OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
5. POSTNA NEDELJA, 2.4.2017

Če pozorno opazujemo naše življenjsko polje, bomo ugotovili, da je polno grobov. V našem življenju (s starostjo pa še toliko bolj) se spopadamo z več majhnimi in velikimi smrtmi. Moramo se posloviti od idej in sanj o življenju, ki niso uresničljive ali pa jih ni več možno uresničiti. Moramo priti na jasno z lastnimi in tujimi slabostmi, z razočaranji in slovesi v odnosih, z izkušnjami oddaljenosti in odtujenosti v partnerstvu, z osamljenostjo in krivdo. Včasih smo tako globoko prizadeti, da dobesedno izgubimo življenjsko moč in se počutimo, kot da smo otopeli in mrtvi.

lazar_pridi_ven.jpeg

 

Marta, žena, ki jo spoznamo kot nekoga, ki stoji z obema nogama trdno na tleh, ki pove, kar misli, ko Jezusa takoj ob njegovem prihodu sooči z vso svojo nesrečo, žalostjo, celo s svojimi očitki (ko bi bil tukaj...!). Njena iskrenost nas želi opogumiti k temu, da Jezusu ne prizanašamo z vso našo jezo, našimi pritožbami, našo žalostjo, našimi odprtimi vprašanji... Današnji evangelij je povabilo, da zaupamo, da Jezus sliši naše pritožbe, jih jemlje resno ter jih sprejema.

"Gospod, ne razumem te, vendar se priklanjam pred teboj." 

Če si priznamo in vzdržimo v naši nesreči in prizadetosti v smislu grobov na našem življenjskem polju, lahko dobimo moč, da se ne zakopljemo v žalost, temveč da znova širše vidimo, čeprav morda tudi z veliko bolečine, vendar s polno zaupanja in se dvignemo k Bogu življenja. Morda bomo obdarjeni zaradi vse jeze, nesreče in osamljenosti s tisto vero, ki priznava Kristusa kot vladarja nad življenjem in smrtjo in ki je osnovana na obljubi preroka Ezekiela, da nam Bog želi vdihniti novo življenje. Želi nam podariti novega življenjskega duha, v vseh majhnih smrtih našega obstoja vse do naše fizične smrti na koncu našega zemeljskega življenja. 

Samo iz gotovosti vstajenja nam bo uspelo, da ne vidimo smrti v vseh življenjskih okoliščinah – tudi v navidez brezizhodnih – kot "exitus" (konec), temveč jo spoznamo kot "transitus" (prehod k novemu življenju) in si iz tega prepričanja vedno znova upamo živeti!

Če ugotovimo v našem življenju, kako nam Bog vedno znova vdihne svojega oživljajočega Duha, lahko tudi drugim v polnem zaupanju pritrdimo – Bog želi vstajenje in novo življenje – tudi zate!

 
< Nazaj   Naprej >