravljen tudi podariti! To je ena izmed naših najpomembnejših nalog, ki jih imamo kot Kristjani, da izkazujemo zanimanje drug za drugega, se vživimo v življenjske težave drugih ljudi in skupaj delamo na premagovanju tistega, kar otežuje človeško življenje. Pri tem pa ni naša naloga, da sami rešimo svet. Naša naloga je narediti nujne in izvedljive korake. Dokončno ozdravljenje in odrešitev je Božje darilo. V upanju in zaupanju naredi Bartimej prvi korak, v veri, da bo Bog naredil zadnji korak.

Zadnja sprememba ( sobota, 27. oktober 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 863