OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Nedelja Božjega usmiljenja, 23.4.2017

Velikonočna nevera

neverni_tomaz.jpeg

Kakšne težave ima apostol Tomaž? Njegovi dvomi odmevajo vse do današnjih dni. Pogosto predpostavljamo, da je bil trmast fant, ki pač ni bil zaupljive narave. Toda tudi meni in vam se včasih pojavijo dvomi in zato bi nam bilo vsem v pomoč, če bi mogli bolje razumeti tega »nejevernega Tomaža«, ki ni mogel verjeti, da je Jezus vstal od mrtvih.

Kdo je bil pravzaprav? Aramejsko ime Te'oma (Tomaž) pomeni dvojček, klicali pa so ga tudi Didymos, to je dvojček po grško. Zato je verjetno res bil dvojček, morda Matejev.

Še kaj? Morda je bil malo osorne narave. Jezusu je npr. odvrnil stvarno in hkrati ostro, ko se je ta hotel vrniti v Judejo, potem ko je Lazar umrl. Nihče od učencev se namreč ni hotel vrniti tja, saj so vedeli, da so tamkajšnji judovski voditelji hoteli Jezusa kamnati (Jn 10,24-31). Jezus jim je zato povedal nekaj plemenitih, vzvišenih misli o tem, toda Tomaž se za to ni zmenil in je na kratko rekel učencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim.« Res trpka in rahlo posmehljiva izjava (Jn 11,16).

Neposredno pred trpljenjem jim je Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« To je bila seveda prispodoba o tem, da bo šel k očetu, toda Tomaž jo je spet zagrabil čisto dobesedno: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,3-5). Spet zelo stvarno vprašanje, vendar z močnim čustvenim ozadjem: Saj nam sploh nisi povedal kam greš! Ali nas boš kar tako zapustil?

Tomaž je zvesto ljubil Jezusa, vendar je bil nejevoljen zaradi raznih nevarnih priložnosti, v katere se je Jezus podajal brez pomisleka. Tomaž pa jih je zaradi svoje stvarne narave jasno videl in se zato ni strinjal. V njem so se gnetla dvojna čustva, kakor da bi jih napovedovalo že njegovo ime.

Ali je zato kaj čudnega, da je Tomaž v evangeliju na današnjo nedeljo brez zadržkov naravnost povedal, kdaj šele bo veroval, da je Jezus vstal od mrtvih? Pravkar so se uresničile njegove najhujše slutnje: umorili so Jezusa. Svojo žalost je skušal obvladati tako, da je to smrt pač sprejel, ne glede na to, kaj je ob tem čutil. Nikakor se ne bi spozabil in o svojem pokojnem prijatelju govoril v sedanjiku, kot da bi bil še tu. Stvarni in praktični Tomaž je vedel, da je Jezus umrl in ga ni več.

Naenkrat pa drugi apostoli vse postavijo na glavo: »Hej, Dvojček, Jezus je živ! Vrata so bila zaklenjena in naenkrat se je pojavil med nami! In govoril je z nami!«

NE. Ne. Tomaževo srce tega ni moglo sprejeti. Šlo je za preveč pomembne, za prehude reči.

»Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

To je popolnoma v skladu z značajem Tomaža/Dvojčka. Grobe besede v resnici ščitijo srce, ki bi počilo ob še enem razočaranju. »Nekaj tako nemogočega bom verjel le, če mi preskrbite otipljiv dokaz.«

Jezus mu ga je ponudil. Prste v rane od žebljev in roko v njegovo stran.

Kljub svojemu cinizmu je bil Tomaž vedno na Jezusovi strani. Ko je dobil še otipljive dokaze, se je sesedel.

»Moj Gospod in moj Bog.«

Kakšna veličastna zgodba za velikonočni teden.

 
< Nazaj   Naprej >