OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
28. NEDELJA med letom, 14.10.2018

Nan-Ina, japonskega učitelja, je obiskal profesor, ki ga je želel vprašati o zenu. Nan-In mu je postregel čaj. Do vrha je natočil skodelico svojega gosta in nato nalival še naprej.

Profesor je opazoval, kako je teklo preko skodelice in se ni mogel več zadrževati: "Saj je že polna! Saj ne gre nič več vanjo!" "Tako kot ta skodelica", je rekel Nan-In, "si ti poln svojih lastnih prepričanj. Kako naj te naučim, kaj je zen, če pred tem nisi izpraznil svoje glave?"

28_med_letom.jpeg

Nekaj podobnega nam danes pove Jezus: "Prodaj, kar imaš, … nato pridi in hodi za menoj!" "Prodaj, kar imaš…" – iz odziva na to zahtevo vidimo, da je moral Jezus reči nekaj zelo nepričakovanega in nekaj, čemur ljudje ne morejo slediti. Mož je potrt in žalostno odide; učenci so zaprepadeni.

Vsi občutimo potrebo po varnosti. Tudi mladi bogataš. Za svoje zemeljsko življenje ima poskrbljeno s svojim bogastvom, kar je bilo povrh vsega tudi znamenje dobrohotnosti Boga v judovstvu. Poskrbel pa je tudi za Onostranstvo – vse od mladosti naprej je sledil vsem zapovedim. Sedaj pa bi želel slišati še neke vrste dokončno zagotovilo glede prihodnosti. A vendar mu Jezus razblini vsakršno prepričanje o varnosti. Lastnina nam ne daje varnosti kakor tudi ne smisla ali identitete, četudi bi to verjeli. Jezus želi, da mu sledimo brezpogojno, odprto in v navidezni negotovosti, zgolj v zaupanju v Boga in ne v lastnino in uspeh.

Slediti Jezusu pomeni spremembo mišljenja. Jezus nam želi odpreti oči za spoznanje, da nimamo pravice zahtevati (od Boga) nagrade za naša dobra dejanja, ali pa da nam nekaj pripada, temveč da smo dobili življenje v dar, da bi ga kot takega s hvaležnostjo prepoznali in ga posredovali naprej. Ta način mišljenja nas vodi k neke vrste notranji nezahtevnosti – manj kot vztrajamo na tem, o čemer smo prepričani, da nam pripada, toliko bolj smo svobodni in hvaležni. Nezahteven je resnično svoboden človek, ki ve, da je vse prehodno in da resničnih vrednot nikakor ni možno kupiti…

V prvem berilu (Modrost 7,7-11) so naštete zelo privlačne stvari – dragi kamni, zlato in srebro, zdravje in lepota; in vendar da pisec tega berila pred vsemi temi stvarmi prednost modrosti, za katero prosi pred Bogom. Kajti vse ostale stvari so minljive. Modrost, ki je podarjena prosečemu, je več kot zgolj znanje in intelekt. Modrost je tudi skupek vseh življenjskih izkušenj, vse, kar nam pomaga krmariti skozi življenje. Dejansko je to Božje znamenje in je čisto nekaj drugega kot iznajdljivost, ki človeka pripelje do bogastva.

Resnično moder človek se veseli doseženega, a ne čuti potrebe, da bi moral to obdržati. Brez strahu lahko vse razda in se skuša osvoboditi vseh odvisnosti – nato z odprtimi in praznimi rokami stoji pred Bogom, da bi videl vse stvari z Božjimi očmi in dovoli, da se njegova skodelica napolni z Bogom. Novo lahko nastaja postopoma s postopnim opuščanjem vseh prepričanj o nezmotljivosti, z opuščanjem vseh primerjav, vseh hotenj, v tveganju negotovosti. Le kdor razda, kar ima, bo lahko spoznal novo in bo lahko doživel večjo življenjsko polnost.

"Živi, kakor bi si želel, da bi živel, ko boš na smrtni postelji." (Christian Fürchtegott Gellert)

Zadnja sprememba ( sobota, 13. oktober 2018 )
 
27. nedelja med letom – ROŽNOVENSKA, 7.10.2018
27_med_letom.jpeg

Današnja Božja beseda nas vabi k razmišljanju o zakonu in družini. Družina je osnovna celica družbe. Če je družina zdrava, je zdrava tudi družba; če pa je družina bolna, je bolna tudi družba. 

Nobena skrivnost ni, da je družina danes v hudi krizi. Ločitev zakona je čedalje več. Vzrokov za to žalostno stanje je veliko, od osebne nezrelosti tistih, ki sklepajo zakon, do neverjetno širokosrčne državne zakonodaje glede razporoke.

Glavna krivca, da pride do zakonske tragedije pa sta vendar zakonca sama. Vse kaže, da mnogi mladi zakonci niso dorasli in sposobni za nepreklicne odločitve, da jim manjka močne volje, potrpljenja, pripravljenosti odpuščati, nesebične ljubezni in moči za zvestobo. 

Njihova značilna filozofija je: Če bo šlo, prav; če ne bo, pa greva narazen. Táko ceneno in neodgovorno pojmovanje zakonske zveze ne more obroditi trajnih sadov. Kdor gre v zakon z mislijo, da se lahko loči, tak zakona v osnovi ne jemlje zares. Tak zakon tudi nikoli ne prinaša popolnega notranjega miru in zadoščenja, in zato ne more postati kotiček resnične življenjske zavarovanosti in ognjišče tihe sreče.

Zavest, da je zakon nerazvezljiv, za zakonca torej ni neko breme, kot mislijo površneži, ampak prej moralna opora in blagoslov. Prav ta zavest jima je v pomoč, da se vsak dan premagujeta in trudita za pozornost do sozakonca in tako gradita in utrjujeta svoj zakon. Vesta namreč, da bi brez tega prizadevanja lahko hitro prišlo do poloma. 

Ta pa je v drugem ali tretjem zakonu enako preteč in nevaren kakor v prvem. Zato rešitev ni v menjavanju partnerja, temveč v spreobračanju, discipliniranju in klesanju samega sebe. 

Z drugo besedo: zakonske krize ne bo rešila razporoka, temveč obojestranska priprav-ljenost sozakoncev, da odpuščata napake drug drugega in dan za dnem utrjujeta most medsebojnega zaupanja, ljubezni in zvestobe.

Ne smemo tudi pozabiti, da tisti, ki razdere zakon, bolj kakor sebe prizadene sozakonca, najbolj pa prizadene tiste, ki so pri tem povsem nedolžni — otroke. 

Kakšna brezobzirnost in krivica je to do otrok, ki imajo vso pravico do toplega doma in ljubečih staršev.

Nerazvezljivost zakona je tako za nas kristjane življenjsko utemeljena; dokončni pečat pa ji daje jasna Jezusova beseda: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!«

Verna zakonca vesta, da je Bog njun največji zaveznik. Vesta tudi, da bo njun zakon trden in srečen, če bosta ostala zvesta njemu in drug drugemu, če bosta sposobna medsebojnega podarjanja in žrtvovanja ter pristne in odgovorne ljubezni do svojih otrok. In kje naj dobita moč za vse to, če ne v molitvi, redni, zaupni, iskreni!

Očetje in matere, v Marijinem mesecu oktobru morate v svojih družinah najti več časa za molitev. Molitev vas bo povezovala med seboj in z Bogom. Prav to pa je najboljše jamstvo, da bodo vaše družine duhovno zdrave in srečne! 

Zadnja sprememba ( nedelja, 07. oktober 2018 )
 
26. nedelja med letom, 30.9.2018

Vsi imamo svojo notranjost in zunanjost, tudi ti in jaz. In to je ključ do božje besede to nedeljo.

Naša notranjost je tisti del, ki se odkrije, kadar sedimo v tišini ob spokojnem jezeru, ob pogledu na brsteče drevo ali kadar srečamo ljubljenega prijatelja. V tej globoki notranjosti se lahko naša čustva in misli popolnoma razživijo, lahko so vesela ali žalostna kolikor le hočejo.

Naša zunanjost je to, kar vidijo ljudje, ki imajo opraviti z nami čez dan. Lahko ste videti odločni, šaljivi, grozeči, lahko kar vabite k pogovarjanju – neskončna je vrsta teh zunanjih videzov. Sami pri sebi pa veste, da se skušate nekako prebiti skozi ta dan in ne želite, da bi to videli tudi drugi.

26_med_letom.jpeg

Božji Duh si je izbral za prebivališče našo notranjost. Ne zato, ker bi bilo z zunanjostjo kaj narobe, ampak zato, ker je globoko v tvoji notranjosti kraj, ki je narejen po božji podobi in je spokojno odprt za druge. To je kraj, ki si želi sprejemati ljubezen od drugih ljudi. V tem je podoben Bogu.

Zunanjost se včasih prebija skozi viharje in lahko tudi prevpije našo notranjost. »Hočem jesti,« vpije pogosto. »Hočem se maščevati. Siten sem. Samo tri ure sem spal. Dajte mi mir. Dajte, da bom užival. Dajte mi zmagoslavje. Dajte mi vse, kar si poželim!«

Lepo, toda kaj bo, če se naši zunanjosti vse te zahteve uresničijo? Če si v resnici pridobi ves svet, izgubi pa svoj resnični jaz?

V evangeliju se Jezus razjezi nad tistimi, ki zavajajo ljudi stran od notranjega Duha. Ostre so njegove besede v zvezi z otroki: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.« Obratno pa je Jezus naklonjen tistim, ki uporabljajo njegovo ime in njegovega Duha, da storijo kaj dobrega. Tudi Mojzes v današnjem prvem berilu je ravno tak.

Drugo današnje berilo nam pove to zelo naravnost. Ravno tako kot v 12. poglavju Lukovega evangelija slišimo tudi tu: Zgradil si si še eno kaščo, da boš lahko vanjo spravil svoje bogastvo. Toda to noč bo Bog zahteval tvojo dušo od tebe. In kaj boš vzel s seboj? Svoje bogastvo? Ne. Svoj lepi videz? Ne. Tvoj jaz je vse, kar te lahko spremlja, ko umreš. V tem notranjem jazu prebiva Bog. To je spokojno središče tvojega bitja.

Ali se resnično nočeš pobrigati za ta najvažnejši del sebe sedaj, ko imaš še nekaj časa, da ga poiščeš? Ponudi svoji notranjosti kakšno priložnost, kot nam svetuje Jezus. Ponudi žejnemu kozarec vode. Bodi pozoren na Svetega Duha v drugih in jih spoštuj, čeprav ti niso všeč. Morda se bo tvoja duša, tvoja notranjost tako umirila in našla življenje.

Zunanjost in notranjost. Prvo lahko preveč pritegnejo ničeve stvari brez vrednosti. Če pa prisluhnemo  duši v svoji notranjosti, kjer prebiva Sveti Duh, bomo prišli v svoj pravi dom pred obličje tistega Enega in tistih, ki nas ljubijo.

Zadnja sprememba ( nedelja, 30. september 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 843