OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
7.nedelja med letom, 19.02.2017

DA BI BILI KRISTJANI OTROCI LJUBEZNI

Jezus v današnjem evangeliju sporoča, da naj bo naša odprtost popolna, naj padejo vse pregrade. V odlomku, ki smo mu prisluhnili, stopa v ospredje ne samo to, da je mogoče preseči pravičnost pismoukov in farizejev, mogoče je preseči tudi pravičnost cestninarjev in celo pravičnost poganov. Sedaj učenec ve, kaj storiti, da bo luč sveta in bo težil po popolnosti svojega Očeta, ki je v nebesih in daje, da njegovo sonce vzhaja in da dežuje nad dobrimi in nad hudobnimi: sedaj učenec zares ve, kako živeti v uglašenosti z Očetovim srcem.

odpuscanje.jpeg

Jezus želi v evangeliju razložiti, kako v globini živeti postavo kraljestva. Temelj vsega je ljubezen do bližnjega, ki v Tretji Mojzesovi knjigi zveni kot odgovor na »Bodite sveti, kajti jaz, gospod, vaš Bog, sem svet.« Jezus nam tako kaže življenje pravega kristjana: ljubezen do sovražnikov in celo molitev za preganjalce je edina pot, da bi stara postava dobila nazaj vso svojo veljavo in bi bila v vseh pomenih izpopolnjevanja v vsakdanjem ravnanju.

Ker ljubezen ni bila nikoli lahka, so se ob njej ustavljati tudi apostoli. Peter zelo iskreno pokaže, da ima težave z odpuščanjem, zato pravi Jezusu: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene, do sedemkrat?«  Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.«

Naši odnosi se pogosto vrtijo okrog koristi. Večkrat slišimo koga reči: »Temu moram narediti uslugo, mogoče ga bom še potreboval. Potem mi bo lahko uslugo vrnil:« Ali pa rečemo: »S tem je vredno navezati stike, tistega pa raje pustim pri miru.« Kaj nas pri tem vodi on kaj naj bi nas vodilo po Jezusovi logiki? Jezus želi, da smo v zavzetem odnosu z bližnjimi, a v okviru možnega. Če nas drugi ne posluša, naj nam bo kot pogan in cestninar, kar pa ne pomeni, naj ga sovražimo. Z njim ni mogoče oblikovati vzajemnega ljubečega odnosa, ljubiti pa ga je mogoče in smo to tudi dolžni. Kaj naj bi to pomenilo?

Božji služabnik kardinal Frančišek Ksaver Van Thuan je bil po imenovanju za škofa v Sajgonu aretiran in je preživel trinajst let v samici. V teh letih je živel iz upanja in ga širil s svojo navzočnostjo. Zaradi notranje duhovne moči je lahko vzdržal vse telesne in moralne napore. Vse to pa v smislu, da je sredi tolikih neumnosti, nesmisla, krivic in vsega hudega, ki ga je doživel, v duši kljub vsemu videl previdnostno božjo zamisel. V  svojih spominih na leta v zaporu takole pripoveduje: »Nekega dne me je ječar vprašal: 'Ali nas ljubite?' – 'Da, ljubim vas,' sem odgovoril. – 'Toda mi smo vas držali v zaporu toliko let brez sodbe, brez obsodbe, in vi nas ljubite? To je nemogoče! Ne more biti res!' Odgovoril sem: 'Veliko let sem z vami in videli ste, da je res.' Pa me je dalje spraševal: 'Ko boste svobodni, ne boste poslali svoji vernikov, da zažgejo naše hiše, da pobijejo naše družine?' – Ne, sem odgovoril, tudi če me hočete obiti, vas ljubim.' – 'Toda zakaj,' je vprašal ječar? – 'Ker me je Jezus učil, naj ljubim vse, tudi sovražnike. Če tega ne delam, nisem več vreden, da bi se imenoval kristjan,« sem odgovoril. 

 

 
< Nazaj   Naprej >