OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
26. nedelja med letom, 29.9.2019

Bogat človek se je oblačil v škrlat

Am 6,1.4-7; 1 Tim 6,11-16; Lk 16,19-31

 

Evangelij današnje nedelje je prilika o pogoltnem bogatašu. Prisluhnimo začetnim besedam, ki nam orišejo položaj:

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane.«

Najprej pojasnimo nekatere manjše probleme, ki se tičejo razlage. Najprej glede literarne vrste. Tu ne gre za resnični dogodek, kot bi lahko pomislili zaradi osebnega imena reveža, ampak gre za priliko, izmišljeno zgodbo, čeprav temelji na konkretnih razmerah. Osebno ime Lazar pripomore k večji konkretnosti in živahnosti zgodbe, ne označuje pa znane osebe. »Tisto, kar je padalo z bogataševe mize« verjetno ne pomeni drobtin, kot običajno človek pomisli, ampak tiste kose kruha, ki so jih pomakali v omako v skupni skledi in si kasneje z njimi brisali prste, potem pa so jih odvrgli na tla. Nekaj še bolj mizernega od samih drobtin. Glede psov, ki so lizali rane: le to ni lajšalo ran, ampak le še poslabšalo beračev položaj. Mrtvouden kot je bil, ni mogel odganjati od sebe potepuških psov, ki so lazili okoli njega.

Naj bo o tem dovolj. Ko prebiramo evangelij, včasih tvegamo, da bi se ves čas ukvarjali z obrobnimi jezikovnimi problemi in tako zanemarjali osrednje sporočilo in mu končno odvzeli njegovo revolucionarno moč. Osnovna stvar, ki jo moramo osvetliti v priliki o pogoltnem bogatašu, je njena aktualnost; pokazati, kako se nekaj podobnega ponavlja tudi danes, v naši sredi, in sicer na dveh ravneh: na svetovni in na národni ravni.

Na svetovni ravni je nasprotje med bogatašem in beračem Lazarjem vsem na očeh. S tega zornega kota sta ti dve osebi celo na dveh poloblah: pogoltni bogataš predstavlja severno poloblo (Zahodna Evropa, Amerika, Japonska); ubogi Lazar pa je, z redkimi izjemami, južna polobla. Dve osebi, dva svetova: prvi in »tretji svet«. Dva različno velika svetova: tisti, ki ga imenujemo »tretji svet« dejansko predstavlja »dve tretjini sveta«. Vedno bolj se uporablja prav to poimenovanje: ne »tretji svet« (third world), ampak »dve tretjini sveta« (two-third world).

Toda isti kontrast med pogoltnim bogatašem in ubogim Lazarjem se ponavlja, na drugi ravni, znotraj obeh skupin. So pogoltni bogataši, ki živijo drug ob drugem z ubogim Lazarjem v deželah tretjega sveta (tu je namreč njihovo osamljeno razkošje še toliko bolj kričeče sredi vsesplošne revščine množic) in so ubogi Lazarji, ki živijo drug ob drugem s pogoltnimi bogataši v deželah prvega sveta. Tudi v naši deželi, kakor v vseh t.i. družbah »blaginje«, so ljudje iz sveta zabave, iz športnega sveta, iz sveta financ, industrije in komerciale, ki preštevajo njihove prihodke in njihove pogodbe le v milijonih. To je pravi balet milijonskih številk, ki se skoraj vsak večer zavrti na naših televizijskih zaslonih. In vse to se dogaja pred pogledi milijonov ljudi, ki ne vedo, kako s svojo pičlo plačo ali pa nadomestilom za brezposelnost plačati najemnino za stanovanje, zdravila, študij svojih otrok.

Morda je najbolj odvratna stvar v zgodbi, ki jo pripoveduje Jezus, bogataševo bahanje, ko se brez ozira na reveža izživlja v svojem bogastvu. Slišali smo, da se njegovo preobilje kaže predvsem na dveh področjih: v jedači in oblačenju; bogataš se gosti in oblači v škrlat in svilo, kar so uporabljali le kralji. Kontrast ni samo med tistim, ki poka od hrane in tistim, ki umira od lakote, ampak tudi med tistim, ki vsak dan menja obleko in tistim, ki nima niti cunje, da bi so jo ogrnil. Bil sem v prenekateri Afriški deželi, kjer sem opazil naslednje: tisto, kar tam najbolj poniža reveža, ni dejstvo, da nimajo hrane (to se dogaja v hiši in za to nihče ne ve), ampak iti naokoli ali poslati na cesto svoje otroke v raztrgani in umazani obleki, toliko da lahko rečeš, da niso povsem nagi, kakor živali.

 

Pri nas je bila nekoč na modni reviji predstavljena obleka, ki je bila vsa iz zlatih luskin in je bila njena cena preko milijona. Brez ovinkarjenja moramo reči: uspeh italijanske mode, biznis, ki odloča, nam je stopil v glavo; za nobeno stvar se ne menimo več. Vse, kar delamo na tem področju, tudi najbolj očitna pretiravanja, uživajo svojevrsten poseben tretma. V takem primeru so potisnjeni v kot zdrava pamet in moralni zakoni. Narodni ponos je nad vsem. Modne revije, ki v določenih časovnih obdobjih polnijo televizijske dnevnike na račun veliko pomembnejših novic, so kot dramske uprizoritve prilike o pogoltnem bogatašu.

 

Do sedaj dejansko nisem povedal nič novega. So le opažanja, za katera se lahko potrudi vsak sam, v luči določene človeške modrosti in zdravega moralnega čuta. Novost in edinstvenost evangeljskega kritičnega pogleda je povsem odvisna od izhodišča, s katerega opazujemo dogajanje. V priliki o pogoltnem bogatašu se na vse gleda retrospektivno, skozi epilog zgodbe:

 

»Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ‘Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.’ Abraham mu je rekel: ‘Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš’.«

 

Če bi hoteli zgodbo, ki jo pripoveduje Jezus, danes prenesti na filmsko platno, bi lahko brez težav izhajali (kot to pogosto naredijo v filmih) od tega finala preko groba in predstavili celotno zadevo v flashback-u. »Revež je umrl«: revež umre prej, ker je zanj manj poskrbljeno, ker mu je na razpolago manjše zdravstveno varstvo; tudi v tem je prikrajšan. »Tudi bogataš je umrl«: da, on si lahko plača vse, ne more pa uteči smrti, ki ob koncu pride tudi zanj. Oba torej umreta, toda z zelo različnim koncem. Eden je bil prenesen v Abrahamovo naročje, drugi pa je bil pokopan v had.

 

Jezus nam v tej pripovedi nima namena topografsko opisovati, kakšno je »onostranstvo«. On sam se prilagodi idejam, ki so jih v tistem času imeli njegovi poslušalci, da bi ga razumeli (poveličani in pogubljeni, se zdi, da so tu le za klic oddaljeni in se lahko med seboj pogovarjajo). Če pa natančno pogledamo, so tu vsi bistveni elementi. Prvi, ki je Abrahamovo naročje, je kraj tolažbe in blaženosti; drugi, ki je had, pa je kraj muk (omenjen je plamen). Prepada, ki loči ta dva položaja, ni mogoče prečkati. Kot vidimo, nismo daleč od tistega, kar danes pojmujemo nebesa in pekel.

 

Skozi stoletja so pogosto na podoben način obsojali bogastvo in razkošje, danes pa vse to zveni v naših ušesih kot retorika ali voluntarizem, pobožnjakarsko in zastarelo. Ta obsodba pa tudi po dva tisoč letih ohranja neokrnjen naboj in mi, ki jo slišimo, to izkušamo. Zakaj? Zato, ker je ne izgovarja nek človek, ki bi se postavil na stran bogatih ali na stran revnih, ampak nekdo, ki je nad obema stranema in skrbi tako za bogate, kot za revne, morda celo bolj za prve, kot za druge (on najbolj ve, kje je nevarnost!).

 

Prilika o pogoltnem bogatašu nima namena, da bi vzbujala mržnjo proti bogatim ali pa željo, da bi se polastili njihovega mesta, kot se to dogaja s številnimi človeškimi obtožbami, ampak, da bi si iskreno prizadevali za njihovo rešitev.

 

Še enkrat moramo ponoviti: Jezus niti v tem primeru ne obsoja bogastva samega v sebi (ker je dobrina, ne nekaj slabega), ampak uporabo le-tega; obsoja nebrzdano samoljubje, ki v človeku ugasne sleherni občutek za človeško solidarnost. V pripovedi o Zaheju nam pokaže, kako se lahko tudi bogatin reši. Zahej pravi Jezusu:

 

»Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno« (Lk 19,8).

 

Dati polovico svojega premoženja revežem pomeni danes z lastnim bogastvom ustvariti delovna mesta, namesto da bi nosili lasten kapital v tujino in se s tem izogibati plačevanja davkov …

 

Prilika o pogoltnem bogatašu ima sklep:

 

»Nato mu je bogataš rekel: ‘Prosim te torej, oče, da pošlješ Lazarja v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!’ Abraham mu je dejal: ‘Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!’«

 

Tudi danes ima pogoltni bogataš pet (t.j. več) bratov po svetu. Prav njim današnje bogoslužje govori po Mojzesu, prerokih (glej prvo berilo iz preroka Amosa!) in predvsem po Jezusu Kristusu, »vstalem od mrtvih«. Upajmo, da njegovo povabilo, naj opazimo tudi ubogega Lazarja, ne bo padlo v prazno, ampak naletelo na odmev v srcu vsakega od nas, ko smo vendar, v primerjavi z velikim delom sveta, na neki način tudi mi bratje pogoltnega bogataša!

 

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 298-302. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

 
< Nazaj   Naprej >