OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Prodajna razstava UMETNIKI ZA KARITAS
Odprtje: NED, 06. 7. 2014, ob 17. uri: g. škof Jurij Bizjak.

RAZSTAVA bo ODPRTA do NEDELJE, 17. 8. 2014 vsak dan med 15. in  18. uro, ob NEDELJAH od 9. - 18. ure.
 
umetniki_za_karitas.jpg
 
Denar od nakupa slik bo šel v celoti za pomoč BREZPOSELNIM V SLOVENIJI.
Hvala za Vaš obisk in za Vaš morebitni nakup umetnin.
Mir in dobro!

Karitas Koper in 
Frančiškanski samostan Sveta Gora
Zadnja sprememba ( nedelja, 06. julij 2014 )
 
14. nedelja med letom

Učite se od mene, ker sem v srcu ponižen!

(Zah 9,9-10; Rim 8,9.11-13; Mt 11,25-30)
 
V današnjem evangeliju slišimo Jezusa, ki izreče naslednje besede: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam«.
Jezus nam torej pravi, naj posnemamo njegovo ponižnost. Moram priznati, da me je nekoč zalezovala skušnjava, da bi glede te izjave Jezusu ugovarjal. Vprašal sem se: toda v čem je bil Jezus ponižen? Če prelistamo evangelije, na Jezusovih ustih nikoli ne najdemo niti najmanjšega priznanja krivde, niti takrat, ko govori z ljudmi in ne, ko govori z Očetom. Kje je torej Jezusova ponižnost, da lahko reče: »Učite se od mene, ker sem ponižen«? 

14nn.jpg
Tu glede ponižnosti odkrijemo nekaj pomembnega. Ponižnost ni predvsem v tem, da smo majhni in revni, kajti človek je lahko brez težav istočasno nepomemben in aroganten. Ni predvsem v tem, da se čutimo majhne in brez vrednosti, kajti to se lahko porodi tudi iz kompleksa manjvrednosti ali iz negativne podobe o sebi in vodi v depresijo ali v samopomilovanje, namesto v ponižnost. Ponižnost tudi ni v tem, da bi se razglasili za majhne, kajti mnogi razglašajo, da nič ne veljajo, hkrati pa ne verjamejo v to, kar govorijo ali pa je ta način govorjenja del njihove kulture. 
Ponižnost torej ni najprej v tem, da smo majhni ali da se čutimo majhne ali da se razglašamo za majhne. V čem je torej ponižnost? V postati majhen, postati majhen iz ljubezni, da bi služil in povzdignil druge. Takšna je bila Jezusova ponižnost. On, ki je bil »v Božji podobi«, se je osvobodil vsega in se ponižal tako, da je sprejel podobo hlapca z namenom, da bi nas odrešil. Zato ima še kako prav, ko reče: »Učite se od mene, ker sem ponižen«.
Resnično ponižen je samo Bog, kajti v svojem položaju se ne more dvigniti nad samega sebe (nič ni nad njim!). On se lahko le spusti, poniža. In prav to nenehno dela: ko je ustvaril svet, se je ponižal; ko je navdihoval Sveto pismo, je to delal kakor oče, ki se prilagaja blebetanju, da bi otroka naučil govoriti; v učlovečenju se poniža, v evharistiji se poniža. Zgodovina odrešenja je zgodovina Božjega spuščanja in ponižanja. 
Ponižnost je resnica. Zanimivo je izpostaviti dejstvo, da je beseda človek (homo) v sorodu z besedo ponižnost (humilitas); obe prihajata od besede humus, kar pomeni zemlja, prst. Ponižni je tisti, ki stoji z nogami na zemlji, ki je zakoreninjen v tleh, ki se ne da voditi mnenju in modnim trendom, ki se zaradi pohvale ne povišuje. Samemu sebi skupaj s Pavlom nenehno govori: »Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?«.
Seveda pa moramo takoj priznati, da ponižnost ni nekaj naravnega. Radi jo imamo, toda pri drugih, ne pa pri nas samih. Pravijo, da več kot 75% človeškega telesa sestavlja voda; jaz pa pravim, da več kot 75% človeškega duha sestavljata ošabnost in nečimrnost. Vsi medlimo od želje, da bi izstopali. 
Ali se moramo torej vsi ponižati, se odpovedati pomembnosti in hrepenenju po velikih stvareh? Ne. Nekega dne je Jezus rekel svojim učencem: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35) in tudi glede tega je dal za zgled samega sebe, ko je dodal: »tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (Mt 20,28).
Prav v današnjem evangeliju Jezus osvetli najdragocenejši sad ponižnosti: ta omogoča sprejeti Božje razodetje, pripravi za verovanje. Pravi: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem«. 
Prvi ponuditi roko ali se nasmehniti potem, ko sta se mož in žena sprla, preprosto opravičilo sodelavcu, celo med političnimi nasprotniki, vse to pomiri ozračje, odstrani misel na maščevanje, vse postane preprosto. Resnični zmagovalec je tisti, ki je šel prvi naproti z držo ponižnosti in ni čakal, da bi to storil drugi.
Opogumi naj nas spomin na Jezusovo besedo, ki obljublja mir in počitek tistemu, ki hodi za njim po poti ponižnosti: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam«. 
Zadnja sprememba ( nedelja, 06. julij 2014 )
 
Sv. Peter in Pavel, apostola (29. 6. 2014)
Obhajamo praznik stebrov Cerkve : svetih apostolov Petra in Pavla. Njuna vera, pričevanje, oznanjevanje evangelija in evangelij sam nas navdihujejo še danes. V čem?

Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev

peter_in_pavel.jpg
Ne hodimo za osebo, podamo se na pot za resnico ali lažjo neke osebe, za njeno krepostjo ali grešnostjo, za njeno dobroto ali hudobijo, za njeno brezverstvo ali pa njenim resničnim čaščenjem Boga, hodimo za njeno ljubeznijo ali sovraštvom, odpuščanjem ali maščevanjem, za njenim uboštvom ali bogastvom, za njenim vedenjem ali neznanjem, za lučjo ali temo, ki iz nje sevajo. Neodtujljiva človekova pravica je, da ve, za kom hodi. Se dati spoznati tistemu, ki hodi za nekom, je dolžnost voditelja. In ravno to Kristus dela – vedno močneje v evangelijih, vedno močneje v življenju tistega, ki se poda za Njim.
Učenci- kristjani hodijo za Jezusom Kristusom. Zato Jezus svojim učencem ničesar od svojega najglobljega bitja, poslanstva, poklicanosti, Očetove volje ne skriva.  Jezusova resnica vsakega vplete, vključuje, zato prejeta resnica ni le za prejemnika (učenca), marveč je po njih za vsakega drugega človeka, ki se bo spreobrnil k Jezusu po učenčevi besedi.
Po Očetovi volji je Peter vstopil in postal del Kristusove resnice. Zato Peter ne pripada več samemu sebi. Njegovo življenje je privzel nebeški Oče in je Njegovo za vedno.
Tudi Jezus se je v Jordanu odpovedal svoji volji in jo je izročil Očetu. Tako je Peter isti svojemu Učitelju: ne služi več sebi, niti v volji niti v vesti. Po prejeti poklicanosti se je Peter razlastil samega sebe in zato nima več svojega okusa, želj, volje, zavesti, tudi ne negotovosti – ves je Jezusov in vse to je živeto v Jezusu. 

Združenost vere in ljubezni

Ti si Peter: dal ti bom ključe nebeškega kraljestva
Neverjetno je, kako Gospod s popolno svobodo in dobrohotnostjo izbira slabotne, krhke in grešne ljudi za svojo službo in jim zaupa nalogo, ki je po človeško “nevzdržna”. Božja modra ljubezen gre onstran naših zaslug, onstran zavedanja o naših kvalitetah.
V Petru in Pavlu beremo lepoto življenja, ki ga je popolnoma osvojil Kristus, čeprav je to človeško življenje ranljivo, slabotno. Iz tega se učimo, da če hočemo sprejeti slabost drugega, moramo najprej sprejeti lastno slabost. 

Kar živi, živi za vedno

Peter je v Jezusu prepoznal nekaj velikega, Božjega. In Jezus blagruje v Petru to vero, ki je prišla od Očeta. Petrova vera ni sad poglobljenega, analitičnega in sistematičnega študija. Do odgovorov o resnici, o Jezusu, se ne pride zato, ker je nekdo pameten, marveč so odgovori podarjeni tistemu, ki je vstopil v skrivnost. Ljubezen ima razloge, odgovore, načine življenja, ki jih razum ne pozna in jih nima. Očtino je, da ljubezen pride tja, kamor razum ne more. Peter je Jezusu jasno rekel: Ti si Življenje in ti narediš, da živim, kam naj bi torej šel, h komu na bi se napotil. Življenje si Ti! S Tabo in v Tebi v resnici živim.
Gre za življenje, ki je podobno življenju očeta, ki je s tem, da je postal oče svojemu sinu, v resnici sprejel odgovorno nalogo, ki od nejga zahteva žrtve, nima več samo svojega življenja, sedaj se mora ukvarjati z življenjem sina, manj spi, zanj skrbi… Toda življenje s sinom in za sina ni le to, marveč je tudi veselje, vzhičenost, ganjenost, smeh, uresničenje, izpopolnitev… 
Bog, vera v Boga Jezusa Kristua je pred vsem ostalim ples, pesem, praznik, smeh, veselje, sproščenost, osvoboditev…
Grem v cerkev, ker je tam lepo; grem v cerkev, ker se tam najdem, ker se tam poživim, ker tam dobim moč za življenje. Vera je življenjsko izkustvo, ki ti napolni življenje, te osvobaja, naredi iz tebe resničnega človeka in to do dna. Vera je zaupanje vase, v Življenje in v druge. Vera te odpira drugim, v njej premaguješ svoje meje, ti da moč, da greš, kjer si prej imel strah in da se lotiš tistega, kar te je prej bilo strah.
Nekega dne se je Alexander Lowen, oče bioenergetike, odločil, da bo svojemu sinu govoril o Bogu. Uporabil je vse možne podobe, ki bi jih otrok sedmih let lahko razumel in otrok ga naenkrat preseneti: “Očka, jaz vidim Boga!” Osupel mu Lowen reče: “Kje pa je?” In sin mu odgovori: “Oče, Bog je tukaj, v tem cvetu”. In Lowen je sinove besede komentiral: “Moj sin je imel v sebi več Boga kot jaz. Jaz sem imel pojme o Bogu, on pa se je Boga dotikal!”
Skrivnost življenja je za tistega, ki je srečal Boga, preprosta in je zapletena za tistega, ki je zunaj. Bog je v tem svetu tako zelo viden za tistega, ki ga vidi, in tako zelo skrit za tistega, ki ga nikoli ni videl. Bog je vse za tistega, ki je dopustil, da ga je Bog napolnil, in ne pomeni nič za tistega, ki se ga boji.
"Kar boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih”.
Vse vezi, ki so resnične, globoke, polne in ljubezen, ki smo jo spletli na zemlji, bodo ostale tudi za nebesa. Nič od tistega, kar je resnično, dobro, človeško in smo stkali na zemlji, bo šlo v raj, v nebesa. Vse, kar je “božje”, ostane za vedno.
Ne bojmo se torej stkati medsebojnih vezi in močne, resnične, intenzivne, goreče odnose, zakaj vse, kar je del resnične povezanosti, bo ostalo. Ljubezen, ki si jo živel, se ne bo izgubila. Resnica, svoboda, resnična vera – bodo ostale resnične za vedno.

Zadnja sprememba ( sobota, 28. junij 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 586