OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
10. navadna nedelja – C (Lk 10,11-17)

(Na Sveti Gori: »kronanca«, obletnica kronanja milostne podobe Matere Božje na Sveti Gori leta 1717)

kronanca.jpg 

Kronanje milostne podobe Matere Božje na Sveti Gori

(1717 – 2016)

V evangelijih imamo tri poročila o Jezusovem vstajenju neke osebe. Danes je tu poročilo o vstajenju v Naimu. Pomembno se je vprašati: »Ali je mogoče nekoga iz smrti pripeljati nazaj v ta svet? Ali bi to sploh imelo smisel?«

Vstajenje, živeto v Jezusu Kristusu, pomeni zaključek tega življenja in vstop v dokončno življenje. Ko se nekdo vrne v življenje tega sveta, tedaj govorimo o REANIMACIJI, osebo prinesemo nazaj v naš svet. V primeru Naim gre za ozdravitev od zelo težke bolezni, ki je ni mogoče ozdraviti, in ker se je ozdravljenje zgodilo, ga razlagajo, kot zmago nad biološko smrtjo. Luka jo je kot katehezo uporabil v priliki, ki v tem dogodku v Naimu govori o zmagi nad smrtjo. To je osrednja resnica naše vere v Kristusa.

Poglejmo si to poročilo, kjer Luka pripoveduje o tem, kaj Bog naredi za človeško življenje.

Mesto Naim (ime pomeni: užitek, sladkost življenja, odličen okus) ima pokopališče zunaj mesta – kot imajo to vsa mesta. Ko Jezus pride v Naim, je položaj slab, ne gre le za bolezen (ki onemogoča živeti v polnosti), gre že za smrt edinorojenca. Pokopališče je na zahodu mesta, kjer sonce zahaja: iz luči gremo v temo smrti. Naše življenje na tem svetu je prijetno, čudovito, a nekega dne se bo končalo. Ne moremo živeti brez konca. To je naša pot, življenjska usoda. Vse bogastvo v vseh izrazih ne bo ostalo z nami, drugim ga bomo zapustili. 

Z Jezusom so učenci in velika množica ljudi. Z druge strani se približa druga množica, ki nosi truplo pokojnega. Gre za srečanje dveh procesij (množic ljudi): procesija življenja z Jezusom in druga z mrtvim. Za obema je velika množica. Gre za prehod iz luči v temo smrti. V smrt gredo vsi, ki niso srečali in sprejeli Gospoda luči. Tukaj se spomnimo na judovski običaj polaganja kamnov na grob. Kaj to pomeni? Kamni na grobu pomenijo: to je moj prispevek h gradnji spomenika življenja nekomu, ki je bil dober, ki si tak spomenik zasluži

Ob smrti se spomnimo, da samo ljudje vemo za smrt in imamo zavest o smrti. Zato se tudi sprašujemo, kaj bo po smrti? Ljudje moramo misliti na to (na konec) in si vprašanje o smrti v življenju resno postaviti. Od tega je odvisno, kakšno življenje hočemo graditi. Vsi ljudje hodimo po poti brez povratka, vse se konča. Če ne srečamo Gospoda življenja, luči, ki premaga smrt, potem človek ne vidi druge usode kot grob. Vse, kar je bilo zgrajeno – vse se izniči? 

V procesiji je edini sin vdove. Kdo je ta mati? Ona je podarila biološko življenje, ki se bo zagotovo končalo. Vdova, je brez moža, brez upanja, da bi lahko še dala življenje. To je naše človeško stanje, naše človeštvo: ne more dati drugega življenja, razen umrljivega. Ta množica je nema pred skrivnostjo smrti. Radi bi vedno bolj podaljšali biološko življenje, a večna starost nima nobenega pomena.

Življenje je sovražnik smrti… Gospodar življenja, Jezus, vidi vdovo. Ta pogled je pomemben, to prodre do našega srca. Težko vidimo v življenju, gremo mimo! Skozi oči vstopa v nas druga oseba, njena smrt, bolečina. Postanemo občutljivi. Jezus vidi to vdovo, vidi v njej položaj človeštva, ki je zapisano umrljivosti in ujeto v njej. V Jezusovemu pogledu vstopi vanj problem človeštva. Vprašanje, ki si ga na dnu postavlja vsak človek, navkljub zdravja, slave, prestiža, moči, oblasti tega sveta, je človek nepotešen. Vse je ničnost. Če človek nima odgovora na vprašanje po življenju, je vse skupaj ničnost. Gospod gleda, Gospod vidi – tukaj se Luka nanaša na Vstalega, ki je smrt premagal. Bog sam je prišel med nas, da nam na to vprašanje odgovori, ker je brez tega odgovora vse (življenje) nič(nost). Jezusa prešine veliko in globoko sočutje, ko vidi težko trpljenje vdove (človeštva). Vprašajmo se, zakaj nas Bog ni naredil nesmrtne, brez biološke smrti? Tega Bog ni mogel narediti, ker se naše biološko življenje mora končati. Tudi Jezus, Božji Sin, ki je postal človek, je izkusil to, kar mi čutimo ob smrti drage osebe (on je to čutil ob smrti prijatelja Lazarja). Pred smrtjo nekateri kričijo: življenje je krivično, za smrt obtožujejo Boga… 

 Sedaj je trenutek, ko Jezus poseže  v situacijo – in to z ZASTONJSKO dejanjem, saj ga za to niso zaprosili. Gre za dar (človeštvu), ki pride naravnost od Boga: vstajenje. To je prehod iz zaključka biološkega življenja v življenje večnosti. Jezus se približa mrtvemu in se dotakne njegove roke. Z dotikom roke trupla, naredi sebe nečistega. Z Jezusom smrt ni več nečistost, saj jo je spremenil v zrno življenja, ki se več ne bo končalo. Smrt je sedaj rojstvo, je velik praznik življenja. Draga pokojna oseba ni več biološko z nami, a tam, kamor je prišla, je življenje, tam ni več nečistosti, ni več umiranja. Procesija, ki gre na pokopališče, je zaustavljena. Vstopi v polno občestvo brez meja, vstopi v polnost življenja, je v občestvu z vsemi brati in z Bogom

Jezus dečku reče: Vstani! Pokojni se je dvignil. To ozdravljenje evangelist bere kot podobo zmage nad našo smrtjo v Jezusu. Mrtvi vstane in si sede. Sedeti – pomeni, da je premagal smrt. Strgani so smrtni povoji. To je gesta zmagovalca. 

Začne govoriti – komunicira, v polnosti komunicira ljubezen – to je življenje. Vstajenje, vstop v Božji svet, je vstop v polno življenje, polnost občestva.

Jezus novega dečka vrne svoji materi. Jezus da človeštvu  s svojim vstajenjem novo življenje. Jezus rojeva žive po svojem podarjenem življenju, ki je življenje v večnosti. Za večno življenje in v življenju kot takem je odločilno srečati Gospoda(rja) življenja… Srečamo ga v pogledu vere

Vse so napolnjeni s strahom: zmagal je Gospod(ar) življenja. Ta zmaga je neverjetna, je izredno delo Boga: človeštvu je podaril življenje v večnosti. 

V tem evangeljskem odlomku smo povabljeni mi vsi, ki beremo in poslušamo: odprite se pogledu vere, v katerem že takoj in vnaprej vidimo, kaj nas čaka. Ta pogled vere je vir življenja. In poslani smo, da to povemo vsem bratom. Gre za veselo novico o veselju, da nas čaka večna gostija v Očetovi hiši.

Kronana Mati Božja, Svetogorska Kraljica, je že uresničena polnost večnega življenja pri Očetu, v Njegovi hiši, in nas vabi v njeno hišo na Sveti Gori, da od Očeta po njej dobimo potrebnih milosti (zastonjski dar Božje pomoči) za življenje v občestvu svetih v nebesih.

 
< Nazaj   Naprej >