OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2. postna nedelja
abraham.jpeg

Abraham nam je predstavljen kot globoko zaupajoč in veren človek, ki pa ima po človeških merilih malo možnosti za uspešno življenje, kakor tudi za življenje, ki daje občutek izpolnjenosti. Vendar njegova notranja povezanost z Bogom predstavlja izvor moči za njegov pogum, zaupanje in voljo, da vztrajno nadaljuje na začeti življenjski poti. Kar je izpričano v prvem berilu, je svetopisemska vera v najbolj čisti obliki. Abraham zaupa svojemu Bogu navkljub človeški samozadostnosti, in Bog položi nanj zaščitniško in blagoslavljujočo roko. Čeprav iz drugih odlomkov Abrahamove zgodbe vemo, kako je bila od njega najprej zahtevana brezpogojna poslušnost brez kakršne koli obrazložitve in kako dolgo časa ni občutil Božjega blagoslova. Kljub temu ostaja Abrahamovo zaupanje trajno in zvesto.

Abrahamove življenjske izkušnje nas želijo vzpodbuditi, da začnemo znova, da se umaknemo, da tvegamo – da se opogumimo, da opustimo dosedanje odnose in navade in zaupamo v boljše, včasih tudi brez zagotovila varnosti.

Odlomek iz evangelija oriše delček pričakovane velikonočne slave in nam že dovoli pogled na cilj, da bi nam dal pomoč pri orientaciji in da bi vztrajali pri naših življenjskih odločitvah. Bog ve, da človek potrebuje vedno znova svoja izkustva spremenjenja, da lahko zadrži dolg dih v težkih trenutkih življenja, toda hkrati je jasno, da se na gori (še) ne moremo udomačiti. Petrov predlog o postavitvi šotorov je povezan z našo prvinsko človeško željo, da bi lahko obdržali tisto, kar se izmika našemu dosegu: srečo, izkušnjo odrešenja, izpolnitev, varnost. Vendar nam vrnitev v vsakdanjik ni prihranjena. Ta zgodba nas želi opogumiti, da si dovolimo, da nas okrepijo tisti trenutki našega obstoja, v katerih smo tako izkusili »goro«. Tisti trenutki našega življenja, v katerih se nam prikaže življenje kristalno jasno, svetlo, dobro in pravilno. Takšne izkušnje nam dajejo pogum, da verjamemo, da Bog sveti skozi naša življenja, kjer se dotikata nebo in zemlja, kjer se skoncentrira naše življenje. Božja bližina ni omejena na svete kraje in svete čase, čeprav je izven teh okvirov ne izkusimo tako jasno.

Med postnim časom prejemamo posebno povabilo, da se ponovno naučimo pozornosti, da bi naša izkustva spremenjenja kot taka tudi prepoznali in si jih zapomnili. S tem nam lahko v težkih situacijah dajejo moč za nadaljevanje ali pa tudi za vztrajanje, ko nečesa ne moremo spremeniti. V slabih trenutkih vsakdanjika se odloča, če bo izkušnja gore vzdržala. Kar nam lahko pomaga je, da si včasih privoščimo odmor, da se z distanco podamo k normalnemu, vsakdanjemu. Da poiščemo zunanje/notranje kraje, da pripravimo pot za "presegajoče" izkušnje (tiste, ki presegajo običajne izkušnje) in da obdržimo tisto hrepenenje po načinu življenja, ki gre še korak naprej preko poznanega, domačega.

 
< Nazaj   Naprej >