OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
15. navadna nedelja – C (Lk 10, 25-37) Samarijan

Evangelij govori o Samarijanu. Zgodba je postavljena v okvir strokovnjakov za Sveto pismo, ki hočejo Jezusa speljati v njihov način razlage Besede.

Kaj naj naredim, da dosežem večno življenje? To je zelo globoko, bistveno vprašanje življenja. Govorijo o tem, da bi večno življenje podedovali. Le zemeljsko življenje lahko podedujemo, večno pa dobimo kot DAR od Gospoda. To je drug(ačn)o življenje. To življenje lahko prejmemo le v večnosti, biološkega pa od staršev na zemlji. Slednje življenje ni dovolj.

Kaj bi mi vprašali Jezusa, če bi se srečali z njim? Mislim, da bi ga prosili za zdravje, uspeh, ozdravitev od bolezni, dobrobit… Vse to so resničnosti tega sveta. To so pomembne stvari, a so za ta svet. Pismouk pa vprašuje naravnost po podedovanju novega življenja. Jezus mu odgovori z dvema vprašanjema: kaj je napisano v Postavi in kako to bereš? Jezus ima učinkovito vzgojo: na vprašanje odgovarja s vprašanjem – tako se človek zaveda, da je odgovor v njem samem, znotraj, v duhu, in ne zunaj njega. Resnica ne pride od zunaj, od znotraj je in jo je potrebno iskati, odkriti, živeti. Potrebno je prisluhniti Jezusu, da oseba sama najde Resnico.

15_navadna_1.jpg

Vpraša ga, kaj je odkril v Postavo in kako jo bere? Berem, da je potrebno z vsem srce ljubiti  Gospoda in svojega bližnjega kot samega sebe… Vse se odločam v soglasju z Gospodom, s katerim živim edinost življenja. In ljubi bližnjega kot sebe samega. Jezus je prebudil v njem ljubezen. Delaj to in boš živel. Ta učitelj je razumel, da živeti pomeni ljubiti. In v celotni ljubezni dati svoje srce Bogu, tudi stvari tega sveta (denar, uspeh, lepote). Te stvari so lepe, a moje srce mora biti v celoti z Gospodom. Srečata se torej dva resnična poznavalca Božje besede. Imata globokega duha. 

In sedaj vpraša: Kdo je moj bližnji? (gre za 4 vprašanja: 2 vprašanji Jezusu in 2 vprašanji Jezusa pismouku). To je veliko vprašanje, o katerem se je veliko debatiralo. Ta pismouk  dobro ve, kdo je bližnji, saj pozna Postavo. Mimoidoči tujec in tujec, ki se je vključil v skupnost – to so tisti, ki jih Gospod varuje. Jih torej ne smeš prezirati, izkoriščati, slabo z njimi ravnati. Jezusov odgovor na vprašanje je njegovo vprašanje: Kdo je ZATE bližnji? Komu se ti narediš bližnjega? 

Jezus odgovarja s podobo iz življenja poti v Jeriho. Jezus to pot zelo dobro pozna, saj je za vsako veliko noč tam romal v Jeruzalem. Je cesta sredi judovske puščave in tu grozijo banditi. Jeriho je mesto palm, balzama, blizu Jordana. Pomembno mejno mesto, kjer so v Egipt prodajalo balzam. Tu so živeli duhovniki druge hiše. Jeriho je skorumpirano (pokvarjeno) mesto, mesto greha, kot je Jeruzalem sveto mesto.

Nek človek (o njem ne vemo nič: kdo je bil, komu je pripadal, tujec, domačin, veren, tat ali ne?). Njegova edina značilnost je, da je ČLOVEK: ima človeško dostojanstvo, ki se ga nikoli ne izgubi, tudi v tem stanju ne. Padel je med razbojnike, so ga poškodovali, je sam in na pol mrtev. To je človek. Močna podoba, kar se zgodi človeku na poti njegovega življenja. Razbojniki ga razčlovečijo. 

Neki duhovnik je šel po tej poti: ga vidi in gre mimo. Jezus hoče takoj učiti, hoče, da pride do izraza osrednje sporočilo, zato v podobi uporabi duhovnika. Za en teden je bil v Jeruzalemu v službi templja, ko je bila njegova vrsta. Vrača se domov. Vidi potrebo človeka, a zavije na drugo stran. Ta duhovnik je čist, spolnjuje obrede v templju. Vidimo, da si misli in čustev Boga ni osvojil, niso v njem, zato gre mimo. Tu moramo razmišljati: ta duhovnik, ki živi na skrben način, brez napak religijo in spolnjuje vse obrede, je v resnici daleč od misli Boga, saj se ogne potrebam človeka. Vsi preroki obsojajo takšno vernost, ki ne daje pravičnosti ubogim, vdovam, sirotam… Bog hoče dela ljubezni in ne daritve… V konkretnem življenju, v srečanju potreb ubogega človeka. Čutimo neki antiklerikalizem – kot danes: duhovniki so dobri, a ljudje niso z njimi zadovoljni. Sedaj Jezus postavi na sceno Samarijana, ne dobrega Samarijana. Samarijan je heretik (krivoverec), nečisti v primeri s čistim religioznim Judom. So sprejeli le Postavi, ne ostalih knjig, ne hodijo v tempelj, saj imajo svojega v Sihemu. 

15_navadna_2.png

 Neki Samarijan – vidimo, da za razliko od duhovnika, ki živi religijo, ta ima v sebi misel in čutenje Boga. Duh je edini, ki nas dvigne nad živalsko, pride ven (pra)človeško. Da bi to izrazil, evangelist uporabi 10 glagolov. Tako predstavi poseg Samarijana: Samarijan odseva misli, čustva in delovanje Boga. Se približa, ni ga strah te ranjene osebe. Srce ga vodi, da se mu približa, gre mu za pozornost do človeka v potrebi. Ne išče poti za izogibati se. Ga vidi – resnični kristjan ne čaka drugega, odpre oči, vidi potrebo brata, se mu približa, kaj in kako bi mu lahko pomagal. Odpre oči za probleme drugega. Vseh problemov sveta ne moremo rešiti in se z vsemi ne ukvarjati – skušnjava, da se potem z nobenim ne ukvarjam in ne vidim brata. Nisem v soglasju z Božjim pogledom, če tudi hodim v cerkev. Bog noče, da gledamo samo v nebesa, Bog hoče, da gledamo, kamor on gleda – on gleda potrebo človeka. Takrat smo v soglasju z Bogom. Samarijan gleda, kamor gleda Bog. Je v sebi ganjen – srce, čustva Boga, Jezusa. Čustva nam pomagajo, da potrebo drugega vidimo kot lastno potrebo. To je čutenje, ki ga mama čuti do svojega otroka, je ganjena od otrokove potrebe. Pusti razum, govori ji srce. Kako nas Jezus tu izziva: nek Samarijan, ki niti prav ne časti Boga – je ganjen in ima Božje srce, ki čuti z drugim?! Četrti glagol: se približa, potem ko je videl. Ima isto čutenje kot Bog do svojih otrok. Sedaj vstopi v dejanje, se je približal. Vlije olje in vino v rane, ga da na žival, ga vodi v gostišče (kraj, kjer vse sprejemajo). Samarijan je Jezus, ki je prišel srečat človeštvo, sprejema celo ranjeno človeštvo in ga nosi. Nikogar ne izžene. »Jezus je Samarijan, ki se te vedno usmili in te bo na smrtni postelji popeljal v večnost«, pravi stari zapis. 

 

15_navadna_3.png

Naslednji dan da dva denarja tistemu, ki sprejema v oskrbo ranjene. »Poskrbi zanj, kar boš porabil več, ti bom povrnil«. Jezus, ki Očetu prinaša človeštvo, plača oba denarja, dva dneva, tretji dan bo vstal, bo prešel v novo obdobje človeštvo. Jezus je v resnici prišel rešit človeštvo in je sebe v celoti podaril, če je potrebno še kaj plačati, bo plačal in plačuje. To je novih 10 zapovedi (na dveh tablah) za tistega, ki hoče biti človek po Božjem srcu, novi človek, ki ga vodi Božji Duh. Ta je podoben nebeškemu Očetu. Je v soglasju z Očetovim srcem.

Sledi vprašanje: Kdo od teh se je naredil bližnjega? Odgovor je: Tisti, ki je izkazal usmiljenje (ne reče: tisti, ki je Samarijan). Jezus mu reče: Tudi ti tako delaj. Vidi potrebo človeka, bodi ganjen in poseži – to pomeni izkazati usmiljenje. Naredil je vse, kar je bilo potrebno narediti. Pismouk bo potreboval bližino brata, kot jo vsi potrebujemo. Delaj isto, bodi usmiljen v srečanjih z drugimi: izmenjuj z drugimi usmiljenje. To je »eksplodirajoče« sporočilo za naš svet v letu usmiljenja, v neusmiljenem človeštvu…

 
< Nazaj   Naprej >