OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
17. navadna nedelja – C (Lk 11,1-13)

Živimo v sekulariziranem svetu. Toliko različnih zabav, toliko stresa in sodobni človek ne najde več časa za molitev. Ne uspe se ustaviti. Strah ga je ustaviti se, strah ga je tišine, ker takrat pride na površje vse, kar je v človeku. Večkrat imamo občutek, da gre v našem času za duhovno anoreksijo.

Če kdo ne moli, ne najde smisla svojemu življenju, vsemu delovanju. Kdor ne moli, še ni popolnoma človek. 

Danes mnogi ne molijo, ker ne vedo, kakšen smisel, pomen ima molitev za njihovo življenje. Vedno znova moramo iskati smisel molitve in se učiti moliti. Tako so učenci vprašali Jezusa, ko so videli, kako v molitvi postaja lepa oseba in kako zna moliti. So tudi nekatere oblike molitve, ki nam delajo težave. Večkrat pripisujemo Bogu, da naj naredi, kar moramo mi sami narediti. Probleme, ki jih ustvarjamo, moramo tudi reševati in ne prositi Boga, da jih reši s čarobno palico. Moramo se torej učiti moliti, zato se prepuščamo našemu Učitelju, da nas nauči moliti.

Pri Lk sedem krat najdemo Jezusa v molitvi in k močno vztraja pri molitvi. Če ne molimo, ne znamo ohranjati duhovne občutljivosti. Molimo, da znamo prav voditi svoje življenje, kot nas uči Jezus; da ohranjamo tudi pravo razmerje (odnos) do Boga, ljudi, stvari, samega sebe.

Molitev povzema neko obliko duhovnosti, ki jo živimo (redovne skupnosti, duhovna gibanja imajo svojo obliko molitve in na ta način ohranjajo živo svojo duhovnost). V tem okvirju Jezus svoje učence nauči molitev Oče naš. Tukaj Jezus uči resnično molitev. Prva najpomembnejša stvar je, komu govorim, na koga se naslanjam, naslavljam. Moliti pomeni sebe dati Bogu, se pogovarjati z njim v vsem, kar živim. Molimo z Božjo besedo. 

17_navadna_1.jpg

 Oče naš - vse prihaja od njega, zato se naslavljamo nanj v ljubezni, spoštovanju in v zavesti Njegove veličine, očetovske dobrote, ljubezni. Vsi smo v hiši istega Očeta. Ni brezbrižen Oče do naših problemov, duševnih in siceršnjih stanj. To ni bog filozofov, ki je sam zase samozadosten in se ne meni za človeka. Resnična podoba Boga je torej, da je Oče, ki hoče le mojo srečo, veselje. Ta Bog nas ljubi in to je dovolj. Daje smisel našemu življenju. Ko molim tega Očeta, se zavem, da sem njegov sin, da moram na tem svetu odsevati Očetov obraz, ljubezen. V molitvi odkrijem, da je vsak človek moj brat.

Naj bo posvečeno tvoje ime: naš Oče je edini, ki dela izredne stvari. Ob njem postaneš resnični, pristni človek, odseva Očetovo življenje.

Naj pride tvoje kraljestvo: molitev nam da razumeti, da pripadamo kraljestvu, ki ga hoče Oče in ne hudi duh. To je kraljestvo – biti služabnik bratov, ljubiti, kot Oče brezpogojno ljubi. Razpoložljivost za služenje, to je Božje kraljestvo. Pripravljen sem graditi tvoje kraljestvo in ne kraljestvo gospodovanja in sebičnosti.

Daj nam naš vsakdanji kruh: kdor zbira, ne more moliti naš Oče, saj zbira dobrine, ki so od bratov. Vpraševati se, kaj je Očetov načrt o dobrinah tega sveta. Če ne molimo, to pozabimo.

Odpusti nam naše dolge… Smo krhki, slabotni ljudje. Vsi smo grešniki. Prosimo Boga, da nam odpusti. Božje odpuščanje je vse tisto, kar nas pripelje na pot veselja in življenja. Pošlji nam poslance, ki nas bodo pripeljali na pravo pot. Tudi mi pomagamo tistim, ki so zašli na napačno pot, nazaj na pravo pot. Pomagamo jim najti pot, ki jih bo pripeljala v srečo in si ne bodo delali slabega. Pomembno je biti svojim bratom angel, ki jih postavi na pot sreče.

17_navadna_2.jpg

Ne daj, da pademo v skušnjavo: ne nosi me v skušnjavo, v preizkušnjo. Saj nas prav preizkušnje življenja pretresejo. V nekaterih preizkušnjah lahko celo preklinjamo Boga. Tu gre za zavest, da govorimo z Očetom in mu razodevamo vso našo slabost, krhkost. Molitev nam da čutiti, da je Bog z nami in nas spremlja. Tako kot je molil Jezus v Getsemani. Ko moram iti skozi preizkušnje, je Bog z menoj in mi daje smisel.

 Prilika: molitev je dolga. Pomembno je ponotranjiti Očetovo misel, saj ne mislimo po Božje. Molitev noče spremeniti Božje misli, nas postavi v pogovor z Bogom, da bo Njegova misel postala naša. Ni lahko prisvojiti si Božjo

e misli v odnosu do zemeljskih dobrin. Nagon nas nosi k zbiranju; k maščevanju, k udobju, k skrbi le zase... Zato je potrebno moliti, da Božja misel pride v nas. Podobno je v bolezni, v osamljenosti – potrebno je moliti za Božjo misel.

Zaključek: Prosite in boste prejeli… Še enkrat poudarek, da je potrebno moliti v času, da lahko sprejmemo edini dar, ki nam ga Bog hoče dati. Edini dar je Njegov Duh, je njegova ljubezen. Potrebno je moliti, da sprejmemo moč ljubezni, Njegov Sveti Duh. Kdor ne bi molil, ne bi mogel prejeti Svetega Duha, Duha ljubezni.

 
< Nazaj   Naprej >