OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2. adventna nedelja, 4.12.2016

Bog, ki se je razodel na božič

»Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale.«

 (Mt 3,11)

povezana_slika.jpeg 

Božič je božji odgovor na človekovo hrepenenje, božji odgovor na stoletja molitev, ki leže skrite v našem ječanju, naših vzdihih, naši nepotešenosti in v naših verskih prizadevanjih, vsak od njih je tiha prošnja, naj Bog vendar poseže v dogajanje, naj vendar pride in reši svet krivice, naša srca pa osamljenosti in bolečine.

Vendar božji odgovor ni v celoti izpolnil naših pričakovanj, čeprav jih je v resnici še presegel. Novorojenček Jezus, ki še danes na videz nebogljen za božič leži v jaslih po vsem svetu naokrog, ni ravno tisto, kar je svet pričakoval.

Svet je pričakoval, da se bo pojavil superstar, ki se spozna na vse, oster, krepek mišičnjak, ki bo na kratko opravil z vsem, kar je hudobnega na tem planetu; nekdo, ki je obdarjen z vsemi spretnostmi, da premaga in napodi vsakogar, ki se mu skuša upirati. Božji odgovor na to pričakovanje pa je dojenček, ki nemočno leži v slami.

Zakaj? Kako to, da se je Bog odločil, da se tako rodi na ta svet? 

Zato, ker se z dojenčkom ne moreš prepirati! Dojenčki ne predstavljajo nobene konkurence, ne postavljajo se ti po robu, ne skušajo te premagati z argumenti in ne skušajo te očarati s svojimi odgovori. Sicer pa sploh še ne znajo govoriti. Sam si moraš prizadevati, da jih pripraviš do česarkoli, naj bo to nasmeh ali otroška beseda. Za to pa se moraš potruditi in biti potrpežljiv, iz sebe moraš iztisniti vse, kar je najboljšega v tebi. Pri tem seveda ne smeš uporabiti (pri)sile, saj se bo dojenček začel jokati in vsega bo konec.

To je tisti Odrešenik, ki se je rodil v Betlehemu in tak je v temelju Bog še danes po vsem svetu. Tako kot dojenček, Bog nikogar ne premaga nasilno, nad nikogar se ne spravi z grobo mišično silo, nikomur ne grozi, nikogar ne pritisne ob tla. Božja moč, ki se je razodela na božič, je moč dojenčka, nič več in nič manj: nedolžnost, nežnost, nemoč, ranljivost, ki omehča srca, nas vabi, ob kateri le nežno šepetamo, uči nas potrpežljivosti in prikliče na površje vse, kar je v nas najboljšega. V bližini dojenčka pazimo, kako govorimo, enako kot pazimo v cerkvi, z dobrim razlogom.

Moč božiča je kot moč dojenčka, povsem nemočna je, a nas na koncu popolnoma prevzame, preplavi. Kajti obstaja večja moč kot so mišice, hitrost, nadarjenost, neustavljivo nasilje:  če postavite v sobo dojenčka in svetovnega prvaka v boksu težke kategorije, kdo bo na koncu prevladal? Boksar bi seveda lahko ubil dojenčka, a ga gotovo ne bo, kajti v dojenčkovi nemoči je nekaj, kar ga prevzame, nadvlada. To je tudi Božji način, sporočilo božiča.

Vendar je to doumeti težko; hočemo, da ima naš mesija več moči, ki se pokaže takoj. In pri tem nismo osamljeni. Mesija, po katerem so hrepeneli ljudje že dolga stoletja pred Jezusovim rojstvom v Betlehemu, je bil v njihovih predstavah človeški superjunak, mišičnjak, ki z vsako roko pograbi glavo in ju trešči skupaj in tako očisti svet, saj ima moralno močnejše mišice.

Tudi Janez Krstnik je pričakoval, da se bo pojavil tak mesija. Ves čas je imel pred očmi pravičnost, kesanje in samopremagovanje. Opozarjal je ljudi, da se bliža čas končnega obračuna in da bo toliko zaželeni mesija prišel kot ognjen vihar, presejal bo zrnje od plev in pleve sežgal s pravičnostjo, ki prihaja neposredno od Boga. Ko je slišal govoriti, da Jezus prijazno vabi grešnike in jih ne zametuje, se je pohujševal, saj takšen mesija ni ustrezal njegovim pričakovanjem in pridigam. Zato mu je Jezus naročil, naj se ne pohujšuje nad njim. Janez si ni želel nežnega, ranljivega mesija, ki oznanja mir. Hotel je, naj bodo hudobneži kaznovani, ne pa da se spreobrnejo. Toda ko je enkrat videl, kako Jezusova moč deluje, je doumel, sprejel je globljo resnico, se umaknil v ozadje in usmerjal ljudi k Jezusu z besedami: On mora rasti, jaz pa se moram manjšati. Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal.

Tudi mi težko doumemo. Tako kot Janez Krstnik tudi mi težko čakamo, kdaj se bosta pokazali resnica in pravica in si zato želimo takšnega zemeljskega mesija, supermana, ki bo z nekaj zamahi očistil naš planet hinavstva in zla. Želimo si nekakšnega mesija, kot jih vidimo na koncu hollywoodskih kriminalk, mater Terezijo, ki se je spremenila v Sylvestra Stalloneja ali Brucea Willisa in pretepla vse barabe, da se še braniti niso utegnili.

Toda to ni božična zgodba, niti moč, ki jo božič razodeva. Dojenček, ki leži v slami v Betlehemu, ni nikogar pretepel. Preprosto leži tam in čaka, da pride k njemu kdorkoli, dober ali hudoben, vidi njegovo nemoč, se pusti pritegniti s strunami srca in nato nežno skuša izvabiti iz deteta nasmeh ali besedo. Še vedno se z Bogom srečujemo tako.

 
< Nazaj   Naprej >