OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
5. nedelja med letom, 12.1.2020

Dajaj lačnemu svoj kruh

Iz 58,7-10; 1 Kor 2,1-5; Mt 5,13-16

Zadnjič smo govorili o pozitivni razsežnosti materialnega uboštva, o idealu, ki naj bi ga gojili. Danes moramo pogledati drugo plat pomanjkanja: negativno materialno revščino, kot vsiljen socialni položaj, ki prizadene ljudi. Z drugimi besedami je to revščina, proti kateri se moramo boriti ali pa jo vsaj lajšati. Spregovorimo torej o solidarnosti. Prav hitro bomo videli, kako je ta tema v odnosu z berili današnje pete nedelje med letom.

»Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

‘Vi ste luč sveta …

Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi,

da bodo videli vaša dobra dela’.«

Toda kaj pomeni biti luč in svetiti? Blesteti zaradi znanja, kulture, bogastva, popularnosti? Ne, Jezus govori o drugačni luči. Ne govori toliko o luči, ki prihaja od idej, ki so zbrane v knjigah, ampak o tisti luči, ko jo odsevajo dela, ko spregovori življenje. »Vaša luč naj sveti« pomeni: »Vidijo naj vaša dobra dela.« Na ta način je potrebno razumeti Jezusovo besedo v berilih današnje nedelje. V prvem berilu (ki običajno pripravlja na evangeljski odlomek) beremo:

»Dajaj lačnemu svoj kruh,

in pripelji uboge brezdomce v hišo,

kadar vidiš nagega, ga obleci …

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč.«

Tukaj se misel še bolj razjasni. Vsa »dobra dela« so luč, na poseben način pa tista, ki so v prid bližnjemu, revežem. Prva oblika solidarnosti je opaziti reveže. Največji greh proti revežem je morda prav brezbrižnost, delati se, kot da jih ne vidiš. Jezus namreč očita bogatemu požeruhu, bolj kot njegovo pretirano bogastvo, njegovo brezbrižnost do reveža, ki je sedel pred njegovimi vrati. Očita mu otopelost srca in neobčutljivost.

Mi skušamo med nas in reveže postaviti dvojno steklo. Učinek dvojnega stekla, ki ga danes pogosto koristno uporabljamo, je, da preprečuje prehod mraza, vročine in hrupa; vse to ublaži, da do nas pride v blažji, milejši obliki. Dejansko vidimo reveže, ki se premikajo, vznemirjajo, kričijo za televizijskim ekranom, na časopisnih straneh in misijonskih revijah, toda njihov krik prihaja do nas kakor zelo oddaljen. Ne seže nam v srce. Pred njimi se zavarujemo.

Beseda: »Reveži!« vzbuja v bogatih deželah nekaj podobnega, kar je pri starih Rimljanih zbujal vzklik: »Barbari!« Zbeganost, paniko. Oni so se trudili graditi obzidja in so pošiljali vojsko na meje, da bi ukrotili barbare; mi pa delamo isto na druge načine. Toda zgodovina nam pravi, da je vse to jalov napor.

Prva stvar, ki jo je torej potrebno v odnosu do revnih storiti, je razbiti ta dvojna stekla, preseči ravnodušnost, neobčutljivost. Odvreči obrambo in dopustiti, da nas preplavi nek zdrav nemir zaradi strašne bede, ki je po svetu.

Predstavljaj si, da nekega dne, ko gledaš na televiziji posnetke kakšne hude nesreče (iztirjenje vlaka, prometne nesrečo, požar ali pa zrušenje stavbe), nenadoma – Bog ne daj! – prepoznaš med žrtvami bližnjega sorodnika: mamo, otroka, brata, moža. Si predstavljaš krik, ki bi prišel iz tvojih ust! Kakšna sprememba v srcu bi se hipoma zgodila! Kako drugače bi se zanimal za dogodek! Kaj se je zgodilo? Nekaj zelo preprostega: to, kar si prej dojemal samo z očmi in z razumom, se te zdaj osebno dotika.

Prav to bi se moralo zgoditi vsaj do neke mere, ko pred našimi očmi drsijo pretresljive podobe revščine. So ali niso tudi ti naši bratje in sestre? Ali ne pripadamo vsi isti človeški družini in ali ni morda zapisano, da smo »si med seboj udje« (Rim 12,5)?

Sčasoma se žal navadimo na vse in mi smo se žal privadili na bedo drugih. Kaj prida nas to ne vznemirja, imamo jo kar za neizogibno in normalno. Toda za hip se postavimo na stran Boga in skušajmo gledati na stvari, kakor gleda on. On je kakor oče sedmih otrok, ki pri vsakem obedu doživi isti prizor: dva od otrok sama pograbita skoraj vse, kar je na mizi, drugih pet pa ostane praznih želodcev. Ali lahko kakšen oče ob podobnem prizoru ostane neobčutljiv? Nekdo je primerjal zemljo vesoljski ladji, ki leti skozi vesolje, v kateri eden od treh kozmonavtov porabi 85% zalog, ki so na razpolago, ob tem pa si prizadeva, da bi si prilastil še preostalih 15%.

Jezus se je poistil z reveži in to krščanskemu odnosu do problema revščine daje nov vidik, ki ni več le sociološki, ampak teološki. On, ki je nad kruhom izgovoril besede: »To je moje telo«, je rekel te iste besede tudi o revežih. Izrekel jih je, ko je spregovoril o tem, kaj smo storili, oz. nismo storili lačnemu, žejnemu, zaporniku, nagemu, tujcu … in je slovesno dodal: »To ste meni storili« in »Tudi meni niste storili«. To je isto, kot reči: »Tisti razcapanec, človek, ki je potreboval kos kruha, revež, ki je iztegoval roko, sem bil jaz, sem bil jaz!«

Spomnim se, ko je prvič ta resnica »eksplodirala« v meni z vso svojo silo. Pridigal sem v neki deželi v tretjem svetu in ob vsakem novem prizoru revščine, ki sem ga videl (otroci, s katerih so viseli kosi obleke, napihnjeni trebuščki in obrazi pokriti z muhami, potem spet skupina ljudi, ki so tekali za vozom, na katerem so bili naloženi odpadki, v upanju, da bodo našli vsaj nekaj, kar je bilo pravkar odvrženo v smeti, nato spet človek, ves v ranah), sem v sebi slišal kakor glas, ki je odmeval: »To je moje telo. To je moje telo.« In ob tem sem občutil, kako mi jemlje dih.

Vse to je dobro razumel filozof in vernik B. Pascal. Med svojo zadnjo boleznijo, ko ni mogel več prejeti svete popotnice, ker ni več mogel zadržati hrane, je prosil, da mu pripeljejo v njegovo sobo reveža, da bi se lahko »obhajal vsaj z njegovim telesom, če se že ne morem z Glavo«.

Preostane nam še, da na kratko pregledamo še zadnjo, a najpomembnejšo točko za vse reveže: kako prenesti v prakso naše zanimanje zanje. Reveži namreč ne potrebujejo naših naklonjenih čustev, ampak dejanja. Naklonjena čustva sama zase bi samo pomirjala našo slabo vest. To, kar moramo storiti za reveže vsi, tako verni kot neverni, je, da jih je treba ljubiti in jim pomagati. Za kristjana pa se temu pridružuje še neka druga dolžnost: evangelizirati revne, se pravi prinesti jim »veselo oznanilo«, da je Bog z njimi.

Ljubitirevne pomeni predvsem, da jih spoštujemo in jim priznamo njihovo dostojanstvo. V njih prav zaradi pomanjkanja drugih naslovov in posebnosti prihaja še bolj do izraza radikalnost dostojanstva človeškega bitja. Ljubezen do Kristusa in ljubezen do revežev sta medsebojno povezani in sta druga drugi potrebni. Nekatere ljudi je ljubezen do Kristusa vodila k ljubezni do revežev; med njimi je bil Frančišek Asiški, Charles de Foucauld, in so drugi, kot npr. Simone Weil, ki jo je ljubezen do revežev, proletarcev, vodila k ljubezni do Kristusa.

Dolžnosti ljubiti in spoštovati reveže sledi, kot sem rekel, dolžnost, da jim pomagamo. Tu nam prihaja na pomoč sv. Jakob. Kaj pomaga, pravi, če smo ganjeni ob bratu ali sestri, ki nimata obleke in hrane: »Reveža, kako trpita! Pogrejta se in najejta!«, če jima ne daš, s čimer bi se ogrela in najedla? Sočutje kot tudi vera je brez del mrtva (prim. Jak 2,15-17). Jezus ob poslednji sodbi ne bo rekel: »Nag sem bil in ste z menoj sočustvovali«, ampak bo rekel: »Nag sem bil in ste me oblekli.«

Toda danes ne zadostuje preprosta miloščina. Problem revščine je postal, zaradi novih možnosti komunikacije, planetaren. Danes bi bila potrebna nova križarska vojna, vsesplošna mobilizacija celotnega krščanstva, še več: vsega sveta, da bi odprli žive Kristusove grobove, ki so milijoni in milijoni ljudi, ki umirajo zaradi lakote, bolezni, revščine. To bi bila križarska vojna, ki bi bila vredna svojega imena, ki bi bila vredna Kristusovega »križa«.

Razveseliti se moramo in se zahvaliti Bogu, ker se vsaj v nekem majhnem obsegu ta križarska vojna že dogaja; v njej sodelujejo številni posamezniki, ustanove, župnijske in redovne skupnosti ter humanitarna združenja. Kdo zna videti, lahko tudi danes opazi ljudi, ki so kakor »Pierre l’Ermite«, ki hodi po svetu in vse poziva na križarsko vojno. To je papež. Odstraniti ali pa vsaj zmanjšati nepravičen in pohujšljiv prepad, ki obstaja med bogatimi in revnimi tega sveta, je najbolj nujna in največja naloga, ki jo je pravkar začeto tisočletje podedovalo od preteklega.

In končno, poleg ljubezni in pomoči do revežev, jih je potrebno tudi evangelizirati. To je poslanstvo, ki ga je Jezus v največji meri imel za svojega (prim. Lk 4,18) in ga je zaupal Cerkvi: »Prinašati blagovest ubogim.« Ne smemo dovoliti, da bi nas slaba vest silila, da bi zagrešili veliko krivico s tem, da bi prikrajšali za veselo oznanilo tiste, ki so njegovi prvi in najbolj naravni naslovniki. Morda bi si v naše opravičilo lahko celo sposodili pregovor, da »prazen želodec ne sliši«. Jezus je pomnožil kruh, hkrati pa tudi Besedo; pravzaprav je najprej oznanjal Besedo, včasih tudi po tri dni skupaj, potem pa je poskrbel tudi za kruh.

Revež ne živi samo od kruha, ampak tudi od upanja in od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Reveži imajo nadvse sveto pravico, da slišijo celotni evangelij, ne le okrajšanega, sociološkega ali pa o razrednem boju. Imajo pravico, da tudi danes slišijo veselo oznanilo: »Blagor vam, ubogi.« Da, kljub vsemu, blagor vam, kajti pred vami se odpira velika »priložnost«, ki je zakrita ali pa vsaj zelo težko dosegljiva bogatim: Božje kraljestvo oz. – če uporabimo zelo staro besedo, ki je danes tako zelo cenzurirana – nebesa.

Jezus je obljubil, da bodo poleg ubogih prišli v nebesa tudi tisti, ki so postali prijatelji ubogih, ki so lačnim delili kruh, oblačili nage, sprejemali brezdomce. Ta možnost pa je na srečo odprta vsem.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 184-189. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

 
< Nazaj   Naprej >