OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
POVIŠANJE SV. KRIŽA – Jn 3,13-17 (14. 9. 2014)
povisanje_kriza.jpg
Povišanje svetega križa nam da spoznati srce, ki ga edini Boga lahko razodene: rana, ki sta jo odprla človekov greh in nehvaležnost, postane studenec ne le obilja ljubezni, marveč tudi novega stvarjenja slave. Z norostjo križa lahko pohujšanje križa postane modrost; slava pa, ki je obljubljena Jezusu, bo podeljena vsem tistim, ki mu hočejo slediti. Smrt, bolezen, številne rane, ki jih človek (in človeštvo) zadobiva v svojem mesu in srcu, vse to postane za majhno stvar, kar človek je, priložnost, da se človek intenzivno prepusti življenju samega Boga.
S praznikom povišanja križa nas Cerkev vabi, da sprejmemo to Božjo modrost, ki ga je Devica Marija v polnosti živela pod križem: trpljenje sveta, norost in pohujšanje –v Kristusovi krvi postanejo krik ljubezni in seme slave za vsakega izmed nas, ki hodimo za Gospodom v življenju in smrti. S Kristusom živimo in vsakodnevno umiramo, da ne bi živeli iz sebe marveč “za Njega, ki je za nas umrl in vstal”.

Zadnja sprememba ( sobota, 13. september 2014 )
 
Vabilo
oratorij_assumptio.jpg
Zadnja sprememba ( nedelja, 07. september 2014 )
 
23. navadna nedelja – A – Mt 18,15-20
23_med_letom.jpg
Gre za življenje v krščanski skupnosti in za način, kako naj se kristjani znotraj nje vedemo. Da bi pravilno živeli našem medsebojne odnose, ne smemo pozabiti, da »Bog ne želi, da bi se izgubil katerikoli teh malih«(Mt 18,14).
V skupnosti ne smemo nikogar izključiti, ne da bi pred tem poskušalo uporabiti vsa dobra sredstva za popravilo njegove napake in greha. Nič ni v življenju bolj delikatnega kot bratovsko opominjanje. Pravilo, ki ga Jezus daje za življenje in za vodenje skupnosti, nas hoče uvesti v postopnost reševanja brata. Vsakega člana skupnosti naj bi gnala skrb po rešitvi izgubljajočega se brata in ohranjanju njegovega osebnega dostojanstva.
Vendar je pri tem potrebno ohraniti in za vsako ceno rešiti bratsko občestvo, ki ostane občestvo le, če se trudimo, da na vsak način grešnika pripeljemo do spreobrnjenja. Če brat trmasto vztraja v grehu (zmoti, ali napaki), ga skupnost ne sme obsoditi, čeprav je res, da se s svojim ravnanjem grešni brat sam izključi iz občestva vernikov. Tudi cerkvena ekskomunikacija (izključitev) ne naredi nič drugega, kot le ugotavlja izločitev iz skupnosti, ki se je pred tem že zgodila v srcu in vedenju nekega kristjana.
Kristjan, ki uporno noče poslušati skupnosti in se iz nje izloči, pa še vedno ostane kot »cestninar in grešnik«,se pravit tisti izgubljeni človek, ki ga Jezus išče z usmiljeno ljubeznijo, se hoče z njim družiti in ga v osebnem ljubezenskem srečanju odrešiti. Ali to pomeni, da nas Jezus v vsakem primeru vabi, da ohranjamo in živimo do drugih iz usmiljene ljubezni in da zanje skupaj z drugimi kristjani molimo, vztrajamo v zaupanju in upanju na novo sožitje?
Zadnja sprememba ( nedelja, 07. september 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 583