OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
7. velikonočna nedelja, 28.5.2017

Tvoji

Jaz prosim zanje. 
Ne prosim za svet, temveč za tiste,
ki si mi jih dal, ker so tvoji. (Jn 17,9)

7_velikonocna.jpeg

Vedno znova me preseneti besedilo iz Janezovega evangelija, v katerem Jezus moli k svojemu  Očetu in pravi, da prosi za nas, ker smo Njegovi. Njegovi? Kakšna ocena je vendar to? Da smo Njegovi? Zdelo se je, da je značilnost Boga odreševati vse stvarstvo, srečevati vsakega človeka in delovati na široko. V današnjem času globalizacije, ko lahko človeka pokličeš in ga vidiš na drugem koncu planeta, če le ne spi, in ko razmišljamo o tem, da bi zasedli druge planete, saj smo svojega že prevečkrat osvojili, pa me Jezusove besede pomirjajo in vznemirjajo obenem.

Pomirjajo me zato, ker si sam želim, da bi bil Jezusov, ker vsaj hrepenim po tem, čeprav moje odločitve in dejanja ne ustrezajo vedno tej moji naravnanosti in želji. In če Jezus moli za tiste, ki smo “Očetovi”, potem se smem prištevati med te. Pa ne le sebe. Tudi prijatelje, bližnje in tudi sicer vse ljudi, ki jih vidim prihajati pred Boga z isto željo: da bi bili Božji. Vse, ki jih imam rad.

Po drugi strani pa me vznemirja, ker Jezus pravi, da ne moli za svet. To je izjemno zanimiva izjava. Morda sem enkrat ali dvakrat v življenju slišal, da mi je kdo rekel, naj ne molim zanj, skoraj nikoli nisem slišal, da bi kdo rekel, da ne more (ali noče) moliti za nekoga, to se nam zdi nespodobno. In sedaj to izjavo slišim iz Jezusovih ust. Toda Jezus se s tem ne odvrača od nikogar, ampak želi reči, da v globini svoje molitve vidi obraze resničnih ljudi, njihova imena, vsakega posamič, in ne neko splošno brezoblično množico, o kateri pogosto sanjamo in nam služi le za samopoveličevanje naših načrtov, ki so lahko na videz zelo pomembni, pa se vedno in dosledno sesujejo v prah.

Kolikokrat se srečamo z bližnjimi ali v kakšni delovni, celo duhovni skupini in ne govorimo o ničemer, saj govorimo o vsem. Celo molimo za darove od Boga, a se ne vprašamo, kakšni naj bodo ti darovi, in kakšna je zemlja, v katero jih bo Bog posadil. Morda danes ni osrednje vprašanje, ali nam Bog še pomaga. Morda je celo bolj v ospredju vprašanje: Kako naj nam Bog pomaga? Če Bogu ne damo priložnosti, da bi lahko nekaj naredil za nas, če ne oblikujemo svoje prošnje o tem, kako naj nam Bog pomaga, potem te pomoči najverjetneje ne bo. Božja pomoč sicer vedno prihaja, a pogosto potrka na zaprta in trdno zaklenjena vrata našega bivanja, ki zaprta tudi ostanejo. Kakor da bi zdravnik zdravil človeka, ki noče ozdraveti ali pa avtomehanik popravljal avto, ki ga nihče ne želi več voziti. V Cerkvi se moramo vprašati, ali želimo biti tisti, ki jih Jezus imenuje  “Očetovi” in zato moli za nas? Tako bomo lahko postali naslovniki Jezusove pomoči. 

Kako veličasten, a preprost zgled te bližine je evangelij. Velikokrat je zapisano, da so prinašali pred Jezusa bolnike ali pa so bolniki sami prihajali k njemu. To je veliko dejanje! Priti pred Jezusa. Ravno pred njega. In tu se z njim srečamo. On je tisti, ki nas v resnici lahko odreši. Ob tem naj dodam, da Jezus ni rešil vseh ran. Ko je prišel nekdo k njemu po nasvet za delitev dediščine, ga je Jezus zavrnil, domnevamo pa lahko, da so bolni, hromi, kruljavi, nemi in drugače zaznamovani imeli še veliko drugih težav in bolezen ni bila edina. Toda izmed vseh težav so prepoznali ravno to in jo prinesli pred Jezusa. Tudi to je umetnost vere, ki se ovenča s pogumom resnice.

In še več. V Marijinem mesecu smo in njej se izročamo. Kako zelo se vedno znova izkaže, da so celo nepomembni delčki Marijinega pričevanja pomembni in se lahko iz njih učimo. Marija pravi: “Glej” (bodi pozoren, poslušaj), “dekla” (seveda, pred Bogom smo vsi služabniki; “sem” (za Boga pričujemo s tem, kar smo in ne z vsemi mogočimi okraski, s katerimi lepotičimo naše življenje); “Gospodova” (Marija se izroča Bogu). Pogosto mislimo, da moramo za Boga, narediti nekaj, kar je veliko, pomembno, slovesno. Vedno znova pa nas Marija s svojo prečiščeno držo, usmerjeno na Boga spominja, da naj naredimo tisto, kar je bistveno, tisto, kar je treba. Marija namreč v svoji hvalnici pravi, da je “Gospodova”. Mar ni to čudovito? To je veliko dejanje. Postaviti se pred Gospoda in z njim živeti v bogastvu vere. Marijino pričevanje se tako popolnoma ujame z Jezusovim oznanilom. Premišljujmo Jezusove besede, saj smo Njegovi.

p. Bogdan Rus


Zadnja sprememba ( nedelja, 28. maj 2017 )
 
6. velikonočna nedelja, 21.5.2017

Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih.

Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti,

če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. 

(1. pismo apostola Petra)

6_velikonocna.jpeg

Zdi se, da najbolj jasno sporočilo o upanju danes najdemo v Pismu apostola Petra. In res. Trditev, ki je uvod v to premišljevanje, nam takoj vzbudi vprašanje: Kaj je upanje, ki je v meni? V kaj upam? Morda bi bilo potrebno, da bi naredili čisto posebno vajo. Opisali bi nekaj glavnih dejanj zadnjih dni, četudi še tako preprosta dejanja. Kako sem poskrbel za svoje domače, bližnje, kako sem ravnal v službi, delal z denarjem, načrtoval dopust, porabljal čas? Vse to bi lahko opisali v preprostih besedah. In ko bi bilo vse to jasno zapisano na papirju, bi izpisali nekaj pomembnega. Kaj je bil namen vsega tega, vsakega posameznega dejanja? Kaj me žene? Zaradi česa sem nekaj naredil ali nečesa nisem? Zaradi pohlepa, zaradi preračunljivosti, užitka, strahu pred časno ali večno kaznijo? Sem nekaj naredil zato, ker sem se bal okolice in javnega mnenja? Me je bilo strah Boga? Ali pa sem delal vse to iz ljubezni do Boga.

Prav je, da znamo narediti tudi nekaj zase. Se usedemo ob morje, reko, nekam v naravo in samo uživamo mir. Pojemo dobro jed in klepetamo z bližnjim. Vse to je lepo in prav. Toda celoto mora vedno prežarjati misel, da je vse to zaradi Boga. Slišal sem že pričevanja ljudi, ki tarnajo, saj mnoga, dolga leta živijo iz nekakšnega občutka dolžnosti. Stvari delajo, ker morajo, in ne zato, ker bi jih želeli. Vse je ena sama suha in žalostna dolžnost, za katero se zdi, da ji je nemogoče ubežati. Bog nas včasih opogumi in nam da moč, da preživimo taka obdobja. Gotovo pa ni Božja volja, da bi vse življenje živeli v praznini svojega srca in samo iz nekega občutka dolžnosti.

Naj bo razlog za naše življenje upanje, ki ga prejemamo od Boga. Upanje, ki človeka razveseli in mu obogati sedanje življenje. Če človek namreč pred seboj vidi, da se bo njegovo življenje poglobilo, da bo raslo v Božji bližini in lepoti in bo na koncu koncev doseglo izpolnitev nebeške, večne in človekove lastne lepote v Bogu, potem se ta misel na čudovito prihodnost prenese tudi na sedanji čas, ga obarva in nam da zagon.

Spomnimo se sporočila knjige Razodetja: človeška zgodovina se kljub vsem strahotam ne bo utopila v noči samouničenja; Bog je ne pusti iztrgati iz svojih rok. Božje kaznovalne sodbe, velike muke, v katere je potopljeno človeštvo, niso uničevanje, temveč služijo rešitvi človeštva. Tudi ‘po Auschwitzu’, po najbolj tragičnih katastrofah zgodovine, ostane Bog Bog; ostane dober z neuničljivo dobroto. Bog ostane Odrešenik, v čigar rokah se prek njegove ljubezni preoblikuje človekovo rušilno in grozotno početje. Človek ni edini ustvarjalec zgodovine, in zato smrt v njej nima zadnje besede. Dejstvo, da obstaja drugi Ustvarjalec, edino to je trdno in varno sidro upanja, ki je močnejše in stvarnejše kot vse strahote sveta. (Papež Benedikt XVI.) Vera v to, da živimo v varnih Božjih rokah, je največji in najboljši temelj našega upanja. In to upanje se uresničuje.

Zanimiv zgled je Marija. Njeno življenje je že na začetku obarvano tako, da je polno upanja. Toda Marija je že prestopila prag upanja. Zato živi tako veselo in pogumno vero. Dvakrat je blagoslovljena. S tem, da sprejema, da je njena življenjska pot takšna, po kakršni Bog hodi z njo, in s tem, kar bo prejela ob koncu, v nebesih. Marija nam tako daje jasno sporočilo, da tudi v našem življenju Bog vidno (so)deluje.

p. Bogdan Rus



Zadnja sprememba ( torek, 23. maj 2017 )
 
5. velikonočna nedelja, 14.5.2017
5_velikonocna_1.jpeg

Prvo Petrovo pismo pravi, da je Jezus vogelni kamen našega misijona. Smo različni, živi kamni: kamen zbuja misel na krstno duhovništvo. Povprečen kamen, ki se zlije s svojo vrsto, se zaključi z vogelnim kamnom. Nesimetrični kamni zapolnijo odprtine in s tem kažejo na sodelovanje. Kamen iz plasti kot peščenjak je kot vera, ki se je sčasoma usedla v družino in ki je prišla iz milosti zakramentov in dejavnega življenja v župniji. Noben kamen ni popoln, vsak kamen pa ima edinstveno nalogo. Vemo, da so vsi živi kamni poklicani, da bi bili vgrajeni v duhovno hišo, ki je sprejemljiva Bogu. Vsi so nepogrešljivi deli misijona.

To, da sledimo besedi, po kateri je živel Jezus Kristus, nam omogoča, da bomo živi kamni, ki bodo zgrajeni na vogelnem kamnu, da bi gradili Božje kraljestvo in ne bi zapadli v sebičnost brez življenja. Ko zanemarimo besedo, nas to loči od Božje ljubezni, odstrani nas od Božjega miru, razmeji nas od Božje milosti in nas vodi do strahu, nepotešljivega iskanja in pomanjkanja smisla v življenju. Ko se to zgodi, poslanstvo trpi.

Zgled ponižnega služenja nam je lahko gotovo devica Marija. Ko prihajamo na Sveto Goro, je to lahko ena od osrednjih misli: kako je Marija svoje tiho in preprosto poslanstvo živela polno in z velikim pogumom, Bog pa je to poslanstvo naredil za znamenje za ves svet.

Resnična je beseda: Nepogrešljivi smo. Morda bo moral vsakdo od nas jutri, že prav kmalu v svoji župniji vzeti v roko Sveto Pismo in ga prebrati, ker ne bo drugega, da bi bral, morda ne bo duhovnika, da bi maševal. Zato že danes naše poslanstvo poslušanja zaživimo z velikim veseljem, da se bodo ob našem veselju lahko v prihodnosti obogatili mnogi.

p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 14. maj 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 764