OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Nedelja Svete Trojice, 16.6.2019

Izpraznitev Boga

Pred nekaj leti je na simpoziju z naslovom »Bodimo misijonarji svojim lastnim otrokom« Michael Downey (prof. teologije, priznan znanstvenik in predavatelj, laik) zastavil tole vprašanje: Kako govoriti o Bogu v kulturi, ki je patološko raztresena, zmedena, ki ne zaupa verskemu načinu govorjenja niti cerkvenim ustanovam, pa kljub temu ima svojo moralno energijo in kreposti?

To je temeljno vprašanje našega časa, ko mnogi izmed naših otrok, bratov, sester in prijateljev ne hodijo več v cerkev in s tem postavljajo na preizkušnjo naše versko prepričanje. Vsi ti gotovo ustrezajo zgornjemu opisu današnje kulture, pa vendar na svoj način kažejo veliko moralne energije. Kam to vodi, kako naj to razumemo?

Kako naj odgovorimo, se odzovemo? Downey predlaga, da potrebujemo podobo Boga in Jezusa, ki nam lahko pokaže, kaj bi Bog napravil v takih okoliščinah. Kakšna podoba Jezusa bi nam tu lahko pomagala? Kot gotovo veste, obstaja vrsta Kristusovih podob iz Svetega pisma ali cerkvenega izročila. Kristus je predstavljen kot dobri pastir, kralj, učenik, čudodelnik, zdravilec, kruh življenja, žrtveno jagnje, ljubimec ipd. Posamezna obdobja človeške zgodovine so posebej povzdigovala nekatere podobe, druge pa so bile v ozadju. Katera Kristusova podoba bi bila najbolj odzivna v naši današnji kulturi, ko toliko naših lastnih otrok ne hodi več po isti poti vere kot mi?

svetatrojica.jpeg

Downey predlaga: podoba Kristusa kot popolne izpraznitve Boga, Jezus kot popolno darovanje samega sebe; Bog, ki se popolnoma izprazni v učlovečenju. Kaj to pomeni?

Sveto pismo nam pripoveduje, da Bog v Jezusu daruje ljubezen, ki je tako čista, tako nesebična, tako razumevajoča za vse naše slabosti, se tako do kraja daruje, se tako »samoizprazni«, da je žrtvovana brez kakršnekoli še tako prikrite zahteve, ki bi jo morali upoštevati in jo kakorkoli povrniti, poplačati.  V učlovečenju Bog tako kot dobra mati ali oče skrbi le za to, da bodo njegovi otroci hodili po pravi poti, ne pa za to, da bi ga izrecno priznavali in se mu zahvaljevali za vse, kar je in kar dela. Bog si je s tem, da ima svoje otroke, nakopal veliko tveganje, tako kot vsi starši. Imeti otroke pomeni izpostaviti se, biti ranljiv, biti vsak hip razumevajoč, potrpežljiv, pomeni sestopiti s prestola in dobesedno izprazniti samega sebe. To velja enako za Boga kot za vsakega očeta ali mater.

Kako se kaže taka »samoizpraznitev«?

Izprazniti samega sebe, kot je po pisanju Svetega pisma to delal Jezus, pomeni biti navzoč in ne zahtevati, da to posebej priznajo in potrdijo; pomeni dajati in ne zahtevati v odgovor enake darežljivosti; pomeni nastopati vabljivo in ne grozeče, zdravo zaskrbljeno in ne zajedljivo ali nasilno; pomeni biti ranljiv in nemočen, nezaščiten pred bolečino, da te bodo obravnavali kot nekaj samoumevnega ali da te bodo zavrgli; pomeni živeti v veliki potrpežljivosti, ki ne zahteva, da Bog ali kdo drug poseže v dogajanje, če se ne odvija po naših željah; pomeni pustiti Bogu, da je Bog, in drugim, da so drugi, in da jih ne poskušamo podrediti svojim željam ali svojemu ritmu. To nikakor ni lahka naloga in zato ni čudno, da že dva tisoč let pojemo hvalnice Jezusu, ki mu je to uspelo in ki tudi nas vabi k temu delu.

Potrebujemo teologijo Boga in podobo Kristusa, ki nam lahko pokaže pravo pot in upanje, ko si prizadevamo, da bi bili misijonarji na najtežjem terenu, kar jih je danes, v naši lastni kulturi z njenimi vrojenimi krepostmi in z njeno vrojeno brezbrižnostjo do Boga in do Cerkve. Mislim, da je predlog, naj vzamemo za smerokaz Božjo »samoizpraznitev« v Jezusu, zares dober. Če jo prav razumemo, nam bo ta podoba lahko pokazala, kje in kako naj zastopamo svojo vero v kulturi, ki tako rada misli, da je vero že prerasla.

Na istem simpoziju je Vivian Labrie, socialna delavka iz Kanade, v svojem nastopnem govoru dejala: »Verujem, da je Bog dovolj zrel, da ne zahteva, da bi bil vedno v središču naše zavestne pozornosti.« Če to trditev vzamemo s kančkom soli, je posrečen komentar slavne kristološke himne v Pismu Filipljanom 2,6-11, ki opisuje, kako se je Jezus »samoizpraznil« v učlovečenju.

Kadar mati ali oče sede k mizi s svojo družino, ne rabi, ne želi, ne pričakuje, da bi bil v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom. Hoče pa in si želi, da je družina srečna, da spoštujejo drug drugega in skupne vrednote, da je vsakdo v temelju na pravi življenjski poti, tako da vsak družinski član ve, kaj je na koncu koncev sveto, moralno in pomembno, pa čeprav kdo izmed njih ta hip ne uvidi ali ne prizna družini vsega, kar je od nje prejel, da je lahko srečno in samostojno zaživel.

To še bolj velja za Boga, ki nas v ljubezni, razumevanju in potrpežljivosti daleč  presega in ki tako kot vsaka dobra mati ali oče ne zahteva, da je vedno v središču naše zavestne pozornosti.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. junij 2019 )
 
Binkoštna nedelja, 9.6.2019

Spet smo v gornjih prostorih

Na koncu Lukovega evangelija je Jezus, preden je zapustil to zemljo, čisto pretreseni skupini svojih učencev naročil tole: Ostanite v mestu in ne zapustite ga, dokler ne boste začutili, da ste odeti v moč iz višave!  Malo naprej, v Apostolskih delih, lahko preberemo, kako so si učenci to razlagali. Zbrali so se in skupaj čakali »v gornjih prostorih« hiše, dokler niso začutili binkoštnega ognja.

Kadar skušamo opisati sedanji trenutek v Cerkvi, ni prispodobe, ki bi bolje zadela bistvo, ki bi nam dala več misliti in ki bi bolje opisala sedanje stanje, kot je to svetopisemsko poročilo – nekdaj samozavestni, zdaj pa nekako malodušni učenci, ki se tiščijo skupaj v gornjih prostorih hiše, upadlega srca in brez poleta, ki čakajo, da jih napolni moč od zgoraj.  To smo mi, le da imajo naši »gornji prostori« nešteto oblik:  cerkvena srečanja vsake vrste, škofijske sinode, duhovniška združenja, razni kongresi za prenovo verskega življenja, ekumenska srečanja, pastoralni inštituti, komisije o socialni pravičnosti, prizadevanja v misijologiji, inštituti duhovnosti ter žene in možje po vsem svetu (v kuhinjah in samostanih), ki se čutijo nemočni in molijo k Bogu, naj pride ponovno na ta naš svet. Naša cerkvena srečanja so »gornji prostori«.

binkosti.jpeg

Tako kot originalni gornji prostori apostolov so tudi naša zbirališča preprosta, pomožni cerkveni prostori ali cerkvena konferenčna središča s plastičnimi stoli in plastičnimi kozarčki za enkratno uporabo. Zgornji prostori niso blesteči in razkošni kot da Vincijeva slika, so  preproste sejne sobe naših župnišč.

In ravno tu moramo pričakovati ozdravljenje in novo veselje po tem bolečem obdobju ponižanja in očiščevanja. Današnji čas Cerkvi gotovo ni v ponos. Posvetne sile nas vedno bolj potiskajo ob rob. Ponižujoči škandali znotraj Cerkve se pojavljajo na naslovnicah naših časopisov in moderno je biti proticerkven in protiduhovniški.

Marsikaj od tega lahko razumemo svetopisemsko kot čas trebljenja, obrezovanja, kot dogajanje »v gornjih prostorih«. Marsikaj od tega se je po pravici zgrnilo nad Cerkev. Vse predolgo smo živeli v času cerkvenih in duhovniških privilegijev, pozabljali smo, da bomo tisto, kar smo po krivem idealizirali, kmalu morali demonizirati. Kako uživamo, če božanstva padajo! Časom privilegijev, ugodnosti vedno sledi nasprotje. Bili so časi, ko Cerkev preprosto ni mogla narediti nobene napake, zdaj pa ničesar ne more narediti prav. Zato nas je Jezus ponovno poslal »v gornje prostore«, da v molitvi čakamo, urejamo svojo zmešnjavo in se ponovno ukoreninimo v pravih temeljih, da bomo pripravljeni sprejeti novi ogenj.

Toda to je le polovica posla. Danes smo spet v gornjih prostorih še iz enega razloga:  Tako kot prvi učenci takoj po Jezusovem odhodu tudi mi danes ne vemo, česa naj se lotimo. Mnogo tega, kar smo delali do sedaj, se ne obnese več. Vedno teže se nam zdi posredovati vero svojim otrokom, vzbujati in vnemati versko in romantično domišljijo sodobne kulture, vse teže je napraviti nekaj, kar bi pustilo opazno sled v vedno bolj otrdeli posvetnosti splošne zavesti. Kaj naj storimo, ko vedno manj ljudi hodi v cerkev, ko se prašijo in praznijo naša semenišča in samostani, ko je v svetu vedno več agnosticizma in je toliko naših otrok do cerkve popolnoma indiferentnih?

Sveto pismo nam daje odgovor: Vrnite se v mesto in čakajte v gornjih prostorih!  Kaj to pomeni danes?  V Lukovem pisanju se »mesto« nanaša na Jeruzalem, ki je podoba za Cerkev, za vero, za sanje, ki jih je vzbudil Jezus. Iti stran od Jeruzalema kot učenca, ki sta šla v Emaus, pomeni oddaljevati se od Cerkve, od vere, od sanj. Zato nam tudi danes Jezus govori tako kot takrat: »Vrnite se v mesto, nazaj k sanjam!«  In kaj so gornji prostori? To so temelji. Naša vera sloni na temeljih, ki segajo do žive skale, in k tem temeljem se moramo vedno znova vračati. Vse prepogosto –  včasih tudi iz najrazličnejših plemenitih nagnjenj – pozabljamo, da Bog na koncu koncev od nas zahteva predvsem bratsko ljubezen, potrpežljivost, razumevanje, gostoljubnost, ponižnost, molitev, medsebojno razumevanje, odpuščanje in to, da ne sodimo drugih – ne glede na težo in pomembnost moralnih ali verskih bojev, v katere smo vpleteni. Stopiti v gornje prostore pomeniti  zakoreniniti se ponovno v teh krepostih, nato pa zaupati, da bo Bog rešil tiste ljudi, ki jih mi ne moremo.

Druge in sebe pa pri tem podpiramo tako, da hodimo na srečanja! Kadar ne veste, kaj bi napravili, se vrnite v gornje prostore – vztrajno hodite na srečanja!

Zadnja sprememba ( nedelja, 09. junij 2019 )
 
7. velikonočna nedelja, 2.6.2019

Skrivnost poslavljanja

Nekdo je pripovedoval: »Ko sem imel triindvajset let sem v razmaku treh mesecev izgubil oba, očeta in mater. Bila sta še mlada, sam sem bil mlad, vsa naša družina je bila mlada – dosti premlada se nam je zdelo, da bi oba lahko kar odšla. Toda kljub temu sta umrla in v naših življenjih je zazevala praznina.

Počasi, počasi pa se je začela polniti in žalost je začela izginjati. Več let je trajalo, toda končno so se stvari spremenile. Kar sem nekdaj čutil kot hladno odsotnost, je zdaj postala topla prisotnost. Mati in oče sta se vrnila k nam na nov način. Njuno prisotnost smo čutili kot toplega duha, ki nas je hranil, kot neprestano ljubezen ki nas je vzdrževala. Zdaj sta bila z nami na globlji način, brez vseh napetosti.

Ko sta bila še živa, smo se dobro razumeli, toda tako kot je v vseh družinah, je bilo v tej ljubezni tudi nekaj napetosti. Ljubezni in ljubeče skrbi ne moremo ne dajati ne sprejemati brez neke sence, vznemirjenja ali negativnih čustev. Tako je v vseh družinah in tudi znotraj naših najbolj zaupnih odnosov.«

7_velikonocna.jpeg

V tem življenju ne obstaja intimnost iz oči v oči, v kateri ne bi bilo sence, nekakšna kristalno čista ljubezen. Ne glede na to, koliko drugega ali drugo ljubimo, še vedno bomo doživljali občutke odpora, razočaranja, vznemirjenja, naveličanosti, nerazumevanja, da nas ne ceni dovolj, da včasih rabimo več časa in prostora zase, da nas ta odnos lahko tudi rani.

Ko pa so starši umrli in ko se je naša žalost polegla, je začela v naša življenja pritekati njuna prisotnost, njuna ljubezen, ki daleč presega tiste napetosti. Zdaj smo čutili njuno ljubezen brez vsake sence. S tem, da sta odšla, sta nam lahko podarila tisto, česar nista mogla, ko sta bila še z nami: prisotnost in ljubezen brez vsake sence. 

Kako to? Kaj se je zgodilo? Ali gre le za to, da čas ozdravi vse rane? Ali smrt povzroči, da pozabimo na vse napetosti in razočaranja, ki so bila prej med nami?

Malo že, toda gre za nekaj dosti globljega. Intimnost je zagonetna, globoka in paradoksna, protislovna. Znotraj intimnosti se prepletata in poigravata prisotnost in odsotnost, tako da v določenem trenutku in stanju našega odnosa ne moremo reči, kaj nas globlje povezuje. Včasih smo sicer fizično skupaj, pa si ne moremo dati tistega, kar potrebujemo, in se moramo vsaj za nekaj časa ločiti, da se to zgodi.

Včasih lahko šele naša odsotnost poglobi in prečisti našo prisotnost. Včasih je bolje, da odidemo za en dan ali za daljši čas. To je del skrivnosti, teologije in psihologije vnebohoda.

Na neki ravni je to skrivnost, vendar lahko občutimo, kako deluje.

Kot starši lahko to doživite, ko vaši otroci odrastejo in se odselijo. Najprej občutite bolečino, ko jim omogočite, da odidejo, nato pa se spet veselite, ko se isti otroci vračajo in stojijo pred vami drugačni, odrasli, ki vas sprejemajo kot prijatelje. Tega pa ne bi bilo, če otroci ne bi najprej odšli. Dobri starši vedo, da zavirajo rast svojih otrok, če se jih preveč oklepajo in jim ne dajo dovolj prostora, da lahko tudi odhajajo. S tem sami sebe oropajo čudovitega doživetja, ko se otroci vrnejo odrasli in staršem lahko podarijo nekaj globljega kot ljubezen nesamostojnega otroka. To velja za vsak odnos. 

Jezus si je večkrat prizadeval, da bi to dopovedal svojim učencem še pred vnebohodom. Večkrat je ponavljal: Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, vam ne morem poslati Duha. Zdaj boste žalovali, kasneje pa se boste veselili.

Več let je trajalo, da sem vsaj malo doumel, kaj je Jezus mislil s temi besedami. Še danes se sam v sebi borim (bolj v srcu kot v glavi), saj težko sprejemam, da včasih moramo oditi, da bi se naš duh bolj razcvetel; šele potem smo pripravljeni, da nas tisti, ki nas najbolj ljubijo, sprejmejo brez napetosti in nemira, ki od nekdaj kalita naše odnose.

Kadar otroci zapuščajo dom, da bi zaživeli samostojno, povedo svojim staršem na tak ali drugačen način isto, kar je Jezus rekel svojim učencem: Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, se ne morem vrniti k vam na globlji način!

Isto misel izgovorimo vsakokrat, kadar gremo skozi vrata – naj bo za dalj časa ali samo za en dan – in moramo izreči besede: »Na svidenje!«

Zadnja sprememba ( sobota, 01. junij 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 883