OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2. postna nedelja (24.2.2013)
slika20.jpg
 

Prišel pa je iz oblaka glas,
ki je govoril:
»Ta je moj Sin,
moj Izvoljenec,
njega poslušajte!«
In ko je ta glas nastal,
je bil Jezus sam.
In oni so molčali
in niso v tistem času
povedali nikomur nič tega,
kar so bili videli.  

(Lk 9,35–36)

 
slika21.jpg

Apostol Pavel nas v drugem berilu vzpodbuja k razmišljanju:
Gledamo križ le kot nesrečo, kot neuspeh, kot dokaz zavrženosti od Boga? Ali spoznamo v njem skrivnost Jezusa Kristusa in njegove ljubezni, s katero nas je na križu ljubil do popolnosti? Le če v križu prepoznamo skrivnost Boga, ki križanega obudi in ga naredi za Gospoda stvarstva, bomo pravični do Jezusovega oznanila in bistva njegove eksistence. In le tedaj oznanjamo krščansko vero tako, kot jo je doživel Pavel v srečanju z Jezusom.
In kaj pomeni križ zate? Kako razlagaš boleča doživetje, kot bolezen, nezgodo, nesrečo, smrt ljubega človeka? Vidiš v tem Božjo zavrnitev ali celo kazen? Ali prepoznaš v križu skrivnost Jezusa, ki je vzel nase svoj križ, Bog pa ga je obudil in ga potrdil kot Gospoda sveta?


Po: A. Grünu

 

Lk 9,28–36

PETROVA ILUZIJA


Na poti proti Jeruzalemu je Jezus dvanajsterim apostolom postavil vprašanje o samem sebi: Kaj pravijo ljudje, kdo sem? Dobil je meglen odgovor. Vendar je Jezusa bolj zanimalo osebno mnenje izbranih učencev: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Peter je tedaj odgovoril: Ti si Mesija, Božji Maziljenec. Kljub temu »zadetku v polno« Peter in drugi učenci še niso mogli razumeti, kaj to pomeni in kdo je pravzaprav Jezus v resnici. Zato je osem dni po tem dogodku Jezus zgodaj zjutraj popeljal Petra, Janeza in Jakoba na goro molit in se med molitvijo spremenil. Zažarel je v svojem Božjem bistvu, njegova oblačila so belo sijala, Mojzes in Elija sta se pogovarjala z njim. In tedaj je Peter spet nepričakovano dejal: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore /.../« (Lk 9,33).
Videnje in doživetje Jezusove Božje slave sta Petra popolnoma prevzeli. Tako kot nas lahko včasih prevzame globoka molitev, občutek občestva s svetim, Božjim, močna duhovna doživetja na romanjih, doživetja v duhovnih skupinah in podobno. Nekatere to tako odnese, da mislijo, da so že dosegli cilj, da so že v nebesih. Od tu do verskega fanatizma je le še majhen korak. Evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori nam pove nekaj pomembnega. Naše mesto ni tam gori, na gori. Videnje je kmalu izginilo. Jezusa in učence je prekril oblak, iz katerega se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte« (Lk 9,35). Njega poslušajte, pomeni: pojdite z gore, pojdite z njim v Jeruzalem, kjer ga bodo zavrgli in umorili, a tretji dan bo vstal. Do slave, ki so jo učenci doživeli na gori in ki jo mi občasno lahko doživimo, je še dosti poti: pot do slave vstajenja gre preko križa!


Po: Z. Štrublju

 
JEZUSOVA MOLITEV NA GORI

Samo evangelist Luka pripoveduje o Jezusovi molitvi pri njegovi spremenitvi. »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova obleka je belo sijala« (Lk 9,29).
slika22.jpg
V molitvi pridemo v stik s svojim resničnih bistvom. Tu odpade vse, kar je površinskega. Razbijejo se maske, za katerimi tičimo. Spremenitev pomeni, da preseva pravšnje, naša prvotna lepota. Božji sijaj, ki je v nas, sije na našem obličju. Spoznavamo, da smo Božje veličastvo.
Ko se je Jezus spremenil, sta se pojavila Mojzes in Elija. Mojzes je postavodajalec in osvoboditelj. Ko molimo, se naše življenje uredi in v Bogu izkušamo resnično svobodo. Kaj si mislijo o nas ljudje – to ni več tako pomembno. Elija je prerok. V molitvi odkrivamo svoje preroško poslanstvo. Tukaj zaslutimo, da lahko s svojim življenjem izrazimo nekaj, kar lahko postane vidno v tem svetu samo po nas. V molitvi – tako nam govori pripoved o Jezusovi spremenitvi – pridemo v stik s svojim pravim lastnim jazom, tu zažari v nas Božje veličastvo. Vsekakor pa te molitvene izkušnje ne moremo zadržati. Vedno znova nam izginja. Nek oblak zopet zatemni naš pogled, mi se moramo samo s spominom na to izkušnjo luči vrniti v največkrat megleno dolino našega vsakdana.


Po: A. Grünu

 
< Nazaj   Naprej >