OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
3.adventna nedelja, 11.12.2016

Advent: pripravljamo se na najbolj čudovito

»Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka …

Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca …«  (Jak 5,7b-8a)

tretja_adventna_nedelja.jpeg

Pred nekaj leti je Robert Waller izdal knjigo, ki je takoj postala uspešnica, daleč pred drugimi, in po njej je bil posnet tudi zelo popularen film. Knjiga je imela naslov  The Bridges of Madison County (Mostovi grofije Madison) in pri bralcih je tako razburkala romantično domišljijo kot že dolgo ne kakšna knjiga, še posebej, ker sta romantični par v filmu igrala Clint Eastwood in Meryl Streep. Tole je kratka vsebina knjige:

Fotograf revije National Geographic je dobil nalogo, naj fotografira stare mostove v grofiji Madison. Na terenu je zašel, zato je stopil do prve kmetije vprašat za pot. Slučajno je kmet tisti dan ravno odšel na živinski sejem, tako da je bila doma le njegova žena. Žena in fotograf sta se ob prvem pogledu zaljubila in prevzela ju je silna strast. Karma, usoda, mistika, kakorkoli že rečete temu, kmalu sta bila skupaj v postelji. Ta avantura jima je pustila duševne brazgotine in ju spremljala vse življenje.

Bralca knjige ali gledalca filma naj bi zgodba prepričala, da se je zgodilo nekaj najlepšega, najplemenitejšega, najpopolnejša ljubezen, nekaj tako vzvišenega, da je vredno več kot celotno življenje. Ali je to sploh mogoče? Ali lahko kdo ustvari nedosegljivo mojstrovino kar tako, v nekaj urah? Ali je lahko seks z nekom, ki si ga srečal šele pred dvema urama, tako najpopolnejše, najbolj vzvišeno delo?

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, vam svetujem, da si ogledate še en film, ki je bil na sporedih kinematografov približno istočasno. Gre za zgodbo Jane Austin Sense and Sensibility in pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je morala dolgo nositi v sebi bolečo napetost (ki je vključevala enake občutke kot v Bridges of Madison County). Vendar se v nasprotju s prvo zgodbo to dekle ne požene v objem, samo da bi sprostila svojo napetost. Z nikomer ne gre v posteljo že po nekaj urah poznanstva. Dolgo časa, nekaj let nosi v sebi to napetost, ko pa se končno sprosti, je to res nekaj najpopolnejšega, najbolj vzvišenega. Kako to? Zato, ker je nekaj lahko res najlepše in najbolj čudovito, če smo to najprej dalj časa premlevali, negovali v sebi (sublimirali) – vendar ne le dve uri!

V bistvu je v tem izražen pomen adventa: če naj bo za nas nekaj najlepše, najbolj popolno, najbolj vzvišeno, moramo to najprej negovati, gojiti v sebi – post je nujna predigra za gostijo in praznovanje, veličina človeka je nujno povezana s tem, ali je najprej sposoben plemenito prenesti napetost, resnično globokega veselja ne bomo občutili, če se nismo nanj primerno pripravili, in samo tisto, kar je dalj časa raslo na skrivnem (v nosečnosti), se lahko pokaže kot resnično božansko. Advent nas uči čakati, pričakovati na pravi način.

Zato ga nikakor ne smemo zamenjati s postom. Škrlatno vijolična barva adventa ni črno vijolična barva posta. Prva je simbol hrepenenja in pričakovanja, druga pa kesanja. Adventna duhovnost se ne ukvarja s kesanjem, ukvarja se s tem, ali smo sposobni prenašati napetost, da je ne bomo prezgodaj sprostili, da tisto, kar se bo rodilo v nas in v našem svetu ne bo v kratkem stiku s polnostjo, ki jo prinese pravi ritem ljubezni.

Kje so tukaj prave povezave? Kako nas prenašanje napetosti lahko pripelje do nečesa vzvišenega? Tako, da nam pomaga ustvarjati toploto, ki je potrebna za plodnost. Morda bomo laže razumeli s pomočjo prispodobe. Sv. Janez od Križa v svoji knjigi Živi plamen ljubezni pravi, da smo pred adventom kot sveža, neosušena polena, vržena v ogenj, v ogenj ljubezni. Vsi vemo, da sveža, mokra polena ne morejo zagoreti s plamenom. Ležijo v žerjavici in cvrčijo dolgo časa, dokler se toliko ne osušijo in ogrejejo, da dosežejo temperaturo vnetišča, da lahko sprejmejo plamene iz okolice in še sama sodelujejo pri gorenju. Tudi ljubezen se razvija v podobnem ritmu: samo resnično dozoreli lahko s plamenom zagorijo sredi skupnosti. Vsi drugi smo še preveč zagledani vase, preveč zeleni, preveč vlažni. Ne zagorimo s plamenom, kadar nas obdaja ljubezen, morda celo obratno: naša mokrota lahko pogasi plamene v občestvu.

To lahko spremenimo ravno s pomočjo napetosti v svojem življenju. Če pravilno prenašamo svoja nepotešena hrepenenja, cvrčimo in počasi oddajamo vlago sebičnosti. S tem, ko prenašamo napetost, se bližamo vnetišču in postajamo pripravljeni za ljubezen. P. Teilhard de Chardin, jezuit, je kot znanstvenik pripomnil, da včasih lahko vsuješ v epruveto dve kemični spojini, vendar ne bosta reagirali med seboj sami od sebe. Za to potrebujeta visoko temperaturo. V tej prispodobi je celotna antropologija in psihologija ljubezni. Da bi bili sposobni ljubezni, moramo najprej doseči višjo psihično temperaturo. Kako jo dosežemo? Tako da cvrčimo v napetosti, da ne sprostimo napetosti prezgodaj, da ne gremo v posteljo z nevesto pred poroko, da ne skušamo sestaviti celotne simfonije v dveh urah.

Popolno, vzvišeno je treba pričakovati. Samo če bomo najprej dosegli pravo temperaturo, se bomo lahko resnično združili. Roditi nekaj božjega zahteva počasno potrpljenje, ki daje rast. To je na kratko vsa algebra adventa.

 
< Nazaj   Naprej >