OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
12. nedelja med letom, 23.6.2019

Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Gotovo je že marsikdo med nami doživel nenaden klic po telefonu, ko je nekdo želel izvedeti za naše mnenje o določeni stvari; morda je šlo za kakšen nov izdelek sodobne industrije, novo knjigo ene ali druge knjižne založbe, za mnenje o tej ali oni politični stranki in kdo ve še o kolikih drugih stvareh. Takšno nabiranje mnenj je danes zelo priljubljeno in razširjeno, nas pa navadno spravi v zadrego, ker nimamo v tistem trenutku pripravljenega ustreznega odgovora, včasih se celo razjezimo in nočemo sodelovati.

12_med_letom.jpeg

Morda smo tudi ob poslušanju današnjega evangelija najprej pomislili, da je Jezus želel izvesti med apostoli neke vrsto anketo o tem, kaj si ljudje mislijo o njem. Na prvi pogled je res tako in lahko mirne duše rečemo, da je dobil kar dobre odgovore; ljudje so ga postavili ob bok velikim in uglednim možem – Janezu Krstniku, ki je krščeval ob Jordanu in so k njemu prihajali ljudje od vsepovsod, pa preroku Eliju, ki je bil vzet v nebo na gorečem vozu in je veljal za predhodnika bodočega odrešenika… Primerjali so ga tudi drugim velikim starozaveznim prerokom. Toda Jezusov prvotni namen ni bil v tem, da bi dobil odgovore in mnenja drugih ljudi o njem, pač pa ga je zanimalo samo to, kar je sledilo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« 

Ob tem vprašanju je gotovo tudi Jezusovim učencem zastal dih; niso pričakovali tako osebnega izziva in je le Peter rešil vso zadrego. Povedal je tisto, kar je bilo res bistveno: »Božji Maziljenec.« Evangelist Luka nadaljuje, da jim je Jezus nato povedal, kako bo moral prav zaradi tega veliko pretrpeti, biti zavržen, umorjen in tretji dan bo vstal. 

Gotovo učenci vsega tega takrat niso popolnoma razumeli, evangelist pa nam ne pove, kako se je vse to odvijalo naprej.

In danes ponovno tudi mi stojimo pred Jezusom, ki nam zastavlja isto vprašanje: Kaj pa vi pravite, kaj ti praviš, kdo sem? Morda tudi nam zastaja dih in nimamo primernega, pravega odgovora. Ob nas ni apostola Petra, ki bi nas rešil zadrege; sami moramo odgovoriti, dati odgovor s svojim življenjem.

Ali se zmoremo odpovedovati sebi, vzeti vsak dan svoj križ in hoditi za njim? Ali znamo izgubljati svoje življenje zaradi Njega, da bi ga rešili zase? To so tista najgloblja, temeljna vprašanja in Jezus pričakuje naše odgovore. 

Apostoli so po prihodu Sv. Duha znali in zmogli odgovoriti tako, saj so skoraj do zadnjega vsi darovali svoja življenja ter s tem potrdili, da je Jezus res odrešenik, Božji Maziljenec. 

Za njimi so skozi stoletja krščanske zgodovine zmogli tudi mnogi drugi mučenci, svetniki in svetnice, naši vzorniki, zavetniki in priprošnjiki pri Bogu.

Pa čeprav Gospod od vseh nas ne pričakuje tako herojskih kreposti, smo vendar vsi poklicani na pot svetosti, vsak na svoj edinstven način, vsak v svojem življenjskem okolju in vsak ob svojem času. Amen.

Zadnja sprememba ( sobota, 22. junij 2019 )
 
Nedelja Svete Trojice, 16.6.2019

Izpraznitev Boga

Pred nekaj leti je na simpoziju z naslovom »Bodimo misijonarji svojim lastnim otrokom« Michael Downey (prof. teologije, priznan znanstvenik in predavatelj, laik) zastavil tole vprašanje: Kako govoriti o Bogu v kulturi, ki je patološko raztresena, zmedena, ki ne zaupa verskemu načinu govorjenja niti cerkvenim ustanovam, pa kljub temu ima svojo moralno energijo in kreposti?

To je temeljno vprašanje našega časa, ko mnogi izmed naših otrok, bratov, sester in prijateljev ne hodijo več v cerkev in s tem postavljajo na preizkušnjo naše versko prepričanje. Vsi ti gotovo ustrezajo zgornjemu opisu današnje kulture, pa vendar na svoj način kažejo veliko moralne energije. Kam to vodi, kako naj to razumemo?

Kako naj odgovorimo, se odzovemo? Downey predlaga, da potrebujemo podobo Boga in Jezusa, ki nam lahko pokaže, kaj bi Bog napravil v takih okoliščinah. Kakšna podoba Jezusa bi nam tu lahko pomagala? Kot gotovo veste, obstaja vrsta Kristusovih podob iz Svetega pisma ali cerkvenega izročila. Kristus je predstavljen kot dobri pastir, kralj, učenik, čudodelnik, zdravilec, kruh življenja, žrtveno jagnje, ljubimec ipd. Posamezna obdobja človeške zgodovine so posebej povzdigovala nekatere podobe, druge pa so bile v ozadju. Katera Kristusova podoba bi bila najbolj odzivna v naši današnji kulturi, ko toliko naših lastnih otrok ne hodi več po isti poti vere kot mi?

svetatrojica.jpeg

Downey predlaga: podoba Kristusa kot popolne izpraznitve Boga, Jezus kot popolno darovanje samega sebe; Bog, ki se popolnoma izprazni v učlovečenju. Kaj to pomeni?

Sveto pismo nam pripoveduje, da Bog v Jezusu daruje ljubezen, ki je tako čista, tako nesebična, tako razumevajoča za vse naše slabosti, se tako do kraja daruje, se tako »samoizprazni«, da je žrtvovana brez kakršnekoli še tako prikrite zahteve, ki bi jo morali upoštevati in jo kakorkoli povrniti, poplačati.  V učlovečenju Bog tako kot dobra mati ali oče skrbi le za to, da bodo njegovi otroci hodili po pravi poti, ne pa za to, da bi ga izrecno priznavali in se mu zahvaljevali za vse, kar je in kar dela. Bog si je s tem, da ima svoje otroke, nakopal veliko tveganje, tako kot vsi starši. Imeti otroke pomeni izpostaviti se, biti ranljiv, biti vsak hip razumevajoč, potrpežljiv, pomeni sestopiti s prestola in dobesedno izprazniti samega sebe. To velja enako za Boga kot za vsakega očeta ali mater.

Kako se kaže taka »samoizpraznitev«?

Izprazniti samega sebe, kot je po pisanju Svetega pisma to delal Jezus, pomeni biti navzoč in ne zahtevati, da to posebej priznajo in potrdijo; pomeni dajati in ne zahtevati v odgovor enake darežljivosti; pomeni nastopati vabljivo in ne grozeče, zdravo zaskrbljeno in ne zajedljivo ali nasilno; pomeni biti ranljiv in nemočen, nezaščiten pred bolečino, da te bodo obravnavali kot nekaj samoumevnega ali da te bodo zavrgli; pomeni živeti v veliki potrpežljivosti, ki ne zahteva, da Bog ali kdo drug poseže v dogajanje, če se ne odvija po naših željah; pomeni pustiti Bogu, da je Bog, in drugim, da so drugi, in da jih ne poskušamo podrediti svojim željam ali svojemu ritmu. To nikakor ni lahka naloga in zato ni čudno, da že dva tisoč let pojemo hvalnice Jezusu, ki mu je to uspelo in ki tudi nas vabi k temu delu.

Potrebujemo teologijo Boga in podobo Kristusa, ki nam lahko pokaže pravo pot in upanje, ko si prizadevamo, da bi bili misijonarji na najtežjem terenu, kar jih je danes, v naši lastni kulturi z njenimi vrojenimi krepostmi in z njeno vrojeno brezbrižnostjo do Boga in do Cerkve. Mislim, da je predlog, naj vzamemo za smerokaz Božjo »samoizpraznitev« v Jezusu, zares dober. Če jo prav razumemo, nam bo ta podoba lahko pokazala, kje in kako naj zastopamo svojo vero v kulturi, ki tako rada misli, da je vero že prerasla.

Na istem simpoziju je Vivian Labrie, socialna delavka iz Kanade, v svojem nastopnem govoru dejala: »Verujem, da je Bog dovolj zrel, da ne zahteva, da bi bil vedno v središču naše zavestne pozornosti.« Če to trditev vzamemo s kančkom soli, je posrečen komentar slavne kristološke himne v Pismu Filipljanom 2,6-11, ki opisuje, kako se je Jezus »samoizpraznil« v učlovečenju.

Kadar mati ali oče sede k mizi s svojo družino, ne rabi, ne želi, ne pričakuje, da bi bil v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom. Hoče pa in si želi, da je družina srečna, da spoštujejo drug drugega in skupne vrednote, da je vsakdo v temelju na pravi življenjski poti, tako da vsak družinski član ve, kaj je na koncu koncev sveto, moralno in pomembno, pa čeprav kdo izmed njih ta hip ne uvidi ali ne prizna družini vsega, kar je od nje prejel, da je lahko srečno in samostojno zaživel.

To še bolj velja za Boga, ki nas v ljubezni, razumevanju in potrpežljivosti daleč  presega in ki tako kot vsaka dobra mati ali oče ne zahteva, da je vedno v središču naše zavestne pozornosti.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. junij 2019 )
 
Binkoštna nedelja, 9.6.2019

Spet smo v gornjih prostorih

Na koncu Lukovega evangelija je Jezus, preden je zapustil to zemljo, čisto pretreseni skupini svojih učencev naročil tole: Ostanite v mestu in ne zapustite ga, dokler ne boste začutili, da ste odeti v moč iz višave!  Malo naprej, v Apostolskih delih, lahko preberemo, kako so si učenci to razlagali. Zbrali so se in skupaj čakali »v gornjih prostorih« hiše, dokler niso začutili binkoštnega ognja.

Kadar skušamo opisati sedanji trenutek v Cerkvi, ni prispodobe, ki bi bolje zadela bistvo, ki bi nam dala več misliti in ki bi bolje opisala sedanje stanje, kot je to svetopisemsko poročilo – nekdaj samozavestni, zdaj pa nekako malodušni učenci, ki se tiščijo skupaj v gornjih prostorih hiše, upadlega srca in brez poleta, ki čakajo, da jih napolni moč od zgoraj.  To smo mi, le da imajo naši »gornji prostori« nešteto oblik:  cerkvena srečanja vsake vrste, škofijske sinode, duhovniška združenja, razni kongresi za prenovo verskega življenja, ekumenska srečanja, pastoralni inštituti, komisije o socialni pravičnosti, prizadevanja v misijologiji, inštituti duhovnosti ter žene in možje po vsem svetu (v kuhinjah in samostanih), ki se čutijo nemočni in molijo k Bogu, naj pride ponovno na ta naš svet. Naša cerkvena srečanja so »gornji prostori«.

binkosti.jpeg

Tako kot originalni gornji prostori apostolov so tudi naša zbirališča preprosta, pomožni cerkveni prostori ali cerkvena konferenčna središča s plastičnimi stoli in plastičnimi kozarčki za enkratno uporabo. Zgornji prostori niso blesteči in razkošni kot da Vincijeva slika, so  preproste sejne sobe naših župnišč.

In ravno tu moramo pričakovati ozdravljenje in novo veselje po tem bolečem obdobju ponižanja in očiščevanja. Današnji čas Cerkvi gotovo ni v ponos. Posvetne sile nas vedno bolj potiskajo ob rob. Ponižujoči škandali znotraj Cerkve se pojavljajo na naslovnicah naših časopisov in moderno je biti proticerkven in protiduhovniški.

Marsikaj od tega lahko razumemo svetopisemsko kot čas trebljenja, obrezovanja, kot dogajanje »v gornjih prostorih«. Marsikaj od tega se je po pravici zgrnilo nad Cerkev. Vse predolgo smo živeli v času cerkvenih in duhovniških privilegijev, pozabljali smo, da bomo tisto, kar smo po krivem idealizirali, kmalu morali demonizirati. Kako uživamo, če božanstva padajo! Časom privilegijev, ugodnosti vedno sledi nasprotje. Bili so časi, ko Cerkev preprosto ni mogla narediti nobene napake, zdaj pa ničesar ne more narediti prav. Zato nas je Jezus ponovno poslal »v gornje prostore«, da v molitvi čakamo, urejamo svojo zmešnjavo in se ponovno ukoreninimo v pravih temeljih, da bomo pripravljeni sprejeti novi ogenj.

Toda to je le polovica posla. Danes smo spet v gornjih prostorih še iz enega razloga:  Tako kot prvi učenci takoj po Jezusovem odhodu tudi mi danes ne vemo, česa naj se lotimo. Mnogo tega, kar smo delali do sedaj, se ne obnese več. Vedno teže se nam zdi posredovati vero svojim otrokom, vzbujati in vnemati versko in romantično domišljijo sodobne kulture, vse teže je napraviti nekaj, kar bi pustilo opazno sled v vedno bolj otrdeli posvetnosti splošne zavesti. Kaj naj storimo, ko vedno manj ljudi hodi v cerkev, ko se prašijo in praznijo naša semenišča in samostani, ko je v svetu vedno več agnosticizma in je toliko naših otrok do cerkve popolnoma indiferentnih?

Sveto pismo nam daje odgovor: Vrnite se v mesto in čakajte v gornjih prostorih!  Kaj to pomeni danes?  V Lukovem pisanju se »mesto« nanaša na Jeruzalem, ki je podoba za Cerkev, za vero, za sanje, ki jih je vzbudil Jezus. Iti stran od Jeruzalema kot učenca, ki sta šla v Emaus, pomeni oddaljevati se od Cerkve, od vere, od sanj. Zato nam tudi danes Jezus govori tako kot takrat: »Vrnite se v mesto, nazaj k sanjam!«  In kaj so gornji prostori? To so temelji. Naša vera sloni na temeljih, ki segajo do žive skale, in k tem temeljem se moramo vedno znova vračati. Vse prepogosto –  včasih tudi iz najrazličnejših plemenitih nagnjenj – pozabljamo, da Bog na koncu koncev od nas zahteva predvsem bratsko ljubezen, potrpežljivost, razumevanje, gostoljubnost, ponižnost, molitev, medsebojno razumevanje, odpuščanje in to, da ne sodimo drugih – ne glede na težo in pomembnost moralnih ali verskih bojev, v katere smo vpleteni. Stopiti v gornje prostore pomeniti  zakoreniniti se ponovno v teh krepostih, nato pa zaupati, da bo Bog rešil tiste ljudi, ki jih mi ne moremo.

Druge in sebe pa pri tem podpiramo tako, da hodimo na srečanja! Kadar ne veste, kaj bi napravili, se vrnite v gornje prostore – vztrajno hodite na srečanja!

Zadnja sprememba ( nedelja, 09. junij 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 884