OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
5. NEDELJA MED LETOM (Lk 5, 1-11) – C (Lk 5,1-11)

Luka v današnjem evangeliju poveže dve zgodbi – klic prvih učencev in čudežni ulov rib. Ker je Peter pripravljen brezkompromisno zaupati Jezusu, je njemu in njegovim bližnjim zaupano, da smejo voditi ljudi k Jezusu. Ni težko potegniti vzporednic z našo življenjsko potjo – ko v trdnem zaupanju dovolimo Kristusu, da nas vodi, lahko poseže v našo življenjsko pot, da le-ta postane blagoslov za nas in za ljudi okoli nas.

Jezus stopi v Simonov čoln, kar pomeni, da je pobuda prišla iz njegove strani. Ni nam potrebno nekaj storiti, da bi Bog postal pozoren na nas, temveč se Bog vedno prvi približa nam. Jezus ne izbira posebnega trenutka, da bi poklical Petra – odpelje ga od tam, kjer se trenutno nahaja – iz vsakdanjega življenja, ob pranju mrež, po eni več ali manj neuspešnih noči ribarjenja. Sicer je zaposlen s svojimi vsakodnevnimi problemi, vendar je istočasno dovolj buden za Jezusov klic – v nasprotju z vso logiko in v nasprotju z vsemi izkušnjami so on in njegovi bližnji pripravljeni prepustiti svojo usodo v Jezusove roke. 

Kdor tvega, ta zmaga; kdor ne tvega, izgubi  priložnost; kdor pa igra na karto sigurnosti, na koncu kljub temu izgubi, morda ne iz vidika tega sveta, temveč iz vidika globlje življenjske resničnosti.

cs_md_pdvc5be2016-1040x520.png 

Uspeh učence navduši in jih hkrati skoraj prestraši. Peter izrazi to, kar vsi občutijo: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!". Izkušnja Božje veličine poveča občutljivost za lastno notranje stanje. Tako Pavel (ki se v drugem berilu opiše kot "negódnik")  kot tudi Peter, občutita svojo notranjo napetost in razdvojenost, svoje meje in nasprotovanja ter svojo človeško nemoč in zlomljenost. Ob srečanju z Jezusom se zavesta vseh pravih in krivih poti v svojem življenju. Kljub temu sta zaželjena, cenjena in poklicana k nečemu večjemu; preteklost ni pozabljena, temveč se preoblikuje in spremeni.

Vsak izmed nas lahko ob srečanju "s svetim" v človeku ali v dogodku izkusi občutek nepopolnosti in potrebe po odrešenju. Ko Jezus reče Petru: "Ne boj se!", to pomeni, da mu ne postavlja nedosegljivih zahtev. Toliko bolj mu želi pomagati, da postane to, kar je bilo od nekdaj položeno v njegovo bistvo kot Božja podoba. To je obljuba za vse ljudi, ki se podajo na Jezusovo pot. Klic in poslanstvo izhajata iz srečanja in odnosa – iz srečanja in odnosa med Bogom in človekom ter iz srečanja in odnosa med ljudmi. Odločilen pa ostaja naš odziv na klic, ki je posledica srečanja – ali imamo toliko zaupanja v naš odnos z Bogom in odnose z ljudmi, da se upamo prepustiti? 

"Le malo ljudi sluti, kaj bi Bog naredil iz njih, če bi se prepustili voditi Božji milosti." (Ignacij Lojolski)

Zadnja sprememba ( sobota, 06. februar 2016 )
 
Kako z drugačnostjo in razlikami

Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.

(Lk 4,21-30)

4_navadna_1.jpg

 David Tracy, ugledni katoliški razumnik, pravi, da je verjetno največji izziv današnjega časa, kako se odzvati na tolikšne razlike med nami in kako sprejeti, resnično sprejeti drugačnost. Ta izziv se postavlja pred nas na vseh ravneh: družbeni, politični, kulturni, moralni, religiozni.

Takole je zapisal: »Vsakomur v tem zmedenem središču privilegijev in moči, polnem prepirov (kot belec, srednjega razreda, Američan, katolik, profesor in duhovnik se ne morem delati, kakor da ne spadam zraven) filozofija in teologija kažeta, da nas naša najgloblja potreba žene, da se spoprimemo z drugačnostjo in z razlikami. Tisti »drugačni« vključujejo vse druge, ki sta jih podjarmili zahodnoevropska in severnoameriška kultura, druge zunaj teh kultur, posebej reveže in zatirane, ki zdaj govorijo brez zadržkov in na ves glas – ta strah vzbujajoča drugačnost, ki preži v naših lastnih glavah in kulturah, druge velike religije in civilizacije, razlike, ki so razsejane po vseh besedah in strukturah naših indoevropskih jezikov.«

To zares ni lahko, kljub temu, da nas na vseh straneh prepričujejo, da je tako. Večina izmed nas trdi, da sprejemajo drugačnost in različnost, toda Tomaž Akvinski bi ob tem verjetno pripomnil, da le v željah, ne pa v stvarnosti.

Pred oltarji večkulturnosti, etnične različnosti, svetovne skupnosti, enakosti spolov, široke verske strpnosti, alternativnih življenjskih slogov in spoprijateljevanja s svojo senco sežigamo kupe politično-korektnega kadila, toda če smo iskreni, moramo priznati, da o tem dosti laže govorimo kot pa to uresničujemo. Preprosto dejstvo je, da se drugačnosti bojimo, saj iz nas izvabi, kar je v nas najslabšega. Ni lahko razumevajoče sprejeti v svojo hišo tisto drugačno, različno, ki je videti sprevrženo. Najpogosteje se skušamo zavarovati z zidom.

Danes vsenaokrog naraščata fundamentalizem in paranoja vseh vrst. Povsod, ne le na ideološki in/ali politični desnici je videti, kako bi vsi radi omejevali, obvladovali in izključevali, da bi tako kaznovali vse in vsakogar, ki ni po njihovem kalupu. Ob vsem govoričenju o svetovni skupnosti, široki strpnosti in sprejemanju razlik smo skoraj vsi na vseh koncih sveta obsedeni s postavljanjem omejitev in z zaščito svoje vrste/skupine, kar zadeva narodno pripadnost, kulturo, jezik, vero, spol, ideologijo, življenjski slog.

Ne trdim, da je vse to slabo. Resnična skupnost lahko uspeva le, če ima vsak njen član močno lastno identiteto in pravi ekumenizem se nikoli ne bo mogel zakoreniniti v ljudeh, ki so zanemarili svoje vrednote in prepričanje. O pravem sprejemanju drugačnosti in različnosti lahko govorimo šele takrat, kadar ima človek močno in jasno lastno identiteto, ki vključuje tudi stvarne meje in znotraj njih ljubljene gredice, ki jih čuva. Fundamentalizem, ki se ga verjetno še lep čas ne bomo rešili, se razmahne vedno, kadar imajo ljudje občutek, da jih življenje odnaša, da nimajo več korenin niti jasnih meja. Kar nam je drago, moramo čuvati in negovati.

 Ravno to, čuvanje vrednot in obramba meja, je dobro izhodišče. Na koncu koncev moramo stopiti ven, se spoprijeti z in tudi sprejeti drugačnost, čudnost, razlike, vse, kar je tujega. Od tega je odvisno naše preživetje. Nič več ne moremo živeti samo med svojimi domačimi. Glede na to, da je naša zemlja omejeno velika in okrogla, se prej ali slej tej drugačnosti, tujosti ne bomo več mogli izogibati. Tisto, kar nam je nadvse čudno, se bo kmalu naselilo v naši soseščini, našem domu, naši cerkvi in v našem pogledu na stvari.

4_navadna_2.jpg

Še več, z veseljem sprejemati drugačno in različno je dejansko eden temeljnih svetopisemskih izzivov. V svetih spisih vseh velikih religij – tudi krščanstvo ni izjema – je Bog definiran kot »drugi, drugačni«, ki presega naše predstave, ki je zunaj nam znanega sveta. Ravno to ima v mislih Sveto pismo, ko pravi, da je Bog »sveti«. »Sveti« seveda ne zaradi nekih moralnih kvalitet ampak zaradi temeljne bivanjske kvalitete, saj je bistveno drugačen in različen od nas.

Sveto pismo je torej za nas tisto véliko izročilo, po katerem dojemamo, da Božje razodetje prihaja po neznancu, po tujcu, po nepričakovanem, po nenavadnem, v tem, kar je različno, kar nas preseneča. Zato Sveto pismo poudarja, kako važno je, da sprejemamo tujce. Ker je Bog »drugi, drugačni«, nam tudi neznanci – med vsemi drugimi – najverjetneje prinašajo Božje razodetje.

Kitajci imajo pozdrav, ki lahko deluje kot blagoslov ali kot prekletstvo. Rečejo si: »Da bi živel v zanimivih časih!« Mi živimo v takih časih in resnično so hkrati blagoslov in prekletstvo. Drugačnost nas preplavlja. Nič ni več varno pred njo. Življenje nas peha v neznano, dosti bolj kot prejšnje rodove. Včasih nas to boli in nas čisto zmede. Ni si lahko postaviti mej, vrednot in idej, ki se okrog nas stalno spreminjajo, posebej še, če verujemo v večne resnice.

Toda teh resnic nismo nikoli dojeli dovolj globoko. Imamo, poznamo jih le delno, po koščkih. Zato jih imenujemo skrivnosti. Še več – in ravno v tem je bistvo: mnogo koščkov, ki nam še manjkajo, da bi izpopolnili te skrivnosti, tiči ravno v tem, kar nam je tuje, kar je drugačno, čudno, različno.

Zadnja sprememba ( sobota, 30. januar 2016 )
 
Svoje drage povezujemo s Kristusovim telesom

V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.  Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov. …  Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa.

(1Kor 12,12-30)

Eden izmed mojih prijateljev je zares prijazen štiridesetletnik, ki ga z veseljem sprejmeš za prijatelja. Pošten, ljubezniv, dobrega in odprtega srca, poln humorja, kjerkoli se pojavi, napolni prostor z barvo in življenjem. Čeprav ga imajo radi tudi mnogi iz cerkvenih krogov, se on ves čas bojuje s Cerkvijo. Nekaj zaradi indiferentnosti, nekaj zaradi pomanjkanja vere, nekaj zaradi tega, kako razumeva cerkveni nauk o spolnosti, in nekaj zato, ker je zrasel v okolju, ki ga iz Bog ve kakšnega razloga nikoli ni na pravi način vpeljalo v Cerkev. Kakorkoli že, v cerkev stopi le redko in se v njej počuti kot tujec.

Do nedavna je o tem le redko razmišljal. Bil je mlad, življenje mu je ponujalo neštete možnosti, prijatelje in prilike za doživetja in užitke. Cerkev in vera mu nista bili pomembni.

Zdaj pa, ko  je videl toliko sveta, je odkril v njem prepade in goljufivo srečo, ki jo svet ponuja in v katero je stavil svoje upe. Postal je ponižnejši in malo žalosten zaradi svojega šibkega odnosa do vere in do Cerkve. Ko sva pred kratkim govorila o veri, je rekel naravnost: »Sploh ne vem, v kaj verujem, vendar tak pač sem, takšno je moje stanje.« Potem je z bolj žalostnim glasom dodal: »Če obstajajo nebesa, mislim, da mene ne bo tam.«

Vem, kakšen čudovit dar je ta človek za mnoge, in ne zakrivam si oči pred njegovimi pomanjkljivostmi, vendar se nisem obotavljal in sem mu takoj zagotovil: »Ne bodi v skrbeh zaradi nebes, tudi ti boš tam! Veliko nas je, ki te imamo radi! Mi, cerkveni ljudje, z mano vred, ne maramo nebes, kjer ne bo tebe.«

24_1_2016.jpg

V mojih nebesih boš tudi ti! Ali smemo reči kaj takega? Je to iluzija, varanje samega sebe? Naivno razmišljanje? Slaba teologija?  Morda je zidanje gradov v oblakih, vendar ni naivno in ni slaba teologija. To je del čudeža, skrivnosti, nepredstavljivega čudeža učlovečenja. 

Kot kristjani verujemo, da se je Bog učlovečil v Jezusu, in prav tako verujemo, da to ni bila le enkratna injekcija, triintrideset let trajajoči vdor Boga v človeško zgodovino. Skrivnost učlovečenja še vedno traja, se nadaljuje. Bog se še vedno učlovečuje v nas, skupnosti vernikov.

Sveto pismo pravi: »Mi SMO Kristusovo telo na zemlji.« Mi nismo nadomestek za Kristusovo telo. Mi SMO njegovo telo in smo torej namenjeni, da delamo vse, kar je on delal, vključno z odpuščanjem grehov in s povezovanjem drug drugega s pomočjo ljubezni v Božjo družino. Jezus sam nam je dal to oblast: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni  …  Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

Te izjave imajo, ob mnogih drugih, velike in skoraj nepredstavljive posledice. Kot družina vere še vedno dajemo Bogu fizično telo na zemlji in zato imamo tako kot Jezus oblast, da lahko odpuščamo in vključimo vsakogar, ki je iskren, v Božjo družino. To preprosto pomeni, da lahko vse, ki so nam dragi (naši otroci, bratje in sestre, prijatelji, kolegi in sploh vsi, ki so iskreni), vključimo v odrešenje, v nebesa, v družino, ki sedi za Božjo mizo. Bogu lahko rečemo: »Moja nebesa vključujejo tiste, ki jih imam rad!«

Velja tudi v obratni smeri: če kot udje Kristusovega telesa nekoga ljubimo, ne more iti v pekel, če izrecno ne odkloni naše ljubezni in naših naporov, da bi ga povezali z Božjo družino. Ta človek se mora seveda na neki točki sam osebno odločiti, kam želi, vendar dokler ga obdaja naša ljubezen, je trdno povezan s Kristusovim telesom.

Delno je to res skrivnost, delno pa nam je razumljivo iz izkušenj in doživetij ljubezni in družine. Znotraj družine ne presojamo, kdo spada v družino in kdo ne, po tem, kdo npr. danes sedi za družinsko mizo pri kosilu. Ljubezen je razumevajoča, ljubezen odpušča in vključuje druge v skupnost tako, da upošteva slabosti, ranjenost, zamotanost položaja, odsotnost in celo greh. Ljubeča mati ve, da je tudi tisti otrok, ki se bori v življenju in ne more biti vsak večer za skupno družinsko mizo, še vedno del družine. Ljubezen povezuje, izgublja, odpušča in drži druge v povezanosti ob vseh bolečih nepredvidenih dogodkih zaradi nezrelosti, odsotnosti, jeze, nezvestobe ali greha.

Vedno, kadar o tem govorim mi veliko ljudi ugovarja, največkrat tisti, ki mojega mnenja ne morejo sprejeti. Nekateri nasprotujejo, češ da: »Le Kristus lahko stori kaj takega!« Dobro povedano, toda Sveto pismo pravi: Mi smo Kristusovo telo. To v resnici dela Kristus. Najpogosteje pa izražajo dvom takole: »Zelo rad bi to veroval, ampak če je res tako, potem je prelepo, da bi bilo res!«

 

Točno to je pravi opis učlovečenja!

Zadnja sprememba ( sobota, 23. januar 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 685