OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
21.nedelja med letom, 21.8.2016

Nebeška vrata

Videti je, kot da bi bila današnja evangeljska prilika v popolnem nasprotju s tistim, kar nam je Jezus pripovedoval v Lukovem evangeliju dve poglavji prej. Poglejmo malo natančneje, saj nas ta razlika gotovo vznemirja.

21_med_letom_1.jpg

Dve poglavji prej (Lk 11,5) smo brali o možu, ki je prišel sredi noči trkat prijatelju na vrata, naj mu posodi nekaj kruha. Prijatelj mu je zavpil nazaj: »Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.«

 Sledi Jezusova razlaga: »Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!«

Ali ni čudovit občutek, da nam bo vztrajna molitev gotovo odprla vrata? Toda ne predajmo se kar takoj prijetnim občutkom, raje preberimo še današnji evangelij. 

Tudi v današnji zgodbi trkamo na vrata sredi noči. Hišni gospodar nam odvrne: »Ne vem, od kod ste.« Odgovorimo mu: »Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil.« Z drugimi besedami: slučajni znanci smo. - »Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!« Ojej! Prosite in ne bo vam dano … Kot da bi nas hotel Jezus prepričati o tem.

»Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven.«

Kaj se vendar dogaja? Ali je Jezus slučajno slabe volje? Vemo, da pripoveduje to priliko ravno v času, ko je »na poti v Jeruzalem«, ko se vedno bolj bliža križu in je zato zelo napet in zaskrbljen.

Ne pozabimo: V prvi priliki, dve poglavji pred današnjo, hišni gospodar ne predstavlja Božje ljubezni. Vrata nam odpre le zato, da bomo nehali sitnariti. Sporočilo je namenjeno tistim, ki hočejo biti odrešeni: Nikakor ne prenehajte trkati, kar naprej prosite, tudi če vas bo hišni gospodar zaradi tega že čez glavo sit. Saj je vendar vaš prijatelj, čeprav je morda ravno zdaj čemerne volje.

vicka-molitev0.jpg

 V današnji priliki pa so ljudje zunaj predolgo zapravljali čas in odlašali. Hišni gospodar niti ne ve, kdo pravzaprav so. Niti toliko se niso pobrigali, da bi se mu bili predstavili. Pričakujejo, da jih bo spustil noter že zato, ker so ga slišali pridigati po ulicah. Toda ali so se kakorkoli odzvali na njegovo pridiganje? Ali so prišli k njemu domov podnevi? Niso. In tega ne more nadomestiti še tako dolgo trkanje sredi noči.

Bog ima vrata odprta dosti dlje, kot si mi predstavljamo, prav tja do konca. Toda če se mi le zabavamo in zapravljamo čas, nam ne more pomagati. Na koncu mora sprejeti našo odločitev, da bomo pač ostali zunaj.

In sporočilo te prilike? Takoj poskrbimo, da bomo spoznali Boga. Ne odlašajmo tako dolgo, da bomo že stali pred nebeškimi vrati, vendar praznih rok.

p. John Foley, DJ

Zadnja sprememba ( sobota, 20. avgust 2016 )
 
Pogreb p. Jurija Dolenca
 jurij_dolenc.png jurij_dolenc_osmrtnica.png 
 
Pogreb p. Jurija Dolenca bo v četrtek, 18. avgusta 2016.
Od 11. ure naprej bo ležal v baziliki Kraljice Svetogorske.
Ob 15. uri bo maša zadušnica in po njej pogreb na pokopališče manjših bratov na Sveti Gori nad Novo Gorico.
Zadnja sprememba ( sreda, 17. avgust 2016 )
 
20.nedelja med letom, 14.8.2016

Divja ljubezen

Kako lepo od naše stare zemljice, da tako besno izliva na nas obilje. Sedim v zasteklenem preddverju doma, kjer opravljam duhovne vaje. Poslušam prijetne zvoke močnega naliva (kot da bi padal po meni), ki pljuska in bije po zemlji.

Ali mi je prijatelj ali sovražnik? Gotovo bi me ta vihar pritisnil ob tla, če bi bil toliko neumen, da bi stopil ven. Njegovo silovitost omejuje le dejstvo, da mora vso vodo, ki jo skuša čim prej zliti na zemljo, najprej potegniti dol z neba. Pri tem nima nobenih namenov, da bi koga prizadel. Toda takoj se spomnim nedavnih hudih poplav in spreleti me srh.

Nalivu seveda zame ni prav nič mar. Nebeške zatvornice so se še bolj odprle. Mogočno šumenje postaja grozeče.

Tak dež prinaša nežni in žilavi zemlji veliko dobrega, tega se zavedam. Skozi rohnenje viharja lahko slišiš vzdih olajšanja in veje dreves sklanjajo svoje razmršene glave, da prejmejo očiščenje in hrano.

usmiljeni-jezus-bozje-usmiljenje.jpg

 Toda zakaj je ljubezen tako divja, tako silna – ljubezen, ki je do nas nežna, hkrati pa nas lahko tako rani? Ne vem. Morda ravno »groba ljubezen« vzdržuje naš planet v cvetočem življenju. Pesnik Hopkins je nagovarjal Boga »Oče in ljubkovalec srca, ki ga ti stiskaš, mučiš …«

Jezus se je podal v temo, kot beremo to nedeljo v Lukovem evangeliju. Napotil se je proti Jeruzalemu. Ljubi to mesto in njegove prebivalce in rad bi izlil nanje vse obilje. Toda vedno bolj jasno se zaveda, da ga to mesto ne bo le vrglo v kapnico, kakor so storili z Jeremijem, ne bodo ga le vrgli ven skozi mestna vrata – pahnili ga bodo naravnost v žrelo smrti. To je nekakšen krst, pravi, in on ga hoče. Svojim učencem je zavpil, da je prišel vreč ogenj na zemljo – kakor slepeči bliski nocojšnje nevihte. »In v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni,« pravi.

Ali je Jezus ta nevihta, ta vihar, ali pa je tisti, po katerem vihar bije? Mislim, da oboje. Napolnjen je z Božjim Duhom in ne more več čakati, kdaj ga bo razlil. Hkrati pa mora mirno stati v nalivu, ki ga biča s težkimi kapljami. Ne bo pobegnil. Ves čas hodi v viharju, ki še daleč ni dosegel svojega viška.

Nič čudnega, da je ves iz sebe. Ljubezen ni samo milina in svetloba, je tudi temni dež čustveno nabitih človeških »Ne!«, ki bije v obraz.

Premišljam današnje prvo berilo. Jeremija je dobesedno »obtičal v blatu«. Preveč resnično je prerokoval in prevečkrat. Vrgli so ga v prazno kapnico, v kateri je bilo ravno toliko blata, da se je pogreznil vanj. Kako naj zdaj prerokuje iz blata na dnu kapnice?

Kako pa je Jezus lahko govoril Božje besede s križa za zločince? In vendar je govoril.

Še vedno lije kot iz škafa. Eno samo lučko vidim preko vse te vode. Ali je to luč nad nekimi vrati, ki oznanja dobrodošlico? Ko pogledam natančneje, se izkaže, da je belo obledel odpadel list, ki se je ujel na šipo in odseva svetlobo luči v preddverju, kjer sedim. Začnem se igrati. Premaknem pogled in spet zasveti lučka – pogledam nazaj in tam je le ostanek nekdaj živega lista. Naprej, nazaj. Kaj je resnično?

Potolažen sem, resnično je seveda oboje. Kristus prebiva v obojem.

p. John Foley, DJ

 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 17 - 24 od 736