OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Velika noč, 16.4.2017

Ona dva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.« (Lk 24,5b-6a)

vstajenje.jpeg

»Kadar obupujem, se spomnim, da sta v vseh časih na koncu vedno zmagala resnica in ljubezen. Živeli so morilci in tirani in nekaj časa so bili videti nepremagljivi. Na koncu pa so vedno padli. Misli na to, ob vsakem času.« Te besede je zapisal vsem poznani Ghandi in v težkih časih so nam lahko v pomoč.

Živimo v težkih časih. Samo glejmo televizijska poročila, katerikoli večer. Če res obstaja vseljubeči Bog, gospodar vesolja, ki vse ve in je vsemogočen, tega v večernih poročilih nikakor ne moremo opaziti. Vse naokrog lahko vidimo nasilje, podžigajo ga samopašne ideologije, ki spodbujajo sovraštvo, in sebični interesi, ki ogrožajo človeško skupnost, ter družbeno odobreni pohlep, pred katerim se reveži komaj branijo.

Pošteno in koristno se je vprašati: Kje lahko v vsem tem najdemo vstajenje?  Zakaj je videti, kot da Bog ničesar ne ukrene? Kje je kakšna potrditev ali dokaz, da se je zgodila velikonočna nedelja?

Ta vprašanja niso posebno globoka ali nova, vendar so pomembna. S podobnimi besedami so zasmehovali Jezusa na križu: »Če si res sin Božji, stopi s križa! Dokaži, če si resnično Bog! Stori že kaj!« Videti je, kakor da ljudem ni bilo jasno niti takrat niti nam ni danes, zakaj odrešenje ne more delovati kot vsak dober film, kjer na koncu moralno močnejše nasilje pobije vse, ki so grdi, slabi.

Bog pač nikoli ni deloval kot hollywoodski film in tudi danes ne deluje tako. Stoletja so ljudje molili za mesijo, supermana, ki bo prišel ožarjen z močjo in slavo in preprosto in hitro opravil z vsem zlom, dobili pa so nemočno dete, ki je ležalo v slami. In ko je ta fantič odrasel, so hoteli, da zruši rimski imperij, on pa se je dal križati. Glede na to, kaj pričakujemo od Boga, se ljudje nismo dosti spremenili.

Bog, kakršen se je razodel v Jezusovi smrti in vstajenju, sploh ne ustreza našim pričakovanjem, čeprav jih dejansko neskončno presega. Vstajenje nas namreč uči, da Bog ne posega nasilno, da bi preprečil bolečine in smrt. Namesto tega odrešuje(osmišlja) trpljenje in upravičuje smrt. Bog ne odstranjuje zla iz sveta s silo ampak tako, da vse, kar je v očeh zla dobro, sprejema, potrjuje, tako da bo na koncu ostalo samo še dobro. Zlo mora do konca časov »gledati vanj, ki ga je prebodlo«, dokler ne bo razumelo, kaj je storilo, in se pustilo popraviti. Kako to deluje? 

Jezusovo vstajenje nam razodeva, da je v vesolje vgrajena globoka moralna struktura, v načrtu vesolja so zarisane ljubezen, dobrota in resnica. S to strukturo, ki jo je v središče vesolja zasidrala najvišja, dokončna ljubezen in moč, ni mogoče barantati: Svoje življenje ravnaj po njej, ali pa se ne bo dobro izteklo. Še bolj pomembno je, da velja tudi obratno: Če spoštuješ to strukturo in živiš po njej, bo vse dobro, resnično in ljubeče na koncu zmagalo – vedno, ne glede na karkoli. Če je tako – in resnično je tako – potem se nam ni treba za vsako ceno izmikati trpljenju in smrti, da bi dosegli zmago, dovolj je, da ostanemo v trpljenju in smrti zvesti, dobri in pravični.

Del tega razodetja je seveda tudi spoznanje, da moramo imeti dosti potrpljenja, ki se mu reče upanje. Božji dan bo prišel, toda vse kaže, da se Bogu nič posebej ne mudi.

Dobrota in resnica bosta vedno zmagali, toda to zmago moramo »izčakati«, ne zato, ker bi nas Bog hotel s trpljenjem posebej preskušati, ampak zato, ker Bog v nasprotju z nami za dosego svojih ciljev nikoli ne uporablja prisile. Bog uporablja le ljubezen, resnico, lepoto in dobroto, ki jih je vgradil v temelje vesolja kot brezpogojno strukturo, s katero ni mogoče barantati, saj je kot ogromen moralni imunski sistem, ki na koncu vedno povrne telesu zdravje. Bogu ni treba posegati kot super junak na koncu hollywoodskega filma, da bi z moralno močnejšim nasiljem pobil »ta slabe« in dobre rešil pred trpljenjem in smrtjo. Bog dopušča, da se vesolje samo popravi, kot se popravi naše telo, če ga napade bolezen. Imunski sistem zanesljivo opravi svoje delo, tudi če na kratek rok dopušča trpljenje in smrt. Na koncu se vesolje vedno popravi.

Preprosto rečeno: Kadar naredimo nekaj slabega, karkoli, iz tega ne bo nastalo kaj dobrega. Ne more. Struktura vesolja tega ne bo sprejela in vrnilo se bo nad nas tako ali drugače. In obratno: kadarkoli naredimo nekaj dobrega, resničnega, ljubečega ali lepega, vesolje to potrdi, sprejme. Presoja namreč vsako naše dejanje brez izjeme.

Morda je videti, kot da ne presoja sproti, morda se nam zdi, da traja kar predolgo, in zmedeni se nekaj časa sprašujemo: »Zakaj Bog, ki je sama resnica in dobrota, ne stopi s križa?«  Toda na koncu je vedno, vedno brez izjeme, zlo osramočeno in zmaga dobro, kot je zapisal Ghandi. 

Vstajenje deluje.

 
< Nazaj   Naprej >