OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
20.nedelja med letom, 14.8.2016

Divja ljubezen

Kako lepo od naše stare zemljice, da tako besno izliva na nas obilje. Sedim v zasteklenem preddverju doma, kjer opravljam duhovne vaje. Poslušam prijetne zvoke močnega naliva (kot da bi padal po meni), ki pljuska in bije po zemlji.

Ali mi je prijatelj ali sovražnik? Gotovo bi me ta vihar pritisnil ob tla, če bi bil toliko neumen, da bi stopil ven. Njegovo silovitost omejuje le dejstvo, da mora vso vodo, ki jo skuša čim prej zliti na zemljo, najprej potegniti dol z neba. Pri tem nima nobenih namenov, da bi koga prizadel. Toda takoj se spomnim nedavnih hudih poplav in spreleti me srh.

Nalivu seveda zame ni prav nič mar. Nebeške zatvornice so se še bolj odprle. Mogočno šumenje postaja grozeče.

Tak dež prinaša nežni in žilavi zemlji veliko dobrega, tega se zavedam. Skozi rohnenje viharja lahko slišiš vzdih olajšanja in veje dreves sklanjajo svoje razmršene glave, da prejmejo očiščenje in hrano.

usmiljeni-jezus-bozje-usmiljenje.jpg

 Toda zakaj je ljubezen tako divja, tako silna – ljubezen, ki je do nas nežna, hkrati pa nas lahko tako rani? Ne vem. Morda ravno »groba ljubezen« vzdržuje naš planet v cvetočem življenju. Pesnik Hopkins je nagovarjal Boga »Oče in ljubkovalec srca, ki ga ti stiskaš, mučiš …«

Jezus se je podal v temo, kot beremo to nedeljo v Lukovem evangeliju. Napotil se je proti Jeruzalemu. Ljubi to mesto in njegove prebivalce in rad bi izlil nanje vse obilje. Toda vedno bolj jasno se zaveda, da ga to mesto ne bo le vrglo v kapnico, kakor so storili z Jeremijem, ne bodo ga le vrgli ven skozi mestna vrata – pahnili ga bodo naravnost v žrelo smrti. To je nekakšen krst, pravi, in on ga hoče. Svojim učencem je zavpil, da je prišel vreč ogenj na zemljo – kakor slepeči bliski nocojšnje nevihte. »In v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni,« pravi.

Ali je Jezus ta nevihta, ta vihar, ali pa je tisti, po katerem vihar bije? Mislim, da oboje. Napolnjen je z Božjim Duhom in ne more več čakati, kdaj ga bo razlil. Hkrati pa mora mirno stati v nalivu, ki ga biča s težkimi kapljami. Ne bo pobegnil. Ves čas hodi v viharju, ki še daleč ni dosegel svojega viška.

Nič čudnega, da je ves iz sebe. Ljubezen ni samo milina in svetloba, je tudi temni dež čustveno nabitih človeških »Ne!«, ki bije v obraz.

Premišljam današnje prvo berilo. Jeremija je dobesedno »obtičal v blatu«. Preveč resnično je prerokoval in prevečkrat. Vrgli so ga v prazno kapnico, v kateri je bilo ravno toliko blata, da se je pogreznil vanj. Kako naj zdaj prerokuje iz blata na dnu kapnice?

Kako pa je Jezus lahko govoril Božje besede s križa za zločince? In vendar je govoril.

Še vedno lije kot iz škafa. Eno samo lučko vidim preko vse te vode. Ali je to luč nad nekimi vrati, ki oznanja dobrodošlico? Ko pogledam natančneje, se izkaže, da je belo obledel odpadel list, ki se je ujel na šipo in odseva svetlobo luči v preddverju, kjer sedim. Začnem se igrati. Premaknem pogled in spet zasveti lučka – pogledam nazaj in tam je le ostanek nekdaj živega lista. Naprej, nazaj. Kaj je resnično?

Potolažen sem, resnično je seveda oboje. Kristus prebiva v obojem.

p. John Foley, DJ

 
< Nazaj   Naprej >