OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
25. nedelja med letom, 23.9.2018

Odlomek iz današnjega prvega berila je iz starozavezne Knjige modrosti. Temačen je in moreč, prav kot kak gangsterski film. Sledi pa mu, lahko bi rekli, komedija.

Besedilo iz Knjige modrosti nam slikovito prikaže, kaj se dogaja v glavah sebičnežev in nevoščljivcev. »Glejte no, tega pravičnega,« pravijo, »kako se ima za dobrega, nas pa obtožuje, da smo prekršili postavo. Dobro, pa ga preizkusimo, če je tako prepričan vase. Poglejmo, kako bo prenašal sramotenje in mučenje, kako bo počasi umiral ta, ki se ima za tako blagega in potrpežljivega.«

Ne moremo si kaj, da ob tem ne bi pomislili na današnjo politično stvarnost (znebiti se je treba vsakogar, ki nasprotuje naši oblasti) in na človeško zlobo sploh, ki ima mnogo obrazov.

Norčevanje: »Krasno. Če pravi, da je tako zelo dober in če ima na svoji strani tudi Boga, bo gotovo prestal naš preizkus. Nam gre pravzaprav le za 'zanimiv eksperiment'.« V resnici to pomeni: nasprotuje nam, zato ga ubijmo.

Krutost: »Pravi, da je poln svetosti. Zato ga bomo mučili, psovali in na koncu bo sramotno umrl. Gre le za premišljeno raziskavo, videti hočemo, kako se bo odzival.« V resnici to pomeni: važno je samo, da dosežemo, kar hočemo; za to ni nobena cena previsoka.

Samoprevara: »Take božje mevže res ne potrebujemo, mi živimo stvarno, stojimo trdno na tleh.« V resnici to pomeni: pomembnejši smo od Boga in od njegovega služabnika, sebičnost vedno zmaga. 

To zadnje je zares pogubno, kajti nobeno človeško bitje ne more postati zares človek, če ne postavi Boga na prvo mesto, če vsega, prav vsega ne vrednoti v primerjavi z njegovo ljubeznijo. Vse, prav vse – tudi oblast, tudi bogastvo, tudi prijateljstvo.

V evangeliju prejšnje nedelje smo slišali, kako je Jezus presenetil svoje učence, ko jim je razkril, da je on sam ta »pravični« iz prvega berila. Zdaj bi upravičeno pričakovali, da »se bo zanj Bog zavzel in ga rešil iz roke nasprotnikov,« kot smo slišali v prvem berilu. Jezus pa odvrne, da ne. Božji sin bo dejansko obsojen na sramotne muke in nato ga bodo umorili. Videti je, kot da ga Bog ne brani in mu odreče rešitev. Božje odrešenje pa je mnogo globlje, kot lahko dojamemo.

25_med_letom.jpeg

In že smo pri komediji. Malo stran od Jezusa, toliko, da ni mogel razumeti njihovega govorjenja, so se učenci zavzeto prepirali, kdo izmed njih bo potem, tam gor, veljal za največjega. Kot da bi igrali pantomimo, ki prikazuje sebične morilce iz prvega berila!

Ravno ko jim Jezus razkriva najbolj intimno resnico svojega življenja, se učenci začno kot otroci prepirati za najboljšo igračo.

Jezusov odgovor dejansko pomeni: »Ravno iz tega spoznamo, kaj se pravi, biti otrok. Kadar so otroci najbolj otroci, resnično ljubijo svojo mamico in očka. Toda v mnogih stvareh se ne znajdejo, so tako brez moči – zato se tako pulijo za stvari, ker mislijo, da bodo samo tako preživeli. Toda, kadar rečejo 'Rad te imam', mislijo to do kraja zares, kolikor jim le dajo njihovi mali srčki. - Jaz bom storil ravno to,« pravi Jezus, »vzel bom nase žalitve, ponižanje in smrt, ker ljubim Boga nad vse. In ker ljubim svet in vse, kar je na njem. In ker ljubim vas v polnosti, toplini in brezmejni radodarnosti božje neskončne ljubezni.«

Zadnja sprememba ( sobota, 22. september 2018 )
 
24. nedelja med letom, 16.9.2018

Zgodba pripoveduje, kako sta šla Sherlock Holmes in dr. Watson na večdnevni izlet s šotorom. Sredi noči Holmes prebudi dr. Watsona in mu reče: »Watson, poglej gor v nebo in povej, kaj vidiš.« Watson odvrne: »Vidim milijone zvezd.« Holmes nadaljuje: »In kaj ti to pove?« Watson odgovori: »Po astronomsko mi govori, da obstajajo milijoni galaksij in morda milijarde planetov. Po teološko mi govori, kako mogočen je Bog in kako majhni in nemočni smo ljudje. Po meteorološko mi govori, da bo jutri lep dan. Kaj pa govori tebi?« Holmes odvrne: »Da nama je nekdo ukradel šotor.« - Nekateri ljudje znajo zelo dobro razglabljati načelno, nikakor pa ne znajo teh ugotovitev prenesti v vsakdanje življenje. Tako se obnaša tudi apostol Peter v današnjem evangeliju.

Svetopisemski učenjaki nas opozarjajo, da je odlomek, ki ga beremo na današnjo nedeljo, osrednje besedilo Markovega evangelija. V prvi polovici svojega evangelija nas Marko pripravlja na ta pomembni dogodek, iz katerega potem izvira in se razvije druga polovica njegovega evangelija. Vsa prva polovica je priprava na razkritje skrivnosti, da je Jezus v resnici Mesija, Maziljenec. Današnji odlomek nam razkrije to skrivnost, od tod pa do konca evangelija pa nam Marko govori, kako Jezus izpolnjuje svoje poslanstvo Maziljenca. V današnjem odlomku Jezus preverja, ali učenci razumejo, za kaj v resnici gre. To preverjanje poteka v dveh delih: najprej doktrinarno teološko in nato praktično življenjsko.

V prvem delu je najvažnejše vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Prav po teološko morajo učenci najprej povzeti, kaj drugi pravijo o tem, šele nato lahko povedo svoje mnenje. Peter, ki je »tiskovni predstavnik« apostolov, odgovori kratko in natančno: »Ti si Mesija.« Kako pomemben je ta trenutek, ko se jim je Jezus razodel, je posebej poudaril Matej v svojem evangeliju, kjer Jezus Petru čestita in mu zagotavlja, da mu je to razodel Bog sam. Nato ga tudi nagradi z novim imenom: odslej se ne bo več imenoval Simon ampak Peter, skala, na kateri bo Kristus zgradil svojo Cerkev. S tem se konča prvi del izpita, ki je teoretičen, teološki, doktrinarni. Peter ga je opravil z najboljšo oceno.

24_med_letom.jpeg

Drugi del izpita pa sprašuje, kaj ta načelna ugotovitev pomeni v praktičnem, vsakodnevnem življenju: »In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.« Glede tega pa se Peter nikakor ne strinja z Jezusom. Čeprav je prvi, doktrinarno teološki del izpita opravil 100% odlično, je s svojim obnašanjem pokazal, da pravzaprav sploh ne ve, kaj to pomeni za praktično življenje. Zato ga je Jezus odločno pograjal:  »Poberi se! satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Peter, Skala, ki je bleščeče opravil teološki del izpita, je končal kot satan v praktičnem delu izpita, ki pa je v Božjih očeh odločilen.

Za Petra je bil to gotovo hud udarec – ob tem se moramo zamisliti tudi mi. Tudi mi smo podobni Petru: preveč pazimo na doktrinarno korektnost, na pravilnost teološkega nauka, premalo pa na korektnost, na pravilnost svojega ravnanja, v vsakdanjem življenju. Kako skrbno pripravljamo in preverjamo kandidate, preden jih sprejmemo v cerkveno občestvo. Učimo jih pravega nauka in nato preverjamo, ali so se naučili pravih odgovorov, ali so se naučili ustreznih molitvenih obrazcev ipd. Sprašujemo jih, ali verujejo v ta ali oni nauk, in oni odgovarjajo: »Verujem.« Potem jim podelimo zakrament. Ne znamo pa preverjati, kako ta naučeni verski nauk vpliva na njihovo vsakodnevno življenje, kako se kaže v njihovem vsakodnevnem ravnanju. Videti je, kot da nas to nič kaj ne briga – kljub temu, da to Jezusa zelo močno briga!

V priliki o poslednji sodbi nam Jezus razodene, da bomo sojeni predvsem po tem, kako smo uresničevali vero v svojem življenju, ne pa toliko po tem, kakšen verski nauk smo sprejeli. Oboje je seveda pomembno, toda na prvem mestu je, kako živimo. Zato danes prosimo Boga, da bi bili kot skala trdni v izpovedovanju prave vere, posebej še v uresničevanju njenih zahtev v svojem vsakodnevnem življenju.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. september 2018 )
 
23. nedelja med letom, 9.9.2018

Dobrina, skrita očem 

23_med_letom.jpeg

V evangeliju današnje nedelje (Mr 7,31-37) Jezus ozdravi gluhonemega in množice ga zato občudujejo. Včasih se nam zdi, da je bilo zdravljenje bolnikov in prizadetih Jezusova glavna naloga v življenju. In v nekem smislu se mi zdi, je res bila. Današnja zgodba je opisana v sedmem poglavju, Markov evangelij pa jih ima skupaj šestnajst. Vendar v preostalih devetih poglavjih beremo le še o štirih ozdravljenjih, medtem ko jih je v prvih sedmih toliko, da so ljudje kar drli za njim.

Ravno v tem je bila težava. Obstajala je nevarnost, da bo Jezus postal slaven kot čudežni zdravilec. Ljudje so se drenjali okrog njega, kjerkoli se je ustavil, v prepričanju, da bodo odrešeni, če bodo le … če bodo le ozdraveli, če se jim bodo izboljšale življenjske razmere, 

če …  karkoli že.

Lahko bi rekli, da je doživel svojih pet minut slave. Toda ali je tako slavo možno primerjati z Božjo ljubeznijo do sveta in ljudi? Jezus je bil gotovo prepričan, da ne. Ko je Marko nehal poročati o čudežih, je Jezus nastopil novo obdobje svojega poslanstva.

Usmeril se proti Jeruzalemu in križu. O tej spremembi bomo slišali več prihodnji teden. Nenadoma, brez vsakega opozorila, bo Jezus dejal svojim učencem: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Ali bi jim nepremagljivi voditelj in zdravnik lahko rekel kaj strašnejšega?

Zakonski par mi je pripovedoval o smrti svojega sinka in o tem, koliko sta molila, da bi le ozdravel. Njune molitve niso bile uslišane. Nato ju je preplavilo spokojno spoznanje, da je bil Bog poleg, ko je njun sinko umiral, da sta bila njegovo življenje in smrt potopljena v Bogu, ki je bil, skrit človeškim očem, ves čas navzoč in to je bilo dovolj, več kot dovolj. Tako sta lahko pestovala svojo žalost, njun sinko pa je ob vsem trpljenju počival v Božjih rokah.

Človek je dejansko ustvarjen za Božjo ljubezen, ne le za to, da je zdrav, bogat in ugleden. Naše vsakodnevno življenje obstaja v tem, da izmenjujemo ljubezen z Bogom in z ljudmi okoli sebe, ne pa da smo navidezni voditelji in uspešneži. Na voljo nam je dosti večja dobrina. To je odnos z Bogom, iskanje tistega, ki nam je že ves čas čisto blizu. Ta intimen odnos nam nalaga, da pomagamo ozdravljati svet, da mu prinašamo Božjo ljubezen. Čudežna ozdravljenja zaležejo za nekaj časa, kmalu pa se moramo spet spoprijeti s kruto stvarnostjo.

Zato se je tudi Jezus usmeril proti dogodkom, ki bodo pokazali, kako je Bog z nami solidaren v trpljenju, ko smo zavrženi, in tudi v tistem znamenitem dogodku, kjer se bo vsak izmed nas prej ali slej znašel iz oči v oči s smrtjo. Bog nam daje dosti več kot čudežne ozdravitve, ki so sicer čudovite, a vendar le delne, Bog nas spremlja vsak trenutek našega življenja in smrti.

To nedeljo se pri maši vprašajmo, ali je v naš življenjski cilj, za katerega si prizadevamo, vključena tudi ta intimna navzočnost. Ali se zavedamo, da je Bogu res mnogo do nas? Ali dovolimo, da njegova ljubezen teče v nas in se skozi nas pretaka v druge, ali pa si mora izboriti svojo pot mimo nas?

Molimo, da se nam bodo odprla ušesa, kot so se gluhonememu.

Zadnja sprememba ( sobota, 08. september 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 840