OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
28. nedelja med letom, 13.10.2019

Čemu služijo čudeži?

2 Kr 5,14-17; 2 Tim 2,8-15; Lk 17,11-19

 

Medtem, ko je bil Jezus nekega dne na poti v Jeruzalem, mu je ob vstopu v neko vas prišlo naproti deset gobavcev. Od daleč so se ustavili, kakor je predpisovala postava, in začeli vpiti: »Jezus, Učenik, usmili se nas!«. Jezus se jih je usmilil in jim rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!«. Pokazati se duhovnikom in od njih prejeti potrditev, da so bili ozdravljeni ter dovoljenje, da se smejo vrniti v skupnost, je bilo predvideno v Mojzesovi postavi. Nadaljevanje poznamo. Med potjo je vseh deset gobavcev spoznalo, da so čudežno ozdraveli. Toda en sam od njih, bil je Samarijan, se je vrnil, padel na obraz pred Jezusove noge in se mu glasno zahvaljeval. Jezus pa je odgovoril: 

»Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«.

Tudi prvo berilo poroča o čudežni ozdravitvi gobavosti: o Sircu Naamanu, ki ga je ozdravil prerok Elizej. Namen današnjega bogoslužja je jasen: vabi nas k razmisleku o pomenu čudežev, še posebej o čudežno ozdravljeni bolezni. Sprejmimo to povabilo, kajti vprašanje čudežev in čudežnih ozdravitev je vedno odprto in se o njem veliko razpravlja.

Povejmo najprej, da so čudeži, ki jih je storil Jezus, med najbolj izpričanimi stvarmi njegovega življenja. Morda so ljudje Jezusa v času njegovega življenja videli bolj kot tistega, ki dela čudeže in manj kot preroka. Apostolska dela opisujejo Jezusa kot tistega, »ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji« (Apd 2,22). Jezus sam predstavi to dejstvo kot dokaz pristnosti svojega mesijanskega poslanstva: »Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni« (Mt 11,5). Iz Jezusovega življenja ni mogoče odstraniti čudežev, ne da bi zmaličili zasnovo evangelija.

Toda vprašajmo se: zakaj čudež? Kaj si misliti o tem pojavu, ki je spremljal vso zgodovino odrešenja in jo tudi danes, v življenju Cerkve, še naprej spremlja? Kakor vsaka karizma, je tudi čudež »izraz Duha«; ne nekaj, kar bi bilo prepuščeno našemu okusu ali moči kritike, ki ga sprejme ali zavrne. Je del izraza vere, kar pa seveda ne pomeni verjeti vsemu, kar se prodaja kot čudež, ampak vsaj dopuščati možnost in tudi obstoj resničnih čudežev. Ne pozabimo, da Pavel »darove ozdravljanja« in »čudežne moči« našteva med karizmami, ki so dane Cerkvi (1 Kor 12,9-10).

Skupaj s pripovedmi o čudežih nam Sveto pismo ponudi tudi merila za presojanje njihove pristnosti in njihovega namena. V enem od odlomkov iz preroka Izaija beremo, da Bog dela »čudeže in znamenja«, da bi prekinil rutino, s čimer bi preprečil, da bi se prepustili obredni ponavljajoči se vernosti, ki vse zoži na »priučene človeške navade« (prim. Iz 29, 13-14). Čudež povzroči nenaden skok zavedanja, ohranja živo čudenje, ki je še kako potrebno v odnosu z Bogom. Poleg tega dejanski čudež pomaga dojeti običajni čudež življenja in bivanja, v katerega smo potopljeni in smo vedno v nevarnosti, da ga izgubimo izpred oči ali pa ga banaliziramo.

Istočasno pa, v skladu z Izaijevim besedilom, čudež pomaga zmesti »razumnost njegovih razumnih«, t.j. spraviti v zdravilno krizo domišljavost razuma, da bi vse razložil in zavrgel ono, česar ne zna razložiti. Razblini tako mrtvo obrednost kot suhoparno razumarstvo. Pravilno razumljen čudež torej ne zniža kvalitativne ravni določene religije, ampak jo dvigne.

Med drugim čudež v Svetem pismu ni nikoli samemu sebi namen; toliko manj je njegov namen poviševanje tistega, ki ga je storil in izpostavljati njegove izjemne moči, kar se skoraj vedno zgodi v primeru raznih zdravilcev, ki s tem vzbujajo pozornost. Čudež je spodbuda in nagrada za vero. Je znamenje (tako običajno Janez označuje čudež); njegov namen je, da nas dviga k nekemu pomenu. Zato je Jezus tako žalosten, ko se po pomnožitvi kruha zave, da niso razumeli, kaj je pomenilo to »znamenje« (prim. Mr 6,51).

Čudež se tudi v evangeliju zdi kakor dvoumen. Enkrat se kaže v pozitivni, drugič pa v negativni luči. Pozitiven je takrat, ko ga ljudje sprejmejo s hvaležnostjo in veseljem, ko prebuja vero v Kristusa in odpira upanje v prihodnji svet, kjer ne bo več ne bolezni, ne smrti; negativen pa je takrat, kadar ljudje zanj moledujejo ali pa ga celo zahtevajo, da bi verovali. »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli?« (Jn 6,30). »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete«, je Jezus žalostno rekel svojim poslušalcem (Jn 4,48).

Dvoumnost se v drugi obliki nadaljuje v današnjem svetu. Na eni strani so tisti, ki iščejo čudež za vsako ceno; vedno so na lovu za izjemnimi dogodki, ustavljajo se pri njih in pri njihovi neposredni koristnosti. Na drugi strani pa so tisti, ki čudežem ne dajejo nikakršnega prostora; nanje gledajo kot na svojevrstno nadlego, kot da bi šlo za negativni pojav vernosti, pri tem pa se ne zavedajo, kako si s tem domišljajo, da bodo učili Boga samega, kaj je resnična vernost in kaj ne.

Lessing, slavni razsvetljenec osemnajstega stoletja, je oblikoval sklepanje, ki nam – čeprav je v nekaterih postavkah nesprejemljivo – lahko pomaga razumeti stalno vlogo čudežev v krščanstvu. Pravi namreč, da o krščanstvu nikoli ne bomo mogli dokončno racionalno dokazati njegove resničnosti, kajti priložnostne zgodovinske resnice ne bodo mogle nikoli biti dokaz potrebnih razumskih resničnosti.

Z drugimi besedami to pomeni, da ni mogoče utemeljiti vsesplošnega na posameznem zgodovinskem dejstvu, kot je pojav in oseba Jezusa Kristusa. Nek poseben in konkreten posameznik ne more istočasno predstavljati vsesplošnega in absolutnega. Prepričljiv dokaz resničnosti vere bi bila pojavitev božanske moči v čudežih in izjemnih znamenjih. A kaj ko te stvari zavezujejo samo neposredne priče dogodka, svojo moč pa izgubijo takoj, ko jih nekdo drug posreduje naprej. V tem trenutku pa postanejo predmet vere in ne več izkušnje, in bolj kot da bi karkoli potrjevale, skrivajo v sebi potrebo, da bi bile one samo potrjene. In zato naj bi, sklepa Lessing, imelo krščanstvo v vsakem obdobju potrebo, da pokaže nova znamenja in čudeže, kar je »dokaz Duha in njegove moči«.

Lessingu se je namreč izmuznilo, da dejansko Duh nikoli ni prenehal naklanjati Cerkvi tega dokaza, da so se čudeži dogajali tudi v njegovem času, kot se dogajajo tudi danes, potrebno pa jih je znati prepoznavati; za to pa je potrebno, če že ne lahkovernost, vsaj neka določena razpoložljivost, da bi verovali. Jaz sem bil priča čudežnim dogodkom, a se skoraj redno izogibam, da bi o njih govoril in to prav iz razloga, ki nam ga je opisal Lessing: čudeži prepričajo, če jih osebno vidim, ne pa če mi o njih nekdo pripoveduje.

Eden teh dogodkov mi je ostal posebno živo v spominu. Pridigal sem nekje v tujini. Komaj me je neka ženska zagledala, mi je pritekla naproti in začela navdušeno pripovedovati: »Oprostite«, mi je rekla, »prvič je, da vas vidim takole neposredno v živo. Se me spomnite?« V tistem trenutku sem jo prepoznal in se spomnil, kako sem jo pred leti, ko sem bil v tej isti deželi, videl hoditi naokoli tipaje po tleh z belo palčko za slepe.

Osebno mi je pripovedovala, kaj se je zgodilo. V mestu so imeli molitev za ozdravljenje bolnih. V nekem določenem trenutku je duhovnik molil za tiste, ki so imeli težave z vidom. Ona ni mislila na sebe, ampak je molila za ozdravljenje nekega drugega slepega, ki se ni sprijaznil s svojo boleznijo. V dvorani se je zgodil sunek vetra in ona je zaklicala: »Pozor, platno na odru pada!« In tako se je zavedla, da vidi. Prva podoba, ki ji je stopila pred oči in ji vrnila vid, je bila Kristusova podoba, naslikana na platnu.

Nedavne debate, ki so se porodile ob »fenomenu patra Pija«, so osvetlile, koliko zmede je še med nami glede čudežev. Ni res, na primer, da ima Cerkev za čudež vsako nerazložljivo dejstvo (vsi vemo, da je teh na svetu in tudi v medicini vse polno!). Za čudež ima le tista nerazložljiva dejstva, ki imajo zaradi okoliščin, v katerih se zgodijo (in so natančno preverjene), značaj Božjega znamenja; to je potrditev, ki je dana določeni osebi ali uslišana molitev. Če ženska, ki je bila od rojstva brez zenice, v nekem določenem trenutku spregleda, čeprav zenic še vedno nima, to lahko uvrstimo med nerazložljiva dejstva. Toda če se to zgodi prav v trenutku, ko je pri spovedi pri p. Piju, kot se je dejansko zgodilo, tedaj ni več dovolj govoriti le o »nerazložljivem dejstvu«.

Naši prijatelji »laiki«, ne da bi hoteli, prispevajo s svojim kritičnim odnosom do čudežev nekaj dragocenega k naši veri, ker nas ohranjajo pozorne na morebitne ponaredbe na tem področju. Toda tudi oni se morajo varovati nekritične drže. Enako zgrešeno je vnaprej verovati vsemu tistemu, kar se predstavlja kot čudež ali pa vnaprej zavračati vse, ne da bi pregledali dokaze. Človek je lahko lahkovernež, in tudi … nevernež, kar pa ni nekaj tako zelo različnega.

V današnji evangeljski pripovedi vidimo odsev dveh možnih drž v odnosu do čudežev: pri devetih gobavcih, ki se ne vrnejo, je drža koristnosti tistega, ki išče čudež, potem pa ga zlepa ne vidiš več; pri desetem, ki se je vrnil in zahvalil, pa je pravična drža tistega, ki ne išče pri Bogu le čudežev, ampak še prej Boga, ki dela čudeže. Ta ni bil deležen le zdravja, ampak tudi odrešenja. Jezus ga namreč odslovi z besedami: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 309-314. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

 
< Nazaj   Naprej >