OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
22.nedelja med letom, 1.9.2019

Izvršuj svoja dela v ponižnosti 


Sir 3,17-18.20.28-29; Heb 12,18-19.22-24a; Lk 14,1.7-14

 

Začetek današnjega evangelija nam pomaga popraviti enega od predsodkov, ki je precej razširjen:

 

»Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali.«

 

Ko človek bere evangelij z nekega določenega zornega kota, lahko pride do sklepa, da so farizeji prototip za vse pregrehe: licemerstvo, dvoličnost, hinavščino; z drugo besedo: Jezusovi sovražniki. S temi negativnimi pomeni sta izraz farizej in pridevnik farizejski vstopila v naše besedišče in besedišče številnih drugih jezikov. V slikarstvu je prav to včasih botrovalo, da so upodabljali ljudi, ki so obkrožali Jezusa, s strah vzbujajočimi ali pa posmehljivimi potezami, in tako žalili občutje naših bratov Judov.

 

Takšno mnenje o farizejih ni povsem pravilno. Med njimi so bili gotovo določeni elementi, ki so odgovarjali tej podobi, in prav s takimi se je Kristus trdo spoprijemal. Vendar niso bili vsi taki. Nikodem, ki je šel k Jezusu ponoči in ki ga je kasneje branil pred sinedrijem, je bil farizej (prim. Jn 3,1; 7,50 sl.). Farizej je bil tudi Savel pred spreobrnjenjem, ki je bil gotovo iskren in goreč človek, čeprav še ni bil docela razsvetljen. Farizej je bil tudi Gamaliel, ki je pred sinedrijem branil apostole (prim. Apd 5,34 sl.).

 

Jezusovi odnosi z njimi torej niso bili zgolj konfliktni. Nekateri od njih, kot v našem primeru, so ga povabili v svojo hišo celo na obed. Ta povabila so toliko bolj omembe vredna, ker farizeji zelo dobro vedo, da Jezusu dejstvo, da je povabljen v njihovo hišo, ne bo preprečilo, da bi govoril tisto, kar misli. Tudi v našem primeru Jezus izkoristi priložnost, da pograja nekatere nepravilnosti in nadaljuje svoje delo evangelizacije. Med tistim sobotnim kosilom je Jezus izrekel dva pomembna nauka: eden je namenjen povabljenim, drugi pa gostitelju.

 

Hišnemu gospodarju je Jezus, potem, ko je videl, kdo so bili povabljeni, rekel:

 

»Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«

 

Prav to je naredil Jezus, ko je povabil na veliko gostijo v nebeško kraljestvo uboge, žalostne, krotke, lačne, preganjane (to so ljudje, ki so našteti v blagrih).

 

Ali morda Jezus s tem obsoja vse pojedine, na katere so povabljeni prijatelji in sorodniki? Ne, čas pojedine je tu za vse življenje. To pomeni: dobrega ne delati samo iz dobičkaželjnosti onim, ki se jim že dobro godi. Resnično dobro, ki je pri Bogu vredno povračila, je tisto, ki gleda na potrebe bratov in sester, ne pa na lasten dobiček.

Med drugim se lahko spomnimo revežev tudi sredi kosila v družbi prijateljev in znancev. Lep primer nam ponudi Manzoni, ki opiše kosilo v krojačevi hiši. V nekem trenutku je hišni gospodar, kot da bi ga nenadoma prešinila misel, »začel nalagati na krožnik jedi z mize, pristavil nekaj kruha, vse to postavil na prt, vogale zvezal in rekel svoji starejši hčerki: 'Vzemi to!'. V drugo roko ji je dal pletenko vina in dodal: 'Pojdi do vdove Marije; izroči ji vse to in ji reci, da je vse to zanje, da se bo poveselila s svojimi otroki. Glej, da boš vse to storila uvidevno; naj se ne zdi, da daješ miloščino'« (Zaročenci, XXIV).

 

Zdaj bi se rad zaustavil še ob tem, kar pravi Jezus o povabljencih. Prisluhnimo besedilu:

 

»Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 'Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: Daj prostor temu! Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: Prijatelj, pomakni se više! Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan'«.

 

Jezus nima namena dajati nasvetov o lepem vedenju. Niti noče spodbujati preračunljivosti tistega, ki je sedel na zadnje mesto s prikritim upanjem, da ga bo gospodar povabil, naj se pomakne višje. Prilika nas lahko zapelje, če ne pomislimo, o kakšni pojedini in o kakšnem gospodarju govori Jezus. Pojedina je seveda nebeška in gospodar je Bog. Jezus hoče reči, naj v življenju izbiram zadnje mesto, skušam bolj osrečiti druge kot samega sebe; biti skromen v ocenjevanju lastnih zaslug, pustiti, da jih drugi prepoznajo, ne človek sam (»nihče ni dober sodnik v lastni zadevi«) in že v tem življenju te bo Bog povišal. Povišal te bo s svojo milostjo, dal ti bo, da se boš povzpel na lestvici njegovih prijateljev in resničnih učencev njegovega Sina, kar je edina stvar, ki res nekaj velja.

 

Povišal te bo tudi tako, da te bodo drugi bolj spoštovali. To je presenetljivo, a resnično dejstvo. Ni le Bog, ki se »sklanja k ponižnemu, daleč pa je oholemu« (Ps 107,6); tudi človek dela isto, ne glede na to, ali je veren ali ne. Skromnost, ki je iskrena in ne prisiljena, osvaja, takega človeka imajo radi, njegove bližine si ljudje želijo, njegovo mnenje cenijo.

 

Skromnost človekove vrline še polepša. Med igralcema, umetnikoma ali atletoma, ki sta si enakovredna po dobrih uspehih, bo publika instinktivno potegnila s skromnejšim. Zasluga ni nikoli bolj spoštovana in lepa kot takrat, ko jo spremlja skromnost. Upravičeno v današnjem prvem berilu beremo stavek iz Svetega pisma:

 

»Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.«

 

Biti mora nek globok razlog, če je ponižnost všeč Bogu in ljudem. Ponižen človek je resničen, verodostojen; živi v resničnosti, ne v utvari. To je trezen človek, ki zna nepristransko ovrednotiti stvari; ne zamegli ga moč poveličevanja. Beseda ponižnost je v sorodstvu z besedo človek, obe pa izhajata iz besede humus, kar pomeni tla. Ponižen je tisti, ki je nizko, blizu tal; prav zaradi tega ga je težko spraviti iz ravnotežja. Noge ima na tleh, zasidran je na trdni skali resnice (po zakonih statike je manj podvrženo neravnovesju telo, ki ima težišče čim bližje tlom). Človeško je torej biti ponižen!

 

Prav zato, ker sta ponižnost in skromnost tako dragoceni kreposti, je pomembno, da se prav tu še bolj kot kje drugje, varujemo … posnemanja. Kakor je priljubljena iskrena ponižnost, tako so odvratni njeni ponaredki. Da bi sedaj odkrili najpogostejša »ponarejanja« na tem področju, vam predlagam, da greste z menoj v nenavadno šolo.

 

Clive Staples Lewis, ki je den od najbolj branih krščanskih avtorjev v anglosaškem svetu, je napisal drobno knjižico z naslovom Pisma izkušenega hudiča (v slovenskem prevodu je izšla pri založbi Ognjišče, Koper 1996). Gre za enaintrideset pisem, ki jih izkušen hudič Zvitoper piše iz pekla svojemu nečaku »hudiču varuhu« Pelinku, ki je na zemlji zadolžen, da skuša dobrega, pred kratkim spreobrnjenega mladeniča. Hudič vajenec redno obvešča svojega strica o korakih svojega »varovanca«, on pa mu daje navodila, kako izrabiti vsak položaj, da bi ga pripeljal do propada. Dovolj bo vzeti ta navodila v nasprotnem smislu in že imamo v rokah prodorno in bleščečo razlago o razvadah in krepostih, to je kratek traktat o tradicionalni asketiki v modernem jeziku.

 

Mladi spreobrnjenec, ki ga na zemlji varuje Pelinko, se je komaj opomogel od skušnjave, ki ga je vodila s prave poti, toda tokrat ni več tako gotov sam vase in drzen, kot je bil po prvem spreobrnjenju; izkušnja mu je pomagala, da je bolj previden. Hudiček obvesti strica in ta mu odgovori nekako takole (povzemam z mojimi besedami): »Moj dragi Pelinko, najbolj alarmantna novica iz tvojega zadnjega poročila je, da je tvoj varovanec postal ponižen. Treba bo poiskati zdravilo proti temu. Začni tako, da ga opozoriš, da je postal ponižen, kajti če je nekdo prepričan, da je ponižen, to že ni več. Postal bo ošaben zaradi svoje lastne ponižnosti, in nam hudičem se ne bo treba ničesar več bati. Če to ne deluje, ga skušaj zmesti o tem, kaj zares pomeni biti ponižen. Poskrbi, na primer, da se bo prepričal, da biti ponižen pomeni npr. da se lepe ženske trudijo, da bi verjele, da so grde in pametni moški se trudijo, da bi verjeli, da so neumni. Ker je včasih to očitna ponarejenost, jih na ta način uspemo vse življenje zaposlovati z bojem, ki je že od začetka izgubljen. Pomembno je, da mu uspeš prikriti resnični namen ponižnosti. Tisto, kar si je Bog zamislil, da bo naredil iz te kreposti (in kar moramo zato mi absolutno preprečiti), je, da bi človek prenehal usmerjati svojo pozornost vedno le sam nase in bi se začel zanimati vsaj malo tudi za bližnjega. Za nas bi bila popolna katastrofa tisti dan, ko bi tvoj mladenič opazil nekoga v svoji pisarni, kako odlično opravlja svoje delo, dosega uspehe in bi se on razveselil, kakor da bi to storil ali dosegel on sam. Pojdi takoj na delo in me o vsem obveščaj. Tvoj ljubeči stric Zvitoper.«

 

Na ta edinstven način nam je predstavljeno, kakšna je ponižnost, ki najbolj moti demona in ki je najbolj všeč Bogu: ne se nenehno ogledovati v zrcalu, da bi se prepričali, kako smo lepi ali pa kako smo grdi, ampak iti naproti drugim.

 

Živimo v družbi, ki tako neskončno potrebuje, da bi ponovno slišala to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Trud, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih, stremuštvo in ogorčena tekmovalnost so značilnosti, ki jih vsi obsojajo, a jim žal tudi vsi sledijo.

 

Evangelij ima vpliv na družbene odnose celo, ko spregovori o ponižnosti in skromnosti. Zato si dobro vtisnimo v zavest besede, ki jih Jezus namenja učencem, potem ko jim je umil noge:

 

»Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete 'Učitelj' in 'Gospod'. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge« (Jn 13,12-14).

 

Skušajmo zaživeti v vsakdanjem življenju nauk, ki smo ga prejeli, začenši v krogu družine.

 

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 277-282. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

 

 
< Nazaj   Naprej >