OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nedelja Božjega usmiljenja, 23.4.2017

Velikonočna nevera

neverni_tomaz.jpeg

Kakšne težave ima apostol Tomaž? Njegovi dvomi odmevajo vse do današnjih dni. Pogosto predpostavljamo, da je bil trmast fant, ki pač ni bil zaupljive narave. Toda tudi meni in vam se včasih pojavijo dvomi in zato bi nam bilo vsem v pomoč, če bi mogli bolje razumeti tega »nejevernega Tomaža«, ki ni mogel verjeti, da je Jezus vstal od mrtvih.

Kdo je bil pravzaprav? Aramejsko ime Te'oma (Tomaž) pomeni dvojček, klicali pa so ga tudi Didymos, to je dvojček po grško. Zato je verjetno res bil dvojček, morda Matejev.

Še kaj? Morda je bil malo osorne narave. Jezusu je npr. odvrnil stvarno in hkrati ostro, ko se je ta hotel vrniti v Judejo, potem ko je Lazar umrl. Nihče od učencev se namreč ni hotel vrniti tja, saj so vedeli, da so tamkajšnji judovski voditelji hoteli Jezusa kamnati (Jn 10,24-31). Jezus jim je zato povedal nekaj plemenitih, vzvišenih misli o tem, toda Tomaž se za to ni zmenil in je na kratko rekel učencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim.« Res trpka in rahlo posmehljiva izjava (Jn 11,16).

Neposredno pred trpljenjem jim je Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« To je bila seveda prispodoba o tem, da bo šel k očetu, toda Tomaž jo je spet zagrabil čisto dobesedno: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,3-5). Spet zelo stvarno vprašanje, vendar z močnim čustvenim ozadjem: Saj nam sploh nisi povedal kam greš! Ali nas boš kar tako zapustil?

Tomaž je zvesto ljubil Jezusa, vendar je bil nejevoljen zaradi raznih nevarnih priložnosti, v katere se je Jezus podajal brez pomisleka. Tomaž pa jih je zaradi svoje stvarne narave jasno videl in se zato ni strinjal. V njem so se gnetla dvojna čustva, kakor da bi jih napovedovalo že njegovo ime.

Ali je zato kaj čudnega, da je Tomaž v evangeliju na današnjo nedeljo brez zadržkov naravnost povedal, kdaj šele bo veroval, da je Jezus vstal od mrtvih? Pravkar so se uresničile njegove najhujše slutnje: umorili so Jezusa. Svojo žalost je skušal obvladati tako, da je to smrt pač sprejel, ne glede na to, kaj je ob tem čutil. Nikakor se ne bi spozabil in o svojem pokojnem prijatelju govoril v sedanjiku, kot da bi bil še tu. Stvarni in praktični Tomaž je vedel, da je Jezus umrl in ga ni več.

Naenkrat pa drugi apostoli vse postavijo na glavo: »Hej, Dvojček, Jezus je živ! Vrata so bila zaklenjena in naenkrat se je pojavil med nami! In govoril je z nami!«

NE. Ne. Tomaževo srce tega ni moglo sprejeti. Šlo je za preveč pomembne, za prehude reči.

»Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

To je popolnoma v skladu z značajem Tomaža/Dvojčka. Grobe besede v resnici ščitijo srce, ki bi počilo ob še enem razočaranju. »Nekaj tako nemogočega bom verjel le, če mi preskrbite otipljiv dokaz.«

Jezus mu ga je ponudil. Prste v rane od žebljev in roko v njegovo stran.

Kljub svojemu cinizmu je bil Tomaž vedno na Jezusovi strani. Ko je dobil še otipljive dokaze, se je sesedel.

»Moj Gospod in moj Bog.«

Kakšna veličastna zgodba za velikonočni teden.

Zadnja sprememba ( nedelja, 23. april 2017 )
 
Velika noč, 16.4.2017

Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.« (Lk 24,5b-6a)

vstajenje.jpeg

»Kadar obupujem, se spomnim, da sta v vseh časih na koncu vedno zmagala resnica in ljubezen. Živeli so morilci in tirani in nekaj časa so bili videti nepremagljivi. Na koncu pa so vedno padli. Misli na to, ob vsakem času.« Te besede je zapisal vsem poznani Ghandi in v težkih časih so nam lahko v pomoč.

Živimo v težkih časih. Samo glejmo televizijska poročila, katerikoli večer. Če res obstaja vseljubeči Bog, gospodar vesolja, ki vse ve in je vsemogočen, tega v večernih poročilih nikakor ne moremo opaziti. Vse naokrog lahko vidimo nasilje, podžigajo ga samopašne ideologije, ki spodbujajo sovraštvo, in sebični interesi, ki ogrožajo človeško skupnost, ter družbeno odobreni pohlep, pred katerim se reveži komaj branijo.

Pošteno in koristno se je vprašati: Kje lahko v vsem tem najdemo vstajenje?  Zakaj je videti, kot da Bog ničesar ne ukrene? Kje je kakšna potrditev ali dokaz, da se je zgodila velikonočna nedelja?

Ta vprašanja niso posebno globoka ali nova, vendar so pomembna. S podobnimi besedami so zasmehovali Jezusa na križu: »Če si res sin Božji, stopi s križa! Dokaži, če si resnično Bog! Stori že kaj!« Videti je, kakor da ljudem ni bilo jasno niti takrat niti nam ni danes, zakaj odrešenje ne more delovati kot vsak dober film, kjer na koncu moralno močnejše nasilje pobije vse, ki so grdi, slabi.

Bog pač nikoli ni deloval kot hollywoodski film in tudi danes ne deluje tako. Stoletja so ljudje molili za mesijo, supermana, ki bo prišel ožarjen z močjo in slavo in preprosto in hitro opravil z vsem zlom, dobili pa so nemočno dete, ki je ležalo v slami. In ko je ta fantič odrasel, so hoteli, da zruši rimski imperij, on pa se je dal križati. Glede na to, kaj pričakujemo od Boga, se ljudje nismo dosti spremenili.

Bog, kakršen se je razodel v Jezusovi smrti in vstajenju, sploh ne ustreza našim pričakovanjem, čeprav jih dejansko neskončno presega. Vstajenje nas namreč uči, da Bog ne posega nasilno, da bi preprečil bolečine in smrt. Namesto tega odrešuje(osmišlja) trpljenje in upravičuje smrt. Bog ne odstranjuje zla iz sveta s silo ampak tako, da vse, kar je v očeh zla dobro, sprejema, potrjuje, tako da bo na koncu ostalo samo še dobro. Zlo mora do konca časov »gledati vanj, ki ga je prebodlo«, dokler ne bo razumelo, kaj je storilo, in se pustilo popraviti. Kako to deluje? 

Jezusovo vstajenje nam razodeva, da je v vesolje vgrajena globoka moralna struktura, v načrtu vesolja so zarisane ljubezen, dobrota in resnica. S to strukturo, ki jo je v središče vesolja zasidrala najvišja, dokončna ljubezen in moč, ni mogoče barantati: Svoje življenje ravnaj po njej, ali pa se ne bo dobro izteklo. Še bolj pomembno je, da velja tudi obratno: Če spoštuješ to strukturo in živiš po njej, bo vse dobro, resnično in ljubeče na koncu zmagalo – vedno, ne glede na karkoli. Če je tako – in resnično je tako – potem se nam ni treba za vsako ceno izmikati trpljenju in smrti, da bi dosegli zmago, dovolj je, da ostanemo v trpljenju in smrti zvesti, dobri in pravični.

Del tega razodetja je seveda tudi spoznanje, da moramo imeti dosti potrpljenja, ki se mu reče upanje. Božji dan bo prišel, toda vse kaže, da se Bogu nič posebej ne mudi.

Dobrota in resnica bosta vedno zmagali, toda to zmago moramo »izčakati«, ne zato, ker bi nas Bog hotel s trpljenjem posebej preskušati, ampak zato, ker Bog v nasprotju z nami za dosego svojih ciljev nikoli ne uporablja prisile. Bog uporablja le ljubezen, resnico, lepoto in dobroto, ki jih je vgradil v temelje vesolja kot brezpogojno strukturo, s katero ni mogoče barantati, saj je kot ogromen moralni imunski sistem, ki na koncu vedno povrne telesu zdravje. Bogu ni treba posegati kot super junak na koncu hollywoodskega filma, da bi z moralno močnejšim nasiljem pobil »ta slabe« in dobre rešil pred trpljenjem in smrtjo. Bog dopušča, da se vesolje samo popravi, kot se popravi naše telo, če ga napade bolezen. Imunski sistem zanesljivo opravi svoje delo, tudi če na kratek rok dopušča trpljenje in smrt. Na koncu se vesolje vedno popravi.

Preprosto rečeno: Kadar naredimo nekaj slabega, karkoli, iz tega ne bo nastalo kaj dobrega. Ne more. Struktura vesolja tega ne bo sprejela in vrnilo se bo nad nas tako ali drugače. In obratno: kadarkoli naredimo nekaj dobrega, resničnega, ljubečega ali lepega, vesolje to potrdi, sprejme. Presoja namreč vsako naše dejanje brez izjeme.

Morda je videti, kot da ne presoja sproti, morda se nam zdi, da traja kar predolgo, in zmedeni se nekaj časa sprašujemo: »Zakaj Bog, ki je sama resnica in dobrota, ne stopi s križa?«  Toda na koncu je vedno, vedno brez izjeme, zlo osramočeno in zmaga dobro, kot je zapisal Ghandi. 

Vstajenje deluje.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. april 2017 )
 
Program praznikov

SVETA SPOVED:

Od velikega ponedeljka, 10.  04.  do velike srede, 12. 04. 2017:

od 9. do 12. in od 15. do 18. ure

Veliki četrtek in veliki petek:

od 9. do 12. in 15. do 17. ure

Velika sobota:

od 9. do 12. in od 14. do 17. ure.

BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL: ob 14. 15 in 16. uri

NA VELIKI ČETRTEK bo ob 17. uri slovesna sv. maša v spomin Jezusove zadnje večerje. Po sv. maši bo prenos Jezusa v ječo, kjer bo potekala molitvena ura za duhovne poklice in v zahvalo za sveto evharistijo.

OBREDI VELIKEGA PETKA bodo potekali ob 17. uri. Po obredih bo molitvena ura pri Božjem grobu. Ta dan je strogi post.

VIGILIJA VELIKE SOBOTE bo ob 19. uri. Zaključila se bo z vstajenjsko procesijo.

Zadnja sprememba ( nedelja, 09. april 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 759