OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
6. velikonočna nedelja – C - Jn 14,23-29

V Janezovem evangeliju (Jn) nam je zopet predstavljen Jezusov poslovilni govor, oporoka, ko pušča ta svet. Jezus govori v odgovor apostolu Filipu. Štiri krat uporabi glagol LJUBITI (gr. agapan: to je Jezusov izraz za zastonjsko, brezpogojno ljubezen). Tu je edinkrat, ko Jezus zahteva, da ga nekdo ljubi, vendar pa ne zahteva sebične ljubezni do sebe. Gre za Jezusovo povabilo, da vsak svoje življenje v ljubezni izroči njemu. Gre za ljubezenski, zaročniški odnos, ki naj ga živim(o) z Jezusom. Tukaj ne gre za Mojzesove zapovedi, marveč za edino Jezusovo zapoved ljubezni: »Daj jesti tistemu, ki je lačen…« V zapovedi ljubezni gre za to, da učenec sprejme to Učiteljevo zapoved kot normo življenja.

Juda, a ne Iškariot, bi rad, da bi se Jezus z vso slavo razodel svetu. A Jezus pravi: »Razodenem se lahko le tistemu, ki me hoče sprejeti, sprejeti moj predlog resničnega življenja. Svet ima svoje interese in svoje načrte… Takemu svetu se ne morem razodeti, ker se ni odločil za ljubezen«. 

Če me kdo ljubi, bo spolnjeval moje zapovedi: Jezus pravi: »Vstopi s svojim življenjem v polno soglasje z mojim (predlogom) življenjem«. Oče je ljubezen: vstopiti v soglasje z Jezusom, je vstopiti tudi v soglasje z življenjem Očeta. 

Kdor ljubi, ostane v Jezusu: V Stari zavezi je Tempelj kraj Božje navzočnosti in srečanja z Bogom. Vsako srečanje z Bogom pušča resnična znamenja Božje navzočnosti, Božjega duha v nas. Božja navzočnost se razodeva v življenju naše celotne osebe v trenutku, ko sprejmemo ljubezen. Takrat postanemo drugačni. Pustimo se voditi Duhu in ne predlogom tega sveta. Jezusovo razodevanje se torej lahko zgodi le v učencu, ki sprejme njegovo besedo. Veliko je načinov razodevanja Jezusove navzočnosti: evharistija (Jezus je v zbrani skupnosti, ki moli in posluša Njegovo besedo), v ubogem (sprejem ubogega), tam, kjer se ga ljubi, v molitvi (med nami). Ko učenec ljubi, so njegove besede, nasmeh, čutenja – isti, kot jih ima Jezus in v njem Oče.

6_velikonocna_1.jpeg

Obljuba po Tolažniku (Parakletu): Ne bom vas zapustil sirot. Grško Parakleto – to je tisti, ki ga pokličemo k sebi, v svojo bližino. Jezus ob svojem odhodu pošilja drugega tolažnika, to je Duha. Gre za Duha, ki je Božje življenje in ga je Jezus prinesel človeku. Jezus nam po Duhu ostaja blizu, je na naši strani, ob nas. Ko je Jezus v cerkveni skupnosti, so vsi člani v isti veri, misli, molitvi in se čutijo potrjene v veri in takrat ni velikih težav. Danes je drugače: učenec živi v svetu, ki je drugačen od krščanskega. Ostaja sam, se mora zavestno boriti. Moraš živeti in vztrajati v svetu, ki drugače razmišlja, vrednoti, zato je življenje v Jezusovem predlogu življenja težko, a je treba vztrajati in nadaljevati. Če si v Jezusovem duhu, se, recimo, trudiš za: altruizem, čistost, zakonsko ljubezen, izgradnjo družine, spolno življenje po vrednotah in krepostih; hrepeniš po večnem življenju (obdan z ljudmi, ki so zazrti le v življenje tega sveta)… Pri ljudeh, ki živijo le zemeljsko, je vse to je drugače. Kristjanu rečejo: »Pa kje ti živiš? Ti ne poznaš življenja!« A v sebi sredi takega sveta kristjan sliši glas, ki mu pravi: »Nadaljuj z Jezusom, to je prava pot, to, kar ti Jezus predlaga, je res, je dobro. To je glas Parakleta. Gre za življenje v Duhu in iz Duha. Ali pa recimo, ko se kristjan odloča: kako pomembno je, da se odloča v Gospodovem Duhu. Ko gre za praznovanje nedelje v življenju kristjana, se lahko počutiš sam, ni podpore, malo jih gre k maši. Tudi takrat poslušaj v sebi glas Duha. Izbiraj prave izbire življenja z Bogom in za človeka – k temu nas vabi Parkalet - Tolažnik.

6_velikonocna_2.jpg

Paraklet nas varuje: pred mnogimi glasovi, ki jih slišimo; Jezusu nasprotnimi načini razmišljanja, argumentiranja. Varuje nas pred mentalitetami, ki so govor in odločanje za smrt, čeprav pod pretvezo življenja. Paraklet me varuje pred temi glasovi in napačnimi potmi. Ko slišim glas Božje besede, pridige, besedo o Božjem kraljestvu, ki ga je potrebno izgraditi, o spoštovanju stvarstva, o spoštljivem odnosu do stvarstva in do ljudi; ko slišim glas, ki me spodbuja, da živimo kot bratje med seboj, da postajam(o) vedno bolj sin Očeta, takrat mi govori glas Parakleta (Tolažnik) in mi pravi: vredno se je boriti in izgrajevati novi svet po Kristusovi besedi. glas Duha nas pelje v večno življenje, v življenje po ljubezni. To ni teoretični učitelj, ki bi ti dal neko teoretično napisano postavo. Ne, Paraklet je novo življenje, dar Božjega življenaj v nas in nas vedno, v vsakem položaju žene, da ljubimo, da naredimo iz svojega življenja dar. To ni ukaz od zunaj, marveč od znotraj iz naše globoke narave, iz srca. Od znotraj nas Duh gradi, narava Božjega sina nas žene, da se obnašamo kot Božji sinovi. Mama, na primer, od znotraj odkriva, kako naj bo mama. V njej je narava mame, ne le neko zunanje teoretično znanje. Tako je s kristjanom: Duh mi kaže, kdo sem in kako naj živim svojo novo naravo Božjega sina

Ta Duh nas spominja vseh stvari, ki nas jih je Jezus učil, da bi bili popolni Božji sinovi. Jezus je s svojim življenjem in besedo že vse povedal, zato nas Duhu neprestano spominja na Jezusov predlog življenja (Besede) in na našo istovetnost (identiteto). Ne izumlja nič novega Če en teden ne molimo, ne beremo evangelij, ne poslušamo Gospodovega glasu – bomo začeli razmišljati kot vsi drugi, izgubili bomo glas Duha v sebi, poslušnost njegovemu duhu, izgubili bomo spomin, da smo Božji sinovi. Duh ohranja v nas živi spomin na Jezusa, na našo identiteto Božjih sinov, na način razmišljanja, ravnanja Božjih sinov. Duh nas na to spominja, da smo Božji sinovi z našim načinom življenja in mišljenja. Če to izgubimo, se v nas konča mir srca, notranji mir

6_velikonocna_3.jpg

Zato Jezus v nadaljevanju go- vori, da nam pušča svoj mir in ne mir sveta. Mir sveta je mir med dvema vojnama. Ko zmagovalec ne uspe več vzdrževati miru, ki si ga je priboril, se mir konča. Pomislimo na znani PAX ROMANA: vzdrževanje miru z zakoni, vojsko in pritiskom – svobodne osebe s pritiskom nad drugimi osebami (ki so tudi svobodne) ohranjajo mir v krivičnosti. Jezusov mir ni tak. Njegov mir je mir novega sveta, alternativne družbe, kjer so vse ovire podrte, kjer se vsi počutijo kot sinovi skupnega Očeta, bratje med seboj, da izgradijo lepo življenje in se za to dajejo, žrtvujejo. Ne pozabimo: Vera, ki se žrtvuje, je resnična, sicer je umetna.

Ne skrbite v vaših srcih, prišel bom k vam…, še pravi Jezus. Jezus pride, a na drugačen način življenja. Z učlovečenjem je Jezus sprejel vse naše meje: meje časa, prostora, nevednosti, končnosti – vse meje, ki so vezane na učlovečenje. Sedaj, ko je vstal,  vse te meje padejo, jih v Vstalem ni več. Jezus pravi: »Odhajam in se bom vrnil na drug način, na način Vstalega«. 

SKLEP: Dar Duha je pomemben – je nova identiteta Božjega sina in se razodeva v našem življenju, kot se je v Jezusovem življenju in to v polnosti. Ko svoje življenje pridružimo Kristusovemu v Duhu ljubezni, takrat se razodeva navzočnost tega Duha tudi v našem življenju. Postajamo duhovni, napolnjeni z Duhom in živimo iz Duha, ki obuja v življenje… 

 
< Nazaj   Naprej >