OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
3. velikonočna nedelja, 30.4.2017

Obstaja prava pot

emavska_ucenca.jpeg 

Predstavljajte si, da hodiva vštric čez polje in kmalu se nama pridruži neznanec.

»O čem pa se pogovarjata ves čas?«  vpraša brez zadrege.

Obstaneva. Vidi se, da sva potrta. Eden od naju, morda ti, mu reče: »Ali ste edini človek na svetu, ki ne ve, kaj vse se je dogajalo v teh letih in stoletjih?«

»Kaj vendar?« odvrne on.

Odgovoriš mu: »Obljubili smo, da bomo nadaljevali, kar je Kristus začel, da bomo spoštovali njegovo prisotnost med nami, da bomo ohranjali in množili njegovo ljubezen, da se bo od nas izlivala na vse ljudi.« Nato pogledaš vstran. »Toda Cerkev je razdrobljena, toliko čudnega se dogaja, vsak vleče na svojo stran.«

»Vsak na svojo stran?« vpraša tujec.

»Oh, ja,« rečeš. »Kar nekaj duhovnikov se je izneverilo svojemu poslanstvu, v nekaterih cerkvah ni več maše, ker pač ni duhovnikov. Tako malo se jih odloča za ta poklic – kdo nam bo sploh še lahko delil zakramente?«

S pomirjujočo kretnjo te skušam zaustaviti, ti pa še kar govoriš in to vedno glasneje. »Vsepovsod ponovno križamo Kristusa! In upali smo, da bo on spravil ves svet na pravo pot. Kaj naj zdaj storimo?!«

Jezus mirno odvrne: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni potrebno, da Mesija vse to pretrpi in dvigne svet v svojo slavo?«

Tišina. Končno izjecljaš odgovor: »Kaj mislite s tem – zakaj naj bi še enkrat trpel? Še huje, zakaj bi dopustil vsa grozodejstva, ki so se zgodila in se še dogajajo v nacistični Nemčiji, v Šri Lanki, Indoneziji, Bosni in Ruandi in Iraku in Afganistanu in …«

Z dvignjeno roko ga Jezus ustavi. Začne nama pripovedovati vse, kar se v Svetem pismu nanaša nanj, od Mojzesa naprej preko vseh prerokov. Njegov glas je mil. Razlaga nama, kako neskončno si je Bog prizadeval za ljubeč odnos z ljudmi, kako so ga ti za nekaj časa sprejeli, potem pa so mu obrnili hrbet in ga zapustili. Bitke in vojne, vera in nevera, bogati proti ubogim – in najhuje od vsega, bolni, ravno tisti, ki so najbolj potrebni ljubezni.

Razlaga nama, da obstaja pot, da obstaja način, kako človeško srce lahko Bogu reče DA in se tega tudi drži.

»En človek mora storiti to za račun vseh,« pravi, »eden, ki je res do kraja človek in ki ga pri tem nobena stvar ne more odvrniti od tega, da Bogu do kraja zaupa, tudi če pade v temo najstrašnejšega trpljenja in v smrt. In kadar koli se vidva ali drugi taki kot vidva povežete z Bogom v zvestobi in ljubezni tega enega človeka, se svet spreminja na bolje.«

Še kos poti gre z nama in nato ostane z nama. Z vsakim človekom stopa tiho, s tako nežno in močno ljubeznijo, da se lahko vedno zanesemo nanjo, čeprav smo grešniki. Pošilja nas ven, k drugim. Pravzaprav je to Božja ljubezen.

Še vedno hodiva, a zdaj si miren in jaz prav tako. Morda je zares vstal od mrtvih, mi šepneš, tako da tujec ne more slišati. Oba prikimava. Prepoznala sva ga. Vidimo ga v lomljenju kruha. Vidimo ga, ko se lomijo kosti sveta.

 
< Nazaj   Naprej >