OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
29. nedelja med letom, 16.10.2016

Ne utrudite se moliti!

Vztrajnost.

vztrajnost.png

Na ta način navadno razlagamo bistvo te evangeljske zgodbe; do sedaj smo razlagali to zgodbo le tako, da smo sodnika predstavljali v vlogi Boga. Izhajajoč iz tega je bil v naših običajnih dramatskih predstavah Bog tisti, ki le počasi prisluhne klicem revne in ranljive vdove - ženi brez moža, brez statusa, brez prihodkov, brez zaščite.

Glede na to predstavo Bog izpolni ženski njene želje, ker ga nadleguje tako močno, da Bog izgubi potrpljenje in se zato vda.

Vztrajnost zmaga.

Zgodba pa opisuje podobo z napako. Sodnik, ki je podoba Boga ni nekdo, ki bi ga želeli posnemati. Evangeljska pripoved nam govori, da “se ni bal Boga in ne menil za ljudi.” Preko tega začutimo, da je Bog nekdo, s katerim se pogajamo ali ga nadlegujemo do točke, ko popusti.

Fr. Wiliam Bausch je v knjigi z naslovom: “Bil sem lačen in ste me nasitili” predlagal drugačen način za razumevanje te zgodbe. Vpraša se: “Zakaj ne bi videli Boga v podobi vdove?”

Če pa je vdova sedaj tista, ki je upodobitev Boga bi lahko prišli do popolnoma novega pomena te prilike. S tega vidika je v sporočilu še vedno vprašanje pomembnost vztrajnosti a je tisti, ki vztraja sedaj opisan kot nekdo, ki se - pogosto proti vsem oviram - upira nepravičnosti, ki odklanja diskriminacijo, nasprotuje pretiravanjem v vseh razsežnostih.

Vdova si tako nadene vlogo Rose Parks (črnska borka za svobodo in pravice, sodelavka Martina Luthra Kinga op. prev.), osebe, ki je zdržala, dokler ni bila pravica dosežena. Osrednji pomen evangelija s tem ohranimo, le da je sedaj središče stalna zaveza iskanje pravice, kjerkoli je zavrnjena.

Ta drža od nas zahteva, da vztrajamo in ne popuščamo v zahtevah, da bi našim otrokom zagotovili primerno izobrazbo in zdravstveno oskrbo. Vztraja, da vsi zahtevamo, da se za vsemi našimi zaporniki dela s spoštovanjem, da imajo naši vojaki primerno zdravstveno oskrbo, da si lahko naši starejši zagotovijo primerno pokojnino, da delamo z našim planetom kot darom od Boga.

To je zgodba o lakoti in žeji po pravičnosti.

Toda težava je v tem, da so skozi človeško zgodovino množice prosile Boga, da bi naklonil olajšanje tistim, ki so obteženi z bolečino in trpljenjem.

Toda nepravičnost ostaja. Zgleda, kakor, da je mir nemogoč.

Posledica je, da mnogi obupajo. Odkrijejo, da je vztrajnost v luči ponavljajočih se groženj pravzaprav ena največjih izzivov s katerim se lahko srečajo človeška bitja.

V svojem slavnem “Pismu iz mestne ječe Birminghama”, kakor navaja iz knjige Martina Lutra Kinga “Zakaj ne moremo čakati”, dr. King piše: “Iz boleče izkušnje vemo, da nam svobode ne bo nihče prostovoljno dal; tisti, ki so tlačeni, si jo morajo vzeti… Vsa leta sem poslušal besedo ‘Počakaj!’ Ta ‘Počakaj’ je skoraj vedno pomenil ‘Nikoli’. Spoznati moramo, kakor je eden naših slavnih pravnikov: ‘pravica, ki zamuja predolgo je pravica, ki je ni’.”

Zgodba današnjega evangeljskega odlomka dokončno postane krščanski odgovor na bolečo resnico o pravici, ki zamuja ali je sploh ni; Božji načrt za kraljestvo pravice n miru se bo na koncu koncev uresničil. Do takrat pa “molimo in se ne naveličajmo.” Vztrajnost.

(Ted Wolgamot)

 
< Nazaj   Naprej >