OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Razstava velikonočnih pirhov
10_razstava_pirhov.jpg
Zadnja sprememba ( nedelja, 22. marec 2015 )
 
5. postna medelja

V našem življenju bo ostalo samo to, kar smo zapisali v Božjo ljubezen

Jer 31,31-34; Heb 5,7-9; Jn 12,20-33
 
Mnogi Judje, razpršeni po prostranem cesarstvu, so prišli na romanje v Jeruzalem. Do njih pride glas o besedi in dejanjih Nazarečana, radi bi se srečali z njim. Njihova prošnja Filipu Gospod, radi bi videli Jezusa, je Odrešeniku izhodišče, da spregovori o svojem odrešenjskem poslanstvu, ki nedvoumno vodi preko daritve na križu do vstajenja. Prav to dvoje, daritev na križu in vstajenje, je temelj nove in večne zaveze, ki jo je Bog napovedal po Jeremiju: jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo, tiste zaveze, ki je ne bo mogla razdreti nikakršna človeška hudobija. Po tej daritvi, ki se ne konča s smrtjo, ampak prehaja preko vstajenja v poveličanje, je Kristus postal, kot pravi Pavel, za vse izvir večnega odrešenja.
5_postna1.jpg
Kot odgovor na Filipovo opozorilo, da se tudi Judje iz oddaljenih krajev zanimajo zanj, Jezus pojasnjuje nekatere ključne točke svojega odrešenjskega poslanstva in s tem tudi poti slehernega človeka:
- PRIŠLA JE URA, ga slišimo, tista ura, tisti trenutek, v katerem je strnjeno bistvo njegovega poslanstva, saj je, kot je sam zatrdil, prišel, da bi dal svoje življenje v odkupnino za vse – v Kani v začetku delovanja je omenil, da njegova ura še ni prišla, zdaj se delo odrešenja bliža vrhuncu: zavoljo tega sem vendar prišel v to uro – to je ura sprave, ko se slehernemu človeku spet odpira možnost, da vedno znova iz slabosti in omahljivosti najde pot k Bogu ter sproščeno zadiha;
- ta ura ne označuje le Gospodove daritve na križu, je tudi čas, DA SE POVELIČA SIN ČLOVEKOV: sam je večkrat poudaril neločljivo povezanost dveh ključnih momentov, trpljenja in vstajenja: Sin človekov mora veliko trpeti, toda tretji dan bo vstal, ni prišel zaradi trpljenja - naša vera ni poveličevanje trpljenja - ampak da bi s trpljenjem vsem zagotovil življenje v izobilju, neminljivost pri Bogu, kot je povzel Pavel: tiste, ki jih je opravičil, je tudi poveličal, in njegovo vstajenje, poveličanje, je predhodnica našega vstajenja, našega poveličanja;
- NJEGOVA POT SKOZI TRPLJENJE V POVELIČANJE JE TUDI NAŠA POT: kdor meni služi, naj hodi za menoj in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Nihče se ne more izogniti tej poti preizkušenj, trpljenja, dozorevanja, klesanja osebe, različice na  poti so le v različnih oblikah križa, vse različice pa vodijo k vstajenju, življenju. 
Gospodova daritev ni le smrt na križu, je tudi vstajenje, njegova solidarnost s človekom v trpljenju in smrti nosi v sebi kali večnega življenja. Življenje kristjana je umrlo zrno in zreli klas, je prežeto z realizmom vsakdanjosti in optimizmom neminljive prihodnosti, je trda vsakdanjost in svetla  prihodnost.
5_postna2.jpg
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu!«(24) Darovanje za druge je zakon življenja. Če se nismo sposobni darovati za druge, ostajamo osamljeni. Ni naključje, da v naši družbi živi toliko osamljenih ljudi. Življenje za druge premaga človeško osamljenost. Neki novinar je vprašal znano psihologinjo: »Katero vprašanje vam najpogosteje postavljajo bralci vaših priljubljenih knjig?« Pisateljica uspešnic je dejala, da jo ljudje najpogosteje sprašujejo: »Kaj je narobe z mano? Zakaj sem tako osamljen(a)?« Novinar jo je zatem vprašal, kaj svetuje ljudem, ki jih muči ta težava. Tudi na to vprašanje je bil odgovor dokaj preprost: »Vključi se kam!  Naredi kaj dobrega za druge ljudi!« (Zgodbe za srečo v družini, 147).
Pred Bogom bomo ohranili le to, kar smo darovali. Blagor tistemu, ki (se) zna darovati. Kristus je moč darovanja pokazal prav o veliki noči, še prej je napovedal moč darovanja: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (31). Res, ko je bil na križu »povzdignjen z zemlje« in ko je umrl, je njegova žrtev obrodila prvi sad. Poganski stotnik, ki je stal ob križu, je pretresen nad Kristusovo smrtjo, priznal Jezusa za Boga: »Resnično, ta je bil Božji Sin« (Mr 15,39). Pšenično zrno, ki je umrlo, je obrodilo sad.
Božo Rustja pripoveduje, da je pred leti pobral v avtoštoparja, ki je imel okrog vratu pobešen rožni venec. Vprašal ga je, ali je sodeloval v vojni na Hrvaškem, kajti tam so vojaki tako nosili molek. »Ne,« je odgovoril. »Ko je stara mama umrla, sem jaz vzel to 'verižico'. Bila je njena. Ona je bila tako dobro z menoj. Starši so se zanimali samo za kariero in me niso versko vzgajali, ona pa je imela vedno čas zame in mi je govorila o Bogu. To je spomin nanjo, na njeno dobroto. Najbrž bom nekega dne postal tudi veren, kot je bila ona, ker je bila tako dobro z menoj.« Stare mame že dolgo ni več, njena žrtev za vnuka pa je ostala. Šele ko bo pšenično zrno umrlo, bo lahko obrodilo sad. Koliko podobnih primero srečamo v življenju, da je prizadevanje nekega človeka doživelo sad, ko se je on izničil ali ko ga ni bilo več. To je upanje za številne ljudi, ki ne vidijo sadov svoje vzgoje ali svojega dela.
Sporočilo današnjega evangelija nas uvaja v sporočilo velike noči: V našem življenju bo ostalo samo to, kar bomo zapisali v Božjo ljubezen, ki pa je tolikokrat poosebljena v ljudeh, ki jih srečujemo v svojem vsakdanu. Naj nam Gospod poživi vero, da bo samo to, kar bo s Kristusom umrlo, z njim tretji dan tudi vstalo.


Zadnja sprememba ( sobota, 21. marec 2015 )
 
4. postna nedelja, 15.3.2015

POVEM VAM NEKAJ – BOG VAS LJUBI

(2 Krn 36,14-16.19-23; Ef 2,4-10; Jn 3,14-21)
 
Pokojni ljubljanski škof dr. Stanislav Lenič je pripovedoval iz svojega bogoslovskega življenja. Božji služabnik škof J. F. Gnidovec je ob obisku Sloveniji imel za bogoslovce v semeniški kapeli v Lj nagovor za bogoslovce, ki jih je vabil v svojo misijonsko škofijo v Skopje. Ko je končal nagovor, je bogoslovcem zastavil vprašanje: »Gospodje, ali ste se že kdaj v svojem življenju poglobili v osnovno sporočilo krščanstva, ki je zapisana v Janezovem evangeliju: Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (3,16). Po teh besedah je v tišini zapustil semeniško kapelo.
 
Nekateri trdijo: tudi če bi se zgubilo celo Sveto pismo in bi se ohranil le zgornji stavek, bi bilo dovolj, saj ta povzema sporočilo Božjega razodetja. Prav ta stavek najprej sprašuje vest kristjanom: kaj smo naredili iz temeljnega sporočila Svetega pisma, da ljudje bolj poznajo Boga maščevalca ali »policaja«, ne pa kot Boga neizmerne ljubezni. Npr. odgovorni urednik  Ognjišča mag. Božo Rustja pripoveduje. Nekoč sem neki novinarki naredil uslugo, saj sem ji poiskal podatke, za katere se je zdelo, da jih ni mogoče dobiti. Ko je vstopila v pisarno, sem ji dejal: »A ste že pomislili, da vas ima Bog rad, kajti problem je rešen?« Ob teh besedah je osupnila in dobesedno stopila korak nazaj. Najbrž ji  ni do takrat česa takega še nihče rekel. Predvidevam, da so ji včasih že zagrozili, da jo bo Bog kaznoval, da se ji bo maščeval ali kaj podobnega, a da jo ljubi – tega ji ni še nihče rekel. Zato me je njena reakcija presenetila.
 
4_postna.jpg
Človek, ki se zaveda, da ga Bog ljubi, bo sposoben storiti velike stvari. Slikar in duhovnik p. Marko Rupnik v knjigi V plamenih gorečega grma (str. 98-99) opisuje srečanje s študentom. Z njim se je pogovarjal v svojem slikarskem ateljeju, kje je imel na velikem platnu narisan obraz Jezusa Kristusa. S fantom sta sedela vsak na svoji strani stojala. Slikar je obiskovalca vprašal, koga gleda Kristus, in fant m,u je odgovoril, da njega. Nato mu je predlagal, naj vstane in mu korak za korakom prihaja naproti. Pater mu je rekel: »Sedaj si sam in imaš glavo polno hudobnih, nasilnih misli. Kaj pa Kristus?«
 
»Gleda me,« mu odgovori. Z naslednjim korakom mu pravi: »Sedaj si s svojim prijateljem, pijan,. V soboto zvečer. In Kristus?« »Gleda me z isto dobrohotnostjo,« odgovori študent.
 
Še dvakrat je pater Marko izrazil življenjska dogodka iz fantovega življenja, in študent mu je podobno odgovoril. Nato pa je pater dejal: Ko boš v vseh teh življenjskih okoliščinah čutil na sebi ta sočutni in usmiljeni Kristusov pogled, boš zares duhoven človek. Znova boš popolnoma celosten, blizu boš temu, kar imenujemo notranji mir, vedrina duše. Ko se boš zalotil v Njegovem usmiljenem pogledu in boš začutil, kako te kot balzam ovija ljubezen, se bodo spremenile vse te situacije, ki sva jih omenila. Človek se spremeni zaradi ljubezni, ki mu zalije srce.«
 
Da, človek, ki se zave, da ga Bog ljubi, spremeni svoje življenje in je sposoben v njem storiti nekaj velikega. Mati Terezija je večkrat dejala, da mora deliti ljubezen ljudem, ker jo toliko prejema pri Bogu. In vemo, da je ta žena ljudem dala veliko ljubezni. Vemo pa tudi, da je to zmogla, ker se je zavedala, da njo Bog ljubi.
 
Ni bojazni, da bi človek to ljubezen izkoriščal za to, da bi grešil pod pretvezo: če me Bog ljubi, potem lahko grešim, saj mi bo tako in  tako odpustil prestopke. Res je ravno nasprotno: človek namreč greši zaradi pomanjkanja ljubezni ali bolje rečeno, zaradi nesprejemanja Ljubezni, ki ga čaka v srcu. Kdor na sebi čuti neskončno ljubeči Božji pogled, si bo prizadeval, da ne bi grešil, in se bo v moči tega pogleda trudil spreobračati.
 
Prosimo Gospoda, naj na sebi vedno čutimo njegov neskončno ljubeči pogled. Amen.

Zadnja sprememba ( sobota, 14. marec 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 627