OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Koprski škof Jurij Bizjak prizadetim v zadnji vremenski ujmi

Koprski škof Jurij Bizjak je ljudem, prizadetim v zadnji vremenski ujmi, napisal pismo. Duhovniki so ga pri mašah prebrali vernikom v nedeljo 9. februarja.

                

Spoštovani prebivalci in krajani poledenelega področja! Osem dni je že minilo, odkar se je zlasti vsa pokrajina pod Javorniki odela v debelo plast ledu, ki je podrl ali vsaj oklestil večino drevja, teža ledu pa je polomila in potrgala tudi dolge odseke daljnovodov in prekinila dobavo elektrike mestom in vasem, katerih prebivalci so ostali brez razsvetljave in ogrevanja, brez številnih gospodarskih in gospodinjskih strojev, brez vseh poročevalnih in obveščajočih povezav. Komaj je mogoče verjeti, da nam preprosta vremenska sprememba lahko tako na hitro in tako silovito ohromi delovanje naših naprav in pripomočkov in tako korenito poseže v potek našega vsakdanjega življenja.

                Dragi bratje in sestre! Vsem, ki potrpežljivo prenašate posledice ledenega oklepa, izražam iskreno povezanost z vami in bratsko sočutje ob nadlogi, ki vas zadeva. Modri Pridigar piše: »Človek ne ve za svoj čas: kakor se ribe ujamejo v pogubno mrežo, ali kakor se ptice zadrgnejo v zanko, tako se ljudje zapletejo v hudem času, ki jih hipoma zadene« (Prd 9,12). Apostol Pavel se ni pustil presenetiti in je zapisal: »Znam živeti v skromnosti, znam živeti tudi v izobilju. V vsem in povsem sem navajen biti sit in biti lačen,  biti v izobilju in trpeti pomanjkanje« (Flp 4,12).

                Iskreno pa se tudi zahvaljujem vsem službam in posameznikom, ki že vse dni jemljete nase toliko skrbi in skrajnih naporov za vsakovrstno pomoč prizadetim. Naj vas pri vašem plemenitem delu podpira tudi nasvet modrega Siraha: »Tudi ubožcu nudi svojo roko, da boš deležen popolnega blagoslova. Tvoja plemenitost naj obsega vse živeče, tudi mrtvemu ne odrekaj ljubezni. Ne oddaljuj se od jokajočih in žaluj z žalujočimi. Ne obotavljaj se obiskovati bolnike, to ti zagotavlja ljubezen. V vseh svojih delih se spominjaj poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil!« (Sir 7,32-36).

                Bratje in sestre! Naj vaše upanje ne ugasne in naj vam srce ne upade. Pogumno pristopajte k reševanju nastalega položaja in pomagajte drug drugemu ter tako moreče nadloge spreminjajte v poživljajoče priložnosti. Trije mladeniči so v ognjeni peči slavili Gospoda tudi z besedami: »Slavita Gospoda, rosa in slana, mraz in hlad, slavita Gospoda! Slavita Gospoda, led in sneg, noči in dnevi, slavite Gospoda!« (Dan 3,68-71).

                »Korajža velja!« je sveti oče Janez Pavel II dejal prav na srečanju z vami v Postojni. Naj vas njegova beseda tolaži in opogumlja tudi v nadlogi, ki vas v teh dneh zadeva. Naj tudi med vami ostane duh Gospodov, ki ga obljublja prerok Agej: »Vendar pogum, govori Gospod, pogum vse ljudstvo v deželi, govori Gospod nad vojskami. Po besedi, ki sem se vam z njo zavezal, moj duh ostaja med vami. Ne bojte se!« (Ag 2,4-5). Dragi vsi prizadeti! Rad se vas spominjam v svojih molitvah in tudi sam se vam v molitev priporočam. Mir Gospodov naj bo vedno z vami!

 Jurij Bizjak, koprski škof

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 10. februar 2014 )
 
5. navadna nedelja – A – Mt 5,13-16 : Križani Kristus: Luč in Sol pravičnosti
Sol je tako drobna, da se nam zdi nepomenljiva. Le malo je dodamo in je dober okus v hrani in če je ni (čeprav je je malo potrebne), takoj jed nima pravega okusa. Majhne vrednosti, nepomembna za oči, tako banalna, a brez nje bi bilo naše vsakdanje življenje drugačno, izgubilo bi okus in okusnost. (O soli lahko preberete: "Sol je "živilo" z izrednimi sposobnostmi, ki so potrebne za vzdrževanje življenja. V naravni kristalni soli dobimo kar nam manjka, namreč frekvenčni vzorec in biokemično razpoložljivost".)
 
Jezus res ni mogel uporabiti boljše primere, da bi povedal, kakšen naj bo kristjan sredi tega sveta: biti "sol". Kristjani so torej v skritih globinah svoje biti jasno prepričani o svoji istovetnosti (kdo kristjani so) in vedo, da s tem lahko dajo vsem resničnostim sveta, ki jih vsakodnevno živijo, pravi "okus". S tem pa nočejo s svojo navzočnostjo postajati svetu pretežki, a se tudi nočejo odpovedati svojemu poslanstvu, tako da bi jih drugi imeli za nekoristne, nespametne, nezanimive ljudi, katere bi lahko v vse prepričali in ki bi vse ponujeno sprejeli,  ali pa bi jih lahko pogazili, ne da bi karkoli rekli. 
 
Velik del družbe, v kateri kristjani živimo, bi rad, da bi kristjani bili "sol brez okusa", da bi nas lahko po mili volji pogazili in tako ne bi s krščanskim okusom okužili resničnosti, ki jih v vsakdanjem življenju obdajajo. Mislim na v družbi izraženo zahtevo: "Kristjani naj bodo tiho (ali pa naj celo "blagoslavljajo") celo vrsto drž, ki jih mogočniki tega sveta samovoljno vsiljujejo in bi morale vsem ugajati. Od trenutka, ko so si kristjani v svojo dušo v pisali »DNK« moralne odgovornosti za boj zoper laž, krivico in kakršnokoli zlorabo človekove osebe in njenega dostojanstva, bi jih radi pohodili, jih odstranili, osmešili, porinili na rob odločanja v družbi in jim potem vendarle dali nekaj majhnih ugodnosti in nekaj spoštovanja v različnih srečanjih in pogovorih.
 
 A kristjan mora ostati zvest svojemu »okusu«, ki ga je dobil od Kristusa in ravno zato Učitelj od njega zahteva, naj bo luč¸ močna, resnična, vidna, pomembna, vplivna, odločilna navzočnost v družbi. Kristjan ni nepomemben za družbo, je potreben in koristen za njen »okus« in zdravje. Potrebno je, da je luč, ki pomaga razsvetliti temo, v kateri so tisti, ki hočejo v tem svetu biti veliki šefi in iščejo lastno udobje.
 
Učitelj nas ima za luč samo v toliko, kolikor smo mu blizu in v Njem črpamo pravo luč. Kot je rekel sv. Janez v prologu o Janezu Krstniku: "Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči"(Jn 1,8). 

5_med_letom.jpg
Kristjani smo luč, ko z lačnim delimo kruh in besedo, v hišo sprejmemo revne in brezdomce, oblačimo gole, ko ne zanemarjamo svojih staršev… Pa tudi takrat, ko v medčloveških odnosih ne uporabljamo sile, nasilja, napuhnjenega govorjenja, ko svoje srce drugim odpiramo in smo sočutni do žalostnih in ljudi v stiski… Biti luč pomeni izvrševati pravičnost in se boriti, da je vsakemu človeku izkazana pravičnost in spoštovano njegovo dostojanstvo.
 
Kristus je Luč, ki mora na križ, zato tudi kristjan živi in oznanja Kristusov križ, ko hoče biti luč in iz nje živeti. In sv. Pavel pravi, da je to oznanilo, ki je na videz slabotno, a v katerem se razodeva veličina Boga. Bogu hvala, da so še vedno kristjani, ki se upirajo jarmom mogočnežev in se zaupajo le edini moči Kristusovega križa.
 
In komu je oznanilo o Kristusovem križu namenjeno, če ne tistim, ki križ vsakodnevno živijo?

Zadnja sprememba ( sobota, 08. februar 2014 )
 
Jezusovo darovanje v templju – Svečnica

Jezusovo darovanje v templju – Svečnica – Dan posvečenega življenja
(Lk 2,22-40) – 02. 02. 2014


Bogu in človeku darovano življenje je posvečeno življenje, je življenje v polnosti. Ko pride življenjski obračun, je v srcu veselje in zadovoljstvo, da podarjeni čas ni bil izgubljen, pa tudi ne živet v prazno.

svecnica1.jpg
V to skrivnost nas uvaja današnji praznik Gospodovega darovanja v templju, svečnica; praznik Bogu posvečenega življenja redovnikov in redovnic.
Skrivnost Jezusa – Mesija (Odrešenika) je za vse (univerzalna) in kdor ga sprejme in vstopi  v Njegovo luč, postane tudi sam razsvetljena oseba, odprta v ljubezni in resnici za vse ljudi, za vse resničnosti in za vso resnico o skrivnosti življenja in smrti.
Svečnica je priložnost, da tudi jaz (ki to berem in bom sodeloval pri sv. maši na svečnico) objamem Kristusovo Luč in se ji pustim objeti. Tako se izognem vsaki obliki mentalne (miselne, duhovne) zaprtosti, ozkosti, pomanjkanju dialoga v srečanjih z ljudmi, ki drugače razmišljajo na področju vere, ali kakšnega drugega področja življenja. Gospod, ti si odrešitev za vse ljudi, za vsakega. Naj nas bo veliko, ki te bomo sprejeli s čistim srcem!
Starček Simeon je podoba ljudstva v pričakovanju. Življenje je pot in pričakovanje. Uči nas vztrajnosti, v kateri naj ne izgubljamo zaupanja, naj upamo. Za ohranjanje upanje je potrebno poslušanje in stalno iskanje dobrega. Prepoznati Kristusa in z njim živeti svoje življenje nas vodi do pozabljanja na naše trpljenja in neuspehov vsakdanjika.
Blaženi Gerik iz Ignija je vzkliknil: »Bratje, pojdimo. Danes sveča gori v Simeonovih rokah. Pridite in si vzemite luč, pridite in si prižgite vaše sveče, da boste vi sami bakla, ki od znotraj in zunaj gori za vaše dobro in za dobro drugih«.

svecnica2.jpg
 
Luč, ki se použiva, razdaja, da razsvetljuje in ogreva druge (tako kot to dela sveča), je podoba redovnega življenja, v celoti in celovito posvečenega, izročenega Bogu za ljudi. Z zaslužnim papežem Benediktom XVI. molimo za redovnike (-ice): 
»Marija, Mati Cerkve, tebi izročam Jezusu posvečene. Pridobi jim polnost božje luči: živahnost v poslušanju Božje Besede, v ponižni hoji za tvojim Sinom Jezusom, našim Gospodom, v sprejemanju obiskovanja Svetega Duha, v vsakodnevnem veselju magnifikata, da bo Cerkev v teh svojih sinovih in hčerah zgrajena na svetosti življenja in zapovedi ljubezni. Amen.«

V osebni premislek:
- Ali smo sposobni ohranjati naše srce »sveto«, da bo Gospod lahko prišel prebivat vanj?
- Simeon, čeprav je star in utrujen, še vedno upa, da bo videl Gospoda. Ali sem v mračnem, temnem obdobju svoje vere sposoben, da ohranjam upanje v Gospoda?

Zadnja sprememba ( sobota, 01. februar 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 554