OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
9. nedelja med letom, 29. 05. 2016
9_med_letom_1.jpg

Evangeliji na raznih mestih pripovedujejo o čudežnih ozdravljenjih. Današnje se razlikuje od drugih po tem, da Jezus bolnika niti videl ni. Ozdravil ga je na daleč. 

Pripoved vključuje več drugih ozdravljenj. Na prvi pogled so neopazna. Spadajo namreč v drugačno vrsto. So pa pomembna za evangelijsko sporočilo. 

Eno do njih je vedenje stotnika, poveljnika rimske vojaške posadke v Kafarnaumu. Pričakovati bi bilo, da bo surov, nadut in nasilen, kakršni so navadno osvajalci. Pa je ljudem ne samo naklonjen, ampak jih ima celo rad. Čeprav tujec in pogan, jim je sezidal shodnico, z judovskimi starešinami pa je v prijateljskih odnosih. Je tudi dobrega srca, saj se sicer ne bi toliko trudil za zdravje bolnega služabnika. Še bolj občudovanja vredna je stotnikova iskrena globoka in spoštljiva vera. Iskrena, ko tako preprosto in prepričljivo primerja Jezusovo oblast nad boleznijo s svojo oblastjo nad vojaki. Globoka, ker sploh ne dvomi o Jezusovi moči nad boleznijo in njegovi volji, da bi bolnika ozdravil. Spoštljiva, ker se ima za nevrednega, da bi ga Jezus počastil s svojim obiskom in stopil v njegovo hišo. Takšna vera zasluži ne le pohvalo, temveč tudi uslišanje. Dosegla je oboje.

9_med_letom_2.jpg

Nepričakovano je tudi vedenje Judov. Stotnik je pogan, pogane pa so Judje prezirali. Z njimi so imeli le uradne stike. Stotnik pa je bil ne le pogan, ampak zraven tega še vojaški predstavnik države, ki si je prisvojila judovsko ozemlje. Navzočnost rimske vojaške posadke je zavednega Juda bodla v oči in mu v srcu vzbujala odpor. Tu pa vidimo prijateljska in naravnost prisrčna razmerja med rimskim stotnikom in judovskimi starešinami. Ti pridejo k Jezusu, hvalijo stotnika in priporočajo njegovo prošnjo.

Telesno ozdravljenje je vrednota. Večja vrednota pa je vera, ki je takega ozdravljenja vredna. Pa naj zraste v srcu Izraelca ali Rimljana.

 Jezus, prosim te, podeli mi polno zdravje. Čutim tvojo sladko toplino, ki vstopa v moje srce. Zahvaljujem se ti, da me ozdravljaš. Tudi jaz te prosim tako, kot te je prosim rimski stotnik: »Moj služabnik je bolan.« Moj brat, moja sestra, moj bližnji, tudi oni trpijo, ozdravi jih. Ozdravi vse bolnike v moji družini in vse moje prijatelje. Usmiljeni Samarijan, obišči vse, ki so bolni in jih je zdravje zapustilo. Blagoslovi njihova zdravila in terapije. Naj preko zdravil in terapij vanje vstopi tvoja zdravilna in oživljajoča moč.

Bodi z nami. Posveti nas. Pridruži naše bolezni svojemu odrešenjskemu trpljenju. Položi svoje prebodene roke name in me ozdravi. Ozdravi me sedaj, ob tej uri. Usliši me. Ti si Bog, ki obnavljaš. Popolnoma me prenovi. Spremeni, kar je treba spremeniti. Daj mi milost, da rastem v veri, upanju in ljubezni. To te prosim po rokah Marije, tvoje svete Matere, ki si jo pod križem tudi meni dal za mater. Jezus, tebi slava in čast, hvala in zahvala vekomaj! Amen.

Zadnja sprememba ( sobota, 28. maj 2016 )
 
Nedelja Svete Trojice

Izpraznitev Boga

Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 

 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, 

ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 

(Rim 5,3-5)

Pred nekaj leti je na simpoziju z naslovom »Bodimo misijonarji svojim lastnim otrokom« Michael Downey (prof. teologije, priznan znanstvenik in predavatelj, laik) zastavil tole vprašanje: Kako govoriti o Bogu v kulturi, ki je patološko raztresena, zmedena, ki ne zaupa verskemu načinu govorjenja niti cerkvenim ustanovam, pa kljub temu ima svojo moralno energijo in kreposti?

To je temeljno vprašanje našega časa, ko mnogi izmed naših otrok, bratov, sester in prijateljev ne hodijo več v cerkev in s tem postavljajo na preizkušnjo naše versko prepričanje. Vsi ti gotovo ustrezajo zgornjemu opisu današnje kulture, pa vendar na svoj način kažejo veliko moralne energije. Kam to vodi, kako naj to razumemo?

20270av.jpg

Kako naj odgovorimo, se odzovemo? Downey predlaga, da potrebujemo podobo Boga in Jezusa, ki nam lahko pokaže, kaj bi Bog napravil v takih okoliščinah. Kakšna podoba Jezusa bi nam tu lahko pomagala? Kot gotovo veste, obstaja vrsta Kristusovih podob iz Svetega pisma ali cerkvenega izročila. Kristus je predstavljen kot dobri pastir, kralj, učenik, čudodelnik, zdravilec, kruh življenja, žrtveno jagnje, ljubimec ipd. Posamezna obdobja človeške zgodovine so posebej povzdigovala nekatere podobe, druge pa so bile v ozadju. Katera Kristusova podoba bi bila najbolj odzivna v naši današnji kulturi, ko toliko naših lastnih otrok ne hodi več po isti poti vere kot mi?

Downey predlaga: podoba Kristusa kot popolne izpraznitve Boga, Jezus kot popolno darovanje samega sebe; Bog, ki se popolnoma izprazni v učlovečenju. Kaj to pomeni?

Sveto pismo nam pripoveduje, da Bog v Jezusu daruje ljubezen, ki je tako čista, tako nesebična, tako razumevajoča za vse naše slabosti, se tako do kraja daruje, se tako »samoizprazni«, da je žrtvovana brez kakršnekoli še tako prikrite zahteve, ki bi jo morali upoštevati in jo kakorkoli povrniti, poplačati.  V učlovečenju Bog tako kot dobra mati ali oče skrbi le za to, da bodo njegovi otroci hodili po pravi poti, ne pa za to, da bi ga izrecno priznavali in se mu zahvaljevali za vse, kar je in kar dela. Bog si je s tem, da ima svoje otroke, nakopal veliko tveganje, tako kot vsi starši. Imeti otroke pomeni izpostaviti se, biti ranljiv, biti vsak hip razumevajoč, potrpežljiv, pomeni sestopiti s prestola in dobesedno izprazniti samega sebe. To velja enako za Boga kot za vsakega očeta ali mater.

Kako se kaže taka »samoizpraznitev«?

Izprazniti samega sebe, kot je po pisanju Svetega pisma to delal Jezus, pomeni biti navzoč in ne zahtevati, da to posebej priznajo in potrdijo; pomeni dajati in ne zahtevati v odgovor enake darežljivosti; pomeni nastopati vabljivo in ne grozeče, zdravo zaskrbljeno in ne zajedljivo ali nasilno; pomeni biti ranljiv in nemočen, nezaščiten pred bolečino, da te bodo obravnavali kot nekaj samoumevnega ali da te bodo zavrgli; pomeni živeti v veliki potrpežljivosti, ki ne zahteva, da Bog ali kdo drug poseže v dogajanje, če se ne odvija po naših željah; pomeni pustiti Bogu, da je Bog, in drugim, da so drugi, in da jih ne poskušamo podrediti svojim željam ali svojemu ritmu. To nikakor ni lahka naloga in zato ni čudno, da že dva tisoč let pojemo hvalnice Jezusu, ki mu je to uspelo in ki tudi nas vabi k temu delu.

Potrebujemo teologijo Boga in podobo Kristusa, ki nam lahko pokaže pravo pot in upanje, ko si prizadevamo, da bi bili misijonarji na najtežjem terenu, kar jih je danes, v naši lastni kulturi z njenimi vrojenimi krepostmi in z njeno vrojeno brezbrižnostjo do Boga in do Cerkve. Mislim, da je predlog, naj vzamemo za smerokaz Božjo »samoizpraznitev« v Jezusu, zares dober. Če jo prav razumemo, nam bo ta podoba lahko pokazala, kje in kako naj zastopamo svojo vero v kulturi, ki tako rada misli, da je vero že prerasla.

3-sveta-trojica.jpg

Na istem simpoziju je Vivian Labrie, socialna delavka iz Kanade, v svojem nastopnem govoru dejala: »Verujem, da je Bog dovolj zrel, da ne zahteva, da bi bil vedno v središču naše zavestne pozornosti.« Če to trditev vzamemo s kančkom soli, je posrečen komentar slavne kristološke himne v Pismu Filipljanom 2,6-11, ki opisuje, kako se je Jezus »samoizpraznil« v učlovečenju.

Kadar mati ali oče sede k mizi s svojo družino, ne rabi, ne želi, ne pričakuje, da bi bil v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom. Hoče pa in si želi, da je družina srečna, da spoštujejo drug drugega in skupne vrednote, da je vsakdo v temelju na pravi življenjski poti, tako da vsak družinski član ve, kaj je na koncu koncev sveto, moralno in pomembno, pa čeprav kdo izmed njih ta hip ne uvidi ali ne prizna družini vsega, kar je od nje prejel, da je lahko srečno in samostojno zaživel.

To še bolj velja za Boga, ki nas v ljubezni, razumevanju in potrpežljivosti daleč  presega in ki tako kot vsaka dobra mati ali oče ne zahteva, da je vedno v središču naše zavestne pozornosti.

Zadnja sprememba ( sobota, 21. maj 2016 )
 
Binkošti, 15.5.2016

Zares »pekoče« vprašanje

duh_sveti.jpg

Pri maši na binkoštno nedeljo lahko kar vidimo ognjemete. V prvem berilu najdemo lep opis:  tega, kar se je dogajalo:

»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. 

Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«

Ali ne bi bilo lepo, če bi mogli biti zraven? Si lahko predstavljate? Vendar ne pozabite, da gornje besede opisujejo mistično doživetje. Pisec pač ni mogel z običajnimi besedami opisati, kaj se je tem ljudem zgodilo, ker nikakor ni šlo za običajen dogodek. Tisto dogajanje je presegalo naravo. Mistiki na podoben način opisujejo svoja srečanja z Bogom. Tako oni kot pisec gornjega odlomka lahko le z nekimi primerjavami nakazujejo, kaj se je dogajalo.

Lahko bi rekel tudi tako: »Nekakšen zvok je prišel z neba, donelo je, uh … kaj bi rekel … donelo je kot veter! Ja, tako je bilo. Ni bilo sicer nobenega vetra, ampak če tako povem, je še najbližje. Potem pa še tisto, veste … a … videti je bilo kot jeziki, kot ognjeni jeziki. Pa dejansko sploh ni bil ogenj. V resnici tudi jezikov ni bilo. Toda prepričani smo, da je bil Sveti Duh, ki se je spustil na vsakogar izmed nas.«

Pa smo pri tem »pekočem« vprašanju: zakaj ti ali jaz ne bi mogla doživeti takega vstopa Svetega Duha? Zakaj ni zakramenta jezikov? Ali to pomeni, da nas ne napolnjuje Duh, kakor je napolnjeval tiste ljudi?

Prvič, današnji verniki smo gotovo napolnjeni s Svetim Duhom. To je isti Duh, ki se je spustil na apostole in njihove tovariše. Vendar mi prejemamo ta dar na dosti manj dramatičen način. Že v Apostolskih delih 19, 1-8 lahko vidite, kako se je ta način razvijal: sv. Pavel je našel približno ducat učencev, ki še nikoli niso slišali o Svetem Duhu! Krstil jih je, »nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali.« To je bil pravi zakrament! Danes tudi mi pri krstu prejmemo Svetega Duha.

duh-sveti.jpg

Drugič, zakaj ne prejmemo vsi daru prerokovanja in govorjenja v jezikih? Pavel čudovito obravnava to vprašanje v Prvem pismu Korinčanom, do pravega odgovora pa lahko pridemo tudi preprosto tako, da se zavemo, kakšna je resnična identiteta Svetega Duha, kaj Sveti Duh sploh je. Ne glede na vse darove, ki izvirajo iz njegove prisotnosti v vsakem izmed nas, je tisto bistveno, kar lahko povemo o Svetem Duhu, to, da je predvsem in samo Bog. Da. Tretja oseba Svete Trojice pride prebivat v nas, se naseli v nas. Vse drugo so le posledice te združitve.

Tretjič, tako kot vse, kar je vsajeno globoko v nas, tudi Sveti Duh »rabi čas«, da doseže naše misli, naše besede in naša dejanja.  Kadarkoli odkrijemo v sebi drobec nesebične ljubezni ali veselja ali potrpežljivosti ali prijaznosti ali sposobnosti, da prenesemo stisko ali žalitve, kadar nas zamikata prijaznost ali skromnost, smo lahko prepričani, da v nas deluje Sveti Duh.

Te vrste dobre lastnosti so danes znamenja Svetega Duha, dosti močnejša znamenja kot viharni veter ali ognjeni jeziki.

Zadnja sprememba ( nedelja, 15. maj 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 707