OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. adventna nedelja, 18.12.2016

Jožef in božič

Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, 

Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene ...«

(Mt 1,20a)

4_adventna.jpeg

Brez števila je ljudi, cerkva, romarskih svetišč, semenišč, samostanov in celo krajev in mest, ki nosijo ime sv. Jožefa. Med drugim je tudi zavetnik Kanade.

Kdo je pravzaprav ta Jožef? 

To je tisti, ki se drži v ozadju in je v evangeljski božični zgodbi omenjen kot Marijin mož in Jezusov očim. Omenjen je v prvih dveh poglavjih Matejevega in Lukovega evangelija in še v Jezusovem rodovniku pri Luku v 3. poglavju, nato pa evangeliji o njem molčijo. Pobožno izročilo je iz njega ustvarilo starejšega moža, zanesljivega zaščitnika Marije, po poklicu tesarja, čistega in svetega, ponižnega in miroljubnega, zavetnika fizičnih delavcev, utelešenje ponižnosti, nekakšno krepost samo po sebi.

Kaj dejansko vemo o njem?

V Matejevem evangeliju je spočetje Jezusa pravzaprav oznanjeno Jožefu in ne Mariji: »preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča - bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.« Tedaj pa se mu je v sanjah prikazal angel in mu dejal: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.«

Kaj lahko izvemo iz tega besedila?

V njem je nekaj simbolike: Jožef v božični zgodbi nas spominja na Jožefa iz Prve Mojzesove knjige, oba imata sanje, oba gresta v Egipt in oba rešita svojo družino. Tudi kralj Herod je nekakšna podoba egiptovskega faraona – oba se čutita ogrožena in oba zato pobijata moške potomce Izraelcev, Bog pa seveda zaščiti življenje tistih, ki jim je namenjeno, da bodo rešili svoje ljudstvo.

Poleg tega pa Jožef v evangeljskem poročilu napiše tudi svojo lastno zgodbo: predstavljen nam je kot »pokončen« mož, kar pomeni, da je v skladu z Božjo postavo, to pa je po judovskih standardih najvišja stopnja svetosti. V vseh pogledih je brez graje, vzorec vsega dobrega. V božični zgodbi to tudi dokaže, saj Marije noče izpostaviti sramoti in se raje odloči, da se bo na tihem ločil od nje.

Za kaj je dejansko šlo? Kolikor pač lahko rekonstruiramo položaj, sta bila Marija in Jožef v naslednjem odnosu: Pri Judih je bila navada, da so mladenko, ko je dosegla puberteto, poročili z možem, ki je bil kar nekaj let starejši od nje. O tem so se vnaprej dogovorili njeni starši. Najprej so ju zaročili, dejansko poročili, vendar še nekaj let nista živela skupaj in nista imela spolnih odnosov. Judovska postava je bila posebej stroga glede tega, da so pari v času zaroke morali živeti vzdržno. V tem času je mlada žena še naprej živela pri svojih starših, mladi mož pa je pripravljal njun bodoči dom in opravljal svoj poklic ter dokazoval, da je sposoben vzdrževati svojo ženo, ko bosta enkrat zaživela skupaj.

Jožef in Marija sta bila ravno v tem stanju: bila sta pravno poročena, vendar še nista živela skupaj, ko je Marija zanosila. Jožef je vedel, da otrok ni njegov, zato je bil v škripcih: kdo neki more biti otrokov oče? Če bi hotel ohraniti svoje dobro ime, bi lahko zahteval javno preiskavo, in če bi bila Marija obdolžena prešuštva, bi jo zadela smrtna kazen. Toda Jožef se je odločil, »da jo bo skrivaj odslovil«, da se bo torej izognil javni obravnavi, ki bi bila za Marijo gotovo zelo boleča. 

Potem, ko je v sanjah prejel razodetje, jo je sprejel in odpeljal na svoj dom in tudi otroka sprejel za svojega. Razumljivo nam je, zakaj je tako ravnal, saj je Marijo obvaroval pred neprijetnostmi, otroka je sprejel za svojega sina in mu s tem zagotovil materialno, družbeno in versko okolje, v katero se bo otrok rodil in v katerem bo rasel. Toda Jožef je napravil še nekaj, kar ni takoj razvidno: Pokazal je, kako je nekdo lahko pobožen vernik, globoko zvest vsemu v svojem verskem izročilu, hkrati pa je odprt za skrivnost, ki presega njegovo človeško in versko razumevanje. In ravno to je bila težava za mnoge kristjane Jezusovega časa, tudi za evangelista Mateja. Bili so pobožni Judje, ki niso vedeli, kako naj vključijo Kristusa v svoj religiozni sistem. Kaj storiti, če Bog vdre v tvoje življenje na način, ki si ga sploh nisi mogel zamisliti? Kaj storiti, če se znajdeš pred nemogočo možnostjo? Raymond Brown (avtor knjige Uvod v Novo zavezo, Celjska Mohorjeva, 2008) je zapisal: Pravi junak v Matejevem poročilu o Jezusovem otroštvu je Jožef, Jud, ki se je zvesto držal postave. V Jožefu je evangelist naslikal, kakšen bi naj po njegovem bil resnično pobožen, veren Jud, kakršen je morda bil evangelist sam.

Jožef nas torej uči, kako živeti v ljubeči zvestobi do vsega, na kar smo navezani človeško in v veri, in hkrati biti odprt za Božjo skrivnost, ki nas lahko ponese preko vseh kategorij našega verskega izkustva in fantazije.

Ali ni to eden od stalnih božičnih izzivov?

 
Naprej >