OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
5. nedelja med letom, 5.2.2017

SVETITI, KJER JE NAJTEŽE, A NAJBOLJ POTREBNO

V nekem mestu jem živel velik učenjak, ki je proučeval Sveto pismo. Znan je bil tudi po svoji pobožnosti. Vsak dan se je ure in ure poglabljal v sveto knjigo, molil in premišljeval. Nekega dne je mesto, kjer je živel učenjak, obiskal sveti mož, Ko je svetopisemski strokovnjak zvedel za obisk, je sklenil, da se bo srečal z njim. Učenjak se je najprej odpravil v cerkev, da bi srečal svetega moža, potem se je odpravil v bližnjo božjo pot, a ga tudi tam ni bilo. Pogledal je druge podobne kraje, a ga ni našel. Naključno pa ga je srečal na trgu. Ob srečanju se mu je učenjak predstavil in povedal, kako vsak dan po več ur namenja preučevanju Svetega pisma, molitvi in premišljevanju. Potem pa mu je še dejal: »Prišel sem do tebe, da mi svetuješ, kako bi še bolje služil Bogu.« Nasvet, ki ga je učenjak dobil, je bil preprost in jasen: »Lahko je biti učen in svet v svoji sobi! Toda moraš se odpraviti ven, na trg in tam poskušati živeti svojo svetost.«

Ne vemo, ali je učenjak poslušal nasvet svetniškega moža, a tak nasvet nam daje Kristus, ko v evangeliju naroča: »Vi ste luč sveta. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,14.16). Lahko je biti luč v obilju in varnosti lastne sobice, a je to lahko sebično dejanje, kajti pomeni, da svetimo če sebi. Ni lahko svetiti v prerivanju in hrupu trga, a tu je naša luč najbolj potrebna.

Današnji evangelij pa nam daje še drugo podobo: podobo soli, ki dopolnjuje prvo o luči: »Vi ste sol zemlje« (13). Podobi luči in soli nam govorita, da ni lahko služiti, a je služenje v družbi potrebno. V Jezusovem času je imela sol pomembnejšo vlogo, saj niso poznali hladilnikov in zamrzovalnih skrinj. Če so hoteli dalj časa ohraniti živila, zlasti meso in ribe, so morali jih osoliti. Kakor je sol ohranila hrano pred pokvarljivostjo  in propadom, tako ljudje, ki služijo drugim in se jim dajo  na voljo, varujejo družbo pred pokvarjenostjo in propadom. Taki ljudje družbo »držijo pokonci«. Gorje družbi, kjer ne bi bil nihče pripravljen služiti. Svet nujno potrebuje ljudi, katerih dobra dela bodo svetila kakor luč.

Prav z zglednim življenjem, z opravljanjem dobrih del najboljše pričamo za Boga. Lahko pa bi tudi obrnili trditev, da vsakdo, ki opravlja dobra dela, oznanja Boga, saj dobrota in dejanja ljubezni kažejo na Kristusa in na njegovo božanstvo, ker »je Bog ljubezen« (1 Jn 4,8). Prosimo Gospoda, da bi mogli svoja dela opravljati v povezanosti z Njim in tako pričati o njegovi dobroti! 

 
< Nazaj   Naprej >