OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Spomin vseh vernih rajnih
vsi_sveti_1.jpeg

Ob smrti se vsak človek sreča s Kristusom in je deležen sodbe. Nič nečistega ne more vstopiti v nebesa. Koliko grehov naredimo v mislih, besedah in dejanjih! Grešimo, ko delamo zlo in opuščamo dobro. Vsak normalen človek ve, da ne more na svatbo ali v gledališče v prepoteni in umazani delavski obleki. Duše, ki so v vicah, se zavedajo, da ne morejo vstopiti v nebesa, dokler se ne očistijo. Očiščevanje v vicah ni kazen, ampak velika milost, čeprav je boleče in naporno.

Očiščevanje v vicah bi lahko primerjali s premagovanjem abstinenčne krize. Čeprav smo ustvarjeni po Božji podobi, vemo, da smo slabotni, nepopolni in nagnjeni k zlu. Kako težko je za alkoholika prenehati piti, za uživalca mamil prenehati uživati drogo! Obstajajo terapije tudi za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti: za zasvojenost od nakupovanja, odnosov, najrazličnejših ekranov, iger na srečo …Tudi v vicah so terapevski programi, ki pa so v primerjavi z zemeljskimi veliko bolj temeljiti in globinski.

Duše v vicah lahko primerjamo z romarji, pohodniki ali športniki, ki želijo priti na določen kraj oziroma doseči določen cilj. Na poti jim je vroče, so utrujeni, žejni, lačni. Toda pred seboj vidijo cilj in uspeh, zaradi katerega se splača nekaj časa potrpeti. Duše v vicah pa pred seboj ne vidijo zemeljskega uspeha, temveč že zrejo proti nebesom, kar jih kljub trpljenju, navdaja z veliko radostjo.

Naš pomoč dušam v vicah. Za rajne darujemo molitve, dobra dela, trpljenje, post, žrtve, razne odpovedi. Odpustke in tudi sv. Maše. Urejamo grobove rajnih in na njih prižigamo sveče. Rajnih se spominjamo pri vsaki sveti maši. Povabljeni smo, da z dragimi rajnimi ohranjamo stik. Dobre misli, molitve, besede, dejanja,… nič, kar naredimo iz ljubezni do Boga in bližnjega, ne gre v nič. Naši odnosi z rajnimi se nadaljujejo. Še posebej smo poklicani, da molimo za svoje rajne starše, brate in sestre, prijatelje, duhovnike, dobrotnike in sodelavce.. Prav je, da molimo tudi za duše v vicah, ki se jih ne spominja nihče, za tiste, ki so naredili samomor, za padle v vojnah in za naše pokojne sovražnike.

Duše v vicah pomagajo nam. Občestvo svetih pomeni, da smo med seboj povezani in si lahko pomagamo. Ne le, da mi lahko pomagamo dušam v vicah, tudi duše v vicah lahko pomagajo nam. Zato je prav, da se jim priporočamo – priporočamo tudi za to, da bi prišli naravnost v nebesa. 

vsi_sveti_2.jpeg

Pokop mrtvih. V Sloveniji še vedno nismo pokopali mrtvih, ki so bili nasilno in brez sodbe umorjeni med drugo svetovno vojno in po njej. Pogosto slišimo: »pozabimo preteklost« in »nehajte premetavati kosti«. Ne gre le za preteklost in kosti. Gre za naš odnos do preteklosti, ki je »sedanjost«. Ne gre le za kosti, temveč za duše nasilno umorjenih, ki nam ne bodo dale miru, dokler jih ne bomo pokopali. Dokler ne bomo pokopali mrtvih, ne more biti v naši deželi blagoslova. Govorjenje o spravi inodpuščanju, naj bo še tako lepo in resnično, nas ne odvezuje naše civilizacijske dolžnosti pokopa mrtvih, ki je tudi eno izmed telesnih del usmiljenja ter merilo, po katerem bomo sojeni na poslednji sodbi.

»S smrtjo je vsega konec.« Res? To bomo videli po smrti! Iz izkušnje pa lahko vemo, da je v vsakem izmed nas hrepenenje po življenju, ljubezni, popolnosti, svetosti, resnici, dobroti in lepoti. V nas se ne oglaša le lakota po telesni hrani in žeja po pijači, v nas je žeja po Bogu,ki za vse ljudi pripravlja večno gostijo.

 
< Nazaj   Naprej >