OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
22. nedelja med letom, 28. 08. 2016

Naj ljubezen živi

Rečeno je, da smo ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti. Vendar ni videti, da bi bilo res tako. Le poglejte si nekaj »podob in podobnosti«, ki jih imamo vsak dan pred očmi.

zasvojenost_s_televizijo.jpg

Pomislite samo na poroko, na sklepanje zakona, na to ustanovo, ki je zibelka za prihodnost, ne le prihodnost naše družine ampak celotne družbe. Poroke so postale nekaj »začasnega«, pogosto jim kmalu sledi ločitev (v nekaterih državah propade že več kot polovica vseh sklenjenih zakonov).

Verjetno se boste strinjali z menoj, da se je spolna praksa ljudi v Zahodnem svetu dejansko in dokončno razšla z vsako mislijo na odgovornost do drugega, na predanost drugemu, celo na običajno človeško obzirnost.

 Vedno pogostejša pa je zasvojenost s »komodnostjo«, s televizijo, z internetom, s pijačo, z drogami, z zabavo, s pornografijo in podobnim. Verjetno ni treba posebej omenjati, kako zelo so nas prizadeli tisti katoliški duhovniki in škofje, ki so uničili življenje nekaterim otrokom ali mladostnikom, s tem da so stregli svoji strasti in ob tem še vedno trdili, da so predani Jezusu. Največja ljubezen je, če daš svoje življenje za prijatelja, pravi Jezus. Kako je sploh mogoče, da človek, ki izjavlja, da je ustvarjen po Božji podobi, lahko stori nekaj, kar je temu popolnoma nasprotno in zlo?

Poglejmo na široko po svetu: celotna ljudstva bodo kmalu iztrebljena in dežele izpraznjene. Hitler je bil šele začetnik.

Vem, vem, da ne smemo ob vsem tem prezreti tudi dobrega. Vendar če je v vse okrog nas vmešanega toliko zla, kaj je v človeku sploh še ostalo od Božje podobe? Ameriški pesnik E. E. Cummings je napisal zelo močno pesem, v kateri so tudi te vrstice (v prostem prevodu):

Kristus Kralj, ta svet vsepovsod pušča,

nikogar ni, ki bi ohranjal življenje,

in po valovih lahko hodi le tisti,

ki si upa sebe imenovati človek.

Ta pesem se posebej nanaša na tistega, ki je tudi postal človek, na Jezusa. Dopustil je, da je njegov čoln močno premetavalo, da se razbil in na koncu potopil. Nato pa je vstal in hodil – in še vedno hodi po valovih našega grobega, potapljajočega se sveta.

jezus_nas_je_vzljubil.jpeg

 On je človek po podobi in podobnosti Božji. Globoko v svojem srcu (to je najpomembnejše mesto v človeku) je bil Jezus popolnoma odprt za ljubezen. Sprejel jo je in jo tudi razdajal drugim. Ali se ti in jaz upava biti človeka? Ali sva sposobna, da globoko v svojem srcu tako kot Jezus napraviva prostor, kjer bo zaživela ljubezen? Če ji to postopoma omogočiva, bo v naju zaživela učlovečena ljubezen. Zlila se bo s podobo in podobnostjo Boga, po katerem sva ustvarjena.

Če pa se predajava zasvojenosti, če se »povišujeva«, kot nam Jezus govori v današnjem evangeliju, bova ovila svoji duši z vedno novimi plastmi prevare. Skušala bova postati svoje imetje, skušala bova postati to, ker drugi ljudje mislijo o naju, za kar bi naju rada napravila kultura, sredi katere živiva.

Toda naši skromni čolnički so sposobni za plovbo – če le ne ravnamo z njimi, kot da so prekooceanke. Skratka, če »izvršujemo svoja dela v ponižnosti«, kot nam naroča modri Sirah v današnjem prvem berilu, nas bo Bog vzljubil in zaživel v nas.

To pa bo gotovo vplivalo na svet, saj bomo postali sijoča podoba in podobnost Božje obzirnosti.

p. John Foley, DJ

 
< Nazaj   Naprej >