OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. velikonočna – C – Nedelja dobrega Pastirja – molitev za duhovne poklice (Jn 10,27-30)

Včasih rečemo: »Kako lepo osebo sem srečal. Prijazno, uslužno, dobro, dobrohotno...« Jezus je vrh te osebne lepote. V čem je lepota Jezusa Kristusa? V podaritvi svojega življenja. V prejšnjem poglavju Janezovega evangelija se je Jezus predstavil kot Luč sveta, resnična luč sveta, ki vodi človeštvo v lepoto luči. Če človeštvo sprejme Jezusov predlog življenja, postane lepo človeštvo. V tem okvirju je mogoče sprejeti in razumeti današnji odlomek evangeljski odlomek.

 

4_velikonocna_1.jpg

Vprašajmo se: kako lahko postanemo lepi, kot je Jezus? To nam je predstavljeno s tremi glagoli druženja. Ljudje se družimo na osnovi različnih razlogov in zanimanja.

- Ovce poslušajo Pastirja: ne gre za simpatije, značaj Jezusa, isto kulturo, način mišljenja. Osebe druži poslušanje glasu Pastirja. Lepi postanemo, ko odpremo uho temu glasu. Poslušanje je zelo pomembno. Poslušaj Izrael, je rečeno izvoljenemu ljudstvu. Služabnik vedno posluša gospodarja in se ravna po njem. Jezus pravi – moj glas – ta glas je drugačen od tolikih drugih glasov. Potrebno je imeti občutljivost za ta glas, da ga lahko prepoznamo. Govori o ljubezni, dobroti, o resnici: potrebno ga je razlikovati med drugimi, med glasovi TV programov, POP show-ov. To je drugačen glas. To je prva značilnost tistega, ki pripada Kristusovi čredi: imeti odprto uho, prepoznati, slišati njegov glas in tako kot pastir postajati lep v čredi.

- Jih poznam. Poznati: pomeni intimnost zakonskega življenja. Ne gre le za impulz, gre za odkritje značilnosti drugega, njegove lepote. Gre za medsebojno poznanje, med učencem in Kristusom; za stalno pogovarjanje, soglasje o življenjskih projektih. Gre za odnos ljubezni, za držo tistega, ki hoče pripadati čredi in hoče biti lep, kot je Pastir. Dopuščamo živeti v Njegovi ljubezni.

4_velikonocna_2.jpg

 - Hodijo za Kristusom, po Njegovi poti. V Apd 10,38: Peter pravi o Jezusu: Je hodil med nami in delal dobro tistim, ki so bili sužnji zla. Hoditi za Kristusom pomeni, dati se na razpolago za služenje bratom v ljubezni, nadaljevati Njegovo delo.

Ti trije glagoli so značilni za tiste, ki hočejo pripadati Kristusovi čredi.

Potem govori o večnem življenju - odrešenju – ne le na drugem svetu. Gre za odrešenje tukaj, rešiti naše življenje in ga ne izgubiti. Od Jezusa prejeti bogastvo uspelega, uresničenega življenja. Dar, da lahko danes živimo pristno, resnično življenje

- Jaz jim dam življenje. Ne gre za biološko življenje, tega smo že dobili po starših. Življenje, ki nam ga On daje, je večno življenje (gr. zoe). Gre za drugo kvaliteto življenje, za življenje Boga samega. Lepi Pastir daje to življenje, tistim, ki hočejo vstopiti v njegovo čredo. Poganski bogovi so hoteli življenje ohraniti zase in ljudi so prepustili smrti. Biblični Bog je drugačen: hoče veselje človeka in hoče podariti življenje večnosti, ki ga je prinesel Kristus tistim, ki hodijo za njim.

- Lepi pastir tudi ne pusti, da bi se njegove ovce izgubile. Bog je zaljubljen v človeštvo. Veže na ljubezen večnosti. Smo v dobrih rokah. Nihče ne bo izgubljen.

- Nihče ne bo iztrgal mojih ovc iz mojih rok: življenje bo rešeno, bo resnično uresničeno, bo uspelo, bo do konca človeško. 

Moje ovce so v Očetovih rokah: prej so bile v Jezusovih rokah. Obstaja torej edinost med Očetom in Sinom: gre za načrt ljubezni že od stvarjenja naprej, od vse večnosti. Oče in Sin sta eno: gre za edini načrt ljubezni, to je načrt nebeškega Očeta. Oče ljubi človeštvo z zastonjsko in brezpogojno ljubeznijo. 

V letu usmiljenja smo v moči Duha in »črede« - Cerkve, ki ji pripadamo po krstu, tudi mi občutljivi za življenje vsakdanjih odnosov v zastonjski ljubezni, ki je edina gotova, varna in nam je nič ne more iztrgati.

Še nekaj misli papeža Frančiška za 53. Svetovni dan molitve za duhovne poklice 
CERKEV, MATI POKLICEV:

Božji klic prihaja do nas prek posredovanja skupnosti. Bog nas kliče, da postanemo del Cerkve in po času zorenja v njej nam podari poseben poklic. Poklicna pot se uresničuje skupaj z brati in sestrami, ki nam jih daje Gospod: je sklicanje-skupaj. Cerkveni dinamizem poklica je protistrup brezbrižnosti in individualizma. Vzpostavlja občestvo, v katerem je ravnodušnost premagana z ljubeznijo, ker zahteva, da gremo iz samih sebe in damo svoje življenje v službo Božjemu načrtu ter posvojimo  zgodovinski položaj njegovega Božjega ljudstva.

Na ta dan, posvečen molitvi za poklice, želim spodbuditi vse vernike, da prevzamejo svojo odgovornost v skrbi in razločevanju poklicanosti. Ko so apostoli iskali nekoga, ki bo nadomestil Juda Iškarjota, je sveti Peter zbral sto dvajset bratov (prim. Apd 1,15), in za izbor sedmerih diakonov je bila zbrana skupina učencev (prim. Apd 6,2). Sveti Pavel daje Titu posebne kriterije za izbor starešin (Tit 1,5-9). Tudi danes je krščanska skupnost vedno prisotna pri prebujanju poklicev, pri oblikovanju tistih, ki so poklicani, ter pri njihovi vztrajnosti (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 107).

Nauči se spoznavati in ljubiti svoje brate in sestre, ki hodijo drugačno pot od njegove, in te vezi v vseh krepijo občestvo, v katerem živijo.

Med procesom oblikovanja se med kandidati različnih poklicev poraja potreba, da bi vedno bolj poznali cerkveno skupnost in presegali omejeno gledanje, ki ga imamo vsi na začetku. Zato je primerno opraviti kakšno apostolsko izkušnjo skupaj z drugimi člani skupnosti, npr. ob dobrem katehistu posredovati krščansko sporočilo; skupaj z neko redovno skupnostjo izkusiti evangelizacijo obrobja; odkriti zaklad kontemplacije z delitvijo življenja v klavzuri; v stiku z misijonarji bolje poznati misijone ad gentes;  skupaj s škofijskimi duhovniki poglobiti izkustvo pastoralnega dela na župniji in v škofiji. Za tiste, ki so že v oblikovanju, cerkvena skupnost ostane vedno temeljni vzgojni prostor, do katerega moramo čutiti veliko hvaležnost.

Poklic ima v Cerkvi podporo. Z dokončno obvezo se poklicna pot v Cerkvi ne konča, temveč se nadaljuje v razpoložljivosti za služenje, v vztrajanju, v trajnem oblikovanju. Kdor je lastno življenje posvetil Gospodu, je pripravljen služiti Cerkvi, kjer ga ta potrebuje. Misijonarje spremlja in podpira krščanska skupnost, ki vedno ostane življenjska opora,in kot vidna domovina nudi gotovost vsem, ki romajo proti večnemu življenju.

Vsi verniki so poklicani, da se zavedo cerkvenega dinamizma poklicanosti, ker morejo skupnosti vernih po zgledu Device Marije postati maternica, ki sprejme dar Svetega Duha (prim. Lk 1,35-38). Materinstvo Cerkve se izraža preko vztrajne molitve za poklice in z vzgojno dejavnostjo ter spremljanjem tistih, ki zaznavajo Božji klic. Uresničuje se tudi v skrbni izbiri kandidatov za duhovniško služenje in za posvečeno življenje. Končno je Cerkev mati poklicev s svojo stalno podporo tistim, ki so posvetili svoje življenje v službi drugih.

Prosimo Gospoda, naj vsem, ki so na poti poklicanosti, podeli globok čut pripadnosti  Cerkvi; in Sveti Duh naj med pastirji in verniki okrepi globlji čut za občestvo, razločevanje kakor tudi za duhovno očetovstvo in materinstvo.

V Vatikanu, 29. novembra 2015
Prva adventna nedelja                                                                        

Frančišek

 
< Nazaj   Naprej >