OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
18. navadna nedelja – C (Lk 12, 13-21)

Tudi danes se srečujemo z mnogimi problemi z razdelitvijo dediščino, tudi med kristjani. Nekateri ob tem izgubijo zdravo pamet, postanejo slepi, gluhi. Ljudje se zaradi dediščine v najožjem družinskem krogu med seboj sprejo, ločijo. Tudi v Jezusovem času je bilo tako.

18_nqvqdnq_1.jpg

  Manjši brat ni dobil, kar je pričakoval, kar je bilo zanj pravično, zato se obrne za pomoč k Jezusu. Ali je naša pravičnost prava? Prav zato se rojevajo ločitve. Jezus gre do korenine ločitev. Jezusu ni pomembno ime tega mladeniča, saj se obrača k vsakemu človeku. Kdo me je postavil za razsodnika: a me je Bog postavil za razsodnika po vaših kriterijih pravičnosti, ki ustvarja vse težave in ločitve? Jezus na nek način odgovarja: Dobrine tega sveta pripadajo Bogu, zato imam drugi način razsojanja, iskanja pravičnosti. Vse dobrine so od Boga, ko si jih delimo po naše, imamo svoje kriterije. Tudi za duhovne dobrine velja isto. Vse je od Boga, vse je Božji dar, smo obdarjeni. Kaj iz tega naredimo? To je dediščina, ki nam jo daje Bog, ni zato, da bi se ločevali, marveč, da bi podarili bratu, da bi se na ta način obogatili. Podarjamo in sprejemamo darove, ki nam jih je Bog podaril in to v dinamiki Božje ljubezni. To je pot do sreče, nam pravi Jezus. Jezus nas prebuja – vedno znova bodite pozorni, budni, da vas ne okuži bolezen poželjivosti, volja, da bi kopičili dobrine. To je vzrok vsakega zla. Strah pred smrtjo nas priganja, da se oprijemamo dobrin in tako mislimo, da nas bo to obvarovalo pred smrtjo in bomo ohranili življenje. To je bolezen in vzrok vsakega zla. Jezus materialnih dobrin ne prezira, saj so Božji dar, marveč svari pred boleznijo, ki iz stvari naredi cilj življenja, na slepo opiranje na dobrine tega sveta. To nam da izgubiti glavo. V 1 Tim 6 beremo: Ničesar nismo prinesli na ta svet in ničesar ne bomo odnesli. To je naša resnica. Na zemlji smo začasni romarji, potrebujemo dobrine, a nam ne pripadajo. Tega se moramo zavedati, to je naša istovetnost. Če tega ne upoštevamo, lahko postanemo paranoični. Zadovoljimo se s tem, kar potrebujemo za hrano in za ohranjanje življenja. Pohlep po denarju je korenina vsakega zla. Naše življenje, uspešnost življenja ni odvisna od dobrin, vezanosti na dobrine. Kaj je resnična vrednost človeka? Svet pravi, če hočeš kaj pomeniti, moraš imeti veliko bogastva. Jezus pa ozdravlja od tega: tvoje življenje je pomembnejše od tistega, kar imaš, je več od tistega, kar imaš. Zato pove zgodbo o človeku. Človek, o katerem govori, je zelo simpatičen, saj rad dela, hoče dobro proizvodnjo, dobre rezultate. 5 Mz 28: obilni sadovi zemlje so blagoslov od Boga. Torej je to dobro. Gre za poštenega človeka, ima veliko dobrin. A sedaj se začno problemi. Začne razmišljati sam pri sebi, ker ima problem. Ne razmišlja, da bi povečal bogastvo, marveč kaj naj bi naredil? Kaj moram narediti? To je temeljno vprašanje. Pri Lk je to vprašanje večkrat postavljeno. Ta človek je srečen zaradi rodovitnosti svojih polj, a zemlja mu prinaša skrbi, tako kot ubogim, ki kričijo k Bogu. Ubogi se sprašujejo, kako se bodo hranili, oblekli. Kričijo. Tudi ta človek je v stiski, kaj bo naredil? 

18_navadna_2.jpg

Ima že preveč. Kar drugim prinaša veselje, njega ubija: preveč dobrin. Te dobrine niso njegove, pripadajo ubogim – in če tega ne sprejme, postane žalosten. Mora se odločiti! Sebi pravim: duša moja, jej, … Šele sedaj – po vsem garanju - se spomni, da bi počival. Do sedaj dobrine niso njemu služile, marveč jim je on služil. Ta poljedelec hoče mirno, preprosto veselje, brez pretiravanj in opravljanja tistega, kar je slabo, prepovedano. Je, pije, počiva – vse to je veselo, trezno, vsakodnevno. A temu in takemu življenju, življenjskemu programu, manjka nekaj bistvenega, in sicer: manjka mu ljubezen. Ta človek je sam: poljedelec in njegove dobrine. Ne misli na druge, razen na nabiranje dobrin: ni družine, otrok… Živi med ljudmi, a jih ne vidi, nima časa zanje. Ni čustev. Važne so dobrine. Ni časa za Boga. So le dobrine. Vse je JAZ in MOJE. Sedaj pride na sceno tretja oseba, Bog. Izgovori svojo razsodbo: Neumnež si, nisi sposoben razmišljati. Nisi tat. Neumnež si! Bolnik si! Bog ne govori o tem, da preveč dela, da si ne da počitka…. Ne, pravi mu, da je neumen. Bog ne govori, da je slab. Iz katerega razloga je ta človek neumen? Bog mu pove, kje je njegova napaka: Ni se hotel zavedati, da bo razlaščen stvari in da ni lastnik, le uporabnik stvari. Kaj ga bo sedaj prineslo v svet Boga, kjer je resnično življenje? A bo tam kopičenje kaj pomagalo? Zato je neumnež, vse je pomešal. Bogastvo ti ne da, ti vzame bistveno, saj imajo dobrine tega sveta pomen le v gradnji ljubezni. Sicer pa bodo dobrine vedno ostale tu, na tem svetu, ne gredo zraven, le ljubezen gre naprej. A je življenje zgrajeno tako, da bo kaj ostalo? Ostane le ljubezen: to, kar damo. Le to na »carini« konca življenja ponesemo s seboj.  Ljubezen je rast Božjega sina, ki je v nas. Druga napaka: zaklade je zbiral le zase. Človek postane človek, ko se zave meja (smrt)svojega življenja. Tu se uči živeti: ni obsojen, ker je veliko imel, obsojen je, ker je zbiral zase, se je bogatil le zase. A Bog je najbogatejši, ker vse daje. Kako se lahko rešimo te bolezni? 

Tretje napaka: ni bogat pred Bogom. Je izbral in služil maliku, ni se bogatil v Božjih očeh. Edino pomembno je imeti zaklad v Bogu, kjer ga tatovi ne morejo ukrasti. 

Dati bratu iz ljubezni, živeti v ljubezni – je pristno življenje in bogatitev življenja za večnost. To šteje, to ostane.

 
< Nazaj   Naprej >