OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3. nedelja med letom, 21.1.2018

Danes je 21. januar, od začetka novega leta so že trije tedni, 42 % nas je ob prelomu leta naredilo novoletne zaobljube, 40% nas je obljube že prelomilo. To ni nič hudega. Statistična raziskava nekega inštituta pravi, da imajo “ljudje, ki naredijo nek izrazit sklep, 10-krat več možnosti, da bodo dosegli cilj, kot tisti, ki ne sklenejo nič določenega.” V nas ljudeh je nekaj, kar nas sili k temu, da bi začeli znova, da bi postali odločni in se zato spremenili.

jona.jpeg

Prav nekaj takega se zgodi danes v vseh treh berilih. Najprej vidimo Jona, ki hodi po ulicah Niniv in oznanja: “Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!” In zgodi se presenečenje (posebej za Jona), da so ti naveličani klici učinkovali. 100 % ljudi, odrasli in otroci ter tudi živina, se obleče v raševino, postijo se od hrane in vode ter posvetijo svoj čas in se odmaknejo od svojih zli poti.

Sv. Pavel ima podobno nujno oznanilo za Cerkev v Korintu: “To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek.” Za Pavla in prve Cerkvene skupnosti, ki so živele le 20 let po Kristusovi smrti in vstajenju, je bil Jezusov prihod v slavi le še vprašanje (kratkega) časa. Njihovo življenje, ki se je spremenilo z razodetjem Božjega kraljestva v Jezusovem življenju, smrti in vstajenju, bi se lahko v vsakem trenutku ponovno korenito (in za večno) spremenilo, ko bi “Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči” (1 Tes 5,2). Zaradi tega jim Pavel reče: “Kajti podoba tega sveta mineva.” Ni časa, da bi se posvečali čemu drugemu kakor najnujnejšemu in oznanjali veselo Jezusovo oznanilo, gradili njegovo Cerkev in se ga spominjali pri lomljenju kruha.

Nazadnje pa preberemo evangelij, prve besede, ki jih Jezus izgovori v evangeliju po Marku, evangeliju, ki nas bo spremljal skozi vse liturgično leto: “Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!”

Kaj lahko vse to hitenje pomeni za nas, ki živimo več kot 2000 let za tem, ko je Jezus hodil po deželi Izrael?

Kakor Ninivljani, Korinčani, Izraelci tudi mi živimo v negotovih časih. Živimo v svetu, ki je obrnjen na glavo, kjer se obljube hitro daje, a tudi hitro prelomi, kjer je vsak dan nova priložnost, da bi “se spreobrnili in verovali evangeliju.”

Obenem pa živimo v “poslednjih časih.” Jezusovo oznanilo ljudem v njegovem času in tudi nam danes je, da je čas dopolnitve odvisen od nas. Ni nam treba čakati, da bi se Božje kraljestvo pokazalo v “nebeški svetlobi čez mnogo let”, kakor nas spominja pesem ameriškega pevca Martyja Haugena Zberi nas pri sebi. Poklicani smo, da kažemo na kraljestvo tukaj in zdaj.

Ko v Markovem evangeliju Jezus oznanja svitanje kraljestva, ga začne tudi živeti. Tisti, ki so ranjeni na telesu, v mislih in v duhu, so ozdravljeni. Grešniki in izobčenci so spet zbrani pri Gospodu in v skupnosti, nekaj hlebov in rib pa nahrani tisoče. Kamorkoli gre Jezus, se pokaže kraljestvo Božje ljubezni, miru in veselja. Sedaj pa smo mi, ki se imenujemo Kristusovo telo, poklicani, da spet živimo v tem kraljestvu.

Božje kraljestvo je med nami, znotraj nas, okrog nas in nas v vsakem trenutku vsakega dneva vabi, da sprejmemo svojo identiteto: da smo državljani Božjega kraljestva. Ta obljuba ni samo obljuba za novega leta dan ampak za vsak dan, saj moramo živeti tako, da se bo Božje kraljestvo prikazalo povsod okrog nas. Sveti Pavel nam pravi, da “podoba tega sveta mineva.” Z delom svojih rok, ki jih vodi Božja ljubezen, smo lahko mi gonilna sila te spremembe.

Sedaj je čas izpolnitve. Božje kraljestvo je blizu!

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Katy Beedle Rice

Prevod: p. Bogdan Rus OFM

Zadnja sprememba ( sobota, 20. januar 2018 )
 
2. nedelja med letom, 14.1.2018

Nekoč sem bral zelo izzivalen članek katoliškega duhovnika, ki je napisal, da mnogi ljudje, ki obiskujejo cerkev v resnici še niso prejeli zakramenta sv. krsta.

2_med_letom.jpeg

S tem je hotel reči, da mi, katoličani ali pa kristjani na splošno v resnici nismo krščeni. Seveda, pravi, doživeli smo obred krsta. Voda se je razlila na našo glavo. Toda on vztraja, da smo mnogi od nas potem živeli kot kdorkoli drug. V resnici ni mogoče opaziti razlike.

Avtor  v tem članku pravi, da je resnični krst trenutek, ko razumemo, kaj je namen našega življenja. Ko razumemo pomen življenja, se nekega jutra zbudimo in si rečemo: Razumem! Pridemo do globljega razumevanja življenja.

Še naprej piše, da je resnično življenje po krstu nekaj drugega kot potovanje skozi življenje na “avtopilotu”. To je nekaj drugega kot samo prepuščanje toku življenja: odraščanje, obiskovanje šole, poroka, vzgoja otrok, iskanje in opravljanje službe. To so zelo pomembni trenutki in pomembni dosežki našega življenja.

Toda pogosto so samo vstopna točka za naslednjo stopnjo življenja, v kateri ne dajemo nobene pobude za življenje po veri.

Pisec članka želi povedati, da se ljudje nikoli ne dovolijo prepustiti resničnemu življenju, ki nam daje nove oči, skozi katere vidimo globlji pomen tega, “kar se v resnici dogaja”.

Krst, o katerem govori, se ne pokaže v trenutkih, ko v življenju zmagujemo. Ponavadi se pokaže takrat, ko doživimo poraz, zapuščenost in globoko bolečino zaradi greha.

Dobra novica je, da lahko ta vrsta bolečine prinese nekaj dobrega - če si dovolimo, da nas ta bolečina pouči; če si dovolimo, da bi vstopili v globlje doživetje Boga.

Ko se to zgodi, se v resnici pridružimo Jezusu pri njegovem stopanju v reko Jordan ali smo kakor Pavel vrženi iz našega življenja moči in samozadostnosti na naši lastni poti v Damask.

Osrednja misel, ki jo želi poudariti ta duhovnik, je, da pravi krst zahteva veliko več kot obred polivanja vode, da zahteva trenutke, ko odkrivaš svojo dušo in začneš živeti iz tega izkustva. Odločilni trenutek, ko se prepustiš veličini Božje ljubezni in ji dovoliš, da postane najgloblji pomen tvojega življenja. In takrat smo krščeni.

Točno to se je zgodilo človeku, ki se je imenoval Jezus. Bil je star 30 let, gotovo mu je življenje uspevalo, a ne v vsem. In potem se je zgodilo. Vsak izmed piscev evangelija poskuša razložiti to veliko spremembo v Jezusovi notranjosti tako, da pripovedujejo o odpiranju nebes in razsvetljenju v podobi goloba. Besede: “To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel,” se zaslišijo iz nebes.

V današnjem evangeljskem odlomku pa Janez doda nekaj zelo drugačnega. Pripoveduje o Janezu Krstniku, ki Jezusu nadene ime, ki ga ne najdemo nikjer drugje v evangelijih: Jagnje Božje.

Izgovorjeno ime nam govori o Bogu, s katerim je Jezus popolnoma zedinjen. To je Bog, ki se ne izkazuje samo v izjemni moči in veličastnosti. On nosi podobo jagnjeta: nežno, ponižno, blago — jagnjeta, ki nasprotuje zlorabi moči, jagnjetu, ki je z nami v naših stiskah in trpljenju.

Jezus nas danes kliče, naj se ponovno potopimo v vodo, ki nam bo dovolila, da bomo v resnici krščeni in nas bo preobrazila v plemenite učence Božjega jagnjeta.

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Ted Wolgemot

Prevod in priredba: p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 14. januar 2018 )
 
Nedelja Jezusovega krsta, 7.1.2018
jezusovkrst.jpeg

Evangelist poroča, da so se ob Jezusovem krstu odprla nebesa. A so kmalu zaprla. Nadaljevala se je poprejšnja vsakdanjost. Toda kratko doživetje tistega dne je Jezusa spremljalo naslednja leta in dajalo pečat vsemu njegovemu delovanju.

Tako se dogaja tudi nam. Trenutek krsta, prvega ohhajila, birme, poroke, redovnih zaobljub, mašniškega posvečenja ali kakšnega drugega posebnega doživetja je bil kratek; nebesa nad nami so se spet zaprla, toda razsvetljenje tistega trenutka nas je spremljalo, vodilo, krepilo ter nam sproti dajalo moč za poklicno delo in stanovske dolžnosti.

 Mlad duhovnik je ob duhovnih vajah razmišljal, da bi zapustil poklic. Voditelj mu je dejal: Preden to storiš, se spomni dneva, ko si začutil željo za duhovništvom; spomni se mašniškega posvečenja. Odgovori:ali razlogi, ki so te takrat prepričali, ne držijo več, ali misliš, da je škof v prazno položil roko nate, ali si vsa leta doslej sam sebi lagal. -ostal je; danes je dober dušni pastir. 

Podobna vprašanja bi lahko postavili vsem poročenim, ki razmišljajo o ločitvi.

Ko so se nebesa nad Jezusom odprla, se je slišal glas: ‘To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Jezus je v resnici vse življenje Očetu delal veselje. Svoj krst je namreč vzel zares.

Nad nami bo Bog imel veselje, če bomo tudi mi svoj krst jemali resno. Če bo videl, da svoj krst cenimo, da smo pripravljeni zanj tudi kaj tvegati, pustiti — če je treba — »svoje mreže«, se povzpeti z Jezusom na goro, si zaradi njega »izdreti oko ali odsekati roko«, stopiti pod križ in vztrajati, pričati za resnico tam, kjer jo izigravajo, za pravico tam, kjer jo kršijo. 

Vse to delati mirno in brez hrupa, ne da bi zbujali pozornost, ne da bi kazali mučeniški obraz in ne pričakujoč drugega plačila kot zavest, da delamo to, kar je prav.

 Če med nami in tistimi, ki niso krščeni, ni razlike, nam ostane dvoje:

ali vzeti krst zares ali se mu odpovedati. Če ne storimo ne eno ne drugo, dokazujemo, da tudi sebe ne jemljemo zares. 

Zadnja sprememba ( sobota, 06. januar 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 803