OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
7. velikonočna nedelja
Neki ugledni kristjan je izjavil: »Nikakor se nočem bahati in brez vsakega napuha vam zagotavljam, da sem se daroval Bogu predvsem zato, da bi rešil druge, in ne, da bi rešil sebe.« Marsikomu med nami se bo zdela ta izjava čudna, saj se nam zdi naravno in samo po sebi razumljivo, da je prva, če ne celo edina naloga našega krščanstva to, da rešimo svojo dušo. Če tako mislimo, potem se nam bo zdel čuden tudi današnji evangelij, v katerem Jezus zatrjuje: »Zanje se posvečujem …« (Jn 17,19) Poglejmo si to trditev po bližje.

7_velikonocna.jpg
 »Zanje« ali »v njihovo korist« ali »njim v pomoč«. Jezus človek je bil pripravljen vse storiti za dobro drugih. Cilj in smisel svojega življenja je opredelil z: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). Jezus je lahko delal čudeže, toda to svojo moč je uporabljal, da je pomagal drugim, ne sebi. Ko je bila množica na samotnem kraju lačna, je pomnožil kruh, da jih je nahranil, ko pa se je sam postil v pustinji, ni hotel kamenja spremeniti v kruh, da bi si potešil lakoto. Drugič spet je bil utrujen in si je želel poiskati malo počitka. S čolnom se je napotil na samoten kraj ob jezeru, ko pa je dospel, je bila tam že množica ljudi, ki so ga iskali. Ko je videl, da so kot ovce brez pastirja, je pozabil na svoj počitek in jim začel služiti. Skrb za druge ga je vodila vse življenje. 

Spoznanje, da evangelij od kristjanov zahteva, da aktivno skrbijo za materialno in duhovno blaginjo svojih bližnjih, je spodbudilo dejavnosti, ki jih lahko poimenujemo »socialni, družbeni evangelij«. Tisti, ki si prizadevajo odpraviti revščino in bolezni v svojem okolju in v drugih delih sveta, kažejo duha sočutja in nesebične skrbi za druge, kakor je delal tudi Jezus. Prvi del trditve »Zanje se posvečujem« poudarja dejstvo, da je skrb za druge središčna točka krščanskega evangelija.
 
7_velikonocna2.jpg
»… se posvečujem,« drugi del trditve, pa poudarja dejstvo, da je osebna posvetitev bistveni sestavni del tega, čemur rečemo biti kristjan. Ustvarja ravnotežje s prvim delom. Jezus je bil vedno ljudem na razpolago, pri tem pa ni pozabil posvečevati sebe. Tisti, ki se popolnoma predajo samo skrbi za druge, da pozabijo na svoje notranje življenje z Bogom, vidijo le eno stran kovanca. Kako naj človek opravlja Gospodovo delo, pri tem pa pozabi na Gospoda tega dela? Ljudje, ki se trudijo in prizadevajo, da bi pomagali drugim, morajo tudi skrbeti za svojo notranjo povezanost z Gospodom in se tako posvečevati, da se ne izgubijo v golem aktivizmu. Če »socialni evangelij« pravilno razumemo, vidimo, da predpostavlja osebni evangelij tesne povezanosti z Gospodom.

Kaj pa vidimo, če se ozremo okrog sebe? Vidimo lahko mnogo kristjanov, ki se tako intenzivno ukvarjajo s svojim lastnim odrešenjem in svetostjo, da popolnoma pozabijo na dejansko pomoč tistim, ki jim gre slabše kot njim samim. Taki kristjani poznajo samo osebni evangelij, popolnoma pa zanemarjajo socialnega, vidijo pač le eno stran kovanca. Poznamo pa tudi ljudi, ki se z vsemi močmi prizadevajo za družbeno pravičnost in mir, a se jim zdi moliti ali hoditi v cerkev zapravljanje časa. Poznajo pač samo socialni, družbeni evangelij in se ne brigajo za osebnega.

Kateri od obeh je boljši? Noben, če je izoliran, sam zase. Tukaj ne gre za odločanje ali-ali, kajti prizadevati si moramo za oba hkrati. Za tiste, ki hodimo v cerkev, je glavna nevarnost v tem, da preveč skrbimo le za svoje odrešenje in svetost, ob tem pa pozabimo na konkretno pomoč svojim bližnjim. To past je lepo opisal pesnik Henry van Dyke:
»Kdor le svojo dušo pripravlja za nebesa
in se drži samo te poti, ne bo dosegel cilja;
kdor pa hodi v ljubezni, bo hodil morda sam ne ve, kje,
toda Gospod ga bo pripeljal tja, kjer bivajo blaženi.«

Zadnja sprememba ( sobota, 16. maj 2015 )
 
6. velikonočna nedelja
6_velikonocna.jpg
V začetku je bil tukaj in potem je odšel. Nato je bil spet tukaj, potem pa je zares odšel. Predstavljajte si te čustvene pretrese v srcih Jezusovih prijateljev in učencev.
Najprej je bil tukaj: živeli so skupaj z Jezusom, spremljali so ga v javnosti in lepo jim je bilo. Tako kot mi mislimo za marsikaj, so tudi oni mislili, da bo to trajalo večno. Toda potem je odšel. Bili so popolnoma nepripravljeni na strahote njegovega trpljenja in umiranja, na usmrtitev svojega prijatelja in Gospoda. Odšel je, ni ga več, odšel je, za vedno.
Naenkrat pa je bil spet med njimi! Lahko si predstavljamo, kako težko jim je bilo verovati, da je vstal od mrtvih. Dvomili so, nejeverno so zamahovali z roko, celo tedaj, ko so žene že sprejele to veselo novico z vsem srcem. Večkrat se jim je prikazal in jim s tem pomagal, da so končno sprejeli veselo dejstvo, da spet živi.
Ko so se navadili na to, da je spet z njimi, pa je naenkrat odšel za zmeraj. Tega se bomo spominjali v četrtek na praznik Gospodovega vnebohoda.
Takoj se nam zastavi vprašanje: ali se dogajanje res konča s tem, da Jezus odide, dokončno odide, za zmeraj odide? Smisel in bistvo Božjega učlovečenja je ravno v tem, da nam je pokazal, kako je resnično popolnoma, z duhom in telesom prisoten med nami, da živi v tem našem snovnem svetu. Zdaj pa je odšel za zmeraj? Ali smo spet tam, kjer se je vse začelo?
Potruditi se moramo, da najdemo dokončen, trden odgovor na to vprašanje, saj tiči v njem celotna stvarnost krščanstva. Do odgovora se lahko dokopljemo s svetopisemskimi berili današnje nedelje.
Prvo berilo (Apd 10,25-48) je pravzaprav nadaljevanje tega, o čemer je Jezus pogosto govoril: kako nam bo poslal Svetega Duha, Tolažnika, Učitelja, potem ko se bo dvignil k Očetu. Vsakdo, kdor veruje in kdor odpre svoje srce, bo prejel Duha.
Razmišljajmo še naprej. Kaj je ta Duh? Ali je to le nekakšen zalogaj »milosti«, ki smo si ga zaslužili, da bi bili sveti? Ali ki nam ga Jezus in Oče pošiljata, da bi si malo oddahnili?
Nikakor ne. Dobro prisluhnite: Sveti Duh je Bog.
Ne le Božji predstavnik, ne golobček, ki se spušča nad nas, ali morda ognjen jezik nad našimi glavami. Sveti Duh je popolni, resnični Bog in je torej zaznamovan s celotnim Jezusovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. In prebiva v nas.
Drugo berilo (1Jn 4,7-10) in evangelij (Jn 15,9-17) nam govorita o ljubezni. O ljubezni, ki je spoštljiva. Bog se je odločil, da ljubi vsakogar izmed nas s tem, da njegov Duh biva v nas, in upa, da ga bomo sprejeli. Če ga sprejmemo, se naša duša združi z Božjim Duhom in tako postanemo novo telo za učlovečenega Boga. Temu rečemo Kristusovo mistično telo na zemlji.
Že v redu, boste odvrnili, toda zakaj je moja vera tako šibka, zakaj sem tako daleč od Kristusa, tako nagnjen k slabemu, h grehu? Tale Duh v meni mora biti zelo šibek.
Nikakor ne, kajti:  Božja in Kristusova ljubezen do nas ni nikoli nasilna. Vedno je blaga in spoštljiva. Božji Duh nam pomaga, da vero sprejmemo, vendar nam je ne vsiljuje in ne izvaja nad nami nobene prisile.  Duh želi biti naš spremljevalec, nikakor nam noče razmetati in porušiti našega doma.
Jezus torej ni odšel za zmeraj, ampak je v duhu in telesu z nami, prebiva v vseh, ki ga sprejemajo. Sam je namreč dejal: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (zadnja vrstica Matejevega evangelija).

Zadnja sprememba ( sobota, 09. maj 2015 )
 
Vabilo

 fotim_1463.jpg

Prihodnjo nedeljo, 10. 5. 2015, ob 16:00 bo pri sv. maši pel gospel zbor Bee Geesus. Po sv. maši bodo zapeli še nekaj pesmi.

Prisrčno vabljeni! 

http://www.beegeesus.si/sl/ 

Zadnja sprememba ( nedelja, 03. maj 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 654