OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. nedelja med letom, 29.1.2017

Pravi odnos do Boga

4_med_letom.jpeg

Zakaj v Matejevem Govoru na gori Jezus reče: Blagor ubogim v duhu, tistim, ki žalujejo, krotkim, tistim, ki so žejni pravičnosti? Je morda Jezus prepoznal v nekaterih kulturah željo, da bi se preveč zanašali nase? Včasih in morda pogosto imamo občutek, da se pri soočanju z izzivi, ki nam jih prinaša svet, lahko zanesemo zgolj na našo osebno moč. Gotovo zahodna kultura ceni predvsem lastni interes in se zanaša sama nase: "Bog je najprej sam sebi brado ustvaril".

Če se prepustimo tej miselnosti, bomo verjeli, da bomo prišli samo tako daleč, kot nas bodo vodili naši napori. Izpred oči izgubimo dejstvo, da smo ljubljeni Božji otroci in da si Bog želi stopiti v osebni odnos z nami. Tako pogosto nam ne uspe, kakor pogosto začutimo svojo lastno grešnost. To nas vodi do vprašanja, kako nas Bog sploh lahko ljubi glede na to, da smo tako nevredni. Morda se bomo počutili osamljene, polne skrbi in strahov. Na Boga se lahko začnemo zanašati samo, če naši napori spodletijo in ko nas življenje nauči, da nismo kos vsemu, kar nam življenje prinaša.

Moj prijatelj duhovnik mi je povedal, da je obiskal svojega duhovnega spreljevalca in mu pripovedoval o svojih notranjih bojih. Duhovni voditelj mu je odgovoril, da je prevzetnost vir njegovih bojev. Duhovnik si je mislil: "Pa saj nisem prevzeten." Duhovni spremljevalec ga je opozoril, da njegova prevzetnost izvira iz želje po tem, da se pri odpravi svojih napak ne bi zanašal na Boga.

Ko mi je prijatelj to pripovedoval, me je zadelo: "To sem jaz." Tudi jaz se ne želim pri odpravljanju mojih napak zanesti na Boga; namesto tega želim svoje pomanjkljivosti odpraviti sam. Toda spomnim se mnogo primerov za vsak blagor, pri katerem sem padel. Blagor ubogim v duhu: Kako pogosto sem poln samoopravičevanja, ko mislim, da me žalijo ali z mano ne delajo prav, zaradi česar moj odziv ni nič krščanski? Blagor krotkim: Kolikokrat mi je ponos preprečeval, da bi pomagal komu, ki je potreboval mojo pomoč, saj se nisem želel vmešavati ali se mi je preprosto mudilo? Blagor usmiljenim: Kolikokrat sem razburjen zaradi zgodb o krivicah, ki jih vsak dan spremljam, pa ne naredim ničesar, da bi se kaj spremenilo? Vsakokrat, ko sem poražen, lahko izgubim občutek za upanje in za zavedanje, da sem vreden ljubezni. Potreben sem usmiljenja, prek katerega bom spoznal, da potrebujem Božjo ljubezen in odpuščanje, da bi bil bolj podoben Kristusu in bi v večji meri postal človek, kakršnega si je Bog zamislil ob stvarjenju. Drži to tudi zate?

V današnjem prvem berilu nas Sofonija poučuje: "Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegove odlóke. Iščite pravičnost, iščite ponižnost". Ravno to so Božji služabniki, ki jih Jezus blagruje.

To pa ne zanika naših darov. Vsak od nas je bil obdarjen s talenti za prihajajoče Božje kraljestvo. Moramo jih razvijati in uporabljati. Ko smo v pravem odnosu do Boga, spoznamo, da so ti darovi odvisni samo od Boga. V drugem berilu nas Pavel opogumlja, naj takrat, ko darovi postajajo očitni, hvalimo Gospoda in ne sebe. Blagri nas opominjajo, katere kreposti moramo imeti.

Ko mi ni uspevalo živeti po blagrih, sem se spomnil besed sv. Anzelma. Naj ta molitev oživi tvoje hrepenenje, da bi bil Jezusov učenec: "Upanje mojega srca, moč moje duše, pomoč moji slabosti, s svojo močno dobrotljivostjo dopolni, kar poskušam v svoji nemoči … Čeprav te še ne morem ljubiti, kakor bi te moral, mi dovoli, da bo moje hrepenenje po tebi takšno, kakršna bi morala biti moja ljubezen."

4. nedelja med letom. Leto A. 2017

Avtor: Tony Butel

Vir: http://celebrationpublications.org

Prevod: p. Bogdan Rus

 
< Nazaj   Naprej >