OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Sveta Družina, 29.12.2019

Moškega in žensko je ustvaril

Sir 3,3-7.14-17a; Kol 3,12-21; Mt 2,13-15.19-23

Na nedeljo po božiču obhajamo praznik Svete družine: Jezusa, Marije in Jožefa. V drugem berilu sv. Pavel pravi:

»Žene, podrejajte se svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu.

Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih.

Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu.

Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje«.

V tem besedilu sta predstavljena dva temeljna odnosa, ki skupaj ustvarjata družino: odnos med ženo in možem ter odnos med starši in otroki. Nakazane so tudi vsebina oz. značilnosti teh dveh odnosov: med možem in ženo ljubezen z ene strani in podrejanje z druge strani; med starši in otroki pa ubogljivost z ene in potrpežljivost z druge strani.

Od teh dveh odnosov je pomembnejši prvi, odnos med zakoncema, kajti od njega je v veliki meri odvisen tudi drugi, odnos do otrok. Oba od staršev lahko ljubita svoje otroke kolikor hočeta, a če se hkrati ne ljubita med seboj, nobena stvar ne bo mogla preprečiti, da bo otrok odraščal v negotovosti. Pogosto se zgodi, da ko se starša ne ljubita več, vsak od njih vso svojo naklonjenost usmeri na otroka in ga nezavedno skuša navezati nase. Toda to ni to, kar si otrok potihoma želi. On si ne želi ljubezni, ki je oddvojena; želi si pa, da se oče in mati medsebojno ljubita in ga vključita v to njuno ljubezen. Otroci vedo, da so se iz te ljubezni rodili in če se ta pretrga, je kakor da bi jim zmanjkalo tal pod nogami.

Če te Pavlove besede beremo z očmi modernega človeka, se takoj obregnemo ob neko težavo. Pavel priporoča možu, naj »ljubi« svojo ženo (s tem seveda soglašamo) toda pred tem priporoča ženi, naj bo »podrejena« možu; to pa se, v družbi, ki se (upravičeno) močno zaveda enakosti spolov, zdi nesprejemljivo. 

Dejansko je res. Glede tega je sv. Pavel vsaj deloma pod vplivom mišljenja svojega časa. Vendar rešitev ni v tem, da iz odnosov med možem in ženo odstranimo besedo »podrejenost«, ampak naj bo vzajemna, kot mora biti vzajemna tudi ljubezen. Z drugimi besedami: ni le dolžnost moža, da ljubi svojo ženo, ampak tudi žena moža; in enako ni le dolžnost žene, da je podrejena možu, ampak tudi mož ženi. Medsebojna ljubezen in medsebojna podrejenost.

Podrejenost ni torej nič drugega, kot eden od vidikov in ena od zahtev ljubezni. Tistega, ki ljubi, podrejenost njemu, ki ga ljubi, ne ponižuje, ampak ga osrečuje. Podrediti se v tem primeru pomeni upoštevati voljo sozakonca, upoštevati njegovo mnenje in njegovo čutenje; pomeni pogovarjati se in ne odločati sam; včasih se znati odpovedati svojemu stališču. Skratka: pomeni zavedati se, da sta se svobodno dala vpreči v isti »jarem«.

Podoba jarma se morda zdi nespoštljiva, a skušajte si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če vola, ki sta vprežena v isti jarem, ne bi uskladila svojih korakov, ampak bi vsak od njiju hodil po svoje, vlekel naprej ali pa zaostajal, šel na desno ali levo, ne da bi upošteval drugega. To bi bil za oba izčrpavajoči napor.

Če hočemo razumeti lepoto in dostojanstvo odnosa zakonskega para, moramo seči po Svetem pismu. Pisano je:

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi,

po Božji podobi ga je ustvaril,

moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27).

Iz tega svetopisemskega odlomka je razvidno, kako tesen je odnos med biti ustvarjen »po Božji podobi« in dejstvom, biti »moški in ženska«. Toda kakšen je lahko odnos med tem dvojim? V kakšnem smislu je biti moški in ženska – človeški par – Božja podoba? Bog ni ne moški, ne ženska!

Podobnost je v naslednjem. Bog je enkraten in sam, vendar ni samotar. Ljubezen zahteva občestvo, medosebno izmenjavo; terja, da sta dva: »jaz« in »ti«. Zato je krščanski Bog troedin. V njem sobivata enotnost in različnost: enotnost narave, hotenja, namenov ter različnost značilnosti in oseb.

Prav v tem je človeški par podoba Boga. Človeška družina je odsev Sv. Trojice. Mož in žena sta dejansko eno telo, eno srce, ena duša, čeprav v različnosti spolov in osebnosti. V zakonskem paru bivata v medsebojnem sozvočju enotnost in različnost. Zakonca sta drug pred drugim kakor »jaz« in »ti«, pred vsem ostalim svetom, začenši pri lastnih otrocih, pa sta »midva«, skoraj kakor da bi šlo za eno samo osebo, kjer pa ni več eden, ampak sta dva. »Midva«, kar pomeni »tvoja mati in jaz«, »tvoj oče in jaz«.

Dobro vemo, da je to ideal in, kot pri vseh stvareh, je tudi tu resničnost pogosto precej drugačna, bolj skromna in bolj zapletena, včasih celo tragična. Danes smo tako zelo bombardirani z negativnimi zgledi propadlih zakonov, da je morda prav vsaj enkrat predstaviti ideal zakonske skupnosti najprej na povsem naravni in človeški ravni, potem pa tudi na krščanski ravni. Gorje, če bi prišli do točke, ko bi se sramovali idealov zaradi napačno razumljenega realizma. V tem primeru bi si sami začrtali konec neke družbe. Mladi imajo pravico, da jim odrasli posredujejo optimizem, ne pa nezaupanje in cinizem. Ideali imajo v sebi neverjetno privlačno moč.

Poglejmo si opis zakonske sreče, kakor nam jo je zapustil pisatelj Dostojevski: »Če je bila nekoč ljubezen, če sta se zaradi ljubezni poročila, zakaj bi morala ljubezen prenehati? Je res nemogoče, da bi jo hranili? Res je, da prva zakonska ljubezen mine, toda tej sledi še lepša ljubezen. Takrat pride do združenja duš, o vsem se odločata skupaj; drug pred drugim nimata skrivnosti. In ko pridejo otroci, se zdi vsak trenutek, tudi najtežji, kakor sreča … Kako se ne bi takrat oče in mati še tesneje povezala. Pravijo, da je napor imeti otroke. Kdo to pravi? To je nebeška sreča. Saj veš, kaj pomeni priviti k sebi malčka, ki sesa na tvojih prsih; in kakšen bi lahko bil mož, ki bi zasovražil ženo, ko jo vidi z njunim otrokom v naročju?« (F. Dostojevski, Spomini iz podzemlja).

Kaj temu idealu prinaša novega krščanska vera? Preprosto: možnost, da to postane resničnost; da ideal, po katerem hrepenimo, postane življenjska izkušnja. Jasno je, da se to ne zgodi avtomatsko in magično, ampak z našim sodelovanjem, po poti učenja in rasti.

Krščanstvo naravi doda milost. To je sad »zakramenta« svetega zakona: le-ta podeli zakoncem »milost stanu«. Milost: pozabljena beseda in pogosto zožena na njen profan pomen; beseda, ki jo moramo ponovno odkriti! Milost je tisto »več«, ki prihaja s Kristusovega križa, ki ne uniči ali spodrine narave, ampak jo povzdigne, ozdravi in okrepi, da nov razlog za premagovanje težav. Reši pred vsakim porazom.

Milost se poistoveti s Svetim Duhom, ki je »dar« ali bolje samo »darovanje« Boga. Ko se zakonski par odpre delovanju Svetega Duha, jima on podeli tisto, kar on sam je; lahko rečemo, da ju okuži, ko v njima obnovi sposobnost in veselje za medsebojno darovanje. Znamenje, da se med zakoncema nekaj začenja spreminjati, da milost prevzema pobudo nad naravo in podarjajoča se ljubezen nad erotično, je, ko se vsak od njiju preneha spraševati: »Kaj je tisto, kar bi moj mož oz. moja žena lahko še storil-a zame in doslej tega še ni storil-a?« in se namesto tega začenja spraševati: »Kaj bi še lahko storil-a za mojega moža oz. ženo, kar doslej še nisem storil-a?«

Tako se zakonska skupnost posvečuje ne zaradi nečesa, kar prihaja od zunaj, zaradi obreda, ki smo ga obhajali ali zaradi blagoslovljene vode, s katero je duhovnik blagoslovil prstana, ampak v sami sebi, v svojem najintimnejšem dejanju. Nista več prisiljena, da živita intimne trenutke ločeno, skoraj naskrivaj pred Bogom, ampak nasprotno, kot močne trenutke Božje navzočnosti med njima in Božje ljubezni do njiju. V dejanju medsebojnega podarjanja so zakonci resnično »Božja podoba«, ker odsevajo rodovitno ljubezen, ki je v Sveti Trojici.

Toliko glede globinske verske ravni. Kaj pa lahko Božja beseda ponudi zakonskemu paru na praktični ravni? Ne le etiko – se pravi moralne smernice glede številnih problemov, povezanih z življenjem para in z rojevanjem otrok – ampak tudi duhovnost. Sv. Pavel nam v istem pismu, ki smo ga omenili na začetku, ponudi nekatere dragocene namige za zakonsko duhovnost. Vsem, predvsem pa zakoncem, priporoča:

»Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu«.

Izmed vseh teh čudovitih nasvetov bi rad podčrtal predvsem … medsebojno odpuščanje. Poznal sem zelo povezan zakonski par z že odraslimi otroki. Zaupala sta mi, kaj je bila skrivnost njunega uspeha: »Na dan poroke sva si za program vzela besedo sv. Pavla: ‘Sonce naj ne zaide nad vašo jezo.’; odločila sva se, da po prerekanju ali nasprotovanju ne bova legla v posteljo, preden se ne spraviva. Čeprav morda težko in godrnjaje, sva si vedno podala roki.«

To bi bil lahko namig tudi za druge zakonske pare …

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 46-51. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

 
Naprej >