OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
4. velikonočna nedelja – Jezus dobri (lepi) Pastir (Jn 10,11-18)

Nedelja molitve za duhovne poklice

 
« Resnična ljubezen se ne dokazuje, marveč se kaže ». To žari iz današnjih odlomkov Sv. pisma. 
 
Jezus je lep pastir, pravi grški izvirnik v Jn evangeliju. Vsi iščemo lepoto življenja, odkar smo in dokler bomo. Jezus je lep, ker da svoje življenje na razpolago tistim, ki jih ljubi. Daje vse svoje življenje, da bi pomagal, da bi druge naredil srečne. To je lepi pastir. Nasprotna osebnost lepemu pastirju je najemnik. Njemu gre le zase, za svoje interese. Tudi duhovnost, odnos do Boga in človeka, bi lahko nekdo živel zgolj iz interesa. To je čista trgovina. Jezus je lepi pastir, ki zastonj (brezpogojno) da na razpolago in podari sv. življenje. In tako odseva njegovo lepoto v svet. Ko smo tudi mi takšni, gradimo lepo družbeno (skupno) življenje. Najemnika ovce ne zanimajo, zanima ga le plača. 
 
Volk – pomeni sovražne sile zla, ki dobijo v zgodovini človeštva različna imena in oblike sovražnosti. Tudi danes so volkovi, pred katerimi nas Jezus varuje s svojo besedo. Volk je recimo miselnost: Vsi tako mislijo. To je volk v moralnem redu in se več ne išče, kaj je dobro in slabo. To je volk, razširjen v današnji družbi, ki nam ne omogoča, da bi živeli v polnosti, marveč se živi degradirano življenje, življenje, ki vodi v nižine, ne v lepoto in višine. Volk je tudi lažna predstava o tem, kdo je človek. Lažna antropologija. Ko se človeku daje druge vrednote in načela, ki niso lepe, dobre in resnične za človeka. Gre za to, da odkrijemo in živimo resnično podobo človeka, da bo človeško življenje lepo, da se bo človek uresničil, da bo do polnosti pripeljal svoje življenje. Volkovi so tako v osebnem življenju, kot v življenju v skupnosti. Velik volk je napuh, kjer se ne odločamo v službi življenja, ljubezni in resnice. Obstajajo pa lepi primeri lepih pastirjev med kristjani in drugimi, ki se žrtvujejo, darujejo za druge. Vsak dan znova, različnim ljudem, v različnih potrebah. Evangelij nas svari pred volkovi, ker v logiki volkov ne gradimo lepe družbe in človeške odnose. V družbi poleg napuha, nekateri spodbujajo še nezdravo tekmovalnost, nasilnost v odnosih, iskanje sebe, uveljavljanje sebe, svojih želja, potreb, interesov.
 
To, kar naredi pastirja lepega, je, da se zanima za svoje ovce. Za koga se zanimam? Kdo se zame zanima? Se zanimam za koga na zelo konkreten in celovit odnos? Ali pa se za nikogar ne zanimam? Se zanimam le za tiste, ki so mi všeč, so mi simpatični, ki so moji sorodniki? Za koga in zakaj se zanimam? Jezus je lepi pastir, ker se zanima za nas, ne da bi imel od tega koristi, marveč zato, ker nas ima rad in bi rad, da bi naše življenje bilo lepo. Jezus me tako zelo ljubi, da je pripravljen na vse, celo na to, da zame da svoje življenje. Ljubezen pomeni intimnost, vzajemnost medsebojne ljubezni v pravem spoznanju drug drugega. Ne gre le za srečanje v nagonu, to ni spoznanje drugega. Spoznanje oseb se zgodi v ljubezni in pogovoru. Jezus je lepi pastir, ki z nami živi odnos bližine, intimnosti, je v nas in mi v Njem. Ljubezen je vesoljna, vse vključuje, nikogar ne izključuje. 
 
Jezus, lepi pastir, hoče odpreti ograje in svoje ovce osvoboditi. Noče, da je kdo ponižan, zasužnjen v njegovi osebi in dostojanstvu. Uživaštvo (hedonizem), recimo, človeka ograjuje, oklepa. Življenje brez vere, brez prave morale – človeka ograjuje, zasužnjuje. Jezus hoče človeka od vsega podobnega osvoboditi. Ne le posameznik, celo človeštvo je lahko zaprto v kakšne ograje – Jezus hoče celo človeštvo osvoboditi in ga osvobaja. 
 
Jezus predlaga, da ga poslušamo, ne sili, da bi postali ena čreda ob enem pastirju. Jezus daje in pušča svobodo. On noče nikogar zapreti v lepšo, bolj sveto ograjo, tudi v ograjo religije ne, ki človeku ne bi puščala svobode. Jezus hoče osvoboditi človeka vseh ograj, ki mu ne omogočajo, da razvije svoje življenje v ljubezni in resnici. Tako se bo v čredi osvobojenih ljudi odsevala lepota lepega Pastirja, saj je čreda sprejela lep in pravi predlog življenja Jezusa iz Nazareta.
 
Odkrivajmo sebe, svojo poklicanost, poslušajmo glas lepega Pastirja, da bomo vedno bolj lepi in v Pastirju resnično svobodni in sposobni za ljubezen, kar je  zadnji poklic vsakega človeškega življenja! 

 
4velikonocna.jpg
To nedeljo obhajamo 52. svetovni molitveni dan za duhovne poklice. Gospod tudi danes kliče nove duhovnike, (stalne) diakone, redovnike, redovnice in laike, da sodelujemo pri njegovem delu zbiranja ljudi v občestvo ljubezni in medsebojnega sodelovanja. Gospod ne kliče le pridnih otrok, marveč čisto vse, ravno takšne, kot smo mi, kot si ti in sem jaz. Ne izgovarjajmo se, da smo premladi, ali prestari, preveč zasedeni ali preveč spočiti: ne, Gospod nas v resnici kliče danes in tukaj. In nam pravi: »Ne boj se, JAZ SEM s teboj.«
 
Če bomo pri sv. obhajilu prejeli Gospoda, je to zato, da se bomo pri tem izviru moči in ljubezni okrepili in vsak dan znova vstopali v Božji načrt življenja in odrešenja, v naše izpolnjevanje poslanstva, ki nam ga je zaupal. Tako z veseljem živimo svoj poklic, poklicanost.
 
Mir in dobro!

Zadnja sprememba ( torek, 21. april 2015 )
 
3. Velikonočna nedelja – B (Lk 24, 35-48)
3_velikonocna3.jpg 
Ves velikonočni čas slavimo in častimo Vstalega Kristusa, zmagovalca smrti, greha, hudobije. Človekovo sovraštvo in nasilje nimata moči nad njim. Zmaguje ljubezen. Z Jezusovim vstajenjem se rojeva upanje, drugačno, novo, resnično in za Jezusove učence se začenja velika avantura. Jezus hoče, da veselo novico o zmagi življenja in ljubezni prinesemo vsem ljudem.
 
Če hočemo biti resnični Kristusovi glasniki, moramo biti prepojeni in napolnjeni z njegovo navzočnostjo. Svetu more(a)mo izžarevati njegovo luč in njegovo ljubezen. Če si ne vzamemo časa, da Vstalega sprejmemo v svoje življenje, se nič ne bo zgodilo. Bomo kot pokvarjena sol, ki ni več za nobeno rabo.
 
Gospod, prosimo te, odpri nas evangeljskemu veselju. Naj bo tvoja Beseda naša vsakdanja hrana in zaklad. H komu naj gremo, Gospod, ti imaš beseli večnega življenja?
 
Ne pozabimo:
 
  • Včasih smo med tistimi, ki so izgubili čut za greh
  • Vedno znova moramo biti opomnjeni, da greh obstaja in je v tem, da ne spolnjujemo Božjih zapovedi; da ne živimo v Božji ljubezni. Greh je samodejno življenje v oddaljenosti od Boga, ko živimo po lastno postavljenih pravilih in ne po Božjih.
  • Ko je nekdo v grehu, v resnici ne pozna Boga in živi zunaj Božje ljubezni. Izloči se iz nje.
  • Ko vedno znova ponavljamo stare zgodbe, stare ran(jenosti)e in pregreške in zmote našega življenja, še vedno nismo vstali od mrtvih.
  • Vstajenje nas vodi k spoznavanju dogodkov v novi luči.
  • Vprašajmo se: »Vedno, ko se pogovarjamo z drugimi ljudmi, ali je v našem govoru kaj novega, sijočega in osvobajajočega? Ali pa ponavljamo vedno isto tarnanje?« »Smo s Kristusom že vstali v nov pogled, v novo upanje, vero in ljubezen?«…

Luč vstajenja v našem življenju se torej kaže:
 
  • V močnem čutu za to, kaj je prav in kaj narobe. Prav je, kar utemeljujemo na  učenju Svetega pisma in Cerkve.
  • V povezanosti vere v vstajenje z življenjem v pravičnosti, poštenosti, krepostnosti.
  • V pravilnem presojanju in razločevanju.
  • V spokornosti nad svojo grešnostjo; z opravičilom, ko koga prizadenemo.
  • V trudu, da se borimo proti svojim pregreškom in jih nočemo več ponavljati.
  • V tem, da smo zanesljivi in vredni zaupanja, da lahko druge vodimo na pot svetosti.

In tema smrti, ležanja v grobu našega življenja - se kaže:
 
  • V ne-hotenju, da bi se spokoril in spreobrnil iz svojega greha, ali zločina.
  • V nesposobnosti, da bi medsebojno povezal duhovno (notranje) življenje z življenjem, delom in odgovornostmi v tem svetu
  • V odsotnosti čuta za greh
  • V otopeli vesti, ki je nočem oblikovati po resnici in v ljubezni
  • V ne-tankovestnosti, brezvestnosti
  • V odsotnosti želje in hrepenenja, da bi rasel v duhu in da bi bil bogat v očeh Boga in ne v očeh ljudi.

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. april 2015 )
 
KIP SV. FRANČIŠKA na SVETI GORI
Ob 500-letnici (1514 – 2014) slovenske frančiškanske province Svetega križa nam je  v juliju 2014 frančiškanski samostan Strunjan podaril kip svetega Frančiška Asiškega, 
francisek.jpg
izdelanega iz inox žice. Kip je nastal po »gori« prebranih knjig in pod marljivim delom s krvjo obarvanih komolcev in spretnih prstov umetnice-kiparke Katje SMERDU.  Kip stoji na podstavku v obliki križa, kar govori, da je sv. Frančišek hotel vedno in vse življenje duhovno, notranje zreti skrivnost Božje ljubezni in odrešenja, ki se je v ubogem in ponižnem Kristusu razodela prav v križu in se je ta pot izničenja in razlaščanja samega sebe, da bi izpolnil Očetovo voljo (kar je bila njegova vsakodnevna hrana (prim. Jn 4,34)) za Kristusa začela z učlovečenjem, za sv. Frančiška pa z odpovedjo vsemu zemeljskemu bogastvu njegovega očeta Petra Bernardoneja, ko se je simbolično slekel na asiškem trgu pred navzočimi, svojim očetom in škofom. Slednji ga je s škofovskim plaščem pokril in tako simbolično pokazal, da ga Cerkev sprejema pod svoj plašč, okrilje, zaščito in da bo lahko v njej nadaljeval z ubogim, razlaščenim življenjem ljubezni in odrešenja. Na razlastitev svetu in obogatitev s Kristusom spominja sv. Frančišku bistveno drag izrek: DEUS MEUS ET OMNIA – MOJ BOG IN MOJE VSE. Razlaščen, slečen od zemeljskega bogastva, je postal prosojen za lepoto Božjega bogastva, Njegovega stvarstva (ki ga lahko skozi kip tudi mi zremo, občudujemo, se naredimo prosojne za Božjo navzočnost in modrost). Oče je odslej viden v Frančiškovem življenju, on sam pa je postal most med nebom in zemljo, zato v postavitvi simbolično povezuje s pogledom na Julijce nebo in zemljo. S svojo držo telesa in rok je sv. Frančišek usmerjen proti baziliki, kjer kraljuje evharistično navzoči Gospod in Njegova Mati Marija, ki že od l. 1539 tukaj deli svoje milosti. Osvobojen, slečen minljivega bogastva, je torej sv. Frančišek vedno v duhu in resnici obrnjen proti neminljivi ljubezni in življenju, ki sta največje bogastvo, najvišje dobro in ki ju nikoli več noče izgubiti izpred svojih oči. Tako je tudi za nas: važno je, da so oči pri Gospodu in Mariji, da se ne bi izgubili v minljivih stvareh in da bi imeli jasno spoznanje, čisto misel, prava čustva in trdno voljo v odločitvi za Očetovo voljo. Vse mine, le Oče, Njegova volja ljubezni in odrešenja ostane. V edinosti z Očetovo voljo vsak človek postaja jasen, poenoten, prosojen in najbolj bogat v bogastvu, ki ne mine in ga »molj in rja ne razjesta« (prim. Mt 6,20; Jak 5,3)
 
francisek_blagoslov.jpg
Frančiškovi sinovi, bratje frančiškani, pa na Sveti Gori služimo Gospodu in Svetogorski Kraljici že 450 let (1565-2015) z vmesnimi prekinitvami, tako kot je tudi sama milostna podoba Svetogorske Kraljice morala kot romarica večkrat zapustiti Skalnico. S presveto Devico Marijo in vami, dragi verniki, Frančiškovi bratje v ljubezni in solidarnosti torej delimo življenjsko pot »tujcev in popotnikov« in se vam zahvaljujemo, da nas na tej poti z ljubeznijo in drugimi darovi podpirate. 
 
Kamnoseku g. Vojku Mužini se zahvaljujemo za dar odličnega dela: granitnega križnega podstavka z vsemi zgoraj omenjenimi napisi.
 
Kip je 15. 4. 2015 blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit Mgr. P. Stane Zore OFM.
 
p. Pepi

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. april 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 634