OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
29. nedelja med letom, 22.10.2017
29_med_letom.jpeg

Podobno kakor naši politiki se danes farizeji in Jezus pogovarjajo o davkih. To je bil pogovor o pomembni stvari, saj bi Pilat izgubil službo, če ne bi izterjal rimskih davkov od Judov; če bi Pilat izgubil službo, bi judovski voditelji, ki so klečeplazili za njim, izgubili svoja mesta ob njem. Kovanec je pripomoček za razpravo, ki ga farizeji ponudijo Jezusu.

Glede na to, da je bil Tiberij cesar v času Jezusove odrasle dobe, je bil ta denar skovan med njegovim vladanjem in se je imenoval Tiberijev denarij. Na spletu lahko vidimo, da je bila na tem kovancu podoba cesarjeve glave in napis “slavljeni sin božanskega Avgusta”. Z drugimi besedami: cesar je bog in božji sin. Današnji evangeljski odlomek torej ne govori o tem, ali je potrebno plačevati več ali manj ali nič. Govori o tem, na koga ali kaj osredotočam svoje življenje; kdo je v središču mojega življenja; kdo so bogovi mojega življenja in koliko svoje moči jim naklonim?

Kristjani na zahodu se ob tem odlomku navadno spomnijo na ločitev cerkve od države, ki jo najdejo zapisano v svojih ustavah. Tako določilo v sredozemskem svetu prvega stoletja, v katerem je živel Jezus, ne bi imelo smisla. Ko Jezus reče, “pokažite mi novec” rimskega imperija, v resnici vpraša: ”Kdo ali kaj so tekmeci Boga v tvojem življenju? Katere osebe, ideologije, predsodki, zasvojenosti, katere oblike financ in imetja?” Sprašuje: “Pred koga polagaš svojo zvestobo?” Njim in nam kliče, da bi premislili sami v sebi in se odločili, kdo so cesarji, na katere smo navezani in jim morda včasih dajemo tisto, kar bi morali Bogu.

Za športne navdušence je to lahko kaka svetovno znana ekipa ali ljubljena domača nogometna ekipa. To so lahko majhni bogovi, ki lahko hitro zbledijo. Pravzaprav to niso konkurenti Bogu, h kateremu prihajamo in se mu zahvaljujemo. Za vlagatelje je to morda trg vrednostnih papirjev. Za nekatere od nas pa naša pomembnost in življenjski stil; ugodje in varnost, ki izhajata iz njiju, lahko postaneta resnična rivala Bogu, zaradi katerega smo tukaj. Kdaj pa kdaj bomo žrtvovali našo etično držo in moralo, da bi lahko okrepili našo pomembnost.

Za zaposlene može in žene so to pogosto delovna mesta in karierni cilji, ki postanejo bogovi in zasenčijo njihovo družino in kvaliteto časa, ki ga preživijo v njej. Cesarji - lažni bogovi našega časa - lahko predstavljajo mnogo različnih stvari. Pogosto jih lahko prepoznamo v svoji zagrizenosti in zasvojenosti, ki ji darujemo svojo življenjsko moč, čas, poštenost, svoj odnos do sozakonca in celo svoje zdravje, saj jim posvečamo mnogo preveč pozornosti.

Jezus nas danes spodbuja, da bi v svojem življenju uredili svojo prednostno listo stvari, ki so za nas pomembne. Dajmo cesarju, kar je njegovo. Mnogi izmed teh “cesarjev” so resnično pomembni in imajo pravico do našega časa in predanosti. Toda ohraniti jih je potrebno v pravem razmerju. Ne smemo dopustiti, da bi nam pomenili vse ali bili zadnji smisel, da bi zasenčili vero in družino, naše zdravje in poštenost. Na dajajmo jim, kar po pravici pripada samo Bogu: naše verovanje, naše zaupanje, naše ponižno služenje, naša predanost in naša najbolj temeljna in zadnja zvestoba.

Avtor: Pat Rush

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 22. oktober 2017 )
 
28. nedelja med letom, 15.10.2017

V tretji priliki, ki jo pripoveduje med svojim zadnjim tednom na zemlji, Jezus navduši množico z nazorno zgodbo. Kdo vse je bil v tej množici? Nekateri od njih so bili verski voditelji, večino od njih pa so predstavljali sloji, iz katerih je Jezus izbiral svoje učence. Sebe so dojemali kot preprosto ljudstvo, ne preveč prefinjeno, nekateri od njih pa so se zdeli boljši od drugih. To so bili ljudje, ki so občudovali oblačila velikega duhovnika, moč Rimljanov in tempeljsko okrasje.

28_med_letom.jpeg

Ti ljudje so na podlagi drugih prilik razmišljali o očetih in sinovih, najemnikih in hišnih gospodarjih. Ko pa jih je Jezus povabil, da bi razmišljali o kralju, jih je popeljal v pravljični svet – ali pa v težke sanje. Kar naenkrat so se njihove predstave zganile na drugačen način.

Kako bi se počutili, če bi bili na kraljevem seznamu povabljenih? Ali je kdo, ki bi pri zdravi pameti zavrnil kraljevo povabilo? Pomislimo, kakšni bi bili ljudje, ki bi celo drugič zavrnili povabilo – ali še huje, ki bi grdo ravnali s predstavniki svojega kralja? Gre za izdajo! Kakor pa nemočni še predobro vedo, je takšno ravnanje tudi neumno. Ti nesramni in vzvišeni ljudje bodo dobili, kar si zaslužijo. (Čeprav si nikoli niso zaslužili dobrega, ki so ga imeli!)

Jezus svojim poslušalcem zastavi problem: Kaj naj naredi kralj? Meso se že peče in vino je že v vrčih. Ne more dopustiti, da bi bilo sinovo praznovanje zaznamovano s to zavrnitvijo. Zato medtem ko pošlje vojsko, da bi oplenila uporniška mesta, pošlje svoje služabnike, da bi zbrali kogarkoli, kakršenkoli že bo. Sredi tega dogajanja izreče sodbo nad tem, kar se dogaja: “Ti, ki so bili povabljeni, niso bili vredni povabila.”

Na kakšen način lahko nekdo postane vreden? Nevredni so tisti, ki so odklonili povabilo. Zato so verjetno vredni tisti, ki so srečni, da bodo prejeli brezplačno kosilo. Morali so se le pojaviti na svatbi.

Toda bil je še en zadržek. Prišel je nekdo, ki ni sodil na svatbo. Zabavo je pokvaril, ker ni hotel biti gost, saj se ni najbolje oblekel. Vsiljivec ni oblekel svatovskega oblačila. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je prišel na svatbo, a ni prišel praznovat s kraljem in njegovo družino. Prisostvoval je dogodku, a z dogodkom samim ni hotel imeti nič. Nemogoče je bilo, da bi mu pustili ostati; njegov odnos je bil okužen. Biti na praznovanju je bilo dejanje na vse ali nič. Vsak, ki bi prišel, a ne bi želel biti del praznovanja, bi bil kot kis in mleko – skisal bi vzdušje.

Ta prilika je temelj za premislek o naših evharističnih slavjih (mašah). Spominja nas, da nihče od nas ni vreden, da bi bil zraven, vsi pa smo poklicani, da povabilo sprejmemo. Spodbuja nas, da bi pogledali na to, kako sprejemamo drug drugega, in nas sprašuje, koga bi lahko še povabili, da bi se pridružil naši pojedini. Nenazadnje pa nam želi povedati: če nam na pojedini ni lepo, potem ne vemo, kaj je bistvo vsega.

 

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Mary McGlone

Prevod: p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 15. oktober 2017 )
 
27. nedelja med letom, 8.10.2017
27_med_letom.jpeg

Vedno znova me pretrese, ko berem 21. poglavje Matejevega evangelija, saj je Bog v njem tako zelo drugačen od nas, naše ravnanje pa se zdi bolj razumno od njegovega. Pa je res?

Hišni gospodar bi moral sedaj že vedeti, kaj je namen viničarjev: Prisvojiti si vinograd za vsako ceno. Svoj pohlep izkažejo s pobijanjem njegovih služabnikov.

Kako blag in veličasten je vstop gospodarjevega sina v vinograd. Ob njem se zdi, da vstopi popolnoma druga logika - gospodar dejanje za dejanjem vse bolj izkazuje svojo vztrajnost, ko pošlje svojega sina pa izkaže svojo neizmerno ljubezen.

Gre za boj med dvema notranjima silama: med pohlepom in ljubeznijo. Moč nam daje že premišljevanje veličastne ljubezni gospodarja, ki daje svojega sina.

Evangeljska prilika me spominja na dogodek izpred mnogo let, ko je eden izmed Frančiškovih bratov obedoval s svojimi sorodniki na vrtu njihove hiše. To prijetno druženje je prekinil ropar, ki je oborožen stopil na vrt, da bi z grožnjo dobil nekaj dragocenosti. Ko ga je duhovnik opazil in videl, da ima na telesu tetovirano podobo guadalupske Matere Božje mu je rekel: “V imenu guadalupske matere Božje te prosim, pojdi stran.” In ropar je legel in mirno počakal policijo. Ko so policisti prišli so začudeni rekli, da česa takega še niso videli.

Tudi vsakdanji dogodki nam povedo dovolj, potrebno je le bolj pozorno opazovati. Boli me, ko vidim ljudi na demonstracijah, ko se v času, ki bi ga morali preživeti pri svojih družinah, borijo za pravice, ki bi jih že zdavnaj morali imeti. Po drugi strani pa si zamislim različne okoliščine, šolo, službo, družino. Kako ljudje živijo v teh razmerah? Ali nismo dolžni ustvariti pravičnih pogojev in okolje dobrote, da bodo ljudje živeli tako, kakor je to v Božji zamisli.

Posnemajmo Boga v njegovi blagosti. Te drže pa ne bomo dosegli z umikanjem, ampak s pogumno, pravično željo svet narediti boljši.

p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 08. oktober 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 803