OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. adventna nedelja, 22.12.2019

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle

Iz 7,10-14; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24

 

Vsi trije odlomki današnje nedeljske Božje besede spregovorijo o rojstvu:

»Glej, mladenka bo spočela in rodila sina

in mu dala ime Emanuel« (1. berilo). 

»Jezus Kristus … se je po mesu rodil iz Davidovega rodu« (2. berilo).

»Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle« (evangelij).

Današnjo nedeljo bi lahko poimenovali »nedelja rojstva«! V Svetem pismu ima rojstvo neverjetno velik pomen. Vsi veliki svetopisemski dogodki se začnejo z opisom rojstva osebnosti, ki ji že napoveduje njeno poslanstvo: Izak, Mojzes, Janez Krstnik, Jezus sam.

Ker smo se odločili, da se ustavimo ob današnjem evangeliju s težavami in zahtevam današnjega človeka, ne moremo drugače, kakor da si takoj zastavimo vprašanje: kako to, da se v zahodnih državah danes rodi tako malo otrok, kar velja tudi za našo državo?

Božič, ki je bil nekoč v prvi vrsti praznik otrok, danes to ni več. To je praznik odraslih. To, kar ob božičnih praznikih vidimo v izložbah, so darila predvsem za odrasle. Če je bilo nekoč o božiču veselje odraslih predvsem, kako osrečiti otroke, se danes zdi, da je predvsem v tem, kako se osrečiti med seboj. 

Vedno manj je otrok. V naši deželi, kot tudi v številnih drugih, se že zapirajo vrtci in osnovne šole ali pa se spreminja njihova namembnost. Vem, da se dotikam zelo kočljive tematike, ki za mnoge predstavlja intimno dramo. To želim storiti zelo obzirno, z vsem spoštovanjem, ki ga premorem, zavedajoč se, da na tem področju deluje vse polno dejavnikov in zato ne moremo dati enoznačne sodbe, ki bi veljala za vse primere.

Ali je upravičeno reči, da so morda ekonomske in socialne težave danes večje, kot so bile v preteklih obdobjih? Če je čas, ki ga živimo, »krizni«, katero obdobje v oddaljeni in bližnji preteklosti pa to ni bilo?

Resnična težava je duhovna suhota, izguba življenjskega zagona, veselja, poguma, da se vržemo v prihodnost. To je izguba neke določene nedolžnosti in preprostosti in torej sposobnosti strmenja in občudovanja življenja in stvari. Izguba poezije. Podobni smo drevesu, ki izgublja najgloblje korenine in se hrani le še s površinskimi koreninami. Zaradi načrtovanja kmalu ne bo več kaj »načrtovati«, ker bo vse strašansko »plitvo«.

Včasih se krivda pripisuje davkom. Gotovo je v igri tudi ta dejavnik, toda temeljni vzrok upadanja rojstev ni ekonomske narave. Če bi bilo tako, bi se moralo število rojstev povečevati, bolj ko se premikamo proti višjim družbenim slojem ali pa ko se pomikamo od juga proti severu. Vendar vsi vemo, da je res prav nasprotno.

Razlog je globlji. Gre za pomanjkanje upanja! Če je poroka vedno korak vere, je rojevanje vsakega otroka vedno dejanje upanja. Brez upanja se na svetu ne zgodi nobena stvar. Upanje potrebujemo, kakor potrebujemo kisik za dihanje. Ko je nekdo na tem, da omedli, zakličemo tistim, ki so mu blizu: »Dajte mu vdihavati nekaj močnega!«. Enako bi morali reči tudi človeku, ki je prišel do točke, da se prepusti toku, da se pred življenjem vda: »Dajte mu razlog upanja!«.

Če opazite človeka, ki zjutraj vstane in od dneva prav ničesar ne pričakuje, ga imejte na očeh: je v veliki nevarnosti … Tako zorijo samomorilski naklepi. Mladi potrebujejo upanje. Otroci se radi vračajo in ostanejo doma, če je čutiti duha upanja. V nasprotnem primeru bežijo od doma. Določeni fenomeni, kot so mamila in diskoteke s svojimi divjimi ritmi in samouničevanjem, so znamenja pomanjkanja upanja. »Zakaj prihajaš sem?«, so vprašali mladeniča, ki je vstopal v diskoteko. Odgovor se je glasil: »Da ne bi razmišljal!«. Upanju pohaja sapa, dokler ne postane le nekaj, kar napolnjuje čas med enim in drugim odmerkom mamil ali med enim in drugim sobotnim večerom.

Ko se v določenem človeškem položaju ponovno porodi upanje, se zdi vse drugače, čeprav se dejansko ni nič spremenilo. Upanje je prvobitna sila. Dobesedno dela čudeže. Jaz sem zelo zmrzljiv človek. Toda nekaj sem opazil: aprilskega mraza me ni tako strah in ga lažje prenašam kot pa novembrskega, čeprav sta podobno ostra. Zakaj? Aprila že prihaja pomlad, novembra pa prihaja zima. Aprilski mraz nosi v sebi upanje, novembrski pa tega upanja nima v sebi. 

Zdaj je čas, da se vprašamo: kaj lahko krščanstvo v tem zgodovinskem trenutku ponudi ljudem? Evangelij lahko ponudi nekaj bistvenega: Upanje! Tisto, pisano z veliko začetnico, Upanje, ki je teologalna krepost.

Zemeljska upanja (hiša, delo, zdravje, srečno odrasli otroci), ki se uresničijo, slej ko prej razočarajo, če ni zadaj nekaj globljega, kar ta upanja podpira in jih uresničuje. So kakor listi, ki ovenijo, ko se posuši drevesno deblo. Poglejmo, kaj se zgodi na pajkovi mreži, ki je pravo umetniško delo. Popolna je v svoji geometričnosti, elastičnosti, funkcionalnosti. Na vseh koncih je napeta s horizontalnimi nitmi. Na sredini pa jo drži nit, ki se spušča od zgoraj; to nit je pajek stkal tako, da se je spustil z vrha. Če kdo prekine eno od stranskih niti, pajek takoj pride ven in jo hitro popravi, pa je spet vse na svojem mestu. Toda če pretrgate tisto nit, ki se spušča od zgoraj, se vse poruši. Pajek ve, da tukaj ni več pomoči in se umakne. Teologalno upanje je v našem življenju kakor ta nit od zgoraj, ki drži celoten splet naših upanj.

Kaj pa je teologalno upanje? To je nova zmožnost, podarjena tistemu, ki veruje. Ta se vcepi na naravno sposobnost usmerjenosti v prihodnost, ki je preprosto človeško upanje, ki pa ji daje nov razlog in novo vsebino. Podeli ji »odprto« obzorje, ki ga ne omejuje več noben zid, nobena mreža. Niti smrt ne.

Upanje je, skupaj z vero in ljubeznijo, eden od treh Božjih poganjkov ali semen, ki jih Sveti Duh položi v življenje krščenca, ena od treh novih »možnosti«, ki jih je Kristus ustvaril za človeka. »V svojem velikem usmiljenju nas je Bog po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje« (1 Pt 1,3). Prerojenje: gre za novo rojstvo, novo mladost. Sv. Pavel krščanskega Boga imenuje »Bog upanja« (Rim 15,13). Pesnik Péguy je napisal pesem o teologalni kreposti upanja. Na nekem mestu pravi približno takole: vera, upanje in ljubezen so kakor tri sestre, ki veselo hodijo po cesti držeč se za roke. Dve sta veliki, ena – tista v sredini – pa je še deklica (In je razumljivo, da je deklica). Vsi, ki jih vidijo, mislijo, da večji dve – vera in ljubezen – vodita deklico. Vendar je prav nasprotno: deklica, ki je upanje, vodi ostali dve, kajti če se ustavi upanje, se vse ustavi. Kakor verniki – pravi pesnik – ki so si nekoč ob izhodu iz cerkve iz rok v roke podajali blagoslovljeno vodo, tako bi si morali kristjani podajati iz rok v roke, od očetov na sinove, Božje upanje.

Kaj lahko predstavlja božični praznik v tem trenutku, ko čutimo tako močno potrebo po upanju? Lahko predstavlja priložnost za preobrat teženja, za ponovno rojstvo upanja. Preroški izrek, ki ga bogoslužje naobrača na Jezusovo rojstvo, pravi:

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi,

je zagledalo veliko luč …

Zbudil si silno radost,

naredil si veliko veselje …

Kajti dete nam je rojeno,

sin nam je dan« (Iz 9,1-5).

Te besede, ki jih beremo v našem sedanjem kontekstu, dobijo zelo poseben pomen. Vsebujejo obljubo, nakažejo pot izhoda iz teme in iz duhovnega močvirja, v katerem se nahajamo. Potrebno pa je ponovno odkriti, kdo je tisto Dete in kaj nam je s svojim prihodom prineslo. Božiču moramo vrniti njegov pomen. Božič brez deteta Jezusa je kakor okvir brez slike, kakor maša brez posvečenja, kakor slavje brez slavljenca.

Božični praznik je bil vedno priložnost, da se je v srcih vseh, odraslih in otrok, prebudilo tisto najboljše, najbolj spontano, sposobnost veselja in čudenja. To se je dogajalo celo med vojno, v časih, ki so bili veliko mračnejši od današnjih.

Rad bi vam nekaj predlagal: da bi vsaka družina v letošnjem božiču posvojila deklico … Deklico, ki ji je ime Upanje! Da bi jo pripeljali domov. Kaj vse se zgodi tam, kamor vstopi ta deklica! Upanje začenja vedno od začetka. Za to je naravnost specialist. Tisoče razočaranj in zanikanj zanjo nimajo teže. 

V nekaterih deželah bo preobrat glede natalitete, povečanje števila rojstev konkretno znamenje sposobnosti krščanskega ljudstva, da se je opomoglo, da zna najti vedno nove izvire v prebogati zakladnici svoje človečnosti in svoje zgodovine. Spomnimo se tistega, kar je nekega dne rekel Jezus:

»Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme«.

To velja tudi za tistega, ki sprejme revnega in zapuščenega otroka, ki posvoji in nahrani otroka iz tretjega sveta. Predvsem pa to velja za krščanske starše, ki se v medsebojni ljubezni, veri in upanju odprejo novemu življenju. Tisti deček ali deklica, ki se bo rodil-a, bo Jezus sredi med njimi: »…mene sprejme…«.

Prepričan sem, da mnogi zakonski pari – ki so bili morda ob novici, da je na poti otrok, zmedeni – morajo kasneje v svojem imenu ponavljati besede gornjega preroškega izreka: »Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje … Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan!«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 24-29. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

 
< Nazaj   Naprej >