OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
19. nedelja med letom, 7.8.2016

Ključno življenjsko vprašanje

Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.

(Lk 12,40)

Pred nekaj leti mi je starejši menih na duhovnih vajah v zaupnem pogovoru opisal vzpone in padce v petdesetih letih svojega redovnega življenja. Na koncu mi je dejal: »Daj mi kakšen nasvet, kako naj se pripravim na smrt! Kaj naj storim, da bom bolje pripravljen na smrt?« 

cross.jpg

 Vprašanje je tako težko, da spravi v strah tudi človeka, ki je duhovno globlji od mene. In če ga zastavi nekdo, ki je dvakrat starejši in je njegovo srce polno vere, usmiljeno in dobrohotno, in je čudovito dozorelo in se omedilo v letih spokojne molitve, potem je verjetno najboljši odgovor molk. Nisem bil tako naiven, da bi mu skušal ponuditi kaj v obliki odgovora, pa čeprav mi je zaupal.

Vprašanje je res dobro. Kako se pripraviti na smrt? Kako naj živimo, da nas smrt ne zaloti nepripravljenih? Kako naj ravnamo, da ne bomo zapustili na tem svetu preveč nedokončanih reči? 

Najprej je vsekakor treba reči, da se na smrt ne moremo pripravljati s čimerkoli, kar je bolestno, morbidno, ali  nas kakorkoli oddaljuje in ločuje od življenja in ljudi okrog nas. Na smrt se ne pripravljamo tako, da se umaknemo iz življenja, ravno nasprotno. Kot je dejal Kristus, nas pripravlja na smrt, nas mazili za smrt ravno še globlji, še bolj intimen in polnejši vstop v življenje. Na smrt se pripravimo s tem, da začnemo živeti, kot bi morali živeti že vse življenje. Kako se to naredi?

John Shea je nekoč izrazil misel, da je nebeško kraljestvo odprto za vse, ki so pripravljeni sesti skupaj z vsemi. Tako lahko na kratko označimo Jezusove učence. V nebesa lahko pridemo, če izpolnimo en sam bistveni pogoj: da imamo tako srce in smo tako odprti, da resnično zmoremo sesti skupaj s komerkoli in deliti z njim ali z njo svoje življenje in mizo. Če je to res, potem je gotovo najboljša priprava na smrt, da začnemo širiti svoje srce, da bo ljubilo vedno bolj na široko, da bomo premagali običajno ozkosrčnost in pristranskost, ki jo nosimo v svojih srcih zaradi temperamenta, ranjenosti, boječnosti, nevednosti, sebičnosti, rase, spola, religije, raznih okoliščin in svojega mesta v zgodovini.

Na smrt se pripravljamo tako, da priganjamo samega sebe k manj ozkosrčni ljubezni. Med pripravo na smrt tako vedno širše vstopamo v življenje.

John Powell pripoveduje v svoji knjigi Brezpogojna ljubezen zgodbo o mladem študentu, ki je umiral za rakom. Ko se je bližal konec, je študent obiskal Powella in mu povedal:

cross-and-man-at-sunset.jpg

»Oče, nekoč ste nam pri šolski uri povedali nekaj, kar mi zdaj pomaga, da bom laže umrl mlad. Dejali ste: V življenju se vam lahko zgodita le dve tragediji in umreti mlad ni ena izmed njiju. Prva tragedija je, da greste skozi življenje brez ljubezni, druga pa je, greste skozi življenje in tistim, ki jih ljubite, tega ne poveste.

Ko so mi zdravniki povedali, da mi ne morejo več pomagati, sem spoznal, koliko ljubezni sem užil dotlej. Svoji družini in drugim sem lahko povedal, kako veliko mi pomenijo. Zmogel sem izraziti ljubezen. Ljudje me sprašujejo: Kako je umirati pri štiriindvajsetih letih? Povem jim: Ni tako hudo, gotovo laže kot imeti petdeset let, pa hkrati nič vrednega v vsem življenju.«

 Na smrt se pripravljamo tako, da globoko ljubimo in to ljubezen, spoštovanje in hvaležnost drug drugemu tudi izrazimo. Tudi Jezus je tako ravnal. Ko mu je žena v Betaniji zlila na noge celo posodico dragocenega olja in mu brisala stopala s svojimi lasmi, je to njeno razsipno izražanje naklonjenosti in hvaležnosti pospremil z besedami, da ga je mazilila za njegovo skorajšnjo smrt. Teh njegovih besed ne smemo iz pobožnosti napačno razlagati. Jezus ni hotel reči: Kar potrati naj to olje, saj bom itak kmalu umrl. Dosti verjetneje je mislil: Ko bom moral umreti mi bo laže, saj sem po tem njenem dejanju resnično okusil življenje; laže je umreti, če si vsaj en sam trenutek polno živel.

Umreti ni tako težko (če postimo ob strani vse prirojene instinkte, da se oklepamo življenja) zaradi strahu pred posmrtnim življenjem ali morda iz strahu, da posmrtnega življenja ni. Težko umiramo zato, ker moramo v življenju še toliko reči dokončati, dokončamo pa jih lahko s tem, da globlje ljubimo in svojo ljubezen tudi bolj sproščeno izrazimo.

Ko bi stari menih isto vprašanje, ki ga je zastavil meni, zastavil Jezusu, bi mu ta verjetno dejal: »Pripravljaj se na smrt s tem, da že zdaj polneje živiš. Prizadevaj si ljubiti globlje, manj pristransko, bolj čustveno in bolj hvaležno. In svojim bližnjim povej, da jih imaš rad, tako te smrt nikdar ne bo zalotila kot tat sredi noči.«

br. Ron Rolheiser

 
< Nazaj   Naprej >