OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Nedelja Svete Trojice

Izpraznitev Boga

Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, 

 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, 

ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. 

(Rim 5,3-5)

Pred nekaj leti je na simpoziju z naslovom »Bodimo misijonarji svojim lastnim otrokom« Michael Downey (prof. teologije, priznan znanstvenik in predavatelj, laik) zastavil tole vprašanje: Kako govoriti o Bogu v kulturi, ki je patološko raztresena, zmedena, ki ne zaupa verskemu načinu govorjenja niti cerkvenim ustanovam, pa kljub temu ima svojo moralno energijo in kreposti?

To je temeljno vprašanje našega časa, ko mnogi izmed naših otrok, bratov, sester in prijateljev ne hodijo več v cerkev in s tem postavljajo na preizkušnjo naše versko prepričanje. Vsi ti gotovo ustrezajo zgornjemu opisu današnje kulture, pa vendar na svoj način kažejo veliko moralne energije. Kam to vodi, kako naj to razumemo?

20270av.jpg

Kako naj odgovorimo, se odzovemo? Downey predlaga, da potrebujemo podobo Boga in Jezusa, ki nam lahko pokaže, kaj bi Bog napravil v takih okoliščinah. Kakšna podoba Jezusa bi nam tu lahko pomagala? Kot gotovo veste, obstaja vrsta Kristusovih podob iz Svetega pisma ali cerkvenega izročila. Kristus je predstavljen kot dobri pastir, kralj, učenik, čudodelnik, zdravilec, kruh življenja, žrtveno jagnje, ljubimec ipd. Posamezna obdobja človeške zgodovine so posebej povzdigovala nekatere podobe, druge pa so bile v ozadju. Katera Kristusova podoba bi bila najbolj odzivna v naši današnji kulturi, ko toliko naših lastnih otrok ne hodi več po isti poti vere kot mi?

Downey predlaga: podoba Kristusa kot popolne izpraznitve Boga, Jezus kot popolno darovanje samega sebe; Bog, ki se popolnoma izprazni v učlovečenju. Kaj to pomeni?

Sveto pismo nam pripoveduje, da Bog v Jezusu daruje ljubezen, ki je tako čista, tako nesebična, tako razumevajoča za vse naše slabosti, se tako do kraja daruje, se tako »samoizprazni«, da je žrtvovana brez kakršnekoli še tako prikrite zahteve, ki bi jo morali upoštevati in jo kakorkoli povrniti, poplačati.  V učlovečenju Bog tako kot dobra mati ali oče skrbi le za to, da bodo njegovi otroci hodili po pravi poti, ne pa za to, da bi ga izrecno priznavali in se mu zahvaljevali za vse, kar je in kar dela. Bog si je s tem, da ima svoje otroke, nakopal veliko tveganje, tako kot vsi starši. Imeti otroke pomeni izpostaviti se, biti ranljiv, biti vsak hip razumevajoč, potrpežljiv, pomeni sestopiti s prestola in dobesedno izprazniti samega sebe. To velja enako za Boga kot za vsakega očeta ali mater.

Kako se kaže taka »samoizpraznitev«?

Izprazniti samega sebe, kot je po pisanju Svetega pisma to delal Jezus, pomeni biti navzoč in ne zahtevati, da to posebej priznajo in potrdijo; pomeni dajati in ne zahtevati v odgovor enake darežljivosti; pomeni nastopati vabljivo in ne grozeče, zdravo zaskrbljeno in ne zajedljivo ali nasilno; pomeni biti ranljiv in nemočen, nezaščiten pred bolečino, da te bodo obravnavali kot nekaj samoumevnega ali da te bodo zavrgli; pomeni živeti v veliki potrpežljivosti, ki ne zahteva, da Bog ali kdo drug poseže v dogajanje, če se ne odvija po naših željah; pomeni pustiti Bogu, da je Bog, in drugim, da so drugi, in da jih ne poskušamo podrediti svojim željam ali svojemu ritmu. To nikakor ni lahka naloga in zato ni čudno, da že dva tisoč let pojemo hvalnice Jezusu, ki mu je to uspelo in ki tudi nas vabi k temu delu.

Potrebujemo teologijo Boga in podobo Kristusa, ki nam lahko pokaže pravo pot in upanje, ko si prizadevamo, da bi bili misijonarji na najtežjem terenu, kar jih je danes, v naši lastni kulturi z njenimi vrojenimi krepostmi in z njeno vrojeno brezbrižnostjo do Boga in do Cerkve. Mislim, da je predlog, naj vzamemo za smerokaz Božjo »samoizpraznitev« v Jezusu, zares dober. Če jo prav razumemo, nam bo ta podoba lahko pokazala, kje in kako naj zastopamo svojo vero v kulturi, ki tako rada misli, da je vero že prerasla.

3-sveta-trojica.jpg

Na istem simpoziju je Vivian Labrie, socialna delavka iz Kanade, v svojem nastopnem govoru dejala: »Verujem, da je Bog dovolj zrel, da ne zahteva, da bi bil vedno v središču naše zavestne pozornosti.« Če to trditev vzamemo s kančkom soli, je posrečen komentar slavne kristološke himne v Pismu Filipljanom 2,6-11, ki opisuje, kako se je Jezus »samoizpraznil« v učlovečenju.

Kadar mati ali oče sede k mizi s svojo družino, ne rabi, ne želi, ne pričakuje, da bi bil v središču pozornosti, saj to pravico zdrav odrasli običajno odstopi otrokom. Hoče pa in si želi, da je družina srečna, da spoštujejo drug drugega in skupne vrednote, da je vsakdo v temelju na pravi življenjski poti, tako da vsak družinski član ve, kaj je na koncu koncev sveto, moralno in pomembno, pa čeprav kdo izmed njih ta hip ne uvidi ali ne prizna družini vsega, kar je od nje prejel, da je lahko srečno in samostojno zaživel.

To še bolj velja za Boga, ki nas v ljubezni, razumevanju in potrpežljivosti daleč  presega in ki tako kot vsaka dobra mati ali oče ne zahteva, da je vedno v središču naše zavestne pozornosti.

 
< Nazaj   Naprej >